Zaupaj v Boga in on ti bode pomagal.
Proti koncu pretečenega stoletja se je vnela na Francoskem huda černa vojska. Vse, kar je bilo lepega in kerščanskega, razdjala je divja druhal brezbožnikov. Kdor koli se je za pravega kralja in kerščansko vero potezal, moral je neutegoma popustiti vse svoje premoženje in bežati v tuje daljne dežele, če je hotel, da ga niso brezverai divjaki v svojo pest dobili in uino-rili. — V tej žalostnej dobi je živel v Lotarinskem okraji bogat grajščak Stermogorski, kateri je imel mnogo posestva in je s svojo žen6 in edino hčerko prav zložno in zadovoljno živel. Bila je ta družina celej okolici v lep izgled. Vsi trije so živeli pra? mirao iu pobožno, in so bili posebno do revežev usmiljenega serca; nihče nišel prazen iz njihove grajščine.
— 70 —
Cela tri leta je že nesrečna vojska po drugih Mižnjih krajih divjala, toda v tej tihej dolini jej še ni bilo traga. Gospod Stermogorski je znal s pomočjo previdnega gospoda župnika svoje podložnike varovati pred hudob-nimi vdeleževalci strastnih puntarjev. Al čez tri leta je vendar prišel tudi za te prebivalce žalosten čas poskušnje.
Bila je temna noč. Le tu in tam se je kaka zvezdica blisketala izza gostih oblakov na visokem oboku neba. Vse okrog gradii je bilo tiho in mirno, ravno tako tudi v vasi. Bilo je, kakor pred kako bližajočo se ne-vihto. S6ve v bližnjem pečevji so upile v enomer s svojimi votlimiglasovi, kakor bi naznanjevale kako bližnjo nesrečo. Pa, vsajta tudi ni izostala. — Pobožna družina v gradu je ravno opravila svojo večerno molitev in se rav-nala k počitku, ko nekdo z vso močjo poterka na vrata. Bili so gospod župnik, grajskega gospoda dobri prijatelj. Po kratkem razgovoru so pove-dali Stermogorskemu strašno novico, da so puntarji prihruli v bližnjo so-sesko, da nameravajo še necoj tudi v ta kvaj pridreti ter gvajščaka in nje-gove podložnike napasti. ,,Bežite tedaj urno, dokler je še čas," nadaljujejo gospod župnik, ,,noč je temna in ravno ugodna za to!" — Strah grajščin-skih ia zvestih podložnikov, ki so med teni že tudi slišali od bližnje nesre-če, moje pero ne more popisati. Naglo in brez vsega obotavljauja zapove Stermogorski najpotrebniše reči v voz znositi, vzame svoje prihranjene uovce, se poslovi s svojo žeuo in ediao hčerko od gospoda župnika, ki iz Ijubezni do svojih sebi izročenih ovčic niso hotli pobegniti, vsedejo se v voz ter na-glo odderdrajo iz svojega Ijubljenega domačega kraja.
Stermogorski je izročil grajščino pri svojem odliodu gospodu župniku in svojim zvestim poslom, katerim je toliko povedal, da gre v daljuo mesto zarad nekih posebno važnih opravil. Pa posli so berž uganili, da bodo težko še kedaj vidili svojega ljubljenega gospoda z njegovo gospo in tolikanj pri-jazno hčerko. Molče pa jokaje so se tedaj poslovili in to zares — zadnji-krat od svojih preljVuijeuih. —čez kake štiri ure potem je res prihrula ti-opa razuzdanih in brezbožnih puntarjev v to mirno dolino. To se ve, da se po-lastč najpred grajščine ter iščejo Stermogorskega po vseh sobah. Ko ga pa nikjer ne najdejo, razpodč posle, in se polaste vsega, kar dobijo v svojo pest; naposled vlomijo se vvinski hram, kjer pijejo in razgrajajodobelega dn^. — Med tein, ko ti hudobneži neusmiljeno šarijo po grajščini, bil je Stermo-gorski s svojo družino že precej blizu meje tuje dežele. Stari hlapec Urban, ki je že od mladih nog služil v gradu, poganjal je hitra konjiča, da sta bolj po zraku kakor po cesti tekla.
Pa nesreča jim je bila za petami. Komaj kako nro pred mejo tuje dežele prehiti je druga tropa prekucuhov, ki jim pobere konje in voz z vsem, kar je bilo v njem. Steruiogorski je bil vesel, da je še živ ubežal s svojo ženo in hčerko čez mejo v taje mesto. Ali kaj jim je bilo tu početi brez vsega premoženja in prijateljev? Od stiabu še komaj na pol živi se jokate gospa in hčerka tako inilo, da bi se ju tudi največi brezbožnik moral usmiliti. Stermogorski ju tolaži in pravi: ,,Zaupajte v Boga, on nas je ob-varoval pred hudo smertjo, pa bo tudi tukaj skerbel za nas, ter nas preži-
- 71 —
vel. Bog je dal, Bog je vzel; njegovo sveto imč bodi Seščeno!" — Kdor ni še nikoli kaj premoženja irael, ta si še misliti ne more oaih britkih. ob-čutkov, ki je imajo taki, kateri v enej samej noči ob vse svoje z velikim trudom in varčnostjo pridobljeno premoženje pridejo. K sreči je odnesel Stermogorski zlato uro, žena in hči pa nekaj dragotin, M ste je imeli pod obleko skrite. Ostali so tedaj za nekaj dni v mestu, da se odpočijejo od prestanega strahu, potem se pa podajo dalje v nemške dežele in sicer v neko malo mestice takraj Eena. Tukaj so bili sicer varni pred hudobnimi puntarji, ali pošli so jim že denarji in nastalo je vprašanje: odkodi živeža v tem neznanem kraji? Pa Bog svojih Ijubljencev nikoli ne pozabi, in ta-ko je bilo tudi tukaj. Soznanil se je Stermogorski z gospodom župnikom tega kraja, kateri mu svetujejo, da si naj v tej zadregizucenjem francoske-ga jezika pomaga. Vedeli so častiti gospod župnik za mnogo staršev, ki bi bili radi svoje otroke kakemu verlemu nčitelju izročili; za ta posel so tedaj vsein StevmogoTskega priporočili. — Stermogorski se je te službe tudi rad poprijel; učil je cela tri leta otroke z veliko marljivostjo, ter si tako pošte-no služil živež zase in za svojo družinico. Ni pa učil otrok samo francos-kega jezika, ampak vzrejal jih je tudi po želji njihovib. staršev prav po kerščanski. Učil jib. je zraven jezika tudi vednosti, katere so vsakemu elo-veku v njegov dušni in telesni prid. Njegova gospa tudi ni deržala križema rok, temveč učila je deklice plesti, šivati, vezti in še mnogo drugih ženskih del; pa jih je tudi pri vsakej priložnosti vadila lepega vedenja in pobožne-ga življenja. Tako so jim minula tri leta v najlepšem mini in zadovoljno-sti.   Vsi ljudje, ki so je poznali, so je tudi cenili in zel(5 spoštovali.
Bogu se je že zadosti zdelo poskašnje za blagega Stermogorskega, to-raj ga je sklenil k sebi poklicati. Truden svojega novega in težavnega sta-nii, kateri ni bil nič kaj primeren njegovemu slabemu zdravju, zboli prav hudo. Zdravnik pride in mu prav odkritoserčno po?e, da naj se pripravi za sniert. To žalostno poročilo je blago ženo tako pretreslo, da vsa zgub-ljena pade na stol in milo zdibuje. ITboga hčerka se glasno joka in s sklenjeuiina rokama pvosi zdravnika, da bi ozdravil bolnega očeta. Stermo-gorski pa spi-ejme zdravnikove besede ves udan v voljo božjo, ter prosi, da bi mu poslali po gospoda župnika, ki bi ga pripravil za večnost. Rozika, tako je bilo ime hčerki, gre bevž po duhovnega gospoda, a zvesta žena po-klekne k postelji ter prosi ljubega Boga, da bi vendar še podelil ljubo zdravje njenemu soprugu.   Pa — volja božja ni bila.
Ko je bil Stermogorski previden s svetimi zakramenti, čutil se je ne-koliko boljšega. Oberne se tedaj k svojej ženi in reče: ,,Ljuba inoja sopvu^ ga! serčno se ti zahvalim za tvoje skerbno in ljubeznjivo ravnanje z menoj. Bog naj ti obilo poverne tvojo Ijubezen in vse, kar si mi kedaj dobrega storila! Ostani tudi zanaprej še tako dobra ter zaupaj v Boga, on te go-tovo ne bode zapustil. Posebno pa ti priporočam najiuo ljubo hčerko Ro-ziko. Bodi jej tudi zanaprej lep zgled pobožnosti; varuj in brani jo pred posvetnimi zapeljivci ter skerbi, da bo v vseh dušnih lepotah tebi popolno-ina enaka." —   Potera se obernetudi k Roziki in jej reSe: ,,Ljuba Rozika!
5*
— 72 —
priporočim ti, da svojo mater tudi po mojej smerti ljubiš in jo tako spoštu-ješ, kakor četerta božja zapoved veleva. Če boš spolnovala tudi zanaprej to zapoved, ti bo Bog gotovo dal, kar je vsem dobrirn otrokoin obljubil. Vedi, da podlaga vseh lepih čednosti je ljubezen do Boga. če hočeš kedaj za menoj priti, spolnuj vse njegove zapovedi in boj se Boga tudi z najnaanj-šim grehom razžaliti. Ako boš Boga zvest<5 Ijubila, srečna boš vse svoje žive dni. Če bi te pa pri vsem tem vendar-le kake nadloge zadele, spomni se, da je naš odrešenik §e več moral preterpeti in da ravno ternjeva pot pelje v nebesa. Naš obstanek in naše plačilo ni na tein svetu; vsakega pravega kristjaiia še le v nebesih čaka plačilo, katero nam je naš Zveličar sam pripravil. Zdaj pa ljuba hčerka prejmi nioj blagoslov." Pri teh be-sedah jej položi bolni oče svoji roki na glavo in moli za njo k nebeškemu Očetu.
Po končanej molitvi mu duhovnik dajd križ v rokd, katerega spodobno poljubi in na persi položf. Potem inolijo z objokano ženo in zapuščeno hčerko navadne molitve pri umirajočih, katere tudi bolnik s slabim glasom za njimi moli. Po molitvah Stermogorski se enkrat vzdihne, rekoč: ,,Moj Bog in Stvarnik! v tvoje svete roke izročim svojo dušo. Jezus! Marija! Jožef! sprejmite jo v nebesa!" — iu umerje.
Milo, milo ste se jokali mati in hči pri mertvaškem odru svojega lju-bega sopruga in očeta. Hvaležni uiestjani pa so ga žalostnega serca spre-mili na pokopališče in mu postavili lep spominek, sveti križ, katerega so hvaležni učenci in učenke z lepimi veuci ovili.
Ko se mati in hči nekoliko potolažite nad to veliko zgubo, bilaje zdaj njuna perva skerb, kako se boste zanaprej preživele. Res je, da ste si v treh letih z varčnostjo nekoliko novcev prihranile, pa s tem ni bilo mogoče dolgo shajati, ker dragina je bila velika. Posvetujete se tedaj s priljublje-nim gospodom župnikom, kaj jima je storiti. Previdni gospod župnik pre-mišljujejo sim in tam, naposled pa pravijo: ,,Meni se zdi, da bi bilo še najboljše, ko bi dali syojo hčerko k dobrim in kerščanskim ljud^in v službo, kjer bi si s pridnostjo, pohlevnostjo in drugimi lepimi lastnostmi, kmalu pridobila ljubezen svojih predpostavljenih, kateri bi znabiti vendar pozneje za njo skerbeli.
To se ve, da se mati niso malo vstrasili tega nasveta, pa ker vidijo, da bi jim bilo po tej poti najlože pomagano ia dobri gospod župnik sami obljubijo, da hočejo hčeri službo poiskati, dovolijo naposled v to. Gospod župnik so svojo obljubo tudi kmalu spolnili. — Bogat grof V . ., ki je bil že od otročjih let njihov prijatelj, pisal jim je, da potrebuje za stojo dva-najstletno hčerko tovaršico, katera bi bila lepo vzrejena in vsaj eno leto sta-rejša od nje. Omenil je tudi zraven, da bi mu bila kaka sirota posebno všeč, za katero bo po očetovski skerbel, ako se bo rčs lepo vedla. — Gospod župnik naznanijo udovi še tisti dan to pouudbo, ter jej v tolažbo še povedd, da je pobožna grofiaja tako dobra, da bo Roziki tako rekoč druga njena mati. Tudi Roziki je bila ta ponudba všeč; vsaj je že pri očetovej smerti sklenila \ kako službo iti,  da bi s prihranjenimi krajcarji materi vsaj ne-
— 73 —
koliko pomagati mogla. — Prišel je britki dan ločitve. Pobožna mati so blagoslovili svojo ljubo hčerko in jo Se lepo podučili, kako mora tudi v tu-jem kraji Bogu služiti, ako hoče, da bo srečna. Dobra Rozika je obljubila vse njihove nauke si globoko v serce vtisniti in se vselej po njih ravnati. Po kratkera in serčnem poslovilu vsede se hčerka v voz in se odpelje z neko staro sorodnico omenjenega grofa v daljno grajščino.
Rozika se je kmalu privadila tujega kraja. Njena lepa obnaša se je gospodu in gospej tako dopadla, da so jo kakor svojo hčer ljubili; ž njihovo bčerko pa ste se tako radi imeli, kakor bi si bile pravi sestri. Prav srečno in zadovoljno je živela. Pri vsej tej sreči pa ni pozabila nikolisvoje matere. Pisala jim je vsaki mesec in jim poslala vselej nekoliko svojega prislužene-ga plačila. Njena hvaležnost in ljubezen do matere grofinji ni dolgo skrita ostala, in večkrat jej je dala kakšen dar za njeno ubogo mater.
Tako je Eozika preživela zopet tri srečna leta. Pa časi in okoliščine se spremenijo. Grofinja, ki jo je v resnici kakor svojo lastno hčer ljubila, neBadoma zboli in umerje. Ker se grof ni hotel z oskerbovanjem svojega gospodarstva pečati, izročil je ta posel svojej sestri. Toda ta ženska ni bila v nobenej reči rajnkej grofinji podobna. Bila je togotna in čmerna, posebno pa je Roziko čez vse sovražila. In zakaj? Vidila je namreč v svojo sramoto, da so domači in tuji Koziko bolj čislali nego njo. Dokler je gro-finja Še živela, branila jo je pred hudobnico, ali zdaj ni imela Rozika nikjer nobenega zavetja. Grof, ki se je le z drugimi recmi pečal, in ni veliko doma bil, ni iuogel vedeti, kaj se godf v hisi.
Mnogo hudega je že Rozika po smerti grofinje mogla prestati, pa vse je voljno in brez godernjanja prenašala. Ko pa hudobna in zavidljiva nova gospodinja le prehudo ž njo ravna, se je usmili grofova hčerka, ter prosi očeta, da naj hudobno teto nekoliko posvari. Pa kaj stori hudobnica? Ko jej grof njeno gerdo obnašo očituje, zahteva prav odločno, da mora Rozika * iz službe, ali pa ona grad zapusti. Rozika je slišala te besede, in ni hotla da bi bila zarad nje razpertija med domačimi. Šla je nekega dne h grofu, lepo se inu zahvali za podeljene dobrote, ter ga prosi, da raje njo iz službe pusti, nego da bi šla njegova sestra iz hiše. Grof jej obljubi, da bode sku-šal sestro pomiriti, kar se je tudi zgodilo, toda vsa njegova prizadevanja so bila zastonj. Ko grof vidi, da sestra ne odstopi od svoje besede, in do-bra Rozika v takem sovraštvu živeti ne more, se jej tudi on lepo zahvali za ljubezen, ki jo je skazala njegovej hčeri, priporoči jo božjemu varstvu in jo prav bogato obdaruje. Po priserčnem slovesu od mlade grofinje in s solz-nimi očini zapusti Rozika grajščino, v katerej je toliko prijetnib dni preži-vela, ter se poverne k svojej inateri.
Domu k materi prišedši jim razloži vzroke, zavoljo katerih je morala grad zapustiti ter pravi, da bode zdaj ostala doma, in svojej dobrej materi stregla ter jim tako njih težave lajšala. — Rozika je z denarjem, ki ga je dobila od grofa V., nakupila različnega blaga za ženska oblačila, katero je potem z materjo prav pridno izdelovala in prodajala. S tem delom ste si toliko zaslužile, da jima ni bilo treba stradati, in še marsikak krajcar ste si
— 74 -
prihranile.   Ker se je Rozika prav lepo vedla in je svojo mater  Sez vse ljubila, so jo vsi ljudje radi imeli iu jej dajali vsaki dan več zaslužka.
Tako je Rozika zopet eno leto prav srecno preživela pri svojej materi. Dasiravno je imela veliko dela, hodila je vendar vsaki dan k sv. maši; kajti dobro je vedela, da brez blagoslova iz nebes, je vsako delo prazno in zastoaj.
(Konec prihodnjič.)