LETNIKXVIII., ST. 11 (830) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 21. MARCA 2013 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Dobrodošel/ Frančišek! 'in»iiKn»» ^ * Prvi dnevi Petrovega naslednika Jorgeja Maria Bergoglia Sveti oče, ki preseneča Kardinali so v sredo, 13. marca, izvolili novega papeža. Nekaj po 20. uri je proto-diakon kard. Tauran na loži bazilike sv. Petra izrekel znamenite besede: "Annuntio vo-bis gaudium magnum; habemus Papam: Emi-nentissimum ac Reverendissimum Dominum, Dominum Georgium Marium Sanctae Roma-nae Ecclesiae Cardinalem Bergoglio qui sibi no-men imposuitFranciscum". Vsi smo obstali, presenečeni. Jorge Mario Bergoglio, nekdanji nadškof v argentinski prestolnici, je prvi neevropski papež, prvi iz Južne Amerike, prvi z južne poloble in prvi redovnik iz Družbe Jezusove na tem mestu. Pa tudi prvi, ki je izbral ime Frančišek. Kot bi želel začeti nekaj novega. Kot bi se hotel "sleči" marsičesa, kar je bilo doslej. Ime "Asiškega ubožca" je namreč sinonim za preprostost in uboštvo, mir in bratstvo, hkrati pa tudi za evangeljsko radikalnost in prenovo Cerkve, ki se ruši. Od izvolitve je minilo le nekaj dni, že od prvih trenutkov pa se ta pontifikat kaže - v slogu in vsebinah - kot nekaj inovativnega in revolucionarnega. Ko smo papeža Frančiška prvič videli oblečenega v belo, sta nas morda presenetila njegova preprostost in umirjen izraz, s katerim je dolgo in molče gledal množico na trgu. Morda nas je presenetilo videti, da ni nosil ne rdeče mantilje na ramenih ne velikega zlatega križa okrog vratu, temveč preprost železen škofovski križ s podobo dobrega pastirja in njegove črede. PODPRI ^.N°.v' GLAS To lahko storiš tudi s podporno naročnino, ti znaša 100 evrov. Potem ko je dejal, da so ga "bratje kardinali" šli iskat "skoraj na konec sveta", se je za sprejem zahvalil rimski škofijski skupnosti. Vse prisotne je nato povabil, naj skupaj z njim zmolijo za upokojenega rimskega škofa Benedikta XVI. "Sedaj pa začnimo to pot", je nadaljeval in spregovoril o škofu in ljudstvu; to je "pot bratstva, ljubezni in vzajemnega zaupanja". Vse je povabil, naj molijo drug za drugega in skupaj za ves svet, za bratstvo. Pred blagoslovom pa je gotovo naredil gesto, ki je od vseh še najbolj presenetila: "Preden škof blagoslovi ljudstvo, vas prosim, da vi prosite Gospoda, naj me blagoslovi: molitev ljudstva, ki prosi blagoslov za svojega škofa". Globoko se je poklonil pred Božjim ljudstvom, pred trgom, ki ima - kot je sam dejal nekaj dni kasneje - "po zaslugi medijev svetovne razsežnosti". In nastala je neverjetna tišina. Kot je napovedal ljudem ob izvolitvi, je dan kasneje, 14. marca, zjutraj najprej obiskal baziliko Marije Snežne, da bi se zahvalil Mariji. Pred milostno podobo Salus Populi Romani je položil šop cvetja, zbrano zmolil in odpel hvalnico. Ustavil se je pred grobom sv. Pija V. in pred oltarjem, kjer je sv. Ignacij Lojolski za Božič pred 475 leti daroval svojo novo mašo. Preden je zapustil baziliko, je spovednike spodbudil k usmiljenju. S spremstvom je nato šel v Duhovniški dom, kjer je bival v dnevih konklava, da bi plačal račun in tako "dal dober zgled", je dejal tiskovni predstavnik p. Lombardi. Že spet Sprememba e-naslovov Naši naslovi elektronske pošte s končnico ".it" (npr. uprava@noviglas.it) so dokončno ukinjeni. Novi in edini veljavni naslovi imajo končnico ".eu". Zato nam odslej pišite le na gorica@noviglas.eu, trst@noviglas.eu, uprava@noviglas.eu itd. je presenetil, ker se v Dom sv. Marte ni odpeljal s prestižnim protokolarnim vozilom, temveč -skupaj z "brati kardinali" - kar z avtobusom; ni vajen imeti šoferja, temveč najraje uporablja javne prevoze. Marsikdo je tudi opazil, da nosi "navadne" črne čevlje. Morda ne bo nosil sandalov, na neki način pa je - vsaj idealno - že več let oblečen v frančiškansko kuto. Znano je namreč, da je že kot škof živel skromno, v manjšem stanovanju. Kot živijo revni. V Sikstinski kapeli je prvi dan pontifikata tudi daroval sv. mašo ob sklepu konklava. V svoji prvi homiliji je poudaril, da lahko hodimo, kolikor hočemo; lahko gradimo, kar hočemo; če pa ne izpovedujemo Jezusa Kristusa, bo Cerkev lahko kvečjemu postala "klavrna nevladna organizacija", ne pa Kristusova nevesta. "Kadar ne izpovedujemo vere v Jezusa Kristusa, priznavamo posvetno ničevost hudiča”. In še: ko hodimo, gradimo in priznavamo Kristusa brez križa, "smo zgolj posvetni, samo škofje, duhovniki, kardinali, papeži, toda ne Gospodovi učenci”. V svoji prvi pridigi je zato sv. oče Frančišek pozval k pogumu, "le tako bo Cerkev šla naprej". V petek, 15. marca, je v dvorani Clementini sprejel kardinale in jim izrazil hvaležnost za ko-legialno sodelovanje v tem času. Poudaril je namen služiti evangeliju, da bi Jezusa približevali človeku in človeka Jezusu, ki je "resnično prisoten v Cerkvi in sodoben v vsakem človeku". Duša Cerkve je Sv. Duh, ki jo oživlja in združuje. Zato "se ne smemo nikdar vdati pesimizmu in malodušju"! Krščanska resnica je "privlačna in prepričljiva, saj daje odgovor na globoko potrebo človeškega bivanja". V soboto, 16. marca, je imel papež v dvorani Pavla VI. avdienco za predstavnike sredstev družbenega obveščanja iz 81 svetovnih držav. Spregovoril jim je o resnici, dobroti in lepoti, o pravi naravi Cerkve. Pojasnil je, da je papeško ime Frančišek izbral, ker je bil asiški svetnik "človek revščine in miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo... Kako rad bi imel revno Cerkev, Cerkev za revne"! Na koncu je v tišini - v španščini - blagoslovil prisotne: s spoštovanjem do vsakogar, tudi do tistih, ki ne verujejo, "ki pa so vsi Božji otroci”. V nedeljo, 17. marca, se je na trgu sv. Petra spet zbrala ogromna množica za opoldansko molitev angelovega češčenja. "Obličje Boga je obličje usmiljenega Očeta, ki je vedno potrpežljiv”, je komentiral nedeljski evangelij in te besede še podkrepil z mislijo teologa Walterja Kasperja, ki pravi, da usmiljenje spreminja svet, da že malo usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen. Bog se nikdar ne utrudi nam odpuščati; mi se hitro utrudimo prositi za odpuščanje. Le nekaj minut po nagovoru je papež Bergoglio poslal prvo sporočilo na spletnem omrežju Twitter: "Dragi prijatelji, iz srca se vam zahvaljujem in vas prosim, da še naprej molite zame. Papež Frančišek". Slovesna maša ob začetku petrinske službe je bila v prisotnosti 130 delegacij iz vsega sveta v torek, 19. marca, na praznik sv. Jožefa; o tem prihodnjič. Danijel Devetak 21. marca 2013 Svet okrog nas NOVI GLAS Stranka Slovenska skupnost Znana so imena vseh kandidatov! SSk ob skorajšnjih deželnih volitvah Vložila je kandidatne liste v vseh volilnih okrožjih FJK V soboto, 16. marca dopoldne, je na sedežu deželne uprave FJK v Vidmu Slovenska skupnost uradno vložila svoje kandidatne liste za deželne volitve, ki bodo 21. in Marko Pisani in Igor Poljšak; v Gorici (5 kandidatov): Igor Gabrovec, Mateja Černič, Avguštin Devetak, Marilka Koršič in Damijan Terpin; v Vidmu (14 kandidatov): Miha 1 /'*r'v im Marko Pisani 22. aprila 2012. Slovenska skupnost se kot zbirna stranka Slovencev v Italiji letos predstavi s samostojnimi slovenskimi listami v vseh petih volilnih okrožjih, se pravi v Trstu (9 kandidatov): Igor Gabrovec, Mara Bertocchi, Igor Pavel Merku', Tanja Peric, Marco Milkovič, Milenka Rustja Ota, Peter Močnik, Coren, Manuela Quaranta Špacapan, Boris Pahor, Tanja Peric, Aleš Prinčič, Mara Černič, Matjaž Pintar, Katja Dolhar, Maurizio Vidali, Franca Padovan, Marko Pisani, Marilka Koršič, Marco Milkovič, Damijan Terpin; v Pordenonu (11 kandidatov): Boris Pahor, Mara Černič, Bernard Špacapan, Katja Dolhar, Franca Padovan, Maurizio Vidali, Marilka Koršič, Milko Di Batti-sta, Silvan Primožič, Damijan Terpin; in v Tolmeču (3 kandidate), ki zaobjema Rezijo in Kanalsko dolino: Anna VVedam, Igor Gabrovec in Katja Dolhar. V vseh okrožjih je slovenska stranka predstavila ugledne kandidature. Dosedanji deželni svetnik Igor Gabrovec bo poleg v Trstu kandidiral tudi na Goriškem in v Tolmeču, kjer strankino listo vodi aktivna domačinka in družbeno-kulturna delavka iz Kanalske doline Anna VVedam. V Pordenonu je SSk na prvo mesto v listi kandidirala pisatelja Borisa Pahorja (slednji je kandidat tudi na Videmskem). Kandidate in kandidatke ter strankin politično-upravni program v posameznih pokrajinah bo SSk podrobneje predstavila na tiskovnih konferencah, ki bodo v drugi polovici prihodnjega tedna. Pozitivni razpleti na rimskem finančnem ministrstvu Podpisan dekret o financiranju zaščitnega zakona Na rimskem finančnem ministrstvu so pred dnevi podpisali dekret, s katerim so deželi FJK odobrili izplačilo finančnih sredstev na podlagi členov 8, 16 in 21 zaščitnega zakona za leto 2013. Vodstvo deželnega Urada za manjšinske jezike - ravnatelj Giuseppe Na-poli in funkcionar Paolo Slamič -je o tem včeraj na sedežu Dežele uradno obvestilo predsednika obeh krovnih organizacij, Rudija Pavšiča za SKGZ in Draga Štoko za SSO. Za leto 2013 je manjšinskim organizacijam, javnim upravam in dejavnostim za razvoj družbenoekonomskih stvarnosti videmske pokrajine namenjenih skupaj 8.225.000 evrov. Večji del omenjenih sredstev bo zadeval financiranje slovenskih organizacij, medtem ko so sredstva za 21. člen (družbenogospodarski razvoj videmske pokrajine) in za javne uprave za dvojezično poslovanje nekoliko manjša v primerjavi s prejšnjimi leti. Podpisa- ni dekret bo omogočil manjšinskim organizacijam, da bodo lahko že v nekaj mesecih razpolagale z ustreznimi sredstvi, kar je gotovo lep dosežek glede na negativne izkušnje iz preteklega leta. To je tudi prvi konkreten dosežek institucionalnega manjšinskega vladnega omizja v Rimu, ki se je sestalo decembra v Rimu in kjer so predstavniki krovnih organizacij jasno poudarili potrebo po čimprejšnjem izplačilu državnih sredstev za slovensko manjšino. Velja tudi opozoriti, da je še odprto vprašanja 1 milijona evrov, ki je ostal v Rimu, ker krajevne uprave niso v zadnjih letih uporabile vseh razpoložljivih sredstev za dvojezično poslovanje. Na nedavnem sestanku med vodstvom Urada za manjšinske jezike in predsednikoma Štoko in Pavšičem so z zadovoljstvom ocenili sklep finančnega ministrstva, saj to pomeni, da obstaja zelo konkretna možnost, da bodo naše organizacije že v prvem polletju raz- Deželna posvetovalna komisija Deželna posvetovalna komisija za slovensko manjšino, ki je bila ustanovljena na osnovi 8. člena deželnega zaščitnega zakona 26/2007, bo lahko nemoteno delovala tudi po koncu zakonodajne dobe, in to vse do formalne sestave nove komisije. Popravek k zakonu, ki sta ga vložila deželna svetnika Igor Gabrovec in Igor Kocijančič, je sprejela pristojna komisija in ga bo zato v prihodnjih dneh dokončno potrdil tudi deželni svet. Na osnovi zakona 26/2007 velja, da sta sestava in delovanje komisije v celoti vezana na zakonodajno dobo. To bi pomenilo, da bi bila posvetovalna komisija čez mesec dni razpuščena in bi na sestavo in umestitev nove čakali več mesecev, morda celo do konca poletja. Postopek za imenovanje članov komisije predvideva namreč tudi sklic skupščine slovenskih izvoljenih javnih upraviteljev, ki se lahko zavleče dalj časa. Skupščino skliče novoimenovani predsednik deželnega sveta, ki bo predvidoma izvoljen približno mesec dni po volitvah, se pravi v drugi polovici maja. “Paradoksalno bil bilo, da bi se tudi porazdelitev in torej izplačevanje finančnih dotacij slovenskim organizacijam, ustanovam in javnim upravam zavleklo zaradi nastale vrzeli v sestavi komisije, in to ravno v letu, ko je rimska vlada neverjetno zgodaj nakazala sredstva”, sta bila mnenja slovenska deželna svetnika Gabrovec in Kocijančič, ki sta z dragoceno oporo pristojnih deželnih uradov vrzel v zaščitnem zakonu “zamašila” dejansko z zadnjim zakonodajnim vlakom, saj so svetniki ta teden zbrani na zadnji seji deželnega sveta. polagale s prepotrebnimi sredstvi, ki bodo samo za letošnje leto višja od predvidenih (5.300.000 evrov). Povedati pa velja, da so ravno slovenske organizacije v lanskem letu utrpele največji rez, saj jim je od običajne vsote zmanjkalo kar 1,3 milijona evrov. Na sestanku so si bili edini, da je treba najti primerne rešitve, zato da bodo tudi javne uprave in beneška stvarnost v letošnjem letu razpolagale s primernimi dotacijami za uresničitev zastavljenih načrtov. Zato sta predsednika Pavšič in Štoka dala svoj predlog deželni upravi z namenom, da se upoštevajo vse zgoraj omenjene potrebe in da se bo tudi poiskala primerna rešitev za pridobitev dodatnih namenskih neuporabljenih sredstev, ki so ostala v državni blagajni. Prisotni so posebej podčrtali pozitivno vlogo, ki jo je v ugodnem razpletu odigralo manjšinsko vladno omizje, okoli katerega so se prvič sestali predstavniki rimske vlade, dežele FJK, krovnih organizacij in paritetnega odbora. Skupno dogovarjanje, iskanje najprimernejših rešitev v omizju ter trud vseh, ki so v tem času prispevali k pozitivnemu razvoju dogodkov, so odločilno pripomogli k temu dosežku. Predsednika krovnih organizacij sta na sestanku opozorila na velike težave, ki so v številnih organizacijah in ustanovah nastale zaradi lanskega primanjkljaja, ki se močno odraža tudi v letošnji dejavnosti. Zato je izrednega pomena, da se začnejo vsi potrebni postopki za čimprejšnjo sprostitev sredstev, ki jih naše organizacije nujno potrebujejo. Zato je treba, da se ob koncu mandatne dobe deželne uprave vsekakor omogoči nadaljevanje dela sedanje posvetovalne komisije (do imenovanja nove od prihodnjih deželnih sredin) in da se v njej čim prej izdela predlog o podrobni porazdelitvi razpoložljivih sredstev. V soboto, 16. marca, je na sedežu deželne uprave FJK v Vidmu Slovenska skupnost uradno vložila svoje kandidatne liste za deželne volitve, ki bodo 21. in 22. aprila 2013, v sklopu levosredinske koalicije, ki podpira predsedniško kandidaturo Debore Serracchiani. Pred SSk je liste vložila le Severna liga. V imenu deželnega tajnika in pravnega zastopnika SSk Damijana Terpi-na je potrebno dokumentacijo predstavil strankin delegat Miloš Čotar, ki ga je spremljal deželni svetnik Igor Gabrovec. Slovenska skupnost se kot zbirna stranka Slovencev v Italiji letos predstavlja s samostojnimi slovenskimi listami v vseh petih volilnih okrožjih, se pravi v Trstu (9 kandidatov), Gorici (5 kandidatov), Vidmu (14 kandidatov), Pordenonu (11 kandidatov) in Tolmeču (3 kandidatje), ki zaobjema Rezijo in Kanalsko do- lino. V vseh okrožjih je slovenska stranka predstavila ugledne kandidature aktivnih članov naše na- rodne skupnosti, ki zastopajo najrazličnejše interesne sfere, poklice, starostne skupine in geografska območja. Dosedanji deželni svetnik Igor Gabrovec bo poleg v Trstu kandidiral tudi na Goriškem in v Tolmeču, kjer strankino listo vodi aktivna do- mačinka in družbeno-kulturna delavka iz Kanalske doline Anna VVedam. V Pordenonu je SSk na prvo mesto v listi kandidirala uglednega pisatelja in narodnega očeta Borisa Pahorja (Pahor je kandidat tudi na Videmskem), ki je s sprejetjem kandidature ponovno potrdil svojo podporo in navezanost na slovensko stranko in na načelo samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji. Poleg teh pa z list razberemo imena številnih izvoljenih javnih upraviteljev, gospodarstvenikov, študentov, uradnikov, delavcev, kulturnikov in prostih poklicev. Kandidate in kandidatke ter strankin političnou-pravni program v posameznih pokrajinah bo SSk podrobneje predstavila na tiskovnih konferencah, ki bodo v drugi polovici prihodnjega tedna. Žalostna vest iz Argentine Umrl je publicist Tine Debeljak ml. V Buenos Airesu je v ponedeljek, 11. t. m., v 77. letu starosti umrl slovenski publicist, pesnik in urednik Tine Debeljak ml., po besedah pisatelja Zorka Simčiča eden izmed stebrov slovenske publicistike v argentinskem prostoru. Tine Debeljak ml. se je rodil leta 1936. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je leta 1954 preselil v Argentino. Leta 1984 je postal glavni urednik časopisa Svobodna Slovenija, prispeval pa je tudi v druge zdomske literarne revije v Argentini. V Buenos Airesu je objavil tudi dve pesniški zbirki Homo viator (1965) in Prosti čas (1986). Čeprav se je sin slovenskega lite- rarnega kritika, prevajalca, urednika in pesnika Tineta Debeljaka (1903-1989), v Argentino preselil šele v študentskih letih, se je takoj vključil v delovanje slovenske skupnosti in kmalu postal eden najpomembnejših publicistov takratne mlajše generacije, je za Slovensko tiskovno agencijo povedal letošnji Prešernov nagrajenec Zorko Simčič. Ob Debeljakovi smrti je njegovim bližnjim, prijateljem in sorodnikom sožalje izrekel tudi slovenski premier, ki opravlja tekoče posle, Janez Janša. Kot je zapisal v sožalju, je Debeljak s svojim življenjskim delom in prizadevanji pomembno prispeval k ohranjanju slovenske besede, nacio- Povejmo na glas nalne zavesti in dobrodelnega duha. "Tine Debeljak ml. je bil velik Slovenec. S svojimi pesnitvami, publicističnim delom in urednikovanjem časopisa Svobodna Slovenija je pomembno zaznamoval zgodovino in obstoj slovenske skupnosti, živeče v Argentini", je zapisal Janša. Novi papež- več k Izvolitev novega papeža je vselej velik dogodek, saj lahko obudi že oslabela upanja, lahko stiskam posameznika, družbe in sveta odpre nova obzorja, lahko z eno besedo vnese v naše življenje spodbudo, ki smo jo predolgo pogrešali. In Jorge Mario Bergoglio ali papež Frančišek je res velik obet, za katerega so poskrbeli kardinali in slej ko prej višja previdnost. Dovolj sta že dve značilnosti, pa je bila z njima udejanjena tako močna in pomenljiva poteza, da si izrazitejše sploh ni mogoče predstavljati. Prva je ta, da prihaja nov rimski škof iz Južne Amerike, se pravi z drugega konca sveta, kar pomeni, da Cerkev prelomno širi svojo pozornost in usmeritev na celotno zemeljsko oblo. Druga značilnost, ki je povsem papeževa osebna zasluga, je izbira imena, ki je presenetila vse. Ime namreč obljublja možnost povsem prenovljenega izhodiščnega poudarka, namreč osredotočen pogled na revne in skromne, ki jih je v današnjem času vse več. Še kako prav je, da je bila poklicana v Rim južnoameriška celina, in to ne samo zato, ker predstavlja slabo polovico vseh katoličanov, ampak tudi zaradi dejstva, da Evropa v tem trenutku ne premore prepotrebnega zagona v prihodnost. Vse preveč je še vedno obrnjena nazaj, ne more in ne more pozabiti ran predvsem druge svetovne vojne, o čemer priča prešibka zavest sedanje nove skupnosti evropskih držav, ki je zagotovo rešilna ideja. Novi papež pa predstavlja celino, ki danes vse bolj stopa na prizorišče človeštva in vidi prav v prihodnosti svojo veliko priložnost. Celotna Cerkev na ta način dobiva silovit vzgib, ki ga ne bi smela pustiti neizkoriščenega. Upati je, da bo ta vzgib odločno vzel v pretres nelahke probleme in stiske sodobnega človeka ter se mu približal z večjo mero razumevanja in pripravljenosti za pomoč, sicer se bo obračanje ljudi proč od vere nadaljevalo, kar ne koristi nikomur. Tudi bo lahko ta vzgib zmanjšal razdaljo med vernimi in nevernimi, razdaljo, ki deli družbo tedaj, kadar vidimo v nevernih osebah prepadno nižjo stopnjo vrednot, kar seveda ne odgovarja resnici. Vrednote so kot splošna etična dediščina vrasle v kolektivno zavest vseh in le ena med njimi je izjemna in torej še ne splošna, to je ljubezen, ki pa ne dela razlik - razdalje med ljudmi ne samo zmanjšuje, ampak je edina, ki jih ukinja. Predvsem pa novi papež kot Frančišek vzbuja upanje, da bo več storjenega za socialno pravičnost. V času globalizacije je le-ta vse bolj ogrožena, saj jo veliki kapital, ki vodi igro, spodkopava in marsikje že spreminja v krivičnost. Res je, da Cerkev ne more sprejemati odgovarjajočih zakonov v parlamentih, lahko pa vpliva na miselnost tudi izvoljenih predstavnikov, naj bodo humani in naj se v večji meri zgledujejo pri božjem priporočilu: človek naj v svoje dobro ukrepa pravično oziroma ustvarja družbo, ki bo plemenita in prijetna za vse. Ta cilj je očitno še daleč, vendar je njegov sij v teh slovesnih dnevih dosti bolj viden. Janez Povše Ob izvolitvi papeža Frančiška 21. marca 2013 3 Razmišljanje V novi zori Cerkve u P | olnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je! Potihnil glas je violin, strunar od-brenkal je. Plesišča in gledišča se povsod zapirajo, v odprta pa svetišča se zemljani zbirajo". (S. Gregorčič, V pepelnični noči) No, tako nekako bi opisal svoja čustva, pa tudi svoj fizični pogled na Trg sv. Petra v Rimu, danes zjutraj (14. marca), dan po veseli novici izvolitve novega papeža. Potihnili so vzkliki in bučno ploskanje, umaknili so se medijski delavci in kamere, ugasnili so luči in vse je potihnilo. Trg v središču Berninijevih stebrov je postal le izpraznjeno gledišče, še pred nekaj urami pa zavetje stotisočim, ki so dvigali svoje glave navzgor, nad Sikstinsko kapelo in proti osrednji loži vatikanske bazilike. Nič več cvetnonedeljske hozane, ki je spremljala slavni Jezusov vhod v sveto mesto na grbi ubogega oslička, pač pa nočni in spokojni mir, tako blagodejen za Frančiška kakor za kardinale in vso Cerkev. Papeževih navijačev ni več tu, na Trgu sv. Petra. Zora jih je povabila v cerkve in kapele, da bi z vsemi vernimi zaupali novo pot Cerkve Božji previdnosti. Tudi sam sem bil med njimi, ne sicer na vatikanskem trgu, a pred Gospodom, pred tabernakljem. Z malo čredico svojih sester, ki me vsako jutro spremljajo v molitvi Cerkve, sem se najprej zahvalil: izvolitev papeža Frančiška ni sad kardinalskih pogovorov niti notranjih spletk niti stav, ki so se kar razmnoževale v teh dneh. Imena kandidatov, "ki so se potegovali za to čast", so ostala le napisana na časopisnih papirjih in na spletnih straneh. Konklave je še vedno pokazal in dokazal, da pri izbiri Petrovega naslednika vodi kardinalske misli in roke sam Sveti Duh. No, že res, da so se nekoč vmešavali nepridipravi in nepoklicani, pa se je tako izteklo, da je bil "poglavar” Cerkve res poglavar in ne pastir. A tudi tokrat, kakor med zadnjimi izvolitvami, je vendarle Bog pokazal, kdo je "Poglavar" in kdo vodi zgodovino. Vzamem v roke brevir. Preberem odpev k prvemu psalmu: "Že navsezgodaj mi pomagaj, Gospod, in se me usmili". Pravijo, da je molitev oseben, notranji in zavesten pogovor z Bogom, a tokrat so moje misli drugje. "Že navsezgodaj..." Ali niso to misli in prošnje papeža Frančiška? Od vsega začetka novega dne, nove dobe, prosi pomoč z višave. Čuti, da je le krmar tiste barke, ki je bila zaupana Petru in danes njemu. Mu je bila zaupana, ne darovana. Ni njegova lastnina in on ni njen gospodar, niti poglavar. On je krmar, ki mora poznati orientacijski kompas (Božja beseda), krmilo (papeževi pomočniki) in ladjo (cerkveno občestvo). Kdo naj mu lahko že navsezgodaj, v prvih urah papeške odgovornosti pomaga? Gospod. Zato obišče baziliko Marije Snežne in se izroči njej, ker ve, da le "per Mariam ad Jesum". In ker prosi usmiljenja zase, priporoči tudi spovednikom, naj bodo usmiljeni. Čas beži in že moram prebrati drugi odpev današnjih hvalnic. "Gospod bo naklonil Jeruzalemu mirne čase". Oh, ta preroška beseda me navduši: mirne čase! Spomin zavrti kolo časa v nasprotno smer in prešine z občutkom tesnobe vse to, kar je moral doživeti papež Benedikt XVI. Napovedal je Leto duhovnikov, da bi obnovili svojo gorečo molitev za tiste, ki smo poklicani in poslani; da bi duhovniki bogatili svoje življenje v svetosti in ponižnosti, da bi služili Besedi in ne denarju. Pa je doživel popolno nasprotje -škandale v ožjem in širšem cerkvenem krogu, umazanije vseh vrst in oblik. Satan je zasejal v Cerkev nemir in jo skušal razkrojiti. Modri Benedikt se mu je postavil proti, a končno spoznal, da mu telesne moči ne dajejo dovolj podpore v delovanju duha. Prosil je Očeta in Sin mu je odvzel breme. Ko je Kristus snel jarem z Benediktovih ramen, je že poslal novega pastirja, mlajšega, telesno krepkejšega, trdnejšega zdravja in z njim naklonil Cerkvi, ki je predujem nebeškega Jeruzalema, nove in mirne čase. Blagi pogled papeža Frančiška, blagohotna in iskrena beseda, mile oči in blagoslavljajoče roke so vsem nam vlile spokojnosti in miru. Umirili smo se po enomesečnem pričakovanju, po trinajst dnevnem tavanju brez "glave", po napetem čakanju imena. Umirili smo se. "Prav je, da hvalimo Gospoda". Tako pravi odpev pred tretjim psalmom. Da, prav je, da v tem jutru, novi zori Cerkve, hvalimo Gospoda za veliki dar. Vsak zna prositi, rotiti, moliti, kadar sega voda v grlo, a kako težko nam je hvaliti in izražati hvaležnost Njemu! Satan bi nas rad zavedel, da je vse to le politično, diplomatsko, človeško, "mafijsko", kompromismo delo. Mi pa vemo, da je vse to dar Svetega Duha. Zato je "prav, da hvalimo Gospoda". G. Karel Bolčina Kard. Franc Rode: Konklave 2013 je bil proti pričakovanjem eden najkrajših v zgodovini Cerkve. Tudi kardinali nismo pričakovali tako naglega razpleta. Že v petem glasovanju je bil izvoljen nadškof iz Buenos Airesa kardinal Jorge Mario Bergoglio, ki si je, prvi v vrsti papežev, privzel ime Frančišek. Novi papež dobro pozna Slovence in Slovenijo. Med našimi rojaki v Argentini so bili njegovi najožji sodelavci nekateri znameniti slovenski duhovniki, ki jih izredno ceni. Eden njegovih pomožnih škofov v Buenos Airesu je msgr. Vinko Bokalič, ki je slovenskega rodu. Bergoglio je med svojim potovanjem po Evropi leta 1970 obiskal tudi Slovenijo in bil teden dni gost pri lazaristih na Maistrovi ulici v Ljubljani. Frančišek je v petstoletni zgodovini jezuitskega reda prvi papež iz Družbe Jezusove, res da nekoliko atipičen, vendar zvest karizmi sv. Ignacija Lojolskega. Preseneča dejstvo, da si je kot papež izbral ime asiškega ubožca kot vzora pravega Kristusovega učenca, preprostega in ponižnega pričevalca evangelija. Morda je to napoved presenetljivih novosti v njegovem pontifikatu, kot nakazujejo že nekateri prvi poudarki. Ta pontifikat bo v znamenju skromnosti, ponižnosti, preprostosti. A tudi odločnosti in svobode pred zunanjimi pritiski, kakor je to pokazal kot nadškof. Druga novost, ki se naznanja s prihodom novega papeža, je njegovo zemljepisno poreklo. Prihaja namreč iz Latinske Amerike, kjer živi skoraj polovica vseh katoličanov. Z njegovo izvolitvijo je kardinalski zbor želel opozoriti na univerzalnost Cerkve in na odprtost do vseh narodov. Znano je, da ima prav Latinska Amerika veliko socialnih problemov, predvsem zaradi neenakosti v družbi in revščine. V svojem dosedanjem delovanju je bil kard. Bergoglio glas ubogih in zatiranih, kar bo kot svojo skrb kot papež Frančišek razširil na ves svet. Preden se je v četrtek zjutraj odpeljal proti baziliki Marije Velike, da se priporoči varstvu Božje Matere, mi je ob kratkem srečanju v Domu sv. Marte v Vatikanu dejal: "Rece por mi en esloveno (Moli zame po slovensko) ". To prošnjo razumem kot neposredno vabilo vsem nam, da novega papeža, ki sta mu Slovenija in slovenski narod pri srcu, podpiramo v molitvi pri izvrševanju njegovega poslanstva. Msgr. Franci Petrič: Urednik katoliškega tednika Družina je bil prejšnji teden f v Rimu. Za Radio Ognjišče je povedal, da so mnogi zavzeto spremljali dogajanje okrog Trga sv. Petra. "Moram reči, da je ozračje zares živo, polno emocij prijetno in pravzaprav nekaj takega, kar človek redko doživi". Po njegovih besedah je veliko presenečenje, da je bil za papeža izvoljen nekdo, ki ni veljal za favorita. "Mislim, da so vsi pričakovali, ker so se pojavljala različna imena in napovedi, da bo najprej konklave trajal dlje", je poudaril msgr. Petrič. Izrazil je veselje, da je novi papež izbral ime Frančišek. "Ponižnost, ki smo je bili navajeni že pri papežu Benediktu XVI., je v papežu Frančišku dobila prav posebno, otipljivo podobo”. Pomožni škof Vinko Bokalič: Med tesnimi sodelavci novega papeža Frančiška je bil zadnja leta naš rojak, pomožni škof v Buenos Airesu msgr. Vinko Bokalič. Pred tremi leti, 15. marca 2010, ga je na to mesto imenoval Benedikt XVI., v škofa pa ga je 29. maja istega leta posvetil sedanji papež, takratni kardinal Jorge Mario Bergoglio. Škof Vinko Bokalič, ki je s petimi sobrati v škofovski službi doslej pomagal kardinalu Jorgeu Mariu Bergogliu pri vodenju nadškofije v prestolnici Argentine, je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal, kako so sprejeli imenovanje in kako je sam doživljal sedanjega papeža v vlogi svojega nadškofa. Argentince je novica o novem papežu, njihovem rojaku, presenetila sredi delovnega dne. Njegov pomožni škof Vinko Bokalič je bil v tistem trenutku na sestanku z duhovniki neke dekanije. Presenečeni in nadvse veseli so sprejeli odločitev konklava. Sicer so pričakovali, da bo kardinal Bergoglio kmalu dobil naslednika na sedežu buenosaireške nadškofije, saj je ob dopolnjenem 75. letu starosti ponudil svoj odstop, čeprav je še dokaj zdrav in bister. Škof Bokalič je povedal, da so tudi verniki nadškofije z navdušenjem pozdravili njegovo izvolitev in se množično napotili v katedralo, da bi se Bogu zahvalili zanj. O papežu Frančišku je škof Bokalič povedal, da se je vedno zavzemal za apostolsko in misijonsko usmerjenost Cerkve ter k temu spodbujal tudi svoje škofe in duhovnike. Pogosto in rad je bil med ljudmi, obiskoval je svoje župnije, bolnišnice, šole, zapore, sirotišnice in se zavzemal za uboge. Naredil je marsikaj dobrega za svojo nadškofijo, za Argentince. Škof Bokalič je prepričan, da bo zdaj s svojimi darovi služil vesoljni Cerkvi. Bil je preprost, človek akcije, nezanimiv za medije, predvsem predan evangeliju in Jezusovemu naročilu: "Pojdite po vsem svetu...! " Kdo je škof Bokalič? Vinko Bokalič Iglič se je rodil 11. junija 1952 v Buenos Airesu staršema: Vinku (rojenemu v Mengšu) in Pavli Iglič (rojeni v Brdu pri Lukovici), ki sta v Argentino prišla leta 1949. Osnovno šolo je obiskoval pri šolskih sestrah v Lanusu; srednjo pa pri lazaristih v Escobarju pri Buenos Airesu. K lazaristom je vstopil 1. marca leta 1970, zaobljube je izrekel 5. junija 1976. Študij filozofije je opravil pri jezuitih, teologijo pa je dokončal na katoliški univerzi (UCA) v Buenos Airesu. V duhovnika je bil posvečen 1. aprila 1978. Prva leta duhovništva je posvetil pastorali mladih. Več let (od 1983 do 1990, od 1997 do 2000) je bil vzgojitelj bogoslovcev, med letoma 1991 in 1994 je bil župnik župnije Brezmadežne s čudodelno svetinjo, od 1994 do 1997 župnik v mestu Cordoba ter na misijonski župniji v mestu Goya, provinca Corrinetes. Od leta 2008 se je posvečal ljudskim misijonom. Znotraj Misijonske družbe lazaristov je opravljal službo ravnatelja notranjega semenišča v letih 1987-1990 in 1997-2000, provincialnega svetovalca 1987-1993 in 1997-2003 ter vizitatorja-provinciala argentinske province (2003-2009). Nazadnje je bil kaplan v svetišču Brezmadežne s Čudodelno svetinjo v Buenos Airesu. /daljena str. 4 Predsednik Republike Slovenije je čestital papežu Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je čestital novoizvoljenemu papežu Frančišku in mu ob prevzemu odgovornih dolžnosti poglavarja katoliške Cerkve v imenu Republike Slovenije zaželel veliko uspehov. Zaželel mu je, da mu bo uspelo v njegovih prizadevanjih za ohranjanje miru v svetu, strpnosti med narodi ter dialoga med verstvi, kulturami in civilizacijami. Predsednik Pahor je papežu izrazil podporo Republike Slovenije pri uveljavljanju vrednot, kot so mir, sožitje, solidarnost, spoštovanje človeškega dostojanstva in pravičnosti, ki jih je mogoče doseči zgolj s sodelovanjem. "V današnjem svetu, ki je zaznamovan z različnimi kriznimi razmerami in izzivi, na katere človeštvo išče odgovore, ima vaše plemenito poslanstvo poseben pomen", je zapisal predsednik v čestitki. Predsednik republike Borut Pahor se je v torek, 19. marca 2013, v Vatikanu udeležil tudi slovesne maše papeža Frančiška. Ob tem dogodku je predsednik republike imel tudi več dvostranskih srečanj s tujimi državniki. Svet slovenskih organizacij pozdravlja novega papeža Svet slovenskih organizacij izraža veselje in zadovoljstvo ob izvolitvi papeža Frančiška, ki prevzema vodenje katoliške Cerkve v zelo zahtevnih časih. Dejstvo, da se je kardinalski zbor hitro odločil za osebo, ki združuje v sebi več novosti, kaže na voljo po spremembi in po resničnem iskanju pravih odgovorov na izzive sodobnega časa. Svet slovenskih organizacij ima v svojem statut navedeno, da je krščanstvo temeljna vrednota, na kateri deluje. Ravno krščanske vrednote so bile v naši zgodovini pomembna opora za narodni obstoj in razvoj Slovencev v deželi Furlaniji Julijski krajini. Še danes je kapilarna prisotnost katoliške Cerkve po slovenskih vaseh in mestnih četrtih, kjer živijo Slovenci v deželi FJK, pomemben dejavnik za omikano, solidarno in socialno čutečo družbo. Velik in nenadomestljiv je tudi delež, ki ga ravno slovenski duhovniki prispevajo, da se preko katoliške vere ohranja zdrava narodna zavest. Bolj pristna in evangeljsko pričujoča je vloga katoliške Cerkve, več pozornosti in spodbud prihaja tudi za stvarnosti, ki jih predstavljajo narodne in jezikovne manjšine. Svet slovenskih organizacij se veseli izvolitve novega papeža Frančiška, ki v izbiri papeškega imena združuje jezuitsko preudarnost in misijonskost ter frančiškansko ponižnost. Dober in moder papež bo velik blagoslov za vsestranski mozaik vesoljne Cerkve in za vsak njen del, med katere spada tudi naša zamejska stvarnost. Predsednik SSO Drago Štoka je takoj po izvolitvi Frančiška poiskal slovenskega kardinala msgr. Franca Rodeta, da bi lahko v naslednjih dneh tudi neposredno prenesel čestitke novemu papežu. 21. marca 2013 Kristjani in družba Žalostna vest iz misijonov Umrl je misijonar Ernest Saksida V brazilskem mestu Corumba' je 13. marca 2013 v Gospodu zaspal dolgoletni misijonar, salezijanec duhovnik Ernest Saksida, rojen v Dornberku 15. 10. 1919. Ernest Saksida je odšel v misijone leta 1935 kot mlad fant, saj še ni dopolnil sedemnajst let. Svojemu misijonskemu poklicu je ostal zvest vse do smrti, torej celih 78 let. Zlata doba njegovega misijonskega dela se je začela velikanskih brazilskih mest, da tudi oni najdejo svojega rešitelja. Pri tem projektu so po letu 1990 sodelovali tudi drugi Slovenci: laiški misijonarji prostovoljci od enega do treh let, razne mladinske skupine s projekti med počitnicami ter nekateri posamezniki. Mnogi (nekaj sto) so se tudi vključili v projekt "botrstvo", kar pomeni posvojitev najrevnejših otrok na daljavo tako, da so jih gmotno podpirali, da so lahko končali izobrazbo deset tisoči mladih, fantje in dekleta, ki se jim je tako odprla lepša prihodnost. Tudi vsa okolica deškega mesta je ob podpori misijonarja Ernesta in njegovih sodelavcev premagala socialno in ekonomsko revščino. Misijonar Ernest Saksida je kljub 94 letom skoraj do konca delal, sicer omejeno zaradi slabovidnosti in drugih bolezenskih simptomov, vendar je bil vedno središče vsega dogajanja, najbolj vesel pa, ko so ga obdajali številni obrazi mladih, ki so izžarevali veselje in zadovoljstvo. Pustite otroke k meni ni samo naslov knjige (v slovenščini in italijanščini), ki govori o njegovem življenju in delu, pač pa je to temeljna resničnost, za katero je živel in !__________________________________ leta 1961, ko je v leseni baraki v najrevnejšem predmestju v Corumba' ustanovil Don Boskovo deško mesto; rad je dodal slovensko mesto. Lani (2011-2012) so sklenili celoletno praznovanje 50-letnice, ustanovitve tega vzgojnega, socialnega in karitativnega projekta, ki je postal znamenje upanja za milijone mladih v predmestjih šolanje. Njegovo delo so mnogi občudovali. Za svoje delo je bil odlikovan od občinskih, mestnih, pokrajinskih in najvišjih državnih odlikovanj države Brazilije; vsega skupaj več kot štirideset. Univerza Brazilije mu je podelila tudi častni doktorat. V Don Boskovem deškem mestu so prejeli vzgojo in daroval vse svoje življenje. V Braziliji (v portugalščini) je izšlo deset knjig, ki govorijo o raznih vidikih njegove plemenite dejavnosti. Maja 2012 je g. Jože Možina v Corumba' s svojo ekipo posnel tudi dokumentarec o življenju in delu salezijanskega duhovnika Saksida. Upamo, da bomo film že letos lahko videli na ekranih. Prvi stik s p. Ernestom se je zgodil pred 25 leti, ko je bral oglas za akcijo zbiranja znamk za misijone. Pisal je, da želi evropske znamke, ker ima prijatelja filatelista v San Paolo, ki prodaja znamke in mu vnovčeni denar izroča za Don Boskovo mesto. Končno smo se osebno spoznali in srečali pri salezijancih na Istrski ulici v Trstu. Že ob prvem srečanju je naju prisrčno sprejel in navdahnil za misijonsko ljubezen. Postali smo veliki prijatelji. Že prej ga je podpiral naš pokojni kaplan g. Stanko Zorko, potem pa naš Misijonski krožek v Rojanu. V Trst je prihajal približno vsaki dve leti, in ko je bil v naši sredini, smo ga prisrčno sprejeli, poskrbeli za hrano, prenočitev in spremljali na obisk k raznim dobrotnikom in botrom po Trstu. Ob vsakem obisku je maševal v naši rojanski župni cerkvi pri sv. maši, ki jo je snemal radio Trst A. Vsi so ga vneto poslušali. Maševal je tudi za italijanske vernike, za katere je imel vedno privlačne pridige. Vrstila so se srečanja v našem Marijinem domu v Rojanu, v Marijanišču in srečanja pri družinah na Opčinah, kjer se je vedno zbralo več ljudi. Maševal je tudi na Repenta-bru. V Marijanišču na Opčinah je prenočeval. Večkrat sva ga peljala v rojstni Dornberk, k salezijancem na Rakovnik v Ljubljano, v Gorico, Videm in Padovo. Prosil nas je, da sprejmemo odgovornost za botrstvo in zbiranje sredstev za vso Tržaško. Trenutno je posvojenih na daljavo 30 otrok. Spomin na p. Ernesta Saksido Vsako srečanje je zame veliko bogastvo, posebno še srečanje s človekom, ki je za svojo življenjsko pot izbral delo v misijonih. Ko sem izvedela, da seje v Braziliji poslovil s tega sveta salezijanski misijonar Ernest Saksida, ki seje rodil v Dornberku 15.10.1919, se mi je v mislih prikazala njegova podoba. Živo se še spominjam, kako seje predstavil pred približno petindvajsetimi leti v lekarni v Štandrežu, v kateri sem bila zaposlena. Zbiral je zdravila, kot je to delal vsakokrat, ko se je, po obisku v domovini, vračal na svoj misijon v Brazilijo. Bil je visok in močan po postavi, malce okoren, a iz oči mu je sijala dobrota, ki je sogovornika takoj prevzela. Tako je imel veliko dobrotnikov za "svoje otroke” tam v Braziliji, kjer je ustanovil Don Boskovo deško mesto, vzgojno, socialno in karitativno središče za tisoče mladih fantov in deklet. Za svoje delo je prejel nad 40 odlikovanj in tudi častni doktorat. Neka italijanska farmacevtska revija je v eni svojih številk objavila dolg članek o izrednem delu slovenskega misijonarja Ernesta Sakside. V članku je podčrtana predvsem njegova iznajdljivost o “botrstvu”, to je posvojitev najrevnejših otrok na daljavo. Daje bil iznajdljiv, “uka žejen” in vztrajen, lahko potrdi marsikateri zdravnik in zobozdravnik, ki mu je poleg delčka znanja podaril tudi instrumente, da je tam v misijonih lahko lajšal tudi telesne bolečine. Rad je ponavljal, kako njegovi otroci pogosto trpijo posebno zaradi zobobolov. Treba je dobiti pogum, je menil, in ukrepati, saj ni drugih možnosti, ko pa nima ob sebi strokovnjakov. Prepričana sem, daje njegovo prizadevanje za izobrazbo mladine pripomoglo, da se je sedaj, po dvajsetih letih, stanje izboljšalo. Njegov lik pa bo ostal živ med nami in v misijonih. / Marilka S 3. strani Ob izvolitvi papeža Frančiška G. Primož Krečič: Frančišek, popravi mojo Cerkev! Presenečenja ob izvolitvi in nastopu novega papeža Frančiška se vrstijo druga za drugo. Papež pa s svojo preprostostjo in neposrednostjo prinaša v vatikanske navade veliko več človeškosti in odprtosti, kot smo je bili vajeni doslej. Vesel sem tega daru Božje previdnosti za naš čas in Cerkev, da so ga ljudje v tako kratkem času sprejeli in se po njem odprli tistemu, ki je živ in vodi Cerkev, Jezusu Kristusu, Odrešeniku. Obenem pa se mi odpirajo določeni namigi, ki jih hranim v svojem spominu. Ko sem študiral v Rimu na Gre-goriani, je bilo že tedaj čutiti, da prihajajo iz Južne Amerike nove sile v življenje Cerkve. Tako, da je bilo samo vprašanje časa, da ta duh zaveje tudi na Petrovem sedežu. O vzdušju v Argentini in vlogi tamkajšnje Cerkve mi je v zadnjem času govoril sošolec Tone Bidovec, ki je doma iz Argentine. Pripovedoval mi je, da je tam javno mnenje naklonjeno Cerkvi, ki ne stopa do ljudi preko oblastnih struktur in zviška, ampak jim je blizu v njihovih težavah in stiskah, v vsakdanjem življenju. Tudi škofje so pustili svoj visoki standard in stopili na stran ljudskih množic, ki se morajo boriti za svoje pravice in preživetje. Pri tem je izpostavil nadškofa Jorgeja Maria Ber-goglia iz Buenos Airesa, ki je bil še posebej ikona evangeljske Cerkve in skrbi za dostojanstvo človeka. Niso bili redki primeri, ko so se škofje odločno postavili proti posegom v liberalne in komunistične vladavine na področju morale in ekonomije. Prepričan sem, da bo ta duh zavel tudi v osrednjem vozlišču katoliške Cerkve in da bo papež Frančišek resnično posegel v prenovo Cerkve, ki je v današnjem času vse večje znamenje upanja in rešitve za svet in človeštvo. Tudi slovenski kristjani ga potrebujemo in pričakujemo z odprtimi srci. G. Bogdan Vidmar: Uradni podatki kažejo, da revščina na svetu narašča: 1. 1820 je bil odnos med reveži in bogatimi 3:1, leta 1992 pa že 72: 1. Danes? Delavci po svetu so danes še bolj izkoriščani kot v času Leona XIII., ki je 1. 1891 izdal okrožnico Rerum nova-rum, v kateri se je zavzel za delavce. Vsi naslednji papeži tako ali drugače sledijo tej odločitvi za uboge, čeprav vedno znova ugotavljam, da tega še vedno nismo dojeli in se zdi, da učinkov ni. So torej bili vsi pretekli papeži neuspešni? Vsi vemo, da potrebujemo nov svetovni red, civilizacijo ljubezni, a živimo v kaosu, krivicah, zasvojenostih, nihilizmu. Vsako uro 1200 otrok umre zaradi revščine... Transformacija svetovne ureditve je naloga politike, državnikov, tudi kristjanov, ki jih Bog kliče na to pot... Vodstvo Cerkve lahko daje pobude, mnenja, argumentira potrebo po spremembah, vzpostavlja duhovno ozračje, sprošča duhovne energije, kliče k spreobrnjenju, tudi za ceno konflikta s tistimi, ki imajo od krivičnih struktur koristi. Benedikt XVI. je opozoril na "ljubezen v resnici". Mar nismo Karitas zreducirali na da-režljivost, čeprav je veliko več? Darežljivost in razdeljevanje raznih pomoči, čeprav naši prostovoljci opravljajo zelo pomembno delo, ne more nadomestiti zahteve po pravičnosti in prizadevanja za spremembo krivičnih struktur. "Ljubezen v resnici" je tista, ki pravičnost omogoča. Tomaž Akvinski bi rekel, da je Ljubezen teološka, pravičnost pa moralna krepost. Pričakujem, da bo Frančišek v moči vere, upanja in ljubezni z zgledom učil to, kar je Benedik XVI. v svojem nauku sijajno utemeljil. G. Andrej Vončina: Najprej sem moral priznati, da kaj dosti o Jorgeju Bergogliu nisem vedel, razen tega, da je bil nadškof v Buenos Airesu (ob dopolnjenem 75. letu se je upokojil). Ne bom govoril o navdušenju, ker nisem ravno človek navdušenja, ampak raje o tem, da sem zmerno vesel, bolj od znotraj. Nekoliko me skrbi papežev EMŠO, kot rečemo - letnik 1936, kakor škof Metod (Bog ga lepo blagoslovi tudi v zasluženem pokoju). Pojavi se namreč vprašanje, ali bo tudi ta papež čez nekaj let potem kar šel v pokoj? Slišal sem, da je kot škof živel izredno skromno in bil blizu ljudem, zlasti revnim in na obrobju, kar je seveda lepo. Frančišek -Asiški ali Ksaverij sta oba živela skromno, kakor tudi novi papež še kot škof - upam, da ne bo šlo za pauperizem 70. let, ampak za pravo uboštvo. Nekje sem zasledil lep kolaž vseh treh dosedanjih papežev, kjer je zra- ven bila ena od teologalnih kreposti: ob bi. Janezu Pavlu II. upanje; ob Benediktu XVI. vera; ob Frančišku pa ljubezen. Ampak ljubezen v smislu latinske caritas ali grške agape, ki je tista zastonjska, razdajajoča se ljubezen, ki nas pravzaprav presega in jo v polnosti najdemo pri Bogu oz. on celo je Ljubezen. Namen naj bi imel novi sveti oče reformirati kurijo, kar je seveda še kako potrebno, a tako, da vzame spet zadeve v svoje roke in lepo počisti, kar je treba. Cerkev mora spet zasijati v jasnosti, kar posledično spet lahko povrne pravi sijaj tudi pa-peštvu samemu. S tem v povezavi bi lahko bilo manj papeških govorov, a bi jih zato napravil papež Frančišek sam. Upam, da bo nadaljeval linijo papeža Benedikta, ki je znal prinašati "iz svojega zaklada novo in staro” - na obisku pri Mariji Snežni je to morda nakazal postanek pri grobu sv. Pija V. Sicer pa je vselej to Petrov naslednik, ne naslednik prejšnjega papeža, kakor se celo katoliški mediji radi zmotijo. Na prvi vtis se sicer zdi papež Frančišek mož molitve (čemur mnogi tudi sicer potrjujejo - torej ni le vtis), hkrati pa tudi duhovit - to je oboje zelo v redu. Kot sem napisal oni dan na blogu, potrebuje veliko duhovno in moralno podlago - obojno za zdaj že je, upamo in si želimo, da bo tako še naprej. Verniki, zlasti duhovniki mu bomo skušali biti sinovsko vdani, kakor tudi Kristusovemu vikarju na zemlji gre po naravi stvari, ob vsakodnevnem mašnem spominu pa bomo zanj tudi skušali čim več moliti, vsaj zase lahko tako rečem. Živel papež. G. Marko Rijavec: Toplina z juga je prišla v mrzlo evropsko zimo in v hladne marmornate cerkve je stopil nekdo, ki hoče na svojem obrazu, na svojih gestah, po svoji dobrodušnosti in domačnosti ljudem pokazati Boga, ki je Najbližji, Najsočutnejši, Najmanjši. Tej toplini je ime Frančišek. Vesel sem ga, neskončno vesel. Ker je, kot bi bil moj oče. Domač. Preprost. Ker je njegov obraz miren in vesel, ker nosi svoje srce na dlani, ker je, kdor je, in ga nobena varnostna služba ali predpisi ali spodobnost ali karkoli drugega ne odvrnejo od tega, da bi naredil, kar njegovo srce čuti, da bi moral narediti. V vsem, kar pove in kar naredi, je pristen. In to ga dela tako toplega, da se počutim, kot da sva stara prijatelja. Veliko upanje mi daje, tale naš Frančišek. Upanje za naše utrujeno krščanstvo, za naše od duhovne lakote izpite obraze, za "kvadratno" krščanstvo, ki je človeku postalo neužitno. Da bomo spet zaradi njega in v njem našli Kristusa z obrazom in da ga bodo po nas našli vsi ljudje sveta. Zato se veselim in mu iskreno kličem: Dobrodošel v mojem srcu! CorumOa BtaziGija Ob odhodu v večnost p. Ernesta Sakside Topli spomini na dobrega misijonarja V našem arhivu imamo shranjena vsa nešteta pisma, ki nam jih je pošiljal od leta 1989 vse do leta 2008, ko se mu je poslabšalo zdravstveno stanje. Vse nas je užalostila vest, da nas je zapustil 13. marca 2013. Naj mu bo Bog bogat plačnik za vse, kar je naredil za revne otroke v svojem dolgem misijonskem poslanstvu v Braziliji. Hvaležna sva Bogu, da nama je dal srečo spoznati tako "VELIKEGA MOŽA". Upajmo, da bodo njegovo delo z uspehom nadaljevali in še naprej vzgajali otroke, ki jih je imel tako neizmerno rad! Marija in Franc Saksida NOVI GLAS Kristjani in družba 21. marca 2013 Toplo pismo dragega prijatelja iz misijonov Lep pozdrav prijateljem čez mejo na Goriško, Tržaško in vsem, do koder sega vaš Glas! Pred dobrim mesecem me je računalnik zatajil in dva članka sta šla 'po gobe', kot rečemo. Zdi se, da tudi tehnika sledi razmeram v Ugandi! Smo pa tudi v konici postnega časa in je kar nujno včasih zaškripati z zobmi in biti tiho. Sicer se mi zdi, da je ta 'štrajk' tehnike lahko previdnosten. Ko se je papež Benedikt poslavljal 28. februarja, so roparji z nasilnim orodjem vlomili v moj misijonski avto in v kakšni sekundi le 7 metrov stran od mene odnesli iz njega vse dokumente in še kaj v 'racaku'. To se mi je zgodilo po 27 letih misijonskega življenja. Tako sem se poslovil od nekega 'brezprob-lemskega' obdobja in zadihal realnost misijonske dežele -Ugande. Še v ruandski vojni se mi kaj takega ni pripetilo! Tako, spet neka ločnica v življenju, ki človeka še bolj usmeri k bistvenemu: k življenju, moči odpuščanja, veri v dobro in Previdnost in k molitvi za spreobrnjenje nasilnežev. Benedikt je rekel, da bi rad posvetil več časa molitvi, pogovoru z Bogom in odmaknjenosti... V vsakem dogodku je neko sporočilo, ki ga je potrebno odkriti. Neki notranji glas me vabi k zaupanju in miru. Ostaja mi najtežja zadeva: tekanje po uradih za novimi dokumenti. To je podobno Jezusovi puščavi! In ta birokracija po afriško! Nekdo se že smeje tam ob jezeru v Malaviju. Saj so mnogi med njimi že izkusili to pot in ne delajo še generalov po vojni! In spet dar Cerkvi, naš novi papež Frančišek! Nisem bil neučakan, saj sem vedel, da je Sv. Duh na delu in bo on izbral, kar potrebujemo za ta čas. Tudi med tukajšnjimi kristjani je završalo in veselijo se tudi imena novega papeža: Francis prvi - Frančiško me acel! Naj bo več srca in tistega, kar je Karitas v Frančiškovem duhu v Boskovo srce, ki se použiva v korist vzgoje uboge in zapuščene mladine. Njegova prošnja je bila hkrati ukaz. In tako so zrasla 'nebesa' za mlade iz 'favelas' v predmestju Corumba' ob bolivijski meji. 'Cida de Dom Bosco'-don Boskovo mesto. Mnogi slovenski laiki so našli navdih ob našem velikem misijonarju z /3» i t H m delu novega papeža! Zaupajmo mu in molimo zanj. V teh veselih trenutkih vse Cerkve je v daljnem Mato Grossu zastalo srce očetu mojega misijonskega poklica, mojemu sobratu in rojaku iz Dornberka, g. Ernestu Saksidi! Kot bi z njim umrlo tudi nekaj mene. Vedno sem upal, da se mu bom nekega dne pridružil, pa mi ni bilo dano. Bog ve zakaj. Ernest je bil karizmatična oseba. Vse ovire je podirala njegova klena vera, Don Goriškega in se mu pridružili. Tudi v zadnjih trenutkih je bila ob njem slovenska roka laičnega misijonarja. In zaledje botrstva je iz Italije zajelo Slovenijo in še dalje. Počiva med svojimi, ki jim je pripadal in so mu pripadali. Oče med otroki. Reka ljubezni in velikega dela teče naprej. Slovenija jim gotovo ostaja zapisana v srcih in to delo se bo nadaljevalo. Naš misijon zadobiva dokončno zunanjo obliko in po obojnih inštalacijah upajmo, da se nekje v avgustu vselimo in zaživimo bližino naših faranov, razkropljenih med visokimi travami, ki v teh dneh zaradi suše in grozne vročine, do 33 v sobi, zunaj na soncu pa 55, gori in zapušča črne poljane, s katerih se na dosegu oči dvigajo z bujnimi krošnjami zeleni mangovci, ki s slamnatimi kolibami pod njimi naznačujejo prisotnost klanske družine nekaj bratov, ki so si na domu ustvarili družine. Kolibe so si zgradili v krogu, v ozadju pa so polja, razdeljena med brate. Punce pa so odšle od doma. Včeraj smo izmerili vodni pretok obeh vrtin za vodo in tista 300m oddaljena bo opremljena z električno črpalko, ki ji bo moč dajal generator, poslan iz Slovenije. Tukaj v mestu ni že 6 tednov vode in z jeepom jo vozim v kantah z gradbišča domov 13 km daleč. Mala postna vaja, ki me spominja na povojno obdobje v Ruandi in 5-letno obdobje v Burundiju, ko smo se tudi umivali s pomočjo plastičnih lončkov. Čakam še mojstre iz Slovenije, da nam uredijo sončne celice s pretvornikom. Hvala Bogu, spet nov misijon, kot jih je že toliko v misijonskem svetu, zgrajen po dobroti Slovencev! Sam še kako čutim dobroto toliko plemenitih ljudi z Goriškega in s Tržaškega! To, kar je čutil Ernest, čutim tudi sam. Na goriške misijonarje ne pozabljate in ste vsestranski pokrovitelji našega misijonskega dela. Tu so res začetki evange-lizacije, saj je vojna veliko stvari enostavno uničila. Ostali smo na ravni delivcev krsta otrokom in 'branjem' nedeljskih maš. Med SD Sončnica / Predavanje: Lidija Kociper Konflikti v zakonu, priložnost za duhovno rast V petek, 15. marca 2013, je bilo že četrto izmed predavanj, ki jih vsako leto organizira Skupnost družin Sončnica, in sicer s pomenljivim naslovom - Konflikt kot priložnost za duhovno rast v zakonu. Predavala je psihologinja, psihoterapevtka in imago terapevtka Lidija Kociper iz Maribora, ki je tudi napisala knjigo otroških domislic z naslovom Iz otroških ust in je avtorica številnih člankov, objavljenih v različnih revijah. Začetnika imago psihoterapije sta Harville Hendrix in njegova žena Helen Hunt. Imago psihoterapija združuje spoznanja vodilnih zahodnih psiholoških znanstvenih šol v edinstveno sodobno teorijo o temeljih ljubečega partnerstva. "Imago" je sestavljena slika nezavednih in najpomembnejših pozitivnih in negativnih lastnosti ter vedenja pomembnih oseb iz posameznikovega otroštva. Zaljubljenost je proces, s katerim se naše nezavedno združi z "imago" parom - to je z osebo, ki je v čustvenem pogledu podobna osebam, ki so skrbele za nas, ko smo bili majhni. Tako v odnosu s partnerjem naše nezavedno ustvarja psihološko dinamiko iz otroštva z namenom, da zrcali rane, ki smo jih dobili v otroštvu. Proces imago psihoterapije uporablja ta kontekst, da partnerski odnos preoblikuje v odnos medosebnega resničnega razumevanja, rasti in samouresničevanja vsakega partnerja posebej. Predavateljica je po krajšem uvodu zastavila več vprašanj, ki jih je skušala v dialogu s publiko rešiti. Kdaj so konflikti vir nesporazumov? Kadar se zakonca ne slišita in govorita drug mimo drugega, se ne razumeta in sta na koncu vedno razočarana. Ko se prepiramo, nas je strah, da bomo napačno razumljeni ali da bomo rekli v jezi kaj nepremišljenega. Največkrat med prepiri kričimo ali pa odreagiramo tako, da se zavijemo v molk. Zato se odločimo, da o nekaterih temah ne bomo govorili. Take tabu teme so največkrat: denar, spolnost, skrito čezmerno pitje, internet, nezvestoba, sorodniki... Kociprova je vzpodbudila poslušalce, da so si v tišini odgovorili na vprašanja: "Kaj cenim pri sebi kot človeku? Kaj cenim pri sebi kot žena/mož, tri vrednote, ki so zame v življenju najpomembnejše"? Dejstvo je, da, v kar vlagamo delo, čas, trud in energijo, postaja za nas zelo pomembno, zato bi se morali 1 zakonci vprašati, koliko časa polagajo v izgradnjo boljših medsebojnih odnosov? Ob znanem odlomku iz Sv. pisma (1. Kor. 13,1-8: Ljubezen je dobrotljiva, je potrpežljiva,....) smo skupaj razmišljali, kaj se v ljubezni spremeni v letih skupnega življenja. Ali je naša ljubezen brezpogojna ali postavljamo pogoje in skušamo zakonca spremeniti. Primer zlomljene in poškodovane roke, ki bi jo gotovo vsak od nas skušal rešiti, ne pa odsekati, nam kaže na to, da tudi odnose lahko popravimo, izboljšamo. Najprej moramo biti pozorni na male stvari v vsakdanjem življenju: večkrat drugega pohvaliti, ga poslušati. Za ženo je pomembno, da jo nekdo IB posluša, da občuti moževo ljubezen, za moža pa, da je cenjen in pomemben za ženo. Tudi kadar se zakonci prepiramo, bi si morali postaviti meje. Predavateljica jih je strnila v nekaj točk: nikoli ne bova omenjala ločitve, nikoli se kregala v javnosti in pred otroki, ustavila se bova, ko konflikt pride do vrelišča, nikoli ne bova udarila drug drugega, nikoli ne bova šla spat devetimi starši v pripravi na krst je v eni od kapel prejšnjo soboto le en moški znal zmoliti 'Očenaš' do konca. In ko jim pravim, da vsako jutro in zvečer zmolim otroške molitve, ki nas jih je naučila naša mama, me domala debelo gledajo! Kot bi bil krst nekaj čarobno močnega brez kakršnega koli osebnega napora in življenja iz vere v Kristusa. Tudi Cerkev v ritmu vsega ostalega - počasi. Veliko obupa in nobene vizije po realnem dvigu blagostanja. Korupcija je pojedla milijonske vsote denarja, namenjenega razvoju severne Ugande!!! Rekli so, da v Afriki ni samomorov. So, so. Iz različnih razlogov. Začeli smo se bolj posvečati staršem, slediti otrokom za solidno šolo in priprave na prejem zakramentov. 99% staršev še ni poročenih cerkveno. Urejene družine so baza za vsako pastoralno delo. Veliko lažje je zgraditi misijon in cerkev iz zidakov kot pa graditi duhovno, živo Cerkev iz src, ki ljubijo Boga in stavijo vse na Jezusovo in naše vstajenje! Če pa Kristus ni vstal...? Čredo v letu vere, ki ga recitiramo in premišljujemo, nam sporoča trdne mejnike naše vere, za katerimi se počutimo varne in srečne in poklicane, saj pripadamo otrokom upanja, ki so preko praga smrti z očmi, uprtimi v zarjo velikonočnega jutra. In božanska lepota svetega tridnevja! Velikonočna hvalnica naj nas poveže z Vstalim in med seboj, navdihne novo upanje in veselje, ki naj zajame tudi naše verujoče v misijonu Atede. Že diši po 'žeg-nu', ko se družina zbere in ob skupni drugi mizi nadaljuje Jezusovo daritev, ki se kot vonj kadila nadaljuje v vsakdanji dobroti in darežljivosti. Naši ljudje tega še ne morejo uresničiti v celoti. Voščim prav vsem veselo, iz srca, ki veruje v Kristusa, zapeto 'alelujo'! Danilo Lisjak iz Ugande ob Nilu skregana. V medsebojnem pogovoru pa se trudimo, da poslušamo, preden govorimo, in da govorimo prijazno, s primernim glasom. Skratka, skušajmo vzpodbujati pozitivno, namesto da se trudimo odstraniti negativnosti. Kociprova je predlagala, naj poskusi vsak zakonec vsaj enkrat na dan drugega pohvaliti in ga štirikrat na dan objeti. Marsikdaj je naša prtljaga, ki jo nosimo v odnos, nekaj, kar je napoti, da ne vidimo drugega takšnega, kakršen v resnici je, ampak skozi naša očala. Kadar se prepiramo, govorimo: "Ti bi moral... ti si takšen... " Drugega ne poslušamo, ampak že mislimo na to, kaj mu bomo odgovorili. Trmasto vztrajamo, da imamo prav. V odnosu v dvoje pa ne gre za to, kdo ima prav. Pod površino stvari, ki nas vznemirjajo, se skriva vse kaj drugega kot razmetani čevlji, drobtine na mizi... Tam so namreč rane iz našega otroštva, ki se nočejo zaceliti. Tako sta zakonca vsak dan bolj na drugem bregu in oddaljena drug od drugega. Potrebno je zgraditi most medsebojnega spoštovanja in poslušanja, empatije in upoštevanja, zavestnega partnerskega dialoga. Prava ljubezen je namreč v tem, da damo zakoncu to, kar sam najbolj potrebuje kot darilo, saj je to nekaj, kar mu najtežje damo. Ko to storimo, presegamo sami sebe in osebnostno rastemo prav na tistem področju, ki smo ga zanemarili. To pa je hkrati tudi bistvo zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Mirjam Bratina Kratke Vatikanska apostolska knjižnica z digitalizacijo v korak s časom V Vatikanski apostolski knjižnici bodo digitalizirali 80.000 rokopisov in 8900 redkih inkunabul, ki bodo tako ohranjeni za prihodnje generacije. Dolgoročni cilj devetletnega projekta je popolna digitalizacija knjižnice oziroma 40 milijonov strani, ohranjenih v obliki digitalnih reprodukcij. V prvi fazi projekta morajo zagotoviti posebno shrambo, ki bo zasnovana na vrhunskih tehnoloških rešitvah. Shramba bo namenjena digitalizaciji celotnega knjižničnega kataloga zgodovinskih rokopisov in inkunabul - knjig in brošur, ki so bile natisnjene pred letom 1501, so sporočili iz Družbe EMC, ki bo v sklopu svoje pobude Information Heritage Initiative poskrbela za digitalizacijo knjižnice. Med drugim bodo digitalizirali hebrejski rokopis Šifra, napisan med koncem 9. in sredino 10. stoletja, ki je eden najstarejših ohranjenih hebrejskih zakonikov, grške zapise o delih Homerja, Sofokleja, Platona in Hipokrata, slovito inkunabulo Pija II. "De Europa”, ki jo je natisnil Albrecht KunnevMemmingenu okoli leta 1491, ter Vatikanski kodeks, ki velja za enega najstarejših obstoječih rokopisov grške Biblije iz 4. stoletja. Družba EMC je sodelovala že pri digitalizaciji celotne zbirke knjižnice JFK v Bostonu ter knjižnice vojvodinje Anne Amalie v Nemčiji, ki hrani unikatno zbirko prvih izdaj Fausta. Vatikanska apostolska knjižnica je ena najstarejših knjižnic na svetu in vsebuje mnoge zelo redke in dragocene dokumente, med njimi Gutenbergovo latinsko Biblijo. To je prva knjiga iz obdobja med letoma 1451 in 1455, natisnjena s premičnimi črkami. Na cvetno nedeljo na Mengorah "križev pot" Ljubke Šorli V nedeljo, 24. marca, ob 14.30 bo na Mengorah 'križev pot' po besedilu Ljubke Šorli v spomin na 20. obletnico njene 'preselitve' v Očetovo naročje. Letošnji sklepni križev pot na cvetno nedeljo na Mengorah pripravljajo kateheti, katehistinje in območno društvo katoliških pedagogov Tolminske. Poklon msgr. Matiji Škabarju V nedeljo, 10. marca 1.1., so domačini počastili spomin msgr. Matije Škabarja v vrtiču pri barkovljanskem portiču. Pred 11 leti so na pobudo SKD Barkovlje poimenovali vrtič po domačinu-duhovniku Škabarju. Vsako leto se Barkovljani poklonijo njegovemu spominu s kratko slovesnostjo. Letos je Roberta Chissich, odbornica domačega društva, prebrala svoje misli o tem dogodku. Po njenem govoru je msgr. Franc Vončina podelil blagoslov, otroci pa so postavili šop rdečih nageljnov k spominski plošči. Lepo število domačinov je prisostvovalo kratki, a doživeti slovesnosti. • V-J NOVI 6 21. marca 2013 GOTlSKa GLAS Kratke Goriški upokojenci so praznovali dan žena v Bassanu Želja po praznovanju dneva žena, letos proglašenega pod geslom “Naredimo konec nasilju nad ženskami”, je 8. marca 2013 pritegnila številne goriške upokojence in prijatelje, v večini žensk, da so se rade volje odzvali vabilu na izlet v zanimivo mesto Bassano del Grappa. V Foto Eda Lutman dveh avtobusih so bile ženske najprej deležne čestitk in voščil. V Bassanu, ki spada pod pokrajino Vicenza in je zgrajen med rekama Brento in Piavo, so se izletniki v spremstvu dveh izkušenih vodnic seznanili najprej z glavnimi zgodovinskimi dogajanji od davne preteklosti do današnjih dni. Zvedeli so, daje mesto v 13. stol. prišlo pod oblast Ezzelinov, potem Padove, plemičev Visconti, od 15. stol. dalje pod beneško republiko do Napoleonove dobe, nato pa pod Avstrijo in končno pod kraljevino Italijo. Staro obzidje je počasi izginjalo zaradi širjenja mesta. Bassano je zelo znan zaradi lesenega, zgodovinskega, za ljudi zelo pomembnega mosta (Most alpincev) nad Brento, ki je bil večkrat v dobi vojn in poplav porušen in spet obnovljen. Med 1. svetovno vojno je bilo mesto vojaško oporišče bojev na hribu Grappa, posebno po zelo hudem porazu italijanske vojske pri Kobaridu (1917). Hude žrtve so bile tudi med drugo vojno. Po padcu fašizma so namreč področje zasedli Nemci, ki so jeseni 1944 pobili okrog 500 ljudi in 400 pregnali v taborišča, 31 mladih pa obesili ob drevoredih. Bassano je znan tudi po industrijah in obrtništvu (tekstil, keramika, tiskarstvo itd.). V njem so izletniki ob ogledu mesta spoznali še marsikaj novega. Obiskali so tudi zanimiv muzej žganjekuhe Poli, kjer jim je bil prikazan razvoj destilacijskih postopkov. Pozneje so se odpeljali v kraj Vedelago, kjer jih je čakalo v razkošni dvorani restavracije Antiča Postumia izredno dobro in obilno kosilo. Ženske so seveda prejele šopek mimoze. Vsi so zelo zadovoljni in prijetno razpoloženi zaradi odlično izpeljanega izleta preživeli popoldne še ob bogatem srečelovu in veselem druženju tudi ob primerni glasbi, (ed) Vrtec na obisku v knjižnici Dan slovenske kulture so mali “pikapolončki" iz otroškega vrtca iz Pevme želeli kulturno praznovati v knjižnici Damirja Feigla, toda žal tistega dne niso mogli imeti na razpolago šolabusa. Morali so počakati do 27. februarja, da so preživeli sproščeno in zanimivo dopoldne ob knjigah. Sprejela jih je vedno dobrovoljna in prisrčna Luisa ter jih takoj osvojila s pripovedovanjem dveh pravljic. Otroci so bili prav pozorni poslušalci. Nato so si ogledali prostore knjižnice in spoznali, da se v knjižnici lahko tudi samo učimo ali beremo časopise, najpogosteje pa si izposojamo knjige. Teh je zares na pretek in vseh vrst: velike, majhne, drobne, debele, dragocene, stare, nove... Seveda so spoznali, da se moramo v knjižnici tudi primerno obnašati in lepo ravnati s knjigo. V otroškem kotičku so lahko sami posegli po otroških knjigah, jih prelistali, sijih pozorno ogledali in se z njimi igrali. Nekateri so zbrano sedeli pri mizi, drugi udobno ležali na blazinah in se tako tudi malo odpočili. Pred slovesom je vsak izmed njih prejel vpisno polo za morebitno včlanitev in pridobitev prave izkaznice, s katero si bo lahko po mili volji izposojal knjige, ki bodo pritegnile njegovo radovednost. Knjižničarka Luisa jih je tudi povabila na popoldanske urice in na poslušanje drugih poučnih pravljic, ki vselej bogatijo otroke, pa tudi odrasle. / (sg) Iz beležke nadškofa msgr. Redaellija Goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli bo imel v petek, 22. martd, ob 20.30 v stolnici zadnjo postno katehezeo z naslovom: “Jaz te odvežem v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Cerkev, hiša odpuščanja”. V nedeljo, 24. malta, bo ob 10.15 na Trgu sv. Antona blagoslovil oljčne vejice. Nato bo vodil procesijo do stolnice, kjer bo vodil slovesno somaševanje na oljčno nedeljo. V torek, 26. marca, bo ob 11.30 kosil pri kapucinih z gosti menze in prostovoljci. V sredo, 27. marca, bo ob 8.30 maševal v Tržiču za ladjedelniške delavce. V četrtek, 28. marca, bo ob 10. uri v stolnici vodil krizmeno mašo in blagoslovil sveta olja; ob 20. uri bo v stolnici vodil obred in coena Domini. V petek, 29. marca, bo vodil križev pot v goriškem zaporu (ob 14.30), zvečer (ob 20.30) pa mestni križev pot, ki se bo začel na trgu sv. Antona. V soboto, jO. marca, bo ob 22. uri v stolnici vodil velikonočno bdenje. V nedeljo, 31. marca, bo ob 10.30 v stolnici vodil slovesno velikonočno somaševanje, na koncu pa bo podelil papeški blagoslov s popolnim odpustkom. Dve kočljivi temi, ki se tičeta slovenske narodne skupnosti Gradnja central in razsodba o rajonskih svetih Novi centrali na biomaso vzbujata zaskrbljenost občanov Veliko vzenimirjenos-ti je v prejšnjih tednih začela povzročati novica, da bodo na južnem delu mesta Gorice odobrili načrt za izgradnjo dveh električnih central na biomaso. Centrali naj bi zgradilo goriško podjetje, ki želi na tak način vstopiti na tržišče energetske proizvodnje. Da bi se lahko to zgodilo, mora občina Gorica spremeniti namembnost določenega zemljišča, kar pomeni spremembo njenega regulacijskega načrta. O tem se bo moral naslednji teden izreči goriški občinski svet, ki bo zasedal prihodnji ponedeljek in torek. Na južnem delu mesta Gorice so že prisotne razne centrale za proizvodnjo elektrike. Večina od njih je na področju industrijske cone med Standrežem in Sovod-njami. Če bi prišlo do izgradnje zgoraj omenjenih, bi jih bilo skupno kar sedem. Ravno ta številka je začela vznemirjati številne občane, ki so resno zaskrbljeni zaradi vpliva izpustov na kakovost ozračja in posle- dično na zdravje. Veliko pomislekov vzbuja tudi lokacija dveh novih morebitnih central na biomaso, saj naj bi bili v precejšnji bližini stanovanjskih hiš, kar lahko povzroči padec vrednosti imovin. Omenjena vprašanja so vzeli v pretres občinski svetniki opozicije, med katerimi vsi trije predstavniki SSk, Walter Bandelj, Mar-ilka Koršič in Božidar Tabaj, ki so, skupaj z načelnikom svetniške skupine Demokratske stranke Giuseppejem Cingolanijem, imeli že vrsto srečanj z občani in občinskimi upravitelji. Teh srečanj se je udeležil tudi nekdanji predsednik rajonskega sveta v Štandrežu, Mario Brescia. Da bi javnost čim bolje seznanili s kočljivim vprašanjem, so začeli zbirati podpise, s katerimi želijo opozoriti goriško občinsko upravo, naj se ne prenagli pri tako pomembnih odločitvah in naj resno preveri vpliv central na ozračje. Odločitev bo padla v ponedeljek ali torek. Deželno upravno sodišče ni sprejelo priziva proti ukinitvi goriških rajonskih svetov Ukinitev rajonskih svetov v goriški občini ne predstavlja kršitve oziroma znižanja zaščite slovenske narodne skupnosti, zaradi tega ni mogoče sprejeti priziva, ki ga je stranka Slovenska skupnost vložila aprila lani. To je v zelo strnjeni obliki sinteza razsodbe Deželnega upravnega sodišča, ki je bila ob- javljena v ponedeljek, 18. marca. Zgodba se je začela februarja 2011, ko je Deželni svet Furlanije Julijske krajine izglasoval zakon, s katerim je ukinil rajonske svete, razen za glavne občine pokrajin in občine z več kot 50.000 prebivalci. Občina Gorica je šla v sporno krčenje desetih rajonskih svetov, kateremu je nasprotovala večina predsednikov rajonov. Še najbolj so se krčenju upirali v Ločniku, Pod-gori, Pevmi-Oslavju-Štmavru in Štandrežu, kjer je močna prisotnost slovenske in furlanske skupnosti. Ker ni prišlo do dogovora, občina pa je vztrajala pri krivičnem krčenju, so propadle vse možnosti in ukinitev je bila neizbežna. Sledil je priziv SSk na Deželno upravno sodišče, pri katerem je sodeloval tudi prof. ustavnega prava Robert Louvin iz Aoste. Ponedeljkova razsodba vzbuja razočaranje: decentralizacija krajevnih organov javne uprave ne spada v zaščito slovenske narodne manjšine. To pa je vprašljiva razlaga 21. člena zaščitnega zakona 38/01 kot tudi mednarodne zakonodaje za manjšinsko zaščito. Julijan Čavdek SP Son