269
Križi in težave iz mojih dijaških let
Spisal Fr. Rojec IV.
lovesnejših praznikov v letu ni nego so božični. Sneg navadno že pokriva ob tem času dol in breg. Obnebjc je nbko in meglcno, da se vidi okrog lc po najbližji okolici; lahne snežinke se leno raotajo po zraku m počasno padajo na mehka, bela tla. Večkrat pa o Božifu tudi solnce plava po jasnem nebu in razsiplje svetle žarke po sneženi zemeljski odeji, da se vse iskrj in bliščj litog, kakor da bi bila zemlja posuta z biseri in demanti. Proti poldnevu ¦Lzrak nckoiiko ogreje, in sneg se začne ttiintam solziti; a na večer pri-^K silen mraz, da hilro zopet zmrznejo vsa pota in vse steze, ki so postale Eokre in spolzke črcz dan, pod nogami pa začne škripati suhi sneg in led, da ii čloreku kakor bi hodil po oslrem pesku.
Tako vreme je bilo o božičnih praznikih tudi v prvem letu mojega .-"ianja v Ljubljani.
Dasiravno sem bil takrat 2 doma šele dobre tri mesecc, vendar se mi
!el  ta čas  silno  dolg.  Zato sem  bi]  sklcnil, da grera  na  vsak način
;;ovat Božič domov.  Prav  takega  mnenja je bil  tudi moj tovariš Zu-
paučič. Ker (ačas ie ni bilo dolcnjske železnice, kaka drugačna vožja pa bi
!>iLi predraga, sva   se domenila z Zupančičem, da se prvi dan božičnih po-
.¦: zjulraj zgodaj kar pcš napoliva proti domu.
\"a Dolenjskcm, kjcr seni doma, iinajo splošno navado, da napravljajo o božiču po hišah jaslicc v spomin na Jezusovo rojstvo. NajpripravnejSi prostor zanjc je kot za mizo; kdor pa hoče narediti bolj velike in lepe jaslice, določi zanje široko lino pod oknom, in čc jc tudi ta prostor pre-majlicn, uporabi še dcl klopi zraven )ine.
Kako delajo jaslice po kmetih, je znano; vendar naj to ob kratkem popiiern (ukaj zlasti šc zaraditega, ker zdaj ta lepa slovenska navada vediio bolj izginja iz slovenskih hiš.
Po bukovih gozdih so nekateri kameni in debla starejših dreves po-rasteni z gostim, lepo zelenim mahom, ki ostane zelen še tudi potem, ko je suh. Ta mali je zrasten tesno skupaj in se da v velikih ploskvah od-straniti s kamenov in z debel. Posebno pripraven je za jaslice. Z njim naredimo na določenem prostoru hribček, ki tvori temelj jaslicam. Pod hribčkom v sredi poslavimo hlevček iz slamnatih bilk in lesenih, neobe-Ijenih paličic ali pa iz pobarvanega papirja. V hlevčku in ob njem namestimo >z papirja izrezane pobarvane podobe Jezuščka, Marije, Jožefa, volička, oslička, pastirjev in črede. Ako zdaj zasadimo v hribček še nekaj brinovih in smrekovih vejic, ki imajo nadomestovati drevesa in grmovje, ter po bregu proti hlevčku napravimo stezico z belira peskom, so jaslice za silo gotove. Toda take jaslice so bolj skromne!
—~-   270   —         
Jaz sem imel v otroških letih vcliko veselje za jaslice. Kot defek ^^fl jih   vsako  leto 0 Božiču  sam  naredil v kotu  za  mizo  in  kolikor vef^^H razumnejši sem prihajal, toliko lepše sem jih znal naredili. Težko sem vul^l čakal, ko  se je čas začel   bližati Božiču,  da je prišel v hišo prodajalec"' podobami za jaslice. Komaj je mož položil zavitek podob na mizo, j<> sei bil med njimi s svojimi  prsti in si izbral  najlepše, zakaj  s slabimi  jn , okusnimi podobami ni mogoče napravrti lepih jaslic.  Ako sem imel !<a; hranjenega drobiža, sem  podobe sam plačal, drugače pa jih jc mati kupila ali pa mi je posodila potrebni denar.
Pole s podobatni za jaslice sem potem najprej prilepil na drug (r(j ,n močan papir, da so mogle podobe stati lepo pokonci, ko so bile izrezane Ko se je lepilo posušilo, sem izstrigel in izrezal vsako podobo posebei pole. Izrezane podobe seni prilepil na klinčke, ki so bili spodaj konič: zgoraj, kamor sem prilcpil podobe, pa lopatasto odtezani. Nato scm poduhr s konicami nataknil po mahovitem hribčku. Podobe, ki so imele priti na ravna in trda tla v hlevček in zraven njega, pa sem pritrdil na rob ozkih deščič ter jih s pomočjo teh stojalc postavil, kamor so sodile. Ange|a nad hlevčkom in onega, ki oznanja rojstvo Oospodovo pastirjem na pasj, sem obesil v zrak tako, da se ni nič videlo, na čem visita. Obesil sem vsakega na temno žimo. Da so bile jasiice bolj popolne, sem narisal na debel siv papir betlehemsko mesto, ga izrczal in postavil v ravnino »a sttan hiibčka. Nekatera okna sem popolnoma izrezal ter zadaj prilepil tenak rumenkasi papir, da so se ta okna lepo svetila, ko sern prižgal lučco za mestnim zidovjem. Tudi pred hlevčkom in pred pastirji na paši sem prižgal lučci, ki pa sem ju spredaj zadelal 5 kakšnim primernim predmetom, da se ni videlo, odkod priliaja svetloba na razsvetljene podobe.
Tako urejene jaslice so se mi zdele nebeško lepe, menda še posebno zato, ket sem bil jaz tisti mojster, ki jih je naredil. NajrajSi bi jih gledal noč in dan. Ko sem se jih nagledal od blizu, sem šel na peč, podprl glavo ter zopet gledal na svoje Ijube jaslice, premišljujoč in poudarjajoč, kaj bi se še dalo napraviti, da bi bile jaslice Se lepše in še imenitnejše!
Po kmetih žive uraetniki-samouki, ki znajo vsakovrstne podobe izrez-ljavati iz lesa in jih lepo barvati, da so videti kakor žive. Čul sem nekoč, da je tak umetnik nekje na Dolenjskem naredil v svoji hiši jako vtlike in kvasne jaslice. Podobe teh jaslic so bile napravljene na stroj, da so se gibale in premikale. In koliko še drugih lepih reči se je videlo pri leh jaslicah! Hribčki, ravninice, dolinice, drevje, skale, koče, vasi, mesto, vmes pa so tekli in žuboreli sludenčki in potočki ter gonili kolesca pri rnlinih, žagah in kovačnicah, da se je prav videlo in slišalo, kako je tu vsc migalo in skrivnostno škrebljalo ob vrtenju strojev! Ljudje so od blizu in daleč hodili gledat te jaslice in vsi so se jim čudili in hvalili in slavili presrečnega umetnika, ki je izvršil to pvekrasno delo!
Žele! sem si, da bi tudi jaz imel take jaslice, in kdo ve, če bi ne bil počasi tako napredoval v svoji umetnosti, da bi si kdaj sam naredil take ali pa še krasnejše jaslice, ako bi me usoda ne odvedla z doraa v svet!
—«   27!    "—
ln kako srečen in zadovoljen bi bil doma pri svojih jaslicah! Od lakote in žeje bi lahko brez bolečin umrl zraven njih.
Na Dolenjskem je tudi v navadi, da o Božiču \z testa delajo in peko pličice, ki napravljajo poleg jaslic mnogo veselja in zabave otrokom in od-raslim Ijudem. Pa še več drugih prijetnosti prineso vsakoletni božični praz-nifci nerazvajeni mladini na kmetih. \n kdo bi mogel na take lepe čase pozabiti že v nekaj mesecih!
Taki spomini so mene kakor tudi tovariša Zupančiča z nepremagljivo močjo vlekli prvo leto iz Ljubljane domov na božične praznike. Zopet sem hotel delati in gledati svoje jaslice doma med domačini. Pisal sem bil bratu domov že mesec prej, da mi pripravi za jaslice potrebnega mahu in drugih takih reči, sam pa sem v prodajalnici nakupil podob ter jih pola-gorna ob večerih izrezoval jn priiepljal na stojalca. Na večer pred odhodom iz Ljubljane sem jih lepo naložil v knjige, da bi se mi kaj ne poškodovale na potu, ter jih s knjigami vred povezal v culico.
Dan pred Svetim večerom je bil prvi dan božičnih počitnic. Ta dan sva ~i. Zupančičem zgodaj vstala, se urno oblekla ter posrebala svojo kavo. Bilo jc še temno, in Ijubljanske ulice so bilc še prazne, a že sva hitro ko-račila s culicama s Starega trga proti sv. Florijanu. Ker so bili najini črevlji dobro podkovani, so glasovi najinih stopinj otlo odmevali ob tihem zidovju. Nama pa so ti odmevi kaj prijetno zveneli na sluh, ker sva oba dobro ču-tila, kaj pomenijo. Hitvo sva jo pobirala in kmalu sva siopila s trdega mesl-nega tlaka na oster in suh cestni sneg. Ta nama je hreščal in cvilil nepre-stano pod nogami tja doli do Grosupljega in še dalje do Višnje gore, kamor sva dospela okolo poldneva.
Do Višnje gore se nisva nikjer nič odpočila in ničesar nisva jedla spoloma. Zato ni čudno, da sva zdaj že precej čutila trudnost v nogah in glad v želodcih. Toda sram je bilo naju, da bi stopila v kako gostilnico potolažit svoja kruleča želodca z jedjo in pijačo. Tudi z drobižem menda nisva bila kaj posebno obložena. Ali po dolgem cincanju in pregovarjanju se je vendar eden naju ojunačil, da je šel v gostilnico in tam kupi! za dva groša belega krtiha, ki sva ga potem na cesti razpolovila ter pomašila vsak svoj kos v žep, odtam pa v usta.
Medten) se je toliko ogrelo, da je postal umazani sneg po cesti mehak in moker. Tudi najini črevlji so postali mokri in do mojih nog je začela prodirati skozi usnje vlažnost.
S kruhom sva nekoliko utešila lačna želodca; ali vkljub temu je vedno občutljivejša trudnost lezla v najine noge, da sva hodila čimdalje težje. Pot pa je bila še dolga.
Prišla sva že močno utrujena sredi popoldneva po cesti do sv. Roka pri Št. Vidu. Tu je bilo treba kreniti na desno po stranski poti, ki drii skozi vas Dob in mimo vasi Sad proti najinerau domu. Človek, ki je dober hodec, ob lepern vremenu v kopnem času lahko pride v dveh urah od sv. Roka do najinega doma. A za naju, utrujena in lačna siromaka, je postala ta pot v tera zimskem času prava križeva pot!   Ko sva prilezla  do  kapelice vrhu
—«    272   .—                  
klančka pred Dobom, je bil Zupančič že tako obnemogel, da se vef n^^ mogel premagati, da bi ne sedel na prag kapelice. Jaz nisem hotel scsti in sem tudi tovarišu svetoval, naj ne seda, češ, da bo potem še težie Jel In res, ko je vstal, so ga tako bolele noge, da je kar stokal, ko ju jc začel zopet premikati. Toda treba je bilo iti dalje, in šla sva kakor sva mogla in znala.
Na drugi strani dobskega polja se pot obrae navzgor v gozde, in od tukaj daljc sva morala iti le po ozki gazi. Ta pot je bila za naju še boli utrudljiva. Vrhutega je pa še začel postajati zrak oster in mrzel, ker se je solnce že nagnilo proti zatonu. Objel je naju silen mraz, a zaradi napome lioje vendar ni zeblo naju, dasiravno sva morala večkrat postati in po&vati na potu. Le mene je nekaj časa zeblo v prste na nogah, in čutil seffl, da mi zmrzujejo črevlji, kolikor jih jc bilo prej mokrih. Naposled pa so tudi tnoje noge postale neobčutljive za mraz.
Mrak je bil že razpel tcmno krilo nad Ijubo rojslno vasico, ko sva se ji približala s počasnimi in težkimi koraki ter krenila vsak proti svpjeni : domu. Jaz sem priropotal v sobo z zmrzlimi črevlji in nisem jih mogel si zuti, ker so bile k njim primrznjenc tudi noge. K pcči pa tudi nisem srnel iti takoj, da bi sc tam na gorkem otajali moji črevlji; vedel scm, da bi taka nepremišljenost imcla slabe posledice. Zato sem prosil, da so rH> pri-nesli v škafu mrzle vode v sobo. Slopil sem v vodo ter v nji držal obute noge tako dolgo, da je voda potegnila zmrzlino u črevijev in nog in da so se črevlji zopet zmehčali. Nalo setn se Ialiko sezul in ko setn si še boso noge umil z mrzlo vodo, obrisal ter prebul v suho in toplo obuvalo, so mi bile noge zopel popolnoma zdrave in čile, da nisem v njih več čutil utru-jenosti in ozebline. Pokrepčal sem si še želodec, potem pa sem se veselo lotil sestavljanja jaslic.
Le prehitro so se približale h koncu te prve moje božične počitnice. in zopet je bilo treba odriniti z doma. Nazaj v Ljubljano sva šla z Zupan-či&m po drugi poti, in sicer do Litije peš, odlam pa sva se zvečer peljala z železnico do Ljubljane.
Še večkrat sva potem z Zupančičem skupaj hodila po opisanih potih iz Ljubljane doraov in z doma v Ljubljano in še marsikaj neprijetnega sva doživela na teh potih.
Tako je raenc usoda že v rani mladosti začela utrjevati v dolgi i" napomi hoji, ker mi je bila menda že takrat določena moja sedanja težavna služba, ki bi je pač ne mogel opravljati, ako bi ne imel krcpkih in utr-jenih nog.    ~