Časopis s podobami, sa slo?ensko akiiao.
Štev. 10.             V Ljubljani 1. oktobra 1880.           Leto X.
"I  ,', .-.,    ,:  •¦¦       S\   '.                                                                                      ¦      .¦¦:!.¦-.    '    '
TCI           Sirota.
¦Wl °dnik& svoja vddno sem ljubila,                                          •. ^
<5t^!    Držala ukov njiju se zyesto; X  Dobrot nikoli nijaem pozabila:
j      A prah obema davno je telo.                                            '
i,                                    '                                                                                I     '  '    '*'. 'V'i'
Umrl je t dobi krepkej otec mili,
Pod wimljo skrb o meni z njim je žla; Potoci iz očij so mojih lili ,  '- ¦-                                      Na otčev tihi grob, na črna tla.
Tež&Tnih let mi j6dva p6to mine, Od kar nesrečo sem trpela to;
J   1 '                                  A sadeno me nove bolečine:
Moči kopneti materi začno.
Oh, tudi ona pade v bol nevarno;
Jaz čula sem in stregla bez mirii,
¦'" '  '                  Zdaj tekla po zdravnika, zdaj v lekarno.
.  '                       ,Ne hodi, bčerka! —. To ne da hladd!"
Globoka noi je, mati vže ne stoia,                          ^            . i •;
¦ ¦•''                   '                      Grii in sope, smrtno se poti;                                       '
1  .¦'"¦           '           ¦          Ne sliši mojih ni besed in joka,                '            '        "    1?   "'
».¦i>;'               ,     .            Izdahne, glavo nagne in zaspi.         ' i"i  '   '      '  '   .iuit'.'
. .                                    ¦                                                                                                                                     r-i'',                            iii   M i'"
' '    *                                  Gorje!   Preljuba moja sladka mati!
" '  ¦     ¦                             Kako jaz prebolim udarec ta ?                                 !
146
Kako brez tebe, tj6 mi je ostati ? Ob, kje sirota bodem zdaj doma?
Zakaj. zakaj si koso bridko svojo
NemOa smrt! prinesla zopet k nam ? Zakaj si vzela sročo zadnjo mojo,
Pehnila zemlji jo v molčeii hram ?
¦ Kako in kje si najdem tolažila ?
Zaprt je, tnj mi je vesoljni svšt; Vseh iipoy cvetnih sem se iznebfla; Le Bog opora bodi mojih let.
PoTsod sem na širokej zemlji sama,
Solzim se. molim, delam dan na dan; Izprosi ti mi, draga moja mama!                                        ;
Da mene vzame Bog pod srojo bran.
Tvoj posveoeni prah naj zemlja hrani,
A ti si z otcem zdnižena sedaj; Jedina hči v spominu ti   ostani,
Pokliči konci dnij jo v sveti raj!
Antonija F.