G. K.:
Kamnosek.
(Po japonski pravljici.)
Živel je kamnosek, ki je vsako jutro navsezgodaj hitel 8 svojim kla-divom in dletom proti pobočju bližnje gore, kjer je lomil 6kale in jih obdeloval za raziie gradbene namene. Mož je bil zelo izurjen v svoji stroki, pa je imel vedno polne Toke dela, tako da je lahko živel srečao in zadovoljiio.
Ko pa je neki dan peljal krasno uglajeno ploščo granita proti hiši nekega bogataša, je opazil pri njem tso silo lepih stvari, o kakršnih se mu dotlej ni niti sanjalo.
»Oh! kako rad bi bil tudi jaz tako bogat!« je vzkliknil. >Kako prijetno bi bilo ležati v takile mehki postelji iz samega puha in imeti okoli glave svilene zavese in zlate resice.« Pobral je svoje orodje in odrinil domov. A gorski duh je slišal njegove želje. Na mestu, kjer je stala zjutraj skromna kaninosekava koča, se je zdaj košatila razkošna palača, praT tako polna krasnega pobištva kakor tista bogataševa hiša, ki jo je nedavno občudoval. In kamnosek je tisto noč gpal na postelji, mehki kakor puh, in imel svilene zavese  in  zlate  resice  okoli   vzglavja.
Ko se je drugo jutro prebudil, je sklenil, da jie bo več delal, pa je pogledal skozi okno, da bi videl, kaj se godi okoli njega. In zagledal je krasno kočijo, s katero so iskri belci drdrali proti njegovi palačL Služabniki so tekali okoli nje spredaj in zadaj, v nji pa je sedel ijilad priiic v senci razprostrtega  dragocenega,  zlatega  sančaiika.
In spričo tega se je kamnosek mahoma spet začutil nezadovoljnega. »Oh! ko bi bil tudi jaz prLnc!« je vzklikni]. »Tudi jaz bi se rad vozil v takile kočiji v senci hladmega, zlatega  sončnika.«
In komaj je to željo izrazil, že se mu je uresničila: postal je princ. Imel je kopico služabnikov v škrlatnih in zLatih oblačilih in ko se je v kočiji vozil po mestnih ulicah, inu je delal seaaco hladen, zlat sončnik, ki se je odprt lesketal nad njim. In tako je bil nekaj časa srečeu. Ko pa je neki dan stopil na vrt, je zapazil, da je sonce posušilo vso travo in zelenje navzlic temu, da so vrt škropili s bladno studenčnico.
>Sonce je močnejše od  mene!«   je vzkliknil.   »O,  da  bi postal  sonee!«
In spet ga je goorski duh slišal: kot bi tren.il, se je kamnosek spremenil v sonce in se čutil na vso moč ponosnega in mogočnega: velik in blesteč je žarel Tisoko na nebu. Požigal je riževe poljane \i\ mučil s pripeko bogate in siromašne. Neki dan pa mu je leman oblak zastrl obraz in spet je občutil nezadovoljstvo v svojem srcu. »Oblak je močaiejši od mene!« je vzklikuil ogorčeno.   »Oh, da bi bil oblak!«
In gorski dub ga je na mestu spremenil v oblak in zadovoljno je visel med soncem in zemljo. Presirezal je sončne žarke in jih ni pustil na zemljo. Odprl je nebesne zapomice, da se je dež curkoma ulil na zemljo, in oze-lenelo je listje in se razcvelo ovetje vsenaokoli. A to mu še ni zadostovalo. Dan na dan je spuščal na zemljo dežne plohe, taiko da so nazadnje reke preplaATile bregove in uničile riževe nasade. Iz hudomušne domišljavosti je odplavil cela mesia in vasi in se ošabno veselil svoje moči. Vendarle ga je nekaj jezilo: neka stvar na zemlji mu je bahato kljubovala in je ni mogel premakniti.  To je bilo mogočno  skalovje v  gorskem  poboč.ru.
»No, če je gora močmejša od mene, pa naj postanem gora!« je vzkliknil nazadnje v onemogli jezi.
157
In kot bi trenil, ga je gorski duh spremenil v skalo. Leta jm leta je stal na mestu in pooosno dvigal svojo glavo iznad pečin okoli sebe, niti sončna pripeka niii sila vihaTJa mu ni mogla škodovati. »To je nazadnje res naj-boJjše, kar sem si mogel želetiU je dejal, jzdaj prekašam vse. drugo na svetu!«
Neki dan pa je zaslišal ob srojem vznožju jeklene udarce in pred seboj je zagledal kamnoseka, ki je z ostrim svedrom vrtal v njegovo trdo dro-bovje. Zaskelelo ga je prav do srca in v tistem trenutku se je velik kos odtrgal  od njegovega skalnatega telesa  in  obležal  pred  kamnosekom.
»Kdo je mocnejši od mene?« je zaklicala gora. »O, da sem jaz tistit-s
In skalnata gora se je mahoma spet spremenLla v nekdanjega kamno-seka, ki je zadavoljno živel v borni koči, spal na trdem ležišču in se v potu svojega obraza mučil z dletom in kladrvom v roki od zore do mraka.
In čulil se je srečnega kakor še nikoli dotlej, kajii spoznal je, da je boljše od bogastva in vseh moči na svetu delo za skromni. vsakdanji kruliek.