333 Jonatan Vinkler KOMENSKÝ IN »ČAS SKRAJNOSTI« PRI SLOVENCIH 1: VELIKA DIDAKTIKA IN KOMENSKÝ V ZADNJI IZDAJI S praško pomladjo 1989. se je iz češke politične in družbene stvar- nosti dokončno poslovila nenavadna epoha. Znameniti češki barokist, literarni zgodovinar Václav Černý jo je poimenoval s sintagmo »zože- ni prostor«. Frontman češke subkulture osemdesetih let dvajstega stole- tja Petr Placák pa jo je v svojem dokumentarnem knjižnem eseju Špicelj skozi postavo udbovca upodbil z enako neprizanesljivo (avto)ironijo in ciničnim realizmom, kot je to dobrih osemdeset let pred njim za pokoj- no Habsburško monarhijo ob koncu dolgega »stoletja meščanov in re- volucij« storil Jaroslav Hašek. Slednji je skozi povsem neobičajno nava- dno literarno osebico dobrega vojaka Švejka in njegove bizarne prigode v miru in vojni podobno kot Placák s »špiclji« z vsakim stavkom svoje strukture prikliceval v zavest podobe nesvobode, vsesplošnega strahu pred totaliteto oblasti, pred odkritosrčnim in neženiranim govorjenjem lastne misli v javnosti, pred izsiljevanjem ... Predvsem pa pred prislu- škovanjem in ovaduštvom. Po 1989 so se tudi na Karlovo univerzo v Pragi vrnili učenjaki, ki so bili tam v času komunističnega totalitarizma »proskribirani« in so sme- li npr. le v čitalnico Filozofske fakultete ali katere drugih knjižnic, pa še to le pod budnim očesom vseprisotne oblasti, tisti, ki so svoje monogra- fije pisali »za predal«, po praški pomladi pa so v predavalnicah znova lahko govorili tako, kot časti ugledne univerze, najstarejše za Alpami v nekdanjem Svetem rimskem cesarstvu (1348), pritiče – brez zadržkov in tisto, za kar so bili prepričani, da sodi k akademskemu delu in življenju. Stati in obstati 16(2020): 333-353 https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(32)333-353 334 rAZPrAVe, ŠtudiJe eden teh je bil tudi bohemist prof. dr. Aleksandr Stich, ki se je na Filozofsko fakulteto vrnil leta 1990 in bil nato s svojimi asistenti, dok- torskimi študenti (V. Petrbok, r. Lunga, J. Linda, J. Linka, M. Valašek idr.) in sodelavci sozaslužen za bogat razcvet češke barokistike zadnjih desetletij. eden od vrhuncev tega razvoja je bila zagotovo razstava Sláva barokní Čechie s kuratorjem Vítom Vlnasom (2001), ki je imela namen resno zatresti interpretacijski ključ »dolgega trajanja« v češki kulturi. ta je obdobje baroka bolj ali manj enoznačno od srede 19. stoletja ra- zumeval, poimenoval in pojasnjeval s sintagmo iz naslova znamenitega Jiráskovega zgodovinskega romana – »temina«. toda še pred tem se je zgodil, za pogled od zunaj morda še dosti pomembnejši, miljnik: 1996. je izšla monografija Až do předsině nebes Václava Černega, v katerem je ob množici novih spregledov in branj starih besedil zlasti pomenljiva konstatacija Černega, da (je) vsaka epoha, pa tako tudi barok, s svojim novim branjem literarnega kanona predstavlja(la) prej tisto, kar je žele- la postati, kot tisto, kar je zares bila. to je veljalo po mišljenju Černega za baročno katoliško branje predbaročnih avtorjev, tudi nekatoliških, pa velja tudi za branje temeljnih besedil svetovnega kanona nekatoliške nabožne književnosti v obdobju med 1945 in 1991 v slovenskem prosto- ru, z odmevi pa tu in tam še celo do konca 20. stoletja. Podobno, kot je znanost v zadnjih dveh desetletjih opravila resno re- fleksijo svojega vedenja in pogledov na dobo baroka v primarnem »do- gajalnem« prostoru Jana Amosa Komenskega, na Češkem, je smiselno nekaj podobnega, seveda v omejenem obsegu, opraviti tudi za trenutno stanje izdajanja Jana Amosa Komenskega pri Slovencih. Velika didaktika (1995) v slovenskem jeziku Zato prihaja v razvid izdaja Jan Amos Komenský, Velika didaktika (Novo mesto, 1995; nadalje JAK Vd). Slednja je zadnje delo Komenskega, ki je tekstno integralno izdano v sodobnem slovenskem jeziku, in je tudi edina knjiga znamenitega Čeha, ki ima v slovenskem intelektual- nem prostoru najširšo recepcijsko zmožnost. to pomeni, da je izdana v 335 JoNAtAN ViNKLer sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, ki tako splošnemu bralcu kot bralcu-poznavalcu ne predstavlja težav pri dekodiranju prevodnega be- sedila, in je recepcijsko dostopna vsaj v splošnih in univerzitetnih knji- žnicah (delo je po podatkih sistema CoBiSS na voljo v 116-ih slovenskih knjižnicah za različne tipe bralcev), empirična preverba avtorja pričujo- če razprave pa kaže, da je glavni recipient študent (izvodi, ki sem si jih izposodil in pregledal, kažejo topogledno rabo: knjige so namreč pod- črtne z različnimi barvami, kar je imeti za posledico študentskega štu- dijskega branja, toda pretežno le uvoda, ne pa tudi prevoda izvirnika) Presoja izdaje JAK Vd je pomembna, ker utegne postreči s točko nič, kje v procesu sodobne recepcije Komenskega se nahaja generalizi- rani slovenski bralec-poznavalec, ki topogledna dela bere kot primar- ne vire in nato na njih gradi refleksivno recepcijo (znanstveno pisanje, ki verjetno tudi v pedagogiki me more povsem mimo primarnih virov). Zrenje in presojo JAK Vd, toda tudi drugih podobnih izdaj, morejo definirati naslednje določnice: 1) mesto izvirnega besedila, v tem primeru Jana Amosa Komenskega, v kanonu temeljnih virov na področju religijske in kulturne zgodo- vine ter didaktike in pedagogike; 2) predpostavljeni bralec tovrstnega besedila v slovenskem prevodu in njegov horizont pričakovanja ob tovrstnih izdajah, kot se zdi, da je JAK Vd; 3) formalne določnice, ki jih mora tipološko analogna izdaja standar- dno izpolnjevati glede na stanje razvoja ekdotike na zadevnem po- dročju v trenutku lastnega nastanka; 4) vsebinska kvaliteta in kvantiteta znanstvene obravnave, ki mora upo- števati načela znanstvene poštenosti, relevantnosti, (kolikor je mogo- če) celovitosti obravnave (vsaj posameznega problema) in skladnosti z objavljenimi, toda verificiranimi dognanji lastne stroke pišočega raziskovalca, v primeru JAK Vd pa tudi različnih vej zgodovinopisja. točka 1 za JAK Vd pomeni, da je treba upoštevati središčnost Velike didaktike Jana Amosa Komenskega v njegovem didaktično-pedagoškem spisju in v recepciji, tudi slovenski, skozi zgodovino. Zato je pričakova- 336 rAZPrAVe, ŠtudiJe ti, da bo branje tega besedila, ki je po nastanku primarno tujejezično in ni literarno delo v ožjem pomenu besede (tj. tekst, kjer bi bila v ospred- ju estetska funkcija besedila), študijsko. to pomeni, da je prva izbira za formalno obliko izida takega dela (znanstveno)kritična izdaja prevoda. Slednje nujno vzročno-posledično določa tekstno podobo izdaje, in to- rej na njeno besedilno strukturo, posamezne obvezne dele (število, za- poredje, obseg, globina obravnave) le-te in besedilna sredstva. Premislek o primarnem recipientu (točka 2 zgoraj) mora glede na uveljavljeno literarnovedno metodologijo (Jauss 1998, 395–452) upošte- vati horizont pričakovanja predpostavljenega bralca. V zvezi z JAK Vd to pomeni, da si je treba zastaviti vsaj dvoje vprašanj: a) Kaj predpostav- ljeni bralec-poznavalec ve o sami snovi dela, tj. o Veliki didaktiki in Janu Amosu Komenskem, njegovem času, prostoru in izventekstnih konte- kstih nastanka Velike didaktike ipd., in b) kaj predpostavljeni bralec ve oz. kakšne tekstne izkušnje, in torej pričakovanje, ima o besedilni po- dobi, v kateri je morda že recipiral podobne besedila, tj. primarne vire, pred branjem JAK Vd. Ne dovolj celovit ali sploh neopravljen premislek o horizontu pri- čakovanja – slednji bi moral rezultirati v obliki izdaje, ki bi s predpos- tavljenim bralcem vzpostavila skupni mentalni tekstni prostor oz. toč- ko nič, s katere se more začeti pri bralcu sprejemanje novine v besedilu – more privesti do delne ali popolne redukcije recepcije, včasih, ob po- sebej večpomensko bogatih besedilih, pa do tako silovitih komunika- cijskih »kratkih stikov« med besedilom in recipientom, da literarna ko- munikacija stopi povsem v ozadje družbenih vsebin, ki jih je priklicala. Kot posebej indikativen primer, da lahko neupoštevani horizont pričakovanja in, posledično, mimobežna literarna komunikacija med avtorjem in urednikom na eni ter bralcem na drugi povzročita celo »literarno vojno«, si velja priklicati iz spomina zgodnjo recepcijo pe- sništva Franceta Prešerna, in sicer literarnih vrst, ki jih je pesnik da- jal v obtok in branje bidermajerskemu bralcu z začetka tridesetih let v Kranjski čbelici. 337 JoNAtAN ViNKLer Zagate s horizontom pričakovanja: digresija k Prešernu in Kranjski čbelici Na pojav Prešernovega polnokrvnega literarnega romantizma so postali na začetku tridesetih let 19. stoletja (o)pozor(je)ni tudi kompe- tentni bralci izven Prešernove domače Kranjske, zlasti češki preporo- ditelji, ki jih je z novostmi v slovenski literaturi med svojim bivanjem 1831. v Pragi seznanil nihče drug kot Jernej Kopitar. Med svežimi iz- dajami na slovenskem knjižnem trgu je bila tudi Krajnska čbelica, na katero je Kopitar zelo verjetno opozoril Františka Palackega, izpriča- no pa Františka Ladislava Čelakovskega (Bílý 1907, 286). Palacký je bil Prešernu naklonjen: Čelakovskega je spodbudil k pisanju knjižne oce- ne Kranjske čbelice, bil pa je tudi med češkimi prejemniki Prešernovih Poezij (1848) (Kocjan 2001). Čelakovský je vzel (s)po(d)budo Palackega resno in je napisal obširno recenzijo prvih treh zvezkov Krajnske čbeli- ce (1830–1832), le-ta pa je imela, prevedena v nemščino in recipirana pri slovenskem bralcu, daljnosežne posledice za razvoj slovenske literature. recenzija je bila naslovljena s Krajinská literatura in je izšla na straneh 443–454 v četrtem snopiču šestega letnika Časopisu českého Museum za leto 1832. Muzejník pa je bil takrat najpomembnejši časopisni organ če- škega preporoda predmarčne dobe in pod dinamično ter spretno ure- dniško taktirko Františka Palackega, z recenzijo pa je postal Prešeren znan tudi češkemu bralcu, vsaj estetsko vzgojenemu recepcijskemu kro- gu, ki je sprejemal Časopis českého Museum. Krajinská literatura je snovno razdeljena na dva dela. Prvi del tvori estetska ocena Krajnske čbelice kot celotnega podjetja ter posameznih besedil. Čelakovský je Krajnsko čbelico po estetski plati včlenil v razvoj- no linijo slovenske literature, ki je po njegovem pot od utilitarnosti k li- terarnosti. izjemni pomen Čbelice v razvoju slovenske literature je iz- peljeval iz trditve, da slednja menda nima predhodnikov in vzorov, na katere bi se naslanjala in jih nadaljevala. iz te njegove sodbe so bili izvzeti samo Valentin Vodnik, Peter dajnko in urban Jarnik, ki so v Krajinski literaturi posebej omenjeni in ocenjeni. Čelakovský je o estetskem pomenu Krajnske čbelice napisal: 338 rAZPrAVe, ŠtudiJe Za toliko bolj ugoden, kolikor manj je pričakovan, pojav v slovenski li- teraturi štejemo tri doslej izdane dele Krajnske čbelice. Vsebujejo zgolj pe- sniške sadove različnih vrst, povečini izvirna dela, ki so tako po vsebini kot po jeziku še kar posrečeni izdelki. (Čelakovský 1832, 444.) Povzetek prvega dela recenzije je hvalnica Prešernu, njegovim pesni- škim darovom, preko njega pa glede na Prešernovo pesniško usmeritev tudi novi estetski smeri. Kar pa je v isti sapi tudi že polemika z naspro- tno estetsko smerjo: in zdaj o g. Prešernu, čigar imenitna dela dajejo Krajnski čbelci poseb- no vrednost in lepoto. ta mladi pesnik [...], ki ga je narava oskrbela z bo- gatimi darovi, je resnično vreden častne dobrodošlice v vrstah slovanskih pesnikov ... Svojo moč je preizkusil v pesmih raznih vrst, v lirskih, elegič- nih, satiričnih, v romancah, epigramih in sonetih; v vseh vrstah izpriču- je enako spretnost, enako živahnost in ubranost misli. Sicer pa je – kolikor nam je moč soditi o tej reči – njegova dikcija čista, jedrnata in pristno slo- venska, verz pa tekoč in zveneč. (Čelakovský 1832, 445, 446.) drugi del recenzije je odločna polemika z v prvi polovici 19. stoletja še vedno izrazitim razumevanjem literature kot služabnico pouka. Pri tem Čelakovský ni vzel v mlin samo danjčice, metelčice in njunih iz- najditeljev, temveč je lokalne slovenske črkarske marnje spretno naob- rnil kot kritično bodico proti domačim slovničarskim pismoukom, ki so se tudi na češki jezikovni fronti bodli okoli pravopisnega vprašanja – kaj početi z i in y v stari češkobratski ortografiji. Polemičnost se je ka- zala skozi Čelakovskega obsodbo slovenskega slovničarskega, v njego- vem času predvsem v abecednem novatorstvu kažočega se mesianizma. upoštevati kaže namreč dejstvo, da pri Čehih v prvih desetletjih sto- letja meščanov, pri Slovencih pa še globoko v 20. stoletje jezik naroda ni bil razumljen le kot prefinjeno strukturiran znakovni sestav za komuni- kacijo, temveč predvsem kot znak bolj ali manj množične identifikacije. Zato je imela tudi javna polemika o dozdevno izključno jezikoslovnih vprašanjih, torej polemika, ki bi imela za svojo referenco zgolj jezik kot sredstvo komunikacije (ne pa tudi identifikacije!), le izjemoma strokov- ni značaj (Macura 1995, 42–60). Narodni preporod je bil namreč doba, 339 JoNAtAN ViNKLer ko se skozi nacionalno identifikacijo rojevajo novi narodi, ki so prete- žno določeni s kulturnim modelom, kateri temelji največkrat na jeziku in literaturi; so zamišljene entitete – narod (in njegov možni, ne pa tudi nujni atribut – država) se najprej konstituira skozi jezik narodove litera- ture. Jezik in literatura sta bila znaka, ki naj bi določen narod narejala za samobitno entiteto. Ker v dobi narodnega preporoda jezik ni bil le zna- kovni sistem za komunikacijo, temveč tudi, če ne predvsem znak (bolj ali manj množične) družbene identifikacije – torej ne samo sporazume- vanja, temveč predvsem (ne)sporazumljenja –, se v preporodnih pole- mikah okoli jezika kaže predvsem to, kako si njihovi udeleženci glede na lastno politično, versko, estetsko in drugačno usmeritev predstavlja- jo, da naj jezik reprezentira narod in njegovo podstat. Premišljati o na- rodnem jeziku pomeni zanje premišljati o esenci narodne nravi, zato je v preporodnih polemikah o jeziku in/ali literaturi eno temeljnih vpra- šanj naslednje: Kaj glede na določeno z ideologijo, filozofijo, estetiko ... zamejeno pojmovanje narodove podstati sodi v jezik in literaturo oziro- ma s katerimi znaki naj bo v jeziku in literaturi predstavljeno tisto, kar določen narod razločuje od vseh drugih narodnih entitet in ga tako na- reja za nekaj posebnega ter iz sebe se ustanavljajočega. Vprašanje, ali Prešernove pesmi sodijo v narodno literaturo ali ne, je bilo vprašanje, ali lahko nek pesnik z izrazom svojih snovi in idej pred- stavlja narodovo podstat. Če ne, kdo naj jo reprezentira in kakšna naj bo narodova identiteta in identifikacija. o slednjem se je, kakor izhaja iz vi- rov, rigorističnim duhovnikom še kako zdelo vredno prepirati; narodne podstati »pobožnih« Slovencev kajpak ne more predstavljati nekdo, ki more ne le jezik, temveč celo abecedo oskruniti s »pohujšljivo«, rigori- stični interpretaciji narodnega kajpak čisto nič ustrezno poezijo. Črkopis kot formalni prenosnik sporočila najbrž ne more biti »oskrunjen« s sa- mim sporočilom, toda zdi se, da v Prešernovem času vsi niso delili tega mnenja – vsaj njegovi idejni nasprotniki ne. Jožef Burgar je npr. v de- seti številki Illirisches Blatt, kjer so Metelko in njegovi objavili odgovor na prevod in Čopove opombe h Krajinski literaturi, zapisal, da »naj bi se nova abeceda [metelčica] ne oskrunila z nobeno nravstveno spotaklji- vo pesmijo« (Slodnjak 1960, 322). 340 rAZPrAVe, ŠtudiJe Najprej je v Illirisches Blatt s Čopovim obsežnim, toda slovenskemu bralskemu občestvu še kako primernim dostavkom pospremljen izšel nemški prevod Čelakovskega recenzije iz Časopisu českého Museum. Prevod ni bil Čopovo delo, kot se občasno še vedno bere, temveč izde- lek v Ljubljani živečega Čeha. Čopova objava recenzije, ki je prišla izpod peresa uglednega pesnika in humanista iz dežel svetováclavske krone, je bila povsem času primerna afirmativna obramba Krajnske čbelice in s tem nove estetske smeri. ta nova smer je zagovarjala načelo, da je li- teratura zavezana zgolj estetskim kriterijem, ne pa služenju šolski tabli ali križu, če naj se imenuje in je tudi sprejemana kot literatura in ne kot škandalozno »svinjepisje«. da je bila takšna apologija še kako potrebna, se razkriva skozi naslednje Prešernovo pismo Čelakovskemu (Ljubljana, 29. april 1833), kjer Prešeren omenja, da je »omejenost [...] janzenistov našla v /Krajnski čbelici/ ńravstveno spotakljive pesmi «́ (Prešeren 1960, 202). Svojemu korespondentu tudi napiše, s kakšnimi sredstvi se je rigo- ristični cenzor Jurij Paušek spravil nad Čbelico in poskušal preprečiti iz- dajo njenega četrtega zvezka. tako je iz estetskega in idejnega boja nas- tal tudi cenzurni (Paternu 1976, 234–235), in to predvsem zato, ker da je v pesmih dr. Prešerna še veliko nravstveno spotakljivih mest, ki so cenzor- ju Čopu menda ušla, in ker je sploh fantazija tega pesnika [Ali zaradi od- mevne in ugledne tuje recenzije Čelakovskega?] dobila obžalovanja vreden moraličen sunek, ko kljub dobro mišljenemu svarilu dunajskega cenzor- ja [Kopitarja] ne odneha od svoje najljubše snovi, [...] od svinjanja (Preše- ren 1960, 203). Zgornje Pavškovo »svinjanje« je zadevalo Prešernovo izbiro ljube- zenske (erotične) tematike, konkretno pa verze iz Nove pisarije, ki jih je Prešeren za rokopis drugega zvezka Krajnske čbelice stiliziral takole: Zares bi škoda blo! Zdaj od nedelje do druge šestkrat se srce jim vname, in šega je, kdor pride pred, pred melje. Zastavljata se torej vprašanji: zakaj so Prešernove pesmi pri sočasnem slovenskem bralcu naletele na tolikšno nerazumevanje in zato tudi od- 341 JoNAtAN ViNKLer por ter kako je bila glede na primarni horizont pričakovanja slovenskega bralskega občestva (glede Prešernovih pesmi) recipirana Čelakovskega kritika. Zdi se, da je mogoče ti vprašanji tvorno razreševati z rekon- strukcijo primarnega horizonta pričakovanja slovenskega bralca v času Prešerna ali tik pred njim. K slednji je mogoče pristopiti z razgledom po slovenskem ideariju in imaginariju s konca 18. in z začetka 19. stole- tja ter z določitvijo ciljne publike Krajnske čbelice. taka perspektiva je nujna predvsem zaradi tega, ker je imela slovenska književnost do na- stanka literature v ožjem pomenu besede predvsem verskovzgojni in/ ali didaktični značaj. tako je bila predvsem odvod idearija predmarčne dobe (Vinkler 2006, 69–110). Vendar kaže imeti pred očmi tudi kre- pak vpliv rigorizma, ki je bil pietističen, neposveten in je zato že zara- di svoje narave začel v drugi polovici predmarčne dobe, ko se je tudi na Slovenskem pričela intenzivneje razvijati posvetna literatura, le-to ovi- rati. onemogočati pa jo je skušal še zlasti zaradi zavrtega in ozkosrčne- ga obskurantstva njenih nosilcev, ki so bili trdi rigoristični duhovniki in so menili, da potrebuje slovenski kmet samo molitvenikov (s pomočjo katerih naj se njegova duhovnost ponotranji) ali še kakšno učeno knji- go, »kak prideluje se krompir najbolji / kakó odpravljajo se ovcam garje, / preganjajo ušivim glavam gnide«, kot se je temu posmehnil Prešeren, se pravi utilitarno didaktično literaturo. ivan Prijatelj je rigoriste ozna- čil takole: tedanji naš kranjski janzenist je bil prejšnjega francoskega janzenista epigon, ki si je bil ohranil iz visokih duševnih darov svojega prednika edi- nole kulturno najnesimpatičnejšo svojo lastnost, moralno tesnosrčnost, izpremenivši jo v mrki zelotizem. (Prijatelj 1952, 214.)1 Prešernove pesmi, kar jih je bilo moč brati v Krajnski čbelici, so bile gotovo vse kaj drugega, kot pa je stalo v rigorističnih molitvenikih! in tu, se zdi, leži srž problema. Četudi pretežni del bralstva ni ravno delil mne- nja rigoristov o Prešernovih »nravstveno spotakljivih pesmih« in »svinja- nju«, je bil vsaj vplivan od te vrednostne sodbe in zato Prešernovih pe- 1 Glej tudi Prijatelj 1952, 136–138, 142–143, 214–215. 342 rAZPrAVe, ŠtudiJe smi ali sploh ni bral ali pa jih je bral z določenim pričakovanjem. tako tovrstni bralec gotovo ni bil oni, ki sta z njim računala Prešeren, še zlas- ti pa Čop, spiritus movens Čbelice kot estetskega projekta. Vprašanje je bilo, kdo naj bi bil bralec in kakšen je bil njegov primar- ni horizont pričakovanja. Slednji se vedno izoblikuje ob izidu določene- ga dela, in sicer na podlagi bralčevega predrazumevanja besedilnih (li- terarnih) zvrsti, forme in snovi že poznanih del ter na podlagi razmerja med poetičnim in praktičnim jezikom. Pričakovanje namreč usmer- ja opomenjanje znakov ali bolj ali manj zapletenih znakovnih sistemov (kar pesmi prav gotovo so), tedaj interpretacijo, v slednji pa korenini vrednostna sodba o recipiranem. Vrednostne sodbe, da so Prešernove pesmi »nravstveno spotakljive«, morejo pomeniti samo eno: del izobraženega bralstva, ki bi mogel imeti ustrezno estetsko vzgojo in ki bi svoje pričakovanje lahko izvedel iz po- znavanja sočasne estetike (pri Prešernu v pretežnem romantične) in iz predrazumevanja literarnih zvrsti, forme in snovi, tedaj bralec duhov- nik, je zaradi svojega rigorističnega idearija najbrž pričakoval elegične kantilene na marijansko ali vsaj svetniško temo, dobil pa je polnokrvno ekspresijo erotičnih občutij, duha in izraz, ki je bil povsem primerljiv z razvitimi evropskimi literaturami (z nemško, italijansko, francosko, toda tudi poljsko in rusko ...). Po drugi strani pa je estetsko ne dovolj vzgojen, toda z rigorizmom neobremenjen bralec pričakoval preprostih vodnikovskih poskočnic, Prešeren pa mu je v Krajnski čbelici ponudil sonet, tercino in oktavo. Čop je zato meritorno presodil, da potrebuje bralec za ugodno re- cepcijo Prešernovih pesmi, ki so bile najbolj razviden reprezentant nove estetske paradigme, poleg neobremenjenosti z rigorističnim idearijem tudi določeno predznanje o zvrsteh, formah in tematiki, kar se kaže sko- zi njegovo naslednjo konstatacijo: Videti je torej, da sta tovrstno grajo Prešernovih pesmi večinoma povzročila velika navajenost na verzne oblike, katerim se je Prešeren ognil in mu Čelakovský to šteje v zaslugo, in nepoznanje italijanskih ter špan- skih oblik, ki jih uporablja in ki bi smele biti izobraženim bralcem še to- 343 JoNAtAN ViNKLer liko manj neznane, ker jih tako pogosto uporabljajo tudi nemški pesniki, zlasti še novejši. (Čop 1983, 118.) *** Presojevalno stališče 3 zgoraj (formalne določnice izdaje) predpostav- lja tehtanje: a) ali ima izdaja vse nujne tekstne dele, b) ali so le-ti izvir- nemu viru, njegovi funkciji v prevodu in recipientu ustrezni, tj. dovolj obsežni in temeljiti, da omogočajo recepcijo, c) ali se v izdaji nahajajo na ustreznem mestu in v pravilnem zaporedju ter d) ali je njihova kva- liteta na ravni »zlatega standarda«, kot je običajna za sočasno ekdotiko v času objave izdaje. Stališče 4 (kvaliteta in kvantiteta znanstvene obravnave) ima opraviti v prvi vrsti z odgovorom na vprašanji: a) Ali so spremna besedila (ure- dniško/izdajateljsko poročilo, študija/študije in komentarji) k izvirnemu viru napisana brez formalnih in vsebinskih napak, zlasti takšnih, ki bi pomembno vplivale na interpretacijo primarnega vira; b) Ali spremna besedila upoštevajo relevantna dognanja znanosti na vednostnem po- dročju, ki ga ubesedujejo. to pomeni, da je treba tehtati, ali avtor spre- mnih besedil k primarnemu viru: 1) pozna temeljne izdaje in vire, ki pritičejo pisanju komentarjev in spremne študije k primarnemu viru, 2) ali upošteva spoznanja znanosti v njih, ki veljajo za sprejeta »stan- dardna mesta«, in 3) ali pozna zadnje stanje raziskav na področju ter 4) svoj diskurz afirmativno in/ali polemično artikulira v dialogu z obema tipoma vedenja – tradicionalno veljavnim oz. sprejetim in najnovejšim. Editološka problematika Prevodni vir in uredniško/prevajalsko poročilo izdaja JAK Vd prinaša temeljno pedagoško in didaktično delo najpo- membnejšega češkega poznorenesančnega oz. zgodnjebaročnega avtor- ja nekatoliške provenience – Veliko didaktiko Jana Amosa Komenskega. Avtor je že več kot 150 let del literarnega kánona češke književnosti in tudi kánona na področju temeljnih del pedagogike ter didaktike. V če- škem prostoru obstajajo različni tipi izdaj, od prigodniško-popularnih, 344 rAZPrAVe, ŠtudiJe ki imajo namen besedilo le popularizirati in ob tekstu Komenskega ne vsebujejo dodanega tekstološkega aparata, preko izdaj v (i)zbranih delih Jana Amosa Komenskega2 do aktualne in še nezaključene knjižne zbir- ke Dílo Jana Amose Komenského/Johannis Amos Comenii Opera omnia (DJAK), ki jo je od 1969. izdajala Československá akademie věd, od leta 1992 pa je njena izdajateljica Akademie věd České republiky s svojo za- ložbo Academia. Zbirka dJAK si prizadeva snovno, žanrsko in jezi- kovno (češčina, latinščina, nemščina) zelo raznorodi opus Komenskega izdati v tekstno avtentični podobi kritične izdaje,3 ki danes ob upošte- vanju načela »najboljše znanosti ta hip« služi kot edini relevantni vir za produkcijo prevodov Komenskega v tuje jezike, predvsem pa znanstve- nih metabesedil, tj. za znanstveno razpravljanje o idejah in konceptih Komenskega znotraj posameznih disciplin in strok, torej tudi za pisa- nje predgovorov h Komenskemu in razprav o njem v slovenskem jeziku.4 Sodobna tekstologija kritično izdajo definira kot 2 Sodobno izdajanje del Komenskega ima na Češkem sorazmerno dolgo tradicijo. Spisi češkega učenjaka so izhajali v naslednjih knjižnih zbirkah: Sebrané spisy vy- chovatelské (4 knjige, nepopolna zbirka, Praga: F. Bayer, 1886–1891); Sebraná díla kazatelská (2 knjigi, Praga: Spolek Komenského, 1893); Spisy J. A. Komenského (6 knjig, Praga: Česká akademie pro vědy, slovesnost a uméní, 1897–1902), Sebrané spisy J. A. Komenského (od druge knjige naprej Vybrané spisy; 3 knjige, Praga: dědictví Komenského, 1905–1926, Knihovna pedagogických klasikû), Vybrané spisy J. A. Komenského (8 knjig, Praga, 1958–1978). V znatni meri je šlo za prevo- de, toda omenjene izdaje niso bile zamišljene in tudi ne realizirane kot znanstve- nokritične edicije. 3 editologija edicije standardno deli na znanstvene ali kritične, popularne in šolske, pri izdajanju latinskih del pa le na znanstvene in šolske, kajti popularne edicije la- tinskega teksta ne more biti, ker ne obstaja bralska publika za ta tip edicije (Svatoš 1999, 227) 4 Morda bo kdo ugovarjal, da gre pri tem za izdajo, ki je tujejezična, v češčini, la- tinščini in/ali nemščini, pa še redko dostopna. tak ugovor ob upoštevanju tekstne funkcije kritičnega prevoda kot vira ni relevanten: kdo želi objavljati relevantno znanstveno spisje o določenem problemu, tudi kritične prevode temeljnih del, mora biti zmožen brati vire, ki se na snov nanašajo, in sicer tudi tiste vire, ki niso v njegovi materinščini. Posamezni zvezki izdaje dJAK so sicer dostopni tudi v Sloveniji, npr. v Slovanski knjižnici v Ljubljani, sicer pa v povezani eu tuji knjižni trgi že davno ne bi smeli biti več terra incognita. 345 JoNAtAN ViNKLer takšen način javne objave [dela], pri katerem je bila s strani tekstologa (urednika) opravljena znanstvena kritika teksta. Pod slednjo se razumeta rekonstrukcija in dokumentiranje tekstnega procesa, tj. vseh faz, ki so se zgodile v povezavi z nastajanjem teksta dela v okviru zgodovinskih okoli- ščin, v katerih so besedilo [izdajanega] dela in njegovi viri nastali in vzje- mno korespondirali (Vašák et al. 1993, 115). Za pripravo komentiranega kritičnega prevoda v slovenskem jezi- ku bi bilo treba torej kot vir rabiti izdajo Dílo Jana Amose Komenského/ Johannis Amos Comenii Opera omnia 15/1 (Praga: Academia, 1986), 568 str., ki prinaša naslednja kritično izdana dela Jana Amosa Komenskega: Didactica magna, Schola infantiae, Scholae vernaculae delineatio, Janua lingvarum, Januae lingvarum vestibulum in De astruendo Januae templo. uredniki te knjige so bili: Vojtěch Balík, Jiří Beneš, Jarmila Borská, dagmar Čapková, Stanislav Králík, ivana Kultová, Marie Kyralová, Jiří Kyrášek, dana Martínková, Jana Matlová, Julie Nováková, Věra Petráčková, Josef Polišenský, Stanislav Sousedík, Martin Steiner in robert Steiner. tekstološki proces pri kritični izdaji določajo naslednje komponen- tne: 1) pristop k zgodovinskemu besedilu, 2) konstituiranje kritičnega teksta in izdelava kritičnega aparata, 3) transkripcija teksta, 4) razlagal- ne opombe (stvarni komentar) in 5) uredniške opombe oz. poročilo oz. uredniški predgovor (Svatoš 1999, 226–227). Pri pripravi dJAK 15/1, ki bi morala biti obligatna predloga JAK VK, so bile vse zadevne tekstološke stopnje pri pripravi izdaje realizirane, tekstne kritike Komenskega v kritičnem prevodu ne bi bilo treba oprav- ljati na novo, kajti na razpolago so rezultati tekstološkega raziskovanja, kot so objavljeni v opombah k izdaji dJAK 15/1, bi pa bilo treba te izsled- ke upoštevati in v slovenskem prevodu tudi objaviti. Pregled izdaje JAK Vd v kolofonu razkriva, da naj bi zadnja izda- ja Velike didaktike za slovenskega bralca temeljila na izdaji Veškerých spisů Jana Amosa Komenského svazek 4 (ur. Jan Václav Novák, Brno: Nákladem Ústředního Spolku Jednot učitelských na Moravé, 1913). Zadevna edicija vsebuje naslednje spise Komenskega: Didaktika česká, Didactica magna, Informatorium školy mateřské, Schola infantiae in 346 rAZPrAVe, ŠtudiJe Informatorium der Mutterschul, navedba v slovenskem kolofonu pa ne prinaša niti popolnih bibliografskih podatkov, kot so navedeni zgoraj, ne navedbe urednika in ne navedbe strani v izdaji, ki naj bi bila vir za slovenski prevod.5 Slovenska izdaja ne prinaša nikakršne tekstne infor- macije, ki bi jo lahko poimenovali uredniško oz. prevajalsko poročilo in je obvezni del kritičnih prevodov primarnih virov, ki/če želijo biti reci- pirani kot znanstvena izdaja vira. Ker izdaja JAK Vd ne temelji na edi- nem relevantnem viru (dJAK 15/1), ker izbor starejše izdaje ni znanstve- no utemeljen in ni editološko nikjer posebej niti obrazložen in ker JAK Vd manjka nujno uredniško/prevajalsko poročilo (le-to bi moralo biti izpisano in navajati vsaj celovit bibliografski opis izdaje Komenskega, na kateri temelji prevod, pa tudi argumentacijo, zakaj je v izdaji JAK Vd kot prevodna predloga uporabljen prav navedeni vir in ne sodob- na znanstvenokritična izdaja dJAK 15/1), je glede na mednarodno uve- ljavljene standarde izdajanja, kot so veljali sredi devetdesetih letih prej- šnjega stoletja, ko je JAK Vd izšla, ni mogoče imeti izdajo, ki bi bila na ravni običajne izdajateljske prakse na področju kritičnih znanstvenih prevodov in bi bila torej kot vir znanstveno relevantna. Tekstološki aparat obvezna in nespregledljiva značilnost kritične izdaje vira, tudi kri- tičnega prevoda, je tekstološki aparat in njegov nenadomestljivi del – komentarji, ki po pravilu temeljijo na temeljnem znanstvenoraziskoval- nem delu tekstologa (urednika/editorja) posamezne izdaje. So dvojega tipa – razlagalne opombe (stvarni komentarji) in uredniški komentar- ji – in glede na naravo izvirnega besedila ter predvidenega bralca načr- tovane izdaje obsegajo vsaj: 1) izdajateljsko-filološko vsebino, kjer mora tudi znanstveni komenti- rani prevod beležiti jezikovne dvojnice in avtorske spremembe med »rokami«, kot jih izkazuje izvirno tekstološko obdelano besedilo; 5 Zaradi omejitev CoVid-19 ni bilo mogoče opraviti dovolj temeljite tekstne pri- merjave JAK Vd s prevodom Frana Bradača v: Komenský, Jan Amos. 1958. Velika didaktika, prevedel Fran Bradač. Ljubljana: Zveza pedagoških društev. 347 JoNAtAN ViNKLer 2) določitve in pojasnila v izvirniku rabljenih citatov (komentar inter- tekstualnosti izvirnika prinaša beleženje citatov, ki jih je avtor izvir- nika vzel iz obstoječih virov, npr. Komenský iz Svetega pisma, patri- stike, humanističnih in drugih avtorjev ipd.; tovrstni komentarji so ključnega pomena pri nastajanju relevantnega znanstvenega meta- besedila na podlagi komentiranega vira, kajti določitev citatov v iz- virniku slednjega prikaže v odnosu novo avtorsko besedilo – pred njim obstoječa intelektualna produkcija, kaže, kaj je avtor ob pisanju vedel in katere avtorje ter dela bral in preferiral, navsezadnje pa pis- cu znanstvene razprave o zadevnem delu kreira vednostno razložlji- vi tekstni prostor, v katerem se je šele mogoče spraševati, kaj je bilo pri določenem piscu kreativna avtorska inovacija, in tako ne tvegati preveč drznih sklepov o tem, kaj da avtor prinaša novega v tekstno zgodovino na nekem področju); 3) prevode morebitnih sekundarnih jezikov v izvirniku (npr. latinskih besedil, ki so citati v nelatinskem izvirniku), 4) komentarje starega in/ali zastarelega besedišča, ki danes ni več v rabi ali pa je sodobni pomen drugačen od slovarskega in/ali sobesedilne- ga pomena v komentiranem delu, 5) komentarje realij, ki jih danes ni več, pa so pomembno motivsko gra- divo izvirnika. izdaja JAK Vd nima nikakršnega aparata, ki bi jo konstituiral za kritično izdajo vira, primerno za znanstveno rabo. topogledno je da- leč pod standardom, ki ga je imela slovenska editologija v času njenega nastanka (1995) in ga izkazuje kontinuirano od začetka izhajanja zbir- ke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (1946–), ki je osrednja slovenska kritična knjižna zbirka (za leposlovje). Kot člen v komparaciji ob tehtanju JAK Vd puščam popolnoma ob strani najvišja znanstvena merila, ki jim je zavezana izdaja Brižinski spomeniki, znanstvenokritič- na izdaja (Ljubljana: SAZu, 1992, 1993; ZrC SAZu: 2004, spletna izda- ja: https://nl.ijs.si/e-zrc/bs/index-sl.html) s svojimi faksimilnim delom, obravnavo opisa kodeksa Clm 6426, vsebinskim opisom le-tega, obrav- navo paleografske in historične problematike, diplomatičnim, kritičnim in fonetičnim prepisom, s prevodi v sodobno knjižno slovenščino, la- 348 rAZPrAVe, ŠtudiJe tinščino, nemščino in angleščino, s slovarjem in še s povzetkom dote- danjih raziskav in bibliografijo; seveda tudi z obligatnim povzetkom v nemščini in angleščini, seznamom krajšav in imenskim kazalom. izdaja JAK Vd je celo daleč pod standardom, kot je npr. razviden iz popular- ne izdaje trubarjeve Cerkovne ordninge v zbirki Kondor (trubar 1975). V podkrepitev zgornje trditve o znanstveni neadekvatnosti izdaje JAK Vd jo velja glede na zgoraj zapisane, mednarodno uveljavljene stan- darde za kritične izdaje zgolj primerjati npr. z naslednjimi komentira- nimi kritičnimi prevodi temeljnih zgodnjenovoveških besedil (komen- tirani prevodi iz latinščine in nemščine v slovenski jezik): Herberstein 1951; Pico della Mirandola 1997; Valla 2009 in Vergerij ml. 2018. Ali pa z izdajo: Vrečko, edvard, in Fanika Krajnc-Vrečko 2015, kjer gre tudi za komentirani prevod pisem Primoža trubarja v okviru kritične izdaje Zbrana dela Primoža Trubarja.6 Morda utegne kdo na tem mestu ugovarjati in reči, da je to le domač, slovenski premislek, da pa je drugje lahko tudi drugače. tak argument ni relevanten, ker takoj zadene ob rob realnosti, ki se mu prvi ustaljena ekdotična praksa na besedilih Komenskega v češkem in mednarodnem prostoru (zbirka dJAK) ter uveljavljeni proces izdajanja npr. v zgodovi- nopisju in nacionalnih filologijah evropskih jezikov v zadnjem stolet ju in pol. ta se v evropski filologiji začne oblikovati z renesanso, se okrepi z izumom tiska, povsem nov zagon pa dobi s kriticizmom epohe »luči in razuma« – z razsvetljenstvom. takrat se izoblikujejo tudi temeljna načela sodobnega izdajanja virov. V slovanski filologiji jih prvi uveljavi češki patriarh slavistike Josef dobrovský, ki tekstno kritiko na najsta- rejše slovanske spomenike presadi iz svojega primarnega mentalnega sveta, orientalistike in biblicistike. Kot je znano, je dobrovský kot ek- dotik vplival na Georga Heinricha Pertza, ta pa je oče znanstvenih iz- 6 Standardna primera komentiranega kritičnega prevoda vira v angleški jezik sta npr. izdaji: Luther‘s lives 2002 (prinaša kritični prevod najstarejših Luthrovih bio- grafij iz latinskega jezika, izpod peresa Philipa Melanchthona na protestantski in Johannesa Cochlaeusa na katoliški strani) in Helfferich 2009 (gre za komentira- ni prevod in kritično izdajo različnih zgodovinskih virov iz obdobja tridesetletne vojne, med drugim tudi dnevnika Petra Hagendorfa, ki kaže veliko vojno »od spo- daj«, iz žabje perspektive vojščaka, ki je kot najemnik sodeloval v bojih). 349 JoNAtAN ViNKLer daj v Monumenta Germaniae historica, ki so še vedno (pra)vzor, kako se stvari v osnovi streže. ekdotika je z uporabo novih lingvističnih in li- terarnovednih pristopov v 20. stoletju znatno razširila svoje vednostno in delovanjsko polje, toda osnovna pravila so še vedno enaka. Kritična izdaja mora vsebovati tekstološko definirano in komentirano »zadnjo roko« besedila, opremljena mora biti z ured niškim poročilom in z vsem potrebnim tekstološkim aparatom, ki sodobnemu bralcu omogoča bra- nje, in torej interpretacijo zgodovinskih besedil, ki sicer danes niso in ne morejo biti razumljena ali vsaj ne podobno razumljena, kot so bila ob nastanku. to velja tudi za temeljna besedila, ki si jih kot eno od mi- selnih izhodišč jemljejo za analizo pedagogi. Velja: dela Komenskega so najprej in predvsem tekstni vir s sicer spe- cifičnim zgodovinskim, toda znanim »referenčnim okvirjem«, ki je bil, kolikor je na sedanji stopnji znanstvenega razvoja največ mogoče, raz- jasnjen skozi tekstološki proces pri pripravi dJAK 15/1. Zato morajo biti, če naj se na podlagi njihovega branja izoblikujejo znanstveni metateksti (znanstvene razprave), izdana v obliki kritične izdaje. in taka tekstna forma je znana že več kot 150 let, in torej ni nekaj novega ali v času na- stanka JAK Vd neznanega. izdaja JAK Vd je v obtoku že petindvajset let, zato bo morda kdo zgornjemu oporekal iz čisto »bidermajerskega« miselnega izhodišča, češ, kaj pa je treba motili ljubi mir in cepiti drva iz(, kot je misliti, že) suhega drevesa. tak argument je nerelevanten, kajti za »dobo zastara- nja« znanosti pri kritični izdaji velja, da je taka izdaja recepcijsko rele- vantna, dokler ni novejše, znanstveno kvalitetnejše. tako se še vedno uporabljajo izdaje listin v Monumenti Germaniae in, v cerkvni zgodo- vini, npr. Mignejev veličastni korpus Patrologia latina. ravnotako tak argument ni relevanten, če se upošteva izpričano recepcijo JAK Vd – študijsko branje. in to napoteva na naslednje vprašanje: Ali velja zaradi besedilno necelovite, podstandardne izdaje, kot je JAK Vd, zamolča- ti, da recepcija temeljenega dela Komenskega, kot je Velika didaktika, pri slovenskih študentih pedagogike, kadar imajo opravka z JAK Vd, poteka neoptimalno, necelovito, ob pomanjkljivih tekstnih informaci- 350 rAZPrAVe, ŠtudiJe jah? in slednje izziva razmislek o spremni študiji k JAK Vd izpod pe- resa Vlada Schmidta. Relevantnost spremne študije Vlada Schmidta razmislek o zadevnem besedilu mora poskusiti odgovoriti na na- slednja vprašanja: a) Ali je mogoče spremno študijo na podlagi njenih formalnih določ- nic (prisotnost znanstvene argumentacije, raba relevantnih virov in literature ter topoglednega aparata, struktura znanstvene razprave, globinska vsebinska obravnava enega ali pregledna obravnava ene- ga ali več znanstvenih vprašanj, nanašajočih se na primarni vir ...) kot tekstni žanr sploh šteti za znanstveno besedilo; b) Ali je spremna študija v JAK Vd napisana brez vsebinskih napak, zlasti takšnih, ki bi pomembno vplivale na interpretacijo primarne- ga vira; c) Ali spremna študija upošteva relevantna dognanja znanosti na ved- nostnem področju, ki ga ubeseduje (treba je tehtati, ali avtor sprem ne študije k primarnemu viru: 1) pozna temeljne izdaje in vire, ki pritiče- jo pisanju spremne študije, 2) ali je slednje iz njegovega pisanja razvi- dno, 3) ali upošteva spoznanja znanosti v njih, in sicer tista, ki velja- jo za sprejeto »temeljno vednost«, 4) ali pozna zadnje stanje raziskav na področju ter ali 5) svoj diskurz oblikuje v dialogu z obema tipo- ma vedenja – tradicionalno veljavnim oz. sprejetim in najnovejšim). izdaja JAK Vd obsega Spremno besedo o avtorju (nadalje: SB), ki jo je podpisal Vlado Schmidt (Vladimir Schmidt, 1910–1996). ta je svoj retorični etos stiliziral tako, da je študija podpisana s »prof. dr. Vlado Schmidt«. iz tega bi bilo morda mogoče soditi, da je avtor (in/ali ured- nik izdaje) pričakoval, da naj bi bilo zaupanje, ki ga bralec lahko pripi- še znanstveniku, hkrati že tudi utemeljitev sodbe o samem presojanem besedilu SB. obstoj ugleda znanstvenika pedagoga Schimdt naj bi ute- meljeval tekstno in argumentacijsko sprejemljivost SB kot znanstvenega 351 JoNAtAN ViNKLer dela. Schimdt je tako konstrukcijo retoričnega etosa zares lahko upora- bil, kajti veljal je za eno pomembnejših osebnosti v zgodovini slovenske pedagogike, zlasti v raziskovanju zgodovine slovenskega šolstva (Cencič 2018 466), njegove raziskave protestantskega šolstva in zgodovina slo- venske šolstva pa so vsaj deloma še vedno uporabna strokovna dela. toda: SB, kot je objavljena v JAK Vd, ima, kot se zdi, resne zagate z lastno znanstvenostjo. Nima namreč strukture znanstvene razprave, ne vsebuje znanstvene argumentacije, ne znanstvenega aparata in ne na- vedbe virov in literature, ki bi utemeljevali trditve avtorja o Komenskem in jih narejali za kaj več kot pretežno za Schmidtov bolj ali manj arbi- trarni esejski miselni croquis. Besedilo ni niti pregledna predstavitev Velike didaktike niti globinska problemska analiza katerega izmed to- posov komeniologije v povezavi z Veliko didaktiko. Predvsem pa ni del obligatnega tekstološkega dela edicije – ni editološko poročilo. Meniti je torej, da SB ne po formalni ne po vsebinski plati ne more biti šteta za znanstveno delo. Ponujajo pa se še nadaljnja neodgovorjena vprašanja v zvezi s SB v JAK Vd. ta zadevajo interpretacijo Komenskega v razdelku Ideolog osnovne šole. Ker je temeljita semantična in zgodovinopisna analiza tam zapisanih Schmidtovih pogledov in trditev ključnega pomena za oceno, ali je Schmidtovo branje Komenskega sploh (bilo) znanstveno relevant- no, bo o tem tekla beseda v posebej temu namenjem besedilu, s stališča editologije pa je mogoče onstran razumnega dvoma zaključiti, da izdaja JAK Vd ne vsebuje obveznih elementov kritične izdaje in zato ne more veljati za znanstveno delo, ki bi si jo lahko bralci-poznavalci jemali za relevanten spoznavni vir. ugotovljeno stanje otežuje sodobno recepcijo Komenskega in naka- zuje nujnost priprave nove kritične prevodne edicije izbranih didaktič- nih spisov Jana Amosa Komenskega, pri čemer bi bili optimalni rezul- tati lahko doseženi, če bi sodelovali editolog(i) in znanstveniki različnih strok (različne veje zgodovinopisja, didaktika, pedagogika, zgodovina znanosti). edicija bi morala: 1) biti v sodobnem knjižnem jeziku, 2) temelji- ti na kritični izdaji DJAK, 3) upoštevati uveljavljena tekstološka pravi- 352 rAZPrAVe, ŠtudiJe la za izdajanje spisov Komenskega (Steiner 2019); 4) obsegati izbrane te- meljne didaktične spise Komenskega; 5) vsebovati obvezno uredniško in prevod no poročilo, 6) vključevati razlagalne komentarje in prevo- de (glede na tekstološki aparat v kritični ediciji dJAK) ter 7) študije o Komenskem v njegovem času in evropskem prostoru, pa tudi 8) razpra- ve o slovenski recepciji Komenskega. viri in literatura Bílý, František. ur. 1907. Korespondence a zápisky Františka Ladislava Čelakovského. i. Praga: Nákladem České akademie císaře Františka Josefa pro vědy, slovesnost a umění. Čelakovský, František Ladislav. 1832. »Krajinská literatura.« Časopis českého Muse- um 6 (4): 443–454. Cencič, Miroslava. 2018. Osnovna šola na slovenskem narodnem ozemlju. Koper: Za- ložba univerze na Primorskem. Čop, Matija. 1983. Pisma in spisi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Herberstein, Sigismund. 1951. Moskovski zapiski. Prevedel in z opombami opremil Lu- dovik Modest Golia. Ljubljana: državna založba Slovenije. Helfferich, tryntje, ur. 2009. The Thirty Years War. A Documentary History. indiana- polis, Cambridge: Hackett Publishing Company. Jauss, Hans robert. 1998. Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika. Ljubljana: Lite- rarno-umetniško društvo »Literatura«. Kocijan, Gregor. 2001. »Pesnik Prešeren v očeh sodobnikov.« V Razgledi po slovenski književnosti. Ljubljana: debora. Komenský Jan Amos. 1995. Velika didaktika. Novo mesto: Pedagoška obzorja. Luther, Martin. 2002. Tukaj stojim: teološko-politični spisi. izbral, prevedel in spre- mno besedo napisal Božidar debenjak. Ljubljana: Krtina. Macura, Vladimír. 1995. Znamení zrodu. Jinočany: 1995, 42–60 Paternu, Boris. 1976. France Prešeren in njegovo pesniško delo. i. Ljubljana: Mladin- ska knjiga. Pico della Mirandola, Giovanni. 1997. O človekovem dostojanstvu. Prevedel in opom- be napisal Brane Senegačnik. Ljubljana: družina. Prešeren, France. 1960. Pesmi in pisma. ii, ur. Anton Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga. 353 JoNAtAN ViNKLer Prijatelj, ivan. 1952. »Duševni profili slovenskih preporoditeljev.« V: izbrani eseji in raz- prave. i, ur. Anton Slodnjak, 79–314. Ljubljana: Slovenska matica. Slodnjak, Anton. 1960. »opombe.« V: France Prešeren, Pesmi in pisma. ii, ur. Anton Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga. Steiner, Martin. 1999. »ediční pravidla pro vydávání latinských spisů J. A. Komen- ského.« Listy filologické / Folia philologica 122 (3/4): 232–240. https://www.jstor. org/stable/23467659 Svatoš, Martin. 1999. »Současná praxe ve vydávání raněnovověkých latinských textů a otázky z ní vyplývající.« Listy filologické / Folia philologica 122 (3/4): 222–231. https://www.jstor.org/stable/23467658 trubar, Primož. 1975. Slovenska Cerkovna ordninga. Ljubljana: Mladinska knjiga. Valla, Lorenco. 2009. O lažni Konstantinovi darovnici. Prevod in spremna beseda to- maž Jurca. Ljubljana: Studia humanitatis. Vašák, Pavel, Petr Čornej, Jaroslav Kolár, Stanislava Mazáčová, emil Pražák in Jarmi- la Víšková. 1993. Textologie: teorie a ediční praxe. Praga: univerzita Karlova. Vergerij ml., Peter Pavel. 2018. Dopisi papeškega tajnika. Kritično izdajo pripravil, pre- vedel in spremna besedila napisal Gregor Pobežin. Ljubljana: Založba ZrC SAZu. Vinkler, Jonatan. 2006. Posnemovalci, zavezniki in tekmeci. Češko-slovenski in sloven- sko-češki kulturni stiki v 19. stoletju. Koper: Založba Annales. Vrečko, edvard, in Fanika Krajnc-Vrečko, ur. 2015. Zbrana dela Primoža trubarja X. Lju- bljana: Pedagoški inštitut. doi: https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-230-4 2002. Luther‘s lives. Two contemporary accounts of Martin Luther. translated and annotated by elizabeth Vandiver, ralph Keen adn Thomas d. Frazel. Manchester, New York: Manchester university Press.