4. številka. I. leto v Murski Soboti, dne 26. avgusta 1920. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO v MURSKI SOBOTI. Posamezna številka velja 1 krono. Neodvisni političen tednik. IZHAJA VSAK ČETRTEK. VELJA PO POŠTI 25 K ZA ČAS DO KONCA LETA 1920. OGLASI STANEJO ZA 1 m.m VIŠINE in 80 min ŠIRINE 1 K 50 v. Pripravite si za sušenje sadja! Sušenje sadja, zelenjadi in drugih vrtnarsko ter sploh kmetijskih pridelkov, se je posebno med vojno trnok razširilo. Vsak, ki je bil vojak, se še spominja na iste težke čase, ko smo dan za dnevom dobivali suho zelenjad za menažo. Gratala je za to cela industrija, v Nemčiji n. pr. je ena sama fabrika oddala 500 vagonov suhe zelenjadi za vojaštvo. Nam se gre dandanes v prvi vrsti za sušenje sadja. Posebno nam je skrbeti, da si pripravimo sadje, ki ga iz enega ali drugega vzroka ne moremo takoj uporabiti (ponücati), užitno za zimo in pomlad, ko nam bo ob enem za hrano, največ pa tudi za kupčijo. Sušenje je eden najstarejših in povsod znanih načinov konserviranja, ki temelji na dejstvu, da se pri sušenju odtegne tista množina vlage, ki je sicer kriva, da sadje in druge reči pričnejo gniliti. Sadje se da sušiti na soncu v peči ali pa v posebnih sušilnicah. Najbolj navadno sušenje pri nas je isto v peči in ki ga naše gospodinje itak najbolje razumejo. Sčasoma se bo treba navaditi na posebne sušilnice več féle sistemov kakor n. pr. sušilnica „Fokus“, sušilnica „Vilma“, brzosušilnice „Progressit“, „Dr. Zimmermannova ekspresna sušilnica“ itd., kakor jih izdelujejo firme. V opise raznih sušilnic se tu radi po- manjkanja prostora ne moremo spuščati. V nastopnem navajamo, kako je v splošnem pri sušenju pri teh sušilnicah postopati, da dobimo tudi dober in trpežen produkt. Za sušenje namenjeno sadje mora biti popolnoma zrelo, jabolka in hruške ne premehke; koščičasto sadje naj bode ceIo prezrelo, posebno slive naj bodo že vsaj nekolko ovenjene okrog peceljna. Nezrelo in črvivo, krastavo, nagnito ali natisnjeno, kakor tudi premehko sadje ni za sušilo. Jabolka navadno lupimo in če so velika, razrežemo v krhlje ter izrežemo peščišče ; pri manjših pa obelimo samo lupino in izdolbimo sredino s primernim orodjem (eszköžzel). Hruške so oknene, če jih sušimo tudi neolupljene in če jim tudi ne izkružimo pečk ; k večjemu jih razrežemo po dolgem na dva ali na štiri dele. Pač pa jih belimo tedaj, če imajo rjasto nelepo lupino Posebno lep in okusen izdelek dobimo, če hruške neposredno pred sušenjem parimo v sopari tako dolgo, da postanejo na pol mehke; potem jih vzamemo previdno iz sopare in jih razložimo na lese. Da obdrži sadje lepo, svetlorumeno barvo, je treba vsak sad takoj po lupljenju ali razrezanju, predno nadevani lese, dati v slano vodo. Ena žlička soli zadostuje za 1 l vode. Mesto soli lahko tudi vzamemo par kapljic limonovega soka. Slive in črešnje, katere ponekod tudi izkoščijo, se naj pričnejo sušiti, pri nižji toplini, da ne razpokajo in ne postanejo mehurčaste. Tudi nekatere vrste hrušk se rade zmehurčijo, če se jih postavi takoj izprva v preveliko vročino. Manj občutIjiva so v tem oziru jabolka. Vse te sušilnice so približno tako napravljene, da imajo več les, ki so postavljene druga nad drugo. Vročina polagoma Prihaja od spodaj navzgor. Za sušenje pripravljene slive in črešnje je pričeti vlagati na zgornjo leso in jih je polagoma spuščati navzdol v večjo toploto ; pri jabolkah se pa dela nasprotno (ellenkezőleg) od spodaj navzgor v kratkih presledkih. Koščičasto sadje (slive) je dobro pustiti pred sušenjem nekaj časa na soncu segreti. Tudi ne sme biti toplota v sušilnici za koščičasto sadje (slive) tako velika, kakor je lahko za pečkato (jabolka, hruške). Pri prvem še naj polagoma vzdiguje k večjem do 80° C, pri drugem pa do 100°C. Da dosežemo jednakomerno posušeno blago, je lese večkrat obrniti. Posušene slive se Iepo svetijo, ako se jih med sušenjem parkrat na zraku ohladi. Proti koncu sušenja je izbrali one posamezne kose (darabokat), ki niso dovolj suhi, da jih je mogoče dalje sušiti na posebni lesi. Izbirati pa se srne še le, ko se je sadje že ohladilo. Dovolj suho je sadje, ko ne izpusti več soka ako ga stisnemo med prsti, nikdar ne sme biti trdo ali celo ožgano, le jabolčni, obročasti zvezki smejo biti že nekoliko krhki. Sušenje traja približno pri jabolčnih zrezkih 4—6 ur, pri hruškah 8—10 ur, LISTEK. Juri Kozjak, slovenski janničar. — Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine. — Spisal Josip J u r č i č. (Dalje.) Ciganka si izmišlja, laže in jim prerokuje za vrstjo. Dobro pazi, da bi ne zinila nobene, ki bi vsakemu ne bila za silo prav obrnjena. Kozjaški hlapci so strmé meniti, da imajo zlodejko s Kleka pri sebi, zakaj vsak je mislil in trdil, da mu je skoro vse po pravici in resnici razodela. Ko so se hlapci zmišljeni s ciganko pogovarjali, pride graščak gospod Marko Kozjak na drugi konec dvorišča. Videč, da so se hlapci v drhal zbrali, hoče zvedeti, kaj imajo. V ta hip pa mu naproti priteče stoček, šestletni Juri, in govori : »Oče, pojte gledat, pojte ! Tuj hlapec je našega vranca odpel in ga žene venkaj. Jaz sem mu rekel, naj ga pusti, pa me je hudo pogledal in hotel me je prijeti. Pojdite !« Rekši vleče deček gospoda k vratom. Tu zagleda Marko ciganskega fantina, kako si prizadeva splezati na njegovega najlepšega konja. Jeza zgrabi graščaka, ko vidi, da se mu človek predrzne o belem dnevu njegovo najljubše blago iz zaprtega hleva ukrasti. Na skok je bil pri tatovu. »Kaj boš !« zagrmi mlademu ciganu na uho, da mu pretrese strah vse ude od peta do glave in se z mesta ne gane. »Kaj imaš tu ? Odkod si, se pritepel?« in gospod Marko ga z vso močjo z debelo palico masne, da cigana kri zalije, in da se zgrne na tla. Konj zdirja na dvor. Hlapci poteko na krik malega cigana ; skozi velika vrata pa stopi dolgih, stari cigan. Grozovito pogleda vse pričujoče, pobere krvavega omedlelega cigana in ga odnese. Na vratih se obrne in glasno izpregovori : »Le ogledi me, grad in ti, gospod njegov! Ako se mojemu sinu ne zaceli rana, ki si mu jo naredil, pomni! me bodeš!« — Zatem naglo odide, Tudi ciganka je izginila. Hlapcov se ni nobeden tipal geniti. To ni bil človek — so menili — ki je tako prišel, ko bi ga bil iz klobuka iztresel. To je moral biti tisti, ki križe delamo pred njim. Gospod pa se je hudoval na hlapce: Zakaj puščate take ljudi v grad !« Drugi dan že ni biIo več ciganskih Motorov pod Kozjakom. Grajski so bili pozabili nanje, ni komur ni bilo mar, zakaj v tedanjem času je bil svet vsega vajen ; nič posebnega še jim ni zdelo, ako je kak tepež tudi krvavo plačilo prejel. TRETJE POGLAVJE. Mi cvrsti Slovenci smo, gremo na boj, Za pravdo, za dom, za Cesarja : Zakonu domačemu, viteški roj, Protivnemu — groza viharja. Koseski. Mladih Jurček Kozjak je stal z očetom pod kosmato lipo na malem vrtiču za gradom. Solnce je zahajalo. Otožno je gledal bogati gospodar tja v daljne kraje, modre gorice in zelene ravnice, ki so mu ležale pred očmi, Morda je mislil na svoje mlade vojinske tovariše, ki so padli v bridkim boju ali pa še prebivajo v daljni deželi ; morda mu je bila prišla na misel rajna žena, kajti ob račal se je k sosedu, gradu Šumbregu ; ali pa je Stran 2. »PREKMURSKI GLASNIK« 26. avgusta 1920. pri slivah 12—24 ur, pri marelicah in breskvah okoli 15 ur itd. Iz sušilnice vzeto sadje je še treba, predno ga spravimo, nekaj dni hladiti in sušiti na zračnem prostoru. Tako posušeno sadje je spraviti v vreče ali kište, in se drži več let, če je na zračnem. suhem kraju. V bodoče nam bo temu načina konserviranja sadja kakor je sušenje, obračati večjo pozornost. Kako se suši v takih sušilnicah, lehko praktično vidimo pri g. Kirbiš-u, pos. v Murski Soboti, ki ima sušilni aparat sistem dr. Rhyder od firme Mayfarth in ki ravno te dni suši večje množine več féle sadja. Nekaj sličnih sušilnic imamo tudi na deželi. Sicer pa, kakor čujemo, se snuje poseben konzorcij, ki namejni uporabo sadja v Prekmurju industrijalizirati; sušilo bi se naj sadje, izdelovali sadni kompoti, sadni soki, brezalkoholne pijače, sadne strjemine (želé), sadne mezge ali marmelade, sadne testenine ali pasle, sadni siri, sadni likeri, sadjevec (jabolčnik) in sadni kis. Če se to vresniči, bo naši sadjereji v Prekmurju silno veliko pomagano. NOVICE. Vsem dopisnikom. Šteri kaj pišejo, da bi v náše novine tiskalo, mora to podpisati. Kar ni podpisano, vržemo v koš. Šteri šče se pritožiti, da ta ali oni zahteva previsoke cejne, naj to javi oblastem. Mi nejsmo verižniški urad (ármegálla- pito hivatal), pač pa bomo pisali o vseh falengah, ki so splošnega pomena, o tem nam pa pišite ! Rekvizicija. Poroča se nam, ka se po Prekmurju rekvirira - avtomobile, motorbicikle i bicikle. Ni nam znana pravda, po šteri bi bilo to dovoleno, zato smo se obrnili na višje mesto po pojasnila. Deputacija Prekmurcev je bila pretekli teden v Ljubljani pri deželni vladi. Predložila je razne želje, ki naj se izpolnijo. Zdi se nam, kakor da smo dekle v Afriki, ka moremo deputacije pošilati na vlado, če ščemo, da se nam kaj učini. Razlika je ta, da afrikanske deputacije dosežejo uspehe, naši Prekmurci pa redko. Vse prekmurske deputacije vodi namreč dolnjelendavski »župan«, ki pa ima malo smisla za resnične intereše Prekmurce. Mi vidimo čedalje bolj, ka je pravzaprav Civilni komisar za Prekmurje — župan v Dolnji Lendavi, Ljubljanska vlada upoštüva le tega gospoda, on celo pove, šteroga gospoda naj se sprejme v službo v Prekmurje. Zato pa tudi vlada nikakega intereša ne kaže za severno Prekmurje. Nikari pa ne mislite, da se kaj bole godi južnim Prekmurcem. Glavno je, da se nešternim gospodom dobro godi in delajo »kšefte«, ljudstvo je nikaj. Proti temu, bomo odslej vodili boj, nas Prekmurce naj zastopijo le ljudje, ki jih sami za to izvolimo, ne pa, ki jih vlada šče imeti. Poštno ravnateljstvo nam je ednog obljubilo, ka se v istini bode otvoril s 15. avgustom letos avtomobilni promet iz Maribora na Radence, od tod pa v Soboto in Lendavo. O tem smo tudi mi pisali, akravno ni smo mogli temu lepemu glasu Vervati. In v istini smo meli prav. Še do danes ni tu ne ednega avtomobila. Pitali smo, kda bode otvorjen promet. a nega več glasa. Čedalje bole vidimo, ka nas ima Ljubljana za norca. Gospodje, raje nika ne obljubite, ak nečete ali pa nemrete izpolniti. G. Sever v Dolnji Lendavi ima dozvolo za bauto. Kak čujemo, bo dal to dozvolo nazaj, ker nešče bauto imeti. Zasluži inače dovolj. Na Beltinskem taboru v nedelo, 15. t. m. bilo je, kakor gučijo, okolo 5000 ljudi zbranih, pa so zbrali vküper za nesrečne pogorelce v Dekležovju celih — 200 K. Radovedni (kiváncsiak) smo, koliko je dal g. Sever ? V Mariboru bo v nedelo, 29. avgusta, velik Sokolski dan. Prišlo bo više jezero »Sokolov« iz cele Jugoslavije, ki bodo turnali. Prireditev bo velika in mogočna, nekaj takega, kar do sedaj smo ešče nej vidli. Šteri bi rad šel gledat v Maribor, se lejko pela po žafeznici za polovično cejno. Glasi naj se do Sobote pri društvu »Sokol« v M. Soboti, da prejme legitimacijo za železnico in zvej, kako se bo peljal. Vojna posojila se bodo v naši državi gor štemplala. Zato je vlada prepovedala, ka se ne sme ne notri správlati v državo niti ven poslati vojnih posojil. Šteri bo to delal, bo kaštigan in mu bodo kraj vzeta vojna posojila. Konjerejski odsek Slovenske kmetijske družbe v Ivanjkovcih nam piše, ka na premovanju konj v Murski Soboti, o čemur smo pisali v prvi numeri našega lista, ni je dobil prvega darila za žrebčeke g. Žmaj Andraž iz Zgornje Bistrice, ampak Ivan Kolenko, posestnik v Črenšovcih. Nadale je darovala občina Dolnja Lendava za to Premovanje 500.— K, Mariborska eskomptna banka, podružnica v Murski Soboti, pa za premovanje v Murski Soboti tudi 100.— K. Narodna čitalnica v Murski Soboti priredila je V prostorih hotela »Krona« v soboto, dne 21. avgusta 1920 koncert. Pela je ga. Nela Vuk-Sadarjeva. Nekaj lepih pesmi je zapel tudi čital- niški moški zbor. Prireditev je dobro uspela, čitalnica je s svojim odborom pokazala, da razume svojo nalogo dobro izvrševati in da hoče odslej naprej delovati, kakor je njen namen. Veseli nas, da je zopet oživljeno njeno delo in da smemo pričakovati še več prireditev, ki naj družijo nas, domačine in naše uradništvo. V Hodošu se je zastrupila edna cela familija, ki je uživala strupene gobe. Trije kotrige familije so bile včasih mrtve, edna se bori s smrtjo. Tobaka že dolgo nimamo. V M. Soboti in sevede tudi v drugem delu Prekmurja, izvzemši Dolnje Lendavi smo že dalj časa brez vsakega duhana. O vzrokih tega se slišijo različna domnevanja. Govori se, da tukajšna podružnica Gornje Radgonske gospodarske zadruge, katera ima ob enem glavno zalogo, duhana noče naročiti, ker ji je eninpol procent zaslužka, katerega ima zraven, premalenkosten. Na drugi strani se tudi govori, da zadruga noče, ali pa ne moro v naprej poslali denar za pošiljatev oziroma naročilo, kar znaša za enkrat približno en miljon kron. Bodi si temu tako ali drugače, na vsak način pa smo mi mnenja, da ni stvar zadruge, da bi si ona nakopičila velikanske dobičke, ampak da bi bilo Splošno v prid tukajšnemu prebivalstvu, da se zadruga zadovoli z majhnim dobičkom pri trafiki ter isto obdrži, takoj naroči tobaka in za istega odpošlje potreben denar, s čem bi bilo za dosta včinjeno kajenja navajenemu ljudstvu. Izgon. Naša vlada je izgnala grajskega ioskrbnika Szabó ter grofosko sobarico, znana pod imenom »Emi«, ker sta ruvala proti naši državi in uredništvu. Upamo, da bo tema dvema kmalu sledila cela vrsta drugih sumljivih elementov, ki že zdavno ne spadajo semkaj, ampak v blaženi »ország«. Gospod ali gospodičina, ki je doma v Soboti in zna pisati in čitati, slovenski (prekmurski), naj se zglasi pri upravništvu »Prekmurkega Glasnika«. Dobi mesečno plačo. Zakaj dobivamo mi v Prekmurju tako kesno pošto ? Odkar smo opustili Radgono, ide se poštni promet (forgalom) med Slovenijo in Prekmurjem preko Čakovca in Dolnje Lendavi. Ta promet, že prej predmet upravičenega grajanja, se je stem znova poslabšal. Čemu je pripisovati vzroke premamentne mizerije v poštnem prometu, ne bomo raziskovali. Istina je, da dobi Dolnja Lendava Ljubljansko pošto isti dan, Murska Sobota 3 dni pozneje, a kraji zapadnega Prekmurja po preteku enoga tedna. Pa naj bo sodba tega brez obsodbe ! Ako moremo in moramo plačevati visoke poštne pristojbine, zahtevamo tudi mi red in točnost (pontosság) od poštne uprave. Poštno ravnateljstvo pozivljemo, da posveti poštnim raz- premišljal, kaj bode v prihodnjosti z deželo, ki ga je rodila in vzgojila. Iz te zamišljenosti ga prebudi modrooki sinek vprašaje : »Oče, kdaj greva v Zaličino po očeta Bernarda, ki me bo brati učil, kakor ste rekli ?« »Jutri !« odgovori oče. »Kaj ne, jaz pojezdim z Vami ?« »Ako boš priden,« odgovori oče. Pride pa v tem hipu stara hišna naznanjat gospodarju, da je vratar odprl tujemu gospodu. Precej odide gospodar gosta sprejemat in po stari navadi pogostit. Stara služabnica pa še usede h gospodiču in jame z urnim ženskim jezikom razkladati stare pravljice in prepovedi mlademu dečku, ki ga je pestovala nekdaj in ljubila bolj, kakor da bi bil njen. Medtem najde gospodar Marko v svojem gradu starega znanca iz mladih let, ko je bil še na vojni v nemških deželah. Nič navadnega ni bilo da je prišel iz daljnih krajev prijatelj prijatelja obiskat. Zato se je tudi Marko Kozjak začudil, videč viteza na svojem domu. Precej ko se po- zdravita in k vinu usedeta, se vname med njima govorica. »Nikdar ne bi bili pričakoval te sreče,« izpregovori domačin tujemu vitezu, »nikdar ne bi bil mislil da te bom pod svojo streho gostil s svojim vinom ; kaj posebnega te je moralo pripeljati v našo deželo, da si obiskal starega prijatelja. Govori tedaj, in ne boš zimi želje, da bi ti je jaz ne izpolnil, ako je v moji moči.« »Prav sodiš, prijatelj Marko Kozjak ! Nekaj posebnega me je pripeljalo v deželo. In ker sem tu, vem, da ne smem mimo prijatelja, kakor si ti, zlasti ker potreba mi je ravno tebi enakih. Toda motiš se, ako meniš, da iščem pomoči sebi, iščem pa krepkih rok cesarju,« je rekel vitez. »Cesarju? In kako da nabiraš ti? Sicer sam res težko grem v teh časih z doma ; saj veš, Turki nas napadajo pogosto ; imam mladega sina in nobenega človeka, da bi mu ga brez skrbi izročil ; ako pa je cesarju treba vojakov, pridenem red nekoliko hlapcev, postavim krdelu načelnika svojega sorodnik Ludovika, ali komu drugemu —,« odgovori Marko. »Stoji Ako pa cesarju samemu gre za prostost; ako je cesar s svojo glavo v nevarnosti, menim da mu ne odrečeš svojega meča in svoje desnice.« »Kaj praviš, oseba cesarjeva ? Govori, kaj se je zgodilo?« vpraša Marko Kozjak resnobnega lica. »Tedaj ne veš še ničesar? Vedel sem, da ne. Poslušaj me! Gotovo si slišal, da je grof celjski nesrečno smrt storil.« »To sem bil zvedel « »Deželo Štajersko, ima po njegovi smrti po vsej pravici dobiti naš cesar Friderik III., že zavoljo tega, ker je cesar, ko že ne bi imel druge pravice. Želita pa jo dobiti ludi Janez Goriški in ogrski kralj Ladislav. Da bi te prehitel, je šel Friderik prenagel in prezaupljiv, naravnost v Celje, da bi se ondukaj dal stanovom štajerskim izvoliti in priznati. Dvesto konjikov ga je spremljalo, med njimi sem bil tudi jaz, (Dalje prih.) 26. avgusta 1920. »PREKMURSKI GLASNIK« Stran 3. meram Prekmurja več pozornosti in zvrači tu nastale nedostatke. Ali dnevno točno odpravo vse pošte iz Dolnje Lendave v zapadno Prekmurje, s centralo v Murski Soboti, ali pa upeljati za okraj Murska Sobota poštni promet preko Ormoža in Ljutomera ! Slednje bi bilo radi neznatne krajeve razdalje posebno za jugozapadno Prekmurje mnogo bolj priporočljivo. Torej ali eno ali drugo ! Avtomobil v Maribor pelje v nedeljo zutraj na Sokolsko slavnost iz Murske Sobote in se vrne v pondeljek zjutraj. Šteri se želi pelati, naj se zglasi v bauti Čeh in drug v Murski Soboti. Verižniški urad v Murski Soboti je kaštigal nekaj ljudi, ker so küpovali izvanske peneze in jih dale odavali. Küpovati izvanske peneze je prepovedano. Penezi preko meje (grence). Ministrski svet v Beogradu je dozvolil, ka smej tisti, šteri potüva preko grence, vzeti s seboj nej več jugoslovenskih penezev kak 4000 K. Železnica Murska Sobota—Ormož. Kak čujemo, je v državnem poračunu napisan na prvem mestu kredit, da se zgradi železnica iz Murske Sobote do Ormoža. Radovedni smo, če se bo železnica tudi res gradila in kedaj. Dosta vüpanja nejmamo. G. živinozdravnik iz Murske Sobote je daroval za pogorelce v Dokležovju 100 K. Hvala mu lepa ! Velika draginja v Prekmurju. Cene različnim življenskim potrebščinam v Prekmurju, najbolj v Murski Soboti so gotovo najvišje v celi Sloveniji. Vzemimo samo nekaj slučajev : V izložbi ene trgovine vidimo naprimer za sladkor označeno ceno 72 kron za 1 kg, po drugih trgovinah pa stane isti 64 ali 68 kron, v, Ljubljani ali v Mariboru pa komaj nekaj nad 50 kron en kg. Zakaj niso cene povsod enake ? Slišimo, da je bil eden tukajšnjih trgovcev radi teh visokih cen tudi že naznanjen na verižniški urad toda kakor se vidi, brez uspeha. In sadje? Za 1 kg različnega (különféle) sadja se zahteva tukaj 4 do 6 kron. Udeleženci Narodnega tabora v Gornji Radgoni so pa pred kakimi 14 dnevi tam dobili za kupiti jabolka in sicer tri jako velike ali pa šest precej velikih po eno krono, tako da ni stal potem takem 1 kg. niti 2 kroni. Vedno se sliši in tudi čita po časopisih, da je cena žitu letos jako nizka, tukaj pa noče nihče pšenico prodati pod 7 kron 1 kg. Cena in velikost oziroma teža kruha je še vedno ista, kakor pred meseci, ko je stala 1 kg. moke 16 kron, pekom pa pride moka veliko ceneje, ker peki kupujejo pri kmetih žito ter ga pustijo zmleti. Na Štajerskem in tudi drugod v Sloveniji se dobi po gostilnah za 16 do 20 kron en liter dobrega vina, dočim stane v Murski Soboti en liter vina naj manj 28 kron boljše pa 40 krón in še več. En brizganec (špricer) stane tukaj 6—7 kron, onstran Mure pa 3 krone, v Ljutomeru pa so plačali udeleženci zadnje Sokolske veselice na veseličnem prostoru komaj 2 kroni za en brizganec. Isto je pri pivu — tukaj 8 kron drugod 6 kron liter. In to gre tako dalje ; našteli bi lahko še več takih prilik, zadovoljimo pa enkrat s temi, ker bi nam drugače prostor postal pretesen. Zakaj se temu ne napravi že enkrat konec? Saj obstojijo naredbe, da se morajo cene različnim potrebščinam s zastopniki prodcentov in konsumentov od časa do časa določiti, oziroma maksimirati. Ne sprevidimo, zakaj bi se nas ravno tukaj v Murski Soboti nemoteno izsesavalo, pri čemu so najbolj prizadeti siromaško ljudstvo in uradništvo, ki bi povsod drugod v Sloveniji živelo veliko ceneje. Pozivljemo merodajne činitelje, da nastopijo enkrat energično proti tem navijalcem cen ter napravijo tudi tukaj enkrat za vselej red. „Državna posredovalnica za delo“ Podružnica za Mursko Soboto in Prekmurje. Uraduje in sprejema One, ki se zglasiti želejo vgojdno od 8 ure, do 12 ure, popoldnevi od 2 ure, do 4 ure vsaki dan razen Sobote in dneva pred svetkom takrat (té) se popoldnevi ne uraduje (ne sprejema) in v nedeljo ter svetek isto. Pripororoča se posebno Prekmurskemu prebivalstvu, da naj se priglašajo kakor mogoče v naj večjem števili vsi oni, ki (nücajo) rabijo delavce posebno pa, ki želete slüžbe. Pri podpisanoj podrüžnici se je dozdaj oglasilo 63 delodajalcev in 69 delo jemalcev, iz teh seje posredovalo (slüžbo nastopilo) 41 ; Slüžbe (dela) je ponudilo 1 delovodji, 3 kočišam, 3 kuharicam, 4 služkinjam, 10 poljskim delavkam (žnjicam) 2 sodarskino vajencam, (pintarsko inasam) 2 usnjarskim vajencam (lednarskim inašam). Delo iščejo: 2 navadniva delavca, 1 hlevar, 7 trgovskih pomočnikov, 3 kleparji (špenglarji, 6 strojnih ključavničarjev, (šlosarjev, 3 mesarji, 4 (kelnerji) natakarji, 2 oskrbnika, 1 dimnikar, 1 sluga, 1 mirarski pomočnik, 1 krojač, 3 delovodji za poljska dela, 4 služkinje, 2 hotelske sobarice ; Opominajo se vsi tisti, ki želejo delavce, ali pa službe najse na hitroma oglasijo ustmeno ali pismeno z natančnimi pogoji pri podpisani podružnici v Murski Soboti. DOPISI. Beltinci. Mi Beltičanji pa tudi prebivalci sosednjih vasj si močno, želimo, da bi pripadli pod murskosobotsko in ne pod donjelendavske sodnijo. Iz Beltinc je do M. Sobote samo 7 km, do D. Lendave pa 28 km. Madžari, ki so nas nekdaj že dali pod lendavsko - sodnijo, so to napravili samo zato, da bi nas Slovence bolje v roki imeli in da bi hitreje iz nas Madžare napravili. Pozivljamo Ljubljansko vlado, naj napravi tako, da bodo tiste občine lendavske sodnije, ki so bliže Murski Soboti, zvezane temu sodišču. Kajti zguba, penez in časa je, če mora človek 2 dni zgubiti, če hoče na kaki okrajni sodniji kako malo pravdico opraviti ali pa kaj zvedeti. Cankova. Samo par stopajov, od nemško- -avstrijske granice je oddaljena naša vesnica. Vendar je pri nas sedaj vse mirno, ker stoje naši vojaki zvesto (hüen) na straži in Nemci dobro ve, da se z našimi jugoslovanskimi vojščaki ne smejo igrati. Prvle smo zelo radi šli v Radgono kupovat, sedaj pa tje ne smemo, pa tudi nočemo. Naj si radgonski trgovci ne mislijo, da je bomo prosili, da nam kaj prodajo. Se bo že tu pri nas v Cankovi tudi razširila trgovina, pa nam ne do treba hoditi v Radgono po vsak žrebelj. Kakor so pravili nekateri, ki so zdaj bili v Radgoni, je tam vse drago in mrtvo. Vsem Radgončarom, posebno trgovcem, je že danes trno žal, da Radgona ni jugoslovenska. Mi pa mislimo, da jim še le bo žal, ko se našim ljüdem ne bo več treba voziti preko Radgone in Špilje v Slovenijo, ko bode železnica zgrajena preko Slovenskih goric. Iz Petanjcev. — Odkar smo izpraznili Radgono, dobili amo v obmejnih krajih živahen promet (forgalom). Odsek Kučnica tvori središče tega prometa, izvirajočega iz tihotapstva, katero je doseglo svoj višek. — Z malenkostmi se ne bavi nihče več ; gre za tihotapstvo en gross. Ampak naši sosedje onstran meje so i kavalirji. Sto kron več ali manj, ne igra vloge. Pšenico plačujejo po 2000 nemško-avstrijikih kron. Sicer pa njim vprašanje valute ne dela preglavic ; na zahteve plačuje o poljubno v vsaki valuti. Gospoda ! Le tako naprej ! Stekli si bodete velike zasluge v svoji skrbi za telesni blagor Radgončanov in drugih bližnjih in dalnjih Nemških-Avstrijcev. Oblasti, straže, kje ste ? POLITIČEN PREGLED. JUGOSLAVIJA. Vladna kriza je rešena, kot smo že pisali. Vlada je ostala ista raznu Protiča in Davidoviča, ki sta izstopila. Protič je kotriga srbske radikalne, a Davidovič demokratske stranke. Drugi ministri so vsi ostali. Pokrajinska vlada v Ljubljani je tudi spremenjena. V vlado sta stopila dva člana (kotrige) demokratske stranke in sicer prlejši predsednik naše vlade dr. Žerjav in dr. Ravnihar. Komisarijat za notranje zadeve je prevzel dr. Pitamič, ki ne pripada nobeni stranki (parti). S tem bo vsaj konec strankarski gonji, ki se je vedno uganjala v vladi. Za nas Prekmurce je to zelo važno (v velkem interesu), bomo vsaj dobili naše nujne zadeve rešene, ne da bi jih moral preje »odobriti« šolnje lendavski župan. — V srbskem delu Jugoslavije so bile 22. t. m. občinske volitve. Prva poročila pravijo, da so demokrati zmagali po vseh vaseh in največ mestih (varaši), a radikalci so popadli. RUSKA—POLJSKA VOJSKA je bila že pri kraju, Rusi so bili že v predmestjih Varšave, naenkrat so pričeli Poljaki z ofenzivo in so Ruse pognali nazaj. Kako se bo Poljska ofenziva končala, še ni mogoče povedati. Medtem se vrše mirovna pogajanja med Rusi in Poljaki, a jih Poljaki zavlačujejo, ker čakajo ugodnega konca poljske ofenzive. Poljske vojske vodi sam predsednik republike Pilsudski, z južne strani pa general Wrangel, ki je dosegel tudi znatne uspehe. Nam je žal vsake kaplje krvi, ki se prelije v boju med tema dvema velikima slovenskima narodoma. MADŽARI so zopet napadli Nemško Avstrijo na dveh krajih. Nemci prosijo pomoči pri antanti. ČEHOSLOVAŠKA je sklenila z nami zvezo, da skupaj branimo to, kar smo v vojni pridobili. Zvezi bodo pristopili tudi Rumuni, kakor se pričakuje. Zveza je naperjena posebno proti temu, da bi Madžari šteli ešče kaj rovariti. GOSPODARSTVO. Nekaj o pridelovanju tobaka. V 11. Štev. let. »Kmetovalca« priobčuje ravnatelj Jos. Mandelj dolg članek o pridelovanju tobaka in zakonskih predpisih. Ker je bilo sajenje tobaka v Prekmurju v tem letu izjemoma dovoljeno (koliko se plača od rastline, še ni določeno) in so ga kmetovalci tudi precej posadili, si štejemo v dolžnost, opozoriti (felhivni) naše kmetovalce nanajvažnejše ponte, kako postopati s tobakom sedaj, ko že začenja zoreti, do lastne nücanje ali oddaje monopolus. V to svrho prinašamo izvleček gori omenjenega spisa. Ščipanje cvetnih vrhov: Ko začne tobakova rastlina cvesti, odščipljemo vse cvete ; isto odstranimo stranske zalistne poganjke. Odstranjenje cvetnih vrhov in zalistnikov ima za posledico, da se rastlinski sok porazdeli močneje po drugih talih rastline, s čimer ojačimo listje. Obiranje (berba) tobakovih listov: Po steblu je razvrščenih redoma 14—20 listov. Velikost listov se ravna po vrsti tobaka. Listi na rastlini niso vsi naenkrat zreli in godni za obiranje, tako n pr. zoré prizemni listi 4— 6 tednov popreje ne o najvišji zgorni listi. Obira se toraj v časovnih presledkih eno za drugimi List je za obiranje žrel, če prej (prle) temnozelena farba lista preide v svetlozeleno in če se ob glavni žili lista snujejo rumenkaste liste. Obira se na način, da se list prime za pecelj in odtrga. Važno je, da se ne obira vlažne liste, torej ne po dežju in ne zjutraj. Prizemni listi so v kakovosti (minőség) najmanj vredni, najboljši so srednji listi po uporabljivosti in vonju, zgorni so pa glede kakovosti jaki. Ozirom na te okolnosti jih je treba tudi sortirati. Prva fermentacija tobaka : Obrani listi se zlože eden na drugega tako, da je solučna stran, lista (lice) pri vseh listih na isti strani. Taki se izpostavijo v suhem, zračnem kraju n. pr. na podu oli gumnu tako, da listi stojijo na pecljih. Te napravijo sedaj prvo in vožno fermentacijoi naši kmetje pravijo »tobak se paca«. Pri tem je skrbno paziti, da se ne pregrejejo više od približne toplote mlačne vode. Končana pa je fermentacija, ako so peclji, oziroma glavna srednja žila uvela, se ne lomi, ampak, da zviti. Obenem tobak v toku predfermentacije porumeni. Nižanje (nabiranje) tobakovih listov na motoz ali lesena šibe: Z iglo, v katero se je vdel motoz, se tobakova glavna žila prebode 1—3 cm od pecljevega konca in igla z motozom skozi želo potegne. To nabadanje listov se vrši tako da se po vrsti enkrat vhode žila na solnčni, drugič na senčni stran. Ploskve (kiterjédés) listov so tedaj paroma obrnjene z licem ena k drugi. Motozi so dolgi navadno 1—2 m, pa lahko tudi daljši. Listi naj ne bodo pregosto skupaj, temveč kakih 5 mm vsaksebi. Potem se obesijo oziroma razpneja v zračno mesto. Na enak način kakor na motoz lahko liste, posebno te večje z močnimi srednjimi žilami, nanizamo tudi na šibe ali palice. Stran 4. »PREKMURSKI GLASNIK« 26. avgusta 1920. Sušilnica : Mesto, kjer se suši tobak, mora biti suho in zračno. Priporočati pa ni za sušenje prostorov, ki so po dimu ali drugače osmradeni ker vsak smrad na vonj tobaka močno škodi V sušilnice je tobak večkrat pregledati in nagnite liste ločiti od zdravih. Likanje, sortiranje in vezanje tobaka : Meseca novembra ali decembra je tobak v sušilnic goden za sortiranje in vezanje v snopiče. Tobak je suh, če je srednja žila v listu popolnoma posušena in lesena postala, ostali tobakov list pa je med tem večinona navzel rumenkastorjavo barvo Pri sortiranju se napravi 5 vrst in sicer po barvah enakomernosti barve, po kakovosti, po stoponji morebitne poškodbe in po zrelosti. Iz sušilnice vzeti listi morajo biti za pácati toliko vlažni, da še ne sterejo. Če niso, še jih postavi v vlažen prostor, nikakor pa se ne sme škropiti tobaka z vodo. Likanje se izvršuje na ta način, da se listi na mizi ali pa na kolenu razprostro in izgladijo. To se izvršuje rahlo, da se listov ne poškoduje in aromatične smole, ki je na površju, ne izbriše. Izglajeni listi se po velikosti in kakovosti zlagajo tako drug na drugega, da so lica in senčne strani vedno na eni in isti strani. Velikih listov se po 20, manjših pa do 30 zveže v snopiče. Veže se pri pecljin 2—3 cm od konca. Za vezivo služi motoz, še bolj navadno pa je ličje od koruznih storžev. Ti snopiči imajo še nekaj odvišne vlage. Zlože se skladovnice 20—30 cm visoko. Zloži se le ena vrsta snopičev drug na drugega. Med posameznimi skladi pa je pustiti nekoliko prazno mesto, da more prožiti zrak. Tobak se po vrhu zakrije ali pa tudi nekoliko obteži. Tu je posebno paziti, da se tako povezani in zloženi tobak ne pregreje in na nič pride. Ako se opazi segretje na 30°C, je sklad takoj razdreti, snopiče shladiti in na novo zložiti. Kar se pa páranje in zvezanje snopičev izvršuje navadno kratko pred oddajo tobaka državnim komisijam, odpade v monopolnih državah, kakor je naša, skoro do cela druga in glavna fermentacija v delokrog prejemalnih državnih uradov. Prevzemalne komisije procenijo tobak po vrstah in kakovosti, ga v navzočnosti sadivca stehtajo in plačajo. Zakonske predpise za sadivce tobaka prinesemo pozneje. Zahtevajte po vseh gostilnah „PREKM. GLASNIK“ Po sklepu lista. Ko sta bile notranje strani naših novim tiskane, smo opazili, da je tiskarski škrat napravil koncert narodne čitalnice v Murski Soboti. V istini pa je bil koncert, o šterem pišemo, v Dolnji Lendavi, ne pa v Murski Soboti. Čitalnica v Murski Soboti ešče nadale spi. OPOZARJAM, da ne plačam nobenih dolgov, ki bi jih napravil moj sin Koloman Zrinski. Svarim tudi vsakogar, naj mu ne da penezov ali kake druge vrednosti. ZRINSKI ALEKSANDER, posestnik in gostilničar v Moščancih. Dravogradska rafinerija mineralnega olja. Centrala Maribor. Benzin petrolej gonilno olje strojno olje cilinder olje tovot-mast kolomaz vazelin i. t. d. Tovarna : Dravograd — Meža. Čitajte „PREKM. GLASNIK“ NEODVISEN POLITIČEN TEDNIK. Štampilje ANTON ČERNE graver LJUBLJANA, Dvorni trg 1. Dr. Falta v Ljutomeru ZOBOZDRAVNIŠKI ATELJE naredi vsa zobozdravniška dela garantirano brez bolečin. Izvršuje tehnična dela: vse fajte plombe, krone iz 22 karatnega zlata, mostiče in cela zobovja iz najboljšega materijala, trpežno v redu in po ceni. MARIBORSKA ESKOMPTNA BANKA Podružnica Murska Sobota. Centrala v Mariboru. Podružnica v Velikovcu. Ekspozitura v Rogaški Slatini. Sprejema vloge na knjižice ter jih obrestujejo 3½%. Vloge na tekoči račun obrestuje najugodneje. Daje posojila na menice, vrednostne papirje i. t. d. Kupuje valute in devize po najvišjem dnevnem kurzu ter izvršuje vse, v bančna stroka spadajoče transakcije pod najugodnejšimi pogoji. Odgovorni urednik : Vekoslav,Filipič. Tisk : „Slov. Kraj; Tiskarna“ v M. Soboti. Lastnik in izdajatelj : Konzorcij „Prekm. Glasnika.“