/M.ADO JUTRO Št. 52 četrtek, 24« decembra 1931 Rudolf Kresal: Božični angel Bito je pred petnajstimi leti. Daleč, daleč nekja je že polni dve leti neprenehoma zamolklo grmelo, da se je zemlja tresla in so ljudje strahota legali spat in se s preplašenimi očmi zbujali. O, temu je že dolgo. Petnajst polnih lat je poteklo od takrat, ko je mali Ivanček vsak dan iznova, brez pre-stanka vpraševal mamo: »Mami, kam pa je šel atek?« Na to vprašanje je mati nekaj časa zmerom molčala. Ivanček ji je s širokimi, malo žalostnimi očmi gledal na ustnice. Ni umaknil pogleda. Potem pa ja mati morala reči: »Tam, za tistimi hribi, odkoder prihaja grom, tam je atek?« Ivanček se j a zagledal v velike, s'nie hribe in nekaj časa molčal. Potem pa je zopet vprašal: »Kaj pa dela atek tam?« Tedaj mu mati ni mogla več odgovoriti. Pogledala je stran, da Ivanček »Ateka ni, Ivanček, mi,« in ga je pobožala po laseh. »Atek je daleč, zelo daleč,« je govorila in po licu ji je zdrknila solza. Ivanoak je strmel v mamo. In ko se je njej potožila druga solza, ja tudi on zajokal. Tako žalostno je zajokal, da ga je mati vzela v naročje in tako zatrla jok — le da ni jokal Ivanček. Vojna je bila, hudii časi — in Ivan-čikov atek je bil tam, kjer je neprenehoma tako grmelo, da ja grmenje moglo slišati še Ivančkovo drobno uho. časih je na veliki, široki cesti dolgo stal nepremično z mamo. Oba sta poslušala votli grom iz velike daljave in čutila pod nogami, kako se je tresla zemlja. Ivančku je bilo zelo čudno pri srcu. Kar nenadoma j a »pet vprašal: »Mami, povej, kje je atek?« Tedaj mu je mati z roko pokazala velike, sinje hribe in tiho rekla: ni videl solze v njenih očah, da ne bi še on zajokal na veliki, široki, beli cesti. Ivanček ni nič vedel, kaj je vodna. Ni vedel, da je bil atek neprenehoma v smrtni nevarnosti. O, tako majhen in sveblook je bil, od vsega hudega tako daleč, daleč stran. Tak je bil Ivanček. Pet lat je bdi star. Majhen, droben deček, ki se. je moral pripravljati že za šolo. Tisto leto, ko je Ivanček tolikokrat vprašal mamo, kje je atek, je bila huda zima. Zapadal je visok sneg, ki je ljudem segal do kolen, ponekod pa celo do pasu. Vse je bilo belo. KamOTse je človek ozrl, ie videl le snežno, srebr-nobelo plan, ki se ie lesketala, da je Jemalo vid. Ivanček je bil vesel snega, visokih kupov, s katerih ao se bolj veliki otroci sankali. Vesel j3 bil drobnih, zvezd-naših snežink, ki so se dan za dnem lovile po zraku, prehitevale druga drugo in padale na belo zemljo. Časih je ure in ure strmel skozi okno v nebo in smsje se sledil zdaj tej zdaj oni snežinki do tal. Ln kadar je padla na belo odejo in se v njej izgubila, je veselo, razposajeno zaploskal s svojimi majhnimi ročicami in poklical mamo: »Mami, mami, ni je več. nič več! Izgubila se je!« * Pa zmerom !e ni mogal gledati skozi okno in z očmi loviti snežinke. Saj se je vsaka izgubila v velikanski, srebrno se bliščeči plasti. Niti ena ni hotela biti san^a. Tako se je Ivanček kmalu naveličal te svoje igre z nehvaležnimi snežinkami — in priče! je razmišljati — o bolj resnih stvareh, — O, tudi to je znal. Nekega dna se je hudo razžalostil. Ves dan je jokal. Zdaj potihem zdaj na glas, da so ga morali tolažiti vsi ljudje. Kaj je bilo? Moj Bog, nekaj zalo hudega se je pripetilo Ivančku. Velika krivica. Ne, to ni bilo prav! Tako priden je bil in dober, šele pet let star, pa se je že za šclo pripravljal. In vendar, Ivančku se »s zgodila velika krivica. Cujte! Sveti Miklavž je pozabil nanj! Ivanček je jokal, kakor da se mu je sveti Miklavž za zmerom zameril. Saj res ni bilo prav. da je Miklavž pozabil .prav nanj. Ampak ta porednež. Ivanček, je jokal, tako jokal in se prav na tiham le veselil svoje zmage. Mati ga je ves dan božala, ga tolažila, mu govorila. da ateka ni doma, da je atek daleč, daleč za tistimi sinjimi hribi, za katerimi tako grmi. In da brez ateka ni svetega Miklavža. Da je atek bolan, pa da ne more svatemu Miklavžu nič naročiti. In tudi to mu je rekla, da je morda premalo molil. Joj, kako je pa teh besedah Ivanček zajokal. On, Ivanček, da bi bil premalo molil. Ne! Ne! Kaj še. Ves teden je molil. — Zdaj oa je jokal — in se — navihanec natihem veselil svoje zmage. Zakaj mati mu je obljubila, da mu bo Božiček prinesel veliko, svetlo sablo. bonbonov in smo-ikev in rožičsv. Božičku da že ona toliko naroči, Miklavžu pa da brez ateka nI mogla. — Pa še nekaj je bilo, da j« ta majhni možiček tako hudo, kar na vse pretege jokal: čim bolj je jokal — tem bolj je pred njim raste! kup z bon-bončki Ln pomarančami, ki so mu jih nosili ljudje, da bi nehal jokati. O, bil je res samo pet let star, tako majhen, da bi ga bil Krpan lahko v pest skril, pa je vendar znal, kar brez ateka sam sebi napravita svetega Miklavža. ★ Približal se je Sveti večer. Ivanček je bil čudno tih, ves zamaknjen, tako hudo zamišljen, da mame pogosto niti slišal ni, če ga je kaj vprašala. Molil j3 k Božičku, da bi nanj ne pozabil. Takole je molil: »Ljubi Božiček, lepo prosim, prinesi mi veliko, svetlo sablo in bonbonov in smokev in rožičev, pa da ne boš pozabil, kakor je pozabil sveti Miklavž. Ljubi Božiček!« * Sveti večer je. Mati »n Ivanček sta v sobi. Tiščita se zraven tople peči in se pogovarjata. Po kadilu diši. Ivančku se sveti obrazek od tihe sreče. Toliko jie molji. Božiček ne bo pozabil nanj. Ne sme. Mati se mu smehlja. Tudi ona je srečna, ko vidi, kaiko Ivanček zdaj pa zdaj sklene svoji drobni ročici in prosi ,njo, naj Božiček nanj ne pozabi. In mati mu pravi: »Priden bodi, pa Božiček res ne bo pozabil nate!« Ivan pa jo ves v skfbsh pogleda in vpraša: »Ali nisem trni priden?« »Bil, bil. Priden si bil, Ivanček!« In Ivanček ves srečen zatleska z rokami, objame mamo — in ne vidi. da je njej hudo, tako hudo, da se ji oči čudno svetijo. Ivanček je srečen, talko je srečen, da nič ne vidi okrog: sebe. Le kdaj pa kdaj se zagleda v majhne jaslic*? in v rdečo lučko, ki gori v njih. Tako lepo je vse. Tako tiho. Tako dobra in lepa je nocoj mati. O, saj Ivan-čsk jo vidi, jo gleda. Kakor lep angel se mu zdi. Božični angel je njegova mami, M ga boža in se mu s svjtlikajočimi se očmi smehlja in ga zdaj pa zdaj poljubi. Zraven pa misli marrri na ateka, kS ga je Ivanček nocoj pozabil Nič ni vprašal: »Mami, kje je atek?« In ona mu n! mogla odgovoriti: »Atik je tam za tistimi velikimi, sinjimi hribi Tan. je. sinek, kjer grmi. Ali čutiš, kako se trese zemlja?« Ne. o ateku z Ivančkom nocoj na ta veliki m žalostni sveti večer ni mogla govoriti. Ivanček je srečen Naj bo srečen. Tako majhen je it. dober in svetiook. Na ateka misli mami sama. povsem sama — in prosi Božička, aaj Ivančku prinese veliko, svetlo sablo. Pozno je Polnoč j3. Od zunaj prihaja v toplo Izbo polnočno zvonenje. Zvonovi vabijo k pol-nočnici. Ivanček pa spi. Tako sladko spi v materinem naročju. Smehlja se. In v njegovem lepem, otroškem nasmehu je toliko srsče, da ga mati, utrujena in sama in brez ateka ziblje kakor majhno dete in se mu vsa srečna tudi ona smehlja. Morda se Ivančku sanja. Morda se mu sanja o veliki svetli sabli. s katero bo še! po ateka tja za verlike, sinje hribe?... Jutro. Sveti dam je. Vse je svetlo. Zunaj je vse belo, vse je kakor posre-breno. O. kai je. Ivanček? Nič. Še nič mi. Ivanček si menca oči. Kaj je? No? Ivanček kobaca po postelji. Gleda, gleda... Potem pa se mu iznenada izvije vzklik. Ves njegov obrazek jc sam nasmeh. Njegove ročice so nasmeh. V rokah drži sabljo. Še en vzklik. — In že fe v materinem naročju. Ivanček od veselja zdaj joka, .daj se smeji. Božiček ga je uslišal. Ivančka! L. Mrzel - Frlgld: Človek se je rodil (Božična.) Na obali daljnega morja sta imela sestanek Marica, dete iz ribiške koče. ki je slonela 9redi skalnate samote, in pa val, ki je pravkar pripotoval od onkraj oceana Tja je Marica prihajala vsako jutro, da se je igrala s školjkami in valovi. Doma v koči je bila sama beda in žalost, tam na obali pa sta bila odprla ves daljni svet in vse sinje nebo. Valovi so neprestano butali ob pečine in brez konca in kraja nekaj žlobudrali v svoji neznani govorici. Marica je bila zelo majhen in zelo zapuščen otrok. Takšnii otroci se polagoma privadijo. da se pomenkujejo s stvarmi, in neme stvari vedo največ rcsuice sveta. »Ali si od daleč prišel?« je vprašala Marica. »Od onkraj morja,« je val udaril ob skalo. »Potoval sem leto in dan.« »Potem si pa gotovo spet vide! neskončno lepih reči,« je rekla Marica. »Ali me boš nekoč vzel s seboj? Tukaj pri nas je tako žalostno. Ne vem, loako dolgo že ni bilo kruha pri nas.« »Nič posebnega nisem videl,« je odvrnil vaj. »Samo v daljni deželi, do ka-ter° me je zanesel veter, se je v koči, ki je še bolj revna od vašs, rodiil otrok.« »Pa zakaj se je rodil?« je vprašala Marica. »Glej, tako žalostno je, da morajo otroci tudi po kočah prihajati na svet.« »Vsak človek se mcura nekje roditi,« je butnil val »In v koči se je rodili, da bo 02&0Č žel iz nje in bo odrešil ve« svet. Glej: kdor v palači ugleda luč življenja, je vesel, da lahko do konca ostane v nji — tako lepo in tako dobro mu je. Samo kdor je v koči doma, samo kdor zase nima kruha, se bo lahko spomnil vsega sveta in bo šel kruha iskat za vse ljudi.« *Ali ga bo prinesel tudi za nas?« je vprašala Marica. »Tudi za vas,« je rekel val. »Samo malo naproti mu boš morala iti.« »Kod pa se mu gre naproti?« je vprašala Marica. Toda val se ni oglasil več. Samo nekaj tihih, belih pen se je zibalo mimo pečin. Morda tega odgovora Marica ni mogel dati niti val, ki je vsako leto prero-mal skoraj ves ssvet. Ivo Grahor: Miloševo božično drevesce Miloš ni bil zelo bogat. Kmečki otrok je bil. Ampak imel je vsega dovolj. Imel je več kot vsi siromašni otroci tiste vasi skupaj. Njegov oče je bil kmet in trgovec. Potoval je večkrat v mesto, kjer se dobe vse stvari. In tako je imel tudi za Božič Miloš vsega, kar je hotel. Imel je božično drevo, ki je segalo do stropa visoke dvorane. Med oknom in smreko pa so stale velike božične jaslice z resničnimi ovčkami in pastirji iz voska Tudi sveti Jožef in Marija sta bila velika. Samo Ježušeek v jaslicah je bil majhen: Milošu se je »delo, da je Jezušček žalosten. Zakaj, tega Miloš ni vedel. Premišljal je, s čim bi ga razveselil in da bi mu bilo tako lepo kakor njemu. Pa dolgo ni našel ne vzroka ne pomoči Prosil je brata, naj mu pomaga pripeti veliko zvezdo. Zvezda je bila zlata in je sijala nad jaslicami močno, kakor si-jejo zvezde na nebu. Ampak Jezušček je bil še žalosten. Miloš se je spet globoko zamislil. Zdelo se mu je, da je smreka na tisti strani pri jaslicah preveč prazna in da visi nekoliko postrani. Popravil je tudi to. Popravljal je popravljal. Brat mu je pridno pomagal. Delati na sta morala tiho da ni tvbče vedel. Ne mati, ne sestre niso vedele, kje sta. Bil je že pozen večer, sveti večer. Domači so sedeli še v kuhinji, kjer so pred dobro uro vsi skupaj večerjali. Dušan in Miloš pa sta že pol ure delala in se pehala pri jaslicah. Vedno lepše sta jih urejala. Prinesla sta velik koš svežega mahu. Položila sta ga po tleh v širokih in visokih plasteh s hribčki in dolinicami. V mah sta postavila ovčke in kravice in pastirčke in prižgala sta svečke, da bi ponoči lahko našli pot v Betlehem. Potem sta znova krasila drevesce. Ker je bilo visoko, sta splezala k njemu po lestvi. Na vseh vejicah je bilo polno obeskov. Tu si videl dimnikarčka, ki je plezal po lestvici. Visoko pri vrhu smreke je bil in gledal navzdol, kakor z visokega dimnika. Z druge strani so se plazili palčki in opice. Okrog njih so plavale v zraku živobarvne kroglice in leteli golobčki kot sveti Duh. Pri tleh po nižjih vejah so se zrbate dn1erir/>n,Vf» na.s,fi-ričice. Bile so kakor žive. Milošu se je zaeio, da suši, KaKO sumi pu^uti pod njimi, kajti pastiričice žive najrajše ob vodi. In čeprav je ležal po smrekinih vejicah bel, svetlikajoč sneg so bile njene vejice polne najslajšega sadja: smo-kev, orehov, rožičev in narezanih pomaranč. Človek bi bil kar vgrizniil. Ampak Milošu ni bilo do tega. Niič ni bil lačen in tudi ne bi bil jedel z drevesca, ker se mu je zdelo živo. Prav to drevesce in te jaslice pri drevescu, to je bil Božič. Božič pa je nekaj tako veselega, da mora biti živ, kakor človek. Zato Miloš ni razumel, kako je to, da je Jezušček v jaslicah žalosten. Nekako nejevoljen je bil že nanj. Pustil je Je-zuščka pri miru in obdeloval božično drevesce. Ko je bilo drevesce polno vse.ga lepega in dobrega, kar je mogel Miloš najti na svetu, je preplel vejice s tenko Srebrno nitko. Nitke so so svetile in so šle gor in dol kakor svetloba od Jezuščka. Vse je bilo v zlatu, v srebru in v najlepših barvah. Kosmi umetnega snega so legli pr prsih in po rokah izginjajoče smrečice. Tako je bila obložena, da je skoraj ni bilo videti iz sijaja in bleska. Miloš je vedel, da ljudje na svetu še nikdar niso videli takšnega drevesca. Jezušček v jaslicah pa je bil še zmeraj žalosten. Miloš ni vedel več, kaj hi naj še naredi i za ni »Jezušček je bolan.« Tako je mislw in se sam je postal žalosten. Jezušček v jaslicah pa je bil iz voska in mu ni mogel pomagati. »Saj zato!« je dejal Miloš. »On si ne more pomagati, ker je majhen.« In sklenil je, narediti vse, kar je mogoče in v takih prilikah potrebno. Prinesel je še tri naročja drv in pridno netil ogenj v železni peča. Vsaj soba naj bo dobro zakurjena. Toda peč je bila dosti predaleč od jaslic. Železno truplo peci v kotu je bilo rdeče razbeljeno kakor pošast. Še nikdar ni bila tista peč tako rdeča. Toda dvorana je bila predolga in prevelika. Pri jaslicah je bil mraz. Milošu se je zdelo, da pokajo na tem koncu vse stene od mraza in da svečke komaj gorijo. Svečke so hitro zgorevale. Nastavil je na njihova mesta novih in teh ni prižgal, ker so morale ostati cele za sveti večer. Pred polnočjo pridejo vsi ljudje k jas''cam m takrat je sveti večer. V tista . a . t takšna navada. Otroci gre- do ou inse do hiše in gledajo jaslice. Drevesce pa imajo samo pri Miloševih. Zvonovi pojo. ljudje gredo k polnoč-nici m nosijo plamenice. da si po poti svetijo, ker je noč in tema. Miloš se je ozrl od peči v temna okna in se zamislil kakšna noč Ve° na»o-a nosil v hišo, ga pokladal z obema rokama v šopi po tien. vroče mu je uuo, čeprav je bil zunaj hud mraz in se je led krušil pod nogo. Po čelu in po sencih je curljal znoj, a Miloš si ga je komaj utegnil otirati. Naenkrat se mu zazdi, da gleda Je-zušček iz jaslic nanj. Zdaj bi bil pravi trenutek za Miloša, da ga vpTaša, kaj ga tako žalosti. Jezušček pa ga je z mislijo prehitel in vprašal: »Kaj delaš, Miloš, na sveti večer?« »P"lam « ie odeovonl in s^et umolknil, ker ni res nič vedel, kaj dela. Od napornega dela je bil že ves zmešan. V glavi se mu je vrtela omotica. »Glej, truden si,« je nadaljeval Jezušček. »Že dve uri nosiš koš za košem mahu in stelješ po tleh. Ves mah ši že odnesel iz gozda. Smrekcam pa je brez mahu mraz in prihajajo za teboj, da jih je tukaj že velik gozd. Na ta način boš delal .dokler boš živ, dokončal pa ne boš svojega dela nikoli.« Miloš je spoznal, da je vse res, kar mu je Jezušček rekel. Ampak odgovoril mu n.i ničesar. Še sram ga je bilo, da je bil tako neumen in da je hotel z mahom razveseliti Jezuščka. Saj Jezušček ima zemlje, dreves in mahu kolikor hoče. »Tega mi nič več ne delaj U je spet spregovoril Jezušček.. »Smreke rastejo najrajiše v gozdu na planem in mah tudi. Ti bi jih vse znesel v dvorano in ntti' n» -fKvmn^toš da b' m^d 7Hinv' nn- mrle, ker niso vajene bivati med ljudmi.« ! »Kaj pa naj naredim?« je vprašal Miloš in žal mu je bilo. Ves obupan je še vprašal Jezuščka: »Ali bo smrekca ob jaslicah tudi umrla?« »Ona pri jaslicah ne. Tista ni več samo smrekca, ampak božično drevo. "Božična drevesca pa ne umirajo, ker nič več ne rastejo. Božična drevesca so samo zato na svetu, da se jih otroci razvesele in da veselja nikdar več ne pozabijo. Še boljše pa je, če visi na njih tudi kaj dobrega. Tako je pripovedoval Jezušček. Milošu pa je bilo nerodno. Sram ga je bilo, ker on teh stvari še ni vedel. Spustil je lopato, da je padla na tla in brez prave misli še enkrat rekel: j*Kaj pa naj naredim?« »Nekaj seveda zmeraj lahko narediš. Ampak danes ni treba ničesar več Danes so vsi ljudje na svetu veseli, eni manj. drugi bolj. kolikor morejo. Glej! Zunaj te čakajo otroci iz vseh bližnjih vasi Lahko greš k njim pa boš videl, da ie res. kar sem ti zdajle pripovedoval. Miitaš je planil pokonci. Le kako. da je na otroke pozabil. Gotovo so že na poti h Mi'n?pv>m Vnlff. loto nrldnin gledat .jaslice in božično drevesce. Božično urevescei i\aj laKega se n.nee med njimi niti videl ni. Nobeno leto mi b'V\ tn.UVSnn rv.l-UjSo ;;V> v,.-oto Knpf v jaslicah. Zdelo se mu je, da se Jezušček smeje lorej ni več bolan Mamo okna je šel nekdo z gorečo smolnato plamenico. Otroci gotovo že čakajo, pred hišo. da bi videli jaslice. Ali se ne sliši zunaj šepet? Krik. Veselje. Nekdo je udaril po veznih vratih. To so. otrooi so prišli in bi radi videli zaslice. Domači sede v kuhinji Ln niso ničesar slišali. Pozabili so, da je božič in da otroci letos spet pridejo. Le kako so to mogli pozabiti. Miloš je dirjal iz sobe v vežo. Niti očeta ni poklical, kakor je bila pri njih navada, če je hotel zvečer kdo v hišo. Z eno roko je odrinil železna zapah, z drueo je obrnil v ključavnici velikanski ključ in odprl dveri na stežaj. Cez nrag se vsuli r>frntf Mraz ?;h je pahnil v h šo. Nekateri so bili raztrgani in premraženii. Vriščau so zunaj še do poslednjega hipa. Ko pa je Miloš odprl, so vsi naenkrat utihnili in po prstih stopila naprej in krenili po hiši, kakor, da jih nekdo vodi. Pa ni bilo od domačih iz kuhinje še nikogar. Nihče ni šel z njimi, da bi jčh vodil. Sami so našli pot. Kakor smrekce v Miloševih prejšnjih sanjah so šli skozi dve temni sobi in vstopili v temačno dvorano. Drevesce je bilo še temno. Samo od ene strani je svetil nanj plamenček iz oljnice. Iz jaslic pa se jim je smejal Jezušček. Mre K!- 315: Stara, lažniva pravljica Kadar so težke in žalostne ure, kadar je v srcu in duši najhuje, takrat se k materi hčerka orivije. in mati ji pravljico pripoveduje. O knežnji ji pravi, ki zmajev sto odneslo jo je za deveto gor6. »Za njo zapahnili so vrat devet, da ne bi je prišel kdo njenih otet. Knez jokal za hčerko je tri noči, četrti dan svojim ljudem razglasi: »Kdor srečno bo prišel za deveto goro, kdor srečno oogubii bo zmajev sto in hčerko zgubljeno v moj grad pripeljal. le-temu takoj bom za ženo jo dal.« Na gradu je živel tedaj mlad tlačan, imel je srce in bil je močan. On edini odšel je za knežnjo se bit. Opaše si meč. pripne si ščit. pa vranca zajaše in v dir zapodi. In jezdil je, jezdil dni in noči.., A srečno je našel deveto gor6, in srečno pogubi! je zmajev sto, in srečno prelepo je knežinjo otel ter v diru očetu na grad to privel Obljubo izpolnil je oče — in res, še tisti dan tlačan je bil knez...« Umolknila je mati. objela hčer, in to ji je tiho dodala: »To ni se zgodilo nikoli nikjer. Knez in tlačan sta knez in tlačan ostala.« Bogo Pregel] Medvedek Tedi Sredi gozda stoji nizka hiša. V njej živi stari medved s svojo ženo. Imela sta sinčka-edinčka. plavega medvedka, Tedija. Imela sta ga, zdaj ga nimata več. To pa je bilo tako. Tedi se je vsega dobrega preobjedel in nekega dne se je zadri na mamo: »Vsak dan brusnice in med. Kdo bo to jedel! Kar po svetu pojdem!« Žalostno ga je pogledala mama. Stari medved pa je udaril s šapo po mizi in zarenčal: »Kar pojdi! Presit si, zato ni prav!« Tedi si je ulomil palico v grmu, pa se je odpravil iz srede gozda naravnost v svet. Dolgo je hodil, veliko je doživel, tri palice je zrabi'1 na potu. Potplati so mu postali trdi kakor ustrojeno usnje, in koža ga je le še ohlapno objemala, tako je bil spotoma shujšal. Veliko hudega je prestal, malo je jedel, po medu k briuc*> cah se mu je tožilo. Domov pa ni vedel več poti. Prišla je zima, ivje se je beio razpredlo po drevju, drevesa so v mrazu ječala. Tudi Tedija je zeblo kljub njegovemu plavemu kožuhu. Težko 'e vzdihnil, ko je pijano mahal skozi goščavo. Nikjer ni bilo v polju in gozdu mirnega, toplega prostora, kjer bi se spočil. Tam pred njim pa je motno blestelo mesto. »Tam se bom že kje po-gre!,« si je dejal Tedi in se napotil po veliki cesti proti mestu. 2e je ob strani prve hiše. Tedi gleda in vrti glavo, morda bo le kje zagledal gorek kot. »Kaj pa ti tu iščeš?« Težka roka ie padla Tediju na ramo, da so klecaila njegova kolena. Pogledal je. Za njim je stal mož v sinji suknji. Grdo je gledal in kapo je imel. rdeče in zlato obšito. V roki pa je držal 5rno debelo palioo. »Kaj pa tu iščeš?« je ponovil mož in zanihal nalahno s palico. »Zdaj me bo,« je Domislil Tedi, potem se je nenadoma iztrgal in jo ucvrl po motno se bleščeči cesti. Za sabo je čul oster brlizg !n udarce hitečih nog. Cop, cop! Cop. coo I so udarjale njegove noge ob tla. Trk-čok! Trk-tok! so brusili za niim cesto kovani stražnikovi škornji. Naprej, naorej, iz ulice v ulico. Vsa vrata zaprta, vsa okna priprta, vedno okrog novih oglov con-cop. cop-cop. Tediju se je zdelo, da teče že brez konca po praznih ulicah. V glavi se mu je vrtilo. noge so bile krvave od divjega beea. Mislil je že, da mu bo počilo srce. Za steklenim oknom prelepa soba s svileno postelio. Ob drobni mizi sedi gospodična in či-ta. Tedi je potrkal. Z žametnimi očmi je oogledala gospodična iznad knjige: »Želite?« »Rešite me!« »Vstonite!« Presna ie soba. »Kam nai se skrnVm? Y posteljo!« Ves sem umazan.« ; Nič ne de.« Kakor v mlačni vodi. leži Tedi med svilenimi odejami. Lepo je. Kakor doma. Kar spal bi. »Hvala, hva ...« Tedi že spi in smrči. — Kako svetlo je. Zlata luč reže skozi trepalnice prav v oči. Kaj je to? Smreka je in smreka ni. Zelena je in igle trna in po gozdu diši. Zlato in srebrno sadje na njej blesti, srebrne niti so jo opletle. »Jaj, medvedek!« mehke roke so ga dvignile izpod drevesa. Kot med so ga poljubile sladko rdeče ustnice. »Tu je lepo« si je potrdil Tedi in se nasmejal... f Srečko Kosovel: Pot po klancu Mati me čaka. Mogoče moli v mrzli izbi. Pravi, da ne znam govoriti več z njo... In se spominja, ko sem stal ob jaslicah, ubožnih jaslicah, a sem bfl Jezusu brat. Mati moli... Vračam se, . in jaslic ni, lahko je tebi, mati, Bog ti dušo teši. A jaz sem vsem, i Jezusu deseti brat, vem, grešim, ko to govorim in čutim to. Z materjo zrem k polnočnict Glej, Jezus se Je rodil. O, da bi tebi in meni dušo utešil! t Srečko Kosovel Pred mestom Angeli zlatokrili plavajo preko snega od polja, ko da z nizkega neba so na zemljo stopili. V zlatu, v svili pošumevajo sredi mraku zdaj tam, zdaj tu sredi miru so se v polje razkropili. Predmestje v snegu molčL črna okna strnritio, v hišah otroci kričijo, črna okna grozijo — tukaj angelov ni..« Volkovi — Petrovi strahovi! Iz mesta Peter gre domov, nakupil mnogo je darov: balone, svečke, tolsto gnjat in razno sladko blagodat. K zatonu se nagiba dan, samotna je snežena plan. A groza, Peter! — Kaj ugleda? Brž na drev6! — Volkov je čreda Na veji starega drevesa mu ude mraz in strah pretresa. Čim se premakne, čim se zgane, drhal volkov pokonci plane. Ko mrak samoto je objemal na veji Peter je zadremal in v sanjah zre kot še nikdar božičnega drevesa čar... Pa komaj zimsko jutro sine, v glavo mu bistra misel šine: k balončkom je navezal gnjat napasi volčja se svojat!... Balončki z gnjatjo poleteli, volkovi so za njo zdrveli... Le dalje, dalje, daleč stran — široka je snežena plan ... • Hej, Peter, zdaj pa brž na tla, ob uri srečno boš doma, v skrbeh sta oče, draga mati, kam ie zabredel sinek zlati! Volkov drhal renči, besni, za gnjatjo se zaman podi... Premika Peter urne krače, — saj zna, ce mora! Ni drugače.., Je oče Logar zgodaj vstal: »O, sinko, kje si noč prespal?« »Z volkovi, očka« — pravi v šali — »jaz tulil sem, oni pa spali... « France Vc±ifk: Rjavček * štiriletnega me je vsakdanji dogodek prebudil iz tihega pokoja otroških let. Moje mlado srce je tedaj prvikrat za-krvaveio. Moje sanje so postale žalostne. Bela golobička je povesila peruti, s sinjega neba, kjer je veslala v neskaljenem poletu, se je spustila, kakor ranjena; pričela je padati v neznano brezno. Kdaj te ulovim, o golobička mojega srca, kdaj se povrneš k meni, z olj-kovo vejico miru v drobnem kijunčku? To so moji prvi spomini: gostilniška soba, prenapolnjena z gosti in težkim tobakovim dimom. Okrog inize^ sede lovci; enega med njimi z dolgo, že nekoliko belo brado se spominjam najbolj. Potem je moj spomin: polje in gozd in nebo... Vse to mi je v spominu zeleno, črno, sinje. Pod tem sinjim baldahinom plovejo kot drobni čolnički rdeči balončki, kakršne kupujejo otrokom še danes. Ušli so nam iz nevajenih otroških rok. ko smo se peljali na vozu in so splavali proti visoki .nebeški kupoli. Potem je še moj spomin Rjavček, naš konj. Ta poslednji spomin je najgrenkejši. A najlepši je oni: polje in gozd in nebo... Kdaj smo dobili Rjavčka, ne vem. Morda smo ga imeli že dolgo. Ljubil sem ga kot vse, kar sem videl. Morda sem ga ljubil zato tako silno, ker je bil naš, morda zato. ker so me včasih posadili nanj in sem ga smel »jezditi«. Ne vem, kaj je nagnilo mojega očeta, da je prodal Rjavčka. Bilo je hladno jesensko jutro, ki so ga privedli na dvorišče. Spominjam se dobro Rjavčka in voza, ki je stal sredi dvorišča; ljudi, ki so bili poleg, se spominjam zelo nerazločno. Med vsemi temi neznanimi obrazi sem poznal le očeta in mater. Ali sem razumel besede, ki so jih govorili ali ne, tega se ne spominjam več. Vedel pa sem, da se godi nekaj nenavadnega. Razumel sem. da bodo ti tuji, neznani ljudje vzeli našega Riavčka in ga odvedli s seboj. To pa je bilo zame strašno, nekaj podobnega kakor če človeka obide čuvstvo, da bo zdaj »vsega konec«. Stal sem ob strani in mrko zrl može, ki so se pogajali in so vodili Rjavčka preko dvorišča. V tistem hipu se rni je zdel zelo lep in smilil se rni je, kot da * Ponatis iz lista »Križ na gori«. tudi sam noče. da tako ravnajo z njim. S sočutno ljubeznijo sem zrl nanj. Mislim, da je konj to čutil, zakaj ko so ga vodili mimo mene, se je tik pred menoj ustavil in je nagnil glavo proti meni. kakor da se mi nemo zahvaljuje. Jaz ne pozabim tistih oči nikoli, toliko ljubezni sen včasih celo pri ljudeh zaman 'sk* in le šiloma sem zadrževal ihtenje. Najraje bi bil na glas zaklical možem, da ne smejo odpeljati Rjavčka. Saj je vendarle naš, kako da oni tega ne razumejo! Bilo pa me je strah teh tujih obrazov, tako čudno so se smejali. Kot da si moram poiskati zavetja drugje, sem se umaknil, v duši obupan in razdvojen. Sel sem k Francki, naši služkinji. Brez besed sem planil k nji; skril sem glavo v njen predpasnik in sem zajokal. Šele po dolgi, dolgi muki sem pričel klicati kakor za pomoč: »Francka, oj, Francka!« Ona ni razumela, kaj mi je. Vprašala me je, vendarle čisto vsakdanje in zdi se mi, da celo z nasmehom: »Kaj pa je tako hudega, zakaj tako vekaš?« Tedaj bi bil moral izreči besedo resnice. V meni se je odprlo brezno, ničesar nisem več razumel, kot da se pogrezam v temno globočino, sem zakrilil z rokami navzgor. Med ihtenjem, ki se je sunkoma trgalo iz mene, se je v meni vzdignilo strašno, strašno. — Bruhnilo je iz mene: »Naš fuks, o j, Francka, naš fuks! Našega fuksa bodo prodali!« Spet sem pričel neutolažljivo ihteti. Z toka mi sem krčevito grabil za njea predpasnik, obraz sem med solzami dvigal k nji. Iskal sem pomoči in tolažbe od nje. Ko pa je ona rekla, da to vendarle ni nič tako strašnega m da zato ne smem jokati, je nisem imel več rad. Ko pa mi je še obljubila da bom »nekaj« dobil, če bom priden in ne bom več jokal, sem šel kar proč od nje. Brl sem prevaran v svojem zaupanju. V svojem mladem srcu sem takrat zaključil, da veliki ljudje »ne vedo nič«. Odslej so mi bili konji in ptički dražji od njih in z drevesi sem se pogovarjaj raiši. kot pa z njimi. Rjavčka nisem videl več, tuji možje so odšli z njim. Nisem se mogel več umiriti. Nikomur *nisem več zaupal. Vsi so se mi zdeli kot tujci, kot tisti možje, ki so odvedli Rjavčka. Vse se je lzpre-menilo. Hiša je bila pusta in prazna, vse izbe so bile polne tesnobe. Zato sem šel ven, na vrt; a tudi vrt je bil ves drugačen, kot da tudi on ni ^več naš. In vendarle je bil to naš vrt! Šel sem dalje, po peščeni stezi, ki vodi narahlo navkreber, v gozd. Čudno sem bil sam in žalosten. Ko sem dospel na pobočje, kjer se pričenja drevje, sem se obrnil na vzhod, tako da se je videlo v dolino. Tam smo tolikokrat stali otroci, ko smo se vračali iz gozda in smo gledali »našo hišo« pod seboj, skrito napol med drevjem. Le rdeča streha se je videla razločno med vrhovi. Danes je pa nisem prepoznal. Sam od sebe mi je pogled ušel preko nje, daleč tja po dolini, čez travnike m njive, čez vasi in gmajne, notri do obzorja. In nikjer ni našlo oko, kar je iskalo, nikjer ni ugledalo cilja, da bi se radostno spočilo. Začutil sem silno osamljenost v duši in neznansko težko čuvstvo je stisnilo moje srce. da je zaječalo. Legel sem na tla, na mehki mah ln si zakril obraz z rokami. Šelest vetra, ki se je lovil med drevjem, se mi je zdeJ kakor daljnji odmev žalostne pesmi mojega srca. Odmev, ki ga nihče ne čuje; tegobno odjekne nazaj v srce. Usmiljeni Bog pa je slišal, v moji zapuščenosti se je dobrotno sklonil k meni. Pristopil .je angel tolažbe in mi je trudne veke zaj>rl v spanje. Nato me je prijel za •roke in me vodil ob bregovih zlate reke v pravljično deželo sanj. Ig« Gradca: Naša hčerka Naša hčerka — rajska ptička v smeh zapreda drobna lička, kakor miška naokrog gleda, kaj je ustvaril bu. Nji ves svet je razodetje: cvetje, sonce, v logu petje; mavrica, razpeta v sanjo, slavolok — postavljen zanjo. Gre pod njim in daleč hodi, angel za rok6 io vodi: mavrica, nad njo razpeta, spremlja jo na konec sveta. Tam utrujena zadremlje, steber mavrice objemlje, mavrico oblak zagrne — hčerka v spanec se utrne. uušan Vargazon: Možic na božičnem drevesu K srebrnemu deblu se stiska stari možic. Zunaj je mraz, tiko naletavajo snežinke in se utrinjajo na steklu. Možic je vtaknil roke v kožušček Otožen je. Pred mnogo, mnogo leti so ga vzeli od bratcev. Zaspal je v škatli-posteljici, potem se je peljal daleč, daleč. Zbudilo ga je tiho cingljanje. Bil je na vejici. Pogledal je okrog: tu so blesteče kroglice, pozna jih, saj se je pred spanjem igral z njimi. Glej, kako ga gledajo bele svečke z rožnimi obrazi: dobro jutro — mu pravijo, pa jc vendar večer! O, svečke so dobre, k vsaki pojde in ji nekaj pove. Tam daleč doli, pri mizi, pa sede veseli ljudje. Zdaj je nekdo vstal, že gre k drevescu. On skrbi za svečke: nekaj jim šepeče, svečke pa druga za drugo skrivalo rožne obrazke v bele haljice. Liudje so odšli snat. O polnoči je po-sdjal mesec skozi okno. Možic je šel po vejici do prve svečke. Nagnil se je k niej in jo vprafial. kako dolgo je že tu. Ona pa je spala ln ni mu odgovorila. Zlezel ie do druee: tudi ta ie sandala. Plesal ie po drevescu, obhodil je vejice, toda vse svečke so dremale. Ozrl se ie navzgor: tik pod vrhom ie zaoazll liubVo svečko, mafhna je Hln in maihno haliico je imela. Nasmehnil se te ln sklenil: — zbudim! — Tedaj mu te nomežiVr>?1 mesec. n«1 se hitro vrne. MnWc te zdrčal navzdol do pvn^o wiir»e. OW»W or» rastri? Snežinke so se prLdbale na zemljo. Mo- žic je bil od plezanja ves utrujen. Kmalu je zaspal. Svetlo jutro je pogledalo v sobo. Za oknom je bilo vse belo snežink. Male neugnanke so še vedno rajale po zraku. Svečke so spale. Ves dan niso pokazale svojih lepih, rožnih obrazkov. Zvečer pa je prišel človek in jih je predramil drugo za drugo. Možic je spai naprej. Sele pozno ponoči se je prebudil. Hitro je zlezel na vrh drevesca. Joj! Kam je izginila njegova svečka? Ozrl se je po drugih. Ni jih bilo. Možic je otožno sklonil glavo in se vrnil na svojo vejico. Od tiste noči se nikdar več ne smeje. Utva: Tiho neslišno.. Tiho neslišno padajo z neba beli cvetovi, — že so jih polni trudni vrtovi, vanje oviti mračni gozdovi, z njimi postlane daljne poljane... Tiho neslišno padajo z neba beli cvetovi In s cvetjem odet umira škrjanček, bedni poet. Kaj rišejo „Jutrovčki"! fflffl ffl Bar lamiiB ' . • * .» > . ".i 1 V ■ •>.' •.'< . '»4 Andrej Karnnar, uč. I. razr. mešč. š. v Ljubljani Bohinjec Metka, uč. III. razr. vadnice v Ljubljani Vekoslav Jurša, uč. VI. razr. v Gornji Radgoni Kdaj in kje žanjejo? Januarja meseca: v Avstraliji, v Cilu, v Argentini in v Novi Zelandiji; februarja meseca: v severni Indiji; marca meseca: v južni Indiji; aprila meseca: v Perziji, Siriji, Palestini, v severnem delu Srednje Amerike in v Mehiki; maja meseca: na Kitajskem, v Mali Aziji, v severnem Egiptu, Tunisu, Alžiru, Maroku in v Arabiji; Junija meseca: v Španci, na Portugalskem, v Kaliforniji, južni Franciji, Rumuniji, Bolgariji, Grčiji in Jugoslaviji; Julija meseca: v severni Franciji, Avstriji, Madžarski, v Rusiji in v Ze-dinjenih državah; avgusta meseca: v Švici, Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji in Kanadi; septembra meseca: na Norveškem, Švedskem, Danskem, na Islandu, v severnem delu Zedinjemh držav, v severni Kanadii, v Aljaski in na Škotskem; oktobra meseca: na Škotskem in v Sibiriji; novembra meseca: v Koreji in ma Sumatri; decembra meseca: v Južna Afiriki in Zadnji Indiji. Alfonz Gspan: Božična Božični zvonovi in zvezde po nebu. sneg spi po vrhovih, tih mir po domovih — Glej, jaslice v kotu, pastirce krog hlevca in angelci z »glorijo« pojejo, motlijo. Dete, veš kaj ti angelci pojejo? Mir oznanjajo in Bogeca prosijo, da bi toplo bilo vsem, tudi njim, ki nimajo doma. Manica: Zlati orehi Jožek je bil sirota. Mamica mu je umrla ob njegovem rojstvu in leto pozneje ji je sledil v večnost tudi Jožkov oče. Mali nebogljenček je bival odslej # stalno pri svoji babici stari Žigonki, ki je bila sicer siromašna, toda v svoji veliki ljubezni je storila vse, da Jožek ni ravno trpel pomanjkanja. Črnega kruha je imel dovolj. Seveda se je moral odreči marsikakih sladkosti, katerih so otroci v bogatih hišah deležni. Pred božičnimi prazniki je bil Jožek na obisku pri Kodranovih. Tam je opazoval, kako so zlatili orehe. To se mu je zdelo nebeško lepo in ko se je vrnil domov, je vzdihnil k stari materi: »Oj babica, kako lepe orehe sem videl pri sosedu. O, da bi imel vsaj enega!« »Vidiš Jožek, mi smo siromašni in ne premoremo kaj takega,« mu je odvrnila stara mati. »Niti navadnih orehov ni pri hiši. Morava pač biti zadovoljna s tem, kar imava.« Tisti večer je Jožek zaspal ves v mi- slih na zlate orehe. Nekako o polnoči je pa zbudilo babico neko stopicanje po hiši. Hitro je užgala luč. Videla je čuden prizor. Jožek je v sami srajčki in z zaprtimi očmi taval sem in tja ter se pripogibal kakor bi nekaj pobiraL »Jožek,« je zaklicala babica, »kaj pa vendar počneš?« Deček je obstal, si pomel oči, debelo pogledal m se začel kremZiti. »Joj,« je vzdihnil jokaje, »kake lepe sanje i Iz neba doli so deževali ziati oreni, jaz sem jih pa pobiral. Zdaj pa nimam nič. Hu-ui« Babica je vstala, mu porahljala posteljico m ga s tolažilnimi besedami spravila spet pod odejo. Deček je Kmalu spet zaspal. Naslednje jutro je šla žigonka h Kodranu po mleko. Pri tej priliki je tam smehljaje pripovedovala o Jožkovih sanjah in njegovem nočnem početju. Kodranova mali je bila dobra žena. Zasmilil se ji je mali Jožek in rekla je žigonki: »Mati, vašemu Jožku hočem uresničiti sanje. Zvečer pridem k vam in potem se pomeniva.« Še tisti dan je velela pastirju, naj pozlati toliko orehov, da jih bo zvrhan krožnik. Kupila je še več drugih dobrih stvari in zvečer vse skupaj nesla k Ži-gonu. Jožko je že spal in ni videl, kako sta dobri ženi razpostavljali darila ob njegovi posteljici. Toda ko se je zjutraj prebudil je široko zazijal. Dvakrat si je pomel oči, misleč, da so spet sanje. Na svoje nepopisno veselje pa se je prepričal, da je vse resnično. Ob straneh so bili položeni piškoti, fige, rožiči, tik pri zglavju pa — jej, jej — poln krožnik blestečih zlatih orehov. To je bil najsrečnejši Božič za Jožka, Z njim vred se je pa prav otroško veselila tudi njegova dobra babica. Dragi Jutrovčlri"! Prihodnja številka »Mladega Ju-tra« bo izšla 3. Januarja L 1932. Dotlej boste imeli dovolj časa, da pravilno rešite našo božično uganko, ki ie objavljena na 29. strani »Jutra«. Želimo vam prav vesele božične praznike in srečno novo leto! Upamo, da boste tudi v novem letu imeli veliko veselja z »Mladim Jutrom« in se pridno udeleževali razpisanih natečajev. Uredništvo »Mladega Jutra.« ŠAlt ZAMSlt Učitelj: »Kdo mi ve povedati kako žival, ki ima štiri noge?« Branko: »Jaz, gospod učitelj!« Učitelj: »Nu, le povej!« Branko. »Kokoš!« Učitelj: »Kako pa to? Saj ima kokoš samo dve nogi!« Branko: »Nu, potem pa dve kokoši!« * Miha: »To ni lepo od tvojega očeta; čevljar je in te pusti z raztrganimi čevlji hoditi naokoli!« Janezek: »Tvoj oče je pa zobozdravnik pa tudi ni napravil tvojemu malemu bratcu zob.« ★ Učiteljica: »Zdaj smo se prepričali, da rabi služkinja dve uri, da pospravi eno sobo. Koliko časa potrebujeta dve služkinji za isto delo?« Majda: »štiri ure.« Učiteljica; »Zakaj štiri ure? Ne pozabi, da sta zdaj dve služkinji na delu!« Majda: »Saj ravno na to mislim, gospodična!« ★ Oče: »Mihec ali mi veš povedati kako tekočino, ki ne zmrzne?« Mihec: »Vrela voda!« J Griža: V • 1 V*V • I Lep je bozic siromaka Lep je božič siromaka v plašč zavit srebrnotkan: noč ga v zvezdnem svitu čaka, burja boža ga čez dan. Palček mu iz čevlja gleda, Rdeča kapica z nosu, a Snegulčica mu bled. pleše bosa sred lesu. Zajec z uhlji mrazek striže, pes zavija v prazno noč, vol ledene sveče liže, konj cinglja pred vrati koč. Lep je praznik siromaka, ves je v pravljice zavit, kdor je lačen, naj ga čaka, marsikdo bo pravljic sit Bogo Pregelj: 0 Tediju in Punči Punči in Uči sta šli počasi iz šole domov. Nikamor se jima ni mudilo. Še dolgo je bilo do kosila in ob strani hodnika so se vrstile izložbe. Punči in Uči ste si jih morali ogledati. Res« no sta obstali pred izložbo oblek. Ne* koliko žalostno je dejala Punči: »Ško« da, da še nisem velika, oni sivi jum> per bi mi dobro pristajal.« »Prav imaš, Punči, ji je pritrdila Uči, »kaj misliš, kako bi pa meni pristojal onile rume» ni z rdečimi pašami?« »Črne »Jase imaš, zato bi že šlo.« Roka v roki sta šli počasi naprej. Punci je stiskala torbo s knjigami krčevito pod pazdu* ho. Uči je s svojo malomarno poni* havala. Mimo trgovine z živili sta šli, ne da bi se ustavili, le kratek pogled ste vrgli na pisane sladkorčke. »Lač» na sem,« je pripomnila Uči, Pumči pa je samo debelo požrla. Iz okna sse jim je nasmejal plav Tedi, ki je zilbal v naročju veliko punčko. Vsa trdla mu je ležala na tačkah in ga zaljubljeno gledala. Tedi pa ji je enakomerno po« kimava!, kakor da ji poje uspavanko. Okrog njegovih nog so bfle položene tračnice. Po njih je vozila železnica. Mimo signalnih naprav in postaj, skozi tunele in še čez most V vago* nih oa so sedeli medvedki m zamorč« ki. Široko so se smejali in pozdravlja« li spletično. ki se ie vsa zasopla jezi« la nad muckom, kateri se je široko vsedel na mizo v najlepši sobi PunSi in Uči sta stopili prav k steklenemu oknu, da je njim dih zarosil šipo, in molče gledali lepote. Uči je vzdihni« la: »Zakaj je letos taka kriza. Jezus« čku bi naročila, da bi mi prinesel ti* sto punčko tam v kotu. Veš, je taka, da se jo lahko koplje, čeprav ni iz celuloida. Celuloidastih punčk nočem, svetijo se, kakor da bi bile z mastjo namazane.« »Res je lepa tista punčka, ji je Dritrdila Punči, »če bi pa mene kdo vprašal, kaj bi rada, bi si pa že« lela Tedija. Poglej ga, kako pametno gleda. Pa seveda je močno drag in dragih stvari si ne smem želeti. Bog ve, zakaj je ravno zdaj za božič kri« za. Uči, kaj je pravzaprav to, kriza?« »Ne vem. Mislim, da je nekak go* spod, ki hoče imeti Jezusčkov denar, morda je parkelj?« »Seveda bo par« kelj, ki neče, da bi imeli Jezusčka ra« di. Veš, pa bi bilo prav lepo, če bi prišel odkod kak kraljevič in bi nama dal, kar si želiva. Saj se to v pravljici cesto zgodi.« »Ti si avša, Punči, mi« sliš, da hodijo kraljeviči kar tako po svetu? In potem bi ga morala pa še poročiti. Še sprli bi se. Ti si res pa* metna!« Grdo so zacvilila vrata v prodajalno. Punči in Uči se niste zmenile za to. V izložbi se jima je pisano kazala njuna želja. Izvzad se je stegnila roka v izložbo. Trdo je prijela Tedija in ga vzela iz izložbe. Znova se je stegnila ro';a. Punčka, ki jt bila všeč Uči, je izginila. Punči in Uči sta vzdihnili. Potem pa je Uči za* cepetala: »To je napravil gotovo go* spod Kriza. Ni mu dosti, da ne mo* rejo dobiti otroci, kar si žele, še gle* dati ne smejo tega! Pojdive!... Po* tegnila je Punčko za seboj. »Mor* da...« »Ah, kaj! zdaj vidim, da je Kriza res zelo hudoben. Ali mu bova napravili veselje, da bo videl, kako naju jezi!« Odločno je vlekla Uči za sabo obotavljajoče se Punčko. »Kam pa se vama tako mudi, Uči?« »Kaj vam to mar,« je osorno odgovorila Uči in pogledala. Pred njo je stal go* spod. Uči je široko odprla oči. »Pun* či, poglej!« Tudi Punčkine oča so se odprle na stežaj, da so bile velike, kakor dvoje reparjev. Gospod je dr* žal v naročju Tedija in punčko. »Te* ga si si ti želela, Punči, in to ti, Uči,« je dejal gospod in jima ponudil igra* či. Uči je lovila sapo: »Kaj... Kaj...« Punči se je pristojno poklonila: »Hva» la lepa, gospod kraljevič!« »Je že do* bro(« se je nasmejal gospod, se obrnil in hitro izginil okrog ogla. »Torej sem le imela prav,« je zarajala Punči, »kraljevič je čul najine želje.« Uči se je zavedla: »Kje neki! Saj si videla, da je bil kot vsi drugi. Ti si res ne* umna.« Dvomeče je pogledala punč* ko v svojem naročju in zamrmrala: »Le zakaj mi jo je kupil?« S težko besedo vam. bom povedal. Ko jo boste doumeli, boste vedeli. Gospod je sliša! pogovor in se je raznežil ob njem. Bil je pač sentimen* talne sorte. Kvadrati medmet nikalnica ne drag vrednost stvari ~ ~~ ~ številka — — — — | vrednostni papir — 1 | ponikalnica na Notranjskem V vsaki besedi so vse črke prejšnje besede, v nespremenjenem ali spreme* p i enem vrstnem redu, in ena črka več. Magični kvadrat IV. 1 2 3 4 K 2 R 3 I i K R I M Vodoravno in navpično: 1. regiment, 2. gora na Koroškem^ 3. dajalnik od »lipa«, 4. —. Rešitev zložljivke ZA SPRETNE ROKE Koledarček Iz trdne, precej debele lepenke si iz-režemo pravokotnik, 20 cm širok ki 30 cm dolg. Prelepimo ga s papirjem temnejše barve. Januar Iz bezgovih palic iztisnemo s pomočjo obeljene leskove palice stržen, ali pa si poiščemo v grmovju enoletne suhe bezgove mladike, ki so prav za prav stržen, obdan s tanko kožico. Stržen prerežemo po dolžini z ostrim nožem v dve enaki polovici, kateri prilepimo na tepenko, kakor kaže slika. V stržen se dajo vtisniti razni vzorci. Oni na sliki je vtisnjen z okroglo palico ter s trikotno obrezano tresko. V stržen se dajo vtisniti razne oblike isto-tako kakor v glino. — Na lepenko naposled pritrdimo blok koledarčka, kakor vidimo na sliki. Rešitev okvira F1 v 1° a š | n i kl P i 1 i •h C •1 U l L! Rešitev stopnic kos, osa, sad, Ada, dar, ara, rak. Rešitev magičnega kvadrata III. Vodoravno in navpično: 1. koks, 2. Odre, 3. Krim, 4. s*S Križal jka »Božični zvon« avpično: 1. Število; 2. kar kliče v cerkev; 4. poljski pridebk; 5. žensko ime; 7. kazalni zaimek; 8. del telesa; 11. osebni zaimek. Vodoravno: 3. Pt'devok očetova v narečju; 6. moško ime; 7. isto kot 7. vodo-avno; 9. žensko ime; 10. komur )i umrla žena; 11 žensko ime. Rešitev kritike »Možic« Vodoravno: 1. kr. 3. oje. 5. ran. 6. Eva. Navpično: 1. korenjak. 2. rjav. 3. enačaj. Skrivalnica V betlehemskem hlevcu stoje jaslice. Kje ie Jezušček? Iščite in glejte, da ga ajdete pred polnočnico!