Za poduk m kratek čas. 0 početku Slovenjega gradca. (Po narodni inipovedki.) Slovenji gradec se imenuje majhno mesto na Malem Štajeru blizu koroške meje, bržras zato, da bi se razločevalo od glavnega mesta štajerske dežele, ki se imennje sploh Gradeo ali nemški Gradec. Nekateri mislijo. da je na torišču, kder zdaj atoji Slovenji gradec. že za čas Rimljanov stalo rimljansko selo, ker je tod mimo peljala stara rimljanska ceata od Celja v koroško deželo. Narodna pripovedka pa nam tako-le pripovednje početek slovenjegraškega mesta: Svoje dni je živel na Stajerakem bogat grof, ki je imel po vaej štajeraki deželi veliko graščin. V okolici sedanjega Slovenjega gradca je najrajši prebival, ker je ondu imel tri gradove, od katerih še dva zdaj stojita, pa seveda ne več v nekdanji podobi. Eden njegovih gradov je atal nad Starim trgom; tega ao poznej divji Turki razdjali, verni Slovenci pa 80 po tem na tistem torišču pozidali cerkev, katero še zdaj imenujejo ,,na gradu". Drugi grad je bil prvemu ravno nasproti na Poborju, ki še zdaj obatoji; ljudje mu pravijo ,,gradiš". Med ,,gradom" in ,,f;radišem" je bilo svoje dni veliko in globoko jezero, čez katerega ao se morali od enega grada do drugega v čolnu voziti. Grof in posestnik teh gradov je imel edino hčer z imenom Elizabeto. Ko se je nekega dne bila grotica Elizabeta iz grada v Gradiš peljala, prevrgel se je čolnič in ona je v vodo pala iu se vtopila. Razuine se, da je grof postal ailno žalosten, ko je bil to izvedel. Dobro je vedel, da žive hčerke več iz jezera ne bode dobil, pa mrtvo bi še vendar rad videl. Pa kdo bi nra zamogel tudi mrtvo truplo Ijubljeue hčerke iz globokega jezera prinesti, ker nihče ni videl, kde da je vtonila? Takrat se je grof spomnil, da ima v ječi dva razbojnika zaprta. ki sta bila ua ves čaa svojega življenja v ječo obsojena. Ta dva razbojnika pokliče grof k sebi ter jima reče, da jima daje na izvoljo: ali do smrti v ječi oatati ali hrib na aeverni atrani jezera prekopati, da bo jezero zamoglo v Dravo izteči. Razbojnika si izvolita drugo zalitevanje ter ata res prekopala severno rebro Poliorja, da je jezero v Dravo izteklo. Grof pa je med tem naredil obljubo, da bo ravno ondu. kder bodo hčerkino truplo našli, dal poetaviti cerkev na čast sv. Elizabeti. Ko je bilo jezero odteklo, so res našli grofičino truplo in grof je tudi kmalu svojo obljubo spolnil. Kder je mrtvo groličino truplo ležalo, ondu je kmalu potem atala majhna cerkvica sv. Elizabete. Okoli te cerkvice je sčasoma naatalo vedno več hiš in poslopij, ki ao ae združile v občiao ter dobile meatae pravice ia ime Sloveaji gradec. Po tem meatu se je imeaoval poznej tudi grof Sloveajegraaki ali pa aemško Wiadiscagraz. Prvotaa cerkev pa je sčaaoma postala premajhna, zato so Sloveajegradčaai postavili zravea aje večjo farao cerkev ia prejšaja je postala njeaa poddražaica. Ker ta cerkvica atoji zravea boleaišaice. imeauje ae zdaj aavadao boleaišaičiaa cerkvica. + Smešnica 35. Nekega človeka je zalezla pijača tako, da mu je bila široka ulica v mestu skoro preozka. Njemu se je zdelo, da se vrti celo meato a hišami vred. Oa ae aaaloai aa zid neke hiše ia drži v roki kljuo hišaih vrat. Njegov prijatelj mimo gredoč ga vidi ia ga vpraša: ,,Kaj pa delaš takaj ?" ,,Celo mesto", odgovori, ,,se vrti okoli meae, jaz pa tukaj čakam, da pride moja hiša, da bitro vtakaem ključ v vrata, odprem ia amukaem v hišo."