Slovenski Štev. 3. V Celovcu 15. marca 1867. XVI. tečaj. Pridig* za V. postno nedeljo. (Kaj nam smertni greh škoduje na duši in m telesu ; gov. —f—.) Jezus je rekel Judovskim množicam : Kdo zmed vas me bo greha prepričal ? Jan, 8, 4G. V vod. Jjpi>ako lepo se poteguje Jezus v današnem s. evangeliju za svoje dobro ime. Njegovi sovražniki so vedno nanj gledali, da bi kaj napčnega zagledali nad njim. Toda celò naj manjšega greha niso mogli najti nad njim. Brez strahu se je smel Jezus pred nje vstopiti, ter jih vpraševati z dobro vestjo : „Kdo zmed vas me bo greha prepričal ?" — O da bi pač tudi mi smeli z dobro vestjo tako govoriti ! Toda mi se greha nič kaj prav ne varujemo ! Dan na dan greh delamo in Boga žalimo; in vendar je greh sosebno smertni greh naj veča nesreča, ktera nam na duši in na telesu naredi neizrečeno škodo. Naj vam d an s to š kodo nek oliko popišem, da se bomo posihmalo greha bolj skerbno varovali, kakor smo se ga dosibmalo. V imenu Jezusovem bom začel. Razlaga. Kar je strup za telo, je greh za dušo človeško. Kedar človek kaj strupenega sné, ne bo mu strup ostal le samo v želodcu, temveč se mu razleze po vsem telesu, ter po vseh Slov. Prijatel. 7 udih razodeva svojo razdjavno moč. Tudi greh okuži in ostrupeni vsega človeka, ter mu škodo naredi na duši in na teles u. 1) Grell, in scer velik ali smertni greh veliko škodo naredi na duši, ter : a) oslabi naš um. Kar je oko našemu telesu, to je um ali pamet naši duši. Dokler je oko zdravo, ter jasno in bistro , vidi človek vsako reč v pravi podobi, jo vidi tako, kakoršna je. Je pa oko bolno, se bolnemu očesu reči le rade vse drugačne vidijo, kakor pa so. Zlatenčnemu človeku je žolta ali rumena vsaka reč, ktera mu pride pred oko. Enaka je z človeškim umom. Dokler je človeška duša zdrava in nedolžna, je tudi zdrava njegova pamet, bister in jasen njegov um, da lahko od vsake reči prave zapopadke zadobi. Kedar je pa duša po grehu obolela in nedolžnost zgubila, se jej tudi le rada pamet skali, se jej um zatamni, da od svojega cilj in konca, od Boga in njegove svete volje prave zapopadke zgubi. Lakomni človek, postavim, ima posvetno blago za svoj cilj in konec, ne pa božje časti in svojega zveličanja. Napuhnjenemu človeku posvetna čast čez vse velja; nečistniku pa in samopašnežu je posvetno veselje naj bolj pri sercu. Za neminljivo, večno čast in nevsahljivo, nebeško veselje taki ljudje umov nimajo, ker je otamnjen njih um. Greh jim je um zatamnil ! Kako da greh um zatamni, nam je kralj Salamon žalosten zgled. Poprej naj modrejši kralj je postal mali-kovavec, kedar se je začel pečati z malikovavskimi ženami. b) Greh človeku voljo spridi, in na zadnje v svojo sužnost spravi. Dandanašni je po svetu veliko krika od prostosti in svobode. In posvetni ljudje stavijo prostost in svobodo v to, da smejo brez vsega zaderžka govoriti in delati po svojem spačenem po-željenju. Toda to ni prava prostost, to ni prava svoboda ! Taki ljudje ne ravnajo tako, kakor jim veleva zdrava pamet,, temveč kakor dohteva njih hudo poželjenje. Oni po tem takem niso prosti, niso svobodni, temveč so sužnji hudega poželjenja. Prava prostost in prava svoboda obstoji v tem, da človek s svojo voljo zvoli tu in ravna po tem , kar mu veleva zdrava pamet in Bog, kteri je človeku pamet dal; obstoji v tem, da človek s terdno voljo svoje hudo nagnenje strahnje, grešno poželjenje kroti, in ga pameti pod-verže, da pamet nad njim gospoduje. Pamet mora biti gospodinja, hudo poželjenje pa dekla ! Tako je prav in po božji volji. Nesrečni greh pa človeško voljo oslabi, jo vedno bolj zadergne s svojimi zankami, dokler si je na zadnje popolnoma sužne ne naredi. Večkrat ko grešnik greh ponavlja, bolj se mu vraste v mozeg in kosti. In akoravno marsikterikrat do dobrega spozna, kako močno mu greli škoduje, ga vendar le ponavlja, ker mu je volja tako osla- bela, da nima nič več ne serčnosti ne moči, odpovedati se grehu. Podoben je bolniku, kteri dobro ve, da ta jed ali una pijača gotovo škoduje njegovemu želodcu, pa jo vendar le vživa, ker se njegovemu gerlu prileze. Tako dela z človekom lakomnost, tako dela nečistost, tako dela samogoltnost in vsaka druga pregreha ; oslabi mu voljo, ter jo zakuje v svojo sužnost! c) Greh človeku vest o gl uši. Vest nam je notranji glas, kteri nam na znanje daje ali smo prav storili, ali ne prav. Kedar dobro delamo, nas vest polivali, in nam serce razveseljuje; če pa hudo delamo, postane vest nemirna in nepokojna, nam grenko očitovanje nareja, in nam z britkostjo zaliva serce, sosebno po pervem smert-nem grehu. Večkrat pa ko grešnik greh ponavlja, bolj mu vest zadremlje in zaspi, ter ogluši. S. Marija spokornica je že s sedmim letom zgubila svoje stariše. In zdaj jo je njen stric , puščavnik Abram, prav lepo redil, ter jej celih dvajset let varoval njeno nedolžnost. Zdaj pa jo hinavski zapeljivec zapelje v strašen greh. Ko se zapeljana sirota zave svojega greha, jo vest tako neusmiljeno peče in grozovito ujeda, da vsa obupna zdihuje: „Gorje meni! gnado božjo sem zgubila; trud mojih svetih učenikov je zgubljen; zgubljeni so njih lepi nauki. Toliko let sem Bogu služila; zdaj je, kakor bi mu ne bila služila. Gorje meni ! kaj mi je storiti ? kam ini bežati ? Boga sem zapustila, stricu se prikazati ne smem, in tudi več nisem vredna, da bi me še učili, ali pa v sedanji nesreči tolažili. Zbežala bom v daljne kraje, kjer me noben človek poznal ne bo. Zgubljena sem; zame ni zveličanja!" Takó je žalovala in res zbežala v daljno neznano mesto, kjer jo je nek kerčmar v službo vzel. Pa pervega smertnega greha se človek vstraši, drugega že lagleje stori, potem mu vest zadremlje in zaspi, in v naj večih grehih mirno živi. Tako se je tudi Mariji godilo; iz enega greha pade v drugega in prav razuzdano živi. In gotovo bi se bila po-gubila, ko bi je nje skerbni stric ne bil spet našel, pripeljal na pot pokore in po poti pokore v nebesa ! d) Akoravno pa greh človeku vest ogluši, in ga nekama mirnega in pokojnega stori v sredi njegovih hudobij , mu vendar le ta mir ni oveseljivni mir, ta pokoj ni dobrotni pokoj, temyeč je goljufni mir in pokoj. Ce mu tudi vest zaspi, vendar le vedno ne spi ; tu in tam se mu spet zbudi, in mu nepokoj dela. „Za grešnika ni miru, 1 pravi s. pismo; in res pregreha človeku vzame dušni mir in pokoj. Kedar se po storjenem grehu svoje pameti spet zave, nikakor ne more poterditi svojega grešnega djanja, in se z mirnim in veselim sercem ne more spomniti na Boga, ne more pogledati na samega ^sebe ali na bližnjega, ne ozreti se v pretekle ali prihodne dni. Če se spomni na Boga, ga mora ta misel s strahom napolniti, ker je z grehom žalil neskončno svetega Boga, neskončno pravičnega Gospoda, največega dobrotnika, najboljšega Očeta in svqi iega nekdajnega Sodnika. — Če pogleda sam na sebe, vidi, da ni ravnal tako, kakor mu je ukazovala zdrava pamet, temveč tako, kakor je dohtevalo budo poželjeuje, in se mora toraj sramovati samega sebe. — Če pogleda na bližnjega, mu stopijo pred oči prijatli in znanci, kterim zvestobe ni deržal ; nedolžni, ki jih je zapeljal in pohujšal ; siromaki, ki jih je v potrebi zapustil, ali celò odiral in zatiral. — Če se ozre v pretečene dni; mu stopi pred oči cela versta gerdih pregreh, ki jih je doprinašal, krivic, ki jih je storil; in če oberne svoj pogled v p riho dno življenje, se mu kaže le žalosten konec iu nesrečna večnost. — Naj si toraj grešnik tudi še toliko prizadeva, v posvetnem šundru in razveselje-vanju znebiti se teh nepokojnih misel, popolnoma se jih le vendar znebil ne bo , pravega miru in pokoja vendar le našel ne bo. — Kralj David je enkrat hudo grešil, in vendar mu je ta greh_ toliko britkost prizadjal in nepokoja, da je, kakor sam pravi, noč in dan jokal nad njim. e)Smertni greh vzame človeku posvečuj o čo gnado božjo, in z gnado božjo božjo prijaznost, ga oropa vsega zasluženja, kte-rega si je nabral s svojimi dobrimi deli; ga iz otroka božjega naredi otroka jeze božje ; mu pri tej priči zapre nebeške vrata, pekel pa mu na stečaje odpre, ter ga večnega pogubljenja vrednega stori. Glejte, koliko nezmerno škodo naredi smertni greh človeški duši ; pa mu tudi 2) na telesu škoduje neizrečeno veliko : a) Greh človeku zdravje spodkopava in mu življenje krajša. Vsaka huda strast nareja nenavadno in škodljivo gibanje v mehkih in terdih delih našega života, moti ali zavira njih dela in opravila, slabi vse telesne moči, in napravlja mnogotere bolezni , ktere se poprej ali pozneje pokažejo na človeškem telesu, in spravijo človeka pred časom v grob. In tega ne dela samo nezmernost v jedi in pijači ali pa nečistost, ampak tudi jeza, sovražtvo, ljubosumnost, častilakomnost, nevošljivost in vsaka druga huda strast. Marsikteri človek bi bil morda učakal še enkrat tako veliko let na tem svetu, ko bi ta ali una strast ne bila gospodovala nad njim ! b) Greh podira človeku tudi časni blagor in poze-meljsko srečo. Včasih greh človeka kar naglo pripravi ob premoženje in blagostanje. Kar je veliko ljudi v veliko letih z velikim trudom privarovalo, vtegne en sam zapravljivec pognati v enem letu. Pa če tudi hudobni človek veliko premoženja ima, kaj mu bo pomagalo, ko ga z nepokojno vestjo nikdar ne bo prav vesel ! Lakomnik, postavim, od vsega svojega premoženja nima nič veselja, ker si še potrebnega ne privošči. Pa tudi zapravljivec svojega pre- moženja ni dolgo vesel ; in še to veselje, ki ga ima, mu je mnogo in premnogokrat skaljeno po raznih neprijetnostih, ki jih zaprav-ljivost vodi za seboj. c) Greh nepokoj dela med domačimi in med tujimi, in s tim življenje greni, in vsako veselje skali. Kjer pregreha gospodari, ni ljubezni med starši in sosedi ; ne pravega zaupanja med gospodarji in posli ; ne zvestobe in edinosti med zakonskimi; ne prave prijaznosti med sosedi, in tedaj tudi ne prave sreče in zadovoljnosti. d) Greh pripelje po nesrečnem življenju za seboj tudi nesrečno sme rt. Kakoršno življenje, taka smert. Za bogaboječim življenjem pride srečna smert, za pregrešnim življenjem nasledva nesrečna smert. In če je smert kar nasledik greha že pravičnemu človeku strahu in groze polna, koliko bolj strašna bo še le grešniku! Kaj čuda, če toliko grešnikov na smertni postelji obupa ! Vidite tukaj na kratko popisane greha žalostne naslede ! Kdo bi se toraj greha ne bal, ki toliko hudega napravi na duši in na telesu ? Sklep. Svetega Ludovika, kralja Franeozkega, pobožna mati Blanka je skoraj vsak dan prigovarjala svojemu sinu, ter mu rekla : „Moj sin ! spomni se, da je na svetu razun greha ni nesreče, in ako-ravno te priserčno ljubim z vso svojo materno ljubeznijo, bi te vendar le rajši vidila pri tej priči na mertvaškem odru ležati pred seboj, kakor pa, da bi mogla kdej slišati, da si padel v to nesrečo."--In ravno ta sveti kralj je vprašal enkrat nekega gospoda, kaj bi si zvolil, ko bi mu bilo zapovedano zvoliti si eno zmed dveh hudih reči, ter ali gobov postati ali pa v smertni greh pasti? Na to je gospod odgovoril, da bi rajše storil trideset smertnih grehov, kakor pa gobov postal. Kralj pa ga zaverne rekoč : „Vi pač ne veste, kaj se pravi, Boga žaliti ; vedite, da je ni veče nesreče, kot je smertni greh; in naj ga človek tudi še tako močno obžaluje, vendar le o smertni uri nima nobene gotovosti (zagotovljenja), ali mu bo Bog hotel greh odpustiti." — O ljubi Bog, varuj nas toraj vsakega greha, sosebno pa smertnega ! Àmen. Pridiga z,a cvetno nedeljo. (Od krotkosti; gov. J. A-st.) Glej, tvoj kralj pride k tebi krotek. Mat, gl, Y vod. Ni mi ! treba skazovati, zakaj sleherni zmed nas to veruje, da Jezus Kristus je neskončno moder, neskončno mogočen in neskončno velik kra!j, kteremu je vsa oblast dana v nebesih in na zemlji, v kterem so vsi zakladi modrosti in znanja skriti, in kterega kraljestva ne bo konca. Od tega velikega kralja pravi današnje evangelje: „Glej, tvoj kralj pride k tebi krotek." Kako je to? ali ta neskončni mogočni kralj, kralj nebes in zemlje, nima nobenega boljšega in lepšega častnega imena, kakor tega, da je krotek? Saj se vendar v starem testamentu imenuje: kralj moči — kralj časti — Gospod vojsknih trum — kralj kraljev in Gospod gospodovavcev. Res je, da se tako imenuje, vendar pa Kristus pred vsemi drugimi častnimi imeni nar raji to častno ime ima : „Krotki kralj." To ime On hoče imeti, zato ker svoje podložne s krotkostjo vlada, in nič bolj ne želi, kakor da bi ga podložni v krotkosti posnemali. Zato tudi pravi : „Učite se od mene, zakaj jaz sem krotek," kakor da bi hotel reči : Moje modrosti, moje vse-gamogočnosti, moje vsegapričujočuosti in drugih mojih visokih lastnost ne morete posnemati, zato posnemajte mojo krotkost ; to pa zamorete. Zato tudi jaz danes vam rečem: „Učite se od svojega Zveličarja; zakaj On je krotek. čednost krotkosti stori, da ste pravi njegovi učenci." — To bomo danes premislili. Razlaga. Krotek se mennje tisti, kteri se, če ga kdo žali, ne razserdi, kteri hudo ne s hudim, ampak z dobrim povračuje, kteri iz lju- bezni do Boga in bližnjega vse hudo preterpi, in tako v miru svoje • duše ostaja. Sv. pismo pravi : „Spolnuj svoje dela s krotkostjo, in tako si boš zraven spoštovanja tudi ljubezen ljudi pridobil." Kar nam sv. pismo, to nam tudi skušnja kaže. Serditega in togotnega človeka nobeden ne ljubi, in ljudje, če le morejo, ogibljejo se ga, in če je predpostavljen, le tresejo se pred njim, in v sercu ga zavidijo ; krotkega človeka pa vse rado ima, vse ga ljubi, in če je predpostavljen, ga ljudje že iz ljubezni radi ubogajo. Lepa beseda lepo mesto najde; naglost, derečnost jezo in togoto napravi. Če se pa s krotkostjo že ljudem prikupimo, bomo si ž njo še toliko bolj božje dopadanje pridobili. Kar Zveličar od mirnih pravi, sme se tudi od krotkih reči: „Otroci božji bodo imenovani." Krotkost nas ne stori samo otrok božjih, ampak ž njo postanemo tudi nekako Bogu podobni. Bog je nespremenljiv, naše serce, naša volja pa je vednemu spreminjanju podveižena ; zdaj smo veseli, zdaj žalostni ; zdaj smo polni ljubezni, zdaj polni sovraštva in brit-kosti. Krotki človek pa si je zmirej enak v sreči kakor nesreči, med prijatli kakor med sovražniki, in vse nadloge in težave voljno brez mermranja prenaša. Kedar ga ljudje zaničujejo, žalijo, opravljajo, obrekujejo, preganjajo, premaguje svojo jezo, in ji ne da prostora v svojem sercu. On strahuje svoj jezik, da ue povračuje hudega z hudim, da se ne huduje in ne pritoži. Krotki človek si je zmirej enak, in ne zgubi dušnega pokoja, in v tem je Bogu podoben, kteri je nespremenljiv. Vendar, tega vi ne tajite, da bi krotkost ne bila lepa, Bogu dopadljiva čednost, to pa pravite, da je težko, ja skorej nemogoče, to čednost si pridobiti. Vam to napčno misel odvzeti, mi je treba le nektere zglede vam povedati, iz kterih böte razviditi zamogli, da so ljudje z ravno takimi slabostmi in v ravno takih skušnjavah, od kterih vi pravite, da vam je nemogoče krotkim biti, to čednost si pridobili, in si jo v nar težavniših okoliščinah ohranili. Kdo je imel več vzroka serditi se, kakor Mozes? Kralj Farao se mu je terdovratno zoperstavljal, in ni hotel ljudstva iz Egipta izpustiti ; tudi ljudstvo samo ga je k jezi dražilo z nepoterpeželji-vostjo, z mermranjem, s pritožbami, z nestanovitnostjo, in nepokorščino in z vsakeršnimi pregrehami. Mozes pa je vse to prenašal poterpežljivo in krotko, in se ni dal jezi premagati. Zato mu pa tudi sv. pismo to lepo spričevanje daje : Mozes je bil narkrotkejši mož med vsemi ljudmi, ki so na zemlji prebivali. Tudi kralj David se je krotko obnašal proti Savlu, kteri je bil njegov nar hujši sovražnik, proti Semeju, kteri ga ni samo preklinjal, ampak je tudi kamnja v njega metal, in še proti veliko drugim, tako da sv. pismo zavoljo njegove krotkosti pravi od njega, da je bil mož po volji božji. Od sv. Terezije pripovedujejo, da se nikoli nobena nar manjša jeza, nepoterpežljivost ali nepokojnost njenega serca ni lotila. Vsakdan je bila z obilnimi opravili preobsuta, in zraven še dostikrat grajana, zaničevana in obvekovana. Pa dušnega pokoja ni zgubila, in jezi ni prostora dajala. Sv. Ignaci Lojolanski je bil pred svojim spreobernjenjem ju-našk vojak, in zlo k jezi nagnjen. V poznejšem času pa je s pomočjo božje gnade tako moč čez samega sebe si pridobil, da nobena reč ni bila v stanu njegovega dušnega miru mu razdreti. Če so imenovani svetniki svojo jezo premagovati zamogli, zakaj bi tudi mi ne mogli? Tisti Bog, kteri je njim pomagal jezo premagovati, pripravljen je tudi nam pomagati, če si le tudi sami prizadevati hočemo, svojo jezo potlačiti. Da pa nobeden ne bo rekel, da takih izgledov svetnikov, kakor sem vam zdaj od njih povedal, slabi človek ne more posnemati, vam hočem še to povedati, kar se pripoveduje od Španskega kralja Filipa II. Ko je ta kralj v dan svojega kronanja s kraljico na zvišauem kraju pred altarjem sedel, vergei je cerkveni strežaj (mežnar), ki je ljudstvo zaderževati hotel, da bi ne bilo naprej sililo, dve sve-tilnici ali lampici na tla, in drage oblačila kralja in kraljice so bile z oljem polite in pomazane. Kaj bi nekteri zmed vas počeli, ko bi se hlapcu ali dekli po nesreči primerilo, da bi se lampica zvernila, in vaše oblačila se z oljem pomazale? Pred ko ne bi se vi jezili, bi zmerjali in preklinjali ubozega posla, kteremu se je taka nesreča primerila, Kralj Filip pa ni tako storil; ampak je z ubogim strežajem imel usmiljenje, in je s svojo krotkostjo vsem pričujočim pokazal, da z božjo gnado zamore svojo jezo premagati. Tega kralja ne častimo kakor svetnika, in vendar je imel lepo čednost krotkosti na sebi. In kar je še več, ajdovski pisavec Plutarch nevoljen zavoljo jeze, ktera ga je večkrat napadla, sklenil je, jezo premagovati, naj velja, kar hoče. Zato si je naprej vzel, mirno in pohlevno se zader-žati, ko bi njegova žena, ali njegovi otroci in posli ga žalili, in vse kletve in vsega zmerjanja se zderžati. Pervi dan mu je bilo zlo težko to zaobljubo spolniti. Drugi dan je zopet sklep ponovil, in mu je bilo že ložej kletve in zmerjanja se zderžati. In ko se je veö dni tako naprej obnašal, odložil je svojo hudo navado in čednost krotkosti si pridobil. Pri takem premišljevanju, ljubi moji, moramo reči, kar je rekel sv. Avguštin, ko je enake resnice premišljeval „Če to so ti in uni mógli, zakaj bi tudi jaz ne mogel?" Ja, če je uni kralj mogel, če je uni nevernik mogel krotek biti, tudi ti zamoreš, če le