133 srednjega veka se je zdela kaotična uganka, dokler je ni razrešil Dvorak, ko je s pomočjo pisave umeinosfnih oblik in siila srednjega veka začel čiiaii v duši srednjeveškega človeka in razgrnil grandiozno sliko celotne njegove duševnosii, kakor se je izkristalizirala v romanski in pozneje goiiški plastiki in slikarstvu. Korak za korakom mu sledimo, kako se bori s težko snovjo, dokler ne začenjajo spomeniki govoriti. Začetkoma sem omenil renesanso in njeno razmerje do antike. Tudi ta primer je eden izmed mnogih problemov umetnostne zgodovine. Kakor v umetnostnem ustvarjanju ni mirne točke, kjer se neha razvoj, tako je tudi ni na potih, po katerih potujejo in se prenašajo oblike iz enega kulturnega osredja v drugo, se spajajo z drugimi oblikovinami in porajajo nove. In tudi ti problemi so izredno važen doprinesek k spoznavanju človekove duševnosii. Zgodovina upodabljajoče umetnosti na slovenskih tleh je šele v povojih. Tekom letošnjega poletja pa se ima prirediti historična razstava umetnin, ki so pri nas nastale in se ohranile. Ali bomo znali citati njihov jezik in spoznali v njih dušo človeka? Kakšna je bila naša zgodovinska duševnost? Uspeh poskusa in formulacija odgovora je odvisna od metode vprašanj. Toda o metodi — ob drugi priliki. LOURAGAN.1 Dr. L. Sušnik. Vojno slovstvo pri Francozih pridno raste in se množi iz dneva v dan: romani, novele, pisma, dnevniki, spomini, zapiski se vrste neprestano. Poezija je zastopana v precejšnji meri po priznanih pesnikih, kot so Edmond Rosi and, Jean Richepin, Henri de Regn.ier, Fernand Gregh, Henri Bataille, Mme de Nouilles, Paul Fort, Paul Claudel i. dr., manj drama; o obsežni strokovni in nestrokovni vojaški literaturi niti ne govorimo. In kako tudi ne? Saj nudi vojna toliko različnih motivov, toliko pestrih slik, toliko raznovrstnega doživetja, ki kar vabi in sili k umetniškemu oblikovanju, k presnavljanju, poročanju ali razmišljanju! Kakor ima vsak posameznik svoje lastne spomine iz vojne dobe, tako seveda ni pisatelja, ki bi bila grandiozna podoba vojnega vrveža šla mimo njega brez vtisov: množina snovi je neizmerna, možnost variacije skoraj neomejena, aktualnost brezdvomna. Tako da bodo najbrž redki 1 Flor i ari -Parme nt ie r, L'Ouragan (1914—1919). Premiere Edilion, Pariš 1920, Ed. du Fauconnier, 74, Rue Vasco de Gama (XVc); m. 8°, sir. 342, cena 7 fr. * 134 tisti sodobni umetniki besede oziroma peresa, ki bi odoleli vsem tem zapeljivim momentom. Tradicija te vrste slovstva je ravno pri Francozih stara in častna. Od napoleonskih junaških časov naprej preko francosko-nemške vojne prav do izbruha svetovne vojne: kako dolga je vrsta nacionalnih, rodoljubnih in vojaških pisateljevi Erckmann-Chatrian sta poleg Jules Vernea najbolj priljubljena in med ljudstvom najbolj razširjena pripovednika. In liierati, ki so zajeli snov iz narodne katastrofe leta 1870./71. kakor E. Zola- (La Debacle), Francisgue Sarcev (Le S i e g e de Pariš), Paul inVictor M a r g u e -ritle (Une Epogue, zlasti Le D es astre), A. Achard (Reciis d' u n S o 1 d a i), A. Daudet (Conies du Lundi), V. H u g o (L'A n n e e ierrible) itd. — sama širokoznana imena — so bili vedno deležni splošnega zanimanja. Isti pojav opažamo sedaj. Zavedajoč se aktualnosti in hvaležnosti predmeta, je že veliko najboljših pisateljev začelo obdelovati široko in prostrano polje vojnih dogodkov z različnih vidikov, vsak po svojem okusu in načinu. Nekaj jih omenja že dr. I. Pregelj v »Času« 1920, str. 72 ssl., v članku: Svetovna vojska in slovensko slovstvo. •*'-% Materija je res neizčrpna. Zakaj vsakdo izmed tistih milijonov udeležencev vojske na fronti in v zaledju bi vedel kaj povedati o njej. Največ in najbolje seveda listi, ki so pustili svoje življenje na bojnih poljanah. A tem so — žal — usta onemela, pero jim je padlo iz rok in njihovega merodajnega glasu ne bo čuti v šumnem " valovanju besednega morja povojne literature. In teh ni malo! V C h. Le G o f f i c o v i knjigi La Litlerature francaise a u x XIX e t XXe s i e c 1 e s II., Pariz, 1919 (Bibl. Larousse), str. 286 ssl., čiiamo imeHa krog 450 francoskih književnikov-vojakov, ki so postali žrtev vojne, med njimi 368 padlih na fronti. Možje v najboljši dobi, po večini mlade, nadobudne močil Kolika škoda! In vendar — vse to slovstvo ne more podali popolne slike svetovne vojske. Prvič je to samoposebi nemogoče, drugič bodo naravno prevladale goste in na učinek preračunane fraze tistih, ki so bili le malo deležni vseh grozot in nesreč vojske, in tretjič je že človeška narava taka, da — mogoče v dobri veri — nehote vse idealizira in generalizira. Predstave, ki jih bodo dobivali čitatelji spominov iz vojne, bodo postajale, čim bolj bo to slovstvo rastlo in čim bolj se bomo oddaljevali od onih let, vedno bolj netočne, zabrisane in lažne. Ali ni že danes — po par letih — strašna mora in muka vojnih časov takorekoč pozabljena? ... Ne le da se človek z nasmehom na ustnih spominja listih strašnih dogodkov, ko so enkrat za nami, je število listih, ki niso bili globlje prizadeti ali so celo prosperirali, --; 135 odločujoče; zraven je pa politična ideologija in frazeologija iako mogočno razvila, da so se že sedaj v glavnem zabrisali v glavah in srcih sledovi vojne in človeštvo se — neverjetno, pa resnično —-giblje zopet povsem v starih kolovozih! Nemogoče niso niti besede o »lepoti«, o »dobrotah« vojske (cf. Joachim Gasguet, Les Bienfaits de la Guerre). »Kako strašna slepota je človeka!« Pa še kaj drugega! Beranger, Hugo in Thiers so s svojim navdušenim proslavljanjem Napoleona ustvarili o njem pripovedko, iakorekoč nacionalno legendo. Dandanes povprečni Francoz ob spominu na svojega genialnega, toliko proslavljanega cesarja niti ne pomisli več na vse velikansko gorje in vse težke nesreče, ki so bile zvezane z Napoleonovim vojskovanjem. Tako bo tudi podoba svetovne vojske pod vplivom raznih stališč, siruj in stremljenj dobila sčasoma čisto neadekvatno lice. Kakor je po 1.1870./71. obvladala francosko javnost misel na revanšo, iako se sedaj francosko časopisje ne more povzdigniti nad neprestano razmotrivanje o odškodnini, iz ozadja pa zopet strmi strah pred maščevanjem!... Iz vseh teh vidikov pa zasluži toliko bolj našo posebno pozornost delo, ki nam podaja kolikor mogoče celotno, vsestransko, resnično, jasno in globoko doumljeno podobo svetovne vojske na francoskih tleh. To je F1 o r i a n - P a r m e n t i e r j e v »L' O u r a g a n« — »O r k a n«. Pisatelj imenuje knjigo roman. A naj povemo koj: kar si navaden človek predstavlja pod besedo »roman«, to njegovo delo ni. Vsebuje sicer ogromno vrsto zunanjih dogodkov, toda enotnega dejanja, dosledno izpeljanega, navezanega na razvoj gotovih oseb, le nima. Našli boste res v njem tudi gotov nauk, mogočno moralno tendenco, ali ljubezenskih in drugih vsakdanjih notranjih zapleiljajev tu ni: ženska sploh ne igra nobene direktne vloge. Pisatelj je gotovo in po pravici imel občutek, da bi to le škodilo enotnosti, jedrnaiosti in elemenlarnosti slike vojske kot take, in se je zato v tem zavestno ločil od svojih predhodnikov, n. pr. od Z o 1 a j a. In to je po mojem tudi ena najbolj karakterističnih potez njegovega romana: nobene malenkostne erotike posameznika; to kar onemi in zgine pred strahotami vojnega trpljenja. — Skratka: enotne fabule, kol smo je navajeni pri navadnih romanih, tukaj pravzaprav ni. To je tudi popolnoma naravno. Za roman v običajnem smislu snov, če naj ostane vse-obsežna, ni pripravna. V resnici bi se knjiga dala primerjati na zunaj, če jo hočemo analizirati, obširnemu dnevniku. So to slike, študije, opisi, prizori in panorame iz vojnega vrvenja in trpljenja, nanizane ena na drugo dostikrat brez vsake vzročne zveze edino na nit časa in slučaja ter enega oziroma par glavnih udeležnikov kol so jih n. pr. 136 drugi pisatelji iudi res večkrat podali v ločeni obliki posameznih zgodb in vtisov. To velja zlasti tudi, kar se tiče notranje vsebine knjige: zunanji dogodki in pa filozofsko razmoirivanje o njih, ki jih najdete drugod posebej, vse to je tu strnjeno v en sam srčen, mogočen, do neba vpijoč, po usmiljenju in maščevanju vpijoč krik mučenega človeškega srcal Vsebina romana se po njegovem bistvu da razločiti v dva glavna sestavna dela: scene iz vojske same in pisateljevi občutki in misli; oboje je enako važno, oboje enako potrebno za umevanje te svetovne drame. Razlika je pa ta, da bodo oni, ki se je niso aktivno udeležili, bolj občudovali grandioznost prikazanih prizorov iz borbe same tprim. recencijo Andree Jouveja v La Voix des Femmes, 1921, 9. jun., sir. 3), listi pa, ki so sami imeli priliko, doživeti take in enake dogodke »v originalu«, se jim bodo sicer divili, ker se je piscu posrečilo, da naslika vojno grozo res nadvse živo in nazorno (dasi seveda vsaka laka slika mora ostati daleč za realnostjo), v ostalem pa bodo rajši in z vsem srcem pritrjevali pisateljevemu filozofskemu razmotrivanju oziroma njegovi uničujoči kritiki vojske: to bo zanje najbolj dragocena zasluga in vrlina njegova! Oglejmo si tedaj najprej prvo stran in vprašajmo, kako je zgrajena knjiga z ozirom na zunanje dejanje! Kak način si je izbral Florian-Parmeniier, da Uspešno oriše vse to nebrojno gorje, vse te strahote in grozote, vse to neizmerno trpljenje, ki je tako dolgo pretresalo svet? V kolikor je sploh v človeški moči, da reproducira odlomek iz dogodkov kot je svetovna vojska, lahko rečemo, da je pisatelj izredno uspel in prekosil svoje prednike, v marsičem celo Barbussea. Metoda mu je čisto naravna in neprisiljena. Črpa skoraj samo iz lastnega doživetja, 50 mesečnega življenja na fronti, ki ga podaja kot zapiske svojega protagonista Gabriela Peissonierja. (Pisatelj sam pravi v uvodu, kjer posvečuje knjigo spominu svojih staršev, žrtve vojske, da se je rokopis izgubil in zopet našel, medtem ko je on visel v bolnici med življenjem in smrtjo; publikacija se je vsled raznih povojnih neprilik in privatnih zadev avtorja zakesnela do sedaj, ko je vojna že skoraj pozabljena.) Kot da je hotel že samo s tem poudariti neizmernost vojnega gorja: če ga vidi že en sam udeleženec toliko, kaj bi šele bilo, ko bi milijoni povedali vsak svoje doživljaje... Učil se je pri tem pač predvsem pri pisateljih, ki so obravnavali francosko-prusko vojno. Tako podaja n. pr. A c h a r d enostavno me-moare navadnega prostovoljca pri 3. polku »zouavov« pri ujeti vojski in pred Parizom, S a r c e y pa priobčuje svoje spomine in vtise iz obleganja Pariza. Ali njegova metoda se da vseeno še najprej primerjati z Z o 1 a j e v o v »Polomu«. Tudi Zola je imel namen, po- 137 dati kolikor mogoče celotno sliko francoske nesreče pred 50 leti, pa je grupiral vse dogodke ob dveh goriščih: poraz pri Sedanu in obleganje Pariza. Pravi nosilec dejanja mu je najmanjša vojaška edi-niča: roj, kot enota in kot posamezniki (prim. v tem oziru Henri barbussea in njegov Le F e u,2 Pariš, 1917, ed. Flammarion, ki ima že v naslovu podoznačbo »Journal d' une Esconade«; pa on ni samo tozadevno Zolajev učenec), razen tega pa vpleta vmes še celo vrsto drugih osebnosti in za vojsko važnih, pa tudi vsakdanjih dogodkov. A koliko bolj enotna, pregledna, iz lastnega doživetja zajeta in elementarno učinkujoča je knjiga Florian-Parmeniierjeval (Sicer pa se mora človek že po tem zgledu čuditi, kako so si v glavnem vse vojske podobne.) On podaja vsaj v prvem delu prizore iz usode glavnega junaka Gabriela nekako menjaje z doživljaji njegovega prijatelja Raymonda Chevagnes (po njegovih pismih), pozneje pa bolj upošteva tudi junaštva par tovarišev, slučajnih znancev. Ta nit, ta notranja zveza pa je čisto namenoma pretrgana odnosno nevidna. In tudi to je prednost romana, da so posamezni prizori zaokroženi v takorekoč samostojne celote. Poglavja, opremljena z efektnimi nadpisi, eno bolj učinkovito kot drugo, so liki kamenčki mozaika, ki tvorijo skupaj pester, pa enoten prikaz vojske od njenega začetka do konca. Barbusseov »O g e n j«, kot znano, ne podaja* celotne slike vojne, temveč samo vtise prvih 15 mesecev. Njegov nadaljnji roman Clarte (Jasnost), Pariš, 1920, ed. Flammarion, sodobnik našega »Orkana«, pa poseže precej nazaj pred začetek vojne, zadnji del pa je posvečen refleksiji in protivojni ideji, tako da se bavi komaj tretjina knjige z dogodki vojske kot take. Čeprav so tudi te scene v središču magistralne, se vendar lahko vidi, da je BaTbusse glavno podobo vojne pravzaprav izčrpal v prvi knjigi, Clarte pa ima že tudi konvencionalen okvir romana z ljubezenskim zapletkom in posebno tezo. {D ,. , 2 Slovenski prevod te knjige je izšel za novo leto 1922. pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani. Poslovenil jo je A. Debeljak. LOURAGAN. Dr. L. Sušnik. Spremljajmo sedaj glavnega junaka na njegovi zunanji poii! Gabriela Peissenierja vrže usoda s 1. korom, ki se dopolnjuje iz krajev, kaiere je kesneje sovražnik okupiral, najprvo v Belgijo. Tu okusi prve sladkosti vojske (bitka pri Charleroi). Ali kmalu sledi umik in tu se pokaže še v hujši meri vsa tragika nesrečne vojne. Begunci, nepregledne kolone, .neprestani marši; Laon, Soissons, Monl-mirail — in Gabriel se znajde blizu Reimsa, nedaleč od Marne. Po dolgih bojih ga srečamo 1.1916. pred Verdunom, v septembru istega leta na fronti ob Sommei, 1. 1917. zopet v sektorju ob Reimsu. Udeleži se 16. aprila ponesrečenega napada pri Craonne, pride v taborišče MailLy; njegova formacija vrže potem sovražnika čez Vsero in je zato deležna v posebni meri strašne zime v Flandriji. Po mogočnem nemškem predoru med Somme in Oise 21. marca 1918 gre reševat Angleže v Pikardiji. Potem je poslan na pomoč zopet k Aisnei, zahodno od Soissonsa, ter se udeleži slednjič velikih odločilnih bitk v Champagnei. Zastrupijo ga plini in namesto pohoda proti Renu z zmagoslavno vojsko pride v bolnišnico, kjer se tri mesece bori s smrtjo; tu najde par znancev, s katerimi se razgovarja o vojnih vtisih in se spominja padlih tovarišev. Tako je Gabriel Peissenier sam izkusil dobršen kos vojske na različnih odsekih fronte — saj so ga dovolj metali sem in tja, in to ob najtežjih situacijah. Da bi pa bila slika še popolnejša, v to služijo pisma, ki jih dobiva od prijatelja slikarja Raymon^a in v katerih ta popisuje svoje doživljaje na vzhodni fronti: Saint - Michel, bitka pri Esternay 5. septembra 1914, Lendon. Pri Marnei se prijatelja srečata, od tam odide Chevagnes na fronto med Vpres in Zonnelbecg, kjer že drugo leto pade. Ta prijatelj mu je tudi podal nekaj slik svojih tovarišev, kakor Vitu v Loiringiji (Morhange itd.) ali Morin v Mulhouse (Altkirch itd.). Razne epizode, ki so navezane na druga imena: Pioger v Vauguois v Argonih, Launoy, Arnaud, Petitjean eic, ki pa ne nastopajo samostojno, završujejo sliko. In v tem ogrodju — koliko grotesknih, prelresujočih, ganljivih prizorov! Koliko resničnih in dobro zadetih opazovanji Isti vtisi, iste skušnje, iste misli kakor ste jih imeli vi, vse in še mnogo več najdete tu! 181 Po težkih slutnjah izbruhne vojska: vse se tolaži in vara kakor pri nas in kakor povsod s tem, da bo to nekaj kratkega, neznatnega, ki bo trajalo kvečjemu 14 dni; na vsak način pa bo ta vojska poslednja. Kolekiivist Chevagnes je poln optimizma, celo navdušenja: »Je gouterai le pittoresgue de la guerrel J'en gouterai la beauie sau-vagel« (sir. 31). Ali ne leži ironija ali tragika že v tem, da mora pasti, dočim Peissenier, ki je pesimist in individualist, preživi vojni vihar? Slovo je izredno težko in globoko psihološko orisano. Na potu na fronto so vojaki povsod sprejeti s cvetjem, z eniuziazmom. Čim bolj se bližajo bojišču, tem resnejše postaja ozračje. Prva kanonada, panika, zmeda; vojaki-zgubljenci, emigranli-begunci. Čete se vračajo iz boja zamazane, zbile, mrke, molčeče; širijo se čudne novice; nemir se polašča civilnega prebivalstva kakor tudi novoprispelih vojaških edinic: negotovost, zapuščenosi, splošno varanje eden drugega. In nato splošen umik na vsej črti: marši kar naprej, noč in dan, nihče ne ve, kam ne kod. In na drugi strani neustrašenosi kmeiskega prebivalstva, ki niti med bitko noče zapustiti svoje vasi: mož in žena se zgubita, a naposled zopet najdeta. Slede grozodejstva Nemcev: mrliči v kupu slame, strahote noči, samota gozdov, odisejada nemške patrulje, ki je zašla predaleč in se skriva in trpi, dokler sama ne odstrani častnika in se vda. Strašna utrujenost od neprestanih maršev, bolezni, živčni napadi, Morin prebode oslepelega tovariša, misleč, da je Nemec, ofenzive, napadi, protinapadi, jarki, straže, podminirani rovi kot ognjeniki. Velika junaštva se vrše. Pioger, v Argonih ranjen, odbija sam presenetljiv napad, potem odvzame na straži Nemcu sekiro, Petitjean stavi, da se pri prodiranju v sovražnikovem ognju ne bo niti za trenutek pri-pognil, Meslin osvoji sam strojno puško, Morin se vrne edini iz boja kol sel smrti itd. Arnaud dobi strel v nogo in se reši s tem, da se naredi mrtvega. Launoya reši nemški sanitejec; ko Francozi zopet osvoje jarek, zapade rešitelj smrti. Chevagnes ubije na straži dva Nemca z isto kroglo: polašča se ga žalost in kes... Kesneje ima čudne sanje o nezakopanih kosteh: slutnja smrti. Pri prihodnjem navalu pade, zadet v prša in čelo! Kako dobro je naslikan tisti nemir, tisto tesnobno pričakovanje pred pričetkom boja, ki se ponavlja toliko in tolikokrat! Zastonj, nehote stopa nem strah na lica; nervozno gledajo eni na ure, drugi vržejo še zadnje sporočilo na kos papirja; tu dele nože, tam druga orodja: težka groza objema srca... Napad se izjalovi! Zdaj leži četa spredaj v boju, odrezana tri dni in več od vsega sveta, zdaj zopet protinapad v lastnem artilerijskem ognju. Vse pade, neznosno je trpljenje tistih, ki ostanejo pri življenju. 182 Kaj občuiijo redki reveži, ki so se z neizmernim trudom in premagovanjem po celi večnosti boja privlekli nazaj do svojih jarkov, ko jih tu sprejmejo novi častniki ter jih kot strahopetnike tirajo z revolverji zopet naprej 1 In tako gre stvar naprej, pa nikdar končal Zima prihaja za zimo. Najstrašnejša je zadnja v Flandriji. Tu pridobi toliko mučeni 1. kor v naskokih čez Ysero 3 km na prostoru: v zahvalo mora prebiti celo dolgo, hudo zimo ločen od druge črte kakor gobav, skoraj brez hrane, v močvirju in ledu. In potem posameznosti pozicijske vojne! Tekmovanje in boji pod zemljo, spopadi aviaiikov v zraku. Vmes pa neprestano delo, utrjevanje, trpljenje, bojevanje. Morilna orožja in orodja delujejo noč in dan; pojavijo se plini in tanki. Material se kopiči v nedoglednosl, vojaštvo se grmadi v neskončnost. ~ Poglejte n. pr. fronto ob Sommei! Novi kolodvori bruhajo množice, karavane na ta odsek, ogromno človeško mravljišče deluje mrzlično povsod, pod zemljo in na zemlji, po brezštevilnih rovih v vseh smereh: zdi se ti kakor ogromen panj čebel ali kakor kaotičen gigant, kakor neznanska mora, kakor hidra, ki bljuje smrt iz brezštevilnih žrel na sto in sto načinov. In potem življenje v teh misterioznih podzemeljskih mestih, divjanje pošastnih noči, ko se vam zdi, da nastopi zdajzdaj konec svetal Zares slika, vredna Hugoja ali Zolaja! Drugod zopet krasni opisi pokrajin in sprememb v naravi. Kako je grozen pogled po osvojenem bojišču! Ali prizori iz taborišča pri Maillvju! Razne vrste vojaštva z vseh strani sveta, črnci, Rusi, Ameri-kanci itd.; splošno zabavljanje čez vojsko kljub zmagam pri Marnei, pri Vseri, kljub časopisju in višji taktiki: demoralizacija napreduje vidno. Ne manjka ostre kritike generalnega štaba, gotovih častnikov, postopanje zdravnikov in vojaške sodnije. Koliko ¦ bridkih opomb o zadržanju zaledja in kričanja: Vzdržimo do konca (Jusgu'au bout!). Temu nasproti se pojavlja klic: A bas la guerre!, zlasti na dopustih. In vendar gre klanje svojo pot naprej... Dobro so zadete posamezne narodnosti. Rusi so najprej izpregli: ne morejo jih porabili več nikjer; nevarnost je, da s svojo pasivno rezistenco okužijo še druge. Angleži so hudo tepeni in luknjo morajo mašili Francozi. Amerikanci, ki so prišli dokaj kesneje, napravijo s svojim idealizmom vtis, da so še zelo otročji. »Tudi Italijani posečajo te kraje, toda ne boste jih videli, razen če vas slučajno kak opravek pokliče v ozadje« (str. 251). Sploh je bila usoda vojaka v teh časih en sam marlirij. Fatalna »dolžnost« ga je preganjala tako dolgo, da je obležal. Vojak je postal stroj, navadna čredna žival. Onemogla, topa resignacija se je v tem neizrekljivem Irpljenju polastila celo najbolj trdnih in probujenih. »]e 183 samo sveženj mesa, vržen v polom, in ki odskakuje slresan od groze« (sir. 168). »Kroiak je kot žival, da ima le jesti« (sir. 88). »Če vojak ni zmagovalec, je bolj onemogel kot bolno živinče; kajti vojak ni človek, ni žival, ni stvar; narava res ne ve, kaj je pravzaprav vojak« (sir. 88). In pri tem naj vprašam le še eno: Ali ni čudno, skoraj neverjeino, da je francoski vojak doživel iste občutke, da je pretrpel isto trpljenje, iste krivice, isie šikane, da je na enak način izrekel uničevalno sodbo o vojni kot mi, ki smo se vojskovali v čisto drugačnih razmerah in pod drugimi pogoji? Bas to pa je najboljše izpričevalo za globoko življenjsko resničnost »Orkana«. Nemogoče je podati na kratko vse te mojstrske slike ali najvažnejše njih poteze: ena je lepša od druge, ne dajo se krajšati; nobena se ne sme prezreti, če hočemo, da ostane celotna podoba vojne kot jo doslej še nihče ni podal. Zato naj te naznačbe zunanje vsebine knjige zadostujejo. 2e iz njih se razvidi, da Florian Parmentier ni prijatelj vojne. In ravno moralna obsodba vojske, uničujoča kritika človeške slabosti in neumnosti na eni strani ter brezmejnega egoizma in hudobije vladajočih na drugi strani je druga, še važnejša sestavina romana. 2e kontrast v naziranju obeh prijateljev je karakterističen v tem oziru. Gabriel je kot individualisi že od vsega počeika nasprotnik vojske, od katere si je nemogoče obetati kaj dobrega. Govor o domovini je zanj prevarna fraza. Ali ljudstvo je slepa masa, ki si da vse sugeriraii. Še celo najboljši med njimi, kot Chevagnes, nočejo spregledati, ker se pustijo vladati od nekih namišljenih pojmov o skupnosti. —- Ko ustreli Chevagnes na straži dva sovražnika, ga prvič zgrabi čudno čuvstvo: njegovo dosedanje prepričanje je omajano. Prevzame ga uničujoča zavesi, ki se je ne more več otresli, da je ubijalec. Tedaj gre vase in se preda kesanju; spoznal je, da gre človečnost nad narodnost. Usoda hoče, da svojo iragično krivdo poplača z lastno smrtjo ... Peissenier pa postane čedalje trdneje prepričan o pravilnosti svojega stališča. »In nad ozko dolžnostjo do naroda stoji brezmejnost dolžnosti do človeka. Domovinska ideja je prehodna mistika; člove-čanska misel pa je večna« (str. 101). Ali ni absurdno vse to trošenje energije za cilje uničevanja? »In s iežkim srcem misli Peissenier na neizmerno delo izpopolnitve, higiene, prerodiive, ki bi se bilo dalo izvesti na svetu, če bi se bili porabili napori, milijarde in ženij, vse, kar se potrosi za ta krvavi posel uničevanja, za uresničenje plemenitih sanj o obogatenju človeštva ...« (str. 157). Pretresljivo je v tem oziru poglavje »II ne vous envie pas, celui qui va mourir« (206 ssl.). Peissenierju so dali v roko list 184 papirja, ki so ga našli pri Andre-Felix Pimoranu, ki je padel pri Craonne, zadet v irebuh. Mož je spoznal, da je zapisan smrii. Prvo čuvslvo, ki ga pograbi, je jeza, logola nad morilci; poiem ga prevzame elegična žalost in zavesi, kako ga je škoda. Jasno spozna resnico o vesti človeštva. »Umrješ za svojo domovino, mi govore lažnivi glasovi. Toda domovina so državljani, domovina je vsak izmed nas..., domovina sem jaz — in jaz umiram!« {str. 208). Popade ga zopet jeza nad krivci, za kratek čas ga obide upanje, ali kmalu sprevidi, da mu ni rešitve. In tedaj zagleda v mislih pred seboj čas miru. In kaj vidi? Žrtve vojske bodo tudi žrtve miru. Kako že sedaj delajo z ranjenci, pohabljenci! Mrtvi so hitro pozabljeni, nadomeščeni. In hinavski svet gre svojo pot naprej, vlada pa slejkoprej Zlato Tele. In pravičniki bodo morali kapitulirati pred dobičkalačnimi — ka-naljami. In zato mu ni več žal, da umre. <— Nič bolj ne prizanaša človeški družbi poglavje o njeni neumnosti: »5 e i i s e« (sir. 234 ssl.). Res, ljudje so hudobni, pa so tudi bedasti. Ali je mogoče dopovedati človeku, da je v interesu vseh, da naj bo vsak nesrečen? In vendar, ali ni kakor da govore mogočnjaki: »Dajte se pobiti, da bo moj mošnjiček bolj rejen, zakaj jaz imenujem svoj mošnjiček ,domovino'; in ni li res, da dolgujeie svoje življenje domovini?« (str. 234). Da, ljudstvo je neumno, bojazljivo, brez lastne volje, ker se da tako izrabljati svojim krvosesom brez aktivnega odpora proti fanatizmu in militarizmu. Vsak gleda le nase in ima le svoje malenkostne hipne koristi pred očmi. Zraven pa toliko zavisti, hinav-ščine in hudobnosti! Ni čuda, če ljudje ne sprevidijo, »da obstoji sporazum nad narodi. Zlato in. Napuh vladata proti nam vsem.« Tako bo tudi po vojski. »Vojna, ki so jo napovedali finančni carji vseh rodov človeštvu, ne bo imela konca« (str. 240). Ne zmaga na bojnem polju, ampak zmaga nad našo letargijo je potrebna vsem skupaj! Najbolj šiba višje poveljnike, ne prizanaša časnikarjem, tudi ženske dobe svoj del. Zakaj ne pripomorejo ženske k miru? Zato, ker pomeni vojna izpolnitev njih večnih želja po gospostvu in uživanju: »la guerre, c'etait la consecration de leurs reves; la guerre, pour elles, č' e 1 a i 1 regner: regner par 1'independance, regner par 1'ambition, regner par Targenl, par le plaisir et par 1'amour... (214, cf. tudi 226, 301 si., 305). — Ko padejo pri prodiranju Peissenierju nemški listi v roke, si ne more kaj, da ne bi vzkliknil: »Naši sovražniki se hranijo z istimi bedasločami kot mi. Črede so črede in slabi pastirji so slabi pastirji...« (str. 284). Poglavje o zmagi »V t c t o i r e!« zopet nudi pisatelju priliko, da v grandiozni viziji, polni simbolov, podkrepi svojo maksimo: Guerre a la guerre! Še enkrat nariše vse mahinacije kosmopolilskih financ- 185 nikov in ambicioznih državnikov, ki napravijo vojsko. Potem da besedo zadnji žrtvi vojske! Človek, ki je mislil, da pride z zmago zlata doba, pade zadnji! Sledi peklenski nastop vseh nesrečnikov, ki so zgubili življenje v vojni: strahotna slika, ki preide v neznanski gobec Zlatega Teleta! Zakaj je tako? Ker v svetu ni nobene požrtvovalnosti. »Morala preneha, kjer se začne korist« (sir. 294). »Ali kaj! Ali res ni nikjer človeka-poštenjaka, Rešnika, ki bi se mogel povzpeti nad svet in reči: Glejte me! Jaz sem tisti, ki se ne boji nikogar. Mož Zmage sem. Mešalci zlata, kronani špekulantje ne bodo več trgovali s človeškim mesom. Ne bodo več ukazovali vladam. Vlade, to sem jaz. Zakon sem in kralj, ker sem poštenost. Če se mi bodo tatovi upirali, konfisciram njihovo imetje in ga razdelim ljudstvu. In kdor bo hotel jesti, bo moral delati. Kdor bo hotel piti sok vinske trle, jo bo okopaval. Tisti pa, ki se napajajo s krvjo ljudstev, bodo pomrli lakote, kajti prišel je čas, ko narodi otresajo svoje verige, vedoč, da splošna blaginja ni istovetna z debelimi trebuhi nekaj ljudožrcev-velikanov...« (str. 294). In nato postavi aksiom: narod mora zavrniti vojno, tudi če je napaden. Na eni strani se sovražnikovo divjanje samo po sebi unese in umiri, če ne najde odpora, na drugi strani pa se je že cesto zgodilo v zgodovini, da so premaganci nadvladah brez boja zmagovalce ... Sicer bo pa človeštvo vendar kos posameznim roparjem! bolnišnica da avtorju novega gradiva za podkrepitev njegove leze. Tu najde več svojih znancev, ki jim je vojska uničila zdravje. Vitu ie poslal jetičen alkoholik, Petitjean ima padavico, Pioger in Launoy sta se vrnila iz Soluna z močvirno grižo. Razume se, da njih kritika ni ravno prizanesljiva. Ze prej nam je pisatelj predstavil včasih kot infer-mezzo modrovanje vojakov o vojski, moralni bolesti, o notranjem uporu v duši, o domovini, o poveljnikih, o deseriaciji (n. pr. str. 185 si.). Ali postali so avtomati in po končanem razgovoru gre vse po starem naprej. Sedaj razglabljajo med drugim, zakaj je vojska tako dolgo trajala. Višji častniki so služili preveč denarja. »Prav tako politiki, finančniki, trgovci, moški in ženske po tovarnah, vse je profitiralo od vojne: zato se ni mogla nikakor končati. Nihče se pri vsem tem ni oziral na mrtve, na ranjene, na vojake, ki so trohneli v jarkih. Ampak če bi ne bil"imel nihče več kakor 25 vinarjev na dan, bi bilo videti, kako bi se bile stvari brzo spremenile« (str. 304). Tudi vojaki sami seveda niso brez krivde, izkazali so se za popolnoma nezrele. * Ne bom našteval vseh pretresujočih scen iz bolnice. Tri poglavja pa so zopet tako groteskna, da zaslužijo omembo. Prvo je: L' H o m m e aux appareils (str. 308 si.). Philippe Hibrahal razžali kot sluga svojega oficirja. Posledica: obsojen je na najnevarnejša dela pred fronto. Tam preživi v sovražnem ognju strašne 185 trenutke, grozne noči. Ko ga pripeljejo v bolnico, ima nič manj kot 32 ran. In ia mož ozdravi in živi s pomočjo aparatov, ki so mu jih dali za vse telesne funkcije. Intaktne ima samo oči in — da more videti in presoditi svojo strašno usodo! — možgane. Drugo ima naslov: Les Sans-Figure (str. 311 si.). Kakšna bi bila najbolj primerna kazen za brezsrčnike, ki so zakrivili vojno? Da bi bili zaprti skupaj z brezličniki, z nesrečneži brez obraza. In ti bi jih obslopili in bi jim ironično govorili, kažoč na svoje jadne glave in njih okrogla lica: »Kako si grd!« In to bi se ponavljalo leta, stoletja, krivci bi imeli neprestano pred očmi nesrečne svoje žrtve brez čeljusti, brez nosov, brez lic, brez oči, brez ušes, tako da bi kopneli groze. In nazadnje bi se dvignil eden, ki ima še en zob in eno oko, in bi zavpil: »Oko za oko, zob za zob!« Njegova roka bi padla liki razbeljeno železo na eno prestrašenih glav. In vse roke bi udarile isti čas. In vsa ravnokar še debela lica bi bila razmesarjena... Tretja slika: Un Revenani (str. 314 si.) obravnava snov, kot jo je že Balzac uporabil v svojem »Le C o 1 o n e 1 C h a b e r t« iz časov Napoleona, samo z drugačnim koncem. Oslepeli vojak je bil proglašen mrtvim. Nato se žena drugič omoži in je čisto srečna. Kar se pogrešanec vrne in zahteva svojo pravico, čeprav ve in čuti, da bo to za ženo hujše kot smrt. Odpušča ji vso njeno nezvestobo, ali pomagali ne more: on jo sedaj bolj potrebuje kot kdaj prej! Knjigo sklepajo zaključne misli: Les Lecons de la Guerre (sir. 317 si.). Po vsem povedanem si lahko predstavimo, kakšen je pisateljev finale o vojski: pesimizem do konca, vehemenlna obsodba družbe in obup nad človeštvom. Bojevniki se vračajo domov. Kakor da pridejo videči med slepce! Svet se ni od vojske ničesar naučil. Dolgoletni mučeniki so odbijani, ponižani, prevpili in izkoriščani. Ne samo stari vladarji: denarni mogotci, politiki itd. jih tišče k tlom, tudi vsi drugi jih gledajo po strani. Saj sede na mehkem in varnem, a kakšna je pozicija nekdanjih vojakov? Ne redko stoje sami tu, brez domačije, sorodnikov in sredstev. Kak miri Vojska gre naprej, samo bolj potuhnjena; vojak je pa tisti, ki je vedno in povsod tepen. Ne, človeštvo nima vrlin, s katerimi se v samoprevari ponaša: »La superiorite de 1'homme sur la bete esi le mensonge d'entre les mensonges!« (sir. 322). Ali je sklep miru razširil svobodo poedinca? Narobe, še bolj je zasužnjen od družbe, države, od vsemogočnega Baala, ki je Denar in Objest; gospodujoči so vedeli, zakaj so začeli vojno! Seveda skupni inieres je še vedno le njihov interes. Bogastvo države je narejeno iz revščine državljanov in državljani se radi ponašajo z imeniinosijo svoje države! (Dalje.) 231 spredaj. Na prvi je Jezus dvignil kelih in govori znane posvetilne besede; zraven pa je skiciran Jezus precej v drugačni koncepciji, kako podaja po Janezovem evangeliju Judi v vino pomočeni košček kruha. Benečanski osnutek podajamo lu v sliki tsl. 23.) kot primer, ki ga vsak lahko primerja z omenjeno Ghirlandaievo sliko. Osnovni elementi so isti: Juda sedi na sprednji strani mize, Janez leži pred Jezusom sklonjen na mizo, apostoli so v razgovoru, a še neskončno daleč od \dea\i\e giupac^e, kakoi }o kale do\YŠey\o