Ca 55 Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 časopis slovenskih delavcev Telefaks: 311-956 Naslov: CZP Enotnost. Dalmatinova 4. Ljubljana Ljubljana, 30. novembra 1995 • letnik 54 VZRELU ZMAG ZELENA LUC ZA . ZAPOSLOVANJE NA CENO Zahvala Vsem, ki ste sodelovali v pripravah in se udeležili protestnega shoda kovinarjev Trbovlje 95, še predvsem pa organizatorjem iz 00 SKEI in 00 ZSSS za Zasavje, ter s tem prispevali k uspešnosti shoda, se v imenu SKEI Slovenije zahvaljujem. Albert Vodovnik, predsednik SKEI Jožko Čuk, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, nam je odgovarjal na vprašanja o odnosu gospodarstva (delodajalcev) do gospodarske politike, do politike plač in do sporazumevanja med socialnimi partnerji. Dejal je na primer, da si bodo delodajalci prizadevali izboriti takšno politiko plač za prihodnje leto, da te ne bodo ogrožale konkurenčnosti podjetij. To pomeni zelo zmerno dohodkovno politiko in politiko plač: plače bodo morale kar nekaj zaostajati za rastjo produktivnosti. Več na 3. strani VELJAVNOST CERTIFIKATOV ORADNO SE NI PODALJŠANA AKCIJSKI PROGRAM ZA UVELJAVLJANJE ŽENSK V SKEI r---------------------------------------------\ STRANKE KUPČKAJO S TAMOVIMI DELAVCI Dvanajst ur trajajoča izredna seja državnega zbora o spremembah zakona o sanaciji Tama ni dala rešitve, ki sojo pričakovali delavci. Poslanci bodo v četrtek popoldne še enkrat sedli v klopi in za glasovalne naprave ter skušali razrešiti problem, ki jim gaje skuhala vlada. Drago Gajzer, predsednikTamovega Skei, ki je sejo opazoval s parlamentarnega balkona - Tamova uprava je neudeležbo opravičila!!! - nam je povedal, da bodo delavci prvega decembra začeli stavkati, saj ni nobenih možnosti za izplačilooktobrskih plač. Stavkovni odbor seje namreč z upravo sporazumel, da naj bi bile namesto 26. izplačane 30. tega meseca. Stavkali bodo do izplačila, velike škode pa ne bo, saj zaradi pomanjkanja denarja za financiranje proizvodnje večji del Tama stoji. Denar za zamujene plače je menda rezerviran in čaka le na podpis pristojne ministrice. Proizvodnja je bolj ogrožena, saj tudi po morebitnem sprejetju zakona o državnih poroštvih še za tretjo tranšo posojil denar ne bo pritekel prej kot v januarju. Popoldansko-nočna seja državnega zbora je omenjeno poroštvo že potrdila, zataknilo seje le pri vprašanju notranjih odnosov in odgovornosti medTamovimi družbami. Prav zato je lahko problem, ki ga vlada (zlasti njen predsednik) ni hotela rešiti sama, za kar si zasluži ostro kritiko, postal predmet medstrankarskih iger, v katerih imajo glavno vlogo nenehno užaljeni krščanski demokrati. Drago Gajzer nam je med sejo še povedal, da morebitna nepotrditev sprememb zakona o sanaciji Tama ne bo imela hudih posledic le za zaposlene v tem podjetju, ampak še za koga. Pravi, da ne gre le za »tempirano socialno bombo« v Podravju, ki bi jo sprožil Tamov stečaj, gre tudi za plaz drugih stečajev, odpuščanj, naraščanja brezposelnosti, brezperspektivnosti in krizo naše mlade države. Mislimo, da si stranke vsega tega ne smejo dovoliti. Franček Kavčič \___________________________________________________________/ Piše: Dejan Majkič ZMAGUJEM Res je, da pravica praviloma vedno zmaga, toda žal in vse prevečkrat prepozno! Rudi Ringbauer, Božje resnice Zdaj torej zmagujem. Toda zgornja misel, ki mi jo je za iztočnico predlagalo uredništvo, mi ne zbuja toliko pomislekov o časovni dimenziji moje zmage kot o njeni ceni. Krepko se namreč zavedam, da ne moj boj ne moja zmaga nista nobena izjema. Zal. Takšne in podobne bitke bije nič koliko slovenskih delavcev in ne glede na konec morajo plačati neprecenljivo ceno. Včasih je to nižja plača, včasih celo delovno mesto, vedno pa načeti živci in predvsem pohojen ponos. Človek, ki svoje delo opravlja dobro, vestno in pošteno, pa se mora za povsem zakonite pravice boriti z odvetniki, včasih leta in leta, težko odkoraka z dvignjeno glavo. Tudi kadar zmaga, so ga vmes žalili, ga šikanirali, pogosto so v to umazano igro vpletli in zapletli njegove sodelavce. Izgubil je vero v tisto, čemur sicer pravimo »normalne« stvari. Ugotovil je, da delo ni vrednota, da denar premaga poštenje, da je pravna država navaden papir, da se da tovarištvo izničiti, da je sindikat... Ja, sindikat! Meni pomeni ogromno. Nekaj let sem študiral in delal v tujini. Že tam sem se naučil spoštovati sindikat. Predvsem zato, ker sem videl, kako ga spoštujejo nasprotniki, delodajalci. Naj na kratko obnovim svojo zgodbo. Skušal sem se spopasti z anarhijo avtomobilskega trga prav na frontah, ki so v največjem interesu države. Lastnik Auto Makarja, za katerega sem delal, je tujec, Italijan. Samo po sebi nič hudega, a ta tuji kapital se povsem požvižga na slovenske norme in celo zakone. Domačemu kupcu prodaja robo, ki se leta valja po skladiščih, robo, ki jo je nazaj poslal recimo kitajski trg. Ne zmeni se za našo delovno zakonodajo, s površnostjo ogroža varnost v prometu, neutemeljeno navija cene, zaslužek oziroma kapital preliva tako, da gre zgolj v njegov žep in država nima nič od njega... Res, država! ? Mislil sem, da bo dovolj, če jo opozorim, kako jo imajo tuji lastniki za norca. Državo kot inštitucijo in njene državljane kot kupce in kot delavce. Pa se ta država ne zgane. Njeni inšpektorji se pustijo vleči za nos kot nebogljeni smrkavčki. Zaradi nekajkrat manjših zlorab bi zunaj enostavno in v trenutku zapečatili vrata. Tudi pri nas slišim, da se zna država spraviti na drobnega trgovčiča in mu pošteno zagreniti življenje. Tu, ko gre za njene najbolj vitalne interese in še za velik denar, pa ?! Ko smo videli to nemoč ali pa namerno ignoranco slovenske države in ko je na nas zaradi opozarjanja začel bevskati tuji lastnik, za krono še v italijanščini, smo ustanovili sindikat. Osem delavcev Auto Makarja se nas je včlanilo. Če je zaradi grožnje z državo (!!!) lastnik le bevskljal, je po ustanovitvi sindikata znorel. Izgubil je živce in začel početi norosti. Očitno se zaveda, kdo edini mu lahko pristriže peruti. Takoj nad nas z advokatom, grožnjami, šikanami, s poskusi spreti zaposlene med seboj. Delno je uspel, v sindikatu smo še trije. Dva člana sta podvržena neverjetnim pritiskom in seveda ter najprej prikrajšana pri nagrajevanju. Sam sem te stopnje že preživel, zdaj sem v suspenzu, pred disciplinsko in verjetno pred izgubo delovnega mesta. Aha, od kod potemtakem naslov Zmagujem? Od tod, ker sem dobil zagotovila, da bo Slovenija končno vendarle dobila pravšnjega, zaupanja vrednega uvoznika avtomobilov, s katerimi zdaj nepošteno služi Auto Makae Od tod, ker so se moji sodelavci kljub pirovi zmagi zavedeli moči, za njihovo preživetje kar neizbežnosti sindikata. Od tod, ker se bo iz takšnih, v bistvu za člane tragičnih zmag tudi sindikat zavedel svoje moči in jo v tej zavesti šele prav pridobil! DE 1 časopis slovenskih J delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime:............................................ Naziv podjetja ali ustanove:............................... Podpis naročnika: Podiramo z nitjo, kar smo zgradili z rokami Položaj delavcev v Sloveniji je v primerjavi z drugimi državami v »tranziciji« na videzdosti ugodnejši. Slovenija je bila ves čas izložbeno okno socializma ter je bil njen izhodiščni položaj dosti boljši kot katere koli vzhodnoevropske države, da o z vojno razrušenem ostanku Jugoslavije in zaradi grške blokade prizadeti Makedoniji niti ne govorim. Imela je relativno liberalno gospodarstvo, zadnja leta zelo izvozno usmerjeno in soliden šolski sistem ter kljub vsem kritikam solidno razvit znanstvenoraziskovalni sistem. Čeprav je bila znanost predvsem humanistično usmerjena in se je vedno postavljalo vprašanje njene ustvarjalnosti in učinkovitosti, bi po drugi strani Sloveniji marsikakšna država lahko zavidala Inštitut Jožef Stefan. Prav tako je imela, čeprav relativno drag, zelo dober sistem zdravstvenega, pokojninskega in socialnega zavarovanja ter otroškega varstva, kar je v letih gospodarske rasti in zelo nizke stopnje brezposelnosti kar dobro funkcioniralo. Vseskozi so se namreč pojavljale težave s financiranjem takšne družbene nadstavbe, ki pa je hkrati tudi zagotavljala veliko stopnjo socialne varnosti in do hujših socialnih pretresov do politične krize v Jugoslaviji ni prihajalo. Ko je po relativnem obdobju blaginje prišel račun za pretirano porabo v obliki diktata MMF in konzorcija bank upnic, politične elite niso hotele priznati nekaterih svojih zablod, temveč so v iskanju notranjih sovražnikov odkrivale različne nacionalizme, seveda pri drugih, kar še posebno velja za Srbijo. Sicer je bila že iraško-iranska vojna dovolj hud udarec za jugoslovansko gospodarstvo, ki so ga pozneje prizadele še sankcije proti Libiji in Iraku, tako da je dobršen del tudi slovenskega gospodarstva izgubil ne samo tržišča, temveč tudi precejšnja materialna sredstva. In tedaj so se poleg vsega drugega zgrnile na gospodarstvo še težave z brezposelnostjo, česar ni moglo prenesti. Slovenija je zaradi odcepitve in vojne v Jugoslaviji prav gotovo izgubila čez sto tisoč delovnih mest. Tako hitre preorientacije na druga tržišča ni sposobno še kakšno drugo gospodarstvo, kje pa šele slovensko. Vsekakor bi do gospodarske recesije prišlo prej ali slej, vendar jo je zmaga Demosa na volitvah 1990 le še pospešila in poglobila. Hitra demontaža samoupravljanja, ki je pravzaprav vedno šepalo, je ob istočasnem ukinjanju statusa družbenega in privatnega sektorja. Utaje davkov so pri privatnikih prej pravilo kot izjema in ravnanje davčne uprave in sodišč z grešniki v rokavicah jih k takemu ravnanju naravnost sili. To velja za vse, pa naj gre za gostinstvo, proizvodno obrt, gradbeništvo, trgovino ali menjalništvo. Seveda se država zaradi tega kaj dosti ne žre, ker pač poviša davke in drugi plačajo toliko več, ali pa enostavno zniža pravice upravičencev in gre stvar veselo naprej. Pri tem je mogoče slišati, da je pri nas vse v redu, češ kar poglejte stanje drugod - pa še res je! Poglavje zase je seveda denacionalizacija ter predvsem način njene izvedbe., Vračanje v naravi tudi veleposestnikom, ki so po ekspresnem postopku pridobili slovensko državljanstvo, medtem ko mnogim, ki so soustvarjali družbeno bogastvo, to odrekamo, predvsem pa vračanje Cerkvi je skregano z vsako zdravo pametjo in poštenostjo. Pa vendar je po mnenju ustavnega sodišča v skladu z ustavo. Tako seveda mislijo tudi vse parlamentarne stranke z izjemo ZLSD in SNS. Verjetno bo prišlo tudi do zbiranja podpisov za razpis referenduma o reviziji zakona, kar bo politične razmere gotovo zelo zaostrilo, za kar pa so krivi tisti, ki so tako zakonodajo sprejeli oziroma Že v parlamentu zavrnili njeno spremembo. Tugomer Kušlan Odprto pismo delavk zasebnega podjetja Impulse iz Celja g. Kučanu, g. Drnovšku, ga. Klinarjevi in g. Bizjaku Delavke zasebnega podjetja Impulse iz Celja smo prisiljene javno opozoriti na brezizhoden položaj, v katerem se nahajamo. Z zadnjim kančkom upanja se javno obračamo na odgovorne v državi Sloveniji, saj smatramo, da mora obstajati rešitev za zagotovitev naših minimalnih pravic. Čeprav nas je le 46, smo peščica med tistimi, ki na lastni koži krepko čutimo brezpravnost delavcev. In za kaj gre? V zasebno podjetje Impulse smo se zaposlile leta 1992 z Zavoda za zaposlovanje, kjer smo bile zaradi stečaja podjetja Toper. Lastnik je za nas prejel republiška sredstva iz naslova »novih zaposlitev«. Delo v konfekciji ni lahko, delale smo preko rednega delovnega časa in sobote, samo da smo do roka od-premili naročilo. Najhujše težave so se pričele v letošnjem letu, že v maju nam je namreč v. d. direktorja začel groziti, da nas bo poslal na zavod. Zavedati smo se začele, da je vprašljivo nadaljnje poslovanje in obstoj podjetja, naše zaposlitve in izplačilo plač. Prisiljene smo bile v reševanje nakopičenih problemov vključiti inšpekcijo za delo, ki je tudi ugotovila vrsto nepravilnosti, ki pa niso bile odpravljene. V mesecu septembru je z odločbo tržnega inšpektorja nastal dodaten problem, saj je prepovedala opravljati proizvodno dejavnost. Ob vseh teh problemih je nekaj delavk prejelo sklepe o prezaposlitvi k drugemu delodajalcu, ko pa smo se tam zglasile, nas ta ni bil pripravljen zaposliti. Na vse načine smo skušali probleme reševati, razni napovedani skupni razgovori so se končali brez ustreznih rešitev, v zadnjem obdobju pa celo brez prisotnosti lastnika li v. d. direktorja. Rezultat vsega je le v tem, da smo 16. oktobra vse sprejele sklepe kot trajno presežni delavci. Zadnjo plačo smo prejele 25. avgusta za mesec julij, še vedno smo v delovnem razmerju, vendar nadomestila plač kot presežni delavci kakor tudi prejšnje plače ne bomo prejele, saj ni denarja. Hodimo od vrat do vrat, dobesedno prosjačimo, izpolnjujemo obrazce o dohodki na družinskega člana, nihče pa ne razume, da terjamo le tisto, kar nam pripada na podlagi pravic iz delovnega razmerja. S pomočjo Svobodnega sindikata Celje smo vložili zahtevke in pritožbe na Delovno sodišče v Celju, kazensko ovadbo za v. d. direktorja in na koncu tudi vlogo na zavod za zaposlovanje v Celju za rešitev našega statusa. Zavod je zadevo oz. naš problem prenesel v reševanje v Ljubljano, predstavnik Svobodnega sindikata Celje ima obljubljen razgovor pri ministrici ga. Klinarjevi, vendar smatramo, da so vsi postopki za nas predolgotrajni. Ob vsej tej kalvariji nemočne, brez denarja lahko samo čakamo. Kako dolgo ? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi lahko prejele - pa čeprav na zavodu za zaposlovanje, tisto malo, kar smatramo, da smo si z minulim delom prislužile. Ali lahko naši otroci in sami brez dohodka, brez kakršnega koli statusa (nekatere v bolniškem staležu, invalidke, samohranilke, starejše delavke in porodnice), živimo več mesecev ali še več. Ali za lastnika zasebnega podjetja g. Dušana Kovača in v. d. direktorja g. Edvarda Kovača ne veljajo nobeni zakoni oziroma jima je dopuščeno, da ne odgovarjata za dejanja, ki so kazniva in bi zanje morala odgovarjati. Pričakujemo pomoč, uveljavitev naših pravic, ki so tako minimalne, predvsem pa zaslužene z našim delom. V imenu 46. delavk ■ sindikalna zaupnica Julijana Ograjenšek predvsem zaradi odnosa do udeležencev protestnega shoda in drugih članov SKEl Slovenije pojasniti. Zato Vam pošiljam kopijo vabila sindikatom dejavnosti v ZSSS z dne 9. 11. 1995. Prosim, da na podlagi navede-Uai na rriai nega vabila objavite demanti na 3. **” #»« iuaj odstavek uvodnika z naslovom »Kaj Na drugi strani DE št. 54 v članku pa zdaj« »Kajpa zdaj« je bilo navedeno nekaj Vladimir Bizovičar, »pomislekov«, ki bi jih bilo potrebno, sekretar RO SKEl Skei sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije / Dalmatinova 4. 61000 Ljubljana Telefon 061 312-246 telelas 061 322-973 o račun 50101-678-67042 9/11-1995 TRB SKEI&f/95 Spoštovani, Obveščamo vas, da bo po sklepu 9. seje Republiškega odbora Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije organiziran v četrtek, dne 16. novembra 1995 ob 11.00 uri pred Delavskim domom v Trbovljah PROTESTNI SHOD SKEl "TRBOVLJE 95" skl kovinske in povezanega socialnega irš in širše. je bil sprejet na podlagi ker sem sama. Občudujem tiste, ki jo imajo, ne samo ženske, tudi moške, ker mislim, da so se zadeve v družbi in partnerskih odnosih toliko spremenile pri generacijah, ki prihajajo za mano, daje moški tudi doma obremenjen. Tisti, ki uspe uskladiti kariero in srečno družinsko življenje, je pravi čarovnik.” Panorama: Največja škoda je, da ne prihaja svež kapital. Rijavec: Ta način lastninjenja, kjer tudi denar iz notranjega odkupa gre na sklad za razvoj, ne pa v podjetje, ni dober. Je zakon in mehanizmi, da se ta denar na neki način vrača nazaj. Dejstvo je, da nikdar ne bomo na lastninjenje gledali enako zaposleni v podjetju in država oz. druge strukture izven podjetja. Mi na podjetje gledamo, o čemer smo vse življenje razmišljali, daje naše, žal so nam tako tudi govorili. Potem smo se nekega jutra zbudili in so nam rekli, ne, to je državno podjetje. Panorama: Kako je z lastniško kulturo med delavci? Rijavec: Tega se pa malo bojim. Tisti, ki se s tem dosti ukvarjamo, malo vemo. V dej državi smo delničarji vsi. Panorama: Mislim na delavce. Rijavec: Iz petdesetletnega razvoja te firme bi človek rekel, da so se zaposleni v tej hiši obnašali kot dobri gospodarji in kot dobri lastniki. Če gledamo po letih nazaj, seje velik del dobička reinvestiral. To je raslo. Mogoče je bila tudi v tem razvojnem času naredjena kakšna napaka. Podjetje mora imeti dober menedžmen in lastnike, ki menedžmentu pustijo, da pravilno vodi podjetje. V končni fazi lastniki ne vodijo podjetja. Lastniki vlagajo zato, da nekdo drug njihov denar oplemeniti. S tega vidika se lastniška kultura zaposlenih ne kaže tako negativno. Tisoč stvari vpliva na odločitev posameznikov v določenem trenutku. Vsekakor bo nekoliko problematično tudi to, da bodo notranji lastniki vedno v dvojni vlogi, v vlogi zaposlenega in vlogi lastnika. V vlogi zaposlenega bodo gledali na podjetje, na stroške, na plače, na vse bonitete z enimi očmi. Ko bomo na skupščini odločali o rezultatu in višini dobička, bodo pa gledali z druge strani... Panorama: Že v samoupravnem sistemu se je to dalo ljudem razložiti. Rijavec: Mislim, da to ljudje obvladajo. Panorama: Ste med mnogimi direktoricami. Kako vas okolica jemlje kot direktorico, predvsem pa politika? Rijavec: Mislim, da nimam zaradi tega, ker sem ženska, niti pretirano velikih problemov, niti pretiranih ugodnosti. Nasledila sem izredno karizmatičnega in trdega, dobro poznanega in cenjenega direktorja. Prišla sem iz anonimnosti. Prvo leto je bito zaradi tega malce hudo. Znotraj hiše nisem imela problemov, navzven pa. Vsi so testirali, pričakovali, ne zato, ker sem bila ženska. Kdor koli bi prišel na to mesto, bi bil ocerjevan. Imela sem veliko zaslombo in veliko pomoči pri svojih ženskih kolegicah. Preko Združenja Manager sem naletela na veliko razumevanje, na pomoč, naučila sem se veliko od kolegic, ki so bile v tem poklicu starejše, pa tudi pri moških kolegih. Spol direktorja se sicer opazi, vendar na dogovore, poslovne stike in navade. Mislim, da se bo počasi le umirilo. Fructal kot blagovna znamka se v Rusiji že prijemlje. Šli smo v reklamo. Poznajo nas po otroških sokovih, hrani in tudi po naravnih sokovih. Carine še niso omejitveni faktor, razen pri vodki. Lani smo začeli izredno zanimiv posel z vodko. Tudi zelo lepo smo jo prodajali, potem pa so kar čez noč uvedb 300- odstotne carine na vodko, in prodaja je enostavno padla. To je proizvod, v katerega ni bila potrebna investicija, in nam j e bila realizacija, ki smo jo imeli, pač dobrodošla. Lepo bi bito, če bi sd posel nadaljeval, ker je bil dober. Ruski trgje zanimiv, vendar težek. Marsikdo v Sloveniji si zelo enostavno predstavlja, kako se da v Rusiji delati. Pomeni veliko tveganje. Žal se Slovenija v času, ko smo bili še sestavni del Jugoslavije, s tem ni ukvarjala. Panorama: Kje so glavni vzroki, da v tej panogi bolj ne prodremo na zahodne trge? Rijavec: Avstrija je zelo zaprt trg po mentaliteti, po predpisih j e odprta. Ljudje se striktno držijo parole, da kupujejo avstrijsko, česar mi ne znamo. Če imamo na razpolago dva proizvoda, bomo vzeli tujega. Prešeren se je v svoji elegiji Rojakom nad tem razjokal, ko je rekel: »kar ni tuje zaničuje, starih šeg se zgublja«. Včasih bi ga lahko prebrali. V Italiji je lepo biti izvoznik. Lira je padla, cene pa se niso dvignile. V Italiji uvoz zmanjšujemo, čeprav smo imeli lansko leto zelo lep promet, ker ne moremo pokrivati stroškov s ceno. Obdržali smo samo še en program, ta se imenovan Lineabar. To so stekleničke 0,20, malo drugačne kot za domači trg. Prilagojen je italijanskemu okusu. Tukaj dosegamo take cene, da nam še omogočajo prodajo. Ravno tako se umikamo z ameriškega trga in kanadskega. Tam nismo prodajali pretresljivo velikih količin. Padec dolarja je povzročil tudi nam precej problemov. Panorama: Ali ste pripravljenji na morebitno odprtje južnih trgov? Ryavec: Smo pripravljeni. V bistvu bi se moral odpreti samo še srbski trg, ker z drugimi kolikor toliko delamo, Če bi sklenili nekatere sporazume z našimi bivšimi republikami, bi toliko boljše delali. Logika trgaje taka. Mi smo toliko let vlagali in tam je Slovenija blagovna znamka, ‘ silgii < II “Ta način lastninjenja, kjer tudi denar iz notranjega odkupa gre na sklad za razvoj, ne pa v podjetje, ni dober. Je zakon in mehanizmi, da se ta denarnaneki način vrača nazaj. Dejstvo je, da nikdar ne bomo na lastninjenje gledali enako zaposleni v podjetju in država oz. druge življenje razmišljali, daje naše, žalsonam tako tudigovorili.°Potem smo se nekega jutra zbudili in so nam reki, ne, to je državno podjetje. ” to ne vpliva. Klima v Sloveniji, kar se tega tiče, je dosti boljša kot klima v marsikateri razvitejši državi. Ko govorimo, daje bito prej vse narobe in vse slabo, mislim, da smo nekatere vrednote, ki so obče človeške, pa le razvili. Dvojne obremenitve nimam, ker sem sama. Občudujem tiste, kijo imajo, ne samo ženske, tudi moške, ker mislim, da so se zadeve v družbi in partnerskih odnosih toliko spremenile pri generacijah, ki prihajajo za mano, daje moški tudi doma obremenjen. Tisti, ki uspe uskladiti kariero in srečno družinsko življenje, je pravi čarovnik. Iz izkušenj tega ne morem reči. Ko pogledam, koliko časa mi ostane in kako bi me obremenjevalo, če bi imela doma koga, ki bi me čakal, govorim predvsem o otrocih, ne vem ali bi bila sposobna voditi še domače gospodinjstvo. Panorama: Zanima me še odnos politike do vašega podjetja. Rijavec: To sta dve točeni zadevi. Podjetje oz. gospodarstvo sledi svojim zakonitostim, politika svojim. Jasno je, daje povezava, da so določene zadeve, ki so strogo politične odločitve, vendar morata biti gospodarstvo in politika ločeni zadevi v smislu vtikanja politike v gospodarstvo. Panorama: To se v tem prehodnem času še dogaja. Ryavec: Že prej, preden sem prevzela vodenje, smo se dostikrat usedli in rekli, da smo tukaj zato, da delamo strokovno in se s politiko ukvarjamo. Nobene stranke posebej ne podpiramo niti ne odklanjamo. Pogovarjamo se z vsemi in iščemo pomoč in lobiramo pri vseh, ki želijo poslušati strokovne argumente in ki nam lahko pri razrešitvi določenih zadev pomagajo. Moram reči, da razen manjših nasprotij tudi vtikanja politike v notranje življenje podjetja ni. Panorama: Kaj pa lokalna politika? Rijavec: Gospod Poljšak nas je prijavil reviziji in nas obtožil vseh sort nečednosti. Popravili smo družbeni kapital. To, kar je on s svojo revizijo dosegel, je to, daje ljudi, ki so zaposleni v tej firmi, oškodoval za eho plačo. To je bil rezultat. Panorama: Kakšne so povprečne plače? Rijavec: Smo na povprečju gospodarstva. Imamo okrog 105.000 bruto plače, nekoliko boljše kot pri nekaterih sosednjih firmah. Smo nekje v sredini. Pretirano visokih plač v naši občini nikoli ni bito. Panorama: Motor razvoja je bilo vedno vaše podjetje. Rijavec: Bilo je, vendar ne samo naše. So tudi druga. Tudi Vipavska dolina seje dokaj dobro držala po zmanjšanju trga, mislim, da tudi zaradi tega, ker ni bito pretirano hitrih rasti in ker seje gospodarilo malo bolj varčno kot kje drugje v Sloveniji. Panorama: Ko bo lastninjenja konec, boste imenovali novo upravo... Rijavec: Bodo imenovali. Panorama: Katere so omejitve? Rijavec: Vse je odvisno od tega, kako bomo uspeli povečevati prodajo. Največja omejitev je v tem trenutku slovenski trg. Ta trgje za nas še vedno najpomembnejši in mislim, da bo dolgoročno tudi ostal. To je 65 odstotkov v kompletni proizvodnji. Panorama: Za časa Jugoslavije je bilo razmerje drugačno. Rijavec: Takrat je slovenski trg pomenil 20 odstotkov celotne prodaje. Hrvaški trgje bil najmočnejši. Ce primerjam z letom 1991, smo prodajo na domačem trgu približno podvojili. Nekaj čez 12 odstotkov prodamo na Hrvaško, 8 v Rusijo, na druge trge pa razliko. Nekaj še v Bosno. Ko se zadeve umirijo, prodaja poskoči, ko se začnejo boji, spet pade. Makedonijo je politika zapravila. Bila je ena naših najboljših zunanjetrgovinskih partneric. Včasih nam je pomenila okrog 5 odstotkov prodaje, zdaj samo še polovico tega, ker imamo 37-odstotno carino. Z Rusijo delamo, tam so velike možnosti, vendar je izredno nestabilen trg. Nestabilenje ne le zaradi političnih in drugih rizikov, kijih poskušamo čimbolj omejevati, ampak tudi z vidika navad. Opazili smo, da smo v določenem obdobju prodali ogromno nekega artikla. Bito je izredno veliko navdušenje. Zeto hitro menjujejo svoje okuse to bi lahko iztržili. Naše kapacitete v Srbiji so organizirane kot samostojno podjetje od 15. , 1992 po zadnjem odtoku. V vsem tem času so poslovali s pozitivno ničto. Imajo približno enako številko zaposlenih. Opravljajo storitve, ker niso imeli svojega denarja za nabavo sadja in prodajo. S tem se preživljajo. Mi z njimi ne delamo, čeprav sama vzdržujem stike z ljudmi, ker mislim, daje to edini način, da ko se bodo stvari umirile, ti medčloveški odnosi kapital. Panorama: Pravno pa nimamo nič več. Rijavec: Tukaj je spet odnos politika gospodarstvo. To premoženje smo dali na izvenpostovna sredstva. V bistvu smo ga prenesli na sklad za razvoj. Mi smo odgovorni za to premoženje. V tej državi nikogar ne briga. Ne bom rekla, da odločitev, da se vlaga v Srbijo, ni bila Fructalova, seveda j e bila. Samo zgodile so se nekatere stvari, ki presegajo naše sposobnosti urejanja. Tukaj bi morala država in politika* nekaj narediti in ne pozabiti na premoženje, ki ga ima Slovenija zun^j, ker je to po logiki slovenskega lastninjenja državno premoženje. Bodimo pošteni. Enako je v Bosni. V vojnih razmerah je tovarna na muslimanski strani, začasno so se registrirali kot samostojno podjetje, da lahko delujejo. Podjetje na tisti lokaciji ne deluje, ker j e ravno na frontni črti, je deloma poškodovano. Del proizvodnje pa so vseeno prenesli na drugo lokacijo. Panorama: Kakšne so bile vrednosti teh kapacitet? Rijavec: To je zdaj neprimerljivo, ker stanje po knjigah, kije bito takrat, ni primerljivo, bilo paje veliko. Mislim, daje šlo za tretjino kapacitet. To je zelo groba ocena. Premoženja je škoda, še bolj paje škoda tržne priložnosti, kijo bomo dokončno izgubili. Z našim imenom in lastništvom bi se ti trgi lahko obdržali. Mi bomo naredili vse, da bomo maksimalno potegnili nazaj tisto, kar mislimo, da se da in daje naše, in do česar mislimo, da imamo pravico. Panorama: Nekam umirjeno ste govorili o oblikovanju pogojev gospodarjenja v Sloveniji, pri čemer danes vsi napadajo vlado. Rijavec: Povedala, sem, kje vse bi morala nekgj narediti, pa ni naredila. Panorama: Dosti ste vlagali v infrastrukturo v občini. Rijavec: To ja, vendar zadnja leta tega ni več, razen kar plačujemo. V tem trenutku ne vlagamo veliko. Panorama: Kolikokrat ste kot direktorica med delavci? Rijavec: Zdaj že dolgo časa nisem bila. Običajno grem, če peljem kakšne goste, da bi se pa prav odpravila na razgovor z njimi, pa ne. Včasih sem bila približno enkrat na štirinajst dni. Ne vem, zakaj pravijo, da samo nesposobnim in lenim primanjkuje časa, meni ga zadnje čase res primanjkuje. Marjan Horvat 11111» lili J TRIMO Trimo d. d. Prijateljevo 12z 68 210 Trebnje, Slovenija tel. (068) 44 321, faks (068)44 569 111111 Dejavnost TRIMO d. d. Trebnje: V "V ' • ♦ > izdelava lahkih gradbenih plošč za strehe, predelne stene, fasade in montaža; > proizvodnja bivalnih kontejnerjev, zloženk iz I J J 4 ' kontejnerjev; > izdelki iz nerjaveče pločevine (posode za vino, olje, mleko); * g i : s * j , , , j ii» > jeklena konstrukcija za proizvodne hale in montaža. Piše: Martin Ivanič LEVO PRAVILO? Tudi ob poljskih predsedniških volitvah je mogoče postaviti tezo o zasuku v levo. Toda, takšen sklep je lahko skrajno površen in zavajajoč. O morebitnem globljem notranjem in mednarodnem pomenu tega volilnega rezultata bodo tehtneje od mene razglabljali številni izurjeni analitiki. Seveda, ako jim veselja ne bo pokvarilo poljsko ustavno sodišče, ki mora v dveh tednih odločiti o pobudi za ustavno presojo komaj končanih volitev! V zvezi z zadnjo mislijo ni mogoče mimo izjave dosedanjega predsednika L. Walense takoj po objavi volilnih rezultatov. Označil jih je za demokratičen izraz volje volilcev, celo za nekakšno zmago poražencev, čeprav je pri tem šlo tudi za krpanje natrgane samozavesti. Toliko bolj je presenetila njegova naslednja izjava, ki (če sem zadevi pravilno sledil) še ni vsebovala nobenih trditev o morebitnih goljufijah zmagovalca, pa je vendar Walensa že napovedoval organizacijo protestnih stavk ipd. To presenetljivo izjavo je bilo mogoče spraviti edino v zvezo z domnevno nevarnostjo komunistične restavracije, sicer pa je razodela dvomljivo Walen-sovo pojmovanje demokratičnih vrednot in deloma potrdila oznako, ki zadeva njegovo med predsedniškim mandatom dokaj očitno nagnjenje k avtoritarne- mu okusu. No, naposled smo dobili pravcati zaplet, ki naj bi temeljil na volilnih poneverbah zmagovalca oziroma njegovega tabora. Tik pred pisanjem tega sestavka pa sem ujel vest, da pobuda ustavnemu sodišču za presojo regularnosti volitev v bistvu temelji na tem, da naj bi novi predsednik volilce zavajal zastran svoje dejanske izobrazbe, ker fakultete v resnici ni končal. Takšna bedarija mora človeka do konca zviti od smeha. Kakšne neznanske lumparije počno politiki in državniki (velikanske gmotne malverzacije, če ne celo človeška življenja, so v igri), sedaj pa naj bi bil glavni problem, da je predsednik malce olepšal svoj “intelektualni imidž“. Vrnimo se torej raje k vprašanju, kako tolmačiti (trenutni) volilni izidi Za levičaijeje zmaga nekdanjega komunista A. Kwašniewskega vsekakor spodbudna, ohrabrujoča, je le še dokaz več, da levica ni mrtva, da torej tudi prejšnja ureditev, se pravi socializem, ni mogel biti tako zgrešen, če se volilci po nekajletni izkušnji s političnim pluralizmom in gospodarskim makjavelizmom obračajo (nazaj?) v levo. Za levičarske politike je takšen izid še večje močan poli-tičnopropagandni in morda celo mobilizacijski argument, ki ga je treba nemudoma in čim izdatneje (politično) izrabiti. Zrcalno nasprotno tolmačenje poljskih predsedniških volitev (ne pozabimo, Poljska je kar pomembna in velika, potencialno lahko tudi precej problematična evropska država!) je mogoče pričakovati med desničarji in desničarskimi politiki. Zlasti za slovensko desnico je to ob vseh načeloma neprijetnih občutkih lahko tudi dobrodošel argument k tezi o neuničljivosti “boljše-viškoudbomafijske strukture”. Gre za tisto bedasto politično jadikovanje, kije sledilo kmalu potem, ko je politični lok nekdanjega Demosa spoznal, da demokracija ni nekaj, kar vzameš iz sedaj odklenjene shrambe in si po svojem ljubem okusu namažeš na kruh, in da vladanje niti po naključju niti pomotoma ni enostavna reč. Kako elegantno je potem za vsak neuspeh, za vsako lastno nesposobnost, za vsako zablodo in celo za vsako barabijo, M jo naredijo “tvoji” ljudje, obtoževati trdoživost, po-vampirjenost in prilagodljivost prejšnjega režima. Sedanja politika ni niti toliko inovativna, da bi si izmislila kaj na videz izvirnega, kajti povsem enake izgovore so uporabljali na oblasti tudi komunisti. Saj kaj pa je drugega tisti famozni zunanji in notranji sovražniki Resnici na ljubo je treba tudi pri poljskih volitvah videti še ono tretjo možnost, ki ne izhaja iz politično obarvanih predpostavk. Rekli smo, daje lahko sklep o tem, da obravnavani volilni izid potrjuje nekakšno “levo pravilo” v nekdanjih socialističnih državah, skrajno varljiv. Bržkone vse skupaj s politično pripadnostjo enega in drugega volilnega finalista nima tolikšne zveze, da bi smeli na tej podlagi govoriti o zasuku v levo. Takšne ocene so tvegane celo v primeru parlamentarnih volitev. Tukaj je šlo predvsem za vprašanje osebnosti, za izbiro med njima. Lahko pa stvar še zaostrimo do naslednje trditve: šlo je zgolj za dokaj logičen izid v pogojih vsiljene izbire, ki je bila volilcem na voljo. Ob morebitni drugačni kombinaciji predsedniških kandidatov bi nemara s prej omenjeno površnostjo danes govorili o političnem zasuku na desno. To so sicer samo bolj ali manj logična predvidevanja, vendar ni mogoče zanikati, da je možnost izbire volilcem tudi v tej zveličavni strankarski demokraciji zelo vsiljena. Z vsem tem se bomo sami kmalu ponovno srečah. Četudi se predvolilne aktivnosti pri nas uradno niti približno še niso začele, smo že deležni političnega posiljevanja v sto in več pozah. Posiljevanje je tudi blagohotna pobuda Peterletove družbe za predčasne volitve, toda v enem pogledu se z njo človek mora strinjati: posiljevanje in trpinčenje državljanov ter mrtvi tek države bi se s tem res po sili razmer zelo skrajšala. A če je to argument, tedaj je najbolje, da se volitvam kar za vselej odpovemo! Kakor L. Walensa pred leti (kljub očitni legendarnosti) ni bil predvsem tista izbira, ki je rezultat dokazanih sposobnosti in kvalitet, marveč je bil edina obetavna negacija obstoječega, je mogoče reči, daje podobno sedaj učinkoval A. Kwašniewski. Bolj kot politični in državniški idol j e večini volilcev ustrezal v podobi nekakšnega obliža na rano izjalovljenih pričakovanj ter tudi očitnih in neposrednih razočaranj. Walensa žal niti objektivno niti subjektivno ni bil sposoben upravičiti prevelikih upov, ki so se nanj vezali. Ljudem je bilo dobrodošlo vsako še tako medlo upanje v spremembe na boljše, Walensa pa ga je sejal s preširokimi zamahi. Tudi ta primer zato opozarja predvsem na vprašanje političnega realizma. Piše: Milan Samec SLS IN CEFTA O koristnosti vključevanja v Cefto beremo, pdslušamo in gledamo v medijih več kot leto dni, še sam sem na teh straneh o njem pisal. Vladi bi pikolovsko lahko marsikaj očitali, a ne nefleksibilnosti in neupoštevanja interesa kmetijstva v prizadevanjih za vstop, še manj, da se s tem odmikamo od Evrope. Če so se pri SLS, takorekoč kmečki stranki, šele zdaj zdramili s katastrofičnimi predvidevanji da bo Cefta uničila kmetijceje to bolj nojevsko tiščanje glave v pesek v upanju, da se da težave morda tako, le srečno pre-veslati. Da jih ni nihče obveščal o namenih in pogajanjih? Ja kakšno zastopanje kmetov pa je to, kakšna aktivna opozicija? Njeni strokovnjaki za poljedelstvo bi morali sami že zdavnaj pripraviti predloge, stališča, strokovne ocene in jih prav oni dostaviti odgovornim instancam v državni upravi dolgo pred pogajanji. Že kdaj predlagati podrobno izdelano strategijo, taktiko in razumno politiko vključevanja tako v evropske eftske,ceftske in podobne možne integracije. Če je kmetijska proizvodnja, z vključevanjem, ki se bo neizogibno nadaljevalo, močno ogrožena, jootem velja analogija vica prijatelja Jureta, ki trdi, da je druga polovica zdravja umazanija, če je prva čistoča. Močno ogroženo je lahko namreč tudi nekaj, kar je bilo prej močno ujčkamo, razvajeno, prezaščiteno, zaprelevmanirano, zamonopolizirano. Posplošena sklicevanja na zaščito v svetu ali v drugih državah so neumestna že zato ker so neprimerljiva. Primerljivo kmetijstvo, ali celo delež kmetijskega prebivalstva bomo težko našli v neki drugi deželi. Ni resno, denimo, skhcevati se na francoskega kmeta, ko pa mu že Napoleonov kodeks zagotavlja več zemlje, ki je ni moč z dedovanjem drobiti ker jo dobi en dedič, ki jo skozi desetletja povečuje, “komasira” in preprečuje zmanjševanje. Mi pa smo se po osamosvojitvi modro spravili celo na velika družbena posestva, ki so kljub birokraciji in manjši produktivnosti od recimo ameriške farmerske, dajala sorazmerno konkurenčno proizvodnjo, cene in tudi izvoz. Niti s sosednjim avstrijskim, madžarskim ah italijanskim kmetijstvom naše ni primerljivo. Svojstven je vpliv malih kmečkih posestnikov (pol delavcev pol “viničarjev” in parcelašev) na sivo ekonomijo in zaposlovanje. Kako je naš gorski kmet primerljiv z avstrijskim recimo v Štajerski, Salburški, Koroški ali celo Tirolski? Kdo se pri nas v kmetijstvu bavi z alternativno in bioenergijo? Koliko se jih, v primerjavi z nemškim ali avstrijskim kmetom, bavi s pridelavo biološke zdrave hrane na način, ki bi “nišno, butično ” z organizirano prodajo stalnim kupcem, bio, makro in vegetarijanskim ljubiteljem (kje so vsaj načrti na to?) dosegala boljše cene. Ne gre primerjati cen pšenice s cenami v Evropi in brez upoštevanja kvalitete zahtevati iste cene pri nas. Če se ne spoprimemo s cenami večine proizvajalcev v Cefti in le strašimo z njihovim morebitnim ameriškim pristopom v pridelovanju hrane, potem je bolje da se že kar zdaj poslovimo. Ce ne razumemo, da bo naš potrošnik zahteval evropsko, svetovno ceno hrane (posebno socialno šibki, tisti z majhnimi dohodki, ali celo brezposelni), potem nehajmo. Posebnega, slovenskemu kmetu primernega prijaznega zaščitenega trga v nobeni integraciji in nobeni Evropi ne bo. Otok blaženih v tem moiju ne moremo niti kratkoročno več ostati, zaščitniško prelevman-sko zaujčkana politika kratke sape, preračunana le na preživetje recimo do volitev, le na parcialne strankarske koristi, se nam bo prekmalu maščevala, podobno kot se zdaj avstrijskemu kmetu. Se bo pač treba lotiti resnega dela, ne jamranja, nenehnega vznemi-ijanjajavnosti ob vsaki priliki ko se ustrašimo realnosti. (In koga pravzaprav SLS zastopa, kaj lahko, razen floskul o nekakšni idealni pravičnosti, o vnebovpijočlh nepravilnostih in podobnem kalime-rovstvu, kakšne konkretne programe, napotke in usmeritve, ne le kratkororčne, lahko ponudi vsej družbi za skupne kopristi? Kaj pol delavcem pol parcelarjem, kaj malim kmetom, kakšno politiko do večjih in velikih, kakšno do redkih največjih (družbenih) proizvajalcev. Kakšno prihodnost tu, predvsem pa stabilno in eksistenčno varno. Hic Rhodos, hic salta, ne po Franciji, Avstriji, Hrvaški ali Madžarski. Kaj lahko država primakne v tej družbi - z poosamosvojitveno še osiromašenim gospodarstvom -, pa vsi vemo. Ne kaže se tolažiti z zavarovanjem. (Italijanskega kmeta ne vprašajo - razen agrarni konzorciji in podobne skupnosti - kako prodaja svoje izdelke. Država se oglasi pri njem le za davke in kontrole). Sicer strokovnjaki zatrjujejo, da najbolj črni scenariji niso nujni, a se bodo tudi najbolj črni lahki pripetili, brez pravočasnega strokovnega, prizadevnega miganja. Piše: Jože Smole ZA MODERNO DRUŽBO Z izvohtvijo *Aleksandra Kwkš-niewskega se je polovica Poljakov zavestno opredelila za moderno družbo. Dosedanji predsednik poljske države Lech Walensaje na volitvah izgubil predvsem zaradi stalnega izzivanja sporov s parlamentom in vlado, v kateri ima veliko vlogo Socialdemokratska stranka. Walen-sa je to počel s pozicij bojevitega protikomunizma in zaradi svojih osebnih avtokratskih ambicij. Kot politiku, ki ima nedvomno velike zasluge za preobrazbo Poljske, se mu je zdelo, daje nenadomestljiv in da takšen lahko podcenujuje vse demokratične inštitucije. Prav takšno obnašanje je naletelo na odpor tudi pri njegovih nekdanjih najbližjih sodelavcih, zlasti pri razumnikih. Tako so, na primer, najuglednejši predstavniki Unije' svobode - Mazovriecki, Geremek in Michnik predsednika države Walenso javno obtoževali, da pomeni s svojimi neustavnimi postopki “najhujšo nevarnost za mlado poljsko demokracijo". Razumski in liberalni 41 -letni Aleksander Kwašniewski pa je popolno nasprotje Walense in njegovih avtoritativnih navad. Desničarski politiki in vodstvo rimokatoliške cerkve so bili prepričani, da bodo šefa Socialdemokratske stranke Poljske Aleksandra Kwašniewskega onemogočili z nenehnim omenjanjem nespornega podatka, da je bil v prejšnjem režimu aktiven član Poljske združene delavske stranke in tudi član vlade (minister za mladino in šport). Pri tem pa so zelo podcenjevali konkreten program *■ modernizacije Poljske, za katerega se zavzema Socialdemokratska stranka. Ugledni politik Adam Michnik ugotavlja, da se je večina Poljakov obrnila k politični levici, ker so “razočarani nad parlamentarno demokracijo in tržnim gospodarstvom, pa tudi zaradi nostalgije po socialni varnosti realnega socializma, povečanja števila brezposelnih, premalo odločne deko-munizacije in strahu pred nasilnim protikomunizmom ”. Aleksander Kwašniewski, ki uživa ugled modernega socialdemokrata, je zmagal s pomočjo vseh, ki si ne želijo vrnitve v preteklost - ne želijo si Poljske maršala Pilsudskega, klerikalne in nacionalistične, konzervativne in socialno razcepljene države. Šef rimokatoliške Cerkve na Poljskem kardinal Glemp, ki se je javno zavzemal za Walenso in svaril pred Kwašniewskim, je šel tako daleč, da je izjavil, kako gre za usodno izbiro med katoliškimi vrednotami in novim poganstvom. Ponavljanje in politično razčlenjevanje te trditve s prižnic ni prepričalo večine vernih Poljakov, še zlasti pa ne kmetov, ki so nezadovoljni s sedanjim gospodarskim položajem. Precej utemeljena je ocena, ki sojo zapisali v mnogih zahodnih časopisih, daje prav vodstvo RKC glavni poraženec predsedniških volitev. Večina vernih zavrača takšno vmešavanje cerkve v politiko in vidi v tem nevarnost obnavljanja klerikalizma. To isto se je pokazalo tudi na Irskem pri referendumu o razvezi. Zelo poučen je podatek, da je SS odstotkov Poljakov v starosti od 18. do 24. leta dalo svoj glas predsedniku Socialdemokratske stranke Aleksandru Kwašniews-kemu. Mladi niso obremenjeni s preteklostjo, zazrti so v prihodnost in menijo, da samo program moderne družbe odpira perspektivo. Mnogi zahodni komentatorji so zapisali, da seje z izidom predsedniških volitev Poljska pridružila “rdečemu valu” v vzhodnih in srednjeevropskih državah, ki so bile nekdaj članice Varšavskega pakta. Pri tem nekateri namigujejo na nevarnost obnavljanja starih režimov, veliko več pa je tistih, ■ ki “rdeči val” ocenjujejo kot opredelitev za socialno državo, v kateri bo tudi tržno gospodarstvo v funkciji ustvarjanja blaginje za delovne ljudi. arena Če kdo vztrajno kriči, da ni polizal marmelade, ne da bi mu to kdo sploh očital, jSHEii# potem si že lahko mislimo, i da ima kaj za bregom. Tako ■ smo se vsej učili, tudi v tisti \ basni* Icjšr so živali iška-le tatu, pa seje sam izdal. Sedaj ko gre Čisto zares za usodo Tama, še posebej „ rijegovih delavcev, Janševi ji socialdemokrati mahajo z interpelacijo proti ministru ZV PEC Tajnikarju, kot da bo to rešilo Tamjpri tem: parna ves glas razlagajo, da nikakor niso proti sanaciji Tama. Hkrati pa o zakonskih, rešitvah, ki hi rešile Tamovo agonija, nočejo nič slišati, dokler ne poskušajo odreti ministra. Najprej minister, potem Tam, pa čeprav se tamovci, obupano oprijemajo zadnje rešilne bilke, ki se jim bo že jutri dokcmč|idji|Euznila. Toda za socialdemokrate je važna ena koža, to je ministrova, koža dva tisoč delavcev Islalko počaka, pa čeprav medtem že odrta. Pa pustimo socialdemokrate, saj v,zameno za dose-danjinačin sanacije tako ne ponujajo nič, ne nič boljšega, ampak čisto nič. in o nič se pač ne da razpravljati. Očitno : tildi v ljudski stranici niso nič boljši. Njihovemu poslancu Štefanu Matušu najbrž ni niti malo jasno, kako se počutijo m=nt utegnil delat, Li, pom«,. Pon«,, topotaš pro-sim. Le kaj bi na tem svetu lahko bilo tako pomembnega; dahi gospodje poslanci morali v parlamentu sedeti tudi v nočnih urah. Hilli! Ko bo tole pisanje bralstvu na voljo, bo parlamentarna debata o Tamu najbrž že mimo, pa naj se bo zgodila ponoči ali podnevi. Parlament bi s spremembami cenjenim poslancem res šlo za Tam m za negotovo usodo lepega dela mariborskega delavstva, ne pa za politično sr« smrdi. Kot da se bodo kupol začeli kar tepsti za Tamove avtobuse, tamovci pa bodo naenkrat preobloženi e delom, če j im bo nekdo postavil na dvorišče na kol nataknjeno ministrovo glavo. Dr. Maks Tajnikar Privoščimo si enkrat palec dol z namerno dozo gro-teaktnosti, velja pa naj prav za ministra Maksa Tajnikarja. Zasluži si ga zato, ker seje dal prepričati, da je Tam potrebno reševati, in si ta mlinski kamen za-taknil za vrat, namesto da bi pred meseci poslance, ki so se začeli ukvarjati s \ Tamovo sanacijo, nagnal. '" - TRDONJA ------M—— IB Če bi se požvižgal na usodo delavstva, bi danes mirno spal in mu za vratom ne bi visela interpelacija. Kaj pa mu je bilo tega treba, nekaj tisoč brezposelnih več je pač prava figa in nekaj sto propadlih obrtnikov zraven tudi. Rajši bi svojima ministrskima kolegoma Gaspariju in Deželaku, pustil, da bi se ubadala z bankami, kij im je zaradi Tama tekla voda v Grlo. Tadva bi si že izmislila, kako najbolj elegantno zaradi bank povečati javni dolg, Tajnikar pa je bil tako neumen, da sije začel beliti glavo, kako bi Tam te uspel prodajati tiste nesrečne avtobuse. In tako bi se z vso to nesrečo lepo morali ukvarjati liberalni in krščanski demokrati, ne pa njegova združena lista, kiji je sicer edini še kaj do delavstva in ki se končno znova upa govoriti tudi o socializmu, pa o kapitalistih in o delavskem razredu z besedami, ki so v državah, kjer so vedno imeli kapitalizem, povsem običajne, le pri nas bi jih mnogi radi naredili za bogokletne. Minister Tajnikarje dokazljivo kriv, ker je dovolil, da ga je njegov šef, to je predsednik vlade, naredil za Jurčka, ki mora zanj v tej deželi pospravljati najhujše reči. da si sam ne bi mazal rok in dobrega imena m da se lahko igra razsodnika, ko je treba ugotoviti, ali ga je Jurček kje polomil. > Gospddu Tajnikarju dajemo palec dol tudi zato, ker : se še vedno, tudi sedaj ko ga hočejo linčati, bori za Tam, namesto da bi rekel, če hočete mojo glavo, bodo obglavljeni tudi tamovci. Kriv je tudi zato, ker se sploh vmešava v Tamovo sanacijo, namesto da bi lepo rekel, tam imate zakon in delajte, kakor veste In znate, jaz pa si lepo umjjem roke, kot to počenjajo moji spoštovani kolegi. Če pa hočete še kakšno državno jamstvo, se lepo obrnite na svetega Janeza, ne pa na ubogega Maksa. Minister Tajnikarje toliko kriv, daje njegova zamenjava nedvse pomembna, zato ker ga nihče pameten ne bo hotel naslediti. Pilatska vlopa mednarodne skupnosti NACIONALNI TOTALITARIZMI BODO OBVLADOVALI BIH SE NAPREJ!? Bosna po Daytonu Ko sem nekaj minut potem, ko so v Day tonu predsedniki Izetbegovic, Tudman in Miloševič podpisali mirovni sporazum za Bosno in Hercegovino, poklical po telefonu sarajevskega prijatelja in ga vprašal, kako se počuti, je odgovoril: »Sarajevčani oziroma Bosanci in Hercegovci smo danes sprejeli dve novici iz Daytona. Ena je dobra, druga pa slaba. Dobra je ta, da so podpisali mir. Slaba, da za Bosno to ni dovolj.« In res! Ni poznavalca razmer v Bosni in Hercegovini, ki ni z grenkobo ugotovil, da ne gre za pravičen mir. Toda, ali lahko po taki vojni, kakršna seje dogsgala v Bosni, sploh pričakujemo, da se bo mir začel s pravičnostjo. Niti ena kritika »daytonskega« miru, ki si želi ohraniti atribut resnosti, ne more in ne sme spregledati dejstev, kako je do agresije na Bosno in Hercegovino sploh prišlo, kako seje vojna nadaljevala, kako seje do te vojne obnašala mednarodna skupnost, v kakšnih pogojih st, Američani vojaško in diplomatsko posegli in kakšni so bili sploh možni rezultati tega posega. Iz tega zornega kota j e popolnoma jasno, da je od sprtih strani ameriška pogajalska ekipa iztržila največ, kar je možno - prekinitev vojne ter postavljanje temeljev za nadaljevanje pogajanj o odprtih vprašanjih za zeleno mizo. Končno je »boljši krivični mir kot pravična vojna/«, zlasti vojna, v kateri je umrlo že več kot 250 000 ljudi in je povzročila več kot dva milijona beguncev, vojna, v kateri je uničeno na tisoče vasi in mest. Osnovna naloga daytonskih mi-rotvorcev bo takšen mir ohraniti in mu priskrbeti tudi atribut pravičnosti. Ni dvoma, da še vedno neodprti daytonski paket dokumentov vsebuje tovrstne ukrepe. Za njihovo uresničevanje bodo morale strani, vpletene v vojno, priskrbeti dovolj pozitivne energije in premagati številne nevarnosti, ki lahko povzročijo novo morijo. V nadaljevanju ponujam reportažo, ki med drugim ponazarja nekatere od teh nevarnosti, pa tudi željo ljudi, da bi živeli v miru. Samo nekaj tednov pred podpisom daytonskega sporazuma sem se vrnil s poti po Bosni. Prvih 15 dni sem preživel v Sarajevu in se vnovič prepričal, da Sarajevčanom kljub kruti vojni in nečloveškemu trpljenju še vedno uspeva ohranjati dostojanstvo in smisel za šalo, čeprav pogosto že na robu cinizma. Tak odnos do življenja je marsikateri obiskovalec mesta, zlasti novinar, razumel kot »sarajevski duh«. Veliko je zgodb, ki ponazarjajo za Sarajevo in Sarajevčane značilnega duha. Ko sem nekaj dni po prihodu v mesto šel s prijateljem na nedeljski sprehod po še napol praznih ulicah, meje nenadoma opozoril: »Pazi, da ne stopiš na vrtnicoI« In resi V asfaltu pred menoj je zevala razpoka v podobi lepe vrtnice, sled ene od tisočih na Sarajevo padlih granat. Vse mesto je v znamenju takih »vrtnic«. Tem sledem smrti pa so Sarajevčani dali ime najlepše rože. Še vedno ne vem, ali zaradi oblike, zaradi krvavo rdeče barve ali zaradi obojega. Skoraj štiri leta trajajoča vojna je pustila grozljive sledove ne le na podobi mesta, temveč tudi v duševnem in telesnem zdravju njegovih prebivalcev. Med sprehodom po Sarajevu srečate veliko invalidov različnih starosti. Med duševno prizadetimi Sarajevčani so taki, ki se mirno sprehajajo in sami s seboj pogovarjajo, taki, ki jezno kričijo in grozijo napadalcem z okoliških hribov, in taki, ki v športnih oblekah in copatah tekajo po mestu. Sarajevčani ne želijo žaliti svojih someščanov, kisov vojni izgubili duševno zdravje, in jih imenovati norce. Ko sva med sprehodom po mestu srečala enega takih bol- razglasili za hrvaški kraj. Prihajamo v Mostar. Vzhodni del mesta je razdejan, starega mostu ni več. Tisti, ki so ga porušili, so ga imeli za simbol muslimanstva, ne pa za simbol civilizacije in njeno sporočilo o mostovih sožitja. Hrvaške volitve in BiH Bosansko-hrvaški odnosi so se te dni ne glede na številne meddržavne sporazume o prijateljstvu in sodelovanju spet zaostrovali. Razlog je odločitev hrvaške vlade, da Hrvati iz Bosne in Hercegovine lahko volijo na hrvaških volitvah. Kljub protestom bosansko-hercegovskih oblasti in razlagi, da so bosanski Hrvati v Bosni konstitutivni narod, ne pa izseljenci, je Hrvaška vztrajala pri svojem stališču. Res je, da tega ne bi mogla storiti, če se večina bosanskih Hrvatov, zlasti v zahodni Hercegovini, ne bi vedla, kot da Bosna in Hercegovina ni njihova domovina in kot da so območja, na katerih živijo, del Hrvaške. Med potjo v Tuzlo smo peljali skozi Kiseljak. To mesto je bilo nekoč naseljeno z večinskim muslimanskim in hrvaškim prebivalstvom, med hrvaško-muslimansko vojno leta 1993 pa so Hrvati svoje sosede Muslimane pregnali. Od takrat Kiseljak spreminja svojo podobo. Mestece, kije bilo stoletja znan izletniški kraj Sarajevčanov, poln majhnih gostišč, v katerih so ponujali čevapčiče, in pekarn, v katerih ste lahko dobili znan kiseljaški hlebček s kajmakom, je v kratkih dveh letih izgubilo svojo podobo. Tisti, ki so ostali, želijo čimprej uničiti vse sledove različnosti. V Kiseljaku danes ne dobite več hlebčka, pripravljenega z mineralno vodo iz znanega kiseljaškega vrelca. Namesto napisov »čevabdžinica/' z na novo urejenih gostiln gledajo groteskni napisi »brzogrill«, nekakšna nova različica hrvaškega jezika. V mestu je tudi vse več lokalov z napisom »konoba«. To naj bi pri obiskovalcih zbudilo vtis, da so v Dalmaciji, ne pa v osrčju Bosne. »Nisem vedel,« je vse to komentiral eden od potnikov v avtobusu, ki se spominja Kiseljaka iz starih časov, »da v izviru kiseljaške mineralne vode zdaj živijo ribe, raki in školjke.« V avtobusu, ki je vozil v Tuzlo, je bila tudi velika skupina znanih beograjskih novinarjev, članov humanitarnih organizacij in mirovnikov, sama znana imena iz vrst vladne opozicije in nasprotnikov vojne. Sprašujem jih, kako je v Beogradu, kako živijo, kakšne možnosti za delo imajo. Pripovedujejo mi o svojih poklicnih in človeških težavah. Poslušam z razumevanjem. Potem me sprašujejo, kako je v Sarajevu. Pripovedujem brez olepševanja, tako kot j e bilo in kakor je. Sredi zgodbe pa mi eden od kolegov novinarjev ves razburjen reče: »Ampak, Sašo, nehajte nam že vi Sarajevčani zbujati komplekse.« Gledam ga in ničesar ne razumem. Rečem mu: »Na to niti pomislil nisem. Govorim resnico, komplekse pa ste si očitno nakopali sami.« Ne nikov, mi je prijatelj žalostno rekel: »Poglej, še eden, kije prehlajen. Bog ve, ali se tudi jaz nisem nalezell« Sarajevčani so se molče dogovorili, da huda duševna stanja someščanov poimenujejo kar z najlažjo telesno boleznijo. Sarajevo je »enotno« Ko so Natova letala to poletje v okolici Sarajeva in drugod po Bosni in Hercegovini začela uničevati srbske vojaške cilje, je marsikateri prebivalec te v vojni krvaveče države pomislil, da bo končno konec trpljenja. Akcije Nata pa so kmalu zamenjala nova mirovna pogajanja. V Ženevi so sprejeli ameriški načrt za Bosno, sledil je nov washin-gtonski, nazadnje pa so se v ameriški vojni bazi v Daytonu pod ameriškim »dežnikom« srečali predsedniki Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije: Izetbegovic, Tudman in Miloševič ter 21. novembra podpisali mirovni sporazum za Bosno in Hercegovino. Bosanski politiki so optimisti in verjamejo Holbroockovim in Clintonovim obljubam, da bo Amerika porok za enotnost Bosne in Hercegovine, izobraženci pa so skrajno črnogledi. Zavedajo se namreč, daje etnično čiščenje Bosno že razdelilo. Ko sem univerzitetnega profesorja dr. Enesa Durakoviča vprašal, kako se počuti, je odgovoril: »Kot mornar, ki so mu naročili, naj prebarva ladijsko ograjo. Nenadoma se ladja znajde v hudem neurju, mornar pa kljub temu barva naprej, saj ne glede na okoliščine podzavestno verjame, da se bo ladja rešila.« Eden velikih problemov na pogajanjih v Daytonu je bil status Sarajeva. Američani in bosansko-hercegovska delegacija so si prizadevali za enotno mesto, Miloševič (beri Karadžič) pa seveda ni bil za to. Srbi so hoteli imeti svoj del Sarajeva. Zanimivo je, da tudi znani kolumnist sarajevskega časopisa Oslobodenje Hamza Bakšič ni za enotno Sarajevo. »Mesto je treba razdeliti s ‘sarajevskim zidom’, tega pa ne bo mogoče primerjati z žber-linskim’. Na obeh straneh berlinskega zidu so živeli pripadniki enega naroda, ki so si želeli živeti v enotni državi. Na drugi strani žsarsjevske-ga zidu’ naj živijo tisti, ki želijo s krvavo vojno dokazati, da ne morejo živeti skupaj z drugimi narodi, pa tudi ne s svojimi rojaki, ki so ostali na naši strani. V svojem mestu ne želim videti takih, ki so ga uničevali in pobili več kot deset tisoč njegovih prebivalcev,« mi je svoje stališče razlagal Hamza. Kak teden po odhodu iz Sarajeva sem se iz Ljubljane vnovič odpravil na pot v Bosno. Z avtomobilom sem se ob sončni jadranski obali pripeljal do Tučepov, potem pa skupaj s sedmimi avtobusi v zanimivi družbi udeležencev četrte skupščine helsinškega parlamenta do Tuzle. Vso pot od Metkoviaeev do Tuzle pričajo o grozotah vojne do tal porušene vasi in mesta. Zlasti Mostar. Hkrati s starim mostom, uničenim leta 1993, je mesto izgubilo tudi razlog za svoje ime. Toda bolj kot uničena mesta in vasi zbuja grozo misel na usodo njihovih prebivalcev. Na tisoče je pobitih, ranjenih, razseljenih po vsej Bosni in svetu. V Bosni danes ni niti ene družine, ki ne bi bila tako ali drugače prizadeta - tudi če so vsi njeni člani preživeli in nobeden ni bil ranjen. Zvečer pred odhodom iz Tučepov sem srečal starega prijatelja, zdaj begunca. Ob kozarčku žganja sem ga povprašal o družini: soprogi, hčerki in sinu. S soprogo in hčerko je vse v redu, toda sin... Izraz na prijateljevem obrazu in solze v očeh so me prestrašili. Alije umrl, ostal brez roke, noge? Spomnil sem se mladega, lepega fanta, kije igral na kitaro, lepo pel in bil odličen študent. Dekleta so ga imela zelo rada. In on njih... Ne, ni umrl, tudi ranjen ni. Na začetku vojne so ga starši spravili iz mesta in Bosne v tujino. Nihče ne ve, kako seje začel vdajati mamilom. Zaman so bili vsi poskusi, da bi ga rešili. Živ j e in ni živ. Če ne bi bilo vojne, bi družina mojega prijatelja še naprej živela tiho in srečno. Danes te družine ni več. In vendar mojega prijatelja, njegove žene, hčerke in sina nihče ne bo štel med vojne žrtve. Misel, koliko je še takih in podobnih usod, me spremlja vso pot. Po večurnem čakanju na mejnem prehodu med Hrvaško in Bosno - v Doljanih - nadaljujemo pot. Do temeljev porušene vasi Tasovčici, Klepci, Zitomislidi!.. Nekdo v avtobusu vpraša: »Ali so to srbske vasi?« Jezim se in odgovarjam: »Da, to so srbske vasi. Ko pridete v osrednjo Bosno, boste spet videli porušene vasi. Takrat me boste vprašali, ali so to muslimanske ali hrvaške vasi. In seveda bodo. Kako ne razumete, da so razdejane prav zato, ker v njih niso videli samo vasi. Ne srbskih, muslimanskih ali hrvaških vasi, temveč naselja, v katerih živijo in delajo ljudje.« Sopotnik Parižan me debelo gleda. Vidim, da ne razume, zato se usedem k njemu. Avtobusi vozijo mimo starega Počitelja. Na srednjeveškem Gavranka-petanovem stolpu iz turških časov stoji križ, groteskna podoba prizadevanj, da bi Počitelj vem, katerikrat že mi postane jasno, daje ljudem, ki niso doživeli te strašne vojne, težko opisati svoje izkušnje. Zanje so njihove lastne kljub vsemu razumevanju najbolj verodostojne. Umirim pogovor in končam z ugotovitvijo, da bomo nekega dne potrebovali veliko potrpljenja, strpnosti in razumevanja, da bomo razumeli drug drugega. Če je to tako težko za ljudi, ki so resnični nasprotniki vojne in režima, ki jo je začel, kako težko bo šele za tiste, ki so zastrupljeni z ideologijo ubijanja in sovraštva v imenu ideje o veliki Srbiji ali veliki Hrvaškil Bo razumevanje sploh mogoče? Ali v tej vojni ne poganjajo kali prihodnje? 0 vojni in miru sem se v Tuzli pogovarjal z evropskim županom Mostarja Hansom Kosirnikom. »Mir bo,« pravi, »če drug drugega sprejmejo kot drugo stran v pogajanjih, ne kot nasprotnika. V Mostar sem odšel, da bi pomagal ljudem postaviti mostove novega zaupanja. Rad bi povedal, da so moje sanje sanje o civilni družbi. Del te sem našel le v Tuzli in Sarajevu, v drugih mestih Bosne in Hercegovine ne.« Tuzla je ohranila medetnično strpnost Tuzla je res poseben primer. Vso vojno ji je uspelo ohraniti medetnično strpnost. V tuzelskih kavarnah orkestri igrajo tako srbske »sta-rogradske«. pesmi kot sevdalinke in hrvaške poskočnice. To vsaj za zdaj nikogar ne moti. Ko sedim v kabinetu tuzelskega župana in ob obvezni kavici prijetno kramljam, se skozi odprto okno slišijo hrup avtomobilov, hupanje in veseli glasovi. »Ljudje se poročajo tudi med vojno,« veselo ugotavlja župan Selim Bešlagid. »Pri nas so vsi zakoni mešani - vedno se poročita moški in ženska. Ampak šalo na stran, tukaj prevladuje ljubezen, in ta je taka kot pred vojno, ljudje ugotavljajo, daje vera njihova osebna stvar, prav tako ljubezen. To prepričanje vsi spoštujejo.« Bešlagida sem spomnil na najino srečanje pred nekaj meseci, ko mi je govoril o zelo resnih pritiskih dveh nacionalnih strank: muslimanske SDA in hrvaške HDZ, in o njunih prizadevanjih, da bi poslabšali odnose v Tuzli. Vprašal sem ga, kako je zd^j s tem. »Propagatorski multikulturnosti in multietničnosti sta zdaj prav stranki na oblasti - SDA in HDZ. Če mislita iskreno, potem so bile opozicijske stranke, ki so na oblasti v Tuzli, uspešne. Toda bojim se dvojne politike, kajti eno so besede, drugo ravnanje. Zaradi tega moramo biti previdni,« pravi Bešlagid. Po njegovem mnenjuje privolitev bosansko-hereegovske vlade, da lahko enote zveze Nato v Bosni uresničujejo mirovni sporazum iz Daytona, že povzročilo spremembe stališč v nacionalnih strankah. V teh dneh sem v Tuzli srečal tudi člana predsedstva Bosne in Hercegovine in člana pogajalske delegacije v Daytonu dr. Iva Komšiča. Pogovor sem začel tam, kjer sem ga končal s Hansom Kosirnikom. Vprašal sem ga, ali po tej vojni lahko pričakujemo demokracijo, saj je znano, da vojne ponavadi porajajo najrazličnejše totalitarizme, od monarhističnih do komunistično-etatističnih. »Vrata, skozi katera lahko pride demokracije,« odgovarja Komšič, »so zelo ozka. Točno je, kar “Če je to tako težko za ljudi. ki in režimaj ki jo je začel, kako težko bo šele za tiste, ki so zastrupljeni z ideologijo ubijanja in sovraštvi 'vimenu SUSSISISS^ sploh mogoče? Ali v tej vojni ne poganjajo kali prihodnje?” ste povedali. Vsaka vojna se konča s totalitarizmom, in to zaradi preprostega razloga, ker gre vojna sama po sebi v to smer. Družba in država se popolnoma militarizirata, veljavne strukture okostenevajo in jih ni mogoče spremeniti, ker so si ustvarile aparat, kijih ohranja - vojsko in policjjo. Poglejte,« nadaljuje Komšiae, »v Bosni so skoraj vse družbene strukture razbite. Delujeta samo dve: vojska in policija, ti pa sta pod nadzorom vladajočih političnih elit. Nemčija seje po drugi svetovni vojni lahko demokratično razvijala, ker je izgubila vojno in bila popolnoma poražena. Vse druge države, vojaške zmagovalke, so ohranile svoje vojske kot instrument oblasti. Svet se je razdelil na bloka, ker so Rusija in zahodne države prišle iz spopada vojaško okrepljene.« Po Komšiseevih besedah Bosna in Hercegovina meni, da bi morali vsem strankam odvzeti sredstva prisile in izvesti popolno demilitarizacijo. Toda to ni realno, ker demilitarizacija Bosne ni mogoča brez demilitarizacije njenih sosed. Zato bi demilitarizirana Bosna in Hercegovina morala biti pod Natovo zaščito. Sprejeti bi jo morali v Evropsko unijo. Šele ko bi ji ta vsilila svoje civilne standarde, bi poleg ekonomske dobila tudi demokratično perspektivo. Če se to ne zgodi, ugotavlja Komšič, bomo še dolgo tičali v totalitarizmu najslabše vrste, saj bo to nacionalni totalitarizem. Ne glede na to, kakšna rešitev bo na papiiju, bomo imeli na oblaisti nacionalistične stranke z nacionalističnimi policijami in vojskami. Podobno razmišlja tudi znani borec za človekove pravice Tadeusz Mazowiecki. V velikem, čistem in zelo živem hotelu Tuzla je najraje sedel za točilnim pultom hotelskega bara v spremstvu mlade, privlačne prevajalke, in pil pivo Zlatorog. »Če se mednarodni skupnosti ni posrečilo rešiti Bosne pred vojnimi strahotami, ji mora vsaj pomagati pri obnovi. Zagotoviti mora multietničnost v prostoru, pa tudi pri vzpostavljanju civilne družbe. Popolnoma razumem,« nadaljuje Mazowie-cki, »da so ljudje utrujeni od vojne. A ne glede na to, kako pomembneje, da mednarodna skupnost pokaže dobro voljo in pomaga, pa je še pomembneje, da ljudje to pomoč sprejmejo. Ravnati morajo kot maratonec in vso voljo usmerjati tako, da bodo vzdržali do konca.« Izlet v Gradačac Da bi se prepričali, ali obstaja dobra volja med navadnimi ljudmi, sem se odločil za enodnevni »izlet« v Gradačac, mestece 60 kilometrov severno od Tuzle. Gradačac je že vso vojno na prvi frontni črti. V kavarnici le kakih 100 do 200 metrov od srbskih položajev se ob kozarcu žganega pogovarjam s Suljem, Nihadom in Azizom. Sulja vprašam, ali že sluti konec vojne. »Komaj čakam, da se vse to konča, da bom spet lahko normalno živel.« Z njim se strinjata tudi druga dva. Ko nam pogled bega proti položajem, nadaljujem z vprašanjem, ali mislijo, da bi spet lahko živeli s sosedi z druge strani razmejitvene črte. »Lahko,« glasno odgovarjajo, »vendar samo s tistimi, ki si niso umazali roki« Tudi zanje je - tako kot za vse moje sogovornike v teh treh letih potovanj po Bosni - obsodba vojnih zločincev poglaviten pogoj za mir in začetek skupnega življenja. Da so tudi na drugi strani pošteni ljudje in nasprotniki vojne, so mi dokazovali s tole zgodbo: nekega dne je kdove kako prek frontne črte zašel srbski fantič. Borci 213. gradaške brigade so po radiu vzpostavili zvezo z borci srbske strani, jim povedali, kaj seje zgodilo, in jih opozorili, naj ne streljajo na otroka, ker ga pošiljajo nazaj. Tako seje tudi zgodilo. Otroka so vrnili staršem iz bližnje vasi. Dan zatem je na splošno presenečenje borcev prišlo obvestilo s srbske strani. Prosili so, naj ne streljajo, ker deček spet prihaja na njihovo stran. Radovedni borci so gledali drobno postavico, ki seje približevala njihovim položajem in nekaj nosila v roki. Bila je steklenica domače slivovke. Preden jo je dal najbližjemu borcu, jo je odprl in popil požirek žganja. Rekel je, da jih Ujegov oče pozdravlja in se jim zahvaljuje. Požirek je naredil zato, ker mu je tako rekel oče, da ne bi mislili, daje žganje zastrupljeno. Zanimivo, da sem enako zgodbo slišal tudi drugje v Bosni, vedno pa je bila povezana s tem krajem. Morda je izmišljena, a to je vseeno. Tudi če je tako, jasno kaže željo ljudi verjeti, da so tudi na drugi strani ljucjje, s katerimi bi bilo mogoče živeti. Aleksander Mlač Do it! Naredil Pragmatičen ameriški vzklik zoper filozofirajoče, čakajoče, zavlačujoče »red tape« tehnokrate in birokrate. So res Američani prelahkotni, naivni, prakticistični? Brez zgodovine, kulture, preteklosti, ker preveč gledajo le naprej? Preoptimistični in zanesenjaški, v •svoji preproščini« premalo temeljiti? Kje da je bila njihova presoja, ko so se zapletli v korejsko, vietnamsko avanturo? Je bila zalivska ekspedicija pravi odgovor na iraško-islamski ekspanzionizem? So se iz tega kaj naučili? Alije bilo prav, da so z informacijami pomagali Izraelcem premagati Arabce, pozneje pa v Čamp Davidu in mirovnih pogajanjih med Izraelci in Palestinci popravljali»krivo Drino*, morebitne prenagljene zmotne odločitve? Sta njihova drža in vpliv preprečili težji konflikt zaradi zaletavanja Angležev v sueški krizi? A ocene o prevalentnem ameriškem vplivu na zahodno civilizacijo in na pomanjkljivosti asocialne, profitarsko tržne demokracije zanemarjajo »evropski delež’. Pozabimo na vojne pred Napoleonom, na to, da je bilo potrebnih več kot 160 let za mir med Francozi in Nemci. Spomnimo se samo, da so prvo in drugo svetovno (in prejšnje ter sedanjo balkansko) vojno zakuhali civilizirani, kulturni, nečloveško neizprosno uničevalno vztrajno pravičniški, skeptično intelektualno previdni, moralni, a versko in ideološko obremenjeni Evropejci. Da so se te vojne končale šele z vsakokratno pomočjo Amerike, ki je premočno liber tar no, že tradicionalno (kar obvezuje) odločala o vsakokratnem evropskem miru (a z v pogodbe vgrajenimi, od Evropejcev podtaknjenimi ali sugeriranimi napakami in repi, ki so »omogočali ponavjanje vojn čez nekaj desetletja). Da pa zaradi evropsko ne-prežvečenlh zgodovinskih reminiscenc (in nesposobnosti ZN) ameriških uslug Evropa ni bila sposobna niti v sedanjem konfliktu na Balkanu uporabiti (kot po obeh svetovnih vojnah, ko je rojevala komplikacje in jih reševala v vojnih konfliktih). Ko to vemo, se moramo vprašati, kakšen je potem evropski delež, prispevek, odgovornost za neustrezen razvoj zahodne civllizacje (kljub idejam humanih človekovih pravic). Če pogledamo balkansko krizo, ugotovimo, da Evropa - s svojimi in ameriškimi diplomati - spet ni pravočasno ocenila posledic, da je prepozno priznala Slovenjo in Hrvaško, nato pa otrpnila v letargični nemoči zapletenih pogledov in interesov ter prenehala reševati to svojo najnovejšo krizo. Seveda bi bilo preveč preprosto postaviti se enoznačno na stran Amerike proti Evropi, spregledati celosten globalni splet vplivov na degeneriranje zahodne civilizacje, kije v Evropi tako nemočna in nesposobna za mirno, soodločajoče in kooperativno reševanje socialnih, etnično nacionalnih, razvojnih in drugih konflikov, da kar izbruhne v nasilne reakcije. Vendar, kaj ne deluje? Od kod ponavljajoče se reševanje konfliktov z vojnami (na domačem kontinentu Američani po secesijski vojni niso bili več v takšni skušnjavi). V čem je jedro te napake? Dayton bodo prežvekovalci, wisegays vse-vedneži, večni kritizerji prikazovali kot polom, ker da daytonski mir ne more zaživeti, saj težavni mirovni pogoji nobene od sprtih strani ne zadovoljujejo. Pogruntali bodo razlage v opravjivi maniri, kot za pogajalca R. Holbrooka (»ne bi mu zaupal organizacje par-ty zabave za mojo hčerko’). Sebično bodo tuhtali, zakaj bi izpostavljali86.000ameriških vojakov na nevarnem divjem Balkanu, kjer da se že brez haska pobijajo med seboj množice domorodcev. Ali da Američani nič ne prispevajo, so le vse zakomplicirali, od slavonskega in brčkega koridorja do Prevlake. Dali Srbom Žepo, Srebrenico in Više grad, Hrvate prisilili v federacijo z Bosanci, vzeli nekaj tu, dodali nekaj tam, vse tuje, nič svojega. Ali kakšen da je končno ameriški interes na tem koncu sveta, kjer ni nafte (nestabilnost, ki ogroža evropski in svetovni mir in ameriške interese, je pa tul). In kaj da so sploh dosegli? Govore o multietničnosti, a Bosna bo razdeljena. Starih stoletnih »večnih pridobljenih pravic* - kdo bo le tako neumno moderen, da bi se prilagajal novim razmeram, še Slovenja bo raje ujčkala balkanski sindrom in stala ob strani dokler bo šlol -ne bo za nikogar. Nihče ni dosegel svojih ciljev, to torej ni prava rešitev. Le trenutni mir za ostanek prebivalstva po 850, 300.000 mrtvih in dveh miljonih beguncev. Mir, živjeije? »Glavni krivec’ Miloševič da je spoznal, kako so vse tri strani loserji zgu-barji? Izetbegovič pa, da je nepravičen mir boljši kot vojna (ki ne kaznuje vojnih zločincev)? So Američani res na vrat in na nos, le zaradi volitev padli v balkanski me tež? Po de-baklu evropskih akterjev, kine obvladajo »svojih notranjih zadev*, so se zavedeli, da gre tudi za ameriško kredibilnost (kar se zdi dobra garancija, da bodo morda aktivno skrbeli za implementacijo mirovnih pogojev). Da vedo boje kot profesor Kisinger in domači kongresniki, kaj bo NATO, kaj bodo ameriški vojaki počeli v Bosni, in da gre tudi za upravičenost obstojaNATA, za spoznanje, da prazne grožnje na evropski način nič ne pomen jo, če niso podprte s sankcijami. Njihova odločilna vloga pri blisku in nevihti je morda že pozab jena, kot pozneje z NATOvimi zračnimi posegi ustvarjena priložnost za nova pogajanja. Vendar vse kaže, da so priprave, po spoznanju, da gre za slepo ulico, boj resne, temeljite, tehtne, učinkovite. Kdor je spremljal sklepno svečanost v Daytonu, tudi ni mogel prezreti sistematike pristopa. Za ameriškim državnim sekre-tarjemje govoril Bildt v imenu EU, Rus Ivanov, za rjim Miloševič, Izetbegovič, Tudman, Holbrook, šele potem Nemec Ischinger, Francoz Blot in nazadnje za Angljo gospa P. N. Jones. Protokol je torej odkril tudipovsem svojski pogled na evropsko politiko in razmeijapri-spevkov posameznih držav v mirovnih prizadevanjih. Ko bodo Evropejci sposobni urejati svoje zadeve, ko se Franc ja ne bo z gub j a-la v anahronističnih atomskih poskusih, ko bodo Angležem boj pomembne valižanske, škotske, irske zadeve, ko Italija ne bo nesodobno *driblala* majhne evropske slovenske nacje, bo spoznala njeno potencialno vlogo in možno korist za evropsko enotnost, potem bo morda Evropa dozorela tudi za važnejša vprašanja manjšin in pristne evropske varnosti. Daytonje verjetno možnost za mir, če se bodo vsi odgovorni, posebno v Evropi, potrudili in se sprjaznili s tem,da to zahteva več časa, strpnosti in vztrajne izbojšave. Gotovo bo dovoj nasprotovanj mirovnim pogojem tudi v sami Ameriki. Kongres ne bo čez noč opustil strankarskega preprečevanja drugega Clintonovega turnusa. Čeprav verjetno ne bo posijeval s predčasnimi volitvami kot krščanska stranka v Avstr ji, Berlusconi v Ital ji in podobni politični epi-goni ter »plonkarji* pri nas. Nikogar ne bo v duhu evropsko krščanskega etosa zmerjal z neopogani, ne bo razdvajal ter pogla-bjal razkola v nacji kot nekatere institu-eje na Pojskem (ali v Slovenji). Milan Šamec Boli ali mani aktualno kramljanje IX. NACIONALNA FRONTA: FRANCIJA FRANCOZOM! V vseh tistih evropskih državah, ki so bile neposredno zapletene v vojno, je skrajna desnica izgubila verodostojnost do te mere, da se je znašla na političnem in kulturnem obrobju, kjer ni bila - kot na primer v sovjetskem vplivnem območju -ukinjena z dekreti in sodnimi procesi. Norberto Bobbio, starosta italijanske filozofije prava, je pred časom na to stanje marginalizacije desnice opozoril z ugotovitvijo, daje za štiri desetletja zavladalo stanje, v katerem seje zdelo, da izraz »desni intelektualec« nima nobene vsebine. Posledica tega je bila, da so stranke skrajne desnice v večini evropskih držav, ker se niso mogle uveljaviti v okvirih demokratičnih inštitucij in s pridobivanjem podpore ustreznega dela volilnega telesa, zvečine nastopale kot kritik neizogibne ko-ruptnosti strankarskoparlamentar-nega sistema ali pa celo kot aktiven udeleženec akcij, katerih cilj je bil destabilizirati demokratično ureditev. Med strankami, ki sodijo dandanes med vidne predstavnike evropskega skrajno desnega populizma, je treba na prvem mestu - tako zaradi vpliva kot tudi zaradi pionirske vloge - omeniti francosko _Nacionalno fronto (Front National). Če bralec prvi hip nima prave asociacije, ki bi mu povedala, s kom ima opraviti, naj mu ne bo nerodno. Več kot ime stranke mu namreč pove ime njenega voditelja Le Pena, in za to so tudi razlogi, kijih bomo omenili v nadaljevanju. Nacionalna fronta je nastala leta 1972, ko seje prvič posrečilo za daljši čas povezati številne obrobne desničarske skupine. Podobno kot drugje v Evropi seje skrajna desnica (vlada iz Vichyja) diskreditirala s kolaboracijo. V prvih povojnih letih so se pojavile različne po obsegu nepomembne skupine in krožki, ki so povezovali kolaboracioniste in skušali legitimizirati francoski kolaboracio-nizem. Veliko temo je skrajna francoska desnica dobila prvič šele v petdesetih letih, ko seje začel proces dekolonizacije in ko se je Francija soočila z bolečim razpadanjem imperija. Ta proces seje časovno ujemal s prvim velikim povojnim gospodarskim prestrukturiranjem Francije, to je s procesom, kije močno ogrozil obstoj tako imenovanega drobnega gospodarstva; ta odpor zoper posledice gospodarske modernizacije je s pridom izkoristil Pierre Poujade, ki je bil, preden je skočil v veliko politiko, lastnik majhne trgovine s papirnimi izdelki. Politika njegove Zveze za obrambo trgovcev in obrtnikov (UDGA)je izrabljala protestni naboj »človeka z ulice«, kije svojo nesrečo videl v razraščanju državne birokracije in davkih, ta naboj pa je potencirala še z nacionalizmom, sovraštvom do tujcev in protisemi-tizmom. Skrajna desnica je prvič v povojnem obdobju tako dobila množično bazo, ki ji je omogočila prebiti 'se na politično prizorišče, uporabljajoč inštrumente demokratične predstavniške države, in pužadisti so na parlamentarnih volitvah leta 1956 zbrali 11,7 odstotka glasov ter postali pomembna in glasna poslanska skupina. Ker pa seje leta 1958 na oblast spet vrnil de Gaulle, kije očitno bolje kot pužadisti predstavljal francoski nacionalizem in »grandeur«, je gibanje kmalu spet razpadlo. Armin Pfahl-Traughber v zelo bralnem delu, ki ga je posvetil desnemu populizmu v Evropi, povzema iz tega dogajanja dve za širši kontekst evropskega populizma pomembni prvini: najprej pomen protestnega naboja, ki nastaja kot posledica hitrih strukturnih sprememb (pri čemer ne gre nujno samo za spremembe, ki so posledica modernizacije; lahko gre tudi za lastninsko prestrukturiranje, ki spreminja eksistenčne pogoje celih skupin prebivalstva), k temu pa še desno ideologijo, ponujeno v politično zmerni obliki. K temu bi lahko dodali še tretjo značilnost, ki prav tako označuje evropski desni populizem: ta po pravilu zaseda prazne prostore, ki jim tradicionalne in bolj zmerne politične stranke ne posvečajo zadostne pozornosti ah pa jim jo posvečajo z zamudo. Pužadizem je izgubil množično bazo tisti hip, ko seje na prizorišču pojavil de Gaulle kot poosebljenje francoske »grandeur«. V šestdesetih letih je bila najbolj značilna poteza francoske skrajne desnice razdrobljenost. Leta 1962 seje več kot devet desetin volilcev na referendumu izreklo za neodvisnost Alžirije in za desnico je bil to hud udarec. Šele deset let kasneje, oktobra 1972, so se v Parizu zbrali predstavniki različnih desnih skupin in ustanovili Front National; bolj kot za stranko je šlo za zbirno gibanje, v njem pa so bili prevladujoči predstavniki usmeritve, ki se je zgledovala po italijanski neofašistični MSI in njeni militantni politični usmeritvi, za katero so bile značilne zunajparlamentarne akcije vse tja do akcij za destabiliziranje političnega sistema in do terorizma. Navzlic temu pa je postal predsednik tega novega gibanja Jean-Marie Le Pen, kije prihajal s konservativnonacional-nega krila skrajne desnice. Le Pen, kije bil udeleženec obeh kolonialnih vojn v Vietnamu in Alžiriji, sije politične izkušnje nabiral že v pu-žadistični stranki in bržkone je bil to razlog, da se je FN od samega začetka usmerila k volitvam in proč od militantnih zunajparlamentarnih aktivnosti. Vendar pa v sedemdesetih letih FN ni zabeležila omembe vrednih volilnih uspehov, kar je bil povod za notranje spore in nastanek odpadniških gibanj, ki pa prav tako niso beležila uspehov. Ti so začeli prihajati šele z letom 1983, najprej na komunalnih in nato leta 1984 na evropskih volitvah, ko je stranka zbrala enajst odstotkov glasov; z italijanskimi neofašisti in grško skrajno desnico je FN v evropskem parlamentu lahko oblikovala frakcijo evropske desnice. S tem ji je bil zagotovoljen tudi ustrezen prostor v nacionalnem in nadnacionalnem medijskem prostoru. Na parlamentarnih volitvah leta 1986 seje FN uveljavila kot tretja najmočnejša francoska stranka. Njen delež volilnega telesa seje poslej sukal med devetimi in trinajstimi odstotki, kar velja tudi za parlamentarne volitve leta 1993, ko predstavniki FN zaradi uvedbe večinskega sistema v volilna okrožja niso dobili nobenega mandata; vendar pa sojih v več volilnih okrožjih od zmage ločevale le še desetinke odstotkov (Dreux, Vitrolles, Nica). Front National je centralistično vodena stranka s poudarjeno vlogo vodje, in zato bolj znana kot Le Penova stranka. To pa ne pomeni, da zanemarja delo v bazi, le da se ga loteva tako kot hierarhično strukturirane populistične (leve ali desne) stranke: organizira tudi relevantne interese, ki sicer sodijo v tako imenovano civilno družbo, ter jim tako jemlje samostojnost. FN ima tako tisto, čemur v Slovenji rečejo kulturni forum, pa podjetniški forum, študentovsko organizacjo in tako naprej. Tudi v Franciji se desni populizem ne postavja z močno programatiko, zato pa se postavlja z močnimi političnimi sporočili. Osnovno politično sporočilo in merilo je seveda nacionalizem, zaradi njega se svet in Francija najprej delita na Francoze in druge; vsi drugi socialni preseki so temu osnovnemu podrejeni in zato stranskega pomena. Če kdo tej delitvi oporeka, dokazuje le, da je bodisi izdajalec francoske nacionalne identitete ali pa oprijemljivi dokaz dejstva, kako hudo načete so že nacionalne vrednote. Ta delitev ne priznava vmesnih odtenkov, zato je njena posledica ne samo polarizacija med osnovnimi skupinami prebivalstva, marveč tudi ostra politična polarizacija med FN in drugimi, zlasti vladnimi strankami, katerih popustljiva politika do nefrancoskega prebivalstva naj bi bila krivec za priseljevanje, brezposelnost, kriminal in tudi aids, skratka za propadanje Francije. V tem smislu obravnava FN tudi Evropsko unijo kot nevarno evropsko »naddržavo«, v kateri se utegne utopiti francoska »la na-tion«. Ker se težko postavlja po robu evropskemu združevanju, se FN postavlja po robu predvsem slehernemu prenašanju pristojnosti na Bruselj, ki mu očita, da nenehno odpira vrata priseljevanju iz tretjega sveta in zadnja leta tudi z vzhoda. Nasploh sodi priseljevanje v železni repertoar politike FN, saj z njim pojasnjuje vse, od brezposelnosti in širjenja kriminala (domnevna ali resnična posilstva imnjo pri tem podobno vlogo kot pri Miloševičevi politiki do kosovskih Albancev) do terorizma in proračunskega primanjkljaja, pač glede na dejstvo, da so priseljenci pomembna postavka v socialnem skrbstvu in da država troši več denarja tudi zato, ker se mora braniti pred okužbami, ki da jih v deželo zanašajo priseljenci. Vseh teh ujm, tako se glasi zaključek, ne bi bilo, če bi imela Francija »močno vlado«. Takšno pa lahko ponudi seveda le FN kot nosilec politike »zakonitosti in reda«. Igranje s strahovi in razpihovanje čustev ter uporaba udarnih, vendar pa za lase potegnjenih metafor (tujci kot »rakava rana« na telesu naroda, nacionalistična politika kot »križarski pohod« za rešitev naroda itd.) sodijo v klasičen repertoar orodjj Le Peno ve politike. (Se nadaljuje) Marjan Sedmak Vsaka družba, ki noče ponavljati zgodovine, se pravi napak, ki jih je v preteklosti že počela nad seboj, ampak nasprotno, hoče širiti obzorje duha in lastno svobodo, mora skrbno paziti na nove vzorce mišljenja, na tiste, ki se šele porajajo, še bolj pa na tiste, ki se v novo le preoblačijo. Gre za samoumevnosti, resnice, ki jih javnost brez premisleka sprejema a priori za resnične in o katerih že sam premislek in tematiziranje vzbuja splošen odpor in gnev. Upam, da bo nadaljevanje tega prispevka razumljeno kot določen odnos človeka nekega časa do samega sebe, do sočloveka. Nekoč sem bral v časopisu anekdoto. Neki naš politikje menda zagovarjal sodobnost, demokratičnost, pluralizem, enakost med spoloma in še kaj in dejal, da so nekdaj potovali iz Ijubljane do Murske Sobote dva dni, zdaj pa tri ure. Nato pa mu je nek drug politik pripomnil: “Toda ženske so nosile otroka devet mesecev prej in ga nosijo tudi poslej. ” Resje, da hitrost potovanja ne prispeva bistveno k spremebam senzibilnosti, dejstvo pa je, da se bo človek, dokler bo ta človek, moral vedno rojevati in umirati na isti način. Prejšnji vikend se je vnel precej oster spopad na levici za partnerstvo med spoloma na 2. kongresu Združene liste socialnih demokratov. Sloje za spopad za tako imenovane kvote, ali preprosteje povedano, večjo fizično prisotnost ženske populacije v organih stranke in drugih inštitucij države, predvsem nacionalnega parlamenta. Zelo malo je seveda bila v ospredju vsebina, ki naj bi bila posledica te spolne prenove. Boljje prevladovala evforija zmagovalcev v pravem pomenu besede. Prevladovala je dvojnost pozicije tistih najbolj gorečih diskutantov, kije že samo po sebi perverzna, ne glede na to, da precejšen del posameznikov, ki so s svojim glasom uveljavili paritetno demokracijo, morda sploh ni imel slabih namenov. Nasprotno, nameni večine so bili nadvse dobri. Toda nekaj njih bi vse uredilo hitro in pravično! Odrešilo bi svet... Odrešeniki. Oni so hoteli biti živa legenda te zgodbe. A zgodbo o dobrih namenih in peklu že poznamo. Vsako množično gibanje, in paritetna demokracija postaja množično gibanje, si v politično slabo strukturiranih (arhaičnih) ali celo blokiranih družbah ustvari svoje žive simbole, običajno iz zares zaslužnih, junaških ljudi. Množice investirajo svoja pričakovapja, želje, zahteve - in prav po tej investiciji postane konkretna oseba simbol. Vanjo investirajo ljudje tudi svoje frustracije, morda te še posebej. Manj ko zahtevajo od samih sebe, manj ko so pripravljeni tvegati osebno, več pripisujejo svojemu “simbolu”. In več ko vanj investirajo, bolj zahtevni so do njega. V njem se ljudje prepoznajo, postane njihov identifikacijski objekt, razpoznavna značka. In nekaj takega se je dogajalo na tem kongresu. Temu so si- cer nekateri najbolj vneti udeleženci rekli “lobiranje”. Si za Sonjo in Matejo? Si - torej si naš! Nisi za Sonjo in Matejo? Aha, potem si komunist, šovinist, nasprotnik pluralizma... Zavržen človek skratka. Simbol je tisti, ki nas integrira v neko gibanje, sekto in nas seveda hkrati prepadno, sovražno obva-rpje pred našimi, nečistimi. Seveda človek, ki ga ljudje imajo za simbol, za to ne more biti kriv. Je pa od pjega odvisno, kako to dejstvo sprejme in kako se kot “simbol” obnaša, kako igra podeljeno mu vlogo. Ali ohrani notranjo distanco in človeško skromnost ali pa verjame, daje res sam po sebi Poosebljenje paritetne demokracije, stranke in njenega življenja, politike nasploh. In na tej točki je seveda nosilna ženska skupina padla na izpitu. Kajti spopad za “kvote” je vodila na relaciji “čistega pooblaščenca” in tistih, ki sojih izvolili v strankarski bazi. Obnašale so se kot tiste, ki imajo apriorno legitimnost, delegati na kongresu pa le empirično legitimnost. “Če ne boste glasovali za naš predlog, bomo pa odšle iz stranke, kam drugam. ” Celo žali- le in diskreditirale so lastno žensko populacijo, samo da bi dosegle željen! cilj. Celo tako daleč so šle, da so ženski del populacije, kije v centrali stranke garal mesece in jim je pripravil kongresni teren, da so sploh lahko počele kar so počele, poimenovale s “friendliness” nasproti moški večini, ki tam odloča. Skratka, metode in načini, ki so znani iz najbolj svinčenih časov bojev znotraj moške populacije. Metoda, ki namiguje, obtožuje, izganja hudiča, je prevladala kot način demokratičnega uveljavjanja svoje ideje. Istočasno pa so se protagonistke, ki so to počele, predstavile kot neke vrste mučenice, ki da jih nekdo vedno preganja. Absurdno in tragično! Skupina, kije nedvomno med tistimi, kije dejansko največ storila za to, da se ženske uveljavijo v politiki, hkrati najbolj ruši sam projekt. Četudi je vsebina ideje povsem pravilna, pa forma rjegovega uveljavljaiija ne ustreza demokraciji - v demokraciji seje pač treba držati civiliziranih in humanih norm, ne pa drveti prek zrelega žita, neučakano, revolucionarno, ustvarjati histerijo izrednih političnih razmer znotraj stranke itd. Kajti temeljni “keč" tega spolnega spopada je bil prav v tem, da so se nosilke tega spopada (ki so bile v na kongresu, ki je bil po udeležbi še vedno izrazito moški, v občutni mapjšini) ujele v zanko moške zvitosti. Moški so namreč na tem kongresu pisali svoj življenjepis, pisali neposredno strankarsko zgodovino, in ko so pisali to zgodovino, so pisali o sebi ne o ženskah. Posamezniki, tisti najbolj vneti zagovorniki paritetne demokracije, so namreč branili svoje pozicije na račun žensk. To se je najbolj videlo že pri sami delegatski sestavi kongresa. Kajti če bi ta moški del zares hotel uveljavljati paritetno demokracijo tudi v praksi in ne samo tako, daje glasoval, naj bo to zapisano na papirju, bi poskrbel že za ta kongres, da bi svoj delegatski stolčkek prepustil ženski delegatki. Pa tega ni storil, kajti ta moški del je določil le 20 odstotkov teh stolčkov ženskim delegatkam. Zato je seveda veliko vprašanje, ali bo sedaj, ko je s svojim glasom na simbolni ravni uveljavil paritetno demokracijo, to pripravljen storiti tudi v praksi. Da bo prepustil svoj funcionarski ali poslanski in svetniški stolček ženski. Težko. Če ni bil pripravljen prepustiti delegatskega, da bi ženske s svojimi glasovi večinsko uveljavile to idejo, bo še manj pripravljen prepustiti mesto recimo poslanca v državnem zboru ali naj višje pozicije v stranki. Nasprotno, najbolj zviti posamezniki - moški so si prav z evforično podporo uveljavljanju paritetne demokracije vnaprej delali teren za svojo pozicijo. Kajti ko bo prišla na vrsto realizacija paritetne demokracije bo eden od kriterijev (za moško uveljavitev) obnašanje na tem kongresu. In zato so morali biti delegati, kajti če bi to prepustili ženski, ta njihova “prizadevnost” za uveljavitev ideje ne bi bila transparentna. So še mnogi indici, ki se logično povezujejo in nakazujejo omenjeno domnevo. Toda o njih kdaj drugič, morda takrat, ko se bodo statutarno sprejete stvari na tem kongresu morale uveljaviti v praksi. Na ravni javne zavesti gre torej za to, da s tem spopadom na levici za uveljavitev žensk v politiki in družbenem življepju nasploh trgamo tančice ideologij In fantaz-magorlj z vzpostavljanjem diferenc, torej tudi diference med gorečneži kot Simbolom uveljavljanja paritetne demokracije in gorečneži kot konkretneimi politiki, ki opravljajo konkretno delo. Kdor te raz - “Kajti temeljni ‘keč’ tega spolnega spopada je bil prav v tem, da so se nosilke tega spopada (ki so bile na kongresu, kije bil po udeležbi še vedno izrazito moški, v občutni manjšini) ujele v zanko moške zvitosti. Moški so namreč na tem kongresu pisali svoj življenjepis, pisali neposredno strankarsko zgodovino, in ko so pisali to zgodovino, so pisali o sebi, ne o ženskah.” ločenosti ni uvidel v tem spopadu, bo ble-ferje brezprizivno branil ali brezprizivno zavračal. Ne eno ne drugo samo po sebi ni res, pa je hkrafi oboje res: Ženski forum ZLSD je v vsakem primeru ena najzaslužnejših skupin v Sloveniji za uveljavljanje paritetne demokracije, simbol tega gibanja, hkrati pa so v njem posameznice z vrsto spornih delovnih metod, ki morajo biti ppd budnim očesom kritike. In so tudi samo ženske, ki jih imamo mnogi radi kar tako, četudi morda to razmišljanje vzbuja drugačen vtis. Sultan “Si za Sonjo in Ma tej o ? Si - torej si naš! Nisi za S onjo in Matejo ? Aha, potem si komunist, šovinist, nasprotnik pluralizma... Zavržen človek skratka. Simbol je tisti, ki nas integrira vneko gibanje, sekto in nas seveda hkrati prepadno, sovražno obvaruje pred našimi, nečistimi. Seveda človek, ki ga ljudje imajo za simbol, za to ne more biti kriv. Je pa od njega odvisno, kako to dejstvo sprejme in kako se kot “simbol” obnaša, kako igra podeljeno mu vlogo. Ali ohrani notranjo distanco in človeško skromnost ali pa verjame, daje res sam po sebi Poosebljenje paritetne demokracije, stranke in njenega življenja, politike nasploh. ” ZLSD - ESEJ O DEMOKRACIJI! Franček Rudolf: Praktični fundamentalizem NEVARNOST MIRU Vojna vpliva na nezavedno. Karkoli razmišljamo in trdimo o vojni, najverjetneje ne bomo odkrili, s čim je vplivala na nas. V dvajsetem stoletju je na Balkanu divjalo pet vojn. Začelo seje pravzaprav, ko so velesile ugotovile, da jim Bolgarija lahko nadomešča Rusijo in Srbija Turčijo in je zaradi tega mogoče Balkan spremeniti v laboratorij. V devetnajstem stoletjuje bilo še lepše: pravzaprav seje Napoleon lotil Rusije m Turčije in potem so Srbi in Grki in nazadnje še Bosanci dobili priložnost. .. Na pamet ne znam našteti, koliko vojn je bilo. Dva naroda, ki sta se vojskovala, se potem določen čas sovražita. Lahko je to sto ali dve stolet. V vsakem primeru pa vsaka vojska pripelje do miru. Mir pa je vedno krivičen. Vedno prerazdeljuje ozemlja. Vedno ustvarja begunce. Vedno pripravlja nove konflikte. Značilnost Balkana je, da že nekaj stoletij predstavniki velesil na kongresih in sploh vrhunskih sestankih odločajo o njegovih mejah in o njegovih narodih. Dayton je samo žalostno nadaljevanje stoletne prakse. Če je že ameriški predsednik Clinton lahko zadovoljen, da mu je uspelo vzpostaviti mir in rešiti nasprotja na Balkanu, torgj narediti vse tisto, kar mu doma ne uspeva najbolje, potem se lahko samo še vpra- šamo, zakaj se tiste tri strani, ki so se med sabo vojskovale, ne znajo same dogovoriti. Pa še isti jezik govorijo. Jasno je, da so novi zemljevidi vsakomur naredili krivico. Ampak drugi ti vedno delajo krivice. Nekoliko lažje je, če sam sebi delaš krivico. Mirje nevaren, ker vedno pomeni cepitev na državnika, ki mu ni uspelo ohranjati iluzijo uspešnosti, in narod, ki se pač tembolj drži iluzij, čimdalj je zaradi njih trpel. Miloševič, Tudman in Izet-begovič se štiri leta (skozi vso vojno) uspešno držijo na oblasti. Vojnajih ni spodnesla. Kaj pa mir? Tu se moramo vprašati, kako vojna v Bosni vpliva recimo na Romune, na Avstrijce, na Švicarje in Kanadčane. Tako počasi naštejem vseh dvesto držav in za vsako lahko ugotovim, dajo vojna v Bosni nekoliko preusmeri. Ker ne moremo ugibati o detajlih: če se trjjejucDe med sabo streljajo, dvesto jih pa opazpje, pa tudi če samo po televiziji, dogajanje sproži neke obrambne mehanizme. Saj imamo izkušnje: spomin na drugo svetovno vojno j e dve desetletji skrbel za pretirano resnost, potem so prišli na vrsto spopadi na Koreji, Madžarskem, Vietnam, Češka, Irak in Iran in seveda ves čas Bližnji vzhod. Razlika z zgodbo o Bosnije hudo prefinjena: začela seje po združitvi obeh Nemčij, začela se je po propadu realsocialističnih sistemov. Če se torej mir v Bosni vzpostavi, kaj to pomeni, daje realsocia-lizem (na primer v Srbiji) spet možen in je spet mogoče postaviti berlinski zid, na primer v Sarajevu? In je spet mogoče nekoč enotno državo razdeliti na dve polovici, na primer Bosno. In bo ena imela zahodni, druga pa, pa menda ja ne, nekakšen komunistični režim? Dejansko pa so zdaj kar tri države na ta ali oni način razdeljene: Srbija na del, ki ga Je okupirala v Slavoniji, in del, kjer živijo Srbi v Bosni in je formalno del Bosne, Hrvaška na Slavonijo, ki jo mora dobiti nazaj in na hrvaške dele Bosne, kijih nekatere dokončno dobiva, druge pa izgublja... Muslimani pa se počutijo, kot da so (in najbrž res so) izgubili pol države. Ne vem, ali jim to lahko odtehta prepričanje, daje zdajšnja polovica bolj njihova, kot je to bila prejšnja. Slovenija je izgubila Trst, ko seje odcepila od Avstrije. Zraven pa še Koroško. In za petindvajset let Primorsko. Po vseh teh izgubah se v ljudeh povsem drugače usidra občutek za zemljo in za domači kraj: videti je, kot da bi kdo Slovence s kolom zabijal na dvajset tisoč kvadratnih kilometrov na točno določenem prostoru med Alpami, moljem in Panonsko nižino. Samo po sebi se ponuja vprašanje, ali se nekaj podobno (kot Slovencem v zadnjih sto letih) ne dogaja danes Hrvatom v Posavini, pa sploh vsem trem narodom, kijih popularno kličejo “sprte strani”. Če s pomočjo zgodovine pogledamo na dogajanje v Bosni, dobimo občutek, kot da Clinton skuša ponavljati slavni brionski sporazum in kot da poskušajo velesile Srbe, Hrvate in Bošpjake. spremeniti v Slovence. Že za Slovence je to neverjetna perspektiva: kaj naj vendar Evropa in Amerika s tolikimi različnimi vrstami Slovencev? Še hrye pa je s pri- zadetimi prebivalci: jih je kdo vprašal, ali hočejo biti Slovenci? Jim je kdo razložil, kaj to pomeni, da si zabit med tri ali štiri narode, ki so te že nekoč okupirali in ki so prejkoslej prepričani, da si jim storil velike krivice? Če še ne vejo, bodo zvedeli. Problem Balkana je samo ta, da nekatere države niso obdane od pravih sosedov: ko bi Srbi mejili na Italijane in Nemce, bi se zresnili. Ko bi Hrvati mejili na Turke in Avstrijce in Italijane, bi razmišljali drugače. Ko bi Bosanci mejili vsaj na Slovenijo... Vsi trije balkanski narodi, ki so se preko svojih naj višjih predstavnikov znašli v ameriški letalski bazi Daytonu za pogajalsko mizo s Clintonom, so si zares enotni samo v tem, da ne kaže smiselno zamenjevati ozemelj samo zato, da bi vzpostavili mir. Še več, vsi svojim državnikom prepovedujejo trgovati z ozemlji in večnimi ognjišči in domovi in cestami in koridori). To samo pomeni, da se preveč ljubijo med sabo, da so preveč navezani drug na drugega in da enostavno nočejo, da bi se nehali ukvarjati drug z drugim. To pomeni, da hočejo spreminjati drug drugega, ne pa sebe. Slovenci bi pač izginili v Avstriji, če ne bi pristali (pa še tako neradi) na določene velikanske izgube ozemlja, še enkrat pa je Slovenija nastala leta devetdeset tudi zato, ker j e pristala, da podeli državljanstvo sto sedemdeset tisoč državljanom drugih republik. Zato pač Slovenija ni v vojni, čeprav bi težko rekli, da ni v njeni bližini. Tisti hip, ko se na obzorju začne prikazovati mir, se bo morda začelo nekaterim narodom prikazovati, da ne potrebujejo Slovenije samo, da jim prodaja hladilnike in orožje, ampak bi jim mogoče lahko začela služiti tudi kot model. Še neko lastnost ima Slovenija in jo je tudi izpričala leta enaindevetdest. Držala seje ideje, ki jo večkrat ponavlja Josip Broz Tito v Zbranih delih: v nobenem primeru naj narod ne dovoli prisotnosti tujih vojakov na svojih tleh. Če že Clinton ni bral Titovih zbranih del, potem bi jih lahko vsaj veliki trije Miloševič, Tudman in Izetbegovič. Ker tuji vojaki pomenijo takoj domačine, ki se jim bodo udinjali, in tuji vojaki pomenijo pač, daje dežela manj samostojna in če je manj samostojna, potem je protektorat ali celo kolonija. Slovenija je izbojevala svojo kruto desetdnevno vojno zato, da se je končno rešila neke tuje vojske. Zdaj pa naj bo soseda držav, ki bodo vsaj nekatera njihova ozemlja varovali izrazito tnjl vojaki, in to vojaki največjih velesil? Kdor hoče mir, lahko pristaja na kar koli, kdor hoče samostojnost, se mora pač odločati samostojno. ta KAKO PRISTAVITI LONČEK V BIH? Po razpadu Jugoslavije, vojni v njenem srednjem delu, poslovni blokadi tako imenovane Zvezne republike Jugoslavije (federacije Srbije in Črne gore), je trgovanje Slovenije s tem delom Evrope skorajda povsem prenehalo. Izjema je le Hrvaška, s katero pa posli tudi ne gredo tako dobro kot nekdaj, deloma zaradi vojne, ki je divjala tudi na njenih tleh, deloma zaradi medsebojnih napetih odnosov in deloma zaradi podobne sestave gospodarstev. Zastalo je tudi trgovanje z Makedonijo zaradi njenega vina, ki naj ga ne bi smeli prodajati pri nas zaradi prenizkih cen. Makedonci so potem z visokimi carinami blokirali prodajo slovenskih izdelkov. Trgovanje z BiH je bilo med vojno na njenih tleh zgolj simbolično, čeprav seje letos že potrojilo v primerjavi z lanskim letom. Mirovni sporazum pa znova odpira možnosti za povečevanje poslovanja z nekdanjimi republikami bivše Jugoslavije, zdaj samostojnimi državami. Eno najzanimivejših tržišč bo prav gotovo BiH, če ne zaradi drugega zaradi izjemno velikih sredstev, ki se bodo z obljubljeno mednarodno finančno pomočjo stekala v to državo v naslednjih letih. Kako bi slovensko gospodarstvo lahko pristavilo svoj lonček? O tem smo se na kratko pogovorili s predstavnikom bosanskega gospodarstva na Gospodarski zbornici Slovenije, Ibrom Ibrahimkadičem. Ibrahimkadic je v Sloveniji od prvega junija lani z nalogo, da z bosanske strani prispeva k ustanovitvi mešane gospodarske zbornice. »Zdaj, po mirovnem sporazumu, bo to delo steklo hitreje,« je prepričan. »Do zdaj sem ustvarjal podstat medsebojnih odnosov, kontaktiral s posameznimi podjetji in vladnimi ustanovami, bankami, zbiral in posredoval informacije, skušal urediti plačilni promet. Moram reči, da smo na tem področju uspeli, saj zdaj našim ljudem ni več treba prihajati v Slovenijo z gotovino v žepu. Vzpostavljeni so odnosi med bankami, čeprav sporazum o plačilnem prometu med državama še ni podpisan. Nekajkrat so se že srečali predstavniki posameznih podjetij, nazadnje na veliki predstavitvi bosanskega gospodarstva v Ljubljani letošnjega oktobra. Prišlo je kakih tristo gospodarstvenikov iz več r ^ Ikro Ibrahimkadic: Nisem še slišal, da bi Slovenija izdelala strategijo odnosov do naše države. Pa bi bilo dobro, če bi jo imela. kot štiridesetih bosanskih podjetij iz vseh regij naše države. Pred nekaj dnevi pa sem na seji zborničnega združenja kovinske industrije Slovenije predstavil okoli štiristo projektov obnove bosanskega gospodarstva. Naš načrt je izravnati plačilno bilanco s Slovenijo, saj zdaj slovenski izvoz v BiH močno presega bosansko prodajo v Slovenijo.« V Bosno naj bi v naslednjih letih stekla široka dolarska reka mednarodne pomoči. Govori se o skupno štirih milijardah dolarjev pomoči Banke za obnovo in razvoj, posameznih držav, bank in muslimanskih držav. Govori se o nekakšnem mini Marshallovem načrtu obnove. Vsekakor pa to ne bo edina pomoč Bosni, saj škoda, povzročena z vojno, nekajkrat presega omenjeno vsoto. Kje je tu prostor za slovenski lonček? Ibrahimkadic meni, da na vseh področjih, predvsem pa pri stanovanjski izgradnji, obnovi električnega prenosnega omrežja, vodovodov, tovarn za izdelavo hrane, kot so pekarne, mlekarne itd. Ker pa je slovensko gospodarstvo finančno šibko in podjetja sorazmerno majhna, bi se morala ali združevati v konzorcije za izgradnjo posameznih objektov in dobiti podporo bank ali pa se povezati s tujimi partnerji. Ibrahimkadic' vidi velike možnosti pri povezavi slovenskih podjetij s kapitalom iz muslimanskih dežel. Le-te, zlasti bogate naftne države, so obljubile bogato pomoč, nimajo pa ustrezne tehnologije. »Pred izbruhom vojne v Jugoslaviji je trgovanje med Bosno in Slovenijo preseglo vrednost dveh milijard dolarjev,« pravi Ibrahimkadic. »Ne vidim razloga, da te vrednosti v menjavi ne bi spet dosegli, zlasti ker sta se naši gospodarstvi doslej lepo dopolnjevali. Vendar pa pogrešam strategijo slovenskega nastopa v naši državi po koncu vojne. Opravičujem se, če je vendarle narejena pa sem jo spregledal, toda vsaj jaz zanjo ne vem. Bi pa bila zelo koristna za hitro povečanje obsega medsebojne menjave.« B. R. »SMO ALI NISMO!?!« - Najzaslužnejši za slovensko različico Windows 95 so (z leve proti desni): Barbara Skubic, Aaron Marko, Kristian Gyorkos, Grega Kukec, Suzana Kregar in Jaka Stele. IN OKNA 95 SO ROJENA! Ljubljana, 24. novembra 1995. Mračno tišino, kijev Linhartovi dvorani Cankarjevega doma držala nabit avditorij v vznemirljivem pričakovanju, so točno opoldne ob gromkem bobnenju presekali sem ter tja švigajoči snopi laserskih žarkov. Rojevati so se začela Okna 95, ki so nato ob zvokih legendarnih Rolling Stonesov komaj tri mesece po svetovni promociji Windows 95 naposled le zagledali luč sveta tudi v slovenščini. »Od lanskega septembra, ko smo se odločili, da gremo v ta projekt, je torej minilo štirinajst mesecev. Zdaj smo ena izmed tridesetih držav, ki ima lokalno različico tega operacijskega sistema za osebne računalnike, hkrati pa najmanjši narod na svetu, ki imaWindows 95 v ma- terinem jeziku,« je na tiskovni konferenci neposredno po promociji zadovoljno in z neprikritim ponosom povedal Aaron Marko, direktor Microsofta d. o. o. »Za nami je izjemno zahtevno skupinsko delo, pri katerem so sodelovali strokovnjaki iz številnih podjetij in ustanov, Deficitarnost poklicev v gradbeništvu in vrednotenje dela v kolektivni pogodbi dejavnosti MOTIV ZA DELO - PLAČE PO KOLEKTIVNI POGODBI Piše: Stane Uhan V gradbeništvu je poseben problem deficitarnost, to je pomanjkanje nekaterih poklicev, zlasti za izvajanje gradbenih del v operativi. Ta problem bo še bolj pereč čez čas, ko se bo še povečal obseg del in ko niti prekvalifikacije in še manj (redno) šolstvo ne bosta mogla zadovoljiti potreb po povsem določenih zvrsteh delavcev. Po podatkih Republiškega zavoda za zaposlovanje je bilo letos v obdobju od januarja do septembra potrebnih 6 876 gradbenih delavcev (šifra 15201), na voljo pa 1 867 delavcev ali vsega 27,2 odstotka! Po drugi strani je bilo septembra letos teh delavcev nezaposlenih vsega 414 ali 0,6 odstotka. Kritično je stanje tudi za priučene zidarje (šifra 25204). Potrebovali bi jih 2 458, na voljo pa jih je bilo 805 ali 32,8 odstotka. Za najbolj tipične kvalificirane delavce v gradbeništvu je bilo stanje takšno: Ne dosti boljše, vendar manj kritično je pri srednjem kadru. Za gradbene delovodje (šifra 55201) je bilo 193 potreb, zadovoljenih je bilo 71 ali 36,8 odstotka. Gradbenih tehnikov (šifra 55211) so potrebovali 572, dobili pa sojih 256 ali 44,8 odstotkov. Za ta dva poklica pa je presenetljivo (ali tudi paradoksalno), da Zavod za zaposlovanje Slovenije izkazuje hkrati tudi 139 nezaposlenih delovodij (72 odstotkov potreb) in kar 640 nezaposlenih gradbenih tehnikov, kar je celo več (112 odstotkov), kot znašajo potrebe. Inženirjev gradbeništva I. stopnje (šifra 65201) so potrebovali 214, dobili pa 104 ali 48,6 odstotkov. Podobno je pri diplomiranih gradbenih inženirjih (šifra 75201). Potrebovali so 204, dobili pa 95 ali 46,6 odstotka. Brezposelnih inženirjev je (bilo) 88, diplomiranih inženirjev pa (le) 9. smo dolžni storiti najprej to, kar že zdaj omogoča kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti Slovenije. Ukrep, ki ga v nadaljevanju predlagam, ima tudi pomenljivo strokovno podlago v prilogi kolektivne pogodbe, to je v Katalogu tipičnih opravil v graditeljstvu. Predlog K točki 1 Tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti Slovenije naj bi dodali besedilo: Za deficitarne poklice v graditeljstvu se upoštevajo naslednja razmerja: še bolj zahtevna tipična tesarska in zidarska opravila. Za zdaj kaže sprejeti v panožni kolektivni pogodbi dodatno določilo, ki bo tem najbolj deficitarnim poklicem omogočilo vsaj strokovno pravilno vrednotenje del oziroma opravil. Če bi bil za katero koli pogajalsko stran gornji predlog problematičen (strokovno ne more in ne sme biti), naj pred odločitvijo upošteva še njegov praktični vidik. Če predlog ne bo sprejet, bodo slab(š)a podjetja za kvalificirane delavce še naprej uporabljala najnižjo vrednost, podano s količnikom 1,37.To je pri zdaj (novembra) veljavni »enki« (43 196 tolarjev) 59 179 tolarjev bruto ali 37 500 tolarjev neto, kar je štirikrat)!) manj, kot znaša cena zidarja na uro na sivem trgu. Na drugi strani se naj višje vrednotena tesarsko-zidarska dela (opravila) po kolektivni pogodbi s količnikom 2,44 še naprej vrednotijo ob nespremenjeni »izhodiščni enki« z okoli 4,50 dem. Zahteva za 12 odstotkov višjo »enko« zaradi težjih delovnih pogojev v gradbeništvu bi komajda pripomogla, da bi najbolj zahtevno kvalificirano gradbeno delo vrednotili z okoli 5 dem na uro. Šele s takim strokovno neoporečnim izhodiščem je možno produktivno delo. Delavec bo ob znani nalogi in spodbudni ceni svojega dela, ko je materialno motiviran, bistveno več prispeval k poslovni uspešnosti organizacije. (Tekst je naslovilo uredništvo) Šifra 6 Poklic Potrebe Realizacija Delež realizacije 45202 železokrivec 294 77 26,2 % 45203 tesar 1 037 318 30,7 % 45204 zidar 3 801 1 160 30,5 % Zap. št. Tarif. r. Tipično opravilo Količnik Poklic Šifra .12 i Pomožna gradbena dela 1,26 gradbeni delavec 15201 25 2 Premaz opažev in lesa z zašč. sr. 1,34 tesar opažev 25203 30 2 Dvakratno zidarsko beljenje 1,41 zidar za zid - omet 25204 79 4 Opaž. beton, prednap. izdelkov 1,67 tesar 45203 91 4 Krivlj. in namešč. manj sest. arm. 1,77 železokrivec 45200 109 4 Upravljanje buldožerja (60-100 kw) 1,95 strojnik za zem. d. 45213 143 5 Obračunavanje del na gradbišču 2,04 gradbeni tehnik 55211 152 6 Razporejanje del na želez, obratu 2,37 gradbeni delovodja 55201 158 7 Organiz. in vod. grad. del na pbj. 2,67 inženir gradbeništva 65201 172 9 Vodenje vel. gradbišč v vodograd. 3,17 dipl. inženir gradb. 75201 med njimi tudi Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštituta Jožef Stefan, Zavoda RS za šolstvo, Univerze v Ljubljani, skupineAtlantis in drugih. Čeprav je bilo o tem Microsoftovem operacijskem sistemu v teh treh mesecih po svetovni promociji že veliko napisanega, ob tej priložnosti najbrž ne bo odveč, če ponovimo, da so njegove glavne prednosti 32-bitno okolje, večopravilnost in večnitnost, vgrajena podpora za omrežne povezave (preko Microsoft Networka tudi na Internet!), standard »vstavi in poženi« (plug and play), prijazen in intuitiven uporabniški vmesnik itd. Če k tem značilnostim dodamo še lastno izkušnjo, daje delo z osebnim računalnikom poslej še lažje, se najbrž ne boste več čudili, zakaj j e trenutno v svetu že več kot sedem milijonov registriranih uporabnikov Windows 95... »Tako kot je rojstvo otroka velik dogodek za mamice, tako je rojstvo slovenskih Windows 95 velik dogodek za Microsoft in številne porabnike,« je povedal Aaron Marko, generalni direktor slovenskega Microsofta. »Ker pa je srečo treba deliti, smo za vse mamice, ki so 24. novembra 1995 povile dojenčke, pripravili čestitke in darilne ovojnice.« Tako se dela... Slovenski Windows 95 so na voljo pri več kot 300 pooblaščenih Microsoftovih partnerjih; priporočena cena za nadgradnjo je 16.900, za uporabnike brez stare verzije pa 32.900tolarjev. »Po angleških izračunih naj bi sicer stali 40.000 tolarjev, a smo ocenili, da bi bila to za našo kupno moč malce pretirana vsota,« je k temu pripomnilAaron Marko, ki v prodaji pričakuje razmerje 9:1 v korist slovenske različice. »Zdaj nas proporcionalno stanejo toliko kot Američane...« Damjan Križnik Priučenih in izučenih zidarjev skupaj so potrebovali 6 259, na volji pa jih je bilo 1 965 ali 31,4 odstotka.To pomeni, da so gradbena podjetja iskala v oktobru in naprej še vedno 4 294 zidarjev, to je malone celo divizijo delavcev povsem določenega poklica. V visokih in nizkih gradnjah je bilo v avgustu letos vseh zaposlenih delavcev 23 108. Ugotovimo lahko, daje samo zidarjev primanjkovalo 18,6 odstotka od vseh zaposlenih. Skoraj enak je položaj tudi pri drugih (tipičnih) poklicih za gradbena dela. Strojnikov gradbene mehanizacije za zemeljska dela (šifra 45213) npr. primanjkuje 186. Podjetja sojih pridobila samo 53 ali 28,5 odstotka. Podatki torej kažejo, da v slovenskem gradbeništvu zelo primanjkuje zlasti gradbenih delavcev težakov in delavcev osnovnih gradbenih poklicev. Podrobnejša dinamična analiza bi pokazala, da seje stanje od bližnje preteklosti do danes poslabšalo. Če izhajamo iz predpostavke, da se bo obseg del na infrastrukturnih objektih, kmalu pa tudi na gospodarskih objektih in stanovanjih, tudi s pomočjo tujih posojil, v Sloveniji povečeval in da ni realnih možnosti za hkratno povečevanje števila delavcev teh že zdaj zelo deficitarnih poklicev, pomeni, da bomo morali za rešitev te pereče problematike ukrepati. Na področju politike plač oziroma motiviranja tudi mlajših in slovenskih delavcev za gradbene poklice Teh deset, recimo jim najbolj tipičnih in hkrati deficitarnih poklicev oziroma tipičnih opravil po kolektivni pogodbi za gradbene dejavnosti ima količnike, ki niso najnižji v svoji skupini, so pa najnižji v poklicu. Zidarska in tesarska dela v gornji preglednici so najmanj zahtevna, vendar pa imajo količnik 1,67, kar je za 22 odstotkov več, kot znaša količnik za 4. tarifni razred v tarifni prilogi KR Podobno velja tudi za druga dela. Navzgor pa so v 4. tarifnem razredu tipična tesarska in zidarska dela ovrednotena tudi z višjim količnikom. Najvišja sta pod zaporedno številko 111- zidar s količnikom 1,96 in pod zaporedno številko 118 - tesar s količnikom 2,13. Poleg teh so v 5. tarifnem razredu pod zaporednimi številkami 121,124, 125, 134 in 136 ter s količniki do 2,44 VELJAVNOST CERTIFIKATOV URADNO ŠE NI PODALJŠANA Agencija za privatizacijo je doslej potrdila 935 privatizacijskih programov podjetij, v katerih je bil družbeni kapital ocenjen na približno 506 milijard tolarjev. Drugo privatizacijsko soglasje - torej potrdilo, daje podjetje korektno opravilo privatizacijske postopke - potrebno za vpis lastninsko spremenjenega podjetja v sodni register, je pridobilo 378 podjetij. Družbeni kapital v teh podjetjih je ocenjen na okrog 209 milijard tolarjev. Doslej je bilo končanih 61 javnih prodaj delnic podjetij, za katere se v podjetjih odločajo v glavnem kot za privatizacijsko kombinacijo in le v nekaterih primerih kot za samostojno privatizacijsko metodo. Kot je znano, je javno prodajo delnic končal tudi Petrol. Po neuradnih podatkih ima zdaj to podjetje 110.000 delničarjev. Medtem ko je »certifikatski« del javne prodaje zelo uspel, saj naj bi vrnili okrog 70 odstotkov vplačanih certifikatov, naj bi bili precej manj uspešni pri »gotovinskem« delu javne prodaje, saj naj bi ostalo neprodanih za okrog polovico »gotovinskih« delnic. Kdor certifikata še ni izkoristil v svojem podjetju in z njim ne bo sodeloval najavnih prodajah konkretnih podjetij, ima še vedno možnost vložiti svoje »premoženje« v pooblaščen investicijski sklad. Sklade ima odprte okrog dvajset družb za upravljanje in večinoma bodo certifikate zbirali do konca leta. Skladi, ki imajo še odprta svoja vrata, so: Aktiva avant 3, Vipa invest 2 in 3, Cap-invest, Kopaš sklad 1 in 2, dve Mercati, Infond zlat Infond grad, Kmečki sklad 3, Krona krona, Maxima 3, vseh pet skladov NFD, Nika 1 in 2, Pomurska ID 2 in 3, obe Modri liniji, Pulsar, Setev in Trgatev. Še to: kot so povedali v privatizacijskem oddelku ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, uradno še ni bila sprejeta nobena sprememba zakonov ali predpisov, ki bi »črno na belem« opredelila obdobje, v katerem bodo državljani še lahko uporabljali lastninske certifikate. Tako še naprej veljajo le neuradne napovedi, daje certifikatom življenje podaljšano do prihodnjega poletja. Spodbudni rezultati sanacije v Delamarisu V RIBICI SPET NA LADJAH, v ' MREŽE PA V VODI Delamarisa nalovili 1444 ton plavih rib, kar je še manj kot lani v tem času. Ob novih sanacijskih ukrepih pa bodo že prihodnje leto potegnili na kopno 2.700 ali 2.800 ton ribje na tiskovni konferenci, kije bila minuli teden, povedal Vojko Maver, direktor Delamarisa. Se torej obetajo kolektivu, ki mu je na novo zakoličena državna meja vzela večji del »njive«, pa tudi večji del trga, lepši časi? Zdi se, da ja, saj letos zastavljeni sanacijski ukrepi že rojevajo sadove. V Delamarisu je sedaj zaposlenih 335 delavcev, to je 51 manj kot pred meseci. Kar 199 delavcev je v konzervni industriji in v holdingu, 48 v Ribi, 53 v Delmarju in 35 v Fri-gomaru. Strateška odločitev kolektiva je, da ne bo povečeval proizvodnje pločevink. Poskrbel pa bo za večje količine zamrznjenih, pripravljenih in pol pripravljenih rib. S svojimi konzervami namreč Delamaris ni konkurenčen ne na domačem in tudi ne tujem trgu. Spodbude oziroma pomoč države je še vedno skromna oziroma manjša kot v državah z razvito tovrstno predelovalno industrijo. Zaradi tega je moral Delamaris svoj izvoz precej zmanjšati. Sicer pa tudi na domačem trgu pločevinke iz Izole ne gredo več za med kot pred leti. Še leta 1992 je Delamaris vnovčil v Sloveniji tri milijone svojih konzerv, letos pa jih bo komaj 1,2 milijona. Oktobra je ministrstvo za kmetijstvo odobrilo izvozne spodbude, a le sedem tolarjev za vsako izvoženo pločevinko. To je malo, vendar dovolj, da bo kolektiv ostal pri življenju, pravijo v Delamarisu. Tisto, kar trenutno najbolj žuli slovenske ribiče in spremljajočo predelovalno industrijo, so stari in precej veliki dolgovi. Toda v Delamarisu računajo, da jim bo ob razumevanju bank uspelo prebroditi tudi te težave. Morali pa se bodo odpovedati delu svojega premoženja, da bodo lahko poplačali neporavnane račune. K temu je potrebno še dodati, da bo vlada predvidoma še do konca letošnjega leta predložila predlog zakona o morskem ribištvu. S tem korakom oziroma sprejetjem omenjenega zakona bo v panogi veliko stvari jasnejših, prihodnost slovenskega morskega ribištva in predelave rib pa na trdnejših temeljih. A. U. Letošnje tekmovanje slovenskih krajev na področju turizma in varstva okolja je potekalo pod geslom Moja dežela - lepa, urejena in čista. V organizaciji Turistične zveze Slovenije, letos je priskočilo na pomoč Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, poteka omenjeno tekmovanje že celih petindvajset let. Sklepne prireditve, ki je bila konec minulega tedna v Portorožu, so se udeležili predsedniki številnih slovenskih turističnih društev, župani in podžupani slovenskih občin in seveda predstavniki organizatorjev tekmovanja. To, daje bila slovesnost v Portorožu, ni naključje. Komisija Turistične zveze Slovenije, ki je ocenjevala izrazito turistične kraje, je namreč lovoriko podelila prav Portorožu. Na drugo mesto seje v tej kategoriji uvrstila Rogaška Slatina, na tretje pa Bled. V kategoriji večjih mest si je prvo mesto priborilo Velenje, drugo Ljubljana in tretje Maribor. Pri srednjih in manjših mestih pa so se najbolj odrezale Domžale. Sledi jim Vrhnika, medtem ko je tretje mesto osvojila Idrija. Pri turističnih krajih je slavil Ptuj, na drugo mesto so se uvrstile Izlake in na tretje Šmarješke Toplice. Pa še drugi rezultati letošnjega tekmovanja Moja dežela - lepa, urejena in čista: Kraji s prehodnim turizmom: L Brežice, 2. Postojna, 3. Murska Sobota. Izletniški kraji: L Kamnik, 2. Zreče, 3. Šentanel. Hribovski kraji: L Drežnica, 2. Mojstrana, 3. Duh na Ostrem vrhu. Drugi kraji: 1. Kočno, 2. Pišece, 3. Vuzenica. Med visokogorskimi postojankami je prejela največ točk Koča na Golici, v kategoriji srednjegorskih postojank pa je slavil Poštarski dom naVršiču. Med večjimi naravnimi zdravilišči so se na prvo mesto uvrstile Terme Čatež, na drugo Moravske Toplice in na tretje Zdravilišče Rogaška Slatina. Pri manjših zdraviliščih pa so se najbolje odrezale Šmarješke Toplice, drugo mesto so osvojile Dolenjske Toplice in tretje Terme Zreče. Kot zanimivost naj omenimo, daje komisijaTuristične zveze Slovenija ocenjevala tudi najrazličnejše objekte, kot so denimo šole, železniške postaje, trgovine, bencinske črpalke, vojašnice, policijske postaje... Med industrijskimi obrati si je za vzorno urejenost prislužil najvišje mesto na zmagovalnem odru ljubljanski LEK. Tik za njim se je uvrstil MIP iz Nove Gorice, tretje mesto pa je ocenjevalna komisija podelila Rudniku lignita Velenje. Na podelitvi priznanj v Portorožu je dr. Marjan Rožič, predsednik Turistične zveze Slovenije, poudaril, da si kakovostne turistične pondube ni mogoče zamišljati v neurejenem okolju. Zato bi morali biti turistični in drugi kraji še kako zainteresirani, da bi poskrbeli za snažno, lepo in urejeno Slovenijo. Ni kaj, akcija slovenskih turističnih delavcev in njihovo vztrajno ocenjevanje okolja, v katerem živimo, je naletela na plodna tla. To je za nadaljnji razvoj turističnega gospodarstva nadvse pomembno, saj brez čednega in urejenega okolja ne moremo računati na večji obisk tujih gostov. V celoti pa bo namen Turistične zveze Slovenije uresničen šele takrat, ko bo v omenjeni akciji sodelovalo vseh 5986 slovenskih krajev in naselij. Andrej Ulaga Borza sindik alneaa turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 46 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na 061/131 00 33, int. 384, 385, 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO 1. BOHINJ - počitniški hišici v U KANCU - za 6 oseb - tri spalnice, kuhinja, dnevna soba, kopalnica, 150 m od jezera. Cena 90 DEM. Termini do 22. 12. 2. ROGAŠKA SLATINA-privatna hiša, kuhinja, tri dvoposteljne sobe, TWC. Cena za 4 osebe 50 DEM, za 6 oseb 80 DEM, turistična taksa ni vključena. 3. VRSNO, gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni paketi ali vikend program, cena polpenziona 3.300 tolarjev, polnega pa 3.600 tolarjev. 4. VELIKE BLOKE - počitniški dom s 105 ležišči, štiriposteljne sobe. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine. Prosto še za šolske počitnice. 5. BLED - HOTEL JELOVICA - dvo- in triposteljne sobe, polpenzion 44 DEM, doplačilo za polni penzion 12 DEM. Popusti: otroci do 2 let gratis, od 2 do 12 let 30% popusta. Zelo ugodni pogoji za seminarsko delo. 6. ROGLA- garsonjera oz. dvosobno stanovanje, 55 oz. 65 DEM dnevno -termini do 18. 12. 7. KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno - termini do 23. 12. 8. KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, cena dnevnega najema 65 DEM. 9. RADOVLJICA - počitniški dom za ca. 40 oseb, dvoposteljne sobe, polpenzion 3.950 SIT, možnost za šolo v naravi. 10. KRANJSKA GORA- PENZION SATURN - nad jezerom Jasna, dvo-, tri- ali štiriposteljne sobe, TWC, polpenzion 39 DEM. 11. ČATEŽ - POČITNIŠKE HIŠICE - od 4 do 5 oseb, termini od 24.11. do 22. 12., cena od 72 DEM dnevno. - počitniška hišica za 4 osebe, termini do 23.12., cena 60 DEM na dan. 12. MORAVSKE TOPLICE - bungalov za 4 osebe, v času do 20. decembra, enotedenski paketi - cena 54 DEM na dan. 13. MORAVSKE TOPLICE - zasebna hiša, 2- 3- in 4-posteljne sobe. Cene: nočitev z zajtrkom 1.700 SIT, polpenzion 2.600 SIT, polni penzion 2.950 SIT. 14. PODČETRTEK - Atomske toplice - apartma za 4 osebe, prosto v času od 24. 11. do 22. 12. in od 12. 1. 1996 dalje. Cena najema 65 DEM (vključuje 2 vstopa v bazen). 15. POKLJUKA-DVO ALI ŠTIRIPOSTELJNI APARTMAJI - spalnica, kuhinja, kopalnica. Cena dnevnega najema 55 oz. 72 DEM. 16. POKLJUKA - počitniška hiša za 5 oseb, kuhinja z jedilnico, dve spalnici, kopalnica, 500 m od ŠPORT hotela. Dnevni najem 110 DEM. Prosto od 24. do 29. 12. 17. BOVEC - Kaninska vas - garsonjere oz. enosobna stanovanja, cena 55 oz. 72 DEM. 18. VELIKA PLANINA - planinske koče za 4 ali 8 oseb, cena od 50 do 85 DEM. 19. KRVAVEC - garsonjera, dnevni najem 50 DEM, ali apartma za 5 oseb, najem 70 DEM. Cene veljajo do 22. 12. 1995. 20. RATEČE - PLANICA - počitniški dom s 23 ležišči, cena polpenziona 35 DEM, polnega penziona pa 41 DEM. Termini od 27. 11.*do 28. 12. 1995. Možnost bivanja za novo leto. 21. NOV1GRAD - trisobno stanovanje, možnost bivanja za 5 oseb. Termini po 20. novembru, cena 45 DEM. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Banovcih, Ptujskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja. 2. Lastnike počitniških domov v slovenskem Primorju ali v hrvaški Istri, ki bi dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe tudi že za leto 1996. B. SINDIKALNI IZLETI Sindikalne organizacije ali kar tako oblikovane skupine vabimo, naj nam posredujejo svoje želje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje dojna ali v tujino. Možnost plačila v 2 obrokih. 1. BUDIMPEŠTA-tridnevni izlet za vikend ali pa kartako za skupine 40 do 50 oseb. Avtobusni izlet v Budimpešto, ogled znamenitosti madžarske prestolnice, poldnevni obisk tipične kmetije v madžarski stepi z družabnim delom izleta, tretji dan na povratku v Ljubljano ali v kraj, od koder je skupina, kosilo v čardi. Cena 245 DEM, plačljivo v dveh obrokih. 2. ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALOVIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb. 3. OTOČEC- hotel Šport- posebni programi oddiha in rekreacije. Teniška igrišča, jahanje, čolnarjenje, gorska kolesa, ribolov, rafting, plavanje, plesne zabave in igralnica. Tridnevni program s polnim penzionom 200 DEM, štiridnevni pa 245 DEM. 4. VIPAVA - ogled Vipavskega križa, Biljanskih vinogradov, grobnice Burbonov. Doživeli boste gostoljubnost domačinov in njihovih bogato založenih kašč in kleti. Po večerji odhod proti domu. Cena 2.500 tolarjev na osebo brez prevoza. 5. KOČEVSKA REKA - prijeten izlet na nekdaj zaprto območje, program oblikujemo po željah skupine. 6. GOSTILNA PRI TONETU - Breg na Ptuju, možnost nočitve za 24 oseb, odlična gostinska ponudba tudi za večje skupine. Pokličite 062/772-376. 7. LETUŠ - Šmartno ob Paki - gostišče PIRNAT - ugodni meniji za izletniške skupine. Telefon 063/885-143. 8. ŠPANIJA za mlade-LLORET DE MAR-cena polnega penziona 18 DEM. Termini od 1. do 30. aprila 1996. Primerno za maturantske ali sindikalne skupine, bivanje v večposteljnih sobah. C. ORGANIZACIJA SEMINARJEV Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.500 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena. E. NAJEM ALI NAKUP POČITNIŠKE ENOTE 1. Za več let najamemo počitniški dom v slovenskem Primorju, na Gorenjskem ali v hrvaški Istri. 2. Kupimo počitniško stanovanje v Strunjanu, Simonovem zalivu ali v Luciji pri Portorožu. F. REZERVACIJE AVIONSKIH ALI LADIJSKIH VOZOVNIC G. VELIKA POTOVANJA - Evropa, Azija, Daljni vzhod, Srednja Amerika. 1. ZAHODNI PACIFIK - LOS ANGELES, HAVAJI, NOVA ZELANDIJA, FIDŽI in TAHITI. Potovanje traja 25 dni, odhod 27. decembra, cena na osebo 7.500 DEM. 2. JUŽNA AMERIKA - PERU, BOLIVIJA in BRAZILIJA. Potovanje traja 16 dni. Odhod 20. decembra, cena 4.300 DEM na osebo. H. POSEBNA POSLOVNA POTOVANJA - organiziramo ob skupni pripravi vašega osebnega programa. I. SILVESTROVANJE 1. Silvestrovanje v Savudriji-tridnevno bivanje v počitniškem domu -trije penzioni in silvestrska večerja 11000 SIT. 2. Organiziramo Silvestrovanje v Pragi, Budimpešti, Nevv Vorku in Parizu. J. SMUČANJE 1. VALTHORENS - apartmaji za 2,4 ali 6 oseb, cena petdnevnega najema in avtobusnega prevoza 440 do 580 DEM. Termini od 10. do 17.12. 1995. 2. BAD-KLEINKIRCHHEIM - najem apartmaja za 3 dni, cena na osebo od 1.530 do 2.100 šilingov, vključena tridnevna smučarska karta in uporaba ogrevanega bazena. Termin 14. do 17. 12. 1995. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite. Pri posebnih akcijah z znižano ceno aranžmajev je potrebno takojšnje 10% plačilo, ki se obravnava kot kavcija, ob odpovedi se znesek ne vrača. Programe v tujini obravnavamo v skladu s splošnimi navodili potovalne agencije, ki je organizator potovanja, in jih gostje prejmejo ob prijavi. Prijava je sprejeta, ko je vplačanih 30% cene aranžmaja. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste. Metod Zalar, direktor borze 30. novembra 1995 STAVKA CEZ DVA MESECA Zdravniki in medicinske sestre z Inštituta za anesteziologijo Kliničnega centra v Ljubljani so za sredo - 29. novembra - napovedano triurno opozorilno stavko prestavili do najkasneje 28. februarja prihodnjega leta, če njihove zahteve do takrat ne bodo izpolnjene. V tem času bodo spremljali potek izvajanja študije in meritev sevanja Inštituta Jožef Stefan ter na podlagi opravljenih analiz ustrezno prerazporeditev zaposlenih. »Napovedana stavka je pravzaprav klic v sili,« je povedala prim. dr. Vanda Brubnjak-Jevtič, predsednica stavkovnega odbora. Vseh 200 zaposlenih na tem inštitutu, od tega je 63 zdravnikov in 80 medicinskih sester, si že skoraj poldrugo leto prizadeva doseči uveljavljanje poklicne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike in kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, po katerih bi jim moral zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju pa tudi škodljivim uspavalnim plinom pripadati za 9 dni daljši dopust in dodatek k plači. To vprašanje je v pristojnosti posebne komisije, ki pa je po mnenju stavkovnega odbora svoje delo opravila pomanjkljivo in pristransko. Vodstvu Kliničnega centra tudi očitajo, da ne zagotavlja ustreznega varstva pri delu, to je rednih meritev radioaktivnih naprav in zdravstvenih pregledov zaposlenih ter ustreznih zaščitnih sredstev. Delavci Inštituta za anesteziologijo sploh niso registrirani kot delavci, ki so izpostavljeni viru sevanja. Nekatere okvare zdravja se lahko dokažejo takoj, večina škodljivih vplivov pa povzroča kasnejše posledice, denimo rakava obolenja ali celo posledice na potomstvu (sprememba dedne mase). Zadnji zdravniški pregled, kije bil opravljen pred štirimi leti, in to šele na zahtevo delovne inšpekcije, je pokazal, daje bila tretjina zaposlenih zdrava, 61 odstotkov jih je imelo lažje, pet odstotkov pa težje okvare. Pri 15 odstotkih zaposle- nih žensk so ugotovili spontane splave kot morebitno posledico škodljivih plinov. Vodstvo Kliničnega centra je na omenjeno raziskavo odgovorilo z molkom. Hitreje so začeli ukrepati šele sedaj, ko so zdravniki in medicinske sestre anesteziološkega inštituta javno razgrnili svoje težave. Dr. Primož Rode, direktor Kliničnega centra, je končno poskrbel, da so se z inštitutom Jožef Stefan Dr. Vanda Brubnjak-Jevtič, predsednica stavkovnega odbora (prva z desne): “Zahtevamo, naj vodstvo Kliničnega centra upošteva vse predpise, ki zadevajo vire ionizirajočega sevanja...” dogovorili o izvedbi meritev sevanja in za oceno upravičenosti dodeljevanja dopusta in dodatkov k plači. Šele grožnja z opozorilno stavko je torej pognala kolesje uresničevanja kolektivne pogodbe.. Marija Frančeškin ■ ”v7~ ■ , FMu ■■ AKCIJSKI PROGRAM ZA UVELJAVLJANJE ŽENSK VSKEI II* ■11 _ mu okrnjeni i uuiovvgii pi ogi .ima la uvnmkracijo, ki ga izvaja Evropska unija, je > Radovljici te dni potikal tridnevni seminar za uveljavljanje žensk v sindikatu kovinske in elektroindustije. tire /a nadaljev anje enotedenskega seminarja iz meseca septembra, o katerem smo obširno poročali. jgssissszzaz^ tembra do sedaj so pripravil, gradiva, ki obravnavajo udeleženk o položaju žensk v h v ropi m v Slove- med zaposleno J lili o in žensko v družini čim ir v m ženskam'omogočajo enakopravnejši dostop do za uveljavljanje žensk v sindikatu kovinske in elek- ittzsszsittsszrzz Eet^tssBsr--"^ :iŠ» 33š&£5šis=a8&& =,rr-1.....*...I m e-,*-*.?«*-** _____________________________ ff* »«Ulep« J® bodo udeleM« v lllllllltl ___________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________I _______________________________________________________________________________________________________________________________________________________i • i! 1 Knjigo lahko naročite po telefonu na 061/321-255 ali telefaksu 311-956 Pr i CZ? Enotnost je izšlo obsežno | delo znanega pedagoškega in raziskovalnega j delavca dr. Milana Divjaka | z naslovom »Šola, morala, j cerkev«. Gre za del obširnega raziskovalnega | projekta, ki obravnava razvoj laičnega, moralnega in družboslovnega pouka na Slovenskem od l začetka do danes. Letošnji svetovni dan boja proti aidsu, 1. december, je posvečen pravicam in odgovornostim posameznika, družine in države v boju proti tej zahrbtni bolezni.To pomeni, da se imajo vsi ljudje pravico zaščititi pred okužbo; če zbolijo za aidsom, pa pravico do zdravstvene oskrbe, pravico biti obravnavani dostojno in brez diskriminacije. Posameznik in družina so odgovorni sebe in druge zaščititi pred okužbo. Vlade morajo poskrbeti za preventivno in zdravstveno oskrbo ljudi. Mednarodna skupnost pa je dolžna revnejšim državam pomagati v njihovem boju proti širjenju aidsa. Tako vsaj priporoča Svetovna zdravstvena organizacija. EKSPLOZIJA AIDSA NAS ŠE ČAKA? stikih z drugimi moškimi. Pet moških seje predvidoma okužilo s heteroseksualnimi stiki vAfriki.Tudi vse štiri bolnice so se okužile s heteroseksualnimi stiki. Med prijavljenimi primeri aidsa je bilo največ (21) bolnikov s stalnim prebivališčem v ljubljanski regiji. Inkubacijska doba pri aidsu je običajno dolga, saj polovica okuženih z virusom HIV zboli v desetih letih. Zato nam ti podatki kažejo značilnosti prenašanja okužbe med prebivalci Slovenije pred mnogimi leti in nam ne morejo povedati, v katerih skupinah ljudi se bo okužba z virusom HIV širila v prihodnosti. To bo moč zaznati v podatkih o prijavljenih primerih aidsa šele čez več let. V Sloveniji je bilo do 20. novembra letos vseh prijavljenih okuženih z virusom HIV brez razvitega aidsa 59:46 moških (dva sta bila ob postavitvi diagnoze stara manj kot 13 let) in 13 odraslih žensk. Pri moških je največ takih (24), ki so se okužili pri spolnih stikih z drugimi moškimi, 11 je hemofilikov, trije moški so se okužili s spolnimi stiki z ženskami v Saharski Afriki, dva moška sta se okužila v tujini pri uživanju drog, preostali so se domnevno okužili pri spolnih stikih z raznimi ženskami. Kar sedem žensk je okužil njihov partner, tri so se okužile pri uživanju drog, dve sta se okužili s spolnimi stiki, vendar nista navedli partnerjev. M. F. Skupno število prijavljenih primerov aidsa v Sloveniji do 20. novembra 1995 po regiji prebivališča Letos je bilo v Sloveniji prijavljenih že 13 novih obolelih za aidsom. Na novo so tudi odkrili 14 primerov okužbe z virusom HIV, kjer se aids še ni razvil.To pa je več kot v katerem koli letu doslej in približno dvakrat toliko kot lani. Domnevajo, daje okuženih precej več, kolje prijavljenih. Klub temu izvedenci ocenjujejo, da sta epidemija aidsa in okužba z virusom HIV v Sloveniji še v zgodnji fazi. Hkrati dodajajo, da se okužba z virusom HIV pri nas še ni začela eksplozivno šiijti. Lahko pa to pričakujemo. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravjaje bilo do 20. novembra letos pri nas prijavljenih skupno 50 primerov aidsa, od tega 48 pri odraslih, 44 pri moških in le 4 pri ženskah ter 2 pri otrocih, enem dečku in eni deklici. Ob postavitvi diagnoze je bilo več kot pol odraslih moških starih med 25 in 39 let. Največ odraslih bolnikov seje predvidoma okužilo pri spolnih ŠTEVILO PRIJAVUENIH PRIMEROV AIDSA REGIJE S STALNIM PREBIVALIŠČEM Z ZAČASNIM PREBIVALIŠČEM SKUPAJ CELJE 5 0 5 KOPER 5 0 6 KRANJ 4 1 5 LJUBLJANA 21 0 21 MARIBOR 5 1 6 MURSKA SOBOTA 1 0 1 NOVA GORICA 3 0 3 NOVO MESTO 2 0 2 RAVNE NA KOROŠKEM 1 0 1 SKUPAJ 47 2 49 1 oseba ob postavitvi diagnoze ni prebivališča imela stalnega niti začasnega Prijavljeni primeri okužbe s HIV po spolu in kategoriji prenosa moški = 46 ženske =13 IV narkoman ♦ homos. m. IV narkoman heteroseksualni kontakt heteroseksualni kontakti IV narkomanke do 20.11.1995 Prijavljeni primeri aidsa po spolu in kategoriji prenosa moški = 45 ženske = 5 bomo/ biseksualni moški heteroseksualni kontakti 4 4 hemofiliki otrok 2 IV narkomana 1 otrok do 20.11.1995 heteroseksualni kontakti Interpelacija - uvod v potop še zadnjega večjega štajerskega podjetja SANACIJA TAMA NA NITKI Dobro obveščeni se sprašujejo, ali ni interpelacija zoper ministra Tajnikarja zgolj uvod v potop Tama? Prvak SDSS Janez Janša je prepričan, da so »izjave nekaterih, da interpelacija onemogoča sanacij oTama, smešne«. Janša hkrati meni, daje treba ločevati vprašanje odgovornosti ministra in vprašanje položaja Tama. Ali res? Vložena interpelacija ministru Tajnikarju med drugim očita, da so bila poroštva porabljena v nasprotju z zakonsko določeno dinamiko. Skladno z marca letos sprejetim zakonom o sanaciji Tama naj bi vlada odobrila mariborskemu bolniku poroštvene zneske takole: po sprejetju zakona 30 odstotkov, po potrditvi predhodnega sanacijskega programa naslednjih 30 odstotkov in po potrditvi dokončnega sanacijskega načrta preostalih 40 odstotkov. Kot je znano, gre za 7,1 milijarde tolarjev, ki naj bi jih od skupno odobrene vsote 8 milijard prejelTam. Do tod vse lepo in prav. Od tod dalje pa se stvari začnejo zapletati, za čemer lahko stoji določen cilj. Če pa že to ne, pa bomo v primeru Tamovega stečaja vsekakor lahko pokazali s prstom na vlado kot enega neposrednih krivcev zanj. Tehnično se njena krivda kaže najprej v dinamiki oziroma v zamujanju pri odobravanju zakonsko določenih poroštev. Tako je prva tranša zamujala mesec dni, druga za dva, medtem ko je tretja čedalje bolj v božjih rokah. Kaj to pomeni za Tamovo proizvodnjo, njegove sklenjene posle in stroške, seveda najbolj ve njegova uprava. Gotovo pa tudi neobveščeni javnosti ni treba posebej razlagati, daje vlada s takšnim odnosom do zakonsko sprejetih obveznosti prva začela minirati sanacijski program. Zgodba se namreč začne dodatno zapletati s spraševanjem, ali državna poroštva veljajo samo za glavnico ali tudi za pripadajoče revalorizacijske in realne obresti.Torej: državni zbor sprejme zakon o sanaciji nekega podjetja, za kar odobri državna poroštva za točno določeno vsoto. Potem, čez nekaj mesecev pa se začne vlada, ki naj bi izvajala zakonsko določene državne obveznosti, spraševati, ali se omenjenih osem milijard tolaijev odobrenih poroštev nanaša samo na glavnico ali tudi na pripadajoče obresti. Državo vodijo itnbecili Lepšega dokaza, da to državo vodijo imbecili, pač ne moremo najti. To, kar bi bilo ob vsakem, še tako majhnem poslu jasno vsakemu kmetu, ni jasno vesoljnemu slovenskemu parlamentu in vladi. In da bi bila mera polna, to dilemo vlada še obeša na veliki zvon in predlaga državnemu zboru sprejem obvezne razlage. Kajpak šele potem, ko je dve tranši v višini 60 odstotkov poroštev odobrila, misleč, da gre pri tem tako za glavnico (znotraj odobrenih osemmilijard) kot obresti (kot državno obveznost čez omenjeno vsoto), o čemer nedvomno govorijo poroštvene pogodbe, in potem ko je pri zadnji tranši Tamu namesto 2,84 milijarde tolarjev odobrila le 520 milijonov. Takšno svoje ravnanje pa je utemeljevala s sklepom korespondenčne seje, na kateri je upoštevala mnenje ministrstva za finance, kije ugotovilo, daje možno zakon o sanacijiTama razumeti tudi drugače, kot ga razlaga ministrstvo za gospodarske zadeve. Saj ni res, paje! Kakšen otroški vrtec vodi slovensko državo, bo jasno vsakomur, ki se bo vprašal, kako je državni zbor sploh prišel do številke osem milijard tolarjev državnih poroštev, ki naj bi zadostovale za uspešen začetek in potekTamove sanacije. Vprašanje namreč je, ali je državni zbor sploh vedel, ali odloča o zdravih jabolkah ali o gnilih hruškah. Sedanji zapleti ne dopuščajo nobenega dvoma. Državni zbor je odločal na pamet, kar lepo kaže, kdo in kako odloča o porabi davkoplačevalskega denarja. Kajti, če bi se poslancem svitalo, o čem pravzaprav odločajo, bi se morali nujno vprašati, ali se 7,1 milijarde državnih poroštev za posojilaTamu in 900 milijonov za Avtomontažo nanaša le na glavnico ali tudi na pripadajoče obresti. Za takšnim premišljevanjem in temu ustrezno odločitvijo namreč stojita dokaj različni številki državnih poroštev, ki naj bi bili potrebni za (sanacijski) zagon proizvodnje. Vedeti je namreč treba, da so banke odobrile posojiloTamu po obrestni meri R + 11 odstotkov. Kaj pa to konkretno pomeni zaTam, najbrž še najbolj občutijo na svoji koži prav v tem mariborskem podjetju, kije namesto predvidenih 2,84 milijarde tolarjev posojil v zadnji tranši na svoj žiro račun prejelo le 520 milijonov. Če se na tej točki za trenutek vrnemo na začetek sestavka, bomo zelo hitro ugotovili, da izjave, češ da interpelacija onemogoča sanacijo Tama, o katerih govori Janša, niso prav nič smešne. Kot vemo, je opozicija na čelu s SDSS in Janšo v interpelaciji Tajnikarju med drugim očitala kršenje 13. člena zakona o sanacijiTama, ki natančno določa dinamiko odobravanja državnih poroštev. Če torej Tam ni pravočasno dobil garancij za posojila, zaradi tega pa seje nevarno začela majati njegova sanacija, je to še kako povezano in prav nič smešno.Tragikomično je kvečjemo to, da zdaj i nterpelacij ski račun za vladni mišmaš plačuje minister Tajnikar, kije pri tem najmanj kriv. Kdo bo kriv Še eno vprašanje je: ali je v parlamentu in vladnih vrhovih kdo, ki bi si drznil za neuspeh Tamove sanacije obdolžiti kar ministra Tajnikarja. Dandanašnji v Sloveniji ne bi kazalo dvomiti tudi o takšni potencialni nesramnosti, je pa na dlani, da bi bila docela iz trte izvita. Hkrati je res, da bi vladi v primeru neuspešne sanacije prišel prav vsak, tudi še tako za lase privlečen izgovor. Tembolj, ker časopisi brez zadržkov pišejo, daje očitno že padla odločitev, daje »trebaTam uničiti« in da naj bi kdo odgovarjal, zakaj je bila sanacija sploh začeta. Če bi bilo po grobih izračunih v tem primeru res izgubljenih 500 milijonov DEM in če je omenjena odločitev res že padla, potem je jasno, da vlada zdaj bolj razmišljja o tem, komu naprtiti (javno) krivdo, kot pa o poteku sanacije. Stvari v Tamu pa se medtem nevarno zaostmjejo. Četudi bo državni zbor ta teden sprejel obvezno razlago zakona v pridTama, je na dlani, da se bo možnost uporabe zadnje tranše sanacijskega posojila v višini 2,84 milijarde tolarjev močno zavlekla. To pa jasno govori, da se bo proizvodnja v Tamu decembra resnično ustavila, kar je najslabša in predvsem najdražja od vseh možnih inačic. Podatki so namreč že zdaj zastrašujoči. Zaradi zamujanja pri odobravanju državnih poroštev nova uprava v Tamu ne more izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti do partnerjev. Posledice se kažejo v odpovedovanju že sklenjenih pogodb. Ocenjujejo, daje Tam samo Ob znanih dejstvih v zadnjem času preseneča podatek, da se v politično lasanje na Tamovem dvorišču vse bolj »tvorno« vključuje tudi liberalna demokracija. Zgolj zato, ker bi rada prikrila lastne napake, kijih je storila v Tamovi sanaciji, ali zato, ker je ugotovila, daje takšno kupovanje socialnega mi m zanjo preprosto predrago? Kakor koli že, razkorak med političnimi interesi na polju Tamove sanacije je očitno prevelik, da bi ta lahko uspela. Žal ni nikogar v slovenski politiki, ki bi po Daytonu v čvrsti odločitvi za sani-ranjeTama zaznal potencialno ugoden konjunkturni veter z nekdanjih jugoslovanskih tržišč. Nasprotno, vse moči se še naprej trošijo za odkrivanje preteklih napak nasprotnikov, kar je lahko všečno »našim« volivcev, a porazno za sanacijoTa- zaradi tega že doslej izgubil za 75 milijonov DEM poslov, ki jih nezadovoljni partnerji še naprej odpovedujejo. Najbolj nerodno pri vsem tem pa je, da se je Tam kot gospodarski bolnik prelevil v poligon za napenjanje političnih mišic. »Politikom«, ki v ospredju svojih interesov še zdaleč nimajo makroekonomskih ciljev in blagodati narodnega gospodarstva, temveč so jim bliže ozki strankarski cilji, je za ribarjenje v kalnemTam naravnost idealna kaluža. In takšnih politikov je na slovenski sceni več kot dovolj. ma.Toje nov dokaz, daje dogajanje na slovenski politični sceni zgolj refleksija teatra prostih strelcev, ki jih razen praznih volilnih obljub pravzaprav nič ne zavezuje. Še najmanj pa kakšni interesi kapitala oziroma narodnega gospodarstva. Žal je na drugi strani podobno z interesi delavcev, ki se krhajo v sfevdaliziranih in sprtih sindikatih. Idealne okoliščine torej za propad še zadnjega večjega štajerskega podjetja. Vse se sklada, le zgodba o uspehu nekako štrli iz konteksta... Ivo Kuljaj Primer Budja SODNICA PROSILA ZA IZLOČITEV V prejšnji številki smo nanizali nekaj razlogov, ki bi utegnili kazati na utemeljen dvom o nepristranskosti sodnice novomeškega okrožnega sodišča Milojke Gutman pri sojenju novinarju Večera Bojanu Budji. Ta teden pa je obsojeni novinar že prejel sklep v. d. predsednika sodišča Janeza Smoleja, iz katerega je razvidno, daje sodnica zaprosila za svojo izločitev. V. d. predsednika sodišča je predlogu ugodil, kar pomeni, da sodnica - svetnica v nadaljnjem postopku zoper Budjo ne bo več predsednica senata. Zelo zanimiva je tudi obrazložitev tega sklepa. Kajpak gre za čisti formalizem. Predsednica senata Milojka Gutman je v svojem predlogu za izločitev navedla, daje bila Budji izrečena obsodilna sodba. V naslednjih dneh pa so bili v različnih časopisih objavljeni članki, katerih vsebino je možno razumeti tudi kot dvom o sodničini nepristranskosti, zato prosi, naj jo v omenjeni kazenski zadevi izločijo. Janez Smolej ugotavlja, daje njen predlog utemeljen. Po njegovem mnenju dejstvo, daje sodnica Milojka Gutman predsedovala senatu, kije obdolženemu Budji izrekel obsodilno sodbo, samo po sebi še ni razlog za sodničino izločitev. Res pa, ugotavlja Smolej, iz člankov, ki so se v časopisih pojavili po izreku obsodilne sodbe Bojanu Budji, izhaja, da se obdolženi sprašuje, ali tako sojenje ni mogoče posledica njegovega pisanja o sodničinem možu. Ob takih zaključkih bi se po Smolejevem mnenju pri obdolžencu lahko pojavil dvom, ali mu bo pri ponovnem sojenju zaradi pomislekov, ki jih je izrekel na račun njenega moža, sodnica sodila nepristransko. Tak dvom paje za Smoleja skladno z ustreznim členom zakona o kazenskem postopku zadosten razlog za izločitev. Takšna so formalna dejstva, ki pa kar kličejo po komentarju. Če prav razumemo Smolejevo utemeljitev odločitve, je sodničinemu predlogu ugodil iz preventivnih razlogov; pač zato, ker bi še pri obdolžencu pri ponovnem sojenju lahko pojavil dvom o sodničini nepristranskosti. Toda če nas spomin na vara, so bili v člankih, kijih omenja Smolej, izrečeni dvomi o sodničini nepristranskosti že ob izrečeni obsodilni sodbi. Torej je predvsem problematična že izrečena sodba, ponovno sojenje v isti zasedbi senata in njegove predsednice, sodnice Milojke Gutman, pa samo posledično. Takšna vsaj je po našem mnenju logika, če seveda ta v javnosti in v pravu še kaj velja. Ugotovitev, ki najbrž ni sporna, kaže na oportunizem v. d. predsednika sodišča oziroma linijo najmanjšega odpora, katerega cilj prepoznamo v znani ljudski maksimi - volk sit, koza cela. Cela naj bi bila v tem primeru namreč strokovna legitimiteta in moralna integriteta omenjene sodnice in z njo novomeškega sodišča v celoti. V laičnem jeziku to pomeni, da obsodilna sodba zoper Budjo v nobenem primeru ni vprašljiva. Od tod pa do ugotovitve, daje odločitev sodišča, pa najsi bo še tako kretenska in krivična, nezmotljiva in pravična, pa ni niti koraka več. Zakaj bi se sicer Smolej v svoji utemeljitvi kot hudič križa v širokem loku izognil že izrečene in tudi po strokovnih mnenjih zelo vprašljive sodbe? »Salomonska« odločitev v. d. predsednika novomeškega okrožnega sodišča je torej formalno lahko dosegla željene oportunitetne cilje, prav gotovo pa ne tudi zavarovala nujno potrebnega ugleda te sodne institucije. To paje vsaj zame zadosten razlog, da v vsakem, še'tako nedolžnem primeru zahtevam izločitev svojega primera iz pristojnosti tega sodišča iri prosim za delegiranje na sodišče, ki uživa nujno potreben ugled in temu primerno avtoriteto. Stvar namreč nikakor ni tako nedolžna, kot se nam kaže na prvi pogled. Konec koncev: kdo bi zaupal v pravno državo s sodišči, ki vzbujajo utemeljene dvome o nepristranskosti njihovih sodnikov. To pa ni več zgolj problem sodnije v mestu ob Krki, temveč oblasti ob Ljubljanici. /v() Kuijaj Ves čas se zaveda dejavn* , sis<-« f0£n prispevek sseSSžtssaa^s-." gssKS ;=r dr. Andrej Anžič NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o).izvod(ov) knjige avtorja dr. Adama Purga OBVEŠČEVALNE SLUŽBE (a 3.500 SIT + 5% prometni davek). Naročeno pošljite na naslov:............................................ Ulica, poštna št., kraj:................................................ Ime in priimek podpisnika:.............................................. 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku. 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju. Naročeno, dne:..... Podpis naročnika:. Humoreska Naključni ali permanentni tepci -Ali ste za predčasne volitve ? smo pri vstopu v bife Bližnja srečanja posebne sorte kurz vrat nagovorili tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je že obvladoval svoj prostor za šankom, še bolj pa zlatorumeno pijačo v svoji kruglici. »Sem proti!e je kratko usekal nazaj. - To nas pa preseneča, saj ste ponavadi vselej za različne novotarije in prekucije... »Imate prav, ampak za predčasne volitve pa nisem.« - In zakaj ne ? »Ker je to le metanje denarja skozi okno. V tem primeru skozi skupno slovenska okno.« - Toda predlog je lahko povsem upravičen. Morda parlament res ne odseva dejanskih želja slovenskih volivcev, ko pa je toliko poslancev prestopilo iz ene v drugo stranko, pa ustanovilo nove stranke, pa šlo med neodvisne... »Točno. Se povsem strinjam z vami, ampak še vedno nisem za predčasne volitve.« - No, zdaj pa boste vseeno morali tole pojasniti. Pravite, da je parlamentarna struktura neustrezna, pa vseeno niste za takojšnjo spremembo... »Na to vaše vprašanje bi vam najlaže odgovorili bistri slovenski volivci.« - In kakšen bi bil ta odgovor? »Dejali bi vam, da pravzaprav sploh ni treba nikakršnih volitev več.« - Od kod pa vam ta nedemokratična ideja ? Pa ja ne boste slovenskih volivcev obdolževali česa takega. »Do te ugotovitve sem prišel z logičnim sklepanjem, ko sem prebral zadnjo Delovo oziroma Nedelovo anketo, ki je naključno izbranim anketirancem postavila natančno enako vprašanje kot vi meni, namreč ali so za predčasne volitve.« - In kaj so odgovorili anketiranci? »47,6 odstotka vprašanih je odgovorilo, da niso za predčasne volitve, le dobra četrtina je bila za, slaba četrtina pa je rekla žne vem « - In vi ste se solidarizirali z večino, ali ne? Ampak zanima nas, kako ste prišli do tega, da volitve sploh niso več potrebne ? »To mi je povedal drugi del ankete. Anketirance so vrli anketarji vprašali tudi, ali po njihm>em mnenju parlament odseva voljo volivcev na zadnjih volitvah. Večina, torej 47,8 odstotka vprašanih je odgovorilo, da ne, slaba tretjina, da le delno, le 6,7 odstotka pa, da parlament popolnoma odseva voljo vo-lilcev z zadnjih volitev. Preostali, 14,8 odstotka, pa so rekli žne vem’. Skratka, čeprav večina tokrat anketiranega naključno izbranega slovenskega volilnega telesa meni, da parlament ne odseva volje volivcev z zadnjih volitev, pa vseeno večina meni, da ni treba predčasnih volitev. Resda gre obakrat za približno polovico vprašanih in da vsi, ki so za predčasne volitve, lahko menijo, da parlament ne odseva volje volivcev, ampak vseeno se zdi, daje zaradi velikega števila odgovorov z žne vem ’ vendarle tudi večina anketiranih odgovorila, da sicer parlament ne odseva želja volivcev z zadnjih volitev, da pa zato ni treba predčasnih volitev. Tako torej pridemo do povsem logičnega sklepa, da večini Slovencev sploh ni do volitev oziroma da ne verjamejo, da se da s pomočjo volitev priti do večinske volje slovenskih volivcev.« - Torej bi anketarji morali vprašanim zastaviti še vprašanje, ali so sploh za demokratične volitve... »Bog ne daj!« -Zakajpa ne? »Ker bi večina odgovorila, da je za demokratične volitve, in potem sploh ne bi več vedeli, ali so takile anketiranci oziroma slovenski volivci zgolj naključni ali permanentni tepci.« Bogo Sajovic HOROSKOP Močen argument Španijo sov 19. in 20. stoletju pretresale revolucije in državni udari. Glavno vlogo v španski državljanski vojni, enem največjih dogodkov v tem obdobju, je igral general in državnik Francisco de Bahamonde y Franco (rojen 4. decembra 1892). Ze mladenič seje odločil za vojaško kariero in bil eden najboljših gojencev na vojaški šoli. V bojih z arabskimi uporniki v španskem Maroku je hitro napredoval in postal leta 1925 general (bil je najmlajši evropski general po Napoleonu). V teh vojnah sije pridobil tudi slavo in bil na dvoru dobro zapisan. Ko je leta 1931 v Španiji padla monarhija, je bil nekaj časa v nemilosti. Že leta 1935 pa je postal načelnik generalštaba. Ko je na volitvah zmagala leta 1936 Ljudska fronta, je izgubil svoje mesto in bil poslan na Kanarske otoke za guvernerja. Že kmalu pa je od tam ušel in v španskem Maroku vodil upor španske tujske legije proti republikanski vladi. Zaradi velikega ugleda iz kolonialnih vojn mu je legija sledila.Tako je Franco postal eden od voditeljev upora, kmalu sije prisvojil vodstvo in postal glavni upornik. V teh letih državljanske vojne so Francove čete zmagale in postal je »Cau-dillo« vodja, diktator. Med drugo svetovno vojno je sodeloval s silami osi, čeprav je Španija ostala formalno nevtralna. Po drugi svetovni vojni je bila zato praktično izobčena. Šele leta 1955 je razvoj svetovnih dogodkov zahodni svet prisilil, daje Španijo (in predvsem Franca) »pomilostil« in sprejel v svoje vrste. Francoje ostal diktator in nesporni voditelj države vse do svoje smrti leta 1975. Sest let prej pa je v svoji politični oporoki določil smernice za nadaljjo špansko politiko, Določil je, da mora Španija postati monarhija in da mora po njegovi smrti prestol prevzeti princ Juan Carlos. Leta 1975 se je tako tudi zgodilo. Ko je Franco v mladih letih še služil v Maroku, je bila v španski vojski navada, da je vojaški zdravnik ranjence površno pregledal in potem odločil, kateri je primeren za zdravljenje. Lahko ranjene so odnesli v bolnišnico, hudo ranjene pa so kar pustili umreti. Nekoč je bil ranjen tudi Franco in zdravnik je »določil« naj umre. Toda bodoči caudillo je potegnil revolver, ga nameril na zdravnika in s tem dosegel, da gaje določil za lažje ranjenega. Odnesli, so ga v bolnišilicoco, kjer so ga pozdravili. Deni AVTOR: BORUT LEVEC SLOVENSKI »OSOMETAŠ (STEFAN) PUBLICIST-, KA ŠUKLJE PEVEC ALI PLESALEC V ZBORU VODNJAK V RIMU VISOKA PLANOTA V ZDA PEVKA SUMMER POKRAJINA V I.IV00INI IGRALEC NOVARRD IGRALKA TKACEVA ZADNJA NQGA PRI ŽIVALI DELAVSKA ENOTNOST PEVKA P0WER POKRAJINA V FRANCIJI UNEC RAKEK • ? ITALIJANSKI SKLADATELJ (JAC0P0) JAZZOVSKO PETJE AFRIŠKA PLEMENSKA SKUPNOST SIEGFRIED PALM ORGAN VOHA ZNAMENITA VOHUNKA SEZNAM CEN ŽDANOV ANDREJ IGRALCI NA KITARO MOJZESOV BRAT NAPRSNI DEL OBLEKE IGLASTO DREVO POKRAJINA V VIETNAMU NAGRADNA KRIŽANKA ELEKTRON. PRIPRAVA OLIVER CR0MWELL RISTO SAVIN PRITRDIL- NICA INDUSTRIJ. MESTO V RUSIJI SLABOST, OKVARA VISOKA DEL MOLEKULE RIMSKA BOGINJA ZARJE PEVKA KRAŠEVEC MESTO V VZHODNEM SREMU RIMSKA BOGINJA pm PESTNER OSNOVNA MERA PRIPRAVIL: SALOMONOV UGANKAR DELAVKA ENOTNOST ESTONSKI OTOK V BALTIKU MADŽARSKI VIOLINIST (LIKO) OSEBNI ZAIMEK PISATELJICA MIHELIČ SLOVENSKA IGRALKA (BERNARDA) KRMA ZA KONJE PERZIJSKI VLADAR MARJANA RAVNJAK VODNA STRUJA GREZILO, SVINČNIKA SKANDIN. DROBIŽ RUSKI PESNIK (MIHAIL) ŠAHIST KASPAROV MESTO V ZAHODNI ROMUNIJI SLOVENSKI PESNIK (DRAGOTIN) KMET S PLUGOM KOSTARIŠKI POLITIK (OSCAR) Nagradna križanka št. 55 Rešeno križanko nam pošljite do 12. decembra 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 55. Nagrade so: (1.) - ura Etic Quartz, (2.) - 5.000 SIT, (3.) - 3.000 SIT, (4.) - 2.000 SIT, (5.) knjiga. Rešitev nagradne križanke št. 53: SVETOVNI ČAS, PARALELNOST, ARI JAN, AKER, RUNO, KORAKI, MIHA, SASI, UN, ŽAN, L1TT, ARI, HOSPITAL, OTA, BRAČ, ASTIBO, ELCAR, RENN, STARR, TRTA.ACOSTA, DRN.ADAM, REMONT, ROK, TABOR, PAS, LO, UVAC, NUNA, INTERES, BS, EST, TLAK, NRAVI, AKON-TO, OKA, LENAIN, LISTON, VAR, KRASTA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 53: 1. Zala Križman, Trdinova 12/a, 68000 Novo mesto 2. Bruno Pirc, Sernčeva 3, 62000 Maribor 3. Vida Mogel, Šmartno ob Paki 25, 63327 Šmartno ob Paki 4. Nives Petek, St.Sevrja 17, 62000 Maribor 5. Franc Kegu, Levec 76,63301 Petrovče Nagrade bomo poslali po pošti. Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR Nacionalizacija sindikalnega premoženja Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije RAČUNOVODSKE STORITVE Janez DRNOVŠEK s.p. Dimitrij Kovačič, šef sveta mestne občine ljubljanske, je pred sodiščem na zaslišanju v svoji tožbi zoper Dnevnikovo novinarko Milko Krapež dejal: »Od ljubljanskega izvršnega sveta nikoli nisem dobil nobene obleke, prav tako pa tudi ne naročilnice, da bi si jo z njo kupil. Tisto, kar je zapisala novinarka, ni res, zaradi česar sem bil prizadet in sem vložil tožbo. Res pa je, da sem dobil v uporabo bundo in terenske čevlje za terenske aktivnosti...« Jaz mu verjamem, kajti če bi bilo v moji moči, vrli Dimitrij tudi v resnici nikoli ne bi dobil nobene druge službene opreme ali obleke, razen tiste seveda, ki jo pri svojem delu potrebujejo komunalci. Janšev bumerang Janez Janša, šef SDSS, se je znašel pred mariborskem sodiščem, kjer seje zoper njega začela obravnava, ki jo lahko jemljemo kot eno redkih posledic razvpite orožarske afere. Janšo namreč tožijo trije uslužbenci Sove: Silvo Komar, Milan Hmelak in Zvone Ekart. Dolžijo ga žaljivih obdolžitev in obrekovanja, ker jih je ob omenjeni aferi razglasil za kriminalce, Silva Komaija pa celo za lastnika in trgovca na mariborskem letališču najdenega orožja. Bumerang, ki ga je s to afero zagnal Janša, se torej nevarno vrača naravnost proti njegovi glavi. Vendar brez panike: slovensko sodišče doslej kljub številnim lažem, malverzacijam, goljufijam in krajam ni obsodilo še niti enega aktivnega politika. To pa je naj večji dokaz (enoumne) kontinuitete sodstva. Janša pa se še kako zaveda, da hlapec pač vedno ostane hlapec. Dolančev sluh Stane Dolanc, upokojeni politik, je med zaslišanjem pred parlamentarno komisijo o JBTZ dejal: »Od četverice JBTZ sem poznal samo Francija Zavrla, ko sem dal intervju Mladini. Za Janeza Janšo sem slišal že pred procesom, videl pa ga nisem nikoli, razen na televiziji. O njem sem slišal le to, daje bil eden najboljših komandantov enot bratstva in enotnosti, ki so šle po poti Avnoja...« Dobro sliši Dolanc, ni kaj! Slavko Gaber, minister za šolstvo in šport, mirno gleda, kako na posameznih šolah posamezni profesoiji mimo učnih programov uvajajo katoliški verski pouk. Ker pa je tako in ker je v Sloveniji poleg katoliške tudi kopica drugih ver in ideologij, ne vidim nobenega pametnega razloga, da ne bi vsak profesor učil »svoje« vere ali ideologije. Vprašanje je samo, zakaj potem sploh potrebujemo ministrstvo za šolstvo in ministra samega. Še bolj od tega pa j e zanimivo, da opozicija ne čuti prav nobene potrebe po kakšni interpelaciji zoper ministra Gabra, čepravje na dlani, da ta z mižanjem pred nezakonitim uvajanjem verskega pouka dopušča flagrantno kršenje ustave in zakonov. V kolikor toliko resni demokratični državi bi minister, ki ni pri priči preprečil kakršnega koli verskega posiljevanja učencev v državni šoli, v hipu letel s svojega položaja. Gabru pa se očitno ni bati. Prav nasprotno: slovenska kombinacija koruptivnih pragmatikov na oblasti in podrepnih fanatikov v opoziciji mu zagotavlja še dolgo in plodno politično kariero. Narobe svet! „ „ Kult Ta teden sta praktični nagradi v naš nagradni sklad prispevala: Uro Etic Quartz - UZO, d. o. o., podjetje za trgovino, proizvodnjo in storitve Parmova 53,61000 Ljubljana - tel.: 061/301-787;Trgovina: HalaTivoli, Celovška 25, tel/. 061/1315-155. V njej prodajajo ure, zlato in ostalo; kozmetiko svotovnih znamk, igrače, audio-video tehniko, tekstil - Casucci, Lee, Legend in drugo. Knjigo (otroška slikanica) Oblak, mlinar in pobeglo zdravje - Tomaž Vrabič iz Škofje Loke. Delo je njegov knjižni prvenec, kije vzbudil veliko zanimanje.