Na naslovnici: Risbe hiš v Prontu (iz članka Rafaela Terpina: Pront) 2 Vsebina KULTURNA DEDIŠČINA 6. mednarodni simpozij Kulturna dediščina v geologiji, rudarstvu in metalurgiji, Idrija, 17.-21. junij 2002 Rotraud Stumfohl Trgovska družina Neumann iz Beljaka in njeni stiki z Idrijo 4 IDRIJA Rafael Terpin Pront 8 Jože Čar, Bojan Režun Rudniška študijska geološka zbirka 28 Ivica Kavčič, Marija Bavdaž O zasnovi Scopolijevega botaničnega vrta na začetku Rak 36 Tanja Simonič LIKOVNA PRILOGA 42 LITERATURA Dušan Moravec Pesmi 52 ZNAMENITE OSEBNOSTI Vida Bajt Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1867-1883) 58 Janez Kavčič Idrijski slikar Julče Božič (1907-1945) 90 ZGODOVINA Stanko Flego Dve zgodnjesrednjeveški najdbi iz Polic pri Cerknem 96 Darko Viler Mejniki 20. stoletja 100 Marica Brezavšček 100 let Planinskega društva Idrija 116 Milojka Magajne Cerkljanska podružnica Slovenskega planinskega društva 126 vsebina Idrijski razgledi --- Peter Grošelj Jože Čar, Dragomir Skaberne Melita Gantar Gabrijel Seljak Mirjam Gnezda Tone Wraber Milojka Magajne, Alojz Abram Uroš Eržen, Bojan Režun, Darko Viler, Anton Zelene NARAVNE ZNAMENITOSTI Ptice krajinskega parka Zgornja Idrijca 132 Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem 142 RAZISKOVALNE NALOGE Življenje v Idriji v času nemške okupacije 152 ZANIMIVOSTI Palaj - po cerkljansko 160 PREDSTAVITVE Vzorci Zorke Rupnik 162 Dopisovanje med velikima botanikoma 18. stoletja 164 Partizanska tiskarna Slovenija na Vojskem 168 POROČILA II. mednarodno srečanje TICCIH - sekcija za rudarstvo 172 6. mednarodni simpozij Kulturna dediščina v geologiji, rudarstvu in metalurgiji, Idrija, 17.-21. junij 2002 Trgovska družina Neumann iz Beljaka in njeni stiki z Idrijo Družina Neumann izvira z območja ob prelazu Neumarkter Sattel* in jo je mogoče okoli leta 1450 že zaslediti v beljaku, takrat pomembnem križišču trgovskih poti med severom in jugom. Trgovec Wilhelm Neumann, ki je v prvi polovici 16. stoletja položil temeljni kamen poznejšega bogastva te družine, svojega denarja ni vlagal le v trgovino, temveč tudi v rudarstvo. v tej zvezi je bila še posebej pomembna idrija, saj je imel beljak v l6. stoletju vodilno vlogo v trgovanju z živim srebrom in cinobrom. neumann je v idriji postal dejaven že leta 1504, ko je prevzel vodenje družbe sv. ahacija. po svoji ženi praxedis strigl je podedoval štiri idrijske kukse, cesar maksimilijan i. pa mu je iz nekdaj beneških deležev podaril še 5, Vi in V* kuksa. 1509. je postal sodnik in upravnik. skupaj z družabnikom hansom pfluglom iz salzburga mu je uspelo prevzeti trgovino s proizvodi idrijskega rudnika, ki jo je z izjemo krajše prekinitve v času ferdinanda i. v svojih rokah obdržal vse do smrti. Rotraund STUMFOHL Po njegovi smrti je trgovanje nadvse uspešno prevzela njegova druga žena Barbara, roj. Rumpf, ki se je 1549. ponovno poročila z bamberškim svetnikom in belja-škim županom Hansom Seenufiom in je morala biti izredno sposobna poslovna ženska. Močno je povečala premoženje in razširila obseg trgovine s proizvodi iz idrijskega rudnika, o čemer priča obsežna korespondenca, shranjena v Koroškem deželnem arhivu. Skozi njene roke je šel ves denar za plače in vsa rudniška obratna sredstva. V njeni hiši so potekali redni sestanki družabnikov, imenovani »idrijski dnevi«. Večkrat je sama prišla na obisk v rudnik, da bi se na lastne oči prepričala, kako stvari stojijo. Barbara Rumpf si je prizadevala, da bi premoženje, ki ga je tako zelo povečala, prišlo v roke njenim otro- kom, zato je z otroki Wilhelma Neumanna iz njegovega prvega zakona sklenila zanje ne ravno ugodno poravnavo. Ko je potem, ko sta pred njo umrla oba njena sinova, ki nista imela otrok, leta 1572 umrla, je celotno premoženje podedovala njena hči Anna Neumann, poročena s Christophom von Liechtenste-inom. Najpomembnejše družabnike, denimo barona Sigmunda Georga von Dietrichsteina, je spoznala že v hiši svoje matere, zato je lahko povsem nemoteno vodila dalje njene posle vse dotlej, dokler ni rudnika leta 1575 prevzel deželni knez. Koroški deželni arhiv hrani v svojih fondih tudi fascikel, ki se nanaša na gospostvo Wasserleonburg. To gradivo je namreč grof P. Miinster - Denneburg januarja 1925 oz. julija 1926 z ohranitvijo svojih last- * Neumarkter Sattel (894 m), prelaz med dolinama reke Gurk in Mura, čez katerega je potekala ie rimska cesta, ki je povezovala območje Spodnje Koroške in Zgornje Avstrije; danes pelje čez ta prelaz železniška proga Dunaj-Koroška-Italija (op. prev.). I idrijski razgledi 2/2oo4 Trgovska družina Neumann iz Beljaka in njeni stiki z Idrijo kulturna dediščina ninskih pravic prepustil Koroškemu zgodovinarskemu društvu, pozneje pa je bilo preneseno v deželni arhiv v njegovo splošno zbirko rokopisov. Pod številko 115 so zbrani spisi, ki zadevajo idrijski rudnik v času med 1536 in 1644. Drugi konvolut se ukvarja z »Wilhelmom Neumannom L«, njegovo oporoko ter njegovo soprogo Barbaro, roj. Rumpf, njenimi sorodniki, poslovnimi partnerji, otroki in družinskimi člani. Tudi med listinami o gospostvu Wasserleonburg najdemo več takšnih, ki se ukvarjajo z Idrijo oz. trgovanjem z živim srebrom: Wilhelm Neumann, beljaški meščan, in Hans Pfliigl, salzburški meščan, sta 3. julija 1519 izjavila, da sta »od starih gospodov in družabnikov« kupila 2000 centov čistega živega srebra in 3 tovore, to je okoli 10 centov, najbogatejšega cinobra, in da je del kupljenega pripadal šumberškemu (Schonberg) gospodu in kranjskemu deželnemu glavarju Hansu von Auerspergu. Urban Gortschacher, beljaški meščan, je v soglasju s svojo ženo Anno Gortschacher in svojimi brati Han-som, Mathesom in Veitom 27. oktobra 1525 izjavil, da Wilhelmu Neumannu z Wasserleonburga dolguje 751 funtov in zato nanj prepiše svoj delež v idrijskem rudniku kakor tudi ves denar, ki bi mu ga tedaj ali v prihodnje od prodane rude, živega srebra in cinobra izplačala Ambros in Hans Hochstatter iz Augsburga. Pečatarji: U. Gortschacher; Hans Wagner, idrijski rudniški sodnik; Anton v. Egckh, beljaški mestni sodnik; Hans in Mathes Gortschacher 16. decembra 1529 je Wilhelm Neumann z Wasser-leonburga z Jorgom von Malentheinom, salzburškim meščanom in skrbnikom otrok umrlega Hansa Pflugla, njihovo materjo Elis Ribeisen in Paulom Lungaberjem kot skrbnikom sklenil pogodbo o obračunu in delitvi vsega imetja, ki ga je imel Pfliigl skupaj z Neumannom v nerazdeljeni bratovščini in družbi. Po tej pogodbi naj bi njegovo premoženje v idrijskem rudniku ostalo v Neumannovih rokah. Pečatarji: Franz v. Thanhausen (Friesach), Hans v. Silberberg, Moritz Weltzer, Georg Seenufi Kdo je bila torej družina, ki je v Idriji predstavljala ne ravno zanemarljiv gospodarski dejavnik in dejavnik moči? Kot smo že zapisali v uvodu članka, ima družina Neumann svoje korenine v območju okoli prelaza Neumarkter Sattel. Že leta 1450 jo zasledimo v Beljaku, tedanjem križišču trgovskih poti med severom in jugom. Trgovec Wilhelm Neumann, ki je"bil rojen okoli leta 1480 in je v prvi polovici 16. stoletja položil temeljni kamen bogastva te družine, svojega kapitala ni vlagal le v trgovino, temveč tudi v rudarstvo. Do povezave z Idrijo je prišlo tako rekoč samo od sebe, saj je Beljak v tistem času predstavljal najpomembnejše in ne nazadnje tudi najbližje tržišče za idrijsko živo srebro in cinober. Že leta 1504 je postal družabnik idrijskega rudnika, leta 1509 rudniški sodnik, po koncu beneške vojne pa mu je cesar Maksimiljan I. podelil 5 3/» kuksa. Povezava z idrijskim rudnikom se je še okrepila, ko se je Neumann poročil s Praxedis, hčerjo idrijskega družabnika Hansa Strigla iz Lienza, ki je v njun zakon prinesla precejšnjo doto in mu po svoji smrti zapustila štiri kukse. Naslednji mejnik družabniške dejavnosti VVilhelma Neumanna sta predstavljala rudnik v Bleibergu in rudnik srebra v Steinfeldu. Središče Neumannovega poslovanja je postal Beljak. Leta 1510 je omenjen kot njegov meščan in tam je od r516 do 1518 opravljal funkcijo mestnega sodnika. Cesar Maksimilijan I. mu je 23. junija 1515 za njegove zasluge podelil grb in dragulj ter s tem povezane pravice. Ko je leta 1522 kupil in prevzel gospostvo Wasserleonburg, se je imenoval 6 6. mednarodni simpozij Kulturna dediščina v geologiji, rudarstvu in metalurgiji, Idrija, 17.-21. junij 2002 Wilhelm Neumann »z VVasserleonburga«. Njegov kompanjon pri vseh podvigih je bil Hans Pfiiigl iz Salzburga, s katerim pa ni nikoli sklenil kakršne koli družbene pogodbe in ki najverjetneje tudi ni imel nikakršnega kapitalskega vložka, a je pomagal s svojim delom, za katerega je prejemal plačilo v višini polovice čistega dobička. Šele leta 1523, ko sta imela partnerja v lasti že 17 Vi kuksa, sta sklenila dedno pogodbo, ki je shranjena v arhivu VVasserleonburga in katere najpomembnejša določba pravi, da najmanj do preteka pogodbe z idrijskimi družabniki ne sme priti do delitve, po tem pa se lahko družbeno premoženje, za katerega je bil izdelan obsežen seznam, razdeli, vendar s številnimi omejitvami. V obliki posebne klavzule je bila prepovedana vsaka pritožba na razdelitev, pri čemer je seveda šlo za določeno previdnost, saj je Hans Pfiiigl umrl še istega leta in so se pogajanja vlekla dolga leta. Delitvena poravnava obsega 49 folijev. Trgovsko podjetje seje namreč poleg rudarstva in trgovine ukvarjalo tudi z založništvom, in sicer tako, da je manjšim družbam posojalo obratna sredstva, ki so jih ta vračala v živem srebru. Trgovanje s temi proizvodi je tedaj potekalo večinoma preko Benetk, na poti nazaj pa se je preko Beljaka v Nemčijo tovorilo steklene izdelke, tekstil in začimbe. Dobiček, ki ga je pri tem imelo trgovsko podjetje Neumann-Ptliigl, je bil velik. Pomemben trgovski partner podjetja Neumann-Pfliigl v južni Nemčiji je bilo podjetje Hochstetter iz Augsburga in to sta bili hkrati podjetji, ki jima je cesar Ferdinand I. podelil monopol za trgovino na debelo z živim srebrom. Družabniki so jima morali izročiti vse pridobljeno živo srebro in ves cinober, trgovali so lahko le z živim srebrom oz. cinobrom, ki so ga ponovno odkupili od njiju. Plačilno mesto je bil Beljak, kjer so potekali tudi redni sestanki idrijskih družabnikov. Da bi to vez še dodatno okrepil, je Wilhelm Neumann leta 1527 svojo hčer Katharino omožil z Ambrosiusom Hochstetter jem ml. V zakon je prinesla doto v višini 8000 goldinarjev in darilo svojega očeta v znesku 2000 goldinarjev. Vendar je premoženje Hochstetterjev zaradi napačnih špekulacij pozneje propadlo. Wilhelm Neumann je s svojim sinom Hansom odpotoval v Augsburg na poroko svoje hčerke in ob tej priložnosti pri strasbourškem medaljerju Friedrichu Hagenauerju naročil izdelavo posebnih medalj (ki jih danes hranijo v mtinchenskem muzeju kovancev). Leta 1528 se je poročil tudi sam Wilhelm Neumann, in sicer z Barbaro Rumpf z VVulrossa, hčerko podeželskega plemiča in prvega celovškega gradiščana. V zakon je sicer prinesla precej skromno doto, a je bila zato bržkone zelo energična, trgovsko nadarjena in varčna ženska, saj ji je po moževi smrti uspelo občutno povečati premoženje. V tem zakonu so se rodili štirje sinovi (Wilhelm, Moritz, Georg in Michael) in hči Anna, ki je postala znana po svojih šestih zakonih in je podedovala mnoge lastnosti svoje matere ter je nenazadnje položila temeljni kamen schwarzenber-škega premoženja. V soglasju s svojo materjo je očitno ravnala tudi pri sklepanju svojih zakonskih zvez. Tako je, denimo, Barbara Rumpf 10. januarja 1565 za svojo hčer Anno sklenila zakonsko pogodbo s Christophom Liechtensteinom iz Muraua, čigar zadolženo posest je zatem družina odkupila. Tudi pri vseh ostalih zakonskih pogocibah je Anna dajala kar največji poudarek temu, da ne bi bila kakor koli odgovorna za morebitne dolgove svojih bodočih soprogov, ki so bili večinoma močno zadolženi. Ko je cesar Ferdinand I. leta r53i ponovno liberaliziral trgovanje z živim srebrom, se je vanj znova vključil tudi VVilhelm Neumann, ki pa je umrl že leta 1536. Da bi preprečil razkosanje svoje dediščine, je v oporoki z dne 6. junija 1536 določil, da hčerke dobijo denarno odpravnino. Upravljanje premoženja je začasno prevzela vdova Barbara. Da bi zagotovila redne pritoke denarja, je znova sklenila dolgoletne pogodbe z idrijskimi družabniki. Ko je Hans Paumgartner leta 1539 za pet let prevzel monopol nad živim srebrom, je tudi ona podpisala pogodbo kot predstavnica kranjskih in koroških družbenikov. Le-ti so morali svoje zaloge v Beljaku I idrijski razgledi 2/2oo4 Trgovska družina Neumann iz Beljaka in njeni stiki z Idrijo kulturna dediščina (Andra GrasI) in Trstu (Peter de Leo) prepustiti Paumgartnerju, od katerega naj bi vsakega i. junija in i. decembra v Beljaku prejemali gotovinska plačila. V hiši Barbare Neumann so potekali tudi redni sestanki idrijskih družabnikov. Razen nekaj redkih izjem je zastopala vse koroške družabnike in bila pooblaščena, da prevzema plačila. Koroški deželni arhiv hrani številne račune, potrdila in druge s tem povezane listine. Prav tako so v njeni hiši potekala redna in včasih precej obsežna poročanja idrijskih upraviteljev, denimo Urbana Ainktihrna, in skupaj z drugimi družabniki so obravnavali tekoče rudniške zadeve. Barbara Rumpf je tudi sama večkrat odpotovala v Idrijo, da bi preverila posle. Kljub številnim krizam ji je uspelo - tudi s pomočjo drugega moža Hansa Seenufia, bamberškega svetnika in beljaškega župana, s katerim se je poročila leta 1549 - občutno povečati premoženje in utrditi svoj družbeni položaj. Tako je pri njej od 26. maja do 13. julija 1552 našel zatočišče cesar Karel V., ko je bežal pred Mavricijem Saškim. Barbari Rumpf je slednjič uspelo, da je s poravnavo z otroki svojega moža iz njegovega prvega zakona, ki zanje ni bila ravno ugodna, v svoje roke dobila celotno Neumannovo premoženje. Ko je leta 1569 umrl Hans Seenuft, je prišlo na podlagi njegove oporoke do ponovne delitve premoženja. Njun zakon je bil brez otrok. Ker so pred njo umrli tudi njeni sinovi, je bila ob njeni smrti leta r572 edina dedinja že tedaj zelo velikega premoženja, kije med drugim vključevalo r8 kuksov v idrijskem rudniku (noben drug družbenik ni imel tako velikega deleža), njena hčerka Anna, takrat poročena Liechtenstein. Anna je 1593 svoji materi posvetila veliko votivno sliko, ki jo danes hrani be-Ijaški mestni muzej. Bržkone je že v hiši svoje matere navezala stike ne le z idrijskimi družabniki, ki so bili, kot npr. Dietrichstein, Lamberg, Egkh in Rauber, iz krogov aristokracije, temveč tudi z družinami svojih poznejših soprogov. Nedvomno je po materi podedovala tudi svoj trgovski talent, saj je spretno upravljala in povečevala svoje premoženje - idrijski del seveda le do njegovega podržavljenja v letu 1575. O njenem velikem vplivu priča nenazadnje tudi to, da je bila po svoji smrti leta 1623 deležna protestantskega pogreba. Cesarski vladni svetnik Wolf Kaltenhauser je predsedniku notranjeavstrijskega tajnega sveta in obenem ljubljanskemu škofu Tomažu napisal tole: »Če bi imeli denar, ki ga je zapustila grofica Schwarzenberg, bi lahko marsikaj izboljšali.« Prevedel Alfred Leskovec Pront Rafael TERPIN Pront je že petsto let del mesta Idrija pod hribom tičnica (580 m), nad desnim bregom nlkove in razpotegnjen od kmeta Smuka do Grape. Njegovo ime (iz nemščine) pripoveduje, da so tod na začetku 16. stoletja žgali živosrebrno rudo. bllo je v časih, ko je bila idrijska kotlina še bogato gozdnata. z uporabo lesa pri žganju so jo v naslednjih obdobjih pošteno ogolili, do vrha tlčnice in do vrha kobalovih planin. Vendar se gozd vrača. Stari Prontarji so trdili, da so Pronti trije: tisti pod Smukom, srednji in tisti nad Kliklšulo. Lahko bi rekli tudi vzhodni, srednji in zahodni. V Prontu pridejo orudene skrilave plasti skoraj na površino, zato so se posledice rudarjenja tod vedno zelo občutile, naj gre za miniranje v jami ali za sesedanje terena. Posebej vzhodni in srednji del Pronta sta največ pretrpela v 20. stoletju. Lahko bi celo rekli, da Pronta, kot ga poznamo s starih razglednic, tako rekoč ni več. Še več, napol obljubljeni dnevni kop izpred nekaj desetletij bi odstranil Pront in v mnogočem spremenil (požajbral) tudi Idrijo. 1 KOPŠE, 262/282 2 ŠMATEK, 261/281 3 RUDNIŠKA, 263/283 (?) 4 BIZIAK, 265/285 5 GRUDEN, 264/284 6 ČAR, 264/284 7 RUDNIŠKA, 266/286 8 MATAČUN, 293 (?) 9 [URJAVČIČ, 272/292 10 KOLENC, 271/291 11 RUDNIŠKA, 270/290 12 RUDNIŠKA, 269/289 13 PELHAN, 267/287 Ul. C. Jakoba / Ul. C. lakoba 3 Ul. C. lakoba 12 U1.C. lakoba 11 14 HLADNIK, 277/296 15 LIKER, 278/297 16 TROHA, 279/298 17 MAKSI., 281/300 18 OBREKAR, 282/301 19 LAMPEČKA280/299 20 CARL, 283/302 21 PIVK, 285/304 22 RUSC, 284/303 23 KOGEI, 297/316 24 KRŽIŠNIK, 453 25 REPAR, 475 26 BONČINA, 479 27 GNEZDA, 286/305 28 DEMŠAR, 570 29 ALEŠ, 558 Platiševa 3 Platiševa 23 Platiševa 5 Ulica C. lakoba 10 Ulica C. lakoba 8 ■ moo^ssii 30 SORMAN, 298/317 Platiševa 1 31 PIRC, 296/315 Platiševa 2 32 ČUK, 295/314 Platiševa 4 33 MOČNIK, 294/313 Platiševa 6 34 EDER, 293/312 Platiševa 8 35 TIČNC, 290/309 Platiševa 12 36 BALANT, 292/311 Platiševa 10 37 ALBREHT, 291/310 Kacinova 31 38 MEKINAVC, 289/308 Kacinova 20 39 KOGEJ, 288/307 Kacinova 23 40 ČUK, 287/306 Kacinova 26 I idrijski razgledi 2/2oo4 Pro.vt Idrija -j- __rEkfcž-UtfJ cJAsEkr ^ __aopwi§w:a waoija s — SlLŠT^A (j _ U&OŽSJVCA pi — F O LETU 4.900 ^caAJ£:sJE 10 Vzhodni Pront KOPŠETOVA HIŠA NA ŠKARPI, Idrija štev. 262/282 Urbar: 263 Stala je vrh škarpe nad Kosovim mostom. Do nje in naprej do Terezijinega šohta je izpred Kutlerja vodila široka ograjena pot, najbrž pa tudi že današnja bližnjica h Komunali. Pred 1850. letom je bil njen lastnik FILIP KOPŠE, 1860. jo je z izročilno pogodbo dobila vdova njegovega sina. 1910. leta jo je že dodobra razpokano kupil ERAR in jo takoj odstranil. Videti je, da se ji je zdravje v zadnjem desetletju hudo poslabšalo. Prej je bila prava lepotica, imenitni zgled idrijskega stavbarstva. Vidna je skoraj na vseh panoramskih razglednicah, posnetih izpod Smukovša. • O zdravniku KOPŠETU (doma nekje s Štajerskega) vem le po pripovedi PAVLE MOČNIKOVE, ki je do leta 1907 kot otrok stanovala v tej hiši. Baje je hodil v Tolmin in Kobarid zdravit kolero, se je naleze! še sam in zaradi nje umrl. Močniko-va je vedela, da so se vsi prebivalci izselili 1909. leta, Kopšetovi so šli v PADARIJO. (Nerodno je, ker o zdravniku Kopšetu dr. Jože Pfeifer v svoji knjigi Zgodovina idrijskega zdravstva ničesar ne piše.) • V neposredni bližini (danes Komunala) je po odstranitvi Terezijinega jaška (1912.) slovel lepo urejen šolski vrt, v katerem je šolski ravnatelj RAFAEL GOSTIŠA učil vrtnarjenje in sajenje. . Tako rekoč z dvorišča se je stopilo v podzemno OBČINSKO LEDENICO, v kateri so idrijski mesarji skupaj z ledom hranili meso. Led so pridobivali v zimskem času pri ŽORZU (danes STADION). • Za Kopšetom je bila zelo uporabna lesena pokrita ŽEHT-NICA. V njej so lahko hkrati prale štiri ženske. Rake so bile speljane do bližnje rudniške kovačije, v kateri je voda poganjala norca - težko kovaško kladivo. Še prej je ista voda seveda omogočala delo napravam v BARBARINEM in TEREZIJINEM jašku ter njunima KAMŠTEMA. • Vzhodno od Kopšeta je bil na prehodu iz 19. v 20. stoletje prvi idrijski park NA PERGU, s klopcami in potkami. Skozenj se je mimo BARBAR dalo stopiti na Rake (danes OLIMP). • Leta 1900 je v hiši bivala KATARINA KOPŠE s hčerko MARICO, poleg njiju družina JANEZA STRNADA, ANTONA MAJNIKA, JOSIPA MAJNIKA, pa še Prefarca ANDREJ in FRANČIŠKA REJC. Močniki tega leta niso omenjeni, kar seveda ni presenetljivo, saj so se tedaj mnoge družine selile skoraj slednje leto. ŠMATEKI, Idrija štev. 261/281 Urbar: 262 • Via Roma 24 • Kosovelova 24 Kopšetov bližnji sosed ŠMATEK (vzdevek) je stal zahodno, med današnjo cesto ob Nikovi in cesto od Šelštve h Komunali. Prav drobcena je bila. Dolga leta zapuščene se spominjamo vsi starejši Idrijčani. Izginila je šele po 1960. letu. Imela je s klotuto pošvedrano streho, kar za tako majhne knapovske hiše nikakor ni bilo značilno. • 1880. leta je bilo lastništvo pripisano MARIJI KAVČIČ, pozneje poročeni I idrijski razgledi 2/2oo4 Pro.vt Idrija PODOBNIK. 1927. je postal z darilno pogodbo lastnik njen sin JANEZ PODOBNIK. V zemljiški knjigi še stoji, da stajo 1950. dedovali IVANA in mladoletna MARIJA PAVANI. 1959. je že govor o družbeni lastnini. • Hišica, kot kaže, ni bila nikoli gosto naseljena. Leta 1900 so bili v njej štirje stanovalci, deset let pozneje pa trije: rudarska vdova MARIJA PODOBNIK, kavarniški vajenec JANEZ PODOBNIK in rudar iz Čekovnika IVAN PODOBNIK. • Zapisano naj bo še, daje leta 1920 v hiši kot podnajemnik stanoval mestni ječar (grajski?), doma iz Vipave. RUDNIŠKA NAD TEREZIJINIM ŠOHTOM, Idrija štev. 263/283 (?) Tik nad poslopjem Terezijinega jaška (podrt 1912. leta) je stala mogočna stanovanjska hiša rudniških uradnikov (okrog 1905. KORŠIČ, PIRNAT). Hiša naj bi po ohranjenem načrtu sodeč imela strmo, klofnjeno, dvokapno streho, torej podobno kot mnoge druge rudniške stavbe. S starih razglednic iz prve svetovne vojne pa jo poznamo le z nizko, prav nič priljudno streho. • Kraj je vendarle spadal med naj- D U .H lepše idrijske kotičke. Slovel je po razkošno bogatem vrtu (vrtnice), ki ga je okrog leta 1905 urejeval vrtnar FRANC LIKAR. V bližini je nad potjo na Smukovše stal prijeten lesen LUSHAUS. • Hišo so podrli zaradi ugrezanja tal po 1920. letu. BIZJAK, Idrija štev. 265/285 Urbar: 266 • Via Col di Lana 4 • Ulica Sv. Ahacija 4 • Ulica Carla Jakoba 4 Gornja od dvojčic nad potjo k Smuku je bila nekdaj Vidmarjeva: 1867. LUKA, // 1887. RAFAEL, 1904. mladoletni JANEZ, 1913. mladoletni FERDINAND. Šele 1923. leta je hišo kupil FRANC BIZJAK (iz hiše štev. 566, Prhaus v Grapi). Hčer HANCA je delala v trgovini pri ŠRAJU. Na stara leta ji je stregla RUTARKA, ki je hišo 1979. tudi poverbala. (V zemljiški knjigi je zapisan Milan Rutar s Triglavske ulice. No, tri leta kasneje je kot lastnica res zapisana ANTONIJA RUTAR, rojena SELJAK.) 1989. je bila hiša opuščena. Občasno so si jo prisvajali le sezonci. 1989. je v hiši tudi gorelo, gasilci so bili uspešni. • 1910. so v hiši stanovali tudi starši znanega lovca PETRIČA - KLJUKCA. • Okrog leta 2000 je bila v celoti odstranjena. GRUDEN, Idrija štev. 264/284 Urbar: 265 • Via Col di Lana 3 • Ulica Sv. Ahacija 3 • Ulica Carla Jakoba 3 (1949) Spodnja hiša od obeh dvojčic je bila že 1883. GRUDNOVA, 1920. je verbala ALOJZIJA, ki seje poročila k MAKSLJU čez grapco (Idrija štev. 300). Iz 1934. leta je kupoprodajna pogodba za NATALIJO, Poženelovo vdovo. Že v naših časih, 1993. leta, je bilo lastništvo prepisano na MIRANA JURJAVČIČA. • Talči (Natalija), ki je bila kar trikrat poročena, je hišo postopoma popravljala. Pretiravala je s povečevanjem nekaterih oken, pod zahodni napušč je prizidala nekakšen zaprt balkon. Rekel bi, da se je stara čedna hiša spačila. • Leta 1900 sta v njej svoje dni preganjali dve družini - Grudni in Pelhani, vseh skupaj je bilo devet. 5 %). Singenetsko orudenje se je nahajalo v različnih ladinijskih plasteh, in sicer v kaolinitnih sedimentih, konglomeratu (gramozovcu), skonca plasteh in najnižjem delu vulkanoklastičnih kamnin (tufiti in tufske kamnine). Epigenetsko orudenje se je pojavljalo v vseh kamninah od karbona do cordevola. Številna odkopna polja (OP) so se raztezala skozi različne strukturne enote oziroma različna rudna območja, tako da je znotraj istega OP lahko potekalo odkopavanje tako singenetskega kot epigenetskega orudenja. V okviru 6. zbirke so prikazani različki rud iz 14 rudnih teles (174 vzorcev) in 26 vzorcev iz različnih rudnih teles, vendar v istih litostratigrafskih členih (v istih kamninah). Zbirka posebnih vzorcev Vanjo so vključeni različni vzorci, ki so jih rudniški geologi nabrali ali pridobili ob različnih priložnostih. Tu so vzorci nekaterih tujih rudišč, nekaj rud iz idrijske jame, različni litološko- paleontološki in posebni tektonski vzorci, spominki in demonstracijski vzorci. Vzorci rud iz idrijskega rudišča so po formatu večinoma veliki in so namenjeni posebnim predstavitvam. Ostali so le delno ali pa niso povezani s problematiko rudišča, zato jih nismo vključili neposredno v tematsko zbirko. Zaključek Pričujoča predstavitev kaže, da je rudniška geološka zbirka s sedmimi tematskimi sklopi zelo kompleksna. Predstavljeni niso samo genetski vidiki vseh geoloških elementov, ki sodelujejo v zgradbi tektonskega jarka in zgradbi rudišča (mineralogija, petrologija, sedimen-tologija, rudna geologija, struktura in tektonika), pač pa tudi njihov razvoj v času in prostoru od srednjega triasa do današnjega stanja (razvoj srednjetriasne zgradbe rudišča v današnje stanje). Vsa genetska in strukturna dogajanja so strokovno in obsežno utemeljena. Strokovne odločitve, ki so bile potrebne pri urejanju zbirke, temeljijo na izjemno bogati, v celoti ohranjeni geološki dokumentaciji (geološki arhiv RŽS). Nekaj ključnih dokumentov je v zbirki tudi razstavljenih. Geološka zbirka idrijskega rudnika je vsekakor slovenska posebnost, verjetno pa je tudi v svetu malo tako podrobnih in natančnih geoloških zbirk, ki bi bile posvečene le enemu geološkemu fenomenu, v našem primeru idrijskemu živosrebrovemu rudišču. Rudniška geološka zbirka Rudnika živega srebra v Idriji je z vso spremljajočo dokumentacijo zastavljena I idrijski razgledi 2/2oo4 Rudniška študijska geološka zbirka Idrija študijsko, razstavljeni vzorci pa so izbrani, urejeni in predstavljeni tako, da so zanimivi tudi za laične obiskovalce - turiste. Literatura Berce, B., 1958: Geologija živosrebrnega rudišča Idrija. Geologija, 4, Ljubljana. Čadež, F., 1980: Najmlajše diskordantne sedimentrte kamnine na karbonskih plasteh v Idriji - The voungest sedimentary rocks unconformable with Carboniferous beds at Idrija. Geologija 23/2, 163-172, Ljubljana. Čar, J., 1975: Olistostrome v idrijskem srednjetriasnem tektonskem jarku - Olistostromes in the Idrija Middle Triassic Trough-Fault. Geologija 18, Ljubljana. Čar, }., 1985: Razvoj srednjetriasnih sedimentov v idrijskem tektonskem jarku. Doktorska disertacija, FNT VTOZD Montanistika, Odsek za geologijo, 1-236, Ljubljana. Čar, J., 1989: Okolje nastanka anizijskega dolomita nad srednjetriasno erozijsko diskordanco v Idrijskem rudišču - Depositional environment of the anisian dolomite above the middle triassic erosional diskonformit)' in the Idrija ore deposit. Rudarsko-metalurški zbornik 36/2, 395-407, Ljubljana. Čar, J., 1990: Kotna tektonsko-erozijska diskordanca v rudiščnem delu idrijske srednjetriasne tektonske zgradbe - Angular tectonic-erosional unconformitv in the deposit s part ofthe Idrija Middle Triassic tectonic stricture. Geologija 31-32, 267-284, Ljubljana. Čar, J., 2003: Rudniška geološka zbirka. Tipkopis, Arhiv RŽS,i07, Idrija. Čar, J., Gregorič, V., Ogorelec, B., Orehek, S., 1980: Sedimentološki razvoj skitskih plasti v idrijskem rudišču - Sedimentological development o/Scythian beds in the Idrija mercury deposit. Rudarsko-metalurški zbornik, 27/1, 3-20, Ljubljana. Čar, }., Pišljar, M., 1998: Zum Schkksal der Sammlungen von Mineralicn, Eržen und Gesteinen aus Idrija. Traditionen des Montanistischenchul wesens in der Welt - World Mining Educatio Traditions, Das kulturelle Erbein den Montan- und Geowissenschaften Bibliotheken - Archive - Museen, Banska Štjavnica. Drovenik, M., 1989: Pomen Idrije za vedo o rudiščih. Idrijski razgledi 34/1-2,11-16, Idrija. Drovenik, M., Čar, J. in Strmole, D. 1975: Prispevek kpetrologiji langobardskih kaolinitnih usedlin v idrijskem rudišču - Lngobard-Tongesteine in der Idrija Lagerstdtte. Geologija 18, Ljubljana. Drovenik, M., Dolenec, T., Režim, B., Pezdič, ]., 1990: O živosrebrovi rudi iz rudnega telesa Grubler v Idriji - On the mercurv ore from the Grubler ore body, Idrija. Geologija 33, 397-446, Ljubljana. Hactjuet, B., 1781: Oryctographia Carniolica oder Phvsikalische Erdbeschreibung des Herzogtums Krein, lstrien und zum Theil der henachbarten Liinder.II Theil, 33-157, Leipzig, Hermann, B. F. 1784: Reisen durch Oesterreich, Styermark, Kiirnten, Krein, Italien, Tyrol, Salzburg und Baiern im Jahre 1780. In Briefen an der Herm Hofrath v. 5. Und M., Me«. Kropdč, /. 1912: Die Lagerstdttenverhdltnisse des Bergbaugebietes Idria. Berg und Huttenmdnnischen Jahrbuch, 60/2, Wien. Lavrič, /. V. 2004: Isotopic, organic and inorganic geochemistry ofthe Idrija mercury deposit, Slovenia: constraints on the formation ofthe Hg-PAH association. These de doctorat, Faculte des Sciences de TUnivesite de Lausanne, Švica. Lipold, M. V., 1874: Erliiuterungen zurgeologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain. Jahrbuch derk.k. Geol. R.A., 24,4,425-456, Wien. Mlakar, I., 1959: Geološke razmere idrijskega rudišča in okolice. Geologic feature of the Idrija Mercury ore deposit. Geologija 5,164-179, Ljubljana. Mlakar, /., 1967: Primerjava spodnje in zgornje zgradbe idrijskega rudišča - Relations Between the Lower and the Upper Structure ofthe Idrija Ore Deposit. Geologija 10, 87-126, Ljubljana. Mlakar, I., 1969: Krovna zgradba idrijsko-žirovskega ozemlja. Nappe Structure of the Idrija-Žiri Region. Geologija 12, 5-72, Ljubljana. Mlakar, /., 1975: Mineraloške, petrografske in kemične značilnosti rude in prikamnine idrijskega rudišča L faza. Mezozoik v Sloveniji (tipkano poročilo). Arhiv RŽS Idrija, GZL Ljubljana in NTF Ljubljana. Mlakar, I., 1990: Pomen idrijskih odkritij za razvoj geološke znanosti doma in v svetu. Idrijski razgledi 35/1-2, 1990, 7-8, Idrija. Mlakar, I. in Drovenik, M, 1971: Strukturne in genetske posebnosti idrijskega rudišča - Structural and Genetic Particularities ofthe Idrija Mercury Ore Deposit. Geologija 14, 67-126, Ljubljana. Pilleri, G., Mušič, D, 1984: La vita di Baltazar Haccjuet e ilsuo viaggio a vela sulla Sava da Lubiana a semlin autobiografia di Joannes Antonius Scopoli. (slovenski prevod - brez naslova).1-118, Waldau-Bern. Placer, L,, 1976: Strukturna kontrola epigenetskih rudnih teles v idrijskem rudišču - Structural control ofthe epigenetic ore bodies ofthe Idria ore deposit. Rudarsko-metalurški zbornik 1976/1, 3-30, Ljubljana. Placer, L., 1974-75: Strukturna analiza epigenetskega rudnega telesa Grubler v idrijskem rudišču - The texsture analysis ofthe epigenetic Grubler ore body in the Idrija ore deposit. Rudarsko-metalurški zbornik 1974-75/1, 3-28, Ljubljana. Placer, L., 1982: Tektonski razvoj idrijskega rudišča - Structural history ofthe Idrja mercury deposit. Geologija 25/1, 7-94, Ljubljana Placer, L. in Čar, J., 1975: Rekonstrukcija srednjetriasnih razmer na idrijskem prostoru. Rekonstruktion der mitteltriassischen Veraltnisse im Idrija-Gebiet. Geologija 18, 197-209, Ljubljana. Placer, L. in Čar, J., 1977: Srednjetriasna zgradba idrijskega ozemlja -The Middle Triassic Structure ofthe Idrija Region. Geologija 20, 141-166, Ljubljana. Scopoli, G. A., 1761: De Hydrargyro Idriensi. Tentamina physico-chemico-medica. Venetiis. O zasnovi Scopolijevega botaničnega vrta na začetku Rak Ivica KAVČIČ Marija BAVDAŽ Kako je prišlo do zamisli in kaj vse je bilo postorjeno v letu 2004 Številni sprehajalci so že vse od pomladi leta 2004 radovedno opazovali, kako sva s profesorico biologije Marijo Bavdaž na zemljišču nad parkiriščem ob vstopu na Rake kopali, sadili, sejali, ruvali plevel, nosili kamenje, pesek in gozdno zemljo. tu in tam je kdo tudi kaj vprašal, a na kratko je bilo težko razložiti bistvo najinega dela. zdaj, ko se bliža zima in je postorjeno, kar je bilo možno, je čas, da se o tem nekaj zapiše. Uvod V strokovnem svetu botanike je Idrija že dolgo znana pod imenom botanične Atene. Bogat in raznovrsten rastlinski svet so v naši okolici preučevali in opisovali sloviti botaniki: R A. Mattioli, J. A. Scopoli, B. Hac-quet, H. Freyer, F. Hladnik in drugi. S poudarjanjem pomena rudnika živega srebra pa je v širši javnosti ta del naše kulturne in naravne dediščine nekako potisnjen na stranski tir in zato premalo znan. Vzpodbudna je bila na začetku sedemdesetih let zasnova muzeja v naravi ob Divjem jezeru, a bi zahteval več vzdrževanja pa tudi dopolnitev in razširitev vsaj še na območje Rak. Spoštovana člana našega muzejskega društva iz Ljubljane, univerzitetna profesorja v pokoju - dolgoletna preučevalka Scopolija, zdravnica dr. Darinka Soban in vodilni slovenski botanik dr. Tone VVraber - že nekaj desetletij bogatita kulturno življenje Idrije s predavanji, posveti, ekskurzijami, pobudami za spominske plošče in drugimi prispevki o znamenitih naravoslovcih, kar vse vpliva na to, da se odnos do rastlinskega sveta in naše zgodovinske dediščine postopoma izboljšuje. Pomemben delež pri tem ima tudi naš cerkljanski rojak, direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon ter domačina, profesorica biologije Marija Bavdaž in akademski slikar Rafko Terpin. Za botanične ekskurzije, ki jih vsako leto organizira Muzejsko društvo in jih vedno vodi eden od prej omenjenih strokovnjakov, je zanimanje vedno večje. V zadnjem času organiziramo kar po dve letno. V okviru društva se je tako izoblikovala skupina navdušenih ljubiteljev rastlin, ki je iz leta v leto številčnejša in vključuje vedno več mladih. To so dobri znaki, da se bo sčasoma tudi na tem področju lahko naredilo več in predvsem bolj stalno. Pobuda za ureditev Scopolijevega vrla Pred nekaj leti mi je profesor dr. Tone VVraber omenil, da razmišlja o tem, da bi bilo v Idriji primerno urediti Scopolijev botanični vrt. Znano je namreč, daje imel Scopoli ob hiši, kjer je stanoval (»Švica«, Steinber-gova hiša, danes Kosovelova 8), »vrtiček z mnogimi botaničnimi zelišči« (J. Pfeifer: Zgodovina idrijskega zdravstva, str. 53). O zamisli dr.Wraberja sem se takrat posvetovala z nekaterimi sodelavci Muzejskega društva. Rekli so mi, da je pobuda seveda sijajna, da pa je vprašanje, kdo bi tak vrt vzdrževal. Misel sem zato za nekaj časa odložila. Ob pripravi na program dela Muzejskega društva za leto 2004 pa sem se spomnila, Na fotografiji iz leta 1890je še viden vrt, ki ga je imel Scopoli ob "Švici"- danes je tam parkirišče. Foto arhiv Jože Rupnik da bi morda pregovorili Slavico Kumer, ki ima krasen cvetlični vrt ob svoji hiši na Rakah, da bi del tega vrta namenila Scopolijevim rastlinam. Na moje vprašanje je odgovorila, da te odgovornosti ne more sprejeti, ker ima že s svojim vrtom preveč dela, da pa bi bilo za ta namen primerno rudniško zemljišče, ki meji na njen vrt. Direktorja Botaničnega vrta Ljubljana, dr. Jožeta Bavcona, smo prosili, da si je predlagano parcelo ogledal. Načeloma ni imel pomislekov. Direktor Rudnika živega srebra v zapiranju mag. Marko Cigale je naši prošnji za odstop parcele ugodil. S tem so bili izpolnjeni osnovni pogoji za začetek. Urejanje zemljišča in priprava na saditev Zemljišče je bilo zelo zanemarjeno; na njem je raslo grmovje, tja so z rudniške kovačije odmetavali raznovrstne odpadke. Direktorja idrijske Komunale, gospoda Ivana Grahlja, sem prosila, da bi nam pomagali urediti vsaj najnujnejše stvari in prijazno so nam pomagali. V dneh po prvem maju 2004 so delavci Komunale posekali grmovje, odstranili in odpeljali odpadke in napeljali nekaj prsti. Na tako pripravljeno zemljišče sva z Marijo Bavdaž začeli zasajati rastline. Strokovno je nad dejavnostjo s svojim znanjem bedela ona, organizacija in prevozi do rastišč pa so bili moje 38 Ivica Kavčič, Marina Slabe, Anka Vončina in Marija Bavdaž pri zasajanju blagajevega volčina Foto: Anton Zelene, fototeka MMI delo. Vse orodje nama je dala na razpolago Slavica Kumer, zraven pa še marsikakšen vrtnarski nasvet. Osnovno vodilo za to, kaj naj zasajava, je bil seznam rastlin, ki ga je napisal dr. Tone Wraber, in njegovo razmišljanje o vrtu, zapisano v pismu dne 5. 2. 2004: »Predstavljam si, da bi nastal nasad z vrstami, ki jih je iz naših krajev opisal Scopoli, najbrž pa še tudi Hac-quet. Nekatere vrste v Idriji sicer ne bodo hotele rasti, bodisi zaradi prenizke lege (npr. resasta popkoresa, ki v naravi raste na meliščih visokogorskega pasu, kar velja tudi za Hacquetova triglavski svišč in triglavski dimek) bodisi posebnih rastnih zahtev (npr. polza-jedalec brezstebelni ušivec, ki gaje Scopoli opisal iz Otaleža), vseeno pa mislim, da bo nastal vrstno dovolj bogat nasad, v katerem bosta rasla npr. kranjski volčič (Scopolia carniolica) in tevje (Hacquetia epipactis), maslenica bo spominjala na Ernesta Freyerja, ki jo je prvi pokazal Scopoliju (kar dosti je je na Lajštu), in ta je njeno pojavljanje v idrijski okolici omenil v svoji Kranjski flori (1772). Okras nasadu bo grm brestovo-listna medvejka, v njem bosta gola in siva vrba, obe kar z bregov Idrijce od Divjega jezera navzgor itd. Nasad bo privlačen predvsem od aprila do junija, ko cveti večina rastlin.« Zasajanje Nekaj prvih sadik nama je podarila dr. Darinka Soban s svojega vrta, med njimi volčič, hladnikio, tevje in še več drugih. Nekaj za naš vrt primernih rastlin, kot so ruševje, bodika, resa, špajka, je že prej zasadila Slavica Kumer in so lep okras na vhodu v vrt. 21.5. 2004 sva s profesorico Bavdaževo začeli izkopavati rastline v jelovo-bukovem gozdu v neposredni okolici Idrije - največ ob cesti proti Čekovniku in Hlevišam, proti Vojskemu in proti Beli - in jih zasajati na urejene parcele. Skupaj z rastlinami sva vedno pripeljali tudi prst, v kateri so rasle v naravi. Od maja do oktobra sva zelo veliko delali. Skupaj sva se z avtomobilom do nahajališč, od Idrije oddaljenih do 10 km, zapeljali kar 35-krat in se vsakokrat pri delu zadržali okrog pet ur. Odkopavanje rastlin je bilo za naju precej težko fizično delo. Večina ima namreč korenine globoko v zemlji in ko so bile po velikem trudu vendarle odkopane in prenesene na vrt, so se kar porazgubile. Zlepa se ni nič videlo, čeprav sva za vsako vrsto prinesli najmanj po pet sadik, za nekatere pa tudi po več deset. Poleg tega je bilo zemljišče zelo nekakovostno. Kar naprej so iz zemlje pogledovale zarjavele konzervne škatle, steklene črepinje, stare izolirne žice in vsi mogoči drugi odpadki. Tudi ilovnata zemlja, ki so nama jo z dobro voljo prehitro napeljali, ni bila primerna za gozdne rastline. Izboljševali sva jo tako, da sva v gozdu nakopali in v vreče naložili gozdno zemljo ter jo posipali po gredicah. To sva naredili ob vsakem nabiranju rastlin, vsaj še desetkrat pa sva šli samo po odpadno listje, pomešano s surovim humusom in gozdnim drobirjem, ter vsakokrat iz gozda pripeljali najmanj šest velikih vreč materiala. Sčasoma sva zemljišče toliko izboljšali, da zdaj lahko upamo, da se bodo rastline dobro počutile in uspevale. V gozdu, kjer sicer rastejo, je veliko apnenčevih skal in kamenja, torej ga je bilo treba pripeljati tudi na vrt. To je na našo prošnjo zopet uredila Komunala. S kamenjem in skalami sva obdali parcele in jih precej položili tudi med rastlinje. Okolje se tako postopoma približuje naravnemu, čeprav je še vedno daleč od želenega. Dober znak je pojav deževnikov, ki I idrijski razgledi 2/2oo4 o zasnovi scopoli je veg a botaničnega vrta na začetki rak Idrija zemljo vidno izboljšujejo. Zelo sva bili veseli, ko sta 3. 11. 2004 naši članici, vneti ljubiteljici botanike, Marina Slabe in Anka Vončina prinesli v vrt nekaj sadik blagajevega volčina z rastišča, ki sta ga letos odkrili v okolici Idrije. 22. 6. 2004 si je vrt ogledal profesor dr. Tone Wraber. Dal nama je več strokovnih napotkov in svetoval, naj zasajava več Scopolijevih rastlin in v tem duhu sva nadaljevali. 19. 7. 2004 si je na našo prošnjo vrt ogledal še dr. lože Bavcon. Menil je, da je glede na začetno stanje že kar nekaj narejenega, da pa bi bilo treba urediti vsaj še sledeče: v spodnjem delu vrta nad parkiriščem narediti ograjo, ki bo varovala obiskovalce, predvsem otroke, da ne bi ob morebitnem zdrsu padli s parcele na parkirišče; zamenjati raztrgano ograjo nad parcelo, popraviti škarpe in fasado rudniškega objekta ter posekati kostanj, ki s koreninami spodjeda stavbo in meče senco na že sicer ne preveč sončno parcelo. Večji del zemljišča izven območja, na katerem sva sadili, je bil še vedno poraščen z goščavo. Dr. Bavcon je dejal, da bi to enostavno in učinkovito izboljšali tako, da bi trikrat letno kosili, jeseni in spomladi pa tam posuli seneni drobir. Tako bi sčasoma nastal cvetoč travnik, ki bi lepo dopolnjeval botanični vrt. Ker smo bili še sredi poletja, sva se nekaterih zadev kar lotili. Krajevna skupnost Idrija nama je zagotovila pomoč pri urejanju okolja. Zaraščeno zemljišče je dvakrat pokosil Janko Pervanje in od kmeta Polanca priskrbel nekaj vreč senenega drobirja ter ga potresel po zemljišču. Dogovarjamo se še za ureditev poti, popravilo škarp in odstranitev kostanja. Dr. Jože Bavcon nama je prijazno obljubil tudi strokovno pomoč Botaničnega vrta Ljubljana. Tako sva ob obisku 5.11. 2004 dobili nekaj za Idrijo zelo dragocenih rastlin. Po svojem preizkušenem sistemu nam bodo izdelali tablice z imen rastlin. Z njimi bomo spomladi lahko označili tiste, ki so se prijele in pognale kali iz zemlje. Mnogi mimoidoči se nama že neučakano pridružujejo v pričakovanju tega dogodka. Zakljuiek Vse, kar sva s profesorico Marijo Bavdaž letos z velikim trudom naredili v okviru Muzejskega društva Idrija, je poskus, kako bi v Idriji uredili »Scopolijev spominski botanični vrt«, ki bi domačine in turiste opozarjal na našo botanično dediščino. S svojim delom in s sodelovanjem zgoraj naštetih posameznikov in ustanov sva uspeli kultivirati del zanemarjenega zemljišča ob vstopu na Rake in vzbuditi zanimanje velikega števila ljudi za rastline, ki rastejo v naši okolici in nosijo pomembno naravno in kulturno-zgo-dovinsko sporočilo. Pravi rezultati se bodo pokazali spomladi. Takrat bomo tudi lahko pristopili k izdelavi prihodnjih načrtov. Dolgoročno perspektivo ima vrt le v primeru, če ga bo v svojo dejavnost vključila lokalna skupnost in bo postal skupaj s Krajinskim parkom Zgornja Idrijca del muzejske in turistične ponudbe Idrije. Prostovoljno delo v okviru Muzejskega društva je bilo primerno za začetek, da smo ugotovili, kaj je sploh možno narediti. Naprej bo treba stvari zastaviti profesionalno in se za primerno obliko sodelovanja dogovoriti z Botaničnim vrtom iz Ljubljane. Seveda pa tudi v bodoče ne bo šlo brez ljubiteljskega dela posameznikov, ki imajo naravo in zgodovino radi in so pripravljeni vložiti nekaj truda v to, da se tudi ta del naše dediščine primerno uredi in prikaže javnosti. Ivica Kavčič Zakaj želimo urediti Scopolijev vrt ob vstopu na Rake? Predvsem bi bilo prav, da tehnično dediščino Idrije uravnovesimo z enako pomembno in edinstveno botanično dediščino mesta in okolice. S Scopolijevim vrtom bi predstavili botanični del dediščine in njeno 40 zgodovino, hkrati pa bi obiskovalce muzeja, Divjega jezera in Rak opozorili na edinstveno krajino gozdnate jugozahodne Slovenije, njeno botanično bogastvo in posebnost. V povezavi s potjo ob Rakah in Idrijci bi tak vrt spodbujal pozitiven odnos do narave, umevanje njene brezčasne celovitosti, dragocenosti in temeljne pomembnosti za minljivo bivanje tako posameznika kot skupnosti. Osrednjo pozornost v vrtu je treba nameniti rastlinam, ki spominjajo na plejado botaničnih raziskovalcev - pionirjev, kot so Scopoli, Hacquet, Freyer, Hladnik, Dolliner (Dolinar), Glowatzky. Že opravljeno delo V večjem, senčnem delu površine so zasajene zeli in praproti, značilne za dinarske jelovo- bukove gozdove jugozahodne Slovenije. Na prisojnem robu so predstavljene najzanimivejše zeli, trajnice s priljubljenih množičnih izletnih poti na Vojsko in Hudournik, Kobalove planine, Jelenk, Javor-nik, Čaven, Nanos, Snežnik, Porezen in Blegoš. Izbor rastlinskih vrst so omejevali naslednji dejavniki dodeljenega zemljišča: onesnaženost tal z odpadki iz preteklih dejavnosti RŽS Idrija, površinski nasip gline neznanega izvora, strmo padanje terena, omejena velikost, ki izključuje večino drevnin; ta posebnost tem bolj kliče po povezavi Scopolijevega vrta z okolico Divjega jezera, Rak in Kobile. Seznam že zasajenih rastlinskih vrst i. vrste, ki spominjajo na Scopolija in bodo tako laikom kot strokovnjakom zbujale spoštljiv spomin na prvega idrijskega zdravnika ter na njegovo »lajšanje mukprežalostnega življenja« (»... me, Naturae thea-trum non studii, sed animi causa colere, ad lenienda nimirum tristissimae vitae fastidia«), kot je sam zapisal v uvodu k svoji knjigi Entomologia Carniolica, 1763: kranjski volčič - Scopolia carniolica navadno tevje - Hacquetia epipactis vrednikovolistna medvejka - Spiraea chamaedrifolia mala strašnica - Sanguisorba minor dišeči kromač - Myrrhis odorata velecvetni popon - Helianthemum grandiflorum dišeča perla - Galium odoratum kosmati škrobotec - Rhinanthus alectrorolophus timijanovolistni popovec- Micromeria thymifolia rušnata zvončnica - Campanula caespitosa Scopolijev grint - Senecio scopolii gozdni planinšček - Homogyne sylvestris lepki osat - Cirsium erisithales kranjski jeglič - Primula carniolica beli šaš - Carex alba 2. vrste, ki spominjajo na Franca Hladnika ter Ernesta in Henrika Freyerja Hladnikovka - Hladnikia pastinacifolia Hladnikov volčič - Scopolia carniolia hladnikiana Hladnikov grintavec - Scabiosa hladnikiana blagajev volčin - Daphne blagayana maslenica - Hemerocallis lilioasphodelus 3. druge vrste rastlin iz jelovo-bukovih gozdov kopitnik - Asarum europaeum črni teloh - Helleborus niger zlatičnata vetrnica - Anemone ranunculoides platanolistna zlatica - Ranunculus platanifolius kranjski petoprstnik - Potentilla carniolica deveterolistna mlaja - Cardamine enneaphyllos spomladanska torilnica - Omphalodes verna srebrenka - Lunaria rediviva kokoševec - Vincetoxicum hirundinaria kloček - Staphylea pinnata I idrijski razgledi 2/2oo4 o zasnovi scopolijevega botaničnega vrta na začetku rak Idrija Položaj Scopolijevega botaničnega vrta pri vhodu na Rake Skupno je bilo od spomladi do jeseni leta 2004 zasajenih 88 različnih rastlinskih vrst. Na gredicah bomo s tablicami označili najbolj reprezentativne in tiste manj poznane. Bodoče naloge V danih razmerah je jasno, da bo vrt kar nekaj let preskusnega značaja, poglavitna dela pa bodo usmerjena v ustvarjanje primernih rastišč. Poskrbeti bo treba za privlačen videz in upoštevati nekaj ukrepov, ki veljajo za urejanje okrasnih vrtov. Botanični kompleks Divje jezero, Rake in Scopolijev vrt bi morali povezati v celoto in v ta namen izdelati načrt za primerno označevanje tamkajšnjih naravnih in drugih značilnosti. Izdati bi bilo treba prospekt, podoben mnogim doslej že izdelanim, na katerih so prikazane idrijske znamenitosti, le da bi bile namesto slik zgradb, strojev, čipk in žlikrofov v njem znamenite rastline in njihovi raziskovalci. Razen Scopolijevega vrta bi bilo za predstavitev botanične dediščine potrebno v okviru muzeja urediti še razstavo rastlin: eksikatov, risb, fotografij in umetniških slik, na katerih so domači slikarji upodobili rastline, ter literature o zgodovinskem botaničnem bogastvu. To bi bilo jedro stalne muzejske botanične zbirke. Marija Bavdaž navadni volčin - Daphne mezereum lovorovolistni volčin - Daphne laureola ženikelj - Sanicula europaea in druge Tanja Simonu I idrijski razgledi 2/2oo4 44 I idrijski razgledi 2/2oo4 Tanja Simonič I idrijski razgledi 2/2oo4 Tanja Simonič I j k 0 V II 9 priloga 48 I idrijski razgledi 2/2oo4 Tanja Simonič 50 I idrijski razgledi 2/2oo4 Opcmi Dušan rCJIIII MORAVEC Dušan Moravec Pesmi literatura Po nevihti je zrak tih, morje se skrije pod pomole, sekunde so daljše, še bolj ravne. Se zdi, da je drevesom gozd zbežal tja za grič. Tišina tiho v morje se skrije. Dam pogled za vonj njiv v njo, v vonj nje, tu blizu. Ženska je padla na gladki cesti, sredi nedeljskega popoldneva. So gledali prestrašeno, ljudje, golob je letel blizu, se potem nasmehnili in ko je gospa z roko poprašila debelo rit, sem že peljal mimo. Zrak je brlel kot topla sapa morja na obronkih zelenih valov. Črta neba je legla sredi zaliva, čolni so bili samo še narisani ptiči, ki drsijo na vetru trenutka. Zrak je dišal po morju, vonj joda je plaval po mestu, dež se je stekal v žlebove, da je tiho v noč šumelo. Še popoldne so rože v Istri dišale prav tako, bile so male cunjaste lutke, ki jim je veter brskal pod obleko. Niso se pritoževale, všeč jim je bila sapa pri koreninah, ki je hladila in grela drobne listke zelenečih stebel. Bil je mesec maj. Koper, 14. maj; srčki v omaki, zraven mene; še bom; ponedeljek 22.35I1 Koper, 18. maj; soseda najedla z dobrotami, iižule; nedelja o.ioh Koper, 24. maj; bučke in melancani s sirom in česnom; deževna nedelja, proti večeru 54 Kot bi bile postavljene na črti so barke, nekaj jih je božala megla, sidrale v mraku pred mano. V resnici so bile daleč, dve uri plavanja prav gotovo, in še vodni tok redno spreminja pot. Se mi zdi, daje tako; burin je mehka sapa burje, je dih praznih sodov, je vonj sveže, kadarkoli pomladi. Morje je mirno, valovi spijo, sonce tudi. Je praznik večera. Njena polt na nebu se je svetila v prosojni večerni srajci. Prsi je pustila, da so plavale v mehkem, brez zraka polnem prostoru vesolja. Seje na koži nabirala plast dotikov, v telesu spomina je ljubila vse, ki so jo lahko več kot dvakrat. Vročina, da iz telesa kaplja in se razgreta brozga topi na dlaneh in cvrči od slasti. Nabiranje poti med izgubljenimi gozdovi, iskanje poti v iskane smeri. Na širokem zidu nad morjem sta čepeli dve mački, čoln je drsel proti zlatemu obzorju. Stara ženska je rekla drugi, buona note in nekaj minut kasneje sta večer in tema legla na kamnite poti, se spustila do obale, pokrila gladino, se zarinila vanjo in tišina seje zaslišala. Čolni so brez zvoka pluli, ljudje so govorili brez glasu, tople ceste so se hladile in prah je vrtel metlo vetra na njih. Koper, 2. junij; slani fileti; ostal brez korenin, dobil novo plombo; ponedeljek 23.40I1 Koper, 8. junij; vroča noč; skrbi, bi počival še nekaj življenj; torek o.3 oh Koper, 8. junij; dobri makaroni; vroče, najboljše, res; ponedeljek 9.15I1 I idrijski razgledi 2/2oo4 Dušan Moravec Pesmi literatura Kaj nam pomeni kruh v današnjih časih, je dejal gospod na televizorju. Je še govoril o dlaneh, ki mesijo, in o materi, ki reže. Je jokal in na koncu priznal, da ima rad mlade fantke in brez solz povedal, da jih lovi na kruh z nutelo. Odtisi so dolgi piski spuščeni v mrežo zob. Nabrani na robovih praznih strug, brez modrih voda, da bi jim rekli reke. Na bregu, v begu pozabe, v pozebi nevidnih let, se topijo spomini v stisku rok. Iztisi v ti si. Potopljen globoko v skale. Svoboda je izbira nuje, bližnje ulice so prepovedane, oddaljene jame pregloboke. Mimo bežijo srne brez glav, za njimi želve v rožnatih oklepih, še zadaj ogenj. Beseda v steni, v skali, v temi. Nežna senca, veter, sapa. Ko se gledam, postanem lep, metulj ostanem pripet na polže v ledu. Samota naših smrti je izbira potrebe. Jok v času pred spominom zbledi, čim globlje zarišeš sledi. Vendar ne veš, s katere strani. Koper, 10. april; Ankaran Koper, 12. junij; veliko merlota, Idrija, 7. april; žlikrofi pri mami; v sprehodu, cel dan, večer v kruhu, za okus in otip, proti jutru, večerna nedelja, sam, ni ure ponedeljek, o.2jh ponedeljek 56 V očeh ni bilo odmeva, brez odseva sta gledali očesi. Čas je bil ulovljen na trenutke prežanja, na stisnjene oblake dežja, med vzporedne stene z okni. Narisana sonca so padala v objem žaluzij. Na prahu trepalnic, v zenitu zenic je predel vonj boja, vonj brez odmeva. Ni bilo veze, ni bilo električnih drogov med pogledi. Na ledenih ploskvah so žice odsevale same sebe. Prazniki so počivali pred vrati. Čas obdarovanja, dar časa. V zameno za plen daš življenje. Prežanje izgine, odpleza čas. Ni odmeva, ni odseva, čas je plen življenja. Vlak v megli, dve ravni črti skozi polje. Pred zapornico, spuščeno skoraj do tal, rdeča utripajoča luč. Rosenje polja. Lokomotiva vleče vagone, pisk ujame kolesa. Slap besed ob oknu, v okviru bežečih slik kondukter pregleduje vozne karte. Prepih v straniščih, vonj po zoranih njivah, velike ptice na kupih žita. Piha. Drema vozni red, do življenja ga je zabodla, do pragov je grebla. Star časopis. Postaja čaka na vlak, v ravnici megla poseda med tirnicami. Kamnik, 14. december; skoraj brez hrane, več pijače, mrzlo jutro, sobota 5.ogh Kamnik, 11. marec; kebab pri najemniku, kamnito mesto, jutro v megli, četrtek 4-5oh I idrijski razgledi 2/2oo4 Dušan Moravec Pesmi literatura Dan seje začel sredi dneva, na mostu. Ribe, vesele in debele, polne goste rdeče tekočine iz bližnje klavnice so vneto skakale za koščki pomaranč, ki so padali iz rok kot pesek peščene ure. Najprej so največje zagrizle v oranžen sadež in ga čez dva udarca nabritih teniških loparjev, iz kupole zraven, prepustile manjšim ribicam. Te so grizle hitreje in prežvečene pomaranče so splavale po strugi in se lagodno razpustile v mrzli vodi nedelje. Potem je začelo deževati in deževalo je tri tedne in nekaj dni. Zemlja je plavala na vodi in iz pokopališča, ki ga je čuval drevored cipres, je izpililo večje število krst. Veter je pihal po reki navzgor in baročni valovi so kodrali žamet vode, divja reka je predla v zavojih. Proti večeru je dež obstal v zraku, na nebu, krste so se vrnile, veter je zaspal kar na mostu in reka je bila pomaranča. Idrija, 26. oktober; juha, meso, krompir, solata, vino, brezčasje, nedelja 23.47}! 58 Idrijsko obdobje Narka Vincenca Lipolda (1867-1883) -drugi del' Dnevniki Marka Vincenca od leta 1872 do 1877 se niso ohranili, zato namesto njih navajam zanimive utrinke iz njegovega življenja iz pisem, ki jih je pisal sinu Konradu na Dunaj. * Prvi del prispevka je bil objavljen v Idrijskih razgledih 2004/1 Vida BAJT Lipold v starejših idrijskih letih I idrijski razgledi 2/2oo4 znamenite osebnosti Iz dnevnikov in pisem Marka Vincenta Lipolda Prevedla in pripravila Ivanka LipoJd 1872 V pismih z začetka leta se Lipold stalno in podrobno zanima, kako je s Konradovo' menjavo službe. 6. 3. Sinu odsvetuje, da bi igral na borzi in ga opozarja na njeno nevarnost, tudi moralno. Glede njegove dediščine pa mu zagotavlja, da mu jo bo v božjem imenu izročil takoj, ko dobi rentne papirje. 8. 4. Na Konradovo prošnjo v pismu z dne 4. 4. mu izroča dediščino ter od njega zahteva, da mu takoj pošlje potrdilo o prejemu dediščine in se odpove nadaljnjim zahtevam. Iz srca mu želi, da svoje premoženje dobro naloži. Pošilja mu še 15 gld za obleko, v upanju, da je to zadnjič in da si bo v bodoče sam štedil za svojo garderobo. Dekleta ga mnogo stanejo in ne more še njega podpirati. Ulriki bo moral priskrbeti balo. Poleti je Marko odpotoval na Dunaj in se prepričal, da se je Konrad zresnil in da so njegovi predstojniki z njim zadovoljni. 8. 7. V pismu Konrada poziva, naj prične štediti za starost. 17. 9. Marko je srečen, ker je bil Konrad nagrajen za svoje dobro opravljeno delo, skrbijo pa ga njegove špekulacije na borzi; ker izgublja, se boji, da bo zapravil dediščino in pristal v dolgovih. 20. 10. Marko žalosten ugotavlja, da se Konrad vedno redkeje javlja in piše, tako daje videti, kot da je le tako dolgo vzdrževal zveze z domačimi, dokler je rabil denar. 13. 12. Glede Konradove nameravane poroke Marko piše, da je istega mnenja, kot je bil njegov oče. To je povedano v pismu Markovega pokojnega očeta, ki ga je Marko poslal Konradu. Najprej mora mož imeti pogoje, da bo uspel vzdrževati rodbino. Kar se tiče Konradove izbire, pa upa, da ima njegovo dekle lastnosti, ki jih v pismu navaja pokojni oče. Potem jo z veseljem kot svojega otroka sprejme tudi Marko in jima da svoj očetovski blagoslov. Konrada prosi, naj mu sporoči Anine rodbinske razmere. (Konradova nevesta Ana je bila po rodu Čehinja.) Marko piše sinu, da imajo v Idriji veliko priprav na udeležbo na svetovni razstavi na Dunaju in da izdeluje geološko karto idrijske okolice. 30.12. Marko se Konradu zahvaljuje za novoletne želje. Pravi, da bo zanj leto srečno, če bo Konrad vztrajal v dobrem. Zadovoljen je glede poročil o nevesti. Tega dne sta z materjo dobila njeno pismo, naslednji dan ji bosta odgovorila in ji poslala soglasje k poroki. Konrad dobi od mame v dar posteljno, namizno in osebno perilo, Marko pa mu bo dal 200 gld za opremo kabineta, ki bo v primeru obiska služil tudi njemu. 1873 26. 1. Marko je vesel, da je Konrad v novi službi zadovoljen.Ne strinja se, da bi se Konrad poročil, preden dobi stanovanje. Takole piše: »Poročeni podnajemnik - kaj takega je mogoče pri delavcu - a ne pri uradniku. Najprej popolnoma urejen dom - nato poroka!« Če že ne počaka do 24. leta, naj 60 počaka vsaj do konca avgusta, ko bosta Marko in Roza na Dunaju na svetovni razstavi in bi se lahko udeležila poroke. 28. 4. V pismu ga skrbi, kako živi Konrad. Svari ga pred igrami na borzi in se čudi, zakaj je najel dražje in večje stanovanje, namesto da bi z Ano varčevala, ker bosta zelo rabila denar. Sprašuje ga, koliko stane stanovanje, koliko prostorov ima, kje je. Piše, da bosta z ženo na Dunaju med 24. in 27. avgustom. Ker mu Konrad na vprašanja odgovarja nejasno, mu predlaga, naj vedno, kadar mu odpiše, vzame v roke Markovo zadnje pismo, da bo vedel, na kaj sploh odgovarja. 9. 5. Marko je zelo žalosten, ker je Konrad na borzi lahkomiselno zapravil 800 gld, ki sta mu jih prištedila s pokojno materjo. Skrbi ga, da je zapravil tudi tistih 200 gld, ki mu jih je poslal za poroko. Zato Marko okleva z dovoljenjem za poroko. 16. 5. Marko Konradu na ponovno prošnjo le pošlje dekret o polnoletnosti in s tem dovoljenje za poroko. Uvidel je, da so njegova svarila zaman. Konradu svetuje štedljivost v zakonu: čim širši bo družinski krog, tem večjo štedljivost mu priporoča. 18. 5. Marko je v skrbeh, ker banka, v kateri ima vložen denar, namenjen za udeležbo na razstavi, po pisanju časopisov slabo posluje. Zato Konrada prosi, da mu dvigne denar na 4 bančna potrdila po 100 gld, ki mu jih pošilja. Piše, da dokler mu Konrad ne sporoči, kako je uredil finančne posle, ne bo imel mirne ure ne podnevi ne ponoči, kar obremenjuje njegovo šibko srce. 27. 5. Iz Konradovega pisma vidi, da se bo že pojutrišnjem poročil, kar ga zelo žalosti, ker ga ne bo na poroki, česar si je zelo želel. Zato mu je primoran poslati očetovski blagoslov. 25.7. Konradu sporoča, da bo z ženo in hčerko Ulriko pripotoval na Dunaj s posebnim vlakom in se s fijakarjem takoj pripeljal v stanovanje h Konradu in Ani. 8. 9. Hči Dezi je zbolela za tifusom. Še vedno je v deliriju, a upajo na izboljšanje. V Idriji so se pojavile trebušne bolezni. Konradu in Ani se zahvaljuje za njun sprejem in gostoljubje, ko so bili pri njima na Dunaju. 15.9. Dezi je boljša. 3. 10. Konradu, kije brezposeln, piše, daje bil sam pet let praktikant in šele z 32 leti je imel 600 gld, da se je lahko oženil. Piše, da njemu in ženi ne more veliko pomagati, saj ima na skrbi štiri hčere. Ulrika že pakira, ker se poroči in odpotuje. 9. io. Waydowicz2 pride naslednji dan, pojutrišnjem pa se poroči z Ulriko. Poroka bo skromna, le z dvema pričama. Ker nečak dr. Janez ne pride, ju bo poročil idrijski dekan. 12. 10. Včeraj ob pol petih popoldne je bila Ulrikina poroka. Zvečer skromna poročna pogostitev, domači, ženinova sestra, priče, en prijatelj priče in dekan. Bolne Dezi ni bilo zraven, ker je bila še v postelji. 12. 10. ob petih popoldne se je Ulrika z možem že odpeljala in bosta čez dva dni prispela na Dunaj, kjer bosta ostala dva dni. Konrad naj ju počaka na kolodvoru. Marko ga prosi, naj Ulriki naroči, naj se javi, ko pride v svoj novi dom, da ji bodo poslali njene stvari. 18. 10. Konradu očita, da ga ni poslušal in je zapravil vso dediščino. Piše jima: »Zaposlita se, kjer le najdeta službo.« Za Ano piše: »Ona vsaj dela v gospodinjstvu, Ti, Konrad, pa Bogu dneve kradeš!« 26. 10. Konrad ga prosi za denarno pomoč 180 gld. Marko mu lahko pomaga le tako, da mu pošlje Dezikino papirnato rento Idrijsko obdobie Marka Vincenca Lipolda (1s6--1s83)- drugi del znamenite osebnosti 300 gld, ki jo ima ona kot dediščino po materi, Konrad pa se mora obvezati, da ji jo bo vrnil. 24. 11. Konrad je dobil začasno zaposlitev, oče zadovoljen. Sinu čestita za 24. rojstni dan, mu želi boljši blagoslov, srečo in zadovoljstvo, nebeški oče naj mu pamet razsveti, da bo spoznal resnost življenja, ga učvrsti v dobrem in ga vodi po poti dobrega in časti. Ulrika pridno piše in je srečna, da ima pridnega in solidnega moža, ima pa le strežnice in sama kuha. Dezi je zdrava, le v nogah je slaba, vendar gre v Ljubljano v šolo. 29. 12. Marko sporoča, da Konradu in ženi za praznike ne more nič dati. Njegova sredstva so izčrpana - pa v prihodnje! 1874 Konrad je spet dobil službo. Začetna plača 1200 gld mu mora zadostovati, ker mora vedeti, da takih plač, kot so jih dajale banke pred polomom, ni več! Že v januarju ga Konrad prosi za finančno pomoč, a Marko mu spet lahko pomaga le tako, da mu pošlje še eno Dezijino papirno rento za 100 gld, mora pa se obvezati, da jo vrne, takoj ko dobita Anino dediščino. 27. 3. V Idriji razsajajo bolezni - tifus in koze. 17. 7. Marko toži zaradi nevzdržne vročine. Dezi končuje 3. letnik učiteljišča. Ulrika ima še vedno domotožje in je noseča. Vabi oba, naj prideta na obisk v Idrijo. Webernovi3 dijaki, ki so v Idriji na počitnicah, se odpeljejo 20. 7. iz Idrije in z istim vozom bi se lahko Ana iz Logatca pripeljala v Idrijo. Če pride pozneje, pa je možno, da se pripelje s pošto, ki pelje iz Logatca ob 5. uri po prihodu dunajskega poštnega vlaka. 8. 10. Marko javlja, da se 15. 10. pripeljejo na Dunaj in od tam naprej v Krakov. Ulrika je srečno rodila zdravega fantka. 1875 15.2. Ulrikin sin Karol je bolehen. O rudniku piše, da se v letu 1874 lahko pohvali z oddajo denarja - kar 1.677.000 gld, do sedaj nezaslišana vsota - zaradi izredne cene živega srebra. Na Konradovo vprašanje glede prodaje živega srebra odgovarja, da oddajo vso zalogo tvrdki v Londonu, da pa ima glede teh pogodb vse ingerence le ministrstvo. V Idriji je še veliko snega, zato sta dekleti ostali v Ljubljani. 21.5. Lipold boljši (očitno je bil medtem bolan), služkinja bolna, Dezi bo letos končala študij, Toni pride domov. 23. 7. Zelo jih je prizadela smrt malega Ulrikinega otroka Karola. Dobili so brzojav, da pride v Idrijo tudi Ulrikin mož, vendar je bil pogreb, še preden je le-ta prispel. (Očitno je bila v tem času Ulrika v Idriji.) 30. 12. Na Dunaj za božično darilo pošilja srnjaka, ki ga ni ustrelil sam, kljub temu daje bil na lovu v visokem snegu. Tudi v tem letu Marko sinu na Dunaj pogosto pošilja manjše denarne vsote za god, ob praznikih ali za urejanje groba pokojne Flore. 62 1876 i8. 3. Lipold redko piše, ker ima ogromno dela. Vsak dan je do 8. ure zvečer v pisarni. 29. 4. Dobil dovoljenje za potovanje v Nemčijo, brat Janez v Mozirju hudo bolan. 1. 5. Konradu pošlje 730 gld, ki naj jih za Marka delno vloži v banko, delno pa kupi papirne rente. 26. 6. Marko pride z Dezi in Brigi za nekaj dni na Dunaj, nato hčerki potujeta na obisk k Ulriki. Konrada prosi, da jim najame sobe v cenejšem hotelu in jih z udobnim fijakarjem počaka na kolodvoru. 31. 8. Marko piše iz Miinchna na Dunaj in pošilja Konradu 100 mark, naj jih zamenja in uporabi denar za potovanje Dezi in Brigi v Idrijo. V Idrijo potuje tudi Ana. Upa, da bo Konrad prišel ponjo v Idrijo. 1. 11. Konradu pošlje 770 gld, da kupi papirnato rento za Jožeta v Mozirju in tudi za Dezi. Dezi je bolna. Kaže, da je preveč študirala, ker se pripravlja na učiteljski izpit. V enem naslednjih pisem izraža sožalje ob smrti Anine stare mame. Žena Roza je bolna, Janez v Mozirju zelo slab, tako da zdravnik ne daje nobenega upanja več. 11.5. V Idriji tako hladno, da še vedno kurijo. 21. 10. Marko pri sebi opaža starostne pojave, delovna moč mu peša. Ulrika je rodila deklico. Konradu piše, da je bila v Mozirju pred kratkim velika povodenj, da so se Jožetovi (Janezov sin) mlinarji v mlinu rešili, da so se rešili na peč in ždeli tam 24 ur brez hrane! Jože ima veliko škodo, Savinja mu je odnesla mnogo lesa. 1.11. Konradu se zahvali za popravljena očala in za dozo za cigarete. Dezi se je vrnila iz Ljubljane, kjer je izpit trajal 8 dni. Dobila je spričevalo št. 2 - prav zadovoljivo. Št. 1 je dosegla le ena, št. 2 le Dezi, 8 kandidatk št. 3, 300 jih je od izpita odstopilo in 3 so pri izpitu padle. Sedaj bo Dezi zagotovo dobila službo. Ulrika in Brigi sta v redu, sestra Ulrikinega moža pa je zblaznela. Janez je zelo slaboten, ena Jožetovih deklic - Ljudmila - bo najbrž prišla v Idrijo v šolo. 23. 12. Konradu pošlje 3 gld, da kupi 6 dobitkov za novoletno tombolo in jih zanesljivo takoj pošlje, da prispejo do 30. t. m. v Idrijo. 24. 12. Včeraj odposlal srnjačka za praznike. Letošnja božična obdaritev je bila skromna, časi so slabi in zahteve z vseh strani velike. »Pri tej draginji moramo biti zadovoljni, da shajamo.« 1877 • Slabe, zelo slabe vesti iz Mozirja, žena tudi bolehna. • Začetek maja: v Idriji so igrali igro v počastitev Markovega godovnega dne; uradni posli mu povzročajo toliko skrbi in neprilik, da si resnično želi, da bi bil že prost vsega. 1878 Januar • Roza bolna. • io.x. Umrl okrajni zdravnik Novak4. • 14.1. Rozin rojstni dan - ji podaril 20 gld. I idrijski razgledi 2/2oo4 Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1(867-1883) - drugi del Erlauterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain. Im Jahre 1856 wav mir als CUefgeologen der k. k. geologischen Reichsanstalt die geologische Aufnahme vou Ober- und Inner-Krain als Aufgabe zugefalleu. In dieses Aufnahmsgebiet fiel auch die Umgebung des ttber 350 Jahre alten und berfihmteu Quecksilberbergwerkes Idria. Innerhalb dreier Wochen, vpahrend welcher ieb meine Hauptstation in Idria liatte, vollzog ich die geologische Aufnahme des Flussgebietes der Idriza, eines Flaehenraumes von ungefahr vier Osterreichischen Qua-dratmeilen (2-3 Quadratmyriameterj und hiemit auch die Aufnahme der nachsten Umgebung derStadt und des Bergiverkes Idria. Selbstverstand-licli konnte in dieser kurzen Zeit nur eine Uebersieht der geologischen Verhaltnisse der Umgebung von Idria gevvonnen werden, und ich habe die Resultate meiner Aufnahme in der geologischen Uebersichtskarte von Krain und in den Druekscbriften der k. k. geologischen Reiehsanstalt niedergelegt. Im Sommer 1867 wurde ich zum Vorstand des Staatsbergvrerkes Idria ernannt und ubernahm die Leitung desselben. Pflicht und Interesse legten mir somit die Losung der Aufgabe nahe, eine detaillirte geologische Aufnahme der nachsten Umgebung desBergbaues zu bewerk-stelligen. Es erschien eine solche Aufnahme aus mehrfachen Grtinden hHchst ervvllnscht. Einerseits lnacbte die geologische Kenntniss der Alpen seit dem Jahre 1856 bedeuteude Fortschritte und rrar daher eine Berichtigung der geologischen' Karte der Umgebung von Idria nach Massgabe der neuesten Erfahrungen liber die Geologie der Alpen ange-zeigt ; anderseits sind die Lagerungsverhšiltnisse der Quecksilber-Erzla-gerstatten von Idria so venvickelt, dass eine Entwirrnng und klare jahrbuch der k. k. geolog. keichsanatalt. 1«t4. 24 eand. 4. hcft. a. i p .ki.) 55 Von Marc. Tine. 1.i |mi Id, k. A. Gbtrbtrgrath und Berydirt*tar. mit «lner geologi-plieji kaire und eiaer proliltafel 'n' ix -x), V o r w o r t. Prva stran Lipoldovega temeljnega dela o geologiji Idrije in njene okolice. Razprava je bila tiskana leta 18/4. 64 17. i. Z Rozo v Ljubljano, Marko na razne sestanke, Marko naprej v Beljak, Celovec, nato nazaj v Ljubljano in Idrijo. Marec 26. 3. Visok sneg, Idrija odrezana od sveta, nobene pošte, povodenj. April 9. 4. V pismu Konradu omenja svojo žalost ob smrti brata Janeza. Bil je tako zaposlen, da ni mogel na njegov pogreb. Jožetova hči je obiskovala šolo v Idriji. Naj 23. 5. Dezikin rojstni dan in god. lulii 13. 7. Sporočilo, da je nečak Kari odpotoval v Osijek. Sklenjen berlinski mir; Avstrija okupirala Bosno in Hercegovino. 14. 7. Dobil 500 gld honorarja za strokovno poročilo o rudnikih Hrastnik in Zagorje. Skoraj vsak dan omenja, da je bil v pivovarni. 22. 7. Si ogledal šolsko telovadnico in v šoli prisostvoval izpitom. 28. 7. V šoli si ogledal dela učencev. Avgust 1. 8. Drugi rojstni dan in god vnuka Gustava Waydowicza. 9. 8. Nastopil 6-tedenski dopust. 31. 8. Se odpeljal z družino proti Trstu. September V pismu Konradu omenja družinsko potovanje v Benetke. Od Karla in Franca Weberna iz Bosne že dalj časa ni vesti. 2. 9. Se odpeljali v Benetke, nato si z vodičem ogledali mesto, nato v Trst, Miramar; v gledališču gledali opero Faust. 8. 9. Prispeli v Logatec, Dezi v Ljubljano na učiteljsko konferenco. 25. 9. Roza in Marko v Mozirje na obisk k sorodnikom. Oktober Od 5. do 8. 10. V Celju je bila kmetijska razstava, na kateri je nečak Jože (gospodar na domu v Mozirju) dobil premijo za govedo pa tudi bronasto medaljo za sadje. 23. 10. V Ljubljani Markovo družino čakala Roza, žena Jožefa Lipolda s hčerkico Olgo5. Olga se je odpeljala z njimi v Idrijo. 26. 10. Olga šla v šolo. 31. 10. Ponoči prvi sneg. December 18.12. Visok sneg. 21. 12. Dobil nakazilo ministrstva za plačo (3600 gld). 1879 Januar Guzman6 javil, da pride v Maribor, Roza in Antonija se odpeljali tja na srečanje z njim. 12. 1. Potres v Idriji - o tem poročal tudi Laibacher Zeitung. Marec Veliko snega 22. 3. Marko piše Konradu in se mu zahvaljuje za povabilo na cesarjevo srebrno poroko, vendar se je Marko ne more udeležiti, ker I idrijski razgledi 2/2oo4 znamenite osebnosti Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del štedi za dopust, sicer pa bodo ta dogodek proslavili tudi v Idriji in Marko mora biti navzoč, pa tudi potovanje ga utruja. April 5.4. Od Waydowicza pismo, da mu je dodeljena služba na Dunaju. Dezi stalna članica rudniškega šolskega odbora. 24. 4. Cesarjeva srebrna poroka; maša, proslava v telovadnici, šolarji rudniške šole posadili dve spominski lipi pred šolo. 29. 4. V pismu Konradu piše, da je bila v Idriji proslava cesarjeve srebrne poroke prav slavnostna. Ulrika bo prišla z otroki v Idrijo. Mai 21.5. Konradu piše, da bi rad še enkrat imel okrog sebe vse svoje otroke, kar bo sedaj najlažje, ko je Ulrika z otroki doma, kasneje pa najbrž to ne bo nikoli več mogoče. Konrad in Waydowicz naj poskusita dobiti osemdnevni dopust in se pripeljati skupaj z Ano z izletniškim vlakom, ki sedaj vozi med Dunajem in Trstom. V Logatcu se jim pridruži Ulrika in se peljejo skupaj v Trst. Nazaj grede si ogledajo Postojnsko jamo in nato pridejo za 2-3 dni v Idrijo. Izdatke za vožnjo v 3. razredu jim Marko vrne! lunij 1. 6. Waydowicz prispel na 8-dnevni dopust. Ulrika doma. 4. 6. Prispela Konrad in Ana. 5. 6. Vse tri družine zbrane, velika rodbinska pogostitev. Zbrani vsi Markovi otroci in vnuki ter pranečakinja Olga. Nazdravili s šampanjcem in rizlingom, zelo prijetno. Marko ganjen! 7. 6. Pri večerji imel Marko nagovor otrokom: o pridnosti, materinstvu in povezanosti; vsi ganjeni. 8. 6. Waydowicz odpotoval. 10. 6. Konrad z Ano odpotoval. 28. 6. Marko se v pismu Konradu zahvaljuje za vest, da sta se Konrad in Ana srečno vrnila na Dunaj. iulij 2. 7 . Inšpiciral v dekliški šoli, kjer je učila tudi Dezi. 21. 7. Olgin god; dan smrti vnuka Karla, ki je pokopan v Idriji, nesli venec na grob. Deziki izročil materino dediščino 800 gld, ker je polnoletna. 26. 7. Brzojavil Jožetu7 v Mozirje, da pride po Olgo v Celje. 27. 7. Ulrika se odpeljala z družino na Dunaj, Olga z vlakom do Celja, Marko ostal v Ljubljani. 28. 7. V Ljubljani na zborovanju antropologov. 29. 7. V Idrijo. 31.7. Proslava ob koncu šolskega leta v telovadnici. V enem od pisem Marko Konradu naroča nakup pasu za kilo. V pismu z dne 21. 7. piše, da se namerava z družino 7. 8. odpraviti na krožno potovanje, in sicer preko Ljubljane, Ischla, Judenburga, Celovca v Leše k Webernu, kjer naj bi ostali približno 3 tedne, nato pa preko Maribora nazaj v Ljubljano. Upa na lepo vreme, da bodo imeli stroškom primerne užitke. Avgust 2. 8. V šoli si ogledal dela učencev. 8. 8. Začel 5-tedenski dopust in krožno potovanje z družino v Ljubljano, Beljak, Lienz, se srečal z Guzmanom, v Innsbruck, t, t l>' der Umgebunč; von v o n KK 0 b erb er£ rath /v. Naslovnica geološke karte okolice Idrije. Tiskana je bila leta 1874. Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del znamenite osebnosti v Zeli am See, v Salzburg, v Altausee. Tu je bil pred 30 leti rojen Konrad, zato mu je Marko 20. 8. poslal dopisnice. Nato so odpotovali v Celovec in Prevalje. Od 24. 8. do 7.9. družina letuje v Lešah. 30. 8. Praznovali Rozin god. September 10. 9. Prispeli v Ljubljano, tam nakupovali za Antonijino balo: porcelanast in steklen servis, stensko uro, jedilni pribor, blago za obleke in poročno obleko, platno za razno perilo, odeje, zastave, preproge, servise za 13 oseb, kavni in čajni servis, umivalni servis in drugo (preko 347 gold + 21 gold). Nato se odpeljali v Idrijo. 16. 9. K maši ob začetku šolskega leta ljudske šole. Tu prvič omenja, da je odšel k Didiču (hotel v Idriji), kjer je bila godba, ples. 30. 9. Ob pol sedmih potres. Oktober 1.10. Waydowicz dopolnil 10 službenih let. 2. io. Z Dezi na sprehod mimo dinamitnega magazina8. 5.10. Sprejel rudarje za Bosno! 15. 10. Dež, povodenj v grapi Nikave, ob pol dvanajstih prišel klavžev les, Idrijca prestopila breg pri »Kroni«. 16. 10. Zjutraj pol metra snega, voda pri rudniku podrla zasilno brv železnice. 18. 10. Z delavci izpod snega spravil georgine. 20. 10. V vrtu v snegu obiral češplje, zvečer vihar, ponoči topel dež. 21. 10. Sneg skopnel, velika povodenj Idrijce, nadzorniška hiša in hiša ob Lentu1' pod vodo, nevarnost za jez. Popoldne voda upadla, ni več nevarnosti za jez, dež prenehal; hladno, hribi brez snega, na Lentu na mostu voda upadla. 31. 10. Antonija 22 let, opoldne na njeno in Guzmanovo zdravje trčili s tokajcem. November 1.11. Odposlal 20 rudarjev v Bosno. 3. 11. Snežni metež, poplava Nikave in Idrijce. 12. 11. Umrl učitelj Božič. 20. 11. Sestavljal prošnjo na ministrstvo poljedelstva za dodelitev mesta rudarskega poglavarja v Celovcu (66 prilog)! 26. 11. Konradov 30. rojstni dan in god. Detember 3. 12. Pismo iz Sarajeva zaradi rudarjev iz Idrije. 8. 12. Konradu piše, naj mu javi, ali ima možnost ogrevati kabinet, ker bi v začetku januarja prišel na Dunaj, da bi se predstavil novemu poljedelskemu ministru. Piše, da je v Idriji dosti snega in da ptice obkrožajo graščino, oni pa jih pridno krmijo. Piše o nasvetu, naj se upokoji, vendar bi rad dosegel polno pokojnino. Ima 37 službenih let; če bi mu šteli tudi 3 študijska leta v Štiavnici, bi bilo 40 let. 22. 12. Ob pol devetih potres. 30. 12. Konradu piše, da pride na Dunaj v začetku januarja z nočnim brzovlakom, ki je na Dunaju približno ob 9. uri. Ker je Konrad takrat gotovo v uradu, ga ni treba čakati. Vzel si bo voz, ki ga bo peljal do stanovanja. Ana naj ima zakurjeno sobo in mu pripravi malo južino. Marko se bo takoj preoblekel in šel v ministrstvo, kjer ga minister pričakuje. Po končani avdienci se srečajo v Konradovem uradu ali doma, zvečer pa bo obiskal Ulrikino družino - Waydowicze. 31. 12. Pismo Guzmana zaradi poroke s Toni dne 31. 1. 1880. V kazini pričakali novo leto, Marko imel nagovor! Toni je kot vedno ostala doma. 1880 Januar I.1. Pisal Guzmanu in dovolil poroko z Antonino dne 31.1. 2. 1. Pakiral in odšel na Dunaj, tam gaje čakal Konrad. Nato v ministrstvo, tam se je pogovarjal o volitvah v Idriji. Markovega postopka niso odobrili, odšel k Ulrikini družini. 3.1. Ulrika in otroka doma, prišel tudi Konrad. 4. 1. Pri ministru zaradi službe v Celovcu. Dobil odklonilen odgovor! 6. 1. S Konradom in zetom v mesto, si ogledali novogradnje na Ringu, nato v opero, tudi Ulrika in Ana. 7. 1. Se srečal z nekdanjimi tovariši. 10. 1. Ponovno na ministrstvu. II.1. S Konradom k njegovim šefom. Še istega dne - ob 6.20 - odpotoval z Dunaja. 12. 1. Prispel v Logatec in nato v Idrijo. 19. 1. Markov 64. rojstni dan. 22. 1. Sedem zabojev z Antonijino balo poslal Guzmanu. Vrednost 1440 gld. 30. 1. Dobili šopek za Antonijo iz Ljubljane, prispel ženin Guzman, iz Prevalj pa svak Anton Webern. 31. 1. V uradu pri Marku Antoniji izročili dediščino po materi - 800 gld. Marko je dodal 200 gld - to je renta v papirju 1000 gld. - in Guzmanu za potovanje 50 gld. Antoniji obljubil letno 200 gld, dokler Guzman ne napreduje! Ob pol petih sta Marko in Roza Antonijo in Guzmana blagoslovila. Odpeljali so se v cerkev, Marko z Antonino, Roza in Dezi v štirisedežnem vozu, Guzman in en baron s sankami ter Anton Webern in Brigita. Odšli v zakristijo, nato h glavnemu oltarju, kjer je katehet Juvan poročil tretjerojenko Antonino z gozdnim oskrbnikom Eugenom Guzmanom. Zelo lepo, mnogo ljudi. V zakristiji so se vpisali v poročno knjigo, potem se vrnili v grad. Tekom dneva prispelo 32 brzojavov in mnogo pisem. Imeli pogostitev in katehet je imel nagovor v počastitev novoporočencev. Februar 1.2. Se poslovili od mladoporočencev, ki sta se z rudniškimi sankami odpeljala do Logatca, od tam pa preko Beljaka v Klausen. Zvečer Marko v kazino na ples nižjih uslužbencev. 2. 2. Pri dr. Petriču zaradi delavskih nemirov. Sklical vse nižje uslužbence in paznike, jih podučil in svaril pred izgredi. Dekanu Kogeju poslal 10 gld za Antonino poroko, katehetu Juvanu pa 1 cekin. 3. 2. Mladoporočenca javila srečen prihod v novi dom. 20. 2. Marko piše Konradu, da je pri njem ali pri Ulriki izgubil listke, na katerih je imel zabeležene vse uradnike in podatke o njih, ki so bili nameščeni v Idriji v času njegovega vodstva. Če bi te zapise našli, bi bil zelo vesel. Konradu piše, da je verjetno v časopisih čital interpelacijo kneza VVindischgratza10 o razmerah med delavci v rudniku v Idriji, pa tudi odgovor ministra, ki zavrača interpelacijo in daje rudniški direkciji zadoščenje za krivične obtožbe. Marko piše, da je bila interpelacija grd manever ob občinskih volitvah v Idriji. Bil je zelo jezen in imel mnogo dela, a sedaj je vse končano. 22. 2. V Idriji nemiri, intervenirala sodnija. Povzročitelje nemira so žandarji aretirali. Veliko razburjenje, ponoči bili pri »Orlu« napadeni nadzorni organi. I idrijski razgledi 2/2oo4 Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del znamenite osebnosti 26. 2. Dobil odklonitev prošnje za rudarskega poglavarja v Celovcu. 28. 2. Prišla komisija deželne sodnije - 5 fantov v ječo zaradi izgredov 22. t. m. V noči mirno! Marec I. 3. Inšpiciral v šoli, tudi več naslednjih dni še opravljal inšpekcije. II.3. Z Dunaja prišel tajnik poljedelskega ministrstva z rudarskim komisarjem zaradi delavskih razmer v Idriji. Ostala in zasliševala sta v Idriji do 28. 3. (do velike noči). April I. 4. 'Nahecal' Rozo za 1. april! 13. 4. V Ljubljano. V hranilnici za Deziko vložil 100 gld; razni sestanki. 15.4. Se vrnil v Idrijo. 20. 4. Pisal prošnjo cesarju za upoštevanje montanističnega študija v službena leta. 24. 4. V gledališču koncert rudarske godbe na predvečer Markovega godu. 25. 4. God, popoldne z družino do Divjega jezera - tam dobil »Primulas Carniolis«11. 27. 4. Plačal letno članarino Slovenski matici. Maj II.5. V sejni dvorani primerjava proračuna za leto 1881 in razgovor glede proslave 300- letnice rudnika. Izbrali pripravljalni komite. 14. 5. Na binkoštne počitnice prispela Lizi Konečnik, hči Markove sestre Ane. 17. 5. Se vrnila v Ljubljano. 19. 5. Na višinah sneg. 23. 5. Dezikin rojstni dan (25 let), popoldne so se Roza, Dezi in Brigi peljale v Sp. Idrijo, Marko z uradniškimi družinami peš. Tam peli, se prijetno zabavali. • 24.5. Sprejel 119 rudarjev v stalno službo. Junij • Roza bolna. • Gosleru12 skoraj vsak dan narekoval tekst za slavnostno številko publikacije ob 300-letnici rudnika. • Sporočeno, da se bo najbrž minister udeležil proslave ob 300-letnici. Marko odpotoval v Ljubljano, si kupil kapo k uniformi, se peljal k deželnemu glavarju in ga povabil na proslavo, odšel v tiskarno, imel dogovore o banketu. • 9. 6. Odposlal vabila za proslavo. • 19.6. Pripravljal sobe za goste. • 21. 6. Predavanje o 300-letnici državnega podjetja v Idriji. • 22. 6. Ahacijevo - tristoletno slavje Idrije, v mestu 400 zastav, ob 9. uri zbor uradnikov v sejni dvorani. Prispeli minister poljedelstva, deželni predsednik in glavar. Pohod v cerkev, Ahacijeva procesija (19 duhovnikov), nato vrnitev v grad. Ministru predstavili uradništvo in učiteljstvo. Sledila je objava odločbe, da Marku podeljujejo naslov dvornega svetnika z redom Franca Jožefa. Marko je odločbo na dvorišču zbranim rudarjem obrazložil v nemščini in slovenščini. • Okrog 3. ure so se slavnostni gostje v telovadnici udeležili banketa. Dvorana lepo okrašena, 76 oseb pri kosilu, veselo, toasti, številni pozdravi v nemščini in slovenščini. Ob pol sedmih banket končan, nato vsi na ljudsko slavje »na Zemlji«13, nato nazaj na grad. Minister se je umaknil v svojo sobo, Marko pa je odšel nazaj »na Zemljo«, tam ognjemet, ples delavcev, zabava. • 23. 6. Zahvalni obisk pri ministru, ki je moral odpotovati na Dunaj. Še prej mu je Marko 70 razkazal laboratorij, tovarno in rudniške naprave. V telovadnici zaključek slavja, veliko gostov, postregli zastonj s hladnimi jedrni. 25. 6. Ministrski svetnik se je kot zadnji odpeljal iz Idrije, vsi uradniki pri slovesu, dobil veliko čestitk od znancev, sorodnikov ... 26. 6. Poročilo o idrijski slavnosti v »Laibacher Zeitung«. 27. 6. Marko bolan, pritisk v glavi, težko govoril, zmeden, kap! Nezmožen sedeti, govoriti, prišel zdravnik Rauch14, poslal Marka v posteljo, odredil mrzle obloge na glavo. 28. 6. Zelo slab, zdravnik predpisal zdravilo, prispela Ulrika z otroki. 29. 6. Zdravnik dopoldne in popoldne pri Marku, ves dan na glavo led, malo bolje, bolečine popustile! 30. 6. Predal uradne posle, slabo spal. lulij I. 7. V postelji, Dezi narekoval prošnjo na ministrstvo za 6 tednov dopusta. 2., 3. 7. Zdravnik pri Marku dopoldne in popoldne, malo bolje. 4. 7. Ulrikin god in rojstni dan, Marko prvič pri mizi, sedel na balkonu. 6. 7. Še vedno glavobol, Ulriki narekoval pisma. 9. 7. Ulriki diktiral 64 komadov zahvalnih vizitk, pivo po dolgem času teknilo, sam čital. 10. 7. Precej bolje, zjutraj bil na vrtu. II.7. Nedelja - odobritev dopusta in odobritev 300 gld dopustne podpore. 12. 7. Naročil sobo v Rogaški Slatini za 16. t. m. 15.7. Z Rozo se odpeljal na zdravljenje v Rogaško Slatino. 16. 7. Prispela v Rogaško Slatino. 22. 7. Pisal Konradu iz Rogaške Slatine in mu poslal 20 gld, da kupi Ani darilo za god. Od 17. do 30. 7. sta bila Marko in Roza v Rogaški Slatini, se zdravila, sprehajala, odpočila. 31.7. Zaključek zdravljenja, odpeljeta se v Pliberk, kjer sta ostala do 25. 8., za njima pride Dezi in stanuje pri njiju, mnogo so v družbi s sorodniki VVeberni, hodita na kopanje, dopisujeta v Idrijo in na Dunaj. Avgust 27. 8. Se odpeljeta v Ljubljano (prenočita pri Slonu), nakupujeta. 28. 8. Se vrneta v Idrijo. 30. 8. Rozin god. September 4. 9. Ulrika se je vrnila na Dunaj, uradoval, delal na vrtu kot običajno. Oktober 7. 10. Brigi bolna. 9. 10. Dr . Baaz15 pričel z električnim zdravljenjem. Gradili novo cesto proti Tolminu. 19. 10. Obvestilo od ministrstva, da pride v Idrijo rudarski svetnik Patera. 22. 10. Svetnik prispel. November 7. 11. Na obisku gospod rudarski inženir Ribbins iz holandske Indije. 9. 11. Ob % na 8 zjutraj potres, na vrtu imeli srno, jo hranili. 28. 11. Rudarski svetnik Patera in Ribbins na poslovilnem obisku pri Marku. 29. 11. Stoletnica nastopa vladavine Jožefa II., zato šolska maša in pouka prost dan, dr. Baaz elektriziral roko Marku. December 6., 9., 11., 13., 14. 12. Zdravnik Marku elektriziral roko. wt idrijski razgledi 2/20o4 Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del znamenite osebnosti ZUR GEOLOGISCHEN KARTE DER UMGEBUNG VON JDRIA IN KRAIN von Markus Vincenz LIPOLD k.k.Oberbergrath A. ^AVUS»CWOIV ^Stl/ Oj&u>cWu.\\ I. VmijzJaim Mkvm Bar/i LeiaHPoi HeieJienthal Naslovnica geoloških profilov in geološki profil na Lipoldovigeološki karti izleta 1874: dolina Idrijce - Hleviše - Nikova - Češnjice - Kobalove planine. 72 • i6. 12. Seja občinskega odbora - račun za 1879, predračun za 1881 sprejeli. • 25. 12. Božič brez snega. Marko piše Konradu, da se mora na žalost odreči veselju, da bi obdaroval vse svoje otroke. »Sedaj vas je že 10 in bi mi niti zmanjkalo. Morate se zadovoljiti z dobro voljo«, piše. Potoži mu, da je ob koncu leta preobremenjen z delom. • 29. 12. Opoldne umrl vratar in pisarniški sluga Herzig - zapustil ženo in 6 otrok. • 31.12. Še vedno brez snega. Zvečer v kazino (nad 60 oseb). Srečelov za revne rudarje (43 gld dobička), godba, ples, ob polnoči šarkelj, ples. 1881 lanuai • V pismih Konradu večkrat omenja slabo počutje in rahlo zdravje. • 2.i. 38 službenih let. • 3.1. Plačal članarino kranjskemu društvu tehnikov. • 6.1. Vso noč močni viharji. • 10.1. Elektriziranje roke. • 13.1. Antonija pisala, da je noseča, opoldne zdravica. • 14.1. Rozin rojstni dan, elektriziranje roke. • 15.1. V kazino, navzoč okrajni glavar. • 16. 1. Deželni sodni svetnik Zaje iz Ljubljane prišel in zasliševal Marka v zvezi z anonimnim pismom zoper dr. Petritska (surovost in nedostojnost). • 17.1. Elektriziranje roke. • 18.1. Dezi in Brigi vsak večer igrali glasovir, peli. • 19.1. Markov 65. rojstni dan, zvečer v kazino. • 20.1. Prejel anonimno pismo, da sta Čermak in Rauch poslala anonimno pismo na Dunaj, z obtožbami zoper Marka zaradi električnega aparata. • 21.1. Elektriziranje roke. • 22. 1. Poklical dr. Raucha in mu dal brati anonimno pismo. • 25.1. Geografskemu društvu na Dunaju poslal 3 gld. • 27.1. Pust, prispevek antropološkemu društvu 5 gld. Marec • 1.3. Snežni metež. • 9.3. Prišel novi vratar. • 19.3. Otekla noga, pri Marku zdravnik. • 23. 3. Glavobol, naval krvi v glavo. • 28.3. Elektriziranje. • 29. 3. Kašelj, astma, slabo spal. • 30. 3. Noga manj otekla. April • 3.4. Lizi Konečnik poslal 5 gld za pot v Idrijo na velikonočne počitnice. • 5.4. Dr. Rauch pri njem zaradi otekle noge in omotice. • 6. 4. Ni šel v kazino zaradi oteklih nog. • 7.4. Elektriziranje roke. • 9.4. Omotica. • 11.4. Bolan, glavobol. • 13.4. Odšli po Liziko v Logatec, prišli nazaj, noga močno zatekla. • 16.4. Velika sobota - okna razsvetlili. • 17.4. Velika noč - slaboten, ni šel v cerkev. • 20. 4. Led na glavo. • 21.4. Sneg, Lizi se je vrnila v Ljubljano, ledene obloge, sneg, vendar +3° C. • 22. 4. Prišel zdravnik zaradi noge. • 24. 4. Ledene obloge. Prišla ponudba z Dunaja za eksperta premogovnikov v Istri, vendar je zaradi bolezni odklonil. Dezi in Brigi igrali wt idrijski razgledi 2/20o4 Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del znamenite osebnosti 25.4. 26.4. 28.4. 29.4. 30. 4- 1. 5. 2. 5. 4- 5- 5- 5- 7- 5- 8.5. 10. 5. 11 5- 13 5- 15 5- 16 5- 18 5- 21 5- 22 5- 23- 5- 3-6. 4. 6. 11. 6. 14. 6. na glasovir, na dvorišču pa rudarska godba, • 30. 5. vse uradništvo čestitalo. Markov god - bolečine v srcu. Čestitali, led na glavo, masaža nog, nato še enkrat tega dne. Zdravljenje, led. • i-6. Zelo oslabel. Led na glavo in srce, masirali noge. Dr. Baaz ugotovil srčno napako, infekcijo pljuč in želodčni katar. Maj Rudarska godba. Z Dunaja naročil elastične nogavice. Zaradi Markove bolezni je rudarski svetnik Čermak prevzel ključe od blagajne in upravniške posle - vodstvo direkcije. Slabo (želodec, srce, pljuča). Z Dunaja dobil elastične nogavice in gumijast mošnjiček za led, slabost v želodcu, led na srce in čelo. Ob 8. uri razsvetlili vseh 17 oken • 1. 7- stanovanja: mestna razsvetljava v predslavje • 4- 7- poročnega dneva prestolonaslednika • 5-7- Rudolfa in Štefanije. Od 9. do 10. ure na • 9- 7- trgu koncert rudarske godbe, dež. Ob 5. uri budnica rudarske godbe, • 11.7. možnarji. Ob 10. uri iz gradu odhod k • 13- 7- slovesni maši, Marko bolan, Roza pri maši. Ob 11. uri šolska proslava v telovadnici. V kazini ples. • 15-7- Glavobol. Glavobol, kašelj, želodčni katar. Slab. Glavobol, kašelj. • 16.7. Zelo slab. Pismo Ulrike, da pride v Idrijo. Se je pripeljala Ulrika z otrokoma • 18. 7. Gustavom in Ružo. Dezikin rojstni dan in god (26 let). • 20. 7. Ruža zbolela, zdravnik ugotovil difterijo, Gustava in služkinjo preselili v drugo sobo, Ruža z visoko temperaturo. Junij Še slab, vendar bolje, šel v rudnik in prevzel direktorske posle, Ruži nič bolje. Waydowicz brzojavil, da pride. Waydowicz prišel zaradi Ruže, Dezi zaradi difterije ni smela poučevati v šoli. Ruži bolje. Prispelo 141 komadov spomenic ob 300-Ietnici rudnika za porazdelitev. 16. 6. Rešnje telo, pohod z gradu v cerkev, Marko prvič v uniformi V. razreda kot dvorni svetnik. Pri procesiji izostal ter šel v kazino, se okrepčal z juho in pivom, nato nazaj k blagoslovu ter z godbo na grad. 28. 6. Komet na severnem nebu. julij Na severu videl komet. Ulrikin god in 28. rojstni dan, Dezi bolna. Obiskal šolo. Brzojav od Konrada, da prideta z Ano v ponedeljek. Prispela Konrad in Ana - veliko veselje. Konrad na Kobalovo planino in v Sp. Idrijo. Kasneje z Markom v rudnik, nato k Didiču. Guzman brzojavil, da je Antonija rodila hčerko - Marijo Ano. Ruža slabša, zdravnik svetoval spremembo zraka, zvečer vsi na vrtu in balkonu. S Konradom v Godovič in Hotedršico, tam najel sobe za Ulriko, otroke in služkinjo. Prejel odobritev dopusta. Ulrika z otroki se je odpeljala v Hotedršico na spremembo zraka, zelo soparno vreme. Konrad in Ana k Divjemu jezeru. 74 2i. 7- S Konradom in Ano v Jožefov rov, Ruža slabša, disenterija (griža). 24. 7. Konrad, Ana, Roza in Marko k Ulriki. Zdravnik ugotovil, da si je Ruža opomogla. Južinali pod drevesi, nato Konrad in Ana odpotovala na Dunaj. Popoldne seje hlapec s kočijo iz Logatca vrnil popolnoma pijan, tako da je moral Marko najeti drugega voznika, ki je Lipoldove odpeljal z njihovo kočijo v Idrijo. Pijani voznik pa je ostal v Hotedršici. 26. 7. Dezi dobila od ministrstva 50 gld podpore. 28. 7. Bil v šoli pri slovesnem sklepu šolskega leta. 30. 7. Si v šoli ogledal dela učencev. 31.7. Izročil posle Čermaku, pakirali. Avgust 1.8. Se odpeljal v Ljubljano in kupil vozovnice. Vsi z Ulriko vred odpotovali v laške toplice, se nastanili, dobili sobe. Marka je motil vlak. 2. 8. Dezi ostala v toplicah na zdravljenju, Brigi pri njej za družbo. Marko, Roza, Ulrika z otroki so se odpeljali v Pliberk, tam najeli sobe v hotelu. Gustavu kupil harmoniko, Ruži punčko. Od 2. do 29. 8. so bili vsi v Pliberku. So na zvezi s koroškimi sorodniki. Na sprehodih, izletih, kopanje, k ribniku na sprehode. 12. 8. Se spominjata svoje poroke in se odpeljeta v Wolfsberg. 20. 8. Se odpeljeta v Celovec, sta v gosteh pri prijateljih, nato se vrneta v Pliberk, Ruža ponovno shodila po bolezni. 29. 8. Se Ulrika poslovi in z otroki odide domov na Dunaj. September I. 9. Prispejo Roza, Marko, Dezi in Brigi v Klausen na Tirolsko k Antoniji in Evgenu, vnukinja Marija Ana stara 7 tednov. 9. 9. Antoniji dal 50 gld in 50 gld za malo vnukinjo, Dezi ostala pri njih, Brigi, Roza in Marko se odpeljali v Trbiž, nato v Rabelj, od tam v Ljubljano. 10. 9. Vložil 200 gld v hranilnice na ime Brigite Lipold 200. II. 9. Se v nevihti peljali v Idrijo - doma vse v redu. 12. 9. Prevzel posle. 16.9. Se vrnila Dezi. 17. 9. K maši ob začetku šolskega leta. 22. 9. Zaradi revme v rami nastavil 4 pijavke. Pospravljali jabolka. 26. 9. V pismu Konradu Marko piše, da imajo mnogo sadja, tudi grozdje dozoreva, Marko se večino prostega časa zadržuje na vrtu, kjer jim rastejo čudovite georgine. 30. 9. Krma srečno pod streho. Oktober 1. 10. Zvečer se je v rudniku ponesrečil rudar Lapajne. 2. 10. Zlata maša duhovnika Eržena, Marko mu je v imenu direkcije in društva kazine čestital in mu izročil diplomo častnega člana kazine. 3. 10. Na pogrebu rudarja Lapajneta. 5. 10. Prišla dva rudarska uslužbenca iz Pariza, Dezi z njima govorila francosko. 15. 10. Sejemski dan. 16. 10. Snežni metež, sneg do doline. 22. 10. Dr. Petritzk prestavljen v Ljubljano. Dr. Rauch pri Marku zaradi revme v levem wt I drijski razgledi 2/20o4 znamenite osebnosti Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del DAS K. K. QUECKSILBERWERK v , . ■« zu - r". IDRIA IN KRAIN. zur erinnerung an die feier DREIHUNDERTJAHRIGEN AUSSCHLIESSLICH STAATLICHEN BESITZES. HERAUSGEGE9EM K. K. BERGD1RECTION ZU IDRIA. WIEN 1881 : ' M 1« VERLJLGE DER K. K. BERGDlRECTION ZU IDRIA. Naslovnica publikacije „Cesarsko kraljevi živosrebrov rudnik v Idriji na Kranjskem" iz leta 1881. Tiskana je bila ob 300-letnicipodržavljenja Rudnika. 76 November 1.11. Popoldne pričel pisati testament. 2.11. Nadaljeval s pisanjem. 3.11. Končal oporoko. 15.11. Krava Irma povrgla 2 teleti. 20. 11. Pisal ministru prošnjo za dvotedenski dopust. 3. 12. 5. 12. 8. 12. 9. 12. 10. 12. 12. 12. 13. 12. 14. 12. 19. 12. 20. 12. December Nedelja, s kmetom Jerebom iz Hotavelj sklenil pogodbo za nabavo hrastovega lesa za Terezij in jašek. Dobil dovoljenje za dopust. Iz Ljubljane naročil dve vozovnici za krožno potovanje na Dunaj. Obvestil Konrada in Waydowicza, da prideta z Rozo 9. t. m. na Dunaj. V pismu Konradu piše, da prideta z ženo na Dunaj na proslavo 2 5-letnice geografskega društva, stanovala bosta pri Waydowiczevih. Poslal Waydowiczu paket s perilom. Predal Cermaku uradne posle, priprave za pot na Dunaj. Prispela na Dunaj. Prisostvoval seji v parlamentu. Odšel v novi muzej. Bil v poljedelskem ministrstvu. Vložil prošnjo za 8-dnevno podaljšanje dopusta, ker je bila seja geografskega društva preložena na 22 t. m.. Bil na zborovanju rudarskih inženirjev. Obiskal Florin grob. Si ogledali v mestu novi rotovž, borzo. V finančno ministrstvo, v državni geološki zavod, v znanstveni klub. V avlo univerze - tam je bila prireditev ob 2 5-letnici ustanovitve geografskega društva, prestolonaslednik je otvoril zborovanje. ttt'*> V y c CM^^TT Lipoldova lastnoročna ' .7,"nt-, zabeležka s podpisom in podpisi drugih takrat vodilnih rudniških uslužbencev. -■t wt idrijski razgledi 2/20o4 Marka (1867 Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del znamenite osebnosti • 24. 12. Božični večer - nakupovali, pri kosilu skupaj vsi, razdelili darila, toast, punč. . x 3 • 25. 12. V dvorno kapelo k maši, Marko zelo . 2. 3. prehlajen. • 27.12. Z Rozo se odpeljala preko Trbiža v Ljubljano. . 15. • 28. 12. V Ljubljani na raznih obiskih pri deželnem predsedniku in drugih. • 29. 12. Prispela v Idrijo, prevzel posle. 31. 12. Z družino v kazino, ples, srečelov za revne šolske otroke, čestitali, peli, plesali, zelo veselo. . 20.3. 27- 3- 3- 1 12. 1 14. 1 1882 lanuar Roza in Brigi v postelji. Od restavracije Slon v Ljubljani prejel purana in nakazal 5 gld. Si ogledal gledališče zaradi prezidave za zmanjšanje nevarnosti požara. Svetnik Čermak ima tifus. Rozin rojstni dan - pismo od Antonine, da je noseča! 16. 1. Nadzoroval v 1., 2. in 3. razredu pri pouku telovadbe. 18. 1. Inšpiciral Dezin razred in industrijsko šolo. 19. 1. Markov 66. rojstni dan. Februar 15.2. Čermak prvič po tifusu pri Marku. 16. 2. Iz Mehike prišel rudarski inženir Aldasoro. 19. 2. Pustna nedelja - na maškarado v kazino. 21. 2. Pustni torek - v kazini Aldasoru uprizorili »skok čez kožo«. 22. 2. Z družino v kazino na ribjo pojedino. 1. 5. Marec Zaradi vremena ostal doma. Dobili nov plačilni status za nižje uslužbence. Pismo sestre Ane Konečnik, da je Lizi nevesta učitelja Matka iz Brestanice. Z družino v kazino na godalni koncert družine Kramberger. Istega dne je Marko pisal Konradu, da pričakuje njega in ženo v Idriji, da bodo čipke gotove v 8 dneh, da je to nov vzorec, ki ga še nima nihče in ga kleklja eno dekle. Bil pri Jožefovem rovu ob preizkušanju ročne železnice. Snežni metež. April Hranilnici v Ljubljano poslal kot vlogo za Brigito 100 gld. Na vrtu sadil divjake za vrtnice. Dobil vest, da je Kari - vnuk Antona Weberna - umrl. Pri Marku na obisku predstojnik univerzitetne biblioteke na Dunaju. Pismo Lizike Konečnik, da bo njena poroka 8. maja. Pri Terezijinem jašku v pogonu novi parni stroj! V Ljubljano naročil stekleni in kavni servis, da ga pošlje Lizikinemu ženinu v Brestanice. Raznim znancem razdelil georgine in jih na vrtu posadil 162 komadov. Markov god (poslednji!), domači ga obdarili (perilo), zvečer v kazino, ples! Dež. Ponoči se je pri rovu Svetih treh kraljev podrla drča16, si ogledal kraj nesreče. Ob drči vse popravljeno. Maj Ravnatelj iz Trbovelj prispel v Idrijo. 78 2. 5- Se peljal v rudnik in si ga ogledal. 4.5. Pisal sorodnikom v Mozirje. 7. 5. Se odpeljal z Rozo in Brigi (Dezi ostala doma) v Celje, tam čakal nečak Franc, se odpeljali v Mozirje, v domačo hišo pri nečaku Jožetu. Tam so bili otroci nečaka Jožeta: Ivan, Vladi, Mila, Olga, Ivanka in Ana, sestra Ana Pirkovič in nečakinja Ana Konečnik z možem in otroki (Lizika, Marička, Maks, Anton, Viktor). 8. 5. Poroka - nečak Janez poročil pranečakinjo Liziko Konečnik z učiteljem Matkom iz Brestanice, Marko in njegov nečak Jožef sta bila priči. Pri Konečniku poročno kosilo. 9. 5. Z nečakoma Jožefom in Janezom odšli k mlinu in si ogledal regulacijo Savinje, kosilo pri Jožetu, nato črna kava pri Konečniku, pisal otrokom kartice s podpisi vseh 24 sorodnikov. (Ohranjena je tudi dopisnica z dne 8. 5., ki jo je Marko pisal ob svojem poslednjem obisku v Mozirju.) Še istega dne se je njegova družina odpeljala, v Celju si je ogledal novi muzej. 10. 5. Na grob brata Franca. Srečali so se z Liziko in Matkom, na kosilu v Zidanem Mostu, nato naprej v Idrijo. 11.5. Gospa Rauchova pri Marku glede njenega moža in gospe Čermakove. Poklical dr. Raucha zaradi obiskov pri Čermaku. 14. 5. Pisal ministru glede te afere. 16. 5. Seja ustanovnega odbora idrijske podružnice patriotičnega pomožnega društva na Kranjskem - Marko predsednik. 17. 5. Delni sončni mrk med 7. in 8. uro. 18. 5. Slana na georginah, orehih in krompirju. 23. 5. Dezikin 27. rojstni dan - učiteljice pri njej. 24.5. Slive v cvetju. 29. 5. Na binkoštni ponedeljek sodeloval kot ekspert pri ogledu rudnikov premoga v Škofjah in Britofu17. Prejel 70 gld. • 9< • 12. • 15 . 18. • 19. • 22, 6. 26.6. 27' 30 5- 7- 15. 7- 21. 7. 22. 7. 25. 7. 26. 7. Junij Denar za Brigi v ljubljansko hranilnico. Od ljubljanske hranilnice dobil potrdilo o skupni vlogi 500 gld za Brigi. Prišli študenti in profesor z graške tehnike in si ogledali rudnik. Pisal na ministrstvo za 6-tedenski dopust. Prišel župan zaradi proslave stoletnice rojstva škofa Wolfa (rojen 11. 6. 1782 v Idriji). Dobil odobren dopust. Nedelja - omotica, glavobol, ledene obloge. Srečno opravili košnjo. Ahacijevo - »na Zemlji« - popoldne proslava v spomin 100-letnice rojstva škofa Wolfa. Srečelov, ognjemet, ples. Prišel deželni glavar grof Thurn z okrožnim glavarjem, v kazini zabava. Naročil karte za potovanje. V sejni dvorani posvetovanje o statutih konzumnega društva - vsi uradniki, doktorja, učitelji, nižji uslužbenci in nekaj delavcev navzočih. Julij Oddal posle Čermaku. Z Rozo na potovanje (Litija, Rimske Toplice, Maribor, Pliberk). Vest, daje Antonina rodila deklico. Čez nekaj dni v Celovec na obisk k sorodnikom. S parnikom po Vrbskem jezeru. Čez nekaj dni preko Trbiža v Mojstrano. K slapu Peričnik. V Kranjsko Goro. V Ljubljano. V Idrijo. wt I drijski razgledi 2/20o4 znamenite osebnosti Idrijsko obdobje Marka Vincenca Lipolda (1:867-1883) - drugi del BODEN KARTE VON KFAIN mbmnfeu «>n %vuhl Sciolimmp. Cievh.Guic^.,)UHijl" AL (9 (u-tliiAjiatL Jcraicti . r l | 12. ikunirain r 1 ^fMMu^/La^, / I i L t^UL*, | 1 »J , Wien 1858. LIPOLD, M. K; Bericht uber die geologische Aufnalime in Unterkrain im Jahre 1857. - Jb. Geol. Reichsanst., 10, Verh., Sitz., 38-59, Wien 1859. LIPOLD. M. V.: Revisions Ergebnisse in Krain (Javomik, Planina-Leipeina-Graben). - Jb. Geol. Reichsanst., 10, Verli., Sitz., 58-59, Wien 1839. LIPOLD, M. V.: Barometermessungen in Unterkrain. - Jb. Geol. Reichsanst., 10, 43-53, Wien 1839. LIPOLD, M. V:.- Geohgie im Kiistenlande (Od Vipave do Kopra). - Ib. Geol. Reichsanst., 10, Verh., Sitz., 75-76, Wien 1859. LIPOLD, M. V:.- Eisensteinvorkommen von Prasberg (Steiermark). - Verh. Geol. Reichsanst., 1862, 299, Wien. LIPOLD, M. I!: Uber die Blei- und Zinkerzlagerstiitten Kiirntens. - Verh. Geol. Reichsanst., 1863, 25- 26, Wien 1863. LIPOLD, M. V.: Fossile Fisch- und Pflanzenreste aus den MelettaSchichten von Wurzenegg bei Prassberg in Steiermark. - Verh. Geol. Reichsanst., 1867,197-199, Wien 1867. LIPOLD, M. v: und STAC HE, G.: Die geologisehen Arbeiten zwischen der Save und Kolpa. - Jb. Geol. Reichsanst., 8, 812, Wien 1857. LIPOLD, M. V: Erzvorkommen von Raibl (Blei- und Zinkerz). - Verh. Geol. Reichsanst., 1862, 292- 293, Wien 1862. LIPOLD, M. V.: Bodenverhaltnisse Krains. Beschreibung der geologisehen Gebirgsformation in Krain. - Naznanila C. k. Kmetijska družba na Kranjskem. Jb. 1871/1, Doklada k "Naznanilom", 22-44, Ljubljana Laibach, 1873. LIPOLD, M. K: Erlauterungen zur geologisehen Karte der Umgebung von Idria in Krain. - Jb. Geol. Reichsanst., 24/4, 425-455, 2 Beil., Geol Karte und 4 Profile, Wien 1874. LIPOLD, M. V.: Geologische Karte der Umgebung von Idria in Krain und Erlauterungen zur derselben. - Verh. Geol. Reichsanst., 1874/17, 400, Wien 1874. LIPOLD, M. V.: Das Alter der Idrianer Quecksilbererzlagerstiitte. - Verh. Geol. Reichsanst., 1879/9,186-189, Wim 1879. Opombe 1. Konrad - najstarejši sin M. V. Lipolda, rojen leta 1849. 2. losip Waydowicz, Poljak, je bil v idrijskem rudniku zaposlen kot uradnik. Pozneje je bil premeščen na službeno mesto v Wieliczko v Galicijo, nato pa je bil upravnik solin v ministrstvu financ na Dunaju. 3. Webern, dekliški priimek Lipoldove druge žene, ki je bila doma iz Celovca. 4- Okrajni ranocelnik Alojzij Novak je bil imenovan za začasnega pomožnega rudniškega zdravnika leta 1876 (Pfeifer, 1989). j. Olga Lipold je bila mama Ivanke Lipold, kije prevedla in priredila dnevnike in pisma M. V. Lipolda. 6. Evgen Guzman po rodu Nemec, je bil gozdni upravitelj in je nekaj časa služboval v Idriji. Lipoldova hči Antonija - Toni se je poročila z njim in odšla z njim v Klausen na Tirolskem. 7- Jožef Lipold, ded Ivanke Lipold. 8. Pod Češnjicami ('pulfrturn'). 9- Lent - Lenštat 1 o. Na 36. seji IX. Zasedanja avstrijske poslanske zbornice v januarju 1880 je knez WindischgrStz vložil interpelacijo o slabih socialnih razmerah pri idrijskem rudniku (več glej: Mohorič, 1960). 11. Gre seveda za kranjski jeglič. 12. Lipoldov osebni tajnik. 13. Na 'Zemlji' - nekdanji zabaviščni prostor na Kalvinu. 14. Rudniški zdravnik dr. Karel Rauch je prišel v Idrijo 20. 12. 1874. Umrl je 21. 9. 1898 v Idriji kot višji rudniški zdravnik (Pfeifer, 1989). 15. Zdravnik dr. Baaz je prišel v Idrijo januar ja 1878 in ostal pri Rudniku kot prvi zdravnik do leta 1884. Med Idrijčani je bil zelo priljubljen (Pfeifer, 1989). 16. Kaj je mišljeno pod izrazom 'drča, ni jasno. Morda gre za izsipnik. V zapisu z dne 1. 1. 1883 pa bi bila 'drča lahko iztočno korito na Rakah (žlimprga). 17. Nekdanja premogovnika v Škofijah (v tekstu napačno - Škof/ah) in Vremskem Britofu v dolini reke Reke. 18. Mišljen je Že jski potok v Žejnih dolinah pri Hotedršici. 19- Cerkev sv. Barbare na Ravniku pri Hotedršici. 20. Mišljenje Frančiškov jašek. 21. PMC.DL 10/101. Pesmice M. V. Lipolda (na rokopisnih lističih) Prevod Anton Bolko, Tolmin. 22. Zgodivinski arhiv Ljubljana, enota v Idriji, fond občine Idrija. Popisi prebivalstva za leti 1890 in 1900. 23. Župnijsko-dekanijski arhiv v Idriji, mrliške matične knjige. Slike, podnapise k slikam in opombe pripravil Jože Čar. m 90 Idrijski slikar Julče Božič , (1907-1945) Slikar Julče Božič, ki je žal tragično in mnogo prezgodaj končal svojo življenjsko pot, je danes v naših krajih skorajda nepoznan. spominjajo se ga le še nekateri najstarejši Idrijčani. Ko je bila v jeseni leta 2002 v Galeriji Idrija postavljena velika priložnostna razstava domače sakralne umetnosti, posvečena 250-letnici samostojne idrijske župnije, je bila na ogled tudi Božičeva slika Trpeči Zveličar (olje, platno) iz leta 1939. Ekspresivna podoba, pred pol stoletja žrtev brezumnega vandalskega početja, je sedaj shranjena v idrijskem župnišču, do leta 1955 pa je bila nameščena v kapeli Pri skrivni rani pri Lipuščku. Pomemben del Božičeve zapuščine je na srečo ohranjen v likovnem depoju Mestnega muzeja Idrija, skupno kar 32 eksponatov v različnih tehnikah (inv. štev. od M 580 do M 611). Zanimiva je zlasti serija devetnajstih portretov idrijskih županov, gerentov in italijanskih komisarjev, ki so večinoma reproducirani tudi v znameniti Arkovi Zgodovini Idrije iz leta 1931. Omenjeno temeljno domoznansko delo dopolnjujejo še naslednje Božičeve risbe: Idrija leta 1470, Kuttler-jeva hiša, Transport živega srebra v 16. stoletju skozi Zaspano grapo na Kovačev Rovt in dalje čez Veharše na Vrhniko ter Bratovska skladnica prodaja prašiče - prašiče pripeljejo v grad in vrvež po prodaji. Širši vpogled v slikarsko ustvarjalnost Julčeta Božiča je omogočila dobrodošla donacija, ki jo je muzej prejel poleti leta 2003. Gospod Pavle Katarinčič iz Idrije pri Bači (71 K), kjer je Božič nazadnje živel in umrl, je muzeju velikodušno podaril trinajst slikarjevih stvaritev. Vsaj nekatere odlikuje presenetljiva kakovost, ki je spodbudila pričujoči zapis o domala pozabljenem idrijskem umetniku. Doslej objavljena bibliografija o Božiču je razmeroma skromna. Prvič je o njem leta 1947 pisal zaslužni kulturni delavec, tigrovec in planinec Zorko Jelinčič (Slikar Julče Božič, Razgledi 1947, 11/12, str. 514-515), krajši članek vključno s sliko pa je leta 1952 objavila revija Tovariš (št. 31, str. 521). Še največ podatkov je zbral in objavil znan novogoriški knjižničar Marijan Brecelj, ki je geslo o slikarju obdelal tudi v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL, 3. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1976). Oglejmo si Božičevo biografijo in njegove likovne dosežke. Rodil se je očetu Francu in materi Margariti (Čuk) 27. decembra leta 1907 v Spodnji Idriji. Odmerjenih mu je bilo samo nepolnih 38 let življenja, saj je umrl že 21. oktobra leta 1945 na Idriji ob Bači. Ljudsko šolo je obiskoval v Spodnji Idriji, nato pa nižje razrede srednje šole (realke) v Idriji. V času prve svetovne vojne in v letih po njej je občutil hudo pomanjkanje. Šolanja na višji realki po nastopu fašizma (1922) in po uvedbi Gentilejeve reforme (1923) ni nadaljeval. Komaj 18-leten je že leta 1925 - podobno kot mnogi tedanji mladi primorski emigranti - prebegnil čez rapalsko mejo in se zatekel v Ljubljano. Vpisal se je na Srednjo tehnično šolo, kjer pa je vztrajal le eno šolsko leto. Kratkotrajna ljubljanska epizoda je bila zanj vendarle pomembna, najbrž celo odločilna. Imel wt idrijski razgledi 2/20o4 Idrijski slikar Julče Božič (1907 - 1945) znamenite osebnosti Julče Božič: Avtoportret, svinčnik (26 x 19 cm), Firence - 9. in. Julče Božič: Avtoportret, risba - oljne barvice (26 x 22 cm). je srečo, da ga je med drugimi učil tudi slikar Saša Šantel, ki je hitro opazil in zatem spodbujal ter usmerjal njegov risarski talent. Želja po slikarskem študiju je vedoželjnega fanta primorala k odhodu v veliki svet in na hitro se je odločil za izpopolnjevanje v Italiji. Prva postaja Božičeve italijanske avanture so postale Firence, kjer je pristal že leta 1926. Na tamkajšnji Likovni akademiji je redno študiral do leta 1928. Takrat je začasno prestopil v Bologno, nato pa, žal, tako rekoč čez noč končal svoje študentsko potovanje. Od morda obetavne kariere akademskega slikarja so ga za vselej odtrgale težke domače družinske razmere. Po očetovi smrti se je zaradi nerešljivih gmotnih težav vrnil domov, potem ko je v Italiji opravil dobro polovico študijskih obveznosti. Svetovljansko in bohemsko velemestno okolje je Božič tako za celo desetletje zamenjal z monotonim življenjskim utripom hribovskega podeželja. Odslej je živel na Ledinskem Razpotju nad Spodnjo Idrijo, kjer so se nastanili njegovi starši. Tu je domačim pomagal pri vsakdanjem delu ter spotoma risal in slikal. Ob vstopu Italije v vojno leta 1940 so ga za mesec dni zaprli v zapore v Gorici, nato pa internirali v južno Italijo, kjer sta mu bili usojeni Basilicata in Calabria. Prestal je skoraj leto in pol morečega taboriščnega životarjenja. Do konca izčrpanega, živčno bolnega, telesno splošno 92 Julče Božič: Župan Ivan Štravs, Julče Božič: Župan Matevž Gnjezda, olje - platno (15 x 15 cm). olje - platno (15 x 15 cm). oslabelega in obolelega za malarijo so ga končno le izpustili domov. Na žalost je ob pogostih napadih malarije neustavljivo hiral. Izpostavljen je bil tudi nasilju, ki ga je po idrijski okolici zganjala nemška soldateska. Doživel je preiskave in zastrašujoča zasliševanja, celo pod naperjenim orožjem. Leta 1944 je bil še enkrat zaprt v Gorici, pa znova izpuščen, ker so ugotovili, da je težko bolan. Po vrnitvi domov se je zatekel k sestri. Po koncu vojne si je za kratek čas navidezno opomogel, nato pa seje njegova bolezen naglo stopnjevala in povzročila smrt. Božič je kot slikar uporabljal različne tehnike. Največkrat seje posluževal risbe s svinčnikom in ogljem, kombinacije risbe z oljnimi barvicami in oljne tehnike na platnu, kartonu ali lesu. Občasno je slikal pastele, modeliral v kamnu (apnenec) in se preizkušal v izdelavi grafik in fresk. Najraje je upodabljal krajinske in figuralne motive ter portrete in avtoportrete. Njegov slogovni razvoj izkazuje iskanja in nihanja v različnih smereh. V začetnem obdobju je posnemal zglede akademskega verizma, čeprav ga je mikalo tudi impresionistično podajanje svetlobe in barv. Nove pristope je pogosto iskal ob interpretacijah lastne podobe. Tako so bili njegovi zgodnejši avtoportreti še povsem realistično izoblikovani, poznejši pa kažejo, da ga je pritegnil ekspresionizem in njegova poduhovljenost. Tradicionalnih realističnih okvirov seveda ni tvegal odločneje prestopati. Na nekaterih slikah, na primer na Mali Madoni, seje očitno prepustil vplivu Toneta Kralja. Znotraj krajinske podobe Na senožetih je nekatere predmete, posebno drevesa, naslikal v stopnjevani prostorninski in globinski formi, kar kaže, da se je tu bližal celo kubističnemu likovnemu izrazu. Dejansko se nikoli ni uspel docela odmakniti od različnih vplivov do take mere, da bi si izoblikoval jasno prepoznaven osebni slog. Vendarle pa večina del te ali one stilne smeri priča o solidni tehnični usposobljenosti in velikem strokovnem znanju svojega avtorja. wt I drijski razgledi 2/20o4 Idrijski slikar julče Božič (1907 - 1945) znamenite osebnosti Julče Božič: Gerent Josip Zazula, Julče Božič: Župan Franc Perlič, olje - platno (15 x 15 cm). olje - platno (15 x 15 cm). Znano je, kako pomembno narodnoobrambno vlogo je odigrala domača tiskana beseda v času stopnjevanega italijanskega potujčevalnega pritiska. Svoje poslanstvo sta častno izvrševali zlasti goriška Mohorjeva družba in Goriška Matica. Na tem mestu je treba poudariti, daje v tridesetih letih prejšnjega stoletja Julče Božič nastopal tudi kot pomemben ilustrator in zlasti opremljevalec slovenskih primorskih knjig, ki so našle poti do tisočerih bralcev po mestih, vaseh in vsem podeželju tostran rapalske meje. Božič je več let zapored sodeloval z Goriško Matico. Opremil je njene redne koledarje za leta 1932, 1933, 1934 in 1935 ter sledeče knjige Franceta Bevka: Vedomec (1931), Železna kača (1932), Veliki Tomaž (1933) in Srebrniki (1934, 1937). Seznam dopolnjuje knjiga Orzeszkove Kmetavzar (1931). Božičeve risbe in grafične predloge za platnice so bile ponavadi izvedene v svojevrstni tehniki pikčastega senčenja. Mimogrede naj omenim, da je priložnostno izdeloval in slikal tudi scenske kuli-serije za gledališke predstave in druge prireditve. Še nekaj besed o Božicevih delih, povezanih neposredno z Idrijo in njeno soseščino. Prav v Idriji je izdelal večje število kakovostnih portretov. Naslikal je več pejsažev iz idrijske in tudi širše okolice, ki so pretežno lirični. V tem pogleduje dovršeno upodobil idrijske Rake, cerkev sv. Trojice in zgoraj omenjeni motiv Na senožetih. V Ledinah nad Spodnjo Idrijo je s freskami (živobarvna figuralika) okrasil notranjost cerkve sv. Jakoba. Zgoraj navedeno donacijo, ki jo je idrijski muzej prejel leta 2003, sestavljajo naslednja Božičeva dela: Moška podoba na kamnu - relief (kredni apnenec), Pokrajina - brez naslova (mešana tehnika), Avtoportret (risba - svinčnik, Firence, 9. III. 1928), Avtoportret (risba in oljne barve), Ženski figuri (oljne barve), Ženski portret (risba - svinčnik), Podoba svetnice (risba Julče Božič: Ženski portret, risba - svinčnik (25 x 17 cm). - svinčnik, 1929), Portret moškega (risba in oljne barve), Kmečka stavba (olje - les), Pokrajina (olje - platno, 1940), Pokrajina (nedokončana, olje - platno), Pokrajina (olje - karton) in Leto 1935 (grafika za Koledar Goriške Matice). Našteti krajinski motivi prikazujejo valovite senožeti, njive, košata drevesa na ravnini, stara kmečka poslopja med bujno vegetacijo, kozolce v ozadju in včasih mogočne drevesne krošnje, ki se spajajo z oblaki. V pokrajinah se čuti spreminjanje slikarjevega razpoloženja. Lahko se poslužuje mehkega modeliranja, rahlih obrisov in svetlih barv, s katerimi ustvarja subtilno poetično vzdušje. Nasprotje predstavljajo pejsaži, ekspresivno dramatizirani z žarečimi barvnimi toni in močnimi barvnimi kontrasti. V donaciji ohranjeni figuralni motivi, portreti in avtoportreti temeljijo na zanesljivi risbi, ki omogoča plastično podajanje glav in karakterno poudarjanje bistvenih detajlov. V profilu ali frontalno izrisani obrazi so čvrsto grajeni, umirjeno stilizirani in občuteno idealizirani. Poduhovljen izraz in elegantne konture Svetnice izdajajo zgledovanje po Kraljevem lepotnem kanonu. Na avtoportretih izstopa sugestiven pogled, ki je uprt v gledalca. Naslovnico za Koledar Goriške Matice je Božič domiselno opremil z grafiko, na kateri razgibana postava mladeniča v masiven blok kleše letnico 1935. Uvodoma omenjen Božičev ciklus portretov devetnajstih krajevnih politikov in veljakov, ki so svoj čas stali na čelu idrijske občine, zajema razdobje od leta 1851 do leta 1927. V kompletu so po kronološkem vrstnem redu predstavljeni voljeni idrijski župani, oblastno imenovani začasni gerenti ter italijanski izredni in za njimi prefekturni komisarji. Božič je vse portrete naslikal v oljni tehniki na malih platnih enotnega formata 15x15 cm. Pri delu si je v znatni meri pomagal s fotografijami. V seriji so zastopane naslednje osebnosti (letnice označujejo trajanje njihovih mandatov): Matevž Gnjezda (1851-1861), Karel Hochtl (1861-1870), Kajetan Stranetzky (1870-1873 in 1880-1883), Franc Perlič (1873-1876), Valentin Treven (1876- I idrijski razgledi 2/2oo4 Idrijski slikar julče Božič (1907 - 1945) znamenite osebnosti 1880), Štefan Lapajne (1886-1889 in 1889-1890), Franc Didič (1890-1893 in 1893-1896), Dragotin Lapajne (1896-1899, 1899-1902 in 1902-1904), Josip Šepetavec (1904-1906, 1906-1908 in 1909-1911), Josip Zazula (1908-1909), Ivan Štravs (1911-1915 in 1918-1919), Mohor Pirnat (1915-1916), Franc Os-wald (1916-1918), Luigi Bruni (1919), Luigi Briganti (1919-1922), Carlo Castellazzi (1924-1925), Romeo Angelelli (1925), Francesco Madirazza (1925-1926) in Luigi Caldana (1926-1927). Pozorni bralci in poznavalci idrijske zgodovine bodo seveda zlahka ugotovili, da zijajo v pričujočem seznamu nekatere vrzeli. Iz avstrijskega obdobja manjka župan Josip Serjun (1883-1886), ki ga je Božič vsekakor naslikal, saj je portret reproduciran v Arkovi Zgodovini Idrije. Prav tako je v zbirki pogrešan portret Karla Trevna (1922-1924), zadnjega voljenega domačega župana in zaslužnega domoznanca. Izpadla sta še italijanska komisarja Antonio Mazza (1925) in Evgenio d' Avan-zo (1926). Kako in kdaj sta bili upodobitvi Serjuna in Trevna iz Božičeve zapuščine (verjetno) odtujeni, nam danes žal ni znano. Božičevi »županski« portreti, ki jim velja priznati precejšnjo dokumentarno verodostojnost, so naslikani z dokaj različnimi formalnimi in izraznimi sredstvi, večinoma pa so likovno precej kakovost. Za ilustracijo povedanega naj bodo izpostavljeni vsaj nekateri primeri. Graditelj realke Dragotin Lapajne je denimo podan v umirjenem in usklajenem koloritu. Trikratni liberalni župan Josip Šepetavec je modeliran z niansiranjem rjavkastih tonov. Podoba socialističnega prvaka Ivana Štravsa priteguje s plastično gradnjo, živahno barvitostjo in živimi očmi. Gerent Josip Zazula, domoznanec in pisec sonetnega venca sonetnih vencev, je predstavljen z barvno svežino in poudarjenim pogledom. Pri upodobitvi Valentina Trevna so bile na delu sproščene in široke poteze čopiča. Matevž Gnjezda ima skoraj »kiparsko« obdelane ličnice, brado in nos. Ob portretiranju Štefana Lapajneta so Božiča najbolj zaposlovali svetlobni prelivi na obrazu in očalih. Dokaj slikovito je izdelana tudi podoba Franca Perliča, ki razodeva njegove odločne značajske poteze. Mohorju Pirnatu je slikar poklonil precej barvne topline, pogosto značilne za oljno tehniko. Italijanski izredni komisar Luigi Bruni je bil naslikan z odločnimi barvnimi nanosi in potezami ter z ostreje poudarjenimi obrisi. Portret prefekturnega komisarja Romea Angelellija je grajen na kontrastu med temno plavim ozadjem in slikovitim okrom, v katerem je modeliran obraz. Tudi general Carlo Castelazzi je na sliki patetično oživljen s svetlobnimi kontrasti. Obraz komisarja Luigija Caldane pa je podan s pomočjo finih tonskih prehodov, ki jih omogoča intenzivna osvetlitev z leve strani. Primerjava omenjenih portretov vsekakor dokazuje, da se je Božič zavestno izogibal ponavljanju šablon in stereotipov ter da si je prizadeval vsaki podobi vtisniti svojski pečat. Za konec lahko ugotovimo, da so neprijazne življenjske okoliščine, neozdravljiva bolezen in zgodnja smrt slikarju Julčetu Božiču preprečile, da bi v celoti udejanjil svoje ustvarjalne ambicije in sposobnosti. Iz pričujočega zapisa pa je najbrž dovolj razvidno hotenje, da v idrijski kulturni zgodovini ne sme ostati prezrt. 96 Dve zgodnjesrednjeveški FLEGO najdbi iz Polic pri Cerknem Strnjena vas pod Krnicami in Degarnikom, pod njo ploščato polje, ki se končuje s strmimi pobočji proti potoku Poličnica in dolini reke Idrijce. Težko bi našli bolj prepričljivo ime za to vas - Police ali (nekdaj) Polica, ki predstavlja obenem zadnji, sicer ločeni obronek Šentviške planote. Kot je bilo že večkrat poudarjeno (Kos, 1948), spadata Šentviška planota in Cerkljanska v območje starejše slovanske naselitve, saj je bil ta prostor ob stari komunikaciji (Rutar, 1882, 275-276), ki je vsaj že v rimski dobi vodila iz Kranjske preko Cerknega in zahodnega pobočja Kojce v Baško Grapo in naprej preko Tolmina in Kobarida v Furlanijo. Po tej poti naj bi se pomikali tudi Slovani v dobi naselitve. Zato je bilo kljub dosedanjemu pomanjkanju zgodnjesrednjeveških najdišč pričakovati, da bomo tu prej ali slej le zabeležili arheološka pričevanja iz te dobe. Pričujoči prispevek obravnava dve kovinski najdbi z območja Polic, ki sta bili odkriti leta 20021. Gre za železno puščično ost s krilci in železno ploščato kresi-lo ledvičaste oblike. Obe sta značilni za zgodnji srednji vek in na Slovenskem nista pogosti. Grad pri Reki - železna puščična ost s krilci ali lastovičjim repom Najditelj je puščično ost odkril na strmem severozahodnem pobočju podolgovatega grebena z imenom Grad, na katerem je stala poznolatenska naselbina. Najdišče je v mejah katastrske občine Reka in je v zadnjih dveh desetletjih zaslovelo zaradi številnih kovinskih najdb različnih iskalcev z detektorji. Pričujoča puščična ost je do sedaj najmlajša evidentirana najdba s tega najdišča, poznanega predvsem po odkritjih iz zgodnje rimske dobe (Božič, 1999). Obenem predstavlja tretjo tovrstno najdbo v zadnjih letih na Cerkljanskem. Drugo tako puščično ost je odkril drug iskalec na Krajcu, podolgovati vzpetini, ki se vleče jugovzhodno od kmetije Zasela v Policah. Vzpetina, ki se nadaljuje pod imenom Brda in konča nad dolino Idrijce pod imenom Trtne, nudi dober razgled tako na Poliško polje kot na dolino Idrijce. Tretjo ost so skupaj z vrsto sočasnih kovinskih najdb (stremena, ostroge itd.) našli pred kratkim na Gradišču nad Trebencami. Rajnčnica - železno ploščato kresilo ledvičaste oblike Najditelj je odkril kresilo v Rajnčnici, strmi dolini, ki se spušča zahodno od grebena Ajdovo brdo proti dolini Idrijce. Danes je dolina poraščena z grmovjem, v prvih desetletjih prejšnjega stoletja pa so tam še kosili. Po vrhu grebena kot tudi po celotnih Kompaleh, senožeti južno pod Poliškim poljem, so različni iskalci našli večjo količino kovinskih najdb, predvsem iz zgodnjerimske dobe (puščične osti, osti kopja, konice katapultnih izstrelkov, svinčene "želode", kovance, žebljiče obutve, bronaste sponke itd.), ki so nedvomno povezane s premiki rimskih vojakov ob zavzetju Grada pri Reki. Najdbe pričajo o tem, da je prišlo do bitke med Rimljani in keltskimi domačini v avgustejski dobi, morda celo v letu 15 pr. Kr., ko je Rim podjarmil wt idrijski razgledi 2/20o4 zgodovina Dve zgodniesrednieveški najdbi iz Polic pri Cerknem alpska plemena (Božič, 1999, 76). Po grebenu Ajdovo brdo teče najbolj neposredna povezava Polic z dolino Idrijce. Pot je vrisana na vojaškem zemljevidu iz leta 1781. Ime grebena je arheološko zanimiv toponim. Ob tej priložnosti naj omenimo še eno zgodnjesred-njeveško najdbo, odkrito pred kratkim na območju Polic. Gre za železno bojno sekiro (francisko), ki so jo našli na zahodnem pobočju grebena Prhurnik. Ta nadaljuje greben, ki se od doline Idrijce dviga z Gradom, nato z Lipo, Pregrado, Počivalom, Prhurnikom proti Degarniku pri Gorskem Vrhu. Iz Prhurnika so nam znane tudi poznoantične najdbe. Časovna opredelitev najdb Puščične osti s krilci ali z lastovičjim repom se pojavljajo skozi celotni zgodnji srednji vek (Pleterski, Belak, 2002, 251, T.5, 14), zato je ožja datacija težavna. Pred kratkim odkrite najdbe vojaške opreme (stremena, ostroge) skupaj s puščičnimi ostmi z lastovičjim repom na Gradišču nad Trebencami imajo analogije v najdbah z Gradišča nad Bašljem, ki so okvirno datirane v 9. oziroma začetek 10. stol. (Bitenc, Knific, 2001, 97- 98). Nekoliko višjo starost (8. stol.) bi lahko pripisali ploščatemu kresilu ledvičaste oblike Puščična ost s krilci ali lastovičjim repom iz Gradu pri Reki Ploščato kresilo ledvičaste oblike z Rajnčnice. Obe najdbi sta iz železa 1 98 1 km s. '^il 'd f/ Latcr fluirnjska gara N. ' .V • ^-T-1 Zgodnjesrednjeveške najdbe v okolici Polic pri Cerknem: 1- Grad pri Reki, 2 - Rajninica, 3 - Kraje, 4 - Prhurnik. idrijski razgledi 2/2oo4 Dve zgodnje srednjeveški najdbi iz Polic pri Cerknem zgodovina (Pleterski, Belak, 2002, 250, T.i, 6), čeprav zasledimo tovrstne najdbe tudi na Gradišču nad Bašljem, datirane v 9. oziroma začetek 10. stol. (Bitenc, Knific, 2001, 100- 101). Tudi za tovrstne najdbe velja, da se pojavljajo v daljšem časovnem razdobju. Tako puščične osti s krilci kot kresila so nam znani tudi iz Vipavske doline (Sv. Katarina nad Novo Gorico, Sv. Pavel nad Vrtovinom) (Svoljšak, Knific, 1976). Zaključki Na tem mestu predstavljeni najdbi ter dve, ki sta samo omenjeni, opozarjajo na neko dogajanje ali vsaj prisotnost človeka na območju Polic v zgodnjem srednjem veku, v času, ki je na tem delu zahodne Slovenije sorazmerno skop z arheološkimi pričevanji. Na Pečinah na Šentviški planoti so sicer znani zgodnjesrednjeveški grobovi (Svoljšak, 1969, 174), vendar iz starejše dobe (6.-7. stol.) in brez pridatkov. Znano je še zgodnje-srednjeveško grobišče v Podmelcu (Šribar, 1967) in iz poznejše dobe (9.-10. stol.) par staroslovanskih uhanov z današnjega pokopališča v Tolminu (Knific, Žbona - Trkman, 1990). Novo in še neobdelano zgod-njesrednjeveško najdišče z najdbami vojaške opreme je Gradišče nad Trebencami. Glede najdb z območja Polic se poraja tudi vprašanje o času nastanka vasi, ki se prvič omenja leta 1275 kot »Villa de Puliza« (Kos, 1948, 81). Za leto 1377 je v Tolminskem urbarju (Kos, 1948) za Police seznam 11 kmetij, kar pomeni četrto najštevilnejšo vas cerkljanske dekanije (po Cerknem, Šebreljah in Novakih s 13 kmetijami). Strnjena vas s skupnim ravnim poljem je verjetno nastala nekaj stoletij pred temi letnicami, katerim izpričane zgodnjesrednjeveške najdbe postavljajo zgornjo časovno mejo. Nedavno odkrite poznoantične najdbe na raznih lokacijah okoli vasi (kovanci iz druge polovice 4. stoletja, čebulaste fibule, puščične osti iz 6. stol.) prej govorijo o prehodnosti območja kot o prisotnosti naselbine v pozni antiki. Vendar toponim Lašk, ki označuje pi'edel ob severnem robu vasi, kjer je bil do povojnih let vodni zbiralnik, obdan z masivnimi kamnitimi ploščami2, opozarja na prisotnost Lahov, torej staroselcev. Literatura Bitenc, P. in T. Knific, 2001: 319 - Orožje in deli vojaške oprave, 97, n8, 327 - Ključa, škarje in kresili, 100,101, v: Oii Rimljanov do Slovanov, Predmeti, Ljubljana. Božič, D., 1999: Tre insediamenti minori delgruppo protostorico di Idrija pri Bači deU'lsontino, v Studio e conservaziane degli insediamenti minori romani in area alpina. Studi e scavi 8, Universita degli studi di Bologna, str. 71-79. Kos, M., 194S: Urbarji Slovenskega Primorja, 1. Ljubljana. Knific, T. in B. Zbona - Trkman, 1990: Staroslovansko grobišče pri Sv. Urim v Tolminu. - Arheološki vestnik 41, Šašlov zbornik. Ljubljana. Pleterski, A. in M Belak, 2002: Grobovi s Puščave nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, Arheološki vestnik 53, str. 233-300. Rutar, S., 1882: Zgodovina Tolminskega, Gorica. Svoljšak, D.. 1969; Pečine na Šentviški planoti. Varstvo spomenikov, XIII XIV/1968- 9, Ljubljana. Svoljšak, D. in T. Knific, 1976: Vipavska dolina. Zgodnjesrednjeveška najdišča. - Situla 17. Ljubljana, Nova Gorica. Šribar, V., 1967: Zgodn jesrednjeveška grobišče in naselbina v Podmelcu - Baska grapa. Arheološki vestnik 18. Ljubljana, str. 377- 388. Opombe 1. Našel ju je Stanko Makuc iz Polic. V članku omenjene najdbe hrani ali ima v evidenci Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. 2. V zbiralnik se je stekala voda majhnega izvira. Vode so se posluževali vaščani do zgraditve vaškega vodovoda v drugi polovici prejšnjega stoletja. Zbiralnik so vaščani strojno odstranili r devetdesetih letih ob gradnji lokalne poti. 100 Mejniki 20. stoletja Delavci Mestnega muzeja Idrija smo 17. aprila 2003 v navzočnosti ministrice za kulturo Republike Slovenije Andreje Rihter slovesno odprli pregledno razstavo z naslovom Mejniki 20. stoletja, ki je vsebinsko nadaljevanje stalne postavitve Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Razstava je v drugem nadstropju južnega krila gradu Gewerkenegg v Idriji. Darko VILER Metodološka načela pri postavljanju razstave Kaj je pravzaprav muzej? Muzeji so kraji, kjer se ljudje srečujejo. Tu si pridejo nasproti vrednote strokovnjakov in vrednote laikov, otroško zanimanje in zanimanje odraslih. Sleherni naključni obiskovalec bi moral v muzeju najti odgovore na vprašanja, ki se mu porajajo, da ne bi brezciljno taval skozi dvorane med predmeti, ki jih ne razume, marveč da bi ob vsakem premiku začutil nov izziv in obenem potešil svojo radovednost. Sodoben muzej mora izpolniti tri zahteve: 1) estetsko, 2) romantično (predmeti, ki so zanimivi iz čisto človeških vzrokov), 3) intelektualno (želja po znanju). Ena od glavnih pomanjkljivosti današnjih muzejev je, da so statični in nezanimivi. Sodobni muzej mora slediti še štirim načelom: 1) Prevlada vizualne komunikacije nad verbalno. 2) Vizualno sporočilo mora biti razumljivo vsem kategorijam obiskovalcev (nazornost). 3) Načelo diferenciranja obsega in zahtevnosti muzejskega sporočila omogoča obiskovalcu, da si v določenih okvirih sam "dozira" število in zahtevnost informacij, ki jih želi sprejeti. 4) Kontrastnost vizualnega sporočila obiskovalcu omogoča hitro zaznavanje sprememb v času in prostoru, kar ga sili h kreativnosti oziroma k aktivnemu odnosu do muzejske postavitve (razstave). Muzejski predmet Muzejski predmet - muzealija - v zadnjem času doživlja bistvene spremembe predvsem zaradi razvoja avdiovizualne tehnike in informatike. Sodobna tehnična pomagala, pa naj bodo še tako izpopolnjena, ne bodo nikoli povsem izrinila razstavnih predmetov, temveč v prvi vrsti služijo kot dopolnitev in popestritev. Predmet še vedno obstaja kot najpovednejši in najpomembnejši del zbirke. Osnovna prvina je torej predmet v tesni povezavi s posameznikom. Biti mora razumljiv in postavljen v kontekst zgodovinskega dogajanja. Muzej v predmetih obuja njihovo človeško dimenzijo in jim določa splošen pomen. Muzealija nam po eni strani prinese zgodovino, po drugi pa nam jo odtuji. V muzeju je izločena iz svojega prvotnega okolja. S tem je njena avtentičnost uničena, zato je toliko pomembneje, da se izkoristi vsaka možnost za njeno čim boljšo interpretacijo. Muzejsko sporočilo Muzejski predmet sam po sebi je le redko dovolj poveden, zato ga je potrebno opremiti z dodatnimi informacijami. Osnovno vodilo pri oblikovanju sporočila je še vedno kontrastnost (šok), nazornost, povednost, strokovnost in atraktivnost razstave. Muzejski predmet mora biti postavljen v svojo zgodovinsko okolico oziroma ambient, da bi bil na ta način tematiziran v kontekstu nekega stila, načina življenja -i i driiski razgledi 2/2OO4 zgodovina Mejniki 20. stoletja ali mišljenja. Muzej ni samo mesto spoznavanja, ampak tudi mesto doživljanja. Obiskovalci muzeja Muzeji so institucije, ki hranijo, preučujejo in razstavljajo premično kulturno dediščino na določenem teritoriju. Trendi pa gredo v smer, da bodo obstajali predvsem zaradi obiskovalcev, zato mora muzej zanje postati: baza podatkov: vsak muzej mora za obdobje, temo in prostor imeti čim popolnejšo kartoteko podatkov, fotografij, predmetov ter zbrano bibliografijo, ki se nanaša na razstavljeno tematiko; učilnica: vidik muzeja kot učilnice je bil v muzealstvu izpostavljen kot glavni smisel obstoja muzejev. Danes ni več tako, vendar je pedagoški vidik še vedno eden najpomembnejših. Obiskovalec muzeja je kot plezalec, ki pleza na "goro znanja". Naloga muzeja je, da predstavi vse razglede z gore, tako da en razgled ne zakrije drugega. Zgodovina je veda, ki nas uči življenja, muzeji pa nas morajo naučiti razumeti prihodnost, saj je v njih združeno tisto, kar poznamo kot zgodovino, umetnostno zgodovino, arheologijo, etnologijo, naravoslovne in tehniške vede. To dejstvo predstavlja muzeje kot najkompleksnejše pričevalce vsega človeškega znanja; prostor za sprostitev: v dobi lovljenja prostega časa postaja muzej mesto, kjer si obiskovalec nekaj tega časa vzame za sprehod skozi zgodovino določenega prostora, dejavnosti in ljudi v njem. Tu se prične zavedati svojih korenin ter spoznava življenje, običaje in dosežke njemu do tedaj malo znanih ali neznanih dejstev. Skozi pogled v preteklost odkriva vesele in žalostne trenutke prednikov, njihove dosežke in zmote. V muzeju za trenutek pozabi na vsakodnevne težave in napolnjen z novimi spoznanji lažje zakoraka v nov dan. Kovani jekleni križi in kamnit portal sta že skoraj pozabljena. Avtor razstave Darko Viler gostom razlaga postavitev; z leve poslanec v Državnem zboru Samo Bevk, župan občine Idrija Damjan Krapš in ministrica Andreja Rihter. 102 Podporočnik italijanske vojske na vojaškem motociklu kot novi gospodar v Idriji. wt idrijski razgledi 2/20o4 Mejniki 20. stoletja zgodovina Vsebinska zasnova razstave Razstava z naslovom Mejniki 20. stoletja temelji na naslednjih vsebinskih sklopih: 1. Mesto in podeželje 2. Čas italijanske in nemške zasedbe 3. Odpor proti okupatorju 4. Živeti v Idriji - obujanje spominov 5. Kmečke freske Mesto in podeželje Na zemljevidu idrijsko območje opazno zaznamuje zgornje porečje reke Idrijce, kjer se stikata alpski in dinarski svet, ki je razbrazdan s številnimi grapami in dolinami. Tri četrtine površja prekrivajo gozdovi, proti vrhu pobočij pa se razprostirajo kraške planote: Črnovrška, Zadloška, Vojskarska, Ledinska in Vrsniška. Tudi v geološkem pogledu je to eno najzanimivejših območij, saj čezenj poteka Idrijska tektonska prelomnica. Idrijsko ozemlje, ki ga po letu 1995 določajo tudi meje nove občine Idrija, obsega 295 km2 in šteje približno 12 000 prebivalcev, ki živijo v 36 naseljenih krajih: Idrija, Sp. Idrija, Čekovnik, Črni Vrh, Dole, Godovič, Gore, Spodnja, Srednja in Zgornja Kanomlja, Spodnji in Gorenji Vrsnik, Govejk, Idrijska Bela, Idrijski Log, Idrijske Krnice, Idršk, Javornik, Jelični Vrh, Kanji Dol, Korita, Lazeč, Ledine, Ledinske Krnice, Lome, Masore, Mrzli Log, Mrzli Vrh, Pečnik, Potok, Predgriže, Strmec, Vojsko, Zadlog, Zavratec in Žirovnica. Pokrajina je kljub slabim naravnogeografskim pogojem dokaj gosto poseljena, vendar so naravne razmere dopustile razvoj le dveh večjih naselij, Idrije in Spodnje Idrije, ki ležita v malce razširjenih dolinah na sotočju Idrijce in Nikove ter Idrijce in Kanomljice. Strnjene vasi in ostali zaselki so se razvili povečini na planotah, v strmih bregovih pa samotne kmetije. Z izjemo rudarske Idrije so se ljudje tu preživljali s kmetijstvom, živinorejo in poljedelstvom. Domače obrti, razen redkih izjem, kot so žebljarstvo na Voj-skem, sodarstvo na Črnovrškem, kovaštvo, mizarstvo, čevljarstvo, vrvarstvo, platnarstvo, oglarstvo, kamnose-štvo, niso imele večjega pomena. Od 17. stoletja dalje pa je idrijski prostor bistveno zaznamovala nova obrt - izdelava čipk, ki so jo za svojo vzele soproge in hčere idrijskih rudarjev ter kmečke ženske iz okoliških vasi predvsem v zimskem času. Z Zaslužkom od prodaje doma narejenih čipk so bistveno prispevale k izboljšanju težkega materialnega stanja v družini. Ob vodnih strugah so se vrteli mlini, delovale so žage, odkriti je mogoče tudi še sledove fužinarstva, mnoge večje in premožnejše domačije pa so bile okrašene s tako imenovanimi kmečkimi freskami. Druga polovica 20. stoletja je pomenila prelomnico za življenje v hribovskih naseljih, saj so se pogoji v njih bistveno izboljšali. K temu je pripomogla možnost dodatnega in novega zaslužka v novonastajajoči industriji v dolini. Gospodarska in socialna podoba krajev ter kulturna krajina so čez noč pridobile novo podobo. Že skoraj zamrle kmetije so ponovno oživele z obnovljenimi stanovanjskimi hišami, gospodarskimi poslopji, mehaniziranim obdelovanjem zemlje, posodobljeno in intenzivno živinorejo. Nekdanje podobe kmečkega in vaškega življenja so ostale samo kot odsev in oddaljen spomin na čase, ki so nepreklicno minili. Razstava je postavljena v arkadni hodnik drugega nadstropja grajskega kompleksa. Začenja se s preglednim zemljevidom občine Idrija in fotografskim prikazom podob Spodnje Idrije, Ledin, Vrsnika, Gor, Zavratca, Črnega Vrha, Godoviča in Vojskega, ki izvirajo iz prve polovice 20. stoletja, izpričujoč svoj agrarni karakter. Risbe kmetij iz okolice Idrije, ki jih je za to priložnost v tehniki krede in tuša narisal akademski slikar in eden najboljših poznavalcev kmečke arhitekture Rafael Terpin, nam spomin ponesejo v čase, ko smo jih še lahko občudovali na naših potepanjih po okoliških 104 vaseh in domačijah. Tudi freska sv. Neže, ki je nekoč krasila domačijo Tratnik v Čekovniku, in jeklena mreža s kovanimi križi sta le še muzealiji, ki spominjata na nekdanji blišč premožnih kmečkih domačij. Kamnit portal z vklesano letnico 1853 in hišno številko 242 je muzeju podaril g. Silvij Jereb, ker je njegova hiša, v današnji Vodnikovi ulici št. 5 na Lenštatu, predvidena za rušenje. Taki in podobni portali, ki so nekoč bogatili skoraj vsako hišo v Idriji ali na njenem podeželju, so se ob prenovah za vedno izgubili. Barvni fotografski povečavi današnjih podob Spodnje Idrije in Idrije pokažeta, v kakšnem naravnogeograf-skem okolju sta se razvili obe naselbini, ki sta tudi izgubili prvotno identiteto in se danes spogledujeta s podobnimi naselji kjerkoli v slovenskem in evropskem prostoru. (as italijanske in nemške zasedbe Leta prve svetovne vojne so mestu prinesla vojaški nadzor nad rudnikom, militarizacijo rudarjev in realčanov, uvedeno je bilo tudi vojaško usposabljanje realčanov. Vojska je 8. novembra 1915 zasedla realčno poslopje, ki ga je preuredila v bolnico. Pouk je bil moten, ker so učilnice premestili na različne lokacije po mestu. Vojaški obvezniki so bili vpoklicani na fronto, ostalo prebivalstvo mesta in okolice pa je trpelo breme vojaškega zaledja. Izvajale so se nabiralne akcije za vojake na fronti. Vladalo je vsesplošno pomanjkanje, tudi lakota. Proti koncu vojne se je že pojavljal spontan odpor proti avstrijski rudniški upravi. Od septembra 1917 so delavci večkrat javno zahtevali izboljšanje razmer, predvsem preskrbo z živežem. Kruha ni bilo, zmanjkovalo pa je tudi krompirja. Na rudarskem shodu 3. januarja 1918, ki se ga je udeležil tudi ravnatelj rudnika Joseph Bilek, niso dosegli kompromisa, zato so ga po končanem zboru celo fizično napadli (nekdo je na njegovem hrbtu zlomil dežnik). Razmere so se tako zaostrile, da so rudarji aprila leta 1918 prenehali s stavko samo zaradi prihoda redne avstrijske vojske, pasivno pa so v jami protestirali vse do konca vojne. Poleg tega je bila Idrija v letu 1917 žrtev italijanskih letalskih napadov, ki so poškodovali topilniške naprave in nekaj hiš v mestu. Vojna je zahtevala tudi krvni davek med rudarji, saj se jih veliko ni vrnilo iz svetovnega vojaškega spopada. Na podlagi tajnega sporazuma, ki gaje Kraljevina Italija podpisala leta 1915 v Londonu in s katerim se je obvezala, da bo v vojaških operacijah sodelovala na strani starih imperialističnih držav Anglije, Francije in Rusije, je dobila zagotovilo, da bo lahko po koncu vojne zasedla del ozemlja Habsburške monarhije, ki so ga naseljevali Slovenci in Hrvati. Že 4. novembra 1918 je Idrijo zasedla italijanska vojska pod poveljstvom generala Giovannija Castagnole. V javnosti je bilo slišati, da bo zasedba le začasna, a je po sklenjenem sporazumu, med vladama Kraljevine Italije in Kraljevine SHS 12. novembra 1920, v italijanskem mestu Rapallo, tretjina slovenskega ozemlja s Trstom in Gorico pripadla Italiji, in sicer brez kakršnihkoli mednarodnih jamstev za slovensko in hrvaško manjšino. Idrija je tako postala obmejno italijansko mesto z obilo vojakov, obkroženo z obrambnim pasom številnih podzemnih utrdb. Čez to mejo so kljub nevarnostim redno prehajali narodnjaki, antifašisti (zlasti tigrovci), revolucionarji, pa tudi domačini, ki so si s tihotapstvom - kontrabantom lajšali težak ekonomski položaj. Trgovali so s tobakom, živino, nekaterimi prehrambenimi artikli (kava, moka, sladkor, saharin) in z živim srebrom, ki so ga nekateri rudarji pridobivali v skrivnih žgalnicah v okolici Idrije. Nekdanja državna meja med Kraljevino Jugoslavijo (do leta 1929 Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev - SHS) in Kraljevino Italijo je mednarodnopravno veljala med letoma 1920 in 1947. Imenovala seje wt I drijski razgledi 2/20o4 zgodovina Mejniki 20. stoletja Rapalska meja in je bila začrtana na podlagi pogodbe o meji. Razveljavljena je bila 10. februarja 1947 s podpisom mirovne pogodbe z Italijo v Parizu. Nova meja je začela veljati 16. septembra 1947, na področju slovenske Istre pa šele 26. oktobra leta 1954 z londonskim memorandumom. Dokončno je meja obveljala šele leta 1975 s podpisom Osimskih sporazumov med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo. Z rimskim sporazumom leta 1993 je Italija Republiki Sloveniji priznala veljavnost mejnih sporazumov, ki jih je podpisala z nekdanjo SFRJ. Rapalska meja je bila do leta 1924, ko so jo nekoliko popravili v korist Italije, dolga 244 km in 532 111. Razdeljena je bila na sektorje, ki so jih razmejevali glavni mejniki in so nosili zaporedne arabske številke. Vseh sektorjev, označenih z glavnimi mejniki, je bilo 68. Glavni mejnik s številko 40, ki je na razstavi, je bil iz Zgornjega Vrsnika prepeljan v muzej pred približno 20 leti. Ob njem so na razstavi tudi vmesni mejniki, ki so nekoliko manjši. Arabska številka na mejnem kamnu pomeni številko sektorja (39), rimska številka pod arabsko pa zaporedno številko znotraj sektorja (LXXX). Številčne oznake so se na terenu vrstile od severa proti jugu. Naslovna stran mejnikov je obrnjena na zahod z oznako I/1920 oziroma na vzhod z oznako J/1920, kar pomeni Italija oziroma Jugoslavija. Na mejnikih je še vidna oznaka SHS na jugoslovanski strani, ker se je Kraljevina SHS leta 1929 preimenovala v Jugoslavijo. Na temenu mejnikov so ponekod vidne vreznine, s črno barvo pobarvane smernice od predhodnega do naslednjega mejnika. Rdeča strelica pa kaže na sever. Vseh mejnikov je bilo 4614, od katerih jih je nekaj še v naravi, nekaj pa jih še danes služi kot nadomestni gradbeni material, saj jih je kar precej vzidanih po različnih hišah in gospodarskih poslopjih v bližini nekdanje meje. Čas italijanske zasedbe je čas kulturnega mrtvila in fašistične raznarodovalne politike. Posledica Gentili-jeve šolske reforme, 1. oktobra 1923, je bila ukinitev Mladina je bila podvržena fašistični, verski in vojaški vzgoji. 106 Model kipa Toneta Kralja - rudarjev odhod v partizane, v ozadju tiralica za Jankom Premrlom - Vojkom. idrijske Realke leta 1926. Postopno je bila slovenska beseda izrinjena iz javnih ustanov, kot so šole, občinski in državni uradi, cerkve. Do leta 1930 so bila vsa slovenska društva prepovedana ali razpuščena. Fašistična oblast je v zameno ponudila režimsko dejavnost Dopolavoro - sindikalno organizacijo za preživljanje prostega časa. V obdobju italijanske zasedbe je rudnik stagniral, saj oblast v posodabljanje obratov in delne elektrifikacije ni vlagala večjih denarnih sredstev. Že leta 1936 se je šušljalo, da bo država rudnik prodala. Zavladala sta negotovost in strah pred izgubo dela. Leta 1939 ga je res prodala zasebni družbi Societa anonima mineraria Monte Amiata (pogorje Amiata v Toscani) s sedežem v Rimu, po zelo ugodni ceni. Družba je s 1. januarjem 1940 prevzela rudnik in ni odpuščala delavcev, predelovali pa so v glavnem bogato rudo. Do kapitulacije Italije je rudnik posloval brez večjih zapletov. Visoka proizvodnja se je ohranila še v letu 1941, vsa naslednja leta pa je nazadovala in se v času nemške okupacije celo prepolovila. Novi oblasti se je moralo prebivalstvo prilagoditi na vseh nivojih. Po odredbi iz leta 1927 je poitalijanila slovenske oblike imen in priimkov. Tisti, ki se ji ni hotel prilagoditi, je imel stalne težave z njo, kar se je manifestiralo s šikaniranjem in ustrahovanjem. Mnogi med njimi so se odločili, da zapustijo svoje domove. Izseljevali so se v glavnem v Jugoslavijo, dosti pa jih je emigriralo tudi v Ameriko. Na razstavi je lesena plošča z napisom Likar L. Segeria (žaga). Bralci, ki znajo italijansko, bodo takoj prepoznali napako, saj se žaga v italijanskem jeziku pravilno piše segheria. Lastnik žage, Leopold Likar iz Srednje Kanomlje, tega jezika ni znal in je seveda napisal tako, kot je slišal. Italijanski vojak, ki sloni na motorju »Serturn« in je bil izdelan v Milanu leta 1936, nam na simbolni ravni pokaže premoč Italijanov nad novimi »podložniki«. wt I drijski razgledi 2/20o4 Mejniki 20. stoletja zgodovina Na kvadrastem stebru so postavljene podobe idrijskega rudarja. Zanj se z novo oblastjo ni nič spremenilo, vsakdanjik je ostal isti - trdo delo v jami za vsakdanji kruh. Srčna dama pa simbolizira rudarjevo ženo in posredno tudi njegovo zavetnico sv. Barbaro, ki mu za neko daljno prihodnost napoveduje boljše življenje. Nemci bi takoj, po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943, zatrli splošni ljudski odpor na Slovenskem, če bi imeli dovolj moči. Osredotočili so se le na varovanje glavnih komunikacij in razoroževanje italijanske vojske. V zadnjih dneh septembra 1943 so proti narodnoosvobodilnemu gibanju v slovenskem Primorju sprožili hudo ofenzivo, ki je bila sestavni del čiščenja, ki je zajelo tudi Istro, ljubljansko pokrajino in hrvaško Primorje. Nemško poveljstvo je hotelo dobiti čim popolnejšo sliko o dogajanju v Idriji in o njeni obrambi. Že 17. septembra 1943 je močnejša ogledniška skupina krenila prek Rovt, Veharš in Dol proti Idriji. Ko se je kolona že približevala Idriji, so jo z zahodne strani Idrijce napadli partizani in prisilili k umiku. Naslednji dan so z oklepniki prišli iz smeri Godoviča, vendar so se obrnili na Dole. Partizani so jih napadli pri Kovačevem Rovtu in Likarici, zato so se umaknili. 22. septembra 1943 so v bojih v okolici Godoviča požgali 42 hiš in ubili pet domačinov. Partizani so se upirali tudi na Medvedjem Brdu, kjer so Nemci zažgali 17 hiš, in Doleh, kjer so zažgali 13 hiš in ubili 6 domačinov. Prodirali so proti Goram in Razpotju, kjer so jih partizani neuspešno napadali. Kljub vsemu odporu je bila 23. septembra 1943 Idrija v nemških rokah. Po zasedbi je bil idrijski odred razpršen, mnogo partizanov se je vrnilo na domove. V Idriji je bilo v začetku januarja 1944 okoli 1000 nemških vojakov, v Spodnji Idriji 65, na Marofu 20 in v Godoviču 100. V tem obdobju je bila značilna močna domobranska propaganda po vsem idrijskem okrožju. Nacistična vojska je nad domačini in pripadniki partizanske vojske zagrešila nekaj hudih zločinov, ki niso bili nikoli kaznovani. Junija 1944 so Nemci iz Spodnje Idrije šli proti Krnicam, Srednji in Gorenji Kanomlji proti Jagrščam. Spotoma so požigali in pobijali. 11. junija 1944 so na Krnicah pri Sedeju ujeli dva partizana. Mučili so ju in na koncu obglavili. Za ta strahovit zločin ni bil po koncu vojne nihče obsojen, kljub temu da so bile slike zločina poslane kot dokazni material na sojenje vojnim zločincem v Niirnberg in bi udeležene zlahka prepoznali. Akcijo so izvedli pripadniki bataljona gorskih lovcev - Heine, ki je bil nameščen v Idriji. Na razstavi je postavljen panj, na katerem je bil storjen zločin. Spomladanska ofenziva leta 1944 je zelo prizadela Kanomljo. V Belem Brdu so Nemci požgali domačijo, ubili gospodarja, njegovo ženo in hčer. Domačijo Žlič-nik pri Kanomeljskem Razpotju so prav tako požgali. Žrtev je bila mati s štirimi majhnimi otroki. Isto usodo je doživela tudi domačija v Brdu v Zgornji Kanomlji in kmetija na Lebanovšah. Odilo Globočnik je 12. novembra 1943 ustanovil SNVZ (Slovenski narodni varnostni zbor), v katerem se je razvijalo primorsko domobranstvo. Vodenje je po navodilih Globočnika prevzel polkovnik Anton Kokalj, ki je bil sicer pristaš SLS (Slovenske ljudske stranke). Mobilizacija v SNVZ je bila prisilna, bilo pa je tudi nekaj prostovoljcev. Od septembra 1944 je delovala skupina SNVZ Idrija, ki seje včasih imenovala Udarni bataljon Idrija. Podatkov o njem je malo. Poveljnik je bil od 15. avgusta 1944 stotnik Vinko Fortuna. V skupino Idrija so spadale 10., 15., (16.) in 17. četa SNVZ. Moštvo seje stalno spreminjalo. Od junija 1944 so na ciklostilu izdajali propagandni list »Mi gremo naprej« oziroma »Idrijčan«. 108 Na Veharšah nad Idrijo je delovala 10. četa SNVZ, ki ji je poveljeval poročnik Hladnik. Moštvo so sestavljali domači fantje iz okolice. Njihovo delovanje je spominjalo na partizansko, saj je imela skupina kar nekaj podpore lokalnega prebivalstva. 29. septembra 1944 je Gradnikova brigada ob pomoči Vojkove napadla domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je delovala 15. četa SNVZ. Od 143 domobrancev jih je padlo 84, 38 je bilo ujetih, 21 pa jih je pobegnilo. S tem porazom je primorsko domobranstvo doživelo najhujši udarec in si do konca vojne ni več opomoglo. Ob koncu vojne so zavezniška letala 15. in 18. februarja, 6., 14., 20., 26., marca in 2., 4., 5., 21., in 23. aprila 1945 bombardirala Idrijo. Prizadet je bil predvsem center mesta s stanovanjskimi hišami, realko, gradom in cerkvijo sv. Barbare. Odpor proti okupatorju Prve prave informacije o delovanju Osvobodilne fronte slovenskega naroda je prebivalstvo na območju Idrije in okolice pričelo dobivati spomladi leta 1942. Primorski rodoljub Janko Premrl - Vojko je prišel v naše kraje konec aprila 1942. Zaupnik Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije Jakob Platiše - Franc je prišel na Idrijsko v drugi polovici avgusta istega leta. Domačine sta na preprost in razumljiv način prepričevala o nujnosti takojšnjih oboroženih akcij proti italijanski oblasti. 22. novembra 1942 je bil ustanovljen Mestni odbor Osvobodilne fronte v sestavi: Franc Medved - predsednik, Franc Kolenc - blagajnik, Janez Pire - intendant, Ivan Gantar - obveščevalec, Marija Treven - Milica in Albin Filipič. Prva organizirana akcija trošenja propagandnega materiala v Idriji je bila 7. novembra 1942. Izpeljala jo je mladina iz Cegovnice ob pomoči starejših članov Osvobodilne fronte. Letake so trosili po lokalih, kjer so se zbirali italijanski vojaki. Jakob Platiše - Franc je v nekaj mesecih v Idriji ustvaril v Idriji dokaj močno organizacijo OF, a mu sabotažnih akcij ni uspelo izpeljati kljub dobremu razpoloženju med ljudmi. V idrijskih rudarjih je videl obilo opo-rtunizma, egoizma in medsebojnega sovraštva, sami rudarji pa so izražali zaskrbljenost nad življenjsko ogroženostjo svojih družin. V OF organizirani rudarji so vendarle dnevno zavirali proizvodnjo, tako da so kvarili stroje, izgubljali nadomestne dele, zavlačevali z delom itd. Prostovoljci so odšli v partizane jeseni 1942, množično pa od januarja do marca 1943. Največ jih je bilo iz Kanomlje, Čekovnika in Zadloga. Začela se je prava tekma, katera od vojskujočih se strani bo hitreje mobilizirala za vojsko primerne fante. K uspešni partizanski mobilizaciji na Idrijskem je ogromno pripomogla prisotnost Vojkove čete, ki seje v septembru 1942 ustalila na Črnovrški planoti in si za svoje oporišče izbrala Brinov grič pri Črnem Vrhu, kjer je ostala do marca 1943. Posvečala se je propagandnemu delu po vaseh in zaselkih okoli Črnega Vrha, Godoviča, Idrijske Bele, Zadloga in Idrijskega Loga. Četa je zabeležila več akcij v Trnovskem gozdu in na črnovrško-vojskarskem področju, od koder je izganjala pripadnike gozdne milice, oglarje, gozdne delavce in prevoznike. Vojko je s svojo četo uspešno napadal bunkerje in italijanske patrulje. 30. januarja 1943 je napadel postojanko na Marofu med Idrijo in Spodnjo Idrijo, kar je bila prava senzacija. Akcije so močno vplivale na prebivalstvo, med italijanskimi vojaki in priseljenim prebivalstvom pa so sejale nelagod-je in strah. Slava Janka Premrla - Vojka se je razširila po vsej Primorski, tako da je že tedaj postal legenda. Fašistična oblast je za njim razpisala tiralico - plakat s fotografijo, ki je zanj obljubljal 50 000 lir nagrade. Zadnja Vojkova akcija je bila 15. februarja 1943 v Strugu wt I drijski razgledi 2/20o4 na poti v Idrijsko Belo. Četa je napadla posadko gozdarske milice, ki je bila okrepljena z redno italijansko vojsko. Pri tem je bil Vojko smrtno zadet v trebuh in je v noči z 22. na 23. februar v postojanki na Brinovem griču umrl. V Razorih pod vasjo Vojsko je enota partizanov 22. junija 1943 napadla italijanski kamion pripadnikov posebnih enot Nucleo Mobile ali kvesturinov. Ubitih je bilo sedemnajst vojakov. Že naslednji dan so Italijani s povračilno akcijo zažgali Vojsko, ubili štiri domačine, štiriindvajset pa so jih zaprli. Za Idrijo je imelo miniranje rudnika velik moralni in materialni pomen. Partizanski diverzanti so se v noči s 5. na 6. februar 1944 spustili v Ferdinandov jašek 257 m globoko, kjer so minirali črpalke za vodo. Diverzija je bila med prebivalstvom dobro sprejeta. 20. februarja 1944 je bila izvedena diverzantska akcija, ob kateri je Idrija z rudnikom ostala brez elektrike. Aprila 1944 so partizani znova oblegali Idrijo, kar pa je bilo vojaško neuspešno. Delovanje SVPB Pavla Po 7. marcu 1943, ko so Italijani požgali Vojkovo taborišče na Brinovem griču, ki ga je izdal eden od domačinov, se je Vojkov vod z dvema ranjencema umaknil v Idrijsko Belo. Ranjena borca so odnesli v Čekovnik in nato proti Hlevišam, od tam pa za Gladke skale. Partizani so navezali stike z idrijskim zdravnikom Ivanom Hribernikom, ki jim je pomagal z nasveti in zdravili. Za ranjenca je prevzel skrb Feliks Kosmač, ki je skupaj z ženo doma kuhal hrano in jima jo nosil. V tem času je prišel dr. Aleksander Gala - Peter, ki je organiziral oskrbo ranjencev. Skrivališče pod Gladkimi skalami je dobilo naziv Sanitetna postaja št.i. Ranjenca so nato preselili v Volčjo jamo, ki je blizu Hleviš oziroma 5 minut do Carjeve domačije. Po kapitulaciji Italije so težje ranjence nosili na Tršanovše, od tam pa k Tratniku v Čekovnik. 15. novembra 1943 Partizanski bolničar ob nosilih za ranjence; na fotografiji dr. Pavla Jerina - upravnica bolnice Pavla. 110 je prišel še dr. Peter, s katerim so postavili osnove za kasnejšo Partizansko bolnico Pavlo. Dr. Pavla Jerina Lah je bila rojena leta 1915 v Borovnici. Medicinsko fakulteto je končala leta 1940 v Zagrebu. Do vstopa v NOV je bila do leta 1943 prostovoljka v ljubljanski bolnišnici. Od leta 1941 je aktivno sodelovala v OF in v Zdravniškem matičnem odboru OF. Italijani in domobranci so jo večkrat aretirali in zaprli. Med transportom ujetnikov iz Trsta v Ljubljano jo je skupaj z dr. Franjo Boje rešil zdravniški odbor OF in ju poslal na Primorsko. Dr. Pavla je bila od januarja 1944 pa do konca vojne upravnica in zdravnica Partizanske bolnice Pavla. Po vojni je službovala v Ljubljani in Beogradu, kjer je bila direktorica Zavoda Srbije za transfuzijo krvi. Po kapitulaciji Italije, jeseni 1943, se je partizansko vodstvo odločilo, da v centru takrat osvobojenega ozemlja med Vojskim in Trnovskim gozdom, zgornjim porečjem Idrijce in Belce, med cestami Cekov-nik-Mrzla Rupa-Poslušanje-Mala Gora zgradi večjo bolnico za okoli sto ranjencev. Postopoma so v največji tajnosti gradili bolnišnične objekte na različnih lokacijah, v skritih in težko dostopnih grapah in soteskah, ki so bile varne pred sovražnikovimi enotami. V bolnici je dr. Pavla s svojo ekipo opravila vrsto težkih in zahtevnih medicinskih posegov. Nujno zdravniško pomoč je dobilo preko tisoč šeststo ranjencev različnih narodnosti, za katere je skrbelo 114 članov osebja. Do danes se ni ohranila nobena bolnišnična baraka, na delovanje bolnice pa nas spominjata spomenika na Hudem polju v Mrzli Rupi in pri Zadnji centrali nad Krekovšami. V razstavnem prostoru je postavljen pregleden relief z označenimi bolnišničnimi oddelki, zdravniški instrumentarij iz tedanjega časa in radiosprejemnik, ki je bil prilagojen na 12-voltno napetost. Relief z označenimi oddelki bolnice Pavla. wt idrijski razgledi 2/20o4 zgodovina Mejniki 20. stoletja Partizanska tiskarna Slovenija Narodnoosvobodilno gibanje se je zavedalo pomena tiskane besede posebej na Primorskem, kjer je bil fašistični pritisk dvajset let izjemno hud. Partizanski tisk je na Primorskem dosegel svoj višek leta 1944, vendar je že pred kapitulacijo Italije tu delovalo kar devet ciklostilnih tehnik. Partizansko vodstvo se je v začetku 1944 leta odločilo za ustanovitev prave tiskarne, ki naj bi s svojim tiskom obveščala borce in civilno prebivalstvo o partizanskem boju ter dvigovala moralo v najtežjih trenutkih. Od vseh ustanovljenih je postala najpomembnejša prav Partizanska tiskarna Slovenija, ki je locirana pod Vojskarsko planoto, ob močnem izviru z imenom V studencih. Zgradili so potrebne bai'ake z električno centralo, ki je dajala energijo za pogon velikega tiskarskega stroja, pretihotapljenega iz Italije. Tiskarna je pričela obratovati 17. septembra 1944. leta. V njej so tiskali Partizanski dnevnik, ki je fc bil edini dnevni tiskani časopis kakega odporniškega gibanja v okupirani Evropi. Na dan so ga natisnili v povprečno 4000 do 7000 izvodih, ob njem pa še 313 drugih izdaj na 1247 straneh in v 1 394 000 izvodih. Tiskarna seje do danes ohranila kot ena redkih prič iz druge svetovne vojne. Predstavljene so grafične podobe in izvodi različnih časopisov, letakov in drugih tiskovin, ki so jih tiskali na Vojskem. Prva leta po koncu 2. svetovne vojne so obvestila in parole izobešali na lesene stenčase. Živeti v Idriji - obujanje spominov Osvoboditev Slovenskega Primorja in Istre skupaj s Trstom in Gorico je prinesla svobodo tudi prebivalcem mesta Idrije in okoliških vasi. 29. aprila 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne, je tudi v Idrijo vkorakala zmagovita partizanska vojska. Prebivalstvo je s simpatijami sprejelo novo ljudsko oblast, kijih je po dolgih letih nagovorila v maternem jeziku. Prirejali so se množični shodi in demonstracije v podporo politiki pri reševanju mejnih problemov z Italijo 112 in zavezniki. Oblast je v Idriji takoj po koncu vojne prevzel Mestni odbor OF, ki je pričel reševati probleme prebivalstva na vseh nivojih. Največja težava je bila njihova osnovna preskrba z živili. Vsi družinski člani so bili upravičeni do živilskih in tekstilnih nakaznic. Racionalizirana prehrana z nakaznicami je potekala vse do leta 1952. Takoj po osvoboditvi so se pričele prostovoljne delovne akcije za obnovo mesta in podeželja, mladina pa seje udeleževala tudi večjih zveznih prostovoljnih delovnih akcij. Ministrstvo za gradnje Ljudske republike Slovenije je za obnovo podeželja organiziralo Tehnične baze, ki so v od vojne prizadetih krajih zgradile lesene provizorije za zasilno rešitev stanovanjskih problemov. Pospešeno so obnavljali šolska poslopja in zasilno vzpostavili najpomembnejše porušene komunikacije. V Idriji je bila že maja 1945 ustanovljena Tehniška baza komande mesta Idrija z nalogo, da popravi porušene gospodarske in stanovanjske objekte. Tehniški bazi je poveljevala vojska, saj je pri njej delalo okoli 200 nemških vojnih ujetnikov, med katerimi so bili tudi gradbeni strokovnjaki. Leta 1947 je bilo ustanovljeno podjetje Zidgrad, ki pod istim imenom deluje še danes. Na bogatejši sloj prebivalstva je zelo boleče vplivala nacionalizacija trgovin, gostinskih in obrtnih obratov ter zemljiške posesti. Veliko prahu je v Idriji dvignilo rušenje od bombardiranja leta 1945 poškodovane cerkve sv. Barbare iz 17. stoletja. Ta je bila skoraj 300 let vsakodnevno shajališče in pribežališče, v dobrem in slabem, rudarjev in njihovih družin. Takratni idrijski dekan [anko Žagar si je od konca vojne dalje z obsežno akcijo zbiranja materialnih in denarnih sredstev zelo prizadeval, da bi s pomočjo spomeniške službe to baročno cerkev obnovil. Dovoljenja ni izposloval, pač pa je leta 1949 sam postal žrtev brutalnih postopkov režimske OZNE, ki mu je najprej tako pretepla kaplana Janeza Filipiča, daje moral na trimesečni bolezenski dopust in nato k vojakom. V jeseni 1949 pa je bil tudi sam odveden v zapor na zaslišanje. S psihičnim in fizičnim mučenjem so ga zlomili do te mere, da je bil slednjič pripravljen »priznati« vse, česar so ga dolžili. Sledil je montiran sodni proces v Idriji, na katerem je bil obsojen na dvajsetletno zaporno kazen. Že naslednje leto so cerkev dokončno porušili, dekan Žagar pa je bil po letu dni izpuščen iz zapora. Oblast je ob tem zahtevala, da ne sme več službovati v Idriji. Dodeljena mu je bila župnija Štjak med Vipavsko dolino in Krasom. 1956 je bil imenovan za župnika na Slapu pri Vipavi, kjer je ostal do smrti leta 1972. Kljub medvojnemu zavezništvu in povojnemu prijateljstvu je leta 1948 prišlo do hudega spora med KP Jugoslavije in KP Sovjetske zveze oziroma med Titom in Stalinom. Sledila je resolucija informbiroja, ki je KPJ izobčila iz mednarodnega delavskega gibanja. Začela se je gonja proti pristašem resolucije, ki ni zaobšla niti Idrije in okolice. Več komunistov je bilo odpelja-nih na prestajanje koristnega dela in revidiranje svojih stališč na Goli otok v Kvarnerskem zalivu. Po drugi svetovni vojni seje zelo razvila društvena dejavnost. Skoraj v vsaki vasi je delovalo kulturno društvo, ki je pripravljalo razne gledališke predstave. V Idriji je bilo to DPD Svoboda, ki se je kasneje preimenovalo nazaj v Dramatično društvo. V Mestni knjižnici in čitalnici si je veliko število mladih in starejših izposojalo različno literaturo. Vseskozi je aktivno ribiško ter lovsko društvo, kasneje sta se preimenovali v družini. Ribiči stalno vabijo v svoje vrste pionirje in mladince. Do danes je aktiven šahovski klub, prav tako filatelisti, smučarski klub, nogometaši, planinci, jamarji, radioamaterji, taborniki, strelci in do neke mere košarkarji. Na žalost pa so športne panoge, kot so rokomet, orodna telovadba, atletika, namizni tenis, smučarski skoki, teki in sankanje, že skoraj utonile v pozabo. Realčno tradicijo je leta 1952 nadaljevala Gimnazija Jurija Vege, leta 1953 je bil ustanovljen Mestni muzej, I d rij s ki razgledi 2/2OO4 Mejniki 20. stoletja zgodovina Živosrebrna stena z rudarskimi čeladami, srp in kladivo s simbolno govorico ponazarjata konec nekdaj drugega največjega rudnika živega srebra na svetu in komunistično-socialistične družbene ureditve. Ohranjene kmečke freske iz okolice Idrije. ki se je razvil v kulturno institucijo, prepoznavno doma in v tujini. Za svoje delo je leta 1997 prejel prestižno nagrado Luigi Micheletti Evropskega muzejskega foruma kot najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine. Leta 1956 je izšla prva številka revije Idrijski razgledi. Le-ta je prebivalcem občine Idrija vsa naslednja leta prinašala prispevke, ocene, poročila o aktualnih dogodkih v občini in druga strokovna in domoznanska berila. Skupina mladih idrijskih svobodomiselnih intelektualcev je leta 1966 ustanovila literarno revijo Kaplje, ki je kmalu postala trn v peti aktualni oblasti. Pritiski na uredniški odbor so se stopnjevali tako dolgo, dokler se ni slednji leta 1972 odločil za samoukinitev. Priljubljeni kraj sprostitve je bila Mejca, kjer je bil pavilijon z gostinsko ponudbo, balinišče in sprehajalna pot ob rakah. Tu so se v poletnih mesecih prirejale zabave s plesom. Višek družabnosti je bil ob takratnem dnevu rudarjev 3. julija, ko se je staro in mlado zabavalo pozno v noč. Za dosežke na kulturnem področju je občina leta 1968 pričela podeljevati Pirnatove nagrade in priznanja. V likovnih krogih je Idrija postala prepoznavna leta 1969, ko so se pri nas prvič srečali slikarji na likovni koloniji. Konec vojne je rudnik dočakal v klavrni podobi. Takoj se je pričela obnova in modernizacija, ki je svoj vrh dosegla v letih 1961,1964 in 1968, ko so bile postavljene tri sodobne rotacijske peči za žganje rude. 70. leta 20. stoletja so bila za poslovanje rudnika krizna, saj je 1. marca 1977 začasno prekinil s proizvodnjo, kar je povzročilo odpuščanje delavcev in prezaposlitev v druga hitro rastoča podjetja na Idrijskem in I idrijski razgledi 2/2oo4 Mejniki 20. stoletja zgodovina Cerkljanskem. 1987 so pri rudniku ustavili žgalne peči in 2. oktobra 1992 seje začelo zalivanje rudniške jame, kar je pomenilo začetek procesa zapiranja rudnika in sanacije posledic rudarjenja v mestu. Ustanavljala so se tudi druga podjetja. V Spodnji Idriji se je leta 1956 razvila tovarna pohištva, za vzdrževanje komunalne infrastrukture ter izvajanje ključavničarskih in kleparskih del je bilo leta 1959 ustanovljeno obrtno podjetje Simplex. Leta 1963 je bila v Idriji ustanovljena tovarna električnih komutatorjev Kolektor, v Spodnji Idriji pa 1971 Iskrina tovarna električnih motorjev. Konec 80. let 20. stoletja je zaznamoval proces splošne demokratizacije družbe na vseh ravneh, ustanavljale so se politične stranke, na področju gospodarstva pa se je začenjal proces privatizacije in lastninjenja. Na plebiscitu 23. decembra 1990 seje 91,6 % prebivalstva današnjih občin Idrija in Cerkno odločilo, da postane Republika Slovenija samostojna in neodvisna država. Osrednji prostor na razstavi zavzema »živosrebrna« stena z rudarskimi čeladami in svetilkami s svetlobnim snopom, usmerjenim v tla. Spredaj je postavljen simbol nekdanje komunistične oblasti - srp in kladivo, ki je bil v drugačnih časih na izvoznem stolpu jaška Frančiške. Oba sta na nižjem nivoju kot ostala postavitev, kar v simbolično sporoča, da sta se nekdaj drugi največji rudnik živega srebra na svetu in komunistič-no-socialistična družbena ureditev dokončno zapisala v zgodovino. Kmečke freske Zunanje fasade bogatejših kmečkih hiš so bile v preteklosti velikokrat okrašene s poslikavami, ki jim pravimo kmečke freske. Naslikali so jih neznani ljudski umetniki, ki so si služili vsakdanji kruh s poznavanjem tehnike slikanja na svež apneni omet. Motivi, ki so jih ustvarili, so bili največkrat nabožne vsebine, kot so podobe svetnikov in svetnic, Marija z Jezusom, križani, IHS. Prepletali so jih s preprosto ljudsko ornamentiko in se posluževali predvsem rdečih, rumenih, črnih in sivih barvnih tonov. Tako so nastali šivani robovi, čopki, smrečice, letnice, vaze. Slikarije so v naših krajih nastale v drugi polovici 18. stoletja. Potresni sunki leta 1976 so dodobra razmajali in poškodovali stara bivališča, zato je bila sprejeta vrsta ukrepov za zaščito in rešitev dragocene zapuščine. Strokovnjaki so po zapletenem postopku freske sneli, jih obdelali v ateljejih in jih na koncu vstavili v aluminijaste okvirje - satovnice. Freske, ki so na razstavi, izvirajo s kmetij v Kanomlji, Čekovniku, Jesenicah in Policah. Fotografije: Marijan Kurtanjek in Darko Viler, fototeka Mestnega muzeja Idrija. Literatura Ivo Maroevič, Uvod u muzeologiju, Zagreb 2993. Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931. Lado Božič, Naš idrijski kot, Ljubljana 1936. Ivan Mohorič, Zgodovina idrijskega rudnika, Idrija 1960. Milica Kacin Wohinz, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921-1928, Ljubljana 1977. Tomaž PavŠič, Ob stari meji, Idrija 1999. Stanko Petelin, Vojkova brigada, Ljubljana 1980. Pavla Jarina Lah, Partizanska bolnišnica Pavla, Ljubljana 1980. lože Krall, Partizansko tiskarstvo v slovenskem Primorju, Idrija. Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem, Ljubljana 1982. Idrijski razgledi, letnik I (1956) do letnik XLV (2000). 116 100 let Planinskega BREZAVŠČEK društva Idrija Letos (2004) praznuje Planinsko društvo Idrija ioo-letnico organiziranega planinstva. Začetki segajo v leto 1904 k Maksu Pirnatu - pobudniku oz. ustanovitelju društva. Že pred tem pa so nam znanstveniki, v Idriji živeči botaniki (Scopoli, Hacquet, Freyer idr.), načrtneje odkrivali gorski svet in posredno utirali poti planinstvu. Da je bilo že pred ustanovitvijo društva (ustanovni shod ix. januarja I9O4) med idrijčani nekaj planinskih navdušencev, razberemo iz prve vpisne knjige na javorniku (od 1876. leta; danes shranjena v zgodovinskem arhivu v Idriji). Idrijsko društvo, podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD - ustanovljeno 1893), sodi po svojem nastanku med najstarejša planinska društva pri nas (med prvih petnajst). kmalu po ustanovitvi so se člani lotili dela. markirali so poti na vrhove v okolici idrije, priljubljeno pot do vrha svetih treh kraljev, čez tlsovec na otlico itd., obnavljali poti, postavljali kažipotne tablice, označevali razgledišča, organizirali izlete - največ v okolico, pa tudi na goriško in celo na porezen (1913. leta). tudi viseča brv Pri kobili (1906) je delo planinske podružnice. Izrednega pomena, že kar prelomnica v planinstvu na notranjskem področju, je bila dograditev in otvoritev planinske koče na Javorniku leta 1907, ki so jo poimenovali po Maksu Pirnatu. Prav gotovo je bil vrhunec delovanja in aktivnosti podružnice za časa načelnika baltazarja beblerja (od 1912 do 1914). Poleg izletov, vzdrževanja in markiranja poti, planinskih veselic, prežetih s pravim idrijskim humorjem (izšla je ena številka "kozjega repka"), so ustanovili odsek za sankanje, v katerem so se udejstvovale tudi ženske, otvorili sankališče na cesti dole-ldrija, naredili drsališče z električno razsvetljavo pri llkarci, prirejali razna predavanja itd. ob desetletnici društva so se z zadovoljstvom ozirali po prehojeni poti. V tem kratkem času je bilo opravljenega veliko dela, predvsem pa so bili postavljeni trdni temelji idrijskega planinstva. Hkrati je podružnica pripomogla k rasti, okrepitvi in osveščanju idrijskega človeka ter odigrala narodno in napredno vlogo proti ponemčevanju slovenske zemlje. Žal pa je živahno delovanje društva prekinila prva svetovna vojna. Nova meja je po prvi svetovni vojni podružnico ločila od matičnega društva (SPD) v Ljubljani. Počasi in trudoma se je naša obmejna podružnica postavljala na lastne noge, bila za kratko dobo oživljena, a italijanska okupacija ji je preprečila nadaljnje delovanje. V tem času so "o priliki prireditve idrijskega Planinskega društva 11. listopada 1922 zvečer pri Didiču" izdali edino številko časopisa Planinska siratka, katere original hrani Mestni muzej v Idriji. Po drugi svetovni vojni je bilo vse v razsulu. Mnogi stari člani so pomrli, poti so bile uničene, arhivi so se izgubili, tradicija je zamrla, toda planinska misel je še vedno tlela in takrat so bili pobudniki oživitve društva rudarji (1946. leta). Najprej je delovalo v okviru fizkul-turnega društva Rudar, leta 1948 pa je bilo ustanovljeno samostojno Planinsko-alpinistično društvo in na občnem zboru sprejet program dela, ki je bil predvsem gospodarsko naravnan. V naslednjem desetletju, ko mu je predsedoval Janez Jeram, so zgradili, in to predvsem s prostovoljnim delom, dve postojanki. Kočo na Javorniku so otvorili 1952, kočo na Hlevišah pa 1955. wt idrijski razgledi 2/20o4 100 let Planinskega društva Idrija zgodovina 1 l.. ___ leta. Pridno so čistili, popravljali in markirali uničene poti in s kamionskim prevozom izpeljali nekaj skupinskih izletov, npr. v Vrata, Logarsko dolino, na Vršič, Mojstrovko in Mangart. Koče, ki so jih gradili s tolikšnim odpovedovanjem in naj bi služile planincem, so postajale v naslednjih letih vse večje breme in bile velikokrat vzrok za slabo voljo. V šestdesetih letih, ko je bil predsednik Ivan Gantar, so oskrbovali kar pet planinskih postojank (Javornik, Hleviše, Sivka, Jelenk in Vojsko) in nič čudnega ni, da jim je zmanjkovalo časa in energije za pravo planinsko dejavnost. Kriza v društvu se je vse bolj poglabljala, rešitve pa niso našli. Šele v začetku sedemdesetih let (po letu 1974) je prišlo do preobrata. Novo vodstvo s predsednikom Marjanom Rupnikom in mladi, zagnani planinski navdušenci, svežih in prodornih idej so društvu kmalu dali nov zagon in uspehi so se kar vrstili. V naslednjih letih je društvo kot celota doseglo vrhunec, celo preseglo večja društva z daljšo tradicijo, člani so živeli s planinstvom in prav planinska dejavnost je dajala utrip mestu in okolici. Delo v odsekih Odseki delujejo samostojno pod vodstvom svojih načelnikov. Z raznovrstno in bogato dejavnostjo so pritegnili množice mlajših in starejših. Tudi število članstva se je zelo povečalo, npr. leta 1974 je bilo 1650 članov, od tega 582 odraslih, 375 mladincev in 563 pionirjev. Odsek za izletništvo Po letu 1974 je zaživelo tudi organizirano izletništvo za odrasle, in to v sredogorje, visokogorje in v tujino (od 5 do 10 izletov letno). Udeležujejo se tradicionalnih zimskih in letnih pohodov, npr. na Snežnik, Porezen, Stol, Blegoš, Jelenk, Javornik, kasneje še na Arihovo peč in v Dražgoše. Priljubljen je bil nekajletni septembrski nočni pohod ob polni luni z Jožetom Benčino \ \ O i / <\ r ...../ / ""■ '' s , ' - ' 1 ■■^.J?'"'* S., 4',. .,.. .. J tj. fina*,,,-, Sf" ' ^ > t'«" "j ■ '/** s 7 yzi % a ( -v. .... Najstarejša vpisna knjiga z Javornika iz leta Hrani ZAL enota Idrija 118 na Triglav in majski okrog Ljubljane (Pot tovarištva in spominov). V letih od 1979 do 1983 so spremljali in uspešno izpeljali odmevno akcijo Stalni Hlevišarji. V petih letih so se na Hleviše največkrat povzpeli Jože Benčina (464-krat), Ivan Rupnik (464-krat) in Srečko Troha (434-krat). Člani odseka so vsa leta sodelovali s propagandisti pri organizaciji prireditev in proslav, izpeljavi maratona Pavla, skupaj pripravili družabno srečanje na Hlevišah ob zaključku sezone, se udeleževali prostovoljnih akcij in organizirali več predavanj z diapozitivi. Pobirali so članarino, dežurali v pisarni in planinskih kočah. Prva leta so dejavnost načrtovali in izlete izpeljevali člani UO društva in drugi aktivni planinci. 1981. leta je izletništvo prevzela in vodila Ivanka Mohorič, od 1982. do 1990. pa Tinka Gantar. Po nekajletnem premoru je prišlo do obuditve odseka v letu 2002. Zadnja tri leta ga vodi Marica Brezavšček. Tako je bilo že v prvem letu (2002) izpeljanih 14 izletov z 273 planinci, lani (2003) 22 izletov oz. pohodov s 410 planinci, letos (doslej) pa 15. Ob 8. marcu smo trikrat pripravili tradicionalno srečanje žensk na Hlevišah, ob koncu sezone pa dva družabna večera s predvajanjem diapozitivov. Ker je društvo soorganizator pohoda po poteh prenosa ranjencev, vodniki tudi pomagamo pri vodenju skupine. Člani odseka so: Branko Vidmar, Rafko Terpin, Nace Breitenberger, Irena Laharnar, Silvij Močnik, Miro La-pajne, Valerija Pavšič, Tinka in Branko Gantar, Vlado Sedej in Marica Brezavšček. Člani odseka smo tudi zelo dejavni pri obeležitvi Prva koča na Javorniku. 100-letnega jubileja društva. Hrani Marjan Rupnik Delo z mladino v PD Idrija (MO) Mladinski odsek (MO) je bil ustanovljen v šolskem letu 1956/57 na pobudo takratnega predsednika društva Janeza Jerama. Od takrat dalje deluje neprekinje- IDRIfSKl RAZGLEDI 2/2004 100 let Planinskega društva Idrija zgodovina no do danes. V prvih letih je odseku načeloval Slavko Močnik, v šolskem letu 1959/60 pa je vodenje prevzel Andrej Cernilogar, kije znal svoje učence navdušiti za planinstvo in vključiti v delo. Poleg izletov in pohodov so se začeli udeleževati tudi orientacijskih tekmovanj, nekaj kandidatov je že opravilo izpite za planinske vodnike. 1974. leta je novoizvoljeni načelnik MO Vlado Sedej zbral skupino vodnikov in mentorjev in z njimi oblikoval trdno jedro MO, ki je dolga leta (nekateri celo do danes) s svojim znanjem in nesebičnim delom bogatilo mladost številnim generacijam. Omeniti je treba vsaj tiste, ki so dali delovanju MO neizbrisen pečat v najbolj razgibanem obdobju sedemdesetih in osemdesetih let. To so Janko Lapajne (vodnik in orientacist), vsestranski aktivist Dušan Ferjančič, dolgoletna mentorja planinskih skupin v Idriji in Spodnji Idriji Nace Breitenberger in Marica Brezavšček, mentorica v vrtcih Mira Rejec, mentorica skupine na Šolskem centru Darinka Sikošek in dolgoletni "ravnatelj" planinske šole Franci Kovačič. Poleg aktivnega dela v društvu seje MO povezoval s številnimi organizacijami, taborniki, borci, rezervisti, ZPM idr. Dejavnost MO je bila zelo pestra in bogata. Poleg izletov in pohodov, ki so bili osnovna oblika delovanja, so bili še planinski mladinski tabori, planinska šola, orientacijska tekmovanja, glasilo Naše poti, akcija Ciciban planinec in Pionir (Mladi) planinec, predavanja z diapozitivi, urejanje stenčasov, priprava proslav itd. V najbolj dejavnih časih je bilo letno opravljenih od 25 do 30 izletov in pohodov, kasneje se je število znižalo. Mednje niso všteti izleti malčkov iz vrtca, ki so jih opravili v okviru akcije Ciciban planinec. Prvo planinsko šolo, ki je bila zelo množično obiskana in izpeljana po predmetniku, smo organizirali že 1974. leta in do današnjih dni si sledijo z občasnimi prekinitvami. Planinci so dobili osnovno znanje o varni hoji v naravi, kar so praktično preizkusili na iz- letih. V zadnjih letih poteka tudi Mala planinska šola - za planince nižjih razredov. Planinski tabori, kijih organiziramo med poletnimi počitnicami, so praktično nadaljevanje planinske šole. Prvi tabor smo uspešno izvedli 1977. leta na Komni, kjer sta bila prav tedaj oskrbnika Ivanka in Janez Likar, ki sta nam omogočila prijetno sedemdnevno bivanje z vso oskrbo. Do leta 2004 smo organizirali 15 taborov: štirikrat na Komni, v Zadnjici v Trenti - pod šotori (1981), na Lipanci (1992), pod Bogatinom (sedemkrat), na Ljubelju (leta 2000), v Logu pod Mangartom (2003). Vodja taborov po letu 1992 (tudi 1981) je bil Branko Vidmar. V okviru taborov smo izpeljali več izletov, zmeraj pa našli čas za družabne in športne igre, spoznavali rastlinstvo in živalstvo, osnove orientacije in alpinizma, pripravili likovne in literarne delavnice. Za izvedbo programov ter varno vodenje smo skrbeli vodniki in mentorji. Mentorji smo vodili zelo odmevno akcijo Pionir planinec (danes Mladi planinec), skrbeli za vpis novih članov, pobirali članarino, urejali stenčase na šolah, skrbeli za obveščanje, spremljali planince na izletih itd. Mladi so pisali vtise in doživljaje z izletov - tako je prišlo tudi do prve številke glasila Naše poti, ki ga je izdajal MO. Urednika sta bila največkrat mentorja obeh šol. Po 1975. letu je MO organiziral številna predavanja, spremljana z barvnimi diapozitivi. Člani MO smo pomagali tudi pri markiranju in vzdrževanju poti, prostovoljnem delu v planinskih kočah, se vključili v planinsko delovno brigado v Bavšici, sodelovali na proslavah ali pa proslave sami pripravili. Zaradi vsestranske aktivnosti je Mladinska komisija pri PZS pogosto vabila člane na brezplačne nagradne pohode, tabore, srečanja in letovanja, ki smo se jih tudi udeleževali: Prijepolje - Plevlja (9), Priština (5), v Nemčiji (1), Fruška gora (2), v Kamniški Bistrici, Bavšici itd. Tako odsek kot posamezniki so prejeli številna priznanja PZS, PD Idrija in raznih organizacij. 120 Orientacija v okviru MO V obdobju po 1974. letu seje zelo razmahnila tudi orientacijska dejavnost - načrtna in trajnejša aktivnost, katere rezultat je sedanji idrijsko-cerkljanski Orientacijski klub Azimut. S tako dolgotrajno, množično in uspešno dejavnostjo na področju orientacijskega športa se ne morejo pohvaliti nikjer v Sloveniji. Poleg udeležbe in doseženih rezultatov pa je bila še večji prispevek priprava in izvedba številnih tekmovanj, aktivno sodelovanje pri razvijanju tekmovalnega sistema in vzgoji organizatorjev ter traserjev v slovenskem merilu. Doseženi uspehi so plod načrtnega izobraževanja ori-entacistov (tečaji orientacije, priprava tekmovanj, delo v planinski šoli). Že 1974. leta so idrijski orientacisti začeli nastopati v Slovenski orientacijski ligi (Vlado Sedej, Janko Lapajne, Dušan Ferjančič) in se uvrstili na državno prvenstvo. Bili so najboljša slovenska ekipa. Vsa naslednja leta so ekipe MO PD Idrija nastopale v članskih, mladinskih in pionirskih kategorijah, dosegale najboljše uvrstitve v slovenskem merilu in se uvrščale na zvezna prvenstva. Leta 1982 so na zveznem tekmovanju na Fruški gori tri idrijske ekipe Sloveniji priborile prvo mesto (Marko Leoni, Silvij Močnik, Avgusta Rupnik; Bojan Črv, Darko Kavčič, Ivan Mrak; Črtomir Knap, Janko Lapajne, Vlado Sedej). Zveznega tekmovanja na Šar planini (1983) se je udeležila ena ekipa iz Idrije (Vlado Sedej, Janko Lapajne, Črtomir Knap) in osvojila drugo mesto, najboljše v vseh letih. Na zvezno tekmovanje v Kolašinu (1984) so se ponovno uvrstile tri idrijske ekipe (Janko Lapajne, Črtomir Knap, Silvij Močnik; Ivan Mrak, Bojan Črv, Darko Kavčič; Maja Troha, Avgusta Rupnik, Srečko Škvarča) in osvojile prvo mesto za Slovenijo. Prav tako so orientacisti organizirali številna tekmovanja posameznikov, množične orientacijske pohode za mlade planince iz šol v Idriji in Spodnji Idriji, različna prvenstva (občinska), vzorno republiško tekmovanje Na Slivnico, maj 1977. Hrani MO PD Idrija Na vrhu Mangrta 20.9.1959. Foto: lože Ruvnik wt idrijski razgledi 2/20o4 100 let Planinskega društva Idrija zgodovina na Javorniku (1981; vodja je bil Janko Lapajne s sodelavci), širili orientacijski šport k sosedom v Ajdovščino, na Cerkljansko itd. Po kakovosti in množičnosti je danes Idrija s Cerknim najmočnejše središče orientacijskega športa v Sloveniji (klub Azimut). Vlado Sedej, Janko Lapajne in Silvij Močnik so prav gotovo najbolj zaslužni organizatorji orientacijskega športa v Idriji, in še danes uspešni planinski vodniki in tekmovalci še danes. To so samo drobci iz bogate orientacijske dejavnosti. Vsega, kar se je dogajalo v MO, ni mogoče prikazati. Tako dolga in bogata aktivnost ne bi bila možna brez številnih posameznikov (mentorjev, vodnikov in drugih), ki so delu z mladimi planinci posvetili velik del svojega prostega časa. Iz vrst naših nekdanjih aktivnih planincev so zrasli znani alpinisti, gorski reševalci, odlični orientacisti, mnogi uspešni mladi ljudje, starši, ki vrednote planinstva sedaj prenašajo na svoje potomce. Pri tem nam je največje priznanje ugotovitev, da je naša generacija svoje poslanstvo uspešno opravila. Alpinistični odsek (AO) pri PD Idrija Ustanovni sestanek AO je bil 31. marca 1973. leta. Novoizvoljeni iniciativni odbor (člani Franc Bizjak, Nace Breitenberger, Andrej Černilogar, Daniel Felc, Marija Kuštrin, Miran Menard, Anton Seljak, Emil Tratnik) je za predsednika oz. načelnika izvolil Staneta Murovca in poskrbel za ustanovitev alpinistične sekcije (AS). Slednja je odtlej delovala v okviru AO Ljubljana Matica (AS še nima pogojev za samostojen odsek), alpinistično šolo v Idriji pa je vodil znani alpinist Tone Sazonov. Zanimanje za alpinizem je bilo veliko. Tako se je že leta 1973 v šolo vpisalo 17 tečajnikov, naslednje leto 14, leta 1975 pa kar 62. Tudi Komisija za alpinizem PZS je v teh treh letih sprejela v tečaje 19 Idrijčanov. Člani so bili zelo aktivni. V treh letih so opravili 402 vzpona, Markiranje na vrhu Javornika. Hrani Stane Štuein Start maratona Pavla. Arhiv PD Idrija 161 zimskih pristopov in 87 ledeniških tur. Največji takratni dosežek je bil prvenstveni vzpon po Loški steni na Briceljk, ki je uspel navezi Boris Krivic in Emil Tratnik. Ob koncu 1975. leta je imela AS 71 članov, od tega 14 žensk, po stopnji alpinistične usposobljenosti pa enega inštruktorja, 6 alpinistov, 27 pripravnikov in 37 tečajnikov. Sekcija je tako izpolnjevala pogoje in na izrednem občnem zboru 1. decembra 1975 je PD Idrija ustanovilo svoj samostojni AO, ki je bil takrat edina samostojna alpinistična organizacija na Primorskem. Novoustanovljeni AO si je zastavil obsežen program in ga tudi izvajal (alpinistična šola, vadbene ure za varno plezanje, letni in zimski alpinistični tabori, šolanje inštruktorjev, skrb za tečajnike in pripravnike itd.). Do 1989. leta seje v alpinistično šolo vpisalo 231 tečajnikov, od tega 49 žensk. Preizkus za pripravnike je opravilo 75 tečajnikov, od tega 18 žensk, izpite za alpiniste pa 49 pripravnikov, med njimi 7 žensk. Opravljenih je bilo 6957 vzponov, od tega 1549 pozimi in 199 prvenstvenih (iz kronike AO). Marsikoga izmed nas, ki smo se takrat vpisali v alpinistično šolo, da bi se usposobili za ledeniške ture ali zimske pristope, je plezanje tako pritegnilo, da smo na koncu opravili celo izpite in postali alpinisti. Za planince PD Idrija so alpinisti organizirali in tudi vodili zahtevnejše izlete v tujino, na Grolsglockner, Mont Blanc, v italijanske Dolomite itd. V letu 1977 so ustanovili oddelek perspektivnih alpinistov, to je tistih, ki so želeli in bili sposobni dosegati vrhunske rezultate. Sistematično in organizirano so trenirali in zbirali finančna sredstva za odprave (višinska dela, prodaja značk, iskanje sponzorjev itd.). V naslednjih letih so nekateri člani (prav tako celoten AO) dosegli izredne uspehe: 1979. leta so bili trije člani izbrani v republiško odpravo Pamir, leta 1981 so organizirali prvo primorsko alpinistično odpravo na Aconcaguo (izredni dosežki Zlatka Gantarja), leta 1981 vzpon na Daulagiri v Himalaji (Stane Belak - Šrauf, Cene Berčič in Emil Tratnik), leta 1987 so organizirali prvo samostojno idrijsko odpravo v Južno Ameriko (preplezanih več zahtevnih in tri prvenstvene smeri). Vzpon na Daulagiri je bil v svetu zelo odmeven, ker so steno preplezali v alpskem slogu, brez vmesnih taborov, brez pomoči šerp ali uporabe kisika. To steno je poskušal preplezati že svetovno znani alpinist Reinhold Messner, vendar neuspešno. Uspeh je močno dvignil veljavo slovenskemu alpinizmu in našim okrepil samozavest. Ob koncu stoletja se je vse bolj uveljavljalo prosto plezanje po najzahtevnejših stenah (brez uporabe tehničnih pripomočkov), na drugi strani pa je nastalo športno plezanje. Da bi plezalci obeh zvrsti redno vadili, so uredili plezalni vrtec v Strugu, pozimi pa so se preizkušali po zaledenelih slapovih. V novi tehniki je med idrijskimi alpinisti največje uspehe dosegel Slavko Svetičič iz Šebrelj. Kot perspektivni alpinist je sodeloval v nekaj odpravah v Himalaji, Andih in Patagoniji. Plezal je prosto, tehnično in športno, premagoval poledenele slapove in najtežje smeri v kopnih in zasneženih stenah. Zelo zahtevne smeri in stene osemtisočakov je preplezal sam, brez soplezalca, ki bi ga varoval. Žal je Slave, profesionalni alpinist svetovnega slovesa, za vedno ostal v Himalaji (Gašerbrum IV). Zelo uspešni so bili tudi športni plezalci. Leta 1989 so organizirali prvo meddruštveno tekmovanje v Strugu, kasneje še tekmovanje na umetni steni v Idriji. V telovadnici Športnega centra so uredili plezalno steno in vadili osnovnošolsko mladino. Na začetku so alpinisti obeh zvrsti odlično sodelovali, leta 1991 pa so športni plezalci ustanovili svoj odsek in se v letih od 1991 do 1993 udeleževali tekmovanj za pokal Slovenije ter 1992. leta tudi svetovnega prvenstva v Švici (Jasna Koler, Jerneja Tratnik, Davor Velikajne). 100 let Planinskega društva Idrija zgodovina Dolgoletni načelnik Stane Murovec, "oče" idrijskega alpinizma, je veliko pripomogel k temu, da je AO s sistematičnim delom in dobro organiziranostjo dosegel izredne uspehe. Po njegovem umiku je nastalo zatišje.1988. leta je bila zadnja alpinistična šola. Cerkljanski alpinisti, do tedaj pri AO Idrija, so izpolnili pogoje in ustanovili svoj odsek pri PD Cerkno. Po daljšem premoru je prišlo na sestanku leta 1988 do ponovne obuditve odseka z novim načelnikom Alešem Hladnikom. V zadnjih letih je z načelnikom Matejem Bizjakom odsek spet zaživel (alpinistična šola, letni in zimski tabori, skupinske ture itd.). Lepe uspehe so dosegli v Paklenici in Alpah, načrtujejo pa tudi odpravo v Južno Ameriko. Ob stoletnici PD Idrija ima AO 45 članov, od tega 9 žensk, po usposobljenosti pa 9 tečajnikov, 16 pripravnikov, 13 alpinistov, 7 inštruktorjev in 2 častna člana. Med alpinisti sta dva gorska vodnika in sedem gorskih reševalcev. Odsek za propagando Novoustanovljeni odsek, katerega vodja je bil Ciril Kumar, ni skrbel le za propagiranje vseh dejavnosti društva, ampak je zelo razširil krog svojega delovanja. Drugi člani odseka so bili še: Branko Gantar, Leopold Kogoj, Nande Rupnik, Blaž Čuk, Ivanka Mohorič, Dušan Ferjančič (do 1980; odstopil je zaradi bolezni) in Anica Gruden, poročena Rupnik, po letu 1980. Odsek je organiziral mnoge prireditve, ki niso vključevale le planincev, temveč vse ljubitelje pohodov, druženj in srečanj. Marsikateri pohodi so postali tradicionalni, npr.: pohod žensk na Hleviše za dan žena (prvič organiziran leta 1978), zimski spominski pohod na Javornik (prvič izpeljan leta 1979), družabno srečanje planincev ob koncu novembra na Hlevišah, Na orientacijskem tekmovanju. Hrani Vlado Sede) 124 V plezalnem vrtcu pri Divjem jezeru. Foto: Stanko Murovec pohod po poteh prenosa ranjencev (prvič organiziran leta 1983; danes enodnevni pohod z Želina na Vojsko). Prav na pobudo propagandistov, ki so razpisali nekaj zelo odmevnih akcij, seje v društvu zelo razmahnilo pohodništvo. Ker smo se v te akcije množično vključevali mlajši in starejši, je prav, da jih naštejem: akcija Trije vrhovi v počastitev 200-letnice prvega vzpona na Triglav (1978), akcija Deset vrhov ob 75-letnici PD Idrija (1979), Moja pot od Golakov do Blegoša (1980, 81, 82), akcija Osem vrhov ob 80-letnici PD Idrija (1984). V ta namen so na razpisane vrhove dostavili žige in izdali posebne izkaznice. Prav tako je odsek organiziral in izpeljal, in to v sodelovanju z rezervisti, borci, Radio klubom in drugimi, več pohodov v spomin na tragične dogodke iz NOB, npr. k Sedeju v Krnice, v Mrzlo Rupo, na Pevc in Brinov grič, na Javornik z odkritjem spomenika, k Mrzlikarju nad Jaznami, na Žirovčkovo planino, Mrutni vrh, lelenk, Hudournik itd. Tudi 1981. leta nadelana in markirana pot pod Goli-cami je delo članov tega odseka (Ciril Kumar, Polde Kogoj, Marjan Tušar). Prav tako se je v tem odseku porodila ideja za planinski pohodni maraton Pavla. Prvi maraton so izpeljali 1983. leta (zadnjega 1990), naslednje leto 1984 spremenili smer, kasneje pa pripravili še mali maraton (krajšo 15-kilometrsko različico). Pri organizaciji in izpeljavi prireditev in pohodov ter drugih akcijah so zmeraj sodelovali člani ostalih odsekov - največ iz odseka izletništvo. Odsek za markiranje šteje šest članov, vodi pa ga markacist Stane Štucin. Skrbijo za čiščenje, nadelavo in označbo planinskih poti. Zadnja leta se je uveljavil nov enoten način markiranja za vso državo. Stalno vzdržujejo Slovensko planinsko pot, ki poteka tudi po ozemlju naše občine (z Bevkovega vrha preko Sivke v Idrijo in na Hleviše idrijski razgledi z! 2004 100 let Planinskega društva Idrija zgodovina ter skozi Mrzlo Rupo na Golake). Idrijo pa preči tudi nova mednarodna alpska pot, t. i. Via Alpina. Ker je naš teren zelo razgiban, planinske poti pa zelo razvejane, je delo markacistov težje, bolj zamudno in zahtevno. Gospodarski odsek je vodil predsednik društva Marjan Rupnik. V zadnjih tridesetih letih so gospodarili s štirimi kočami, in sicer na Javorniku, Hlevišah, Vojskem in Jelenku. Skrbeli so za oskrbovanje, obnavljanje in vzdrževanje koč ter opreme v njih, kar pa s skromnimi finančnimi sredstvi nikakor ni bilo enostavno. 1982. leta so se rešili velikega bremena - stavbe na Vojskem. Novoustanovljenemu društvu iz Črnega Vrha so leta 1999 oddali kočo na Javorniku. Postojanka na Jelenku je od upokojitve oskrbnice (1998) zaprta. Vse sile je zadnja leta društvo usmerilo na Hleviše. Celovita prenova koče bo predvidoma zaključena drugo leto. V vseh planinskih kočah je bilo v teh letih opravljenih preko 10 000 prostovoljnih ur, aktivno pa je delalo okrog 100 članov društva. Vsa leta so bile težave tudi z društvenimi prostori, in sicer zaradi stalnih selitev. Obeležitev društvenih obletnic V Planinskem vestniku preberemo, da so slavnostno praznovali 50-letnico društva. Ob otvoritvi planinske razstave sta sodelovala pevski zbor in godba na pihala, Lado Božič pa je predstavil razvoj planinstva na Idrijskem. Vsako leto (od 1974 do 1982) smo praznovali dan planincev (mladi z množičnimi orientacijskimi pohodi in zabavno prireditvijo na Hlevišah). V letu 1976 je bila na Javorniku slovesnost ob 100-letnici ene prvih planinskih vpisnih knjig na Slovenskem (druga). Starejša je edino vpisna knjiga iz Logarske doline z letnico 1862, ki vsebuje domoljubne citate. Leta 1977 smo obeležili zgodovinske dogodke nekdanje države, 1978. leta pa 2oo-letnico prvega pristopa na Triglav (na Hlevišah; kulturni program ob otvoritvi razstave fotografij Jake Čopa v Galeriji). Ker je bilo leto 1979 eno najbolj dejavnih v vseh odsekih, je bila tudi 75-letnica društva zelo slovesna. V tem letu je društvo uradno odprlo Idrijsko-cerkljansko planinsko pot in plezalno pot v Kendovih robeh pod Jelenkom, ki so jo nadelali alpinisti. Osrednja množična proslava s srečanjem planincev Primorske pa je bila na Hlevišah. 80-letnico smo obeležili z razvitjem društvenega prapora, otvoritvijo razstave fotografij Jožeta Rupnika v Galeriji, na Hlevišah pa še 25-letnico koče. Tudi ob 90-letnici društva je potekala slavnostna prireditev na Hlevišah in kasneje v Nanosu. V letošnjem jubilejnem letu se že vse leto trudimo, da bi to visoko obletnico primerno obeležili (slavnostna akademija z odprtjem likovne razstave v Galeriji, prikaz dejavnosti odsekov, osrednja svečanost na Hlevišah, priprava zbornika, objavljanje prispevkov s planinsko tematiko v časopisih in revijah, razni izleti in pohodi, akcije itd.). Društvo danes Leta 2000 je predsedniško mesto v društvu prevzel Branko Vidmar. Aktivni so vsi odseki društva, pod novim vodstvom so se aktivirali še alpinisti, spet je zaživelo izletništvo za odrasle, MO neprekinjeno deluje od svoje ustanovitve (1956). Koča na Hlevišah pa bo s povsem spremenjeno podobo dočakala svojo 50-letni-co. V letošnjem letu (2004) je PD Idrija prejelo najvišje občinsko priznanje - Nagrado Jožefa Mraka - za sto let prizadevnega ohranjanja in spodbujanja planinske dejavnosti. Viri Sto let nosili poti {zbornik PD Idrija ob stoletnici) Planinski vestnih, 1953 (Planinstvo f idrijski kotlini ob 5o-letnici PD Idrija) Gradivo za planinsko zgodovino (Strojin) Kronika AO, MO 126 Cerkljanska podružnica MAGAJNE Slovenskega planinskega društva Letos mineva sto let od ustanovitve cerkljanske podružnice Slovenskega planinskega društva. Bila je med prvimi na Primorskem. Častitljiva obletnica je bila povod za pričujoči zapis, s katerim želim obuditi spomin na začetke organiziranega planinstva na Cerkljanskem, predvsem na ljudi, ki so se tega lotili z izredno požrtvovalnostjo in idealizmom, in to v političnih razmerah, ki jim niso bile najbolj naklonjene. Podružnica je bila vsaj sprva apolitična, kar pomeni, da so se vanjo vključevali tako pripadniki oz. simpa-tizerji Narodno-napredne kot tudi Slovenske ljudske stranke. Imena novih članov ter podatke o njihovem poklicu in bivališču je objavljalo društveno glasilo Pla ninski vestnik. Člani so bili predvsem bolj premožni in izobraženi ljudje: različni uradniki, trgovci, gostilničarji in učitelji, medtem ko zastopnikov kmečkega stanu, razen večjih posestnikov, ki pa so bili običajno tudi trgovci ali gostilničarji, med njimi ni bilo. Tudi žensk je bilo le za vzorec, predvsem učiteljic. Našteti so bili na Cerkljanskem v glavnem liberalno usmerjeni, tako da je njihov vpliv postopoma prevladal tudi v cerkljanski podružnici S.P.D. V pravilih društva, ki jih je 12. januarja 1904 podpisal osnovalni odbor, in sicer Ivan Drašček, Gabrijel Bevk in Josip Rakovšček, preberemo: »Podružnica se imenuje Podružnica Slovenskega planinskega društva za cerkljanski okraj in ima svoj sedež v Cerknem. Podružnice je namen spoznavati slovenske gore in planine ter pospeševati in olajševati potovanje po sodnem okraju cerkljanskem, v tem smisli toraj podpirati delovanje Slovenskega planinskega društva, čigar pravila so veljavna tudi za to podružnico.«' Prvi odbor oziroma vodstvo so izvolili na občnem zboru podružnice 28. februarja 1904. Načelnik je postal Josip Rakovšček, nadučitelj v Cerknem, njegov namestnik pa študent prava Vaclav Tušar. Delo blagajnika je prevzel kaplan Ivan Drašček, tajniške posle pa Gabrijel Bevk, posojilnični knjigovodja v Cerknem. V poročilu z drugega občnega zbora januarja 1905 je navedeno, da je že v prvem letu podružnica štela 57 rednih članov. Poleg Cerkljanov so se vanjo vključevali člani iz Baške grape, saj so Podbrdčani opustili prvotno zamisel o svojem društvu. Planinstvo pri Slovencih je bilo v tistem času prežeto z domoljubnimi, narodnostnimi težnjami. O tem pričajo tudi pozdravne besede načelnika Rakovščka na prvi planinski veselici 11. septembra 1904, ki jih je namenil mlademu društvu: »Živi, rasti, cveti ter prešinjaj vsa slovenska srca z narodnim ponosom, prešinjaj vsa slovenska srca z nazori, da smo mi edino le Slovenci, da smo mi narod, ki noče zaostati v napredku za drugimi narodi, da smo narod, ki hoče biti gospod na svoji zemlji.«2 Prav takšni, domoljubni in zavedni Slovenci, so bili tudi člani cerkljanske podružnice. Josip Rakovšček (1870-1957) je bil doma iz Kobarida, kjer je tudi začel svojo poklicno učiteljsko pot in bil wt I drijski razgledi 2/20o4 zgodovina hkrati tajnik Okrajne posojilnice in oskrbnik drevesnice Sadjarskega društva. Kot zaveden Slovenec ni bil po volji tolminskemu okrajnemu glavarju De Marenziju, zato je bil razrešen učiteljske službe v Kobaridu. Po pritožbi na upravno sodišče na Dunaju je bil imenovan za učitelja na enorazrednici na Šentviški gori. V Cerkno je prišel kot nadučitelj sredi aprila 1902 in ostal do konca avgusta 1907. Od ustanovitve društva do svojega odhoda iz Cerknega je bil njegov načelnik, član pa je ostal tudi po tem, ko je bil službeno premeščen k Sv. Luciji (Most na Soči).3 Prav v času njegovega načelovanja je bila zgrajena koča na Porez-nu. Na njegovo mesto je občni zbor leta 1908 izvolil nadučitelja Antona Stresa (1871-1912). Rojen je bil 128 Slovensko planinsko društvo, ^vni. leto podružnica. 1910 ••v * 4 fC L/ L/ e. redni član S. P. D. Dr. Fr. Tominšek, načelnik osred. društva./ načelnik podr. blagajnik podr. Društvenikom določene olajšave v planinskih zavetiščih dobe le tisti, ki predlože izkaznico. Društveniki imajo v planinskih kočah in gorskih hotelih pravico do polovične prenočnine, a do 20 °|0 popusta pri jedi in pijači le tedaj, ako ostanejo v visokih gorskih zavetiščih vsaj 3 dni, v dolinskih vsaj 5 dni in uporabljajo izključno le društveno zalogo. Navedene olajšave veljajo tudi za rodbinske člane v spremstvu društvenikov Članska izkaznica Franca Peternelja, znanega cerkljanskega fotografa, hrani Cerkljanski muzej. v Bovcu, kot učitelj pa je služboval po raznih krajih na Goriškem, nazadnje, od leta 1907 do svoje smrti leta i9r2, v Cerknem. Kot učitelj je bil zelo cenjen, saj se je trudil za vzgojo v narodnem duhu. Bil je velik poznavalec gora ob nekdanji meji med Avstrijo in Italijo in sodelavec Planinskega vestnika. Vaclav Tušar (1883-1928) je bil imenovan za namestnika načelnika prvega društvenega odbora. Na tej funkciji je ostal do leta 1907, ko ga je nadomestil Peter Kogej. Venceslav Tušar je bil Balantačev v Cerknem. Vaclav je postal potem, ko se je po končani gimnaziji v Ljubljani vpisal na pravno fakulteto v Pragi. Študija ni končal, vrnil se je v Cerkno, kjer je kot posestnik in trgovec aktivno deloval na prosvetnem in gospodarskem področju. Umrl je nasilne smrti, katere okoliščine niso bile nikoli pojasnjene. Ljubljanski časopis Jutro je njegovo smrt označil za politični zločin. Bil naj bi žrtev fašističnega sovraštva proti slovenskemu narodu. Leta 1908 je postal namestnik načelnika Peter Brelih (i882-1962), tudi eden od ustanoviteljev društva in bolj aktivnih planincev. Brelih je bil domačin, Gušti-nov v Cerknem. Študiral je na višji realki v Ljubljani, zatem pa na nemški tehnični visoki šoli v Pragi. Na Goriškem je deloval do konca prve svetovne vojne, ko se je umaknil italijanski okupaciji s preselitvijo v Jugoslavijo. Sodeloval je pri gradnji koče na Poreznu. O tem cerkljanskem vršacu je leta 1907 objavil daljši prispevek v Planinskem vestniku, v katerem je opisal geološke značilnosti, pašo, floro, razgled in poti, ki vodijo na vrh. Na končuje nekaj besed namenil koči, ki je bila tik pred otvoritvijo, in dodal anekdoto v zvezi z gradnjo. »Ko sem nekega dne nadzoroval zidanje, sem opazil, da se malone vsi delavci kličejo le z imenom Janez ali pa Peter. Pri mali južini jih opozorim na to, nakar smo šteli in s smehom konštatirali, da je med 23 delavci 11 Janezov in 8 Petrov. Še večjo veselost je obudilo, ko sem še jaz povedal svoje ime in tako pomnožil število Petrov na devet.«'1 wt I drijski razgledi 2/20o4 Cerkljanska podružnica Slovenskega planinskega društva zgodovina Peter Brelih je vodil tudi gradnjo poti v sotesko Pasice, ki so jo slovesno otvorili leta 1908. Med drugo svetovno vojno se je skupaj z vsemi člani svoje družine izkazal kot zaveden rodoljub. Za Cerkljane je pomemben tudi v zvezi z obuditvijo laufarije leta 1956/ Prvi tajnik društva Gabrijel Bevk (1881-1950) je bil domačin, Migučev v Cerknem, glasbenik, organist in zborovodja. V Ljubljani je obiskoval orglarsko šolo Cecilijanskega društva pri glasbeni matici. Med šolanjem je bil zaposlen pri Mestni hranilnici ljubljanski, po vrnitvi v Cerkno pa je delal pri Ljudski posojilnici in hranilnici ter imel svojo trgovino. Kot organist in pevovodja je v Cerknem deloval celih petdeset let. Tudi zanj velja, da je bil zvest slovenstvu, zaradi česar je bil pod Italijo preganjan in zaprt. Tretje izvolitve na mesto tajnika v odboru cerkljanske podružnice leta 1906 sicer ni sprejel, zaradi gradnje koče pa so ga imenovali v razširjeni odbor. Kot blagajnik ga je v društvu nasledil Jernej Štravs (1883 -1960), Balantač. Bil je trgovec, liberalno usmerjen, aktiven v društvenem in političnem življenju, dolgoletni predsednik kmečke hranilnice in posojilnice. Med drugo svetovno vojno je podpiral OF. Ko je leta 1908 prevzel delo blagajnika v podružnici, so na mesto tajnika odbora izvolili Cirila Peternelja (1886-1957), po domače Firbarjevega v Cerknem. Tudi on se je tako kot ostali cerkljanski študenti v tistem času zelo angažiral v planinskem društvu, še posebej pri gradnji prve koče. Amatersko se je ukvarjal z geologijo in raziskoval geološko strukturo Porezna. Med prvo svetovno vojno se je boril za Jugoslavijo, vključil se je v Jugoslovanski dobrovoljski odred. Zaradi razmer v tej enoti se je kasneje pridružil češkim dobrovoljcem in se z njimi boril proti Avstriji. Kot učitelj zgodovine in zemljepisa je več let poučeval na ženskem liceju v Ljubljani.® Ivan Drašček (1874-1952) je bil doma v Podgori pri Gorici. V Cerknem je kot kaplan služboval v letih 1901-1904, v letih 1906-1908 pa je bil župni upravitelj v Jagrščah. V PSBL je označen kot »izrazit primer slovenskega duhovnika - kulturnega delavca iz prve polovice 20. stoletja«. Ob tej oznaki ne preseneča dejstvo, da se je kot duhovnik tako aktivno, kot eden od snovalcev vključil v prizadevanja za ustanovitev društva v Cerknem. Ker pa je bil službeno premeščen, ga je naslednje leto na mestu blagajnika zamenjal c. kr. gozdar Fran Terček. Cerkljanska podružnica je svojo dejavnost usmerjala predvsem na domače gore, v prvi vrsti na Porezen. Soška podružnica ji je zaradi svojega obsega odstopila grahovsko občino s Črno prstjo in bližnjimi vrhovi.8 Prav Porezen in izgradnja planinske koče na njegovem vrhu sta v prvi vrsti botrovala ustanovitvi društva. O gradnji koče so razpravljali in odločali na občnem zboru 7. januarja 1906. Obravnavali in sprejeli so načrt in stroškovnik. Oboje je pomagal pripraviti takratni glavni cerkljanski gradbenik, domačin Peter Bevk. O načrtu je poročal blagajnik Fran Terček. Vrednost del je bila preračunana na 2550 kron. Občni zbor je sprejel sklep o gradnji koče po predloženem načrtu, ki so ga odobrili. Pričela naj bi se še v tekočem letu. Prav v ta namen so v odbor imenovali še dva dodatna člana. Društvo si je na različne načine pomagalo pri zbiranju sredstev. Med drugim so v Cerknem priredili streljanje in kegljanje za dobitke. Strelišče je bilo v gostilni Antona Kranjca, kjer so bili glavni dobitki lovska puška, lovska torba, lovski plašč in šaljiv dobitek. Kegljači so lahko tekmovali v gostilni Petra Jurmana in se potegovali za močno oralo, veliko stensko uro z nihalom, servis za kavo in šaljiv dobitek.1' Precej sredstev so darovali člani in drugi posamezniki, uspeli pa so pridobiti tudi nekatere večje donatorje - Trgovska in obrtna zadruga v Gorici ter železniško ministrstvo sta na primer prispevala po 100 K. Ne glede na razmere je društvu uspelo zelo hitro uresničiti svojo največjo nalogo - izgradnjo koče na Porez-nu. Dopisnik Soče jo je opisal z naslednjimi besedami: 130 2. Ajdovsko-Vipavske podružnice v Ajdovščini. Bianclil Anton, posestnik, Ajdovščina. Bolko Ignacij, lesni trgov« Lokave;. Brajnik Rudolf, c kr. djvčn: .^slstcnt, Ajdovščina Dr Bratina Janko, c. kr, profesor, Gorica ČerroelJ Rado, srd. ofte . Ajdovštin,. Čibej lidmund, nadučitel, v Dolu. Čibej Pran, c. kr, vodja pisarne v Trstu. Čibej Stanko, c. kr. g«dm vajsncc. Gorica. Dolenc Vladimir, trgovec, AjdovSčinit. Dougan Janko. c. kr. sod. svel, Trst, Franke Pum, vikar, Osek Jamšek Andreji c. kr. sodni sticia! Di Jenko Ljudi vit, zdravnik, Ajdovščina. Jesenko Rado, c. kr gozdar, Dol. Dr. Kane Pave . zdravnik, Vipava Kavs Josip, c. kr. nadpošlnr, Krmir Klemenčič .Milan, c kr. sodni oficial, Ajdovščina. Kosec Josip, župnik, Kantnje. Kovač Fran veleposestnikov sin, AjdovSČina. Kovai Ignacij, veleposestnik rti trg.. Ajdovščina. Križaj Ant, trg. sotrud, Ajdovščina. Lokar Arlur, c. kr. notar, Ajdovščin*. Malik Mihael, trgovec, Ajdov«.. a Di. Medveš Anton, c. kr. sodnik, Ajdovščina. Mrevlje Miroslav, c. kr. davčni ofic, Ajdovščina. PernS Hinko, c. kr hnančnl ttonc.pist, Plesničar Pavel, učitelj, Ajdovšiina Ponli Benedikt, naduč. v p. in pos., Rebolj Hinko. c. kr. pastajcnačelmk, Ajdovščina. Rejc Lucija, C. kr. učiteljica, Sovodnje pri Gori;: Slana Avguti dovščina. Šapla Ivan, Slnk Štcfar Šorli Tome Štekar Štel 3. Cerkljanske podružnice v Cerknem. Bevk Gabrijel, trgovec v Cerknem (u s t a n o v n i k.) Bevk Franc, c. kr. sodni sluga v Cerknem. Bevk Peter, stavbenik v Cerknem. Bevk Peter, mi., v Cerknem. Bevk Janez, visokošolcc v Cerknem. Bizjak Miha, c. kr. carinski revident v Gorici. Bonač Janez, c. kr. davčni asistent v Cerknem. Braz Josip, c. kr. finančni preglednik v Sežani. Brelih Avguštin, strojar in posestnik v Cerknem. Brelih Peter, tehnik v Cerknem. Brezanšček Katica, učit. v Cerknem. Carli Janko, c. kr. davčni sluga v Cerknem. Čulk Franc, c. kr. notar v Cerknem. Černe Blazij, učitelj v Policah. Gangl Engelbert, učitelj in deželni poslanec v Idriji. Gerželj Albina, učiteljica v Cerknem. Gerželj Janza, učitelj v Volčah. Golja Aleksander c. kr. davčni oficial, v Cerknem. Gorjup Leopold, sodni oficiant v Cerknem, Gomlšček Rafaela, učit. v Cerknem. Gregorinčič Janko, dimnikar, Cerkno. Dr. Gruntar Rudolf, odvetnik v Tolminu. Gullln Ivan, c. kr. sodni sluga v Cerknem. Jež Valentin, gostilničar v Cerknem. Jurman Peter, gostilničar v Cerknem. Kemperle Simon, trg. in gostilničar v Hudi Južni. Kemperle Lavoslav, pravnik,(bivališče neznano.) Kajžar Peter, trgovec Podbrdom. Katnik Zdravko, učitelj v Rojanu. Kavčič Franc, posestnik in gostil, v Cerknem. Klemenčič Anton, posestnik in trg. v Dolenji Tribuši. Klopčič Franc, župnik na Bukovem. Kobčavar Lovro, c. kr. fin. preglednik v Cerknem. Kordon Gustav, c. kr, gozdar v Cerknem. Kosmač Anton, župan in deželni poslanec v Cerknem. Kogej Srečko, mestni blagajnik, Idrija. Kovač Franjo, hotelir, Huda Južna. Kogoj Julij, učitelj, Staro selo. Kramar Štefan, c. kr. davčni asist. v Cerknem. Lapaine Dragotin, trgovec v Idriji. Mahnič Ivan, učitelj v Logu. Makuc Franc, gostilničar v Cerknem. Matelič Ivan, učitelj v Hudijužni. Manrl Anton, občinski tajnik v Hudi Južni, Mesar Ljudmila, učiteljica v Cerknem. Mlakar Janez, gostilničar v Dol. Novakih. Močnik Josip, učitelj na Bukovem. Mozetič Ivanka, učiteljica, Podbrdoni. Novak Julij, mestni tajnik v Idriji. Obed Andrej, v Ameriki. Obid Franc, pasar v Cerknem. Obld Franc, gostilničar v Cerknem. Obid Pavel, trgovec in gostilničar v Cerknem. Pagon Leopold, posestnik in pek v Cerknem. Perko Rudolf, učitelj v JagrSčah. Peternelj Ciril, stud. pilil, v Cerknem. Peternelj Franc, učitelj v Šebreljah. Peternelj Franc, podobar v Cerknem. Peternelj Viljem, pos. v Cerknem. Plemelj Josip, tovarnar v Cerknem Rakovšček Josip, naduč. pri Sv. Luciji' Repič Marica, učiteljica v Dol. Tribuši Roje Jakob, učitelj v Gradišču. Ruzzler Anton, c. kr. sodni oficial v Cerknem. Sattler Andrej, učitelj na Ljubinju. Sedej Ciril, bngoslovec v Gorici. Sterle Rudolf, c. kr. sodnik v Gorici Stres Anton, nadučitelj v Cerknem Štravs Jernej, trgovec v Cerknem. Štravs Ivan, trgovec, Podbrdom. Štrukelj Tomo, trgovec v Cerknem. Tauš Andrej, posestnik in gostilničar na Reki. Tauš Jakob, trgovec v Cerknem. Telban Andrej, trgovec, Sovodenj. Terček Franc, c. kr, gozdar v Škofji Loki. Testen Lovro, postajen a £. v Kanalu. Torkar Ivan, c. kr. poštar. Podbrdom. Trdan Stanko, učitelj v Ravneh. Turna Anica v Ljubljani. Tušar Vadav, pravnik v Cerknem. Zavrtanek Ljudmila, učiteljica (bivališče neznano.) Županstvo Cerkno. Županstvo Huda Južna. A Seznam članov cerkljanske podružnice Slovenskega planinskega društva za leto 1910, objavljen v Planinskem vestniku št. 6, letnik XVII/1911. wt idrijski razgledi 2/20o4 Cerkljanska podružnica Slovenskega planinskega društva zgodovina »Stoji kot vkovana v zemljo; bivanja v njej ne moti neprijetno škripanje in tresenje, ki ob viharju nadleguje človeka v lesenih kočah. Krijejo jo deske, na teh asfaltna lepenka in slednjič plošče iz etemita. Široka je 6 m, dolga 8.50 m; od tal do slemena meri 6 m. V pritličju je 5 m dolg, 3.30 m širok in 2.25 m visok prostor z dvema oknoma, namenjen za kuhinjo in obednico. Od tu se pride v 5 m dolgo in 4 m široko spalnico z dvema nasprotnima oknoma. Vsi prostori so skrbno obiti z deskami. Iz kuhinje vodijo stopnice v prostorno podstrešje, namenjeno tudi za prenočišče.«10 Otvoritev nove koče leta 1907 je bila pravo narodno slavje, čepi-av so se tudi ob tej priložnosti po takratni cerkljanski navadi vneli besedni spopadi med liberalci in klerikalci, tako da se dopisnik v Soči nazadnje sprašuje, če ne bo mogoče Primorski list, ki je bil bolj klerikalno usmerjen časopis, prinesel v naslednjih cerkljanskih novicah razprave, »je li Porezen liberalec ali klerikalec«. Sodeč po nekaterih drugih noticah bi bilo to menda čisto mogoče." Na otvoritvi so se zbrali zastopniki osrednjega društva iz Ljubljane in številnih podružnic, pa tudi gostje iz Češke in Hrvaške. Slavnost je izzvenela v narodnem duhu, vse Cerkno je bilo okrašeno s slovenskimi trobojnicami. Kočo pa so v društvenem glasilu ob otvoritvi pospremili z vznesenimi besedami: »Stoj, stoj krepko, ti mala trdnjava, ustavljaj se krepko viharjem, ki vihrajo okoli tebe in dajaj vzgled svojemu ljudstvu, kako naj stoji tudi ono vedno na braniku, kako naj varuje ugled svojega krasnega ozemlja in odbija tujčeve napade.«'2 Prva koča na Poreznu viharjem ni prav dolgo kljubovala, a se ljudstvo kljub temu ni dalo premagati tujcu. Porezen je ostal slovenski, po stotih letih je še vedno aktivno tudi Planinsko društvo Cerkno, sicer z drugačnimi metodami dela, a verjetno podobnimi cilji in, verjamem, s kančkom nekdanjega idealizma. Opombe 1 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Zbirka fotokopij, tehnična enota arhivska enota 55/2 (264). 2 Planinski vestnik, X, 1904, str. 177. 3 Primorski Slovenski biografski leksikon (PSBL), 12. snopič, str. 13 Gorica 1986. 4 Planinski vestnik, XIII/1907, št. 6, str. 91. 5 Življenjepis Petra Breliha, fotokopija rokopisa, hrani Cerkljanski muzej. 6 Zapiski Ane Štucin, hrani Cerkljanski muzej. 7 PSBL, 4. snopič, str. 316, Gorica 1977. 8 Priloga Soče, št. 87, 31. oktober 1903. 9 Priloga Soče, št. 54, 7. julija 1906. 10 Soča, št. 88, 6. avgust 1907. 11 Soča, št. 102, 10. september 1907. 12 Planinski vestnik, XIII/1907, št. 8, str. 127. Ptice krajinskega parka Zgornja Idrijca Peter GROŠELJ Pred dobrim desetletiem so bile izdelane strokovne osnove za razglasitev Kraiinskega parka Zgornja Idrijca. Med živalstvom obravnavanega območja so prav posebno mesto zasedale ptice. Ob takratnem popisu ptic gnezdilk je bilo ugotovljenih okoli 60 različnih vrst gnezdečih ptic. Popis je bil opravljen v obdobju od 1987. do 1991. leta s terenskim delom v območju predvidenega parka ter delno v bližnji okolici. Krajinski park Zgornja Idrijca je kljub deloma zaokroženi geografski celoti mnogo premajhen za krajevno obravnavo določenih vrst ptic. Ptice so kot živalska vrsta zelo gibljive in jih v tako majhnem prostoru ne moremo obravnavati omejeno. To pomeni, daje bilo izhodišče za ugotavljanje prisotnosti ptičjih vrst izključno njihova gnezditev v parku. Prav gnezditev ter uspeh gnezditve in razmnoževanja sta namreč osnovna kazalca uspešnosti in razširjenosti posamezne ptičje vrste. V popisu so bile zato obravnavane tiste ptice gnezdil-ke, ki v območju parka bolj ali manj uspešno gnezdijo, številčnost uspešnih gnezditev pa ne. V Krajinskem parku Zgornja Idrijca je bilo ugotovljenih okoli 60 vrst ptic gnezdilk. Navedeno število je relativno, saj se določa na podlagi verjetnosti gnezditve. Možnost za gnezditev je razvrščena v gnezditveno verjetnost posamezne vrste. Na ta način lahko obravnavamo ptice v določenem prostoru kot možne, verjetne in potrjene ali nesporne gnezdilke. Vse ptice, obravnavne v tem prispevku, so odgovarjale zgoraj navedenim kriterijem. Naj to pojasnimo na dveh primerih: črnoglavka, S. atricapilla, in ščinkavec, F. coelebs, sta v Sloveniji tako pogosti gnezdeči vrsti, da dvoma o njuni gnezditvi v parku ni, vendar se z njima prav zaradi njune velike razširjenosti nismo posebej ukvarjali. Podoben kriterij velja tudi za nekatere druge zelo razširjene ptice, na primer za veliko sinico in belo pastirico. Veliko večjo pozornost smo pri popisu namenili redkim ali zelo redkim gnezdilkam ter vrstam, ki so specializirane za pogoje, kot jih za gnezdenje nudi Krajinski park Zgornja Idrijca. Ob tem so bili upoštevani še podatki o njihovi gnezditveni dinamiki. Nekatere gnezdilke v parku namreč hitro izginjajo ali so že izginile. Na drugi strani pa se srečujemo z vrstami, ki so pričele v parku uspešno gnezditi šele v zadnjem času. Mali martinec Ptica, ki zadnja leta v Krajinskem parku Zgornja Idrijca gotovo ne gnezdi več, je mali martinec, Actitis hypole-ucos. Je edina ptica iz reda pobrežnikov, ki je bila kot gnezdilka ugotovljena na območju parka. Velika je približno 20 cm, merjeno od konice kljuna do konca repa, in je manjša od kosa. Zgoraj je sivkastorjave barve z olivno zelenim odtenkom. Spodaj je svetlejša. Preko prsi ima temnejši pas. Deluje elegantno, ob hoji po prodnati obali se stalno pozibava. V letu razločno vidimo bel pas preko peruti. V Sloveniji je delno selivka, delno klateška vrsta. Predvsem ji ustrezajo prodnati bregovi manjših in večjih rek, ponekod se je naselila tudi ob jezerskih obalah ter vodnih akumulacijah. Poleg prodnatih bregov rabi mali martinec ustrezno obvodno I naravne znamenitosti Ptice krajinskega parka Zgornja Idrijca Navpične skalne stene, ki jih v Krajinskem parku Zgornja Idrijca ne manjka, so dragocen gnezditveni habitat za sokola selca, planinskega orla, skalno lastovko ..., pozimi pa se priseli z visokih Alp še skalni plezalček. Foto: Peter Grošelj vegetacijo, predvsem nižje pionirske rastlinske vrste, kot so vrba, jelša, lapuh, račja zel itd. V skrito globelico, skromno postlano z rastlinskimi ostanki, samica od aprila do junija znese štiri, za majhno ptico sorazmerno debela hruškasta jajca. Po osemnajstih dneh se zvalijo mladiči, ki so begavci in že prvi dan zapustijo gnezdo. Starša jih čimprej odpeljeta v bližino vode, obenem pa jih ves čas spremljata ter jim pomagata pri iskanju hrane. Njihova hrana so predvsem manjše vodne in obvodne žuželke ter drugi nevretenčarji. Mali martinci so delno nočne, delno dnevne ptice. So zelo dobri letalci, vendar marsikdaj žrtve žic električne napeljave. Tudi nestrokovnjak jih bo zlahka prepoznal po melodičnem piskajočem in ponavljajočem se oglašanju. Pred desetletjem so bili redni gnezdilci na obrežjih voda od Zagoda do zgornjega toka Idrijce in Belce. S prenehanjem delovanjem Rudnika živega srebra se je obseg prodišč iz leta v leto manjšal, ker ni bilo več rudniške jalovine. S tem se je spremenil tudi vodni režim na Idrijci in Belci. Ob večjih vodostajih in povodnjih so namreč rudniško jalovino odplavljali tako, da so odpirali vodne zapornice ob topilnici v Idriji. S tem pa so vodotoki višje od Idrije, Zala, Idrijca, Belca in Nikova, ohranjali značilen hudourniški značaj. Po upadu voda so se pokazala številna prodišča, ki so bila idealen življenjski prostor za malega martinca. Gnezdil je tudi nizvodno ob Idrijci vse do Želina, še nižje pa ob sotočju Idrijce in Bače. Z usihanjem rudnika seje močno spremenil tudi vodni režim. Pogled na Idrijco in pritoke je danes povsem drugačen. Obvodno rastlinstvo je prekrilo še zadnje koščke proda. Pojavili so se številni večji in manjši tolmuni (žomfi). Vrbe, jelše in drugo drevje se danes priklanja daleč nad reko, ki se živahno pretaka iz tolmuna v tolmun. Prav to pa malemu martincu ne ustreza. Že dobro desetletje tudi ne beležimo več 134 tako imenovanih »stoletnih« voda, ki so včasih močno razgibale rečno dinamiko ter za sabo poleg razdejanja pustile nova prodišča. Rjavi srakoper Rjavi srakoper, Lanius collurio. Povsem drugačni so razlogi za izginotje rjavega srakoperja iz Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Gre za ptico polkulturne krajine ter območij z ekstenzivnim načinom kmetovanja. V parku je bil popisan predvsem v okolici Fežnarja in Lajšta. Rjavi srakoper je izrazita ptica selivka, ki prezi-muje daleč v vzhodni Afriki, južno od Sahare. S prezi-movanja se vrne v prvi polovici maja, odseli pa se že v avgustu. Prehranjuje se predvsem z večjimi žuželkami, občasno z mladimi pticami in malimi sesalci. Njegov življenjski prostor so žive meje in trnasti grmi, kot so glog, črni trn, šipek ter robida. Poleg odprte pokrajine mu ustrezajo gozdni robovi, predvsem na južnih legah. Take kraje je zasedal tudi v Krajinskem parku. Razloga za njegovo izginotje v parku sta verjetno dva: prvi je dejstvo, da je kot plenilec večjih žuželk ogrožen globalno. V Evropi njegova populacija stalno upada. Drugi pa je lokalnega značaja, saj se vsi zanj primerni habitati v parku hitro zaraščajo. Danes v parku rjavi srakoper ne gnezdi več, pozoren opazovalec pa bo morda še lahko opazil posamezne ptice - srakoperji so izrazito samotarskega značaja in se ob selitvi za dan ali dva ustavijo na primernih sončnih mestih tudi v parku. Kot zanimivost povejmo, da je za rjave srakoperje značilna izrazita vzhodna selitvena pot. Iz cele zahodne Evrope potujejo čez naše kraje preko Balkana, Grčije, Cipra, Egipta in Sudana v podsaharsko Afriko. Grahasta penita Še ena ptica, ki sicer ni gnezdila v parku, pač pa v njegovi neposredni bližini, je v zadnjem desetletju dokončno izginila iz naših krajev. To je grahasta penica, Sylvia nisoria. Njen življenjski prostor se povsem Rjavi srakoper. Foto: Dare Fekonja sklada z življenjskim prostorom prej opisanega rjavega srakoperja. Ob tem pa je še bolj zahtevna glede rastlinskih združb, kjer si spleta svoja gnezda. Pogoj za prisotnost grahaste penice je združba gloga in šipka ob prisotnosti drugih grmovnic. Zelo ji ustreza, če so v bližini posamezna večja drevesa (lipa, hrast...) ter več odprte pokrajine s pašniki in senožetmi. Grahasta penica je prav tako izrazita selivka s tipično vzhodnoevropsko razširjenostjo. Pri nas je številčna predvsem na notranjskem Krasu. Pred dobrim desetletjem je, sicer v manjšem številu, gnezdila na Zadlo-ški planoti, v Idrijskem Logu ter nekaj parov v okolici Godoviča. Občasno je bilo nekaj pojočih samcev opazovanih tudi v parku v okolici Fežnarja. Usodo te ptice so v naših krajih zapečatile melioracije na prej naštetih področjih. Dandanes strojna košnja travnikov in pašnikov pač ne prenese več grmovja in trnja, ki se je prej stoletja upiralo tako, da je raslo iz posameznih skalnih osamelcev. wt idrijski razgledi 2/20o4 I naravne znamenitosti Ptice krajinskega parka Zgornja Idrijca Rumeni strnad Še en gnezdilec, to je rumeni strnad, Emebriza citrinel-la, se je v zadnjem desetletju poslovil iz naših krajev. Tudi on je ptica kulturne krajine. Za razliko od prej naštetih ptic selilk je rumeni strnad ptica stalnica in delno klateška vrsta. Medtem ko se spomladi in poleti hrani predvsem z žuželkami, s katerimi hrani tudi mlade, se jeseni in pozimi prehranjuje s semeni najrazličnejših trav. Kot gnezdilec je prebival na obrobju kulturne krajine. Jeseni in pozimi se je približal naseljem ter posameznim hribovskim kmetijam. Na teh krajih je včasih po več deset ptic skupaj oprezalo okrog hlevov in senikov. Glavna hrana, kot že rečeno, so jim bila semena trav, ki jih na takih krajih niti pozimi ni manjkalo. Usodna sprememba seje zgodila pred desetletjem z novim načinom silaže krme za domače živali. Travo se kosi, še preden utegnejo dozoreti travna semena in danes bi strnadi zaman iskali semensko hrano okrog praznih kozolcev. Poleg tega, da mu je bilo zaradi pomanjkanja hrane onemogočeno prezimovanje, ga je prizadela še ena sprememba, in to v času gnezditve. Na področjih, kjer danes strojna košnja ter ustrezno spravilo krme nista več možna, je prišlo do hitrega zaraščanja. Tako so izginile strme in manj strme senožeti, s tem pa je rumeni strnad kot talni gnezdilec izgubil svoj značilni gnezditveni prostor. Skalni strnad Kot gnezdilec je v zadnjem desetletju iz Krajinskega parka Zgornja Idrijca izginil tudi bližnji sorodnik rumenega strnada, skalni strnad, Emberiza cia. Za razliko od prvega je skalni strnad še bolj specializirana vrsta, ki rabi povsem specifičen gnezditveni prostor. Je toploljubna vrsta, ki v naših krajih naseljuje predvsem presvetljene, degradirane sestoje črnega gabra in malega jesena. Skale, kljub imenu skalni strnad, niso nujen pogoj za njegovo gnezditev. Nujno pa rabi spodnji travnati sloj s prisotnostjo pomladanskega resja in takšni so strmi, presvetljeni južni bregovi ob Idrijci in Belci. Take razmere so se ohranjale v časih, ko se je ob robovih tamkajšnjih naselij še steljarilo, delno pa so jih ohranjali tudi snežni plazovi. Ker imajo danes našteti gozdni sestoji zgolj varovalno funkcijo in se v njih ne gospodari več, je prišlo do zelo hitrega zaraščanja, s tem pa je spodnji travni sloj izginil. Skalni strnad je tako izgubil svoje gnezditvene možnosti. Na Idrijskem in Cerkljanskem je za oba strnada, rumenega in skalnega, znano domače ime »podgriv-ka«. Tako so ju imenovali kosci na senožetih, ko je strnadja samica nenadoma zletela izpod koščevih nog. Navadno je bilo v gnezdu, lepo spletenem iz drobnih travnatih bilk, štiri do pet pisanih jajc. Prav jajca omenjenih strnadov so namreč med evropskimi pticami med najlepše »okrašenimi«. Pogorelček Tudi pogorelček, Phoenicurus phoenicurus v zadnjih letih ni bil več ugotovljen v Krajinskem parku Zgornja Skalni strnad. Foto: Peter Grošelj I Idrijca. Čeprav se glede njegovih zahtev razmere niso izrazito spremenile, ga ne opažamo več. Izjemoma zasledimo posamezne ptice konec aprila in v maju ter v septembru. Te moramo prišteti k preletnicam, ki se za kak dan zadržijo na primernih krajih v parku. Pogorelček je namreč ptica selivka, ki se čez naše kraje seli daleč v tropsko Afriko. Najraje gnezdi v starem listnatem ali mešanem gozdu, posebno ob gozdnih robovih. Gnezdo si napravi v votlem deblu ali v opuščenem gnezdu drugih duplaric. Gnezditveno duplo je za pogorelčka zelo važno, zato mu ponekod nameščajo umetne gnezdilnice. Hrani se predvsem z drobnimi žuželkami ter njihovimi ličinkami, konec poletja pa tudi z bezgovimi jagodami ter drugimi podobnimi plodovi. Kakor pri rjavem srakoperju so razlogi za pogorelčko-vo izginotje verjetno širši, saj se ugotavlja hitro nazadovanje te vrste tudi drugod v Sloveniji in Evropi. Poleg prej opisanih ptic gnezdilk, ki so v zadnjem desetletju izginile, so nas v zadnjem času presenetile in razveselile v nadaljevanju obravnavane ptičje vrste. Nekatere od njih smo sicer pričakovali, niso pa bile v prejšnjem obdobju kot gnezdilke tudi odkrite. Skalna lastovka Prva, ki v Krajinskem parku Zgornja Idrijca zagotovo ni gnezdila, je skalna lastovka, Hirundo rupestris. Značilna lastovičja oblika jo napravi nezamenljivo z drugimi pticami. Od naše najpogostejše kmečke lastovke, ki ima škarjast rep ter kovinsko moder sijaj perja, se razlikuje po povsem ravno prirezanem repu ter zamolklo sivorjavi barvi brez leska. V zadnjih letih je kot gnezdilka zasedla vsa primerna mesta v Krajinskem parku. Njena gnezdišča so previsne, strme skalne stene, ki jih tu ne manjka. Zelo ji ustreza bližina vode. Je naša najmanj opazna lastovka, saj se prehranjuje tik ob skalnih stenah. Ob slabem vremenu, deževju in ohladitvah, se zadržuje na skalnih policah ter preživi tudi daljša obdobja ob pičli hrani. Za razliko od drugih lastovk je le delna selivka, ki prezimi v Sredozemlju. Rumeni strnad. Fota: Dare Fekonja Pri nas jo opazimo že konec februarja ali v začetku marca, kjer ostane vse do novembra. Posamezne ptice na Primorskem in Goriškem ostanejo vso zimo! Za skalno lastovko imamo zelo malo zgodovinskih podatkov tudi za celotno Slovenijo. V sedemdesetih letih preteklega stoletja so bila posamezna gnezdenja razen v skalnih stenah ugotovljena tudi na večjih objektih, ki jih je zgradil človek. To so cestni viadukti ter kamniti in zidani mostovi. Prav v Idriji je bila leta 2002 ugotovljena prva gnezditev skalne lastovke v Sloveniji na stanovanjski hiši, ki se je uspešno nadaljevala še v naslednjih letih. Vzroki za širjenje te najmanj opazne lastovke še niso dovolj raziskani in znani, vsekakor pa še vedno velja za redko vrsto. Razlogi za njeno širjenje so morda populacijska dinamika, klimatske spremembe zadnjih let ali več ustreznih gnezdišč, ki so ji danes na voljo. V Krajinskem parku jo najbolj ogrožajo morebitne ekstremne aktivnosti, kot so plezanje ter jadralno padalstvo. idrijski razgledi 2/2OO4 I naravne znamenitosti Ptice krajinskega parka Zgornja Idrijca Sokol selec Sokol selec, Falco peregrinus je v javnosti znana in razvpita vrsta ujede. Ob njej so se mnogokrat kresala mnenja o tako imenovanem »sokolarstvu«. Sokol selec je namreč tradicionalna dresirana lovna ptica, ki jo ljudje v nekaterih, tudi evropskih državah uporabljajo za lov na ptice in druge manjše živali. Ob prvem popisu sokol selec v Krajinskem parku ni bil ugotovljen. Nekateri znaki, kot so ostanki plena, ter podatki, s katerimi so razpolagali lovci ter drugi opazovalci narave, pa so govorili v prid njegovi stalni prisotnosti v parku. Z boljšim poznavanjem obravnavane vrste ter dokaj obsežnim terenskim delom je bila leta I995 ugotovljena prva uspešna gnezditev sokolov selcev. V naslednjem letu sta bila nesporno ugotovljena celo dva zaroda dveh gnezdečih parov. Od odkritja dalje se gnezditev stalno spremlja in je bila doslej vsaj pri enem paru vedno uspešna. Sokol selec je kljub svoji velikosti težko opazna vrsta. Mnogo časa preživi na izpostavljenih skalnih točkah, včasih na drevju, kjer čaka na primeren plen. Hrani se z manjšimi pa tudi s pticami velikosti goloba, šoje, vrane ... Na plen se spušča z veliko hitrostjo, ga dohiti v zraku ter ga z močnimi in ostrimi kremplji pokonča. Rad se vrača na stalna mesta, kjer se tudi prehranjuje. V naših krajih so samci kljub imenu »selec« stalneži, ki ljubosumno branijo primerna gnezditvena mesta pred vsiljivci. Gnezdijo zelo zgodaj, od februarja do maja. Sredi maja mladi že poletijo iz gnezda. V Krajinskem parku je mnogo zelo primernih gnez-ditvenih mest, kot so navpične skalne stene s primernimi policami. Najraje izbirajo južne sončne lege, ki jim nudijo ugodne gnezdilne pogoje. Sokol selec je bil v Evropi pred pol stoletja tik pred izumrtjem. Razlog je bila nepravilna uporaba kemičnih pripravkov v kmetijstvu. Trenutno je njegova populacija stabilna in celo v porastu tudi v Sloveniji. Se zanimivost iz Krajinskega parka Zgornja Idrijca: edini v Sloveniji znan podatek najdbe obročkanega sokola selca je prav od tu. Ptica, ki je bila kot mladič obročkana 1. maja 2000, je bila ponovno najdena v kraju Kremplje pri Dutovljah 14. maja 2002. Ptico je v gnezdu obročkal prav avtor tega prispevka. Planinski orel Čeprav spada planinski orel, Aquila chrysaetos, med naše najbolj preučevane in za širšo javnost zanimive ujede, še vedno ni odstrtih mnogo skrivnosti o življenju in navadah te mogočne ptice ujede. Kljub njeni velikosti in veličastni pojavi jo v naravi zelo težko opazimo in je za njeno opazovanje potrebno veliko znanja ter dobro poznavanje vrste. Izreden vid, sposobnost opazovanja, velika previdnost ter letalna in jadralna sposobnost delajo planinskega orla še posebno veličastnega. Ob njegovih napadal- Pogorelček. Foto: Dare Fekonja nih podvigih, pleni namreč predvsem večje živali, je mnogokrat zaživela ljudska domišljija, podprta tudi s povsem resničnimi dogodki. V Krajinskem parku Zgornja Idrijca je bil v zadnjem desetletju planinski orel ugotovljen kot nesporni gnezdilec. Ker par planinskih orlov za uspešno gnezditev potrebuje več deset kvadratnih kilometrov veliko površino, ni nujno, da vsako leto v parku tudi gnezdi. Odrasel orlovski par namreč letno vzdržuje tudi po več gnezd, glede na občutek varnosti pa se odloča, v katerem gnezdu bo vzgojil svoj zarod, navadno enega, redko dva mladiča. Pred drugo svetovno vojno je pojavljanje planinskega orla na Idrijskem in drugod na Kranjskem slikovito opisal lovec in gozdar Venčeslav Hanzlovskv. Navajamo dva odlomka iz njegovega pisanja o tej zanimivi ptici. Ob tem ni mogoče prezreti avtorjevega izjemnega čuta za opisovanje: »V svojih službenih krajih sem doznal za več orlovih gnezd: v Tribuši sem vedel za dve, v Tisovcu nad Belco in Putrihovo zagrado za dve, v Vipavskih skalah za eno, na Plešah za eno, pod Debelo pečjo za eno ...« In: »Pod Belco, tam kjer je zagrada za plavljenje lesa, sediva z nadupraviteljem F. in z daljnogledi opazujeva na večji polici tropo gamsov. Nekateri leže, drugi se pasejo, poredna mladež pa neugnana skače okoli svojih vzgojiteljev. Na oster rob nad globokih prepadom skoči mlad kozliček, radovedno obrne glavico in pogleda z velikimi očmi v prepad. Vtem trenutku se za robom nad gamsi pojavi planinski orel, huškne kot kamen navzdol in se z vso silo zažene v brezskrbnega gamska, prekotali ga v hipu čez steno, se kot blisk spusti za njim, pobere razbitega revčka v poletu in že odplava z njim visoko nad Belco tja v Mrzlo rupo. Ostala kozarija je za hip ostrmela, pa se takoj zavedla in v naglem diru zapustila polico.« Uralska sova ali kozača V značilnih bukovo jelovih gozdovih dinarskega tipa, ki pokrivajo velik del Krajinskega parka Zgornja Rumeni strnad. Foto: Dare Fekonja Idrijca, je nočna gospodarica uralska sova ali kozača, Strix uralensis. Poleg velike uharice je naša največja sova, ki je po opazovanjih sodeč prav v teh krajih zelo številna. Posebno pozornost ji moramo posvetiti že zaradi njene razširjenosti. Kot gnezdilka živi samo na osrednjem Balkanu in ponekod v vzhodni Evropi, sicer pa je ptica visokega severa Skandinavije in Sibirije. S pri nas tako pogosto uralsko sovo se ne moreta ponašati naši bližnji sosedi Avstrija in Italija. Preko Krajinskega parka Zgornja Idrijca in Trnovskega gozda namreč poteka skrajni severozahodni rob njenega gnezditvene-ga areala. Uralska sova je v teh krajih stalno prisotna, manjkajo pa starejši pisni podatki o njej, kar je verjetno razlog za slabše poznavanju te vrste. Še vedno pa lahko najdemo posamezne nagačene uralske sove, ld zaprašene samevajo na nekaterih lovskih hodnikih. Gnezdi v drevesnih štorih, večjih duplih ter starih gnezdih vran in ujed. Hrani se z mišmi, polhi, vevericami, pleni pa tudi večje ptice ter manjše sesalce. Posebno v I idrijski razgledi 2/2oo4 Ptice krajinskega parka Zgornja Idrijca I naravne znamenitosti Sokol selec. Foto: Dejan Grohar zimskem času je aktivna tudi podnevi, ko preži na svoj plen tudi v odprti zasneženi pokrajini. V severni Evropi, predvsem na Finskem, velik del populacije uralske sove gnezdi v umetnih gnezdilni-cah. Kljub njihovi številčnosti pri nas pa se doslej ni obneslo nameščanje gnezdilnic po finskem vzoru, saj ga uralske sove praviloma niso sprejele. Iz navedenega lahko pridemo do razveseljivega spoznanja, da imajo v naših gozdovih še dovolj naravnih mest za gnezdenje. Belohrbti detel Belohrbti detel, Dendroscopos leucotos, je naš največji detel, velik dobrih 25 cm, in obenem naš najredkejši in najskrivnostnejši detel. V zadnjih desetletjih v Krajinskem parku Zgornja Idrijca ni bil zabeležen, obstaja pa zelo velika verjetnost, da v teh krajih redno gnezdi. Belohrbti detel je ptica starih bukovo jelovih gozdov pragozdnega tipa z mnogo podrtega drevja in trohnečih debel, ki jih v parku ne manjka. Njegova aktivnost je zelo majhna, oglaša se podobno kot drugi detli, gnezditveno aktiven je zelo zgodaj - od februarja do marca, starejši samci pa so teritorialni že od jeseni. Ko se prične vzgoja mladega zaroda, belohrbti detli povsem utihnejo in jih je težko odkriti. V času njihove pomladanske aktivnosti so strme grape in globeli v Krajinskem parku še povsem nedostopne zaradi velike količine snega in plazov, ki prav v tem času dosegajo svoj višek, zato so v tem obdobju razumljiva pomanjkljiva opazovanja. Glede na značilno biologijo in vse ustrezne pogoje, ki jih tukaj ima, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da belohrbti detel tu tudi gnezdi. Poseben izziv za ornitologe bi bilo, da bi našli njegovo gnezdo v stari bukvi. Belohrbtega detla namreč omenja že častitljivi zgodovinski vir, saj ga H. Freyer pozna kot gnezdilca okrog Idrije že leta I842! Mali muhar Poseben izziv za Krajinski park Zgornja Idrijca je zelo malo poznana vrsta mali muhar, Ficedulaparva. To je majhna ptica selivka, sorodnica v Sloveniji bolj znanega sivega, belovratega in črnoglavega muharja. Na evroazijskem področju je zelo razširjena in prezi-muje v južni Aziji od Perzije preko Indije do Indokine. Prav preko naših krajev teče zahodna meja razširjenosti malega muharja. Je »pozna« selivka, ki se vrača šele sredi maja, v avgustu pa že odleti proti svojim prezimovališčem. V Sloveniji gnezdi samo na nekaj lokalitetah, ki pa so zanjo ekološko zelo značilne. Mali muhar je gnezdilec listnatih bukovih gozdov s posameznimi iglavci, smrekami in jelkami. Potrebuje stare gozdne sestoje z dovolj vlage in sence. Najbolj mu ustrezajo zatrepi gorskih dolin z bogatimi izviri vode. V Sloveniji je bil ugotovljen kot zelo redka vrsta v zaključkih alpskih dolin triglavskega pogorja ter v okolici Kamniške Bistrice. Majhno gnezdeče si splete v lesni razpoki ali za lubjem starih drevesnih debel. Po zgornji rjavi barvi in rdeče okrasti barvi prsi spominja na vsem znano taščico, vendar ima za razliko od slednje temno obarvan rep z belimi robovi. V Krajinskem parku Zgornja Idrijca doslej še ni bil ugotovljen, vendar ga, glede na njegove ekološke zahteve, pričakujemo z veliko verjetnostjo. T. i. adven-tivna (pričakovana) vrsta je lahko še poseben izziv za ornitologe ter opazovalce narave, saj sama odkrivnost te vrste ni težavna. Od zadnjega popisa ptic Krajinskega parka Zgornja Idrijca se srečujemo še z dvema vrstama, ki sta bili pred desetletjem skoraj neznani ali pa sta se pojavljali kot zelo redki vrsti. Siva caplja Prva je siva čaplja, Ardea cinerea. Ta velika ptica, je celoletni gost, po velikost je primerljiva s štorkljo in se posamično ali v skupinah pojavlja na Idrijci in Belci. Kot nočna ptica se odpravlja na hranjenje v rečne plitvine, kjer so njena hrana srednje, pa tudi večje ribe. Podnevi počiva in ždi na visokem drevju v bližini voda. V parku opazovane ptice so spolno nezrele ptice, ki se klatijo po pokrajini. Ko spolno odrastejo, se vračajo v ravninske kraje severovzhodne Slovenije in dlje, kjer v večjih kolonijah na drevju gnezdijo. Poleg rib so pomemben del (do 40 %) njihove hrane manjše živali, kot so voluharice, miši, žabe ter večji nevretenčarji. Kormoran Drugi zimski gost, ki je zadnja leta predvsem razburjal ribiče, je kormoran, Phalacrocorax carbo. Je ribojeda ptica, ki gnezdi v srednji in severni Evropi in se v zimskih mesecih seli proti jugu. Zdi se, da je pogrnjena miza, ki mu jo nudi dobro gospodarjenje z ribjim fondom v naših rekah, še hitreje povečala njegovo populacijo. Ob mnogih dilemah, ki jih sproža pojav sive čaplje in kormorana na naših vodah, je treba opozoriti na veliko ekološko občutljivost teh dveh vrst ptic. Gre za ptice, ki so bile še pred kratkim zelo redke in ogrožene. Ker obe vrsti gnezdita v svoji domovini v kolonijah, je vsak poseg lahko zelo problematičen. Tudi danes namreč vemo zelo malo o spolnem, starostnem in socialnem ustroju gnezdečih kolonij. Zaradi napačnih posegov, s katerimi ne bi videli preko »domačega praga«, bi lahko prišlo do zloma celih populacij teh, za nekatere problematičnih ptic, kar na žalost ne bi bil prvi primer v zgodovini. Ptičji svet Krajinskega parka Zgornja Idrijca je zelo zanimiv tako po številu gnezdečih vrst kot po svojevrstni dinamiki v dobrem desetletju. Velike spremembe v vrstnem sestavu gnezdilk nam dajejo misliti, da se pred našimi očmi dogajajo pomembne spremembe v naravi, ki se zelo hitro in temeljito pokažejo prav med pticami. Mnoge druge živalske skupine živijo za človeka dosti bolj neopazno in skrito življenje, zato njihovih življenjskih in populacijskih sprememb niti ne opazimo. Slabe tri tedne stari mladiči sokola selca. Foto: Peter Grošelj I naravne znamenitosti Ptice krajinskega parka Zgornja Idrijca Uralska sova ali kozača. Nenazadnje je bil namen pričujočega pisanja prav želja po povečanju zanimanja za ptičji svet okrog nas. Literatura Foto: Miro Perušek V Strokovnih osnovah za razglasitev Krajinskega parka Zgornja Idrijca je bilo to temeljno merilo za uvrstitev na seznam ptic, ki so sodile na takratni Rdeči seznam ogroženih živalskih vrst v Sloveniji. Na ta način je bilo na seznam ptic uvrščenih le 21 vrst, kar je komaj tretjina ugotovljenih gnezdilk. Kot je razvidno iz prispevka, so nekatere ptičje vrste izginile iz parka prej, kot smo jih sploh vpisali na seznam. Delno nam je lahko v zadoščenje, da so se nekatere vrste pojavile na novo. Obe skupini gnezdilk, tako tiste, ki se iz parka poslavljajo, kot tiste, ki so se že poslovile, in one, ki na novo prihajajo, pa nam kažejo velike skrivnosti ter zakonitosti narave, ki nam verjetno ne bodo nikoli povsem jasne. V že omenjenih Osnovah za razglasitev Krajinskega parka lahko ugotavljamo veliko nesorazmerje med obravnavanim delom nežive narave v primerjavi z živo, to je z rastlinstvom in živalstvom. Prav ta ugotovitev naj bi bila izziv za nove oziroma mlajše strokovnjake in ljubitelje, da bodo tudi to ravnotežje vzpostavili. 1. Brelih, S., Gregor:. /., 1980: Redke in ogrožene živalske vrste v Sloveniji. Ljubljana. 2. Kak, M. /., 1997: The Atlas of European Breeding Birds. London. Dvorak, M., 1993: Atlas der Brutvogel Osterreichs, Dunaj. 4. Freyer, H.. 1842: Farna der in Kram; Vogel, Laibach. 5. Geister, L, 1995: Ornitološki atlas Slovenije, Ljubljana. 6. Gregori, /., 1979: Naši ptiči, Ljubljana. Grošelj, P.. 1980: Skalna lastovka, Acrocephalus 3/47, Ljubljana. 8. Grošelj, P., 1994: Gnezditev čižkov pozimi 1993 v Sloveniji, Proteus 9/94, Ljubljana. 9. Grošelj, P, 1980: Ornitološki izlet v Idrijo, Acrocephalus 1/3, Ljubljana. 10. Grošelj. P.. 1984: Krokar, revija Lovec, Ljubljana. 11. Uanzlovsky, V.: Revija Lovec, Ljubljana, prispevki od i. I925 do 19.15. 12. Pazzuconi. A.. 1997: Uova e nidi degli uccelli dltalia, Bologna. 13. Sovine, A., 1994: Zimski ornitološki atlas Slovenije, Ljubljana. 14. Skupina avtorjev, 1992: Krajinski park Zgornja Idrijca, Strokovne osnove za razglasitev. Nova Gorica. 15. Vasic EV., 1983: Geografsko rasprostranjenje gorske laste, Hirundo rupestris; Scopoli 1769, u Jugoslaviji. Beograd. 16. Božič, M., 1988: Dolina Zgornje Idrijce - Krajinski park, Idrijski razgledi XXXIII, 1988/1, Idrija. Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovicem Jože ČAR Dragomir SKABERNE Uvodna pripomba Odkritje sledov reptilov je vzbudilo veliko medijsko pozornost pa tudi izjemno zanimanje strokovnjakov in laikov. Zato se nama je zdelo potrebno podatke o tem, da so vdolbine v dolomitu pri kmetiji Pesek res reptilove stopinje, predstaviti tudi v Idrijskih razgledih. Vendar je razlaga njihovega nastanka, ohranjanja in spreminjanja skozi geološko zgodovino ter njihov današnji strukturni položaj zelo zahteven in zapleten geološki problem. Zato članek spremljajo nekoliko daljše opombe, ki pomagale pojasnitii nekatere strokovne izraze. Problematika Leta 1989 je bil Prirodoslovni muzej Slovenije obveščen o neznanih sledeh na dolomitni plasti v bližini kmetije Pesek nad Godovičem (Krivic Veselic, 1993-94), ki so bile sicer med domačini že dolgo znane kot 'medvedove tace'. Po večkratnem ogledu so paleontologi iz tega muzeja ugotovili, da se odtisi nahajajo na plošči dolomita, verjetno zgornjetriasne starosti (glej opombo 2). Dvom, ali so plasti zgornjetriasne ali ne, je izhajal iz tega, da v dolomitni kamnini kljub trudu niso našli fosilov, ki bi potrjevali domnevno starost. Omenjeni paleontologi so zapisali: »Če torej drži trditev o triasni starosti plasti, je sledi v njej pustil pripadnik ene prvih skupin zavrov, saj vemo, da so ti doživeli svoj razcvet več deset milijonov let pozneje, v jurskem in krednem obdobju.« (Krivic Veselič, 1993-94). Izdelani so bili tudi odlitki odtisov, ki so na ogled obiskovalcem Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Leta 1993 je bilo objavljenih več časopisnih člankov (Delo, Primorske novice) in nahajališče 'dinozavrovih stopinj' je postalo splošno znano. Na jesen leta 1993 je bil v reviji GEA objavljen članek prof. dr. Jerneja Pavšiča, profesorja paleontologije na Oddelku za geologijo (glej dodatek) na Naravoslovnotehniški fakulteti, v katerem je tudi podatek, da so sledovi nastali v geološkem obdobju zgornjega triasa pred približno 220 milijoni let in da jih je verjetno zapustil dvonožni kuščar, predhodnik dinozavrov (Pavšič,i993). Sočasno z objavami notic o najdbi odtisov reptilovih stopinj in njihovem pomenu so bile dane pobude za zaščito območja. Novogoriški Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine je že leta 1990 idrijski občini predlagal, naj območje zaščiti, podobno pa januarja leta 1991 tudi Prirodoslovni muzej Slovenije (Krivic Veselič, 1993-94). Leta 1997 je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice ponovno predlagal, naj Občina Idrija s posebnim odlokom zaščiti območje sledov. Opozorili so, da so odtisi stopinj reptilov zaradi I idrijski razgledi 2/2oo4 naravne znamenitosti ■bbnn ^bhbbi11 ■ h | hi ž&iifejbj kolovoza, ki poteka čez nahajališče, in zaradi nenadzorovanih obiskov ogroženi. Iz kratkih notic v Delu in Primorskih novicah izvemo, da so občinski svetniki odlok o zaščiti sledov v prvem branju sprejeli. Lastnik je predlagal, da se območje odkupi. Postopek o zaščiti lokacije pa očitno ni bil dokončno sprejet. Območje odtisov je tako ostalo neurejeno in fizično nezaščiteno. Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek so bili ponovno v središču pozornosti leta 1999, ko je bilo ugotovljeno, da so poškodovani. Obenem so bili izraženi dvomi o normalni legi plasti' zgorajetriasnega, norijsko-retijskega- glavnega' dolomita. Po geološki karti dr. Ivana Mlakarja iz leta 1969 naj bi plasti ležale v obrnjeni (inverzni) legi, kar pomeni, da 'odtisi', ki so zaradi atmosferskega vpliva in fizičnih poškodb dokaj nejasni, niso pravi', ampak so le 'igra narave'. Po naročilu Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice je bilo preiskanih nekaj vzorcev kamnin iz plasti z odtisi in podobnih kamnin iz bližnje okolice. Na terenu je bilo nabranih nekaj orientiranih in neorientiranih vzorcev, ki so bili preiskani z mikroskopskimi, rentgenskimi in kemičnimi metodami (Skaberne, 1999)- Takrat najdene sedimentacijske teksturne3 oblike so kazale na normalno lego dolomitne plasti z odtisi stopinj reptilov in kamnin v bližnji okolici najdišča. Tudi sicer so prvi terenski ogledi (Dragomir Skaberne in Jože Čar) širše okolice kazali, da plasti zelo verjetno ležijo v normalni legi, kar pa je bilo v nasprotju z dotedanjo strukturno razlago ozemlja (glej opombo 4). Na podlagi tega je bil narejen zaključek, da bi bilo potrebno za dokončno in nedvoumno rešitev problema ponovno geološko kar-tirati širšo okolico nahajališča. Zaplet okrog lege plasti in s tem 'pravih in nepravih' odtisov je bil leta 1999 opisan v člankih v Delu in Primorskih novicah. Kljub predlogom geologov zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bilo mogoče izpeljati nujnih dodatnih geoloških raziskav. Ko je bilo lani območje sledov še vedno nezaščiteno in so bile ugotovljene nove po- Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem Pet stopinj neznanega dvonogega reptila na zgornji razgibani površini plasti norijsko-retijskega dolomita pri kmetiji Pesek. Foto: Katarina Krivic Veselic Plastnat zgornjetriasni norijsko-retijski dolomit. Debeline plasti se bočno spreminjajo. Foto: Jože Čar 144 škodbe (članek v Primorskih novicah - 14. 8. 2003), se je Muzejsko društvo Idrija odločilo, da zaprosi idrijsko občino za finančno podporo in opravi potrebne raziskave. Do geološkega kartiranja je prišlo šele junija 2004. Izdelana je bila strukturno litološka karta4 območja, opazovane številne sedimentne teksture in nabranih nekaj orientiranih vzorcev kamnin, ki smo jih pripravili za makroskopsko opazovanje (Skaberne, Čar, 2004). Posebej je potrebno poudariti, da si je za ohranitev in uveljavitev 'dinozavrovih stopinj' vsa leta, ne glede na pomisleke, močno prizadeval prof. Jurij Bavdaž, ki ima velike zasluge, da problematika ni šla v pozabo in da so strokovni problemi okrog 'pravih' in 'nepravih' reptilovih odtisov končno rešeni. 0 legi plasti z odtisi stopinj Po Mlakarjevih podatkih (1969)" pripadajo kamnine z območja Medvedjega Brda pri Godoviču drugemu, tako imenovanemu Čekovniškemu pokrovu oziroma po novejšem poimenovanju Čekovniški vmesni luski (Placer, 1981). Le-to sestavljajo zgornjetriasne karnijske in norijsko-retijske kamnine, ki so narinjene na kredne apnence Koševniške vmesne luske (Mlakar, 1969; Placer, 1981) in ležijo v obrnjeni, torej inverzni legi (Mlakar, 1969). Po tej interpretaciji naj bi imele tudi zgornjetriasne plasti norijsko-retijskega dolomita v okolici kmetije Pesek inverzno lego, ob kateri postane vprašljiva pravilnost razlage petih (si. 1), v vrsto nanizanih vdolbin kot odtisov stopinj reptilov (Rojšek, 1991; Krivic Veselič, 1993-94; Pavšič, 1993). V kolikor so plasti inverzne, se vdolbine nahajajo na njihovi spodnji in ne zgornji strani. V tem primeru so vdolbine lahko le odtisi morfološko pozitivnih, dvignjenih delov na zgornji strani prvotno spodaj ležeče plasti. Morfološko negativni odtisi stopinj na zgornji strani spodnje plasti bi se morali v primeru inverzne lege odražati kot pozitivne izbokline na spodnjem delu zgoraj ležeče plasti, se pravi obratno kot opazujemo na terenu. Normalna ali inverzna lega plasti ima torej odločilno vlogo pri odločitvi, ali gre v resnici za odtise stopinj reptila. Iz Mlakarjeve, sicer odlične geološke karte, ki je bila objavljena leta 1969, izhaja, da leži norijsko-retijski, tako imenovani 'glavni dolomit' (glej opombo 2), ki gradi Čekovniško vmesno lusko na celotnem idrijskem ozemlju, zaradi gubanja in narivanja plasti v geološki preteklosti v obrnjeni legi. Namen novega detajlnega, strukturno litološkega kartiranja širše okolice kmetije Pesek iz leta 2004 (glej opombo 4) je bil, ugotoviti normalno oziroma inverzno lego zgornjetri-asnih plasti. V nadaljevanju povzemamo dosedanje geološko vedenje o kamninah, v katerih se nahajajo odtisi stopinj reptilov. Geološki podatki Lega plasti in značilnosti kamnin Geološke podatke smo preverjali med Jelenškom (817 m), Zalarjevim vrhom (831 m) in Gadovim gričem. Tu se nahajajo kmetije Pesek, Lenart, Režiše in Trpin. Čez območje poteka stara francoska cesta Log pri Go-doviču-Medvedje Brdo in lokalna cesta, ki povezuje kmetije Gadov grič, Režiše in Pesek. Obravnavano ozemlje ima kar zapleteno geološko zgradbo. Najstarejše kamnine so iz starega zemeljskega veka - paleozoika, sledijo pa še zgornjetriasne in kredne kamnine (glej opombo 2). Kamnine naštetih litostratigrafskih enot imajo zapleteno prostorsko in medsebojno lego, ki je značilna za narivno zgradbo idrijsko-žirovskega ozemlja (glej opombo 5). V globlji podlagi ležijo spodnjekredni apnenci tako imenovane Koševniške vmesne luske (Mlakar, 1969; Placer, 1981), ki izdanjajo v obsežnem Godoviškem tektonskem oknu v Ivanjih dolinah in okrog Godoviča (Mlakar, wt idrijski razgledi 2/20o4 naravne znamenitosti Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem Zgomjetriasni norijsko-retijski dolomit. Če kamnino prerežemo, zbrusitno in poliramo, se nam pokaže njena notranja zgradba. Spodnji svetlejši del je debelejše zrnat, zgornji temnejši del pa bolj drobnozrnat in vsebuje več bituminoznih snovi. Na desni strani v sredini opazujemo bočno izklinjanje manjše sipinice (razlaga v tekstu). Kamnina je laminirana (horizontalne črte). Foto: Miran Udovč Značilen izgled stromatolitnega horizonta z izsušitvenimi porami (drobni svetlejši deli v temnejšem delu kamnine) v obrusu. Podrobnejša razlaga je v tekstu. Foto: Miran Vdove 1969). Apnenci so temno sivi bituminozni z redkimi vložki tankoplastnatega zrnatega dolomita. Kamnine vpadajo enakomerno proti jugozahodu. Na apnenčeve kamnine Koševniške vmesne luske so bili narinjeni starejši zgomjetriasni dolomiti Čekovniške vmesne luske (Mlakar, 1969; Placer, 1981). V obliki obsežne plošče prekrivajo terene v širši okolici Godoviča in gradijo podlago kamninam Medvedjega Brda. V njih se nahajajo odtisi stopinj reptilov pri kmetiji Pesek. Na norijsko-retijskem dolomitu ležijo različno velike tektonske krpe'1 starejšega zrnatega skoraj belega cordevolskega dolomita in temno sivega plastnatega apnenca julsko-tuvalske starosti (glej opombo 2). Čeprav sta obe kamnini zgornjetriasne karnijske starosti, je njun stik nariven. Cordevolski dolomit in julsko-tuvalski apnenec ležita po naših ugotovitvah v normalni legi - po Mlakarju (1969) v inverzni legi - in prav tako pripadata Čekovniški vmesni luski. Od zgornjetriasnega dolomita v podlagi jih loči šibkejša notranja narivna ploskev. Obsežna tektonska krpa karnijskih kamnin leži zahodno od kmetije Pesek in gradi območje med Jelenškom in kmetijo Menart. Severozahodno obrobje tektonske krpe omejuje po novih ugotovitvah prelom s smerjo severozahod-ju-govzhod. Kot vidimo, v splošnem Mlakarjevi podatki iz leta 1969 držijo, v podrobnostih pa so nove ugotovitve precej drugačne. Severovzhodno od Peska so na kamnine Čekovniške vmesne luske narinjeni rdeči in sivi kremenovi grodenski peščenjaki in konglomerati paleozojske permske starost v obrnjeni (inverzni) legi. Pripadajo litološko zelo zapleteno zgrajeni Kanomelj-ski vmesni luski (po Mlakarju Idrijskemu pokrovu; 1969), ki se z območja Idrije mimo Medvedjega Brda vleče dalje proti vzhodu. Litološke in sedimentološke značilnosti zgornjetriasnega dolomita Zgomjetriasni norijsko-retijski dolomit (glej opombo 2) je zelo tanko (do 5cm), tanko (od 5 do 10 cm), srednje (od 10 do 30 cm) do zelo debelo (nad 60 cm) plastnat. Debelina plasti se sorazmerno hitro spre- 146 Geopetalna tekstura - izsušitvena pora z notranjim sedimentom (razlaga v tekstu). V zgornjem desnem delu je viden del izsušitvene pore (belo). Dno pore pokriva drobnozrnat karbonat - dolomikrit (sivo zrnato polje) v obliki internega sedimenta. Mikroskopska fotografija dela zbruska (opis v tekstu) dolomitne kamnine. Daljši rob slike = 5,5 mm. Foto: Dragomir Skaberne minja. Plasti vpadajo od 50 do 20° v smeri od 300° do 350°. Le ob prelomih in v bližini narivnih ploskev se lega plasti - vpad in smer vpada" - spremeni. Stiki med plastmi so pogostno nepravilno nazobčani ali stilolitski (površina plasti na si. 1). Stilolitski stiki so posledica raztapljanja kamnine v velikih globinah, kjer vladajo visoki pritiski. Značaj dolomita se od plasti do plasti spreminja, tako navzgor kot tudi v bočni smeri. Zgornjetriasni norij-sko-retijski dolomit je zgodnje diagenetskega* nastanka, kar pomeni, daje morsko apnenčevo blato, po katerem se je sprehajal' dvonogi reptil, kmalu po odložitvi v procesih dolomitizacije1' prešlo v dolomitno kamnino. Slednja je bila v kasnejših geoloških obdobjih, v tako imenovani pozni diagenezi, na številnih mestih pre-kristaljena (drobni dolomitni kristali prehajajo v večje) in ponekod okremenjena (nadomeščanje kristalov dolomita s kremenom). Pri tem je veliko zanimivih sedimentacijskih oblik (tekstur), ki so nam kazale, kako in v kakšnem okolju je kamnina nastala, izginilo. Prav poznodiagenetske spremembe - prekristalizacija in okremenitev - so vzrok, da so se tudi odtisi repti-lovih 'tac' spremenili in niso povsem jasni. Tam, kjer v pozni diagenezi dolomitna kamnina ni bila spremenjena, opazujemo dobro ohranjene sedimentacijske teksturne oblike (glej opombo 3) v kamnini, ki kažejo na nastajanje kamnin v morskem plitvovodnem okolju, in sicer v medplimskem in nadplimskem okolju. S prostim očesom lahko opazujemo številne plasti, ki so med seboj ločene s prekinitvami - lezikami. Znotraj plasti so na številnih mestih vidne oblike, kijih imenujemo stromatoliti. Iz današnjih opazovanj vemo, da stromatoliti nastajajo v medplimsko-nadplimskem okolju in z lovljenjem karbonatnega blata na sluzaste prevleke cianobakterij, ki odlično uspevajo v toplih tropskih morjih. Ker je karbonatno blato pogostno na suhem', torej v nadplimskem območju, se začne na zraku sušiti. Pri tem se krči in v njem nastajajo bolj ali manj horizontalne prazne votlinice, ki jih imenujemo izsušitvene pore. Ko kasneje presušeno blato ponovno wt idrijski razgledi 2/20o4 Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem naravne znamenitosti preplavi morska voda, zalije tudi izsušitvene pore. Iz morske vode se lahko useda zelo drobno zrnato karbonatno blato, ki mu strokovno rečemo mikrit10, če je to kalcit (apnenec), in dolomikrit, če je dolomit. Karbonatno blato ali mikrit lahko delno zapolni izsušitvene pore in prekrije dno votlinic v obliki horizontalno odloženih zelo tankih lamin". V takih primerih govorimo o mikritnem notranjem ali internem karbonatnem sedimentu. Izsušitvene pore z mi-kritnim internim sedimentom imenujemo geopetalne teksture, ki nam kot naravne vodne tehtnice torej zelo prepričljivo kažejo normalno lego plasti. Tudi v izsušitvenih porah stromatolitnih kamnin iz okolice kmetije Pesek smo našli številne geopetalne teksture, ki potrjujejo normalno lego plasti. Poleg naštetih oblik najdemo na kartiranem terenu v dolomitnih kamninah še horizontalno in navzkrižno laminacijo (glej opombo 11) ter številne sipine in sipinice, ki so jih oblikovali morski tokovi in valovi z nanašanjem in prekladanjem drobnozrnatega morskega sedimenta. V kamninah se sipinice kažejo kot pravilno oblikovani dvignjeni kupolasti deli, ki nastajajo izključno na zgornjih površinah plasti. Torej tudi na podlagi sipinic in sipin lahko nesporno določamo normalno ali inverzno lego plasti norijsko-retijskega dolomita v okolici kmetije Pesek. Običajno so v prekristaljenih dolomitih opisane sedimentološke posebnosti, geopetalne teksture in sipinice že povsem uničene. Le plastnatost je tu in tam še delno vidna. Opis kamnin v okolici dolomitne plasti z odtisi reptilovih stopinj Površina dolomitne plasti, na kateri so odtisi stopinj reptila, je precej neravna, s številnimi manjšimi nepravilno razporejenimi vdolbinami in izboklinami. Ponekod so na njej ohranjene manjše zaplate, neenakomerne, od nekaj milimetrov do približno 2 cm debele plasti zelo drobnozrnatega (dolomikritnega) dolomita. Če odstranimo plast zelo drobnozrnatega dolomita, se v debelejšezrnati dolomitni kamnini (bolj debelo zrnat dolomikrit) razkrijejo vdolbine z razbrazdano, najedeno površino. Razbrazdana površina predstavlja zaradi pritiskov natopljen in močno nazobčan stik (stilolitski stik) med spodnjo nekoliko debelejšezrnato in zgornjo zelo drobno-zrnato dolomitno plastjo. Nekatere od teh vdolbin so približno enako velike kot vdolbine, ki so odtisi stopinj reptilov, le njihova površina je zaradi sveže odstranjene zgornje dolomikritne plasti bolj ostro razbrazdana. Menimo, da je večina vdolbin in izboklin na opazovani plasti sedimentacijskega nastanka (nastale so v času nastajanja kamnine) in je poudarjena s kasnejšim delnim medplastnim raztapljanjem. To seveda potrjuje odločitev, da je potrebna pri interpretaciji različnih vdolbin na plasti velika previdnost in dosledno upoštevanje strokovnih ugotovitev. Nekoliko stran smo na nižje ležeči plasti opazovali delno okremenjene (del dolomitnih kristalov je nadomeščen s kremenom - Si02) dolomitne ploščate prodnike, ki so nastali z razpadom in delno erozijo tanke plasti drobnozrnatega dolomita. Približno 50 m od nahajališča odtisov smo ob kolovozu pregledali daljši izdanek skoraj enakih kamnin, kot jih opazujemo v okolici plasti z odtisi reptilovih stopinj. Dolomitne plasti so debele od 1 do 20 cm, povprečno približno 7 cm. Plasti so neenakomerno debele z valovito spodnjo in zgornjo ploskvijo plast-natosti. Nekoliko bolj debelozrnate dolomitne plasti so debelejše in bolj enakomerne in so podobne plasti z odtisi stopinj. Tanjše, bolj neenakomerno debele (od 0.2 do 5 cm) in ponekod prekinjene plasti zelo drobnozrnatega dolomita pa nastopajo med njimi. Spodnji kontakt, predvsem na odebeljenih delih, je močno nazobčan, površina pa razbrazdana in raz-jedena. Tudi tu so opisane oblike zelo podobne nekaterim vdolbinam na plasti z odtisi stopinj reptilov. Kamnine sekata dva sistema razpok.. Izrazitejši je tisti, ki poteka prečno na plastnatost, manj izražen pa je sistem valovitih, skoraj vzporedno s plastmi ali pod majhnim kotom na plasti potekajočih razpok. Kljub temu da so premiki ob razpokah neznatni, so razpoke dodatno pripomogle k razpadanju in s tem spreminjanju reptilovih sledov. Laboratorijski podatki Ker lahko laboratorijske preiskave dovolj strokovno opišemo le z zahtevno strokovno terminologijo, bomo v nadaljevanju povzeli le najosnovnejše podatke in zaključke. Preiskave so bile namenjene predvsem ugotavljanju notranje zgradbe in sestave dolomitnih kamnin ter razlike med posameznimi tipi kamnin. Iskali smo vzroke, ki so pospeševali medplastno raztapljanje in nastanek stilolitov, ter sedimentacijske teksture (glej opombo 3), ki bi nam pomagale razvozlati lego plasti. Preiskali smo šest vzorcev. Ker odtisi stopinj in druge opisane vdolbine nastopajo le na kontaktih debelejšezrnatega dolomita in drobno-zrnatega dolomikrita, ki je večinoma natopljen zaradi pritiskov (stilolitski), smo vzeli nekaj orientiranih in neorientiranih vzorcev. Iz nekaterih smo izdelali tudi po dva mikroskopska preparata, tako da je bilo mikroskopsko pregledanih deset zbruskov. Pri tem smo kamnino narezali na rezine, ki smo jih nalepili na stekelca in tako tanko zbrusili, da je svetloba prehajala skozi kamnino (presevna svetloba). Rentgensko in kemično smo analizirali pet vzorcev. Trije predstavljajo debelejšezrnat dolomit - od teh prvi zajema plast z odtisi, drugi plast nad njo, tretji pa je iz plasti bližnjega izdanka. Trije vzorci predstavljajo tanjše plasti dolomikrita. Od teh sta bila dva odvzeta tik nad plastjo z odtisi stopinj, tretji pa nad vzorcem. ljenim kamninskim tipom (litofaciesom), združili ter ločeno podali njihove značilnosti. V splošnem lahko rečemo, da prevladujejo predvsem zelo drobnozrnate kamnine (dolomikrit - glej opombo 10) z različno notranjo zgradbo (strukturo). Tu in tam pa se do-lomikritne kamnine menjavajo z bolj debelozrnatim. V mineraloškem pogledu močno prevladuje mineral dolomit /MgCa(C03)2/, minerala kalcita /CaC03/ je le nekaj odstotkov, še manj pa je drugih mineralov. Z rentgenskimi in kemičnimi preiskavami so bili v zelo majhnih količinah ugotovljeni še naslednji minerali: kremen, minerali glin, glinenci in železov mineral hematit. Zaključki 1. Terene v neposredni okolici kmetije Pesek gradi plastnat zgornjetriasni norijsko-retijski dolomit, ki pripada tako imenovani Čekovniški vmesni luski (Mlakar, 1969; Placer, 1981). Kamnine ležijo v obliki velike plošče narivno na spodnjekrednih apnencih Koševniške vmesne luske. 2. Normalno lego norijsko-retijskega dolomita dokazujejo splošni podatki geološkega kartiranje ter makroskopske (stromatolitna laminacija, 3D sipinice) in mikroskopske teksture (geopetalne teksture v izsušitvenih porah). 3. Sledovi stopinj pri kmetiji Pesek so torej sledovi hoje reptila soglasno z ugotovitvami paleontologov (glej dodatek). Zaradi precejšnje podobnosti smo podatke o preučenih vzorcih, ki pripadajo istim makroskopsko oprede- naravne znamenitosti Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem Sipinasto oblikovana plast - levo od svinčnika. Spodaj je plast ravna, zgoraj pa značilno kupolasto oblikovana. Tudi v zgornjem delu slike so vidne manjše sipinice. Podrobnejša razlaga je v tekstu. Foto Jože Čar Viri in literatura Krivic Veselic, K., 1993-94: Sledi dinozavrov tudi v Sloveniji. Proteus 36, Ljubljana. Mlakar, L, 1969: Krovna zgradba idrijsko-iirovskega ozemlja. Nappe structure of ldrija-Žiri region. Geologija 12. 6-72, Ljubljana. Pavšič, /., 1 993: Stopinje nad Godovičem. Geina sredica, GEA, 36-37, Ljubljana. Placer, L., 1973. Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja. Reconstruction ofthe Napp Structure ofthe Idrija - liri Region. Geologija 16, 317-334, Ljubljana Placer, L., 1981: Geološka zgradba jugozahodne Slovenije. Geologic structure of south 1vestem Slovenia. Geologija 24/1, 27-60, Ljubljana. Rojšek, D., 1991: Naravne znamenitosti Posočja (opis št 120). DZS, 206, Ljubljana. Skaberne, D., 1999: Poročilo o sedimentnopetroloških preiskavah kamnin z območja Medvedjega Brda pri Godoviču. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana. Skaberne in Čar, 2004: Geološki podatki o kamninah in legi plasti z odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem (Medvedje Brdo). Muzejsko društvo Idrija. Idrija. Dodatek Opis stopinj in njihova paleontološka interpretacija Leta 1993 je v reviji GEA paleontološki opis in interpretacijo stopinj podal profesor paleontologije na Oddelku za geologijo Naravoslovno tehniške fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Jernej Pavšič. Njegovi zaključki so naslednji: »Podroben ogled stopinj in kasnejše analize kamnin v laboratoriju so pokazale, da so stopinje nastale v zgornjem triasu pred približno 220 milijoni let. Odtisnjene so v kamniti dolomitni plošči, ki vpada proti severozahodu in je skoraj vodoravna. Sled predstavlja zaporedje petih stopinj, ki potekajo od severovzhoda proti jugozahodu. Njihov premer je okrog 12 centimetrov. Oblika sledi je precej problematična, kajti vremenski vplivi so opravili svoje. Sledi so tako zlizane, da lahko le ugibamo, ali gre za troprsto ali več- 150 -o -o O Q O o 0 o 12 (m O - Skica dvonogega reptila, ki naj bi pustil pri kmetiji Pesek najdene odtise. Skica je narejena po zamisli paleontologov. Izdelal jo je Mar jan Grm (Pavšič, 1993). prsto sled. Robovi sledi so rahlo dvignjeni, kar kaže na izrivanje blata iz osrednjega prostora sledi. Med seboj so sledi enakomerno oddaljene po 32 centimetrov, skupna dolžina sledi je približno 130 centimetrov. Kateri živali so sledovi pripadali, je težko zanesljivo povedati. V tistem času poleg kuščarjev ni bilo drugih večjih kopenskih živali. Nedvomno je, da gre za dvo-nožnega kuščarja, ki glede na velikost odtisov stopal ni bil posebno velik, morda človeške velikosti. Verjetno je pripadal predhodnikom dinozavrov, ki so prav v tem času začenjali 160 milijonov let dolgo zgodovino. Okolje, v katerem so se ohranile sledi, je bilo po vsej verjetnosti podobno današnjim lagunam. Hodili so po mehkem dolomitnem blatu v medplimskem pasu ali plitvi vodi lagune. Kaj so tam počeli, lahko zopet samo ugibamo, morda so se hranili z obalnimi mehkužci ali rastlinjem ali so se povsem slučajno znašli v tem okolju, ki je ohranilo njihove sledi do današnjih dni.« (Pavšič, J., 1993, str. 36-37 ) ■ idrijski razgledi 2/2oo4 Odtisi reptilovih stopinj pri kmetiji Pesek nad Godovičem naravne znamenitosti Opombe 1. O normalni legi plasti govorimo takrat, kadar ležijo kamnine danes v naravi tako, kot so v davni geološki preteklosti nastale. Zaradi tektonskih premikan j pa se dogodi, da ležijo kamnine v različnih prostorskih legah. Velikokrat so postavljene tudi 'na glavo, kar pomeni, da ležijo najstarejše zgoraj, najmlajše pa spodaj. V takih primerih govorimo o inverzni legi plasti. 2. Srednji zemeljski vek ali mezozoik razdelimo na tri sisteme, in sicer trias, juro in kredo. V najnižjem delu triasa najdemo plasti skitske stopnje, v srednjem triasu sledijo plasti anizijske in ladinijske stopnje, zgornji trias pa gradijo karnijske, norijske in retijske stopnje. Karnijske kamnine delimo na podlagi vodilnih fosilov na cordevolske, julske in tuvalske plasti. Pri nas so plasti norijske in retijske starosti le dolomitno razvite. Zaradi pomanjkanja vodilnih fosilov, ki nam natančneje določajo starost, dolomitov ne ločimo na norijske in retijske, ampak jih opredelimo kot norijsko-retijski dolomit. Za poimenovanje zgornjetriasnih dolomitov pogostno uporabljamo starejši izraz glavni dolomit'. 3. Sedimentacijske teksture so vse značilnosti v notranji zgradbi sedimentnih kamnin, ki so pogojene z medsebojnim odnosom, prostorsko razporeditvijo in orientacijo posameznih sestavnih komponent kamnin. Sedimentne teksture prištevamo med najvažnejše značilnosti sedimentnih kamnin, saj so neposredna posledica pogojev, ki so vladali v času transporta, sedimentacije (usedanja) in diageneze (glej opombo 8) materiala ter okolja, v katerem je kamnina nastajala. S preučevanjem sedimentacijskih tekstur dobimo tudi ključne podatke za rekonstrukcijo pogojev in razmer v okolju, kjer se je sediment usedal, na primer: okolje nastanka (morje, kopno, reke itd.), globina in energija vode, smer tokov, ki so prinašali material, spremembe v moči transporta in odlaganja itd. 4. Pri izdelavi strukturno-litološke geološke karte mora geolog zelo podrobno pregledati raziskovani teren in vsa opažanja narisati na karto v merilu 1:10 000 ali - še bolje - v merilu 1:5000. Na karti mora izrisati vse različne kamnine, ki se na opazovanem terenu pojavljajo, določiti njihove medsebojne odnose, njihovo lego v prostoru in vse vrste deformacij ter premike, ki jih je morebiti povzročila tektonika. 5. Dr. Ivan Mlakarje v šestdesetih letih preteklega stoletja (objava 1969) geološko kartiral ozemlje med Vojskim in Rovtami. Ugotovil je zelo zapleteno geološko zgradbo. Kamnine, ki gradijo ozemlje, je združil glede na njihovo prvotno (pred narivno) lego na več paketov, ki so med seboj ločeni z močnimi, skoraj horizontalnimi tektonskimi conami ali narivi, in jih poimenoval z lokalnimi imeni. Narivne enote (paketi kamnin) s kasnejšimi dopolnitvami Placerja (1973, 1981) razčlenimo glede na njihovo velikost na pokrove in vmesne luske. Od spodaj navzgor si sledijo Hrušiški pokrov, kamnine te enote najdemo na Idrijskem le v dnu nekaterih dolin, nad njimi ležijo kamnine Koševniške in nato Čekovniške vmesne luske, sledi Kanomeljska vmesna luska, vse pa prekrivajo plasti Trnovskega pokrova. 6. Tektonska krpa imenujemo erozijski ostanek na tujo podlago narinjenih kamnin. 7. Z merjenjem vpada in smeri vpada določamo lego plasti v naravi (glej tudi opombo 1). Vpadnico ali smer vpada plasti lahko določimo neposredno tako, da na površino plasti zlijemo nekaj vode. Le-ta bo po površini plasti vedno odtekala po najkrajši, torej najstrmejši poti. To najstrmejšo črto na plasti imenujemo vpadnica. Z geološkim kompasom odmerimo smer (azimut), v katero kaže vpadnica (smer vpada), ter kot med horizontalo in vpadnico. Vpadnico narišemo na karto. Nato narišemo še pravokotnico na vpadnico. Tej namišljeni črti rečemo slemenitev ali razprostiran je (tudi potek) plasti. S tem je prostorska lega plasti natančno določena. 8. Diageneza je dolg in zapleten proces, ki se začenja v trenutku, ko se material v nekem okolju odloži (kopno, reka, jezero, morje itd.), pa vse do trenutka, ko se začne kamnina zaradi pritiskov in visokih temperatur v globljih delih zemeljske skorje spreminjati, metamorfozirati in/ali do obdobja, ko kamnino tektonske sile dvignejo v bližino površine in so izpostavljene površinskim spremembam, preperevanju. Med zgodnjediagenetske procese prištevamo vse fizikalno-kemijske dogodke, pri katerih se mehki sedimenti (usedline) spremenijo v trdno sedimentno kamnino. K poznodiagenetskim procesom pa štejemo vse, ki se dogodijo že v trdni kamnini, dokler ne nastopijo metamorfni procesi. 9. Zelo znana in pogosta sedimentna kamnina dolomit ni primarna kamnina. Dolomit namreč ne nastaja neposredno z usedanjem 'dolomitnega' materiala, ampak pri procesih dolomitizacije. Današnja opazovanja kažejo, da se vedno najprej odloži apnenčevo blato (iz minerala kalcita). Če se to v zgodnjediagenetskih procesih strdi (glej opombo 8), nastane apnenec. V nekaterih ugodnih morskih okoljih pa se zaradi velikih količin magnezija (Mg) v vodi začne v blatu nadomeščati kalcij (Ca) z magnezijem (Mg). Tak proces imenujemo zgodnjediagenetska dolomitizacija. Pri tem nastaja tako imenovani zgodnjediagenetski dolomit. Dolomitne kamnine nastajajo tudi kasneje, pri poznodiagenetskih procesih, s spreminjanjem apnenca v dolomit. Zgodnejdiagenetski in poznodiagenetski dolomit sta precej različni kamnini in ju lahko ločimo. 10. Mikrit imenujemo zelo drobnozrnate apnenčeve delce (velikost delcev < 4 :pim). Če se pri zgodn ji dolomitizaciji spremeni v dolomit, ga imenujemo dolomikrit. 11. Plastnatost je najpomembnejša tekstura sedimentnih kamnin (glej opombo 3). Če je 'plast'tanjša od 1 cm, jo imenujemo lamina. V obravnavanih kamninah so lamine debele imm in manj. Življenje v Idriji i v času nemške okupacije Kapitulacija Italije in prihod Nemcev V času italijanske kapitulacije ni bilo v okolici idrije nobene večje partizanske enote, ki bi italijanskim vojakom pobrala orožje. na tem območju je bila le manjša vosovska skupina z dvanajstimi člani. ta je 9. septembra 1943 zjutraj italijanom, ki so se iz gor, Dol in Zavratca umikali v Idrijo, nad Kovačevim Rovtom postavila zasedo in jih hotela razorožiti. Italijanov je bilo preveč in odvzem ni uspel. Nemci se niso sprijaznili, da je zahodni del slovenskega ozemlja osvobojen. Zavedali so se, da lahko partizani z osvobojenega ozemlja organizirajo pohod nad še ne osvojena mesta (Trst, Tolmin, Postojna ...). Kmalu po umiku italijanskih vojakov (10. ali 11. september) so se v Idrijo pripeljali prvi Nemci (iz Žirov do Spodnje Idrije). Na Marofu je nemška patrulja ubila dva domačina. Že naslednji dan se je pred Idrijo pojavila nova skupina nemških vojakov, a se je obrnila v smer, iz katere je prišla (iz Godoviča). Postalo je jasno, da Idrija ni varna pred sovražniki. Partizani so sklenili pospešiti mobilizacijo, ustanovili so vojaške enote, ki so varovale mesto in rušile poti, po katerih bi lahko v mesto vkorakali sovražniki. Ustanovljen je bil Idrijski odred. Partizani so nadzirali ceste, po katerih bi se Idriji približali sovražniki. Pred prihodom so hoteli Nemci dobiti čim popolnejšo sliko o stanju v Idriji. Polastiti so se hoteli idrijskega rudnika in tako dobiti zaloge živega srebra, ki so jih pustili Italijani. Nemška vojska je večkrat poskušala vkorakati v mesto, a partizani so ga zelo dobro branili. 22. septembra je nemška enota uspešno krenila proti Idriji. Partizanske enote se zaradi nemške premoči niso spustile v boj. 23. septembra 1943 je bila cela Idrija pod nemškim nadzorom. Vida Čar: »Nemci so prišli v Idrijo s Kovačevega Rovta. Moja družina je bila doma v Cegovnici. Ta predel v Idriji je bil znan po tem, da so tam živeli povečini rudarji z družinami. To območje je bilo že izven mesta, zato so morali vedno, ko so hoteli v središče, pokazati izkaznico. Ob prihodu Nemcev so pri Trpinu nasproti Mejce čakali trije partizani. Eden izmed njih je ob prihodu nemških vojakov skočil v vodo in si tako rešil življenje. Danes je na mestu, kjer sta pod nemškimi streli padla partizana, postavljen spomenik. V Cegovnici je prvi oklepnik prišel do klavnice in šel naprej do prhavzov in nato na Toba-kov grič, od koder je bil lep razgled na mesto.« Uprava Težko je definirati, katera država je bila formalno pravno na tem ozemlju, ko so ga zasedli Nemci. Brez dvoma je šlo za okupirano območje. Sedež nemške uprave je bil v hotelu Nanos, kjer so dajali dovolilnice za osnovne življenjske potrebščine. En sedež je bil na stari pošti, eden pa še v gozdarski hiši. Vojaki so bili nastanjeni v stavbi stare realke in v ljudski šoli, gorski bataljon Heine pa v palacini. I idrijski razgledi 2/2oo4 Življenje v Idriji v času nemške okupacije raziskovalne naloge Edini nemški dokument, ki so ga imeli, je bila prepustnica, ki so jo potrebovali vedno, ko so šli iz mesta ali vanj. Nekateri dokumenti so bili še italijanski. Nemci so imeli številne stražarnice. Samo mesto je bilo manjše, saj so ga Nemci razdelili z ograjevanjem. Vsak, ki je hotel priti v mesto po nakupih, je moral pokazati prepustnico, drugače ni imel dostopa vanj. Ljudje so dobivali tudi nakaznice za hrano, ki so jih dvigovali na nemški upravi. Kot denarno enoto so še uporabljali italijanske lire. V Idriji je bilo med letoma 1943 in 1945 več žensk kot moških, zato so nakaznice dobivale predvsem ženske z družinami. Večina moških je bila v vojski, nekateri pa so bili odpeljani v taborišča. V Idriji je veljala policijska ura, in sicer ob 2oh ali 2ih. Edini, ki so lahko hodili skozi mesto tudi med policijsko uro, so bili rudarji, ki so hodili z dela. Da pa jih nemški stražarji ne bi ustrelili, so morali imeti prižgane karbidovke. Le tako so jim lahko sledili, kje hodijo. Iva Mrak: »Med policijsko uro se ni smelo iz hiše. Včasih pa je bilo to nujno, npr. če je bilo potrebno poklicati zdravnika, dr. Hribernika. Enkrat, ko je zbolela sestra, sem šla po zdravnika kljub policijski uri. Dva nemška vojaka sta me ustavila. Dejala sem, daje nujno, da je sestra hudo bolna. Vojaka sta šla z mano do dr. Hribernika, potem pa sta še njega spremljala do naše hiše in nazaj. Drugače bi lahko imeli hude težave.« Idrija pred drugo svetovno vojno. Razglasov je bilo zelo malo. Tisti, ki so jih izdajali Nemci, so bili v slovenščini, saj Idrijčani večinoma niso znali nemščine. Različne razglase so izdajali tudi domobranci. V njih so ljudi prepričevali, naj ne zaupajo partizanom. Veliko je bilo propagandnih letakov, a večina Idrijčanov je podpirala partizane. Nemci so imeli zapore na gradu, tako kot prej Italijani in domobranci. Na gradu je bilo tudi sodišče. 154 Oskrba Poti in ceste do Idrije so bile v izredno slabem stanju, saj so jih pred prihodom Nemcev partizani zbombar-dirali. V najboljšem stanju je bila cesta prek Kovačevega Rovta do Idrije. Ljudje so se izredno bali nemških okupatorjev, saj so vedeli, da so še hujši kot Italijani in da so mesto zasedli zaradi rudnika, ki je slovel po tem, da je v njem ogromno živega srebra.2 Prav zaradi slabih poti je bilo v Idriji malo hrane in iz rudnika se ni izvozilo veliko tekoče kovine. Idrijčani so si delali manjše zaloge, a veliko niso nikoli jedli. V Idriji je bilo nekaj trgovin, v katerih so prodajali le osnovne stvari. Večjo trgovino so imeli Pri Stekarju in Pri Grilcu (tam, kjer je danes Mercator), največja trgovina pa je bila Komsurn, ki je imel tudi podružnice (Zadruga - avtobusna postaja, podružnica Filjelka - nasproti Mejce). V nekaterih trgovinah so prodajali papir in tekstil (pri Goliju in pri Trevnu). Ob odhodu Italijanov iz Idrije je v Magazinu ostalo veliko hrane, ki pa so si je ljudje nagrabili, kolikor so mogli. Zaradi pomanjkanja so morali hoditi prosjačit k okoliškim kmetom, ki so imeli nekaj hrane. Ženske so se morale zaradi pomanjkanja ukvarjati s klekljanjem, da so dobile nekaj denarja za hrano. Čipke so prodajale v Italijo. Nemškim vojakom so tudi šivale in prale in tako vsaj nekaj zaslužile. Najbolje so živeli rudarji, ki so poleg skromnih plač dobivali še nakaznice za hrano. Ivanka Gantar: »Trgovin v tem času ni bilo veliko. Trgovci so dobivali pošiljke. Takrat se je vse pobralo. Pod Gorami je bila ena trgovina. Veliko so hodili prosjačit k okoliškim kmetom. Hrane ni bilo veliko, zato si nismo delali zalog. Vse, kar smo imeli, smo pojedli sproti.« Nemška vojska koraka skozi Idrijo. Oficirji nemške vojske pred Ljudsko šolo na mestnem trgu. Zadaj, v križišču, tabla »Heine«, ki usmerja k sedežu gorskih lovcev. | h idrijski razgledi 2/2OO4 Življenje v Idriji v času nemške okupacije raziskovalne naloge Šolstvo V realčnih prostorih je bil za časa Italijanov tudi arhiv prve slovenske realke, ki so ga, tik preden so v Idrijo vkorakali Nemci, preselili v kletne prostore starega dela občinske stavbe, in sicer zato, ker so vedeli, da se bodo vanjo naselili nemški vojaki. Nekateri pravijo, da šole v Idriji za časa Nemcev ni bilo. Nekaj časa naj bi jo v realki imeli domobranci. V šolo so hodili vsi otroci, ki so živeli v samem mestu. V njej so poučevali slovenski učitelji. Zaradi poškodovanja poslopja realke je bil ljudski pouk začasno ukinjen. Zdravstvo Leta 1926 je v Idrijo prišel italijanski zdravnik dr. Nino - Francesco Braggioni in leto kasneje še dr. Ivan Hribernik. Dr. Braggoni je prevzel bolnišnico, kjer je opravljal delo kirurga, bil pa je tudi upravnik. V Idriji je ostal vse do leta 1944. Zdravstvene ambulante so delovale v starem zdravstvenem domu. Glavni zdravnik je bil dr. Ivan Hribernik. Delovala naj bi tudi italijanski in nemški zdravnik. Medicinska sestra v vojnem času je bila sestra Efrema. Kultura Sprva za časa nemške okupacije v Idriji ni bilo bogatega kulturnega življenja. Časopisov ni bilo. Izhajalo je le domobransko glasilo Mi gremo naprej, kasneje poimenovano Idrijčan (od 22. februarja). V njem so ljudi obveščali o dogodkih doma in po svetu, izhajala so razna obvestila, največ pa je bilo domobranske propagande, s katero so zaničevali partizane in zaveznike ter prepričevali ljudi, naj delajo za domobrance. Proizvodnja idrijskega živega srebra v jeklenkah po 34,5 kg v italijanskem času in med vojno: Leto Število napolnjenih jeklenk 1940 13.800 1941 14.600 1942 11.050 1943 8.400 1944 6.900 1945 4.100 156 V januarju 1945 je po 25 letih zopet začelo delovati dramatično društvo. Kulturno življenje je začelo oživljati. Ustanovljeno je bilo godbeno društvo "LIRA", telovadno društvo, šahovski krožek in pevski zbor. Zračni napadi niso prizanesli niti cerkvi sv. Barbare. Cerkev so po vojni dokončno porušili. Dramatično društvo je v februarju že uprizorilo gledališko igro Voda. Avtor te komedije je bil Vombergar. Uprizoritvi je sledil še družabni večer, na katerem je igrala godba "LIRA". Igraje bila uprizorjena v Didičevi dvorani (današnji hotel Nanos). Dramatično društvo je uprizorilo tudi Finžgarjevo Našo kri. Za veliko noč so pripravljali Gregorinov Pasijon. Zanj so potrebovali veliko igralcev in sodelovalo je precej Idrijčanov. A z uprizoritvijo so morali dolgo čakati, saj so Idrijo vmes velikokrat bombardirali. Uprizorili so še opereto Gregorčičevih "Melodij srca". V nasprotju z Nemci, ki so dovolili slovensko besedo in kulturne prireditve v slovenščini, so jih Italijani povsem zatirali slovensko besedo. V hotelu Nanos je nekaj časa deloval kino. Filmi so bili v nemškem jeziku. Cerkev Pod vasjo Vojsko je delovala partizanska tiskarna Slovenija, ki je tiskala partizansko časopisje, kurirji pa so ga nosili "na vse strani". Dnevno so natisnili od 4000 do 7000 izvodov. Proti koncu vojne je delovala tudi knjižnica. Odprli so jo v začetku marca 1945. Knjige so zbirali pri Idrijča-nih. Največ naj bi jih podarili prav rudarji, ki že tako niso veliko zaslužili, le malo pa so jih prostovoljno darovali bogati trgovci. Deloma poškodovan idrijski grad. Poškodbe so nastale zaradi zavezniškega bombardiranja mesta. V Idriji je bilo več cerkva: sv. Anton, sv. Marija, žalostne matere božje, sv. Trojica in sv. Barbara. Maševalo se je v slovenskem jeziku, tudi duhovniki so bili Slovenci. Tik ob koncu vojne je bila cerkev svete Barbare poru- wt idrijski razgledi 2/20o4 Življenje v Idriji v času nemške okupacije raziskovalne naloge šena. Med bombardiranjem je v njej potekala maša. Ko so cerkev podirali, je manjkalo prostovoljcev, saj je bila razširjena vraža, da se bo vsakomur, ki bo pri tem pomagal, zgodila nesreča. Zaradi popolnoma porušene cerkve sv. Barbare so se maše odvijale v cerkvicah sv. Trojice in sv. Marije, žalostne matere božje. Rudnik Rudnik je v tem času še obratoval, a veliko živega srebra iz Idrije niso izvozili, saj so bile cestne povezave izredno slabe. V rudniku je bilo v tem obdobju zelo malo rudarjev. Povečini so rudarili le starejši moški, saj so mlade in sposobne vpoklicali v vojsko. V tem času niso pridobili veliko živega srebra, saj so se rudarji zavedali, da hočejo Nemci rudnik čimbolj izkoristiti. Rudarji so z Nemci sklenili dogovore o gibanju. Ko so šli z dela, so morali prižgati karbidovke, da so stražarji vedeli, kdo so. V začetku vojne so vojaške obveznike pri idrijskem rudniku mobilizirali za vojsko, deloma pa so jih formirali v delovne bataljone in jih uporabili pri raznih javnih delih. Delavce so imeli za politično nestabilne, zato so nekatere internirali v koncentracijska taborišča. Zaradi mobilizacije delavcev, je bila proizvodnja živega srebra v Idriji manjša. Odmevnejši dogodek v rudniku je bila vsekakor raz-strelitev črpalk. Glavni štab je izdal ukaz za rušenje industrijskih objektov, katerih se je posluževal okupator. Štab XXXI. divizije se je odločil za izvedbo akcije, ki bi imela velik odmev. Razstrelili naj bi vodne črpalke v rudniku. Uspela akcija bi otežila, če ne celo onemogočila redno delovanje rudnika. Zanjo je bila določena noč s 5. na 6. februar 1944 - s sobote na nedeljo, ker so bili takrat v jami samo nočni čuvaji in strojniki. Dvanajst mož je izbral Ivan Beričič, ki je akcijo tudi natančno organiziral. Za zaščito je izbral I. bataljon Vojkove brigade. Za vhod v jamo so se od- ločili Cegovnico, ker seje le-ta redko uporabljal. Prišli so do ključev jaška, nato pa so se spustili do globine 100 m. S seboj so nosili še 25 kg težak zaboj razstreliva, ki jim je zelo oteževal hojo po rudniku. Po eni uri so prispeli na III. obzorje ter po zapuščenem rudniku do jaška Delo, kjer so zagledali črpalne naprave. Glavna električna črpalka je bila na XI. obzorju, prav tako tudi skladišče eksploziva. Diverzanti so se dodatno oskrbeli z eksplozivom in vzeli še 30 m dolgo za-žigalno vrvico. Na več mestih v rudniku, ob črpalki, so namestili eksploziv, prižgali zažigalno vrvico, potem pa se hitro umaknili po rovih. Prvo eksplozijo so začutili še pred izhodom, drugo pa že zunaj rudnika. Sledil je hiter umik na varno, čeprav naj bi rudnik stražilo 2.200 Nemcev (po navedbah avtorja članka danes vemo, daje to število pretirano). Posledice eksplozije so bile velike: črpalka je bila poškodovana, železje ob eksplozijah zlomljeno in skrivljeno, dvigalo poškodovano, bilo je še nekaj druge škode. K sreči ni bilo nobene človeške žrtve. Razstrelitev črpalk v rudniku je bila za partizane predvsem moralnega pomena. Drobci iz vsakdana Zbirališč ljudi v tem času ni bilo veliko. Nekateri so se zbirali v gostilnah: Nebesa, Soča, Pri Kavčiču (danes optika Vogrič), Pri Didiču, pri Šiškarju (na Brusov-šeh), Pri Mirkotu (v Gasi) ... Otroci so se zbirali pred hišami. Nemci so bili do Idrijčanov nasilni. Ropali so po hišah in streljali ljudi. Veliko Idrijčanov je bilo interniranih v razna koncentracijska taborišča. Ivanka Gantar: »Otroci so se dobivali pred hišami in se igrali razne igre. Gostilne so bile, in sicer: Pri Kravosu (pod Riži), Pri Pu-harc (na Bruševšeh), Karton, gostilna Kos, Soča, Nebesa ...Z očetom sem večkrat šla plesat v gostilne. V kino smo hodili k Didiču. Kinopredstave so bile v nemščini. 158 Pevski zbor je deloval v cerkvi. Ljudje so se preživljali z raznimi poklici. Bili so frizerji, kovači, čevljarji, rudarji ... Redki so bili brez poklica. Največ se je dalo zaslužiti s hrano in uslugami. Otroci so hodili po obleke k Nemcem, ženske pa so jim prale. Otroci so hodili tudi prosjačit h kmetom in drugim ljudem. Premožnejših v Idriji skoraj ni bilo. Ti so bili v večini trgovci. Rudarske družine so živele po prhavzih, drugi so imeli svoje hiše. Rudarji so dobivali solidne plače. Ženske brez moških niso dobile nič.« Konec vojne Proti koncu vojne so zavezniki bombardirali mesto. Na ta način so poskušali onemogočiti umik nemške vojske. Glavnina letal je prišla iznad Dol in Jeličnega Vrha. Zavezniki so vedeli, da je v Idriji glavna nemška postojanka, zato je bilo bombardiranje močno. 14. februarja 1945 se je začelo letalsko obstreljevanje mesta. Letalski napadi so se vse bolj stopnjevali. V bombnih napadih je bil poškodovan grad, stavba realke in številne delavske hišice. Napad pa je terjal tudi človeške žrtve. V tem obdobju je bilo v Idriji poškodovanih več stavb kakor prej v štirih letih vojne. Nemci so se iz Idrije umikali skupaj z ljudmi, ki so jih imeli za talce. Odhajali so z vozovi, ki so jih dobili od kmetov. Beljak Bremen Ebenhausen Jezersko Leipzig- Plaun Mangau-Weiswasser Muhldorf Osac otok Asinara Pongau-VVeser Spital Št. Vid na Koroškem Videm Zvodau na Češkem Bresiavija Kočevje Lavban Marklissa Lukemvald-Berlin Monakovo Muhlberg Struge na Dolenjskem Zwieckau Begunje Hirschberg Mathausen-Linz Raichenau Ravensbruck Žlebič pri Ribnici Dachau Dresden-Dlashitte Solnograd SKUPNO ŠTEVILO INTERNIRANIH Življenje v Idriji v času nemške okupacije raziskovalne naloge Viri in literatura Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Idriji. Fond: Zbirka gradiva NOB; Idrija: domobranski časopis Idrijčati - mi gremo naprej. Kovačič. L., 1997: Idrijski razgledi: Kratek zapis o reševanju arhiva prve slovenske realke v Idriji in nekaj dogodkov v septembru 1943: šli, Idrija. Berilil, /., 1987: Idrijski razgledi: Razstrelite!' črpalk v idrijskem rudniku: letnik III, št. 3. Idrija. leram. J,, 1987: Idrijski razgledi: Zdravstvo v Idriji v času dejavnosti dr. Ivana Hribemika; letnik XXXII, Idrija. Mohorič, L, 1960: Rudnik živega srebra v Idriji, Idrija. Aljaneii, M., 1962: Idrijski razgledi: Pomlad 1945: letnik VII št.3, Idrija. Beričič, I., 1958: Idrijski razgledi: Razstrelitev črpalk v idrijskem rudniku: letnik III, št. .i, Idrija. Kovačič. L., 1997: Idrijski razgledi: Kratek zapis o reševanju arhiva prve slovenske realke v Idriji in nekaj dogodkov v septembru 1943. št.i, Idrija. Mlakar, B„ 1982: Domobranstvo na primorskem, Ljubljana. Mikuž, M., 1970: Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, Ljubljana. luriševič, F., 1975: Partizansko gospodarstvo na Primorskem, Koper. Petelin, S., 1980: Vojkova brigada, Ljubljana. Svetina, T., 1977; Ukana, Ljubljana. Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Idriji. Fond: Zbirka gradiva NOB: Idrija: IDR ijj,- škatla:i) Razni tiski, 30) Domobransko časopisje. Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Idriji, Fond: Zbirka gradiva NOB; Idrija; IDR 133 : VIII. Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Idriji, Fond: Zbirka OŠ Jožeta Milievea, IDR 120, Šolska kronika. Fotografije: Fototeka Mestnega muzeja Idrija. Opomba uredništva Melita Gantar je kot dijakinja Gimnazije Jurija Vege Idrija v šolskem letu 2002/2003 pri predmetu zgodovina izdelala raziskovalno nalogo o življenju v Idriji v časa nemške okupacije. Njena mentorica je bila EsterMrak, profesorica zgodovine na idrijski gimnaziji. Raziskovalna naloga je bita predstavljena na regionalnem in državnem srečanju mladih raziskovalcev v okviru Gibanja znanost mladini. Na državnem srečanju je zasedla drago mesto na področju zgodovine. Pri izbiri fotografij je bil mladi raziskovalki v pomoč Darko Viler, kustos Mestnega muzeja Idrija. Raziskovalna naloga je nastala na osnovi pisnih virov, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Idrija, kjer sta pomoč pri zbiranju virov nudila Mira Hodnik in Janez Pire. Za objavo v Idrijskih razgledih je avtorica pripravila povzetek. V zaključku je zapisala, da se je pri izdelavi naloge opirala na ustne vire. Težave so se pojavile pri iskanju ljudi, ki bi želeli o tej temi spregovoriti. Nekateri je spomin že opešal in so mešali dogodke iz časa italijanske in nemške okupacije. Druga težava je povezana s prebiranjem arhivskega gradiva. To je bilo povečini domobransko časopisje, ki je zahtevalo objektivno oceno zapisanega. Med nastajanjem naloge je mnogo ljudi zanimalo, kakšna bo in kaj bo vsebovala. Z objavo povzetka avtorica upa, da je radovednost potešena, in se hkrati zaveda, da je med starejšimi bralci še kdo, ki bi s svojimi spomini njeno nalogo prav lahko dopolnil. Ustni viri Bojmira Vidmar, rojena 1920 Leopoldina Pajer, rojena 1907 Ivan Poženel, rojen 1919 Janez Jeram Vida Čar, rojena 1933 Ivanka Gantar, rojena 1932 Iva Mrak, rojena 1920 Palai - po cerkljansko Gabrijel SELJAK Za "palaj" sem slišal že v otroških letih. O njem se je med odraslimi govorilo s spoštovanjem, kot o nekakšni posebej cenjeni zdravilni rastlini. pri tem pa se ni nikoli pozabilo omenjati tudi imen redkih drznih nabiralcev, ki so se menda upali spustiti v stene pod Veliko kopo, zadaj za Cimprovko, kjer naj bi rasel. Kljub temu da sem pri zbiranju materiala za diplomsko nalogo v prvi polovici sedemdesetih let botanično prečesal pogorje Porezna, ga sam nisem našel, najbrž tudi zato ne, ker nisem bil med tistimi drzneži, ki bi se spuščali čez prepadne stene. o tej rastlini sem spraševal nekatere domačine, a sem vedno dobil odgovor, da zanjo vesta le dva ali trije v vasi in da je DOSTOP DO NJE ZELO NEVAREN. Iz KNJIG SEM VEDEL, DA V SLOVENSKEM BOTANIČNEM IMENOSLOVJU POLAJ (PISAN Z O) PRIPADA VRSTI METE MENTHA PULEGIUM L. TODA TO JE RASTLINA "VLAŽNIH TRAVNIKOV, NABREŽIJ IN POPLAVLJENIH TRAVNIKOV", KOT PIŠE V KLJUČU "MALA FLORA SLOVENIJE" (STR. 528), IN TU SE NEKAJ NI UJEMALO. S TEM SE SEVEDA NISEM POSEBEJ OBREMENJEVAL, SAJ JE DOMAČIH IMEN, KI S STROKOVNO PRIZNANIMI SLOVENSKIMI IMENI NIMAJO NIČ SKUPNEGA, ZELO veliko. Na Cerkljanskem pač pravijo palaj neki drugi rastlini. Toda kateri? Uganko SEM, VSAJ UPAM, RAZČISTIL ŠELE PRED KAKIMI OSMIMI LETI, KO MI J F. NEKAJ POSUŠENIH RASTLIN PRINESEL SORODNIK IN ZATRJEVAL, DA JO TO "TA PRAVI PALAj". TAKOJ MI JE BILO JASNO, DA GRE ZA USTNATICO, KI PA JE DO TEDAJ NISEM ŠE NIKOLI VIDEL. KER SO BILI PRIMERKI DOBRO OHRANJENI, DOLOČITEV NI BILA TEŽKA. Če PA SO BILI RES "TA PRAVI PALAj", IN O TEM SKORAJ NE DVOMIM VEČ, POTEM SE NA CERKLJANSKEM POD TEM IMENOM SKRIVA VRSTA MlCROMERIA THYMIFOLIA (Scopoli) Fritsch [=Satureja thymifolia Scopoli]. V slovenskem botaničnem imenju je to timijanovolistni popovec. K pisanju tega prispevka pa me je spodbodla zgibanka Turističnega društva Novaki, ki si je "palaj" vzelo za svoj zaščitni znak in ga tudi stilistično upodobilo. Pohvale vredna izvirna zamisel in dejanje, ki pa ima vsaj v izvedbeni obliki, žal, precej hudo napako. Priprav-ljalcem zgibanke se je zdelo potrebno, da domačemu imenu rastline dodajo še latinsko, tega pa so poiskali bodisi v botanični bodisi v zdravilski literaturi. V njej se pod imenom polaj seveda vedno pojavlja le Mentha pulegium in iz tega izvira napaka. Sicer ni usodna, saj latinska botanična imena pozna le malo ljudi, a je kljub temu lahko neprijetna, če se zgibanka znajde v rokah poznavalca. Stilizirana rastlina v zgibanki poleg tega dovolj dobro prikazuje materini dušici podobne liste, po čemer ji je Scopoli nadel ime, in tudi cela rastlina ni v ničemer podobna metam. Zgrešeno bi bilo v morebitnem popravku zgibanke spreminjati cerkljansko ime rastline, ker ima za te kraje le takšno, kot je, svoj pravi pomen in vrednost. Potrebno pa je spremeniti njeno latinsko ime, to je Micromeria thymifolia (Scopoli) Fritsch. Razloga za to sta vsaj dva. Ker je klasično nahajališče "palaja" Idrija, je v njem že izvorno nekaj rovtarskega, s čimer se kaže ponašati. Po drugi strani pa bo latinsko ime tudi obiskovalcem od drugod povedalo, za katero rastlino gre. Timijanovolistni popovec je prvi opisal idrijski rudniški zdravnik Antonius Scopoli v svoji flori Kranjske (Flora Carniolica, 1760), nabral pa ga je prav v okolici Idrije. V drugi izdaji Kranjske flore iz 1. 1772 piše: "Habitat in muris, Idriae" (Raste v zidovih, v Idriji). Nič nenavadnega ni, da je pred njim v Evropi niso Palm - po cerkljansko odkrili, saj vrsta spada med t. i. ilirske endemite in se njeno uspevanje proti severu konča na obronkih jugovzhodnih Alp. V Sloveniji je pogostejša na pobočjih Vipavske doline, na Krasu in v zgornji Soški dolini, posamič pa še v okolici Idrije, Cerknega in v zgornji Savinjski dolini. Na zahodu neha uspevati že kmalu za mejo v Furlaniji v Italiji, na jugu pa se razteza preko celotnega dinarskega hrbta. Če "palaj" primerjamo s katero od bolj znanih rastlin, je morda še najbolj podobna majaronu in timijanu. Steblo je polgrmičasto, zato spodaj nekoliko olesenelo in poleglo. Poganjki s socvetji so pokončni, kratko puhasto dlakavi. Listi so široko jajčasti do eliptični, podobni kot pri materini dušici (od tod tudi vrstno ime). Socvetja so sestavljena iz skupkov cvetov in razporejena v razmaknjena vretenca. Cvetovi so bledo rožnati z vijoličastimi konicami, veliki 7-8 mm. Cevasta čaša ima na vrhu pet kratkih in topih časnih rogljev ter 15 vzdolžnih žil po zunanji strani. Rastlina cveti od junija do julija. Z učinkovinami "palaja" se v novejšem času precej ukvarjajo tudi farmacevti. Rastlina vsebuje veliko eteričnih olj z dokazanim antimikrobnim učinkom in triterpene. V palaju je največ palminske, linolne in linoleinske maščobne kisline. Iz njih tudi pretežno izhaja njegova zdravilnost. Na Cerkljanskem cele rastline namakajo v žganje, kar naj bi bilo odlično zdravilo prebavne težave, zdravilci pa bi temu najbrž dodali še kaj. 162 Vzorci Zorke Rupnik Klemen Pust, Tina Koder: VZORCI ZORKE RUPNIK. Idrijsko-cerkljanska razvojna agencija, Idrija, 2004. Mirjam GNEZDA 23. festival idrijske čipke je bralcem ponudil knjižno novost z naslovom Vzorci Zorke Rupnik. Fond vzorcev iz zapuščine risarke Zorke Rupnik, ki obsega 3797 enot in ga hrani Mestni muzej Idrija, je bil osnova že raziskovalni nalogi, ki sta jo v šolskem letu 2000/01 izdelali takratni dijakinji idrijske gimnazije Živa Čar in Barbara Rejc. Avtorici sta v zaključku zapisali, da je v obsežni zapuščini vzorcev skritih še mnogo izzivov za nadaljnje raziskovanje. Slednjega sta se v okviru projekta Razvoj tržne znamke Idrijska čipka lotila umetnostni zgodovinar Klemen Pust in oblikovalka Tina Koder, vsak s svojega strokovnega zornega kota. Pust v raziskavi sledi umetnostnozgodovinskemu razvoju vzorcev, pri čemer se opira na prepoznavne umetnostne motive in stile v Evropi. Za najpomembnejše priznava figuralne upodobitve, med katerimi so najpogostejše živali. Pri upodobitvah ljudi prevladujejo portreti religioznega, kot tudi posvetnega značaja. Največji delež v zbirki vzorcev zavzemajo nefiguralne upodobitve, na eni strani rastlinski in delno orastli-njeni motivi, na drugi pa dekorativni in ornamentalni motivi, med katerimi je precej sakralnih. V sklepnih ugotovitvah Pust ponovno razvrsti vzorce po skupinah, kar mu omogoči potrditev hipoteze, da je Rupnikova poznala motive in stile iz zakladnice svetovne umetnosti, ki jih je prilagodila tržnim zahtevam in širšemu ljudskemu okusu. Postavlja pa se vprašanje, v kolikšni meri je njeno avtorstvo izpričano oz. kakšen delež zapuščine predstavljajo tuje predloge, ki jih je mogoče samo malenkostno korigirala. Namen raziskave Tine Koder je bil, kot pravi sama, povezati raziskovalno delo z oblikovalskim procesom in tako v ldekljarski dediščini poiskati osnovne estetske zakonitosti. V prvi fazi Kodrova likovno analizira vzorce v tehniki t. i. idrijskega risa, ki v zapuščini Rupnikove prevladuje. Istočasno bralce seznani z zgodovinskim razvojem vzorcev v obdobju prehoda iz tehnike širokega v tehniko ozkega risa, ki datira v čas po 1. svetovni vojni, ko je priključitev Idrije k Italiji vidna v estetskih zakonitostih novega tržišča. V drugem poglavju najprej poda splošne značilnosti, wt idrijski razgledi 2/20o4 Vzorci Zorke Rupnik predstavitve nadaljnja analiza pristopov h gradnji vzorca pa je za laika precej zahtevna, saj Kodrova uporablja specifično strokovno terminologijo. Kakovosten doprinos je primerjava vzorcev in elementov ter njihove konfiguracije na konkretnih slikovnih primerih. Končni cilj študije je avtorska kolekcija novih vzorcev, ki sledi osnovni zakonitosti Rupnikove, kot je velik estetski učinek kljub skromnemu repertoarju klekljarskih tehnik. Delu so priloženi trije vzorci, medtem ko je bila celotna kolekcija vzorcev in čipk na ogled na razstavi »Idrijska čipka - izziv sodobnosti« na gradu Gewerkenegg od 21. avgusta do 30. septembra 2004. S svojimi izdelki Tina Koder napoveduje novo pot v oblikovanju avtorske čipke, ki, po mnenju etnologinje Ivane Leskovec v predgovoru h knjižici, vsemu navkljub ohranja bistvo naše tradicionalne idrijske čipke. Študija zapuščine vzorcev Zorke Rupnik je zato pomemben kamenček v mozaiku raziskav o idrijski čipki. Upajmo, da ne zadnji izpod peresa omenjenih avtorjev. Dopisovanje med velikima botanikoma 18. stoletja Darinka Soban JOAHNES A. SCOPOLI -CARLUNNAEUS Dopisovanje / Correspondence 1760-1775 SLOVENIJE lHsocnm društvo SLOVE«® Darinka Soban: JOANNES A. SCOPOLI - CARL LINNAEUS: DOPISOVANJE/CORRESPONDENCE 1760-1775. Prirodoslovno društvo Slovenije, Ljubljana 2004, 349 strani Potem ko je Prirodoslovno društvo Slovenije leta 1995 izdalo latinsko besedilo ter slovenski in angleški prevod Linnejevih pisem Scopoliju (poročilo v Idrijskih razgledih 41(1): 53-54,1996), je v letošnjem (2004) juniju poskrbelo še za natis latinskega izvirnika ter slovenskega in angleškega prevoda Scopolijevih pisem Linneju. Ker je obenem z doslej še neobjavljenimi pismi Scopolija Linneju v isti knjigi izšel še ponatis izdaje Linnejevih pisem Scopoliju iz 1995. leta, smo dobili popolno predstavitev korespondence med velikima botanikoma 18. stoletja. Avtorice obeh izdaj, upokojene univerzitetne profesorice anasteziologije dr. Darinke Soban idrijski publiki ni treba na novo predstavljati. Mnogi vedo, da je bila, še kot študentka medicine, bolničarka v partizanski bolnišnici Pavli, še bolj je znana kot predavateljica na muzejskih večerih, voditeljica strokovnih ekskurzij, sodelavka Idrijskih razgledov, pobudnica tesnejših stikov med Idrijo in Švedsko in s tem v zvezi prava botra Scopolijevega trga v Idriji (kar se je uresničilo ravno ob njeni osemdesetletnici, 2001). Odlično jo je v Razgledih (47/1: 40-61, 2002) ob njeni osemdesetletnici predstavila sedanja predsednica Muzejskega društva gospa Ivica Kavčič. predstavitve Dopisovanje med velikima botanikoma 18. stoletja Tudi Janez Anton Scopoli, v letih 1754-1769 prvi stalni (rudniški) zdravnik v Idriji, je v tem mestu dobro znan. Vedno znova se o njem piše in govori, pri čemer pa imajo slovenski pisci težavnejšo vlogo kakor nekateri drugi. Scopoli je v Idriji deloval kot zdravnik in naravoslovec. Na medicinskem področju so nam poleg Scopolijevih tiskanih razprav na voljo tudi arhivski viri, ki jih je v monografiji Zgodovina idrijskega zdravstva uporabil dr. Jože Pfeifer (1989). Ni pa se ohranilo gradivo, ki bi pojasnjevalo podrobnejše okoliščine Scopolijevega naravoslovnega (botaničnega, zoološkega in mineraloškega) delovanja (dnevniki, ekskurzijski zapiski, zbirke) v naših krajih. V tem pogledu je ilustrativno, kako do pred kratkim nismo vedeli za Scopolijeve ilustracije kranjskih gliv in lišajev in še zdaj, razen imena, ne vemo ničesar o njihovem risarju. Zato smo slovenski raziskovalci Scopolijevega življenja in delovanja v resnici navezani skoraj izključno na njegova tiskana dela, marsikaj doslej neznanega pa nam zdaj pove njegova korespondenca z Linnejem. Odkar je na Scopolijevem trgu v Idriji plošča, na kateri je tudi Linnejevo ime, to tudi Idrijčanom ne more biti povsem neznano. Kari Linne (1707-1778) je bil veliki sistematik neživega in živega sveta, ki ga je tudi Scopoli izredno cenil in mu v vsebini svojih del zvesto sledil. Ta vdanost pa ni bila absolutna, saj Scopoli ni pomiš-ljal navesti svoj od Linnejevega različni prav, npr. pri rastlinah, ki jih je klasificiral drugače kot njegov slavni vzornik, princeps botanicorum/prvak botanikov. Ohranilo seje 17 Scopolijevih pisem Linneju in 13 Linnejevih pisem Scopoliju. V knjigi dr. Sobanove so predstavljena s faksimili latinskih izvirnikov in njihovo transkripcijo ter prevodi v slovenščino in angleščino. Za poznavalca kranjskega rastlinstva in živalstva ter za naravoslovce sistematike nasploh je to izredno zanimivo in poučno branje. Iz dopisovanja med obema učenjakoma in vednosti o še drugih objavah iz tistega časa vidimo, kako se je Scopoliju izmuznilo prvenstvo pri opisu človeške ribi- ce in novega rodu za rastlino, ki jo je v 1. izdaji svoje Kranjske flore imel še za 2. vrsto volčje češnje (zdaj znane kot kranjski volčič). Sicer pa poglejmo del njune korespondence. V zelo obsežnem pismu 7. aprila 1763 je Scopoli Linneju med drugim podal natančen opis polha in rastlinskih rodov Lithophila in Ageria in se ob prvem skliceval na njegov plod s semeni, poslanih po Gronoviju. Linne mu je odgovoril že 17. maja. Napisal je, kako zelo ga je zadolžil s svojim pisanjem, saj je iz pozabe sodobnikov obudil polha, nadalje to, da misli, kako ni nikoli videl njegove litofile (»Lithophilam tuam«) in je radoveden, kakšna rastlina je to; tudi se boji, da ne bo nikoli videl dragocenosti, poslanih prek Gronovija. Sporoča mu tudi, daje njegovo agerijo (Ageria) leto poprej imenoval Paederota. 20. junija piše, da je vendarle dobil prek Gronovija poslane »zlate darove«, tudi semena rastline, ki jo je Scopoli v pismu 7. aprila imenoval Lithophila (»kamnoljuba«), strinja se s starejšim Scopolijevim predlogom o uvrstitvi te rastline v rod zobnikov (Hyoscyamus). Obžaluje, da njena semena niso vzklila. V pismu od 22. oktobra se Scopoli vrača k litofili (tokrat jo zapiše kot Lithophylla, »kamno-listka«) in pravi, da jo je Jacquin opisal kot Scopola carniolica, vendar bi bilo boljše ime Scopolia, kar se je mnogo pozneje tudi uveljavilo. Tukaj se zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da je Scopoli že v oktobru 1763 omenil objavo imena Scopola, ko je ta (Jacqui-nova) objava datirana šele z letnico 1764. Morda pa so na Dunaju ohranjena Scopolijeva pisma Jacquinu? Korespondenca med Scopolijem in Linnejem nedvomno priča tudi o tem, da je Scopoli 2. izdajo Kranjske flore pripravljal (in pripravil?) že v Idriji, čeprav je izšla šele 3 leta (2 leti?, na nekaterih izvodih 1. zvezka 2. izdaje je namreč navedena tudi letnica 1771) po njegovem odhodu s Kranjske. Za tistega, ki mu latinščina ni nedostopna, je zanimivo primerjati latinski izvirnik s slovenskim prevodom. Na nekaterih mestih bo ugotovil razlike, ki so dvojne 166 narave. Ponekod gre za napačni zapis latinskega besedila. Linne je v pismu 17. maja 1763 nedvomno zapisal ime Lithophila, ne pa Zithophila, saj ima v mislih Sco-polijevo litofilo (»Lithophilam tuam«, tvojo litofilo), v Scopolijevem pismu od 7. aprila istega leta razločno zapisano kot Lithophila. V omenjenem Linnejevem pismu je treba del stavka o litofili brati »miror qualis planta«, ne pa »minor qualis planta«, zaradi česar je seveda tudi prevod netočen. Drobna napaka je tudi prevod besed »in Arcibus« z »na obokih«. Prav je »na gradovih«; če bi Scopoli mislil na oboke, bi zapisal »in arcubus« (Scopoli, 7. 4. 1763). V istem Scopolijevem pismu se pojavlja beseda »tyro« (»a tyronibus«), ki pa v dani zvezi ne pomeni mladega mornarja, temveč vajenca/začetnika/novinca (v morski zoologiji), kot je besedo v tem pomenu Scopoli uporabil že v svoji doktorski disertaciji leta 1754. Napake v prevajanju so nastale tudi v razumevanju nekaterih izrazov, lastnih botanični latinščini. V tej je namreč sčasoma prišlo do pomenskega prenosa, kar seje seveda dogajalo tudi v slovenščini. Samo kot primer naj navedemo, da sta besedi anthera in bractea v klasični latinščini pomenili zdravilo, narejeno iz cvetov oz. tanko kovinsko ploščo, v botanični pa pomenita prašnico in podporni list Dopisovanje med velikima botanikoma 18. stoletja predstavitve v območju cvetov. Konkretno: v pismu od 7. 4. 1763 Scopoli označuje rodova Hedypnois in Apargia. Pri prvem pravi Scopoli, da je kodeljica pecljata (stipita-ta), ne pa »natrpana«, pri drugem pa, da je socvetišče kuštravo (receptaculum villosum), medtem ko se v prevodu pojavi povsem napačna »dlakava kodeljica«. Napak(ic)e, ki jih bo večinoma le malokdo opazil, a je vendar prav, da opozorimo tudi na to stran sicer dragocene knjige. Njeno vrednost vidimo tudi v bogatem spremnem besedilu, v katerem avtorica razgledano in z zavzetostjo govori o življenju in delu obeh korespondentov in času ter okoliščinah, v katerih sta delovala. Opremljena je z bogatim in povednim slikovnim gradivom ter obsežnim skladom opomb, ki pojasnjujejo teže razumljive pasuse v pismih. Posebna poglavja so posvečena človeški ribici, polhu, linejki in kranjskem volčiču, avtorica pa dokaj obširno spregovori tudi o sebi. Oba dopisovalca sta doživela počastitev z imenom rastlinskega rodu, linejko (Linnaea) in skopolijo/vol-čičem (Scopolia), zaradi česar ni razumljiv avtoričin stavek na str. 78-79, da Scopoli »ni doživel počastitve z rastlinskim rodom Scopolia«. Ne glede na to, da je Jacquinovo ime Scopola le ortografska varianta danes veljavnega imena Scopolia, seje rodovno ime Scopolia nekajkrat pojavilo že v času njegovega življenja in to neodvisno od povezave z volčičem. Znano je, da se Scopoli v Idriji ni dobro počutil. Eden od razlogov je bil gotovo ta, da mu je bil zdravniški poklic predvsem sredstvo za preživljanje, medtem ko je bil z razumom in srcem raziskovalni naravoslovec. Druge razloge je omenil v svojem pismu Linneju 5. februarja 1762, v katerem piše, »sem (...) pokopan med rudarji, daleč od skupnosti izobraženih ljudi, daleč od knjižnic in vseh pripomočkov, ki so potrebni za opravljanje takih del; in raje molčim o številnih sovražnih nasprotovanjih, ki me na Kranjskem tako prizadevajo, da je pravo čudo, kako sem jih zmogel toliko prestati«. Kljub takšnim in drugim težavam je v tedanji Kranjski opravil zares veliko delo, »ko seje leta 1754 naselil v tej deželi in sklenil prehoditi jo z namenom, da bi osvetlil njeno naravo, pred tem pokopano v kimerijsko temo« (iz predgovora k 2. izdaji Kranjske flore, 1772). Pred kratkim je izšla obširna razprava avstrijskega botanika Franca Spete iz Linza »Osterreichs Entomo-logen der ersten Stunde: Nikolaus Poda (1723-1798) und Joannes Antonio Scopoli (1723-1788)« (Denisia 13: 567-618, 17. 9. 2004), v kateri pisec zelo obžaluje, da Scopoli leta 1754 ni dobil zdravniške službe v Lin-zu, saj bi »razvoj botanike in entomologije v Zgornji Avstriji dobila povsem drugačen potek«. Dobil pa jo je v Idriji! Knjiga o dopisovanju med Scopolijem in Linnejem je velik, na Slovenskem tudi redek kulturni dosežek. Je v čast tako avtorici, založniku in narodu, v katerem je nastala. Zaradi popolne vzporednice slovenskega in angleškega besedila bo nedvomno dobro odmevala tudi v tujini. Partizanska tiskarna Slovenija na Vojskem Milojka MAGAJNE Alojz ABRAM 0 tiskarni in Partizanskem dnevniku Partizanski tisk je v narodnoosvobodilnem boju odigral pomembno povezovalno vlogo. Pozival je k oboroženemu odporu proti okupatorju in predstavljal protiutež razpredeni sovražni propagandi. Še zlasti velika potreba po pisani slovenski besedi je bila zaradi dolgoletnih fašističnih pritiskov na Primorskem. Prve ilegalne ciklostilne tehnike so DELOVALE Že v LETU 1941. RAZMNOŽEVALE SO RAZNE OKROŽNICE, RAZGLASE, ČASOPISE IN RADIJSKE VESTI TER TAKO SEZNANJALE PRIMORSKO LJUDSTVO Z DOGODKI, KI SO SE Z BLISKOVITO NAGLICO RAZVIJALI DOMA IN PO SVETU. TAKA TEHNIKA JE DELOVALA TUDI V VASI ZAKRIŽ NAD CERKNIM, KJER JE 26. NOVEMBRA 1943 V 4OO CIKLOSTIRANIH IZVODIH IZŠLA PRVA ŠTEVILKA PARTIZANSKEGA DNEVNIKA, KI JE BIL GLASILO TRIGLAVSKE DIVIZIJE, POZNEJE PREIMENOVANE V 31. DIVIZIJO. Že 1. februarja 1944 se je Partizanski dnevnik preoblikoval v glasilo IX. korpusa NOV in POJ, od 1. junija 1944 pa je izhajal kot glasilo Pokrajinskega odbora osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko. Razvil se je v vodilni pokrajinski list političnega pomena in se uspešno spopadal s sovražno propagando. Razmnoževali so ga v šestih ciklostilnih tehnikah na Gorenjskem in Primorskem. Ciklostilne tehnike seveda niso mogle zadostiti vsem potrebam, še zlasti ne po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko je narodnoosvobodilno gibanje doživelo velik razmah. Primorsko pokrajinsko vodstvo partizanskih enot je že pred koncem leta 1943 začelo razmišljati o organizaciji in postavitvi ilegalne partizanske tiskarne. Prva tiskarna je marca 1944 pod imenom Ančka 222 začela delovati na Vogrskem. V začetku maja istega leta je v Govcih nad Gorenjo Trebušo začela delati druga tiskarna, ki so jo imenovali Julij 63, kasneje pa Doberdob. V njej je 5. septembra 1944 izšla prva tiskana številka Partizanskega dnevnika v 4000 izvodih. Spomladi 1944 je prišlo do postopne reorganizacije Pokrajinske tehnike KPS za Slovensko Primorje, ki je prevzela vso skrb za tiskanje in razmnoževanje narodnoosvobodilnega tiska in njegovo širjenje po terenu. Njen vodja je bil Ciril Lukman - Anjo. Tako so poleti 1944 pričeli graditi tiskarno Slovenija, oktobra pa še novo tiskarno Doberdob v grapi Strojenica pri Stopniku. Največja in tehnično najbolje opremljena je bila tiskarna Slovenija. Za njeno ustanovitev je bil zadolžen Andrej Kumar. Pravi podvig je predstavljala nabava avtomatskega tiskarskega stroja na električni pogon, ki so ga pripeljali iz Milana. Po naročilu Andreja Kumarja ga je z denarjem OF tam kupil Ladko Špacapan. Prevoz stroja iz Milana je bil izredno tvegan, saj je nemška vojska strogo nadzorovala ves transport proti Slovenskemu Primorju. Goriški avto-prevoznik Doljak si je v Gorici priskrbel naročilo in uradno dovoljenje za prevoz kondenziranega mleka, med katerega so skrili dele stroja. V Padovi so Nemci tovornjak ustavili. Med pregledom tovora so sirene oznanile napad zavezniških letal, v nastali zmedi pa je Doljaku in Špacapanu skupaj s tovorom uspelo po- | predstavitve Praznovanje 6o-letnice ustanovitve partizanske tiskarne Slovenija na Vojskem begniti. Srečno sta prispela do Gorice. Od tam so stroj po skrbnih pripravah prepeljali na Vojsko nad Idrijo in ga skrili v gozdu. Istočasno so potekale priprave na gradnjo prostorov bodoče moderne partizanske tiskarne. Primeren prostor za postavitev barak je pokazal domačin Peter Kogej z Ogalc pod Vojskim. To je bila strma in težko dostopna grapa pod robom Vojskarske planote, ki ji domačini pravijo V studencih. Na bližnji domačiji v Gačniku, kjer je gospodar imel veliko žago, so izdelali barake s pripadajočo opremo in jih poskusno sestavili. Oštevilčili so deske in trame, jih ponovno razstavili in pripravili za prevoz, ki ga je z lastno vprego opravil Peter Kogej. V grapi so barake nato ponovno sestavili. Od konca julija do začetka septembra 1944 so postavili šest barak: strojnico, električno centralo, kuhinjo z jedilnico, stavnico, knjigoveznico in stranišče. Poleg hitrotiskalnega tiskarskega stroja, ki so ga z velikim naporom prenesli v na novo zgrajeno strojnico, so iz tiskarne Ančka 222 prepeljali še manjši ročni zaklopni tiskarski stroj. Sredi septembra 1944 je bila tiskarna Slovenija, kot so jo poimenovali, pripravljena za delo. V nedeljo, 17. septembra 1944. je prejela od uredništva prvi rokopis za Partizanski dnevnik številka 248. Ponoči s 17. na 18. september so ga natisnili na večjem tiskarskem stroju v 4000 izvodih in ga 18. septembra preko kurirske relejne postaje P 8 na kmetiji Hum v neposredni bližini tiskarne raznosili v svet. Nekdanji člani osebja Partizanske tiskarne Slovenija. Prva vrsta: druga z leve Irma Golja, četrta Marta Bitežnik, peta Srečka Vovk in prvi z desne Franc Rejec - kurir. Druga vrsta: prvi z leve Štefan Erjavec, drugi Rado Čenčič-Mitja - vodja tiskarne, tretji Rafael Krpan, zgoraj Albin Skok - sedanji oskrbnik tiskarne, 28. avgust 2004. Foto: Darko Viler, fototeka MM1 Tiskarna Slovenija, ki jo je vodil Rado Cenčič - Mitja in v kateri je delalo od 40 do 50 ljudi, je obratovala do 1. maja 1945. V njej so tiskali vrsto časopisov, brošur, letakov in lepakov, večbarvne ovitke in druge tiske. Natisnili so 228 številk desetih različnih časopisov na 805 straneh v nakladi 1 007 686 izvodov, 8 brošur na 317 straneh v 30 000 izvodih, 23 letakov in lepakov na 38 straneh v 176 750 izvodih, 10 večbarvnih ovitkov za razne brošure na 10 straneh v 33 150 izvodih in 44 drugih drobnih tiskov na 57 straneh v nakladi 146 725 izvodov. Vsega torej 313 raznih tiskov na 1247 straneh v 1 394 311 izvodih. Nekdanji vodja tiskarne Rado Čenčič-Mitja, na obisku v "Sloveniji", 28. avgust 2004. Foto: Darko Viler, fototeka MM1 170 Graver Jože Bergman je poleg linorezov za ilustriranje tiskov v svinec ali linolej izrezal tudi 56 raznih žigov, in sicer 45 slovenskih za oblastne organe in vojaške enote, 8 nemških za ponarejanje nemških listin in 3 italijanske za italijanske enote v sestavi 9. korpusa. Skupaj so v tiskarni natisnili 188 številk Partizanskega dnevnika, ki je bil edini dnevni tiskani časopis kakega odporniškega gibanja v okupirani Evropi. Z redkimi izjemami je izhajal vsak dan v dnevni nakladi od 4000 do 7000 izvodov. Od 1. maja 1945 so Partizanski dnevnik tiskali v osvobojenem Trstu, kjer je 7. maja izšla zadnja številka. 13. maja 1945 je začel kot naslednik Partizanskega dnevnika izhajati Primorski dnevnik, ki izhaja še danes kot dnevnik slovenske manjšine v Italiji. Partizansko tiskarno Slovenija so po vojni razglasili za kulturno-zgodovinski spomenik. Za javnost so jo slovesno odprli 18. maja 1947 na velikem ljudskem zborovanju na Vojskem. Leta 1957 je skrb zanjo prevzel Mestni muzej Idrija. Do današnjih dni seje ohranila kot eden najbolj avtentičnih spomenikov iz časa druge svetovne vojne na Slovenskem. Oba stroja še vedno delujeta, zato obiskovalci prejmejo priložnostni spominski letak, ki jim ga natisne oskrbnik tiskarne. 28. avgusta 2004 smo s proslavo na Vojskem obeležili 6o-letnico začetka delovanja tiskarne. Na njej so spregovorili številni ugledni gostje, predsednik slovenske borčevske organizacije Janez Stanovnik pa je podelil priznanja še živečim sodelavcem tiskarne. Osem izmed nekdanjih petdeset se jih je udeležilo prireditve. Njim in vsem, ki so med vojno prispevali k rušenju sovražnikove propagande in moči, seje zahvalil Alojz Abram, predsednik Zadruge Primorski dnevnik, ki z izdajanjem Primorskega dnevnika - časopisa slovenske manjšine v Italiji, nadaljuje izročilo nekdanjega Partizanskega dnevnika. Milojka Magajne "... obujamo spomine na veličastno delo naših neustrašnih, zavednih dedov in očetov..." Tovarišice in tovariši, gospe in gospodje! Današnja svečana proslava v počastitev 60-letnice Partizanske tiskarne Slovenija me obdaja s posebnimi občutki ponosa, ko obujamo spomine na veličastno delo naših neustrašnih, zavednih dedov in očetov, ki so za veliko ceno nadčloveških žrtev in nedopovedljivih težav, smelo stopili v boj proti mogočnemu vojaškemu stroju okupatorja in se z orožjem v roki postavili v bran svoje zemlje in domov, da so se osvobodili nasilja nacifašisti črnih hord v svetlem partizanskem boju za svobodo in neodvisnost. Dovolite mi, da v tem slovesnem trenutku v imenu Primorskega dnevnika, naslednika slavnega Partizanskega dnevnika, edinega tiskanega svobodnega časopisa v zasužnjeni Evropi in v imenu Zadruge Primorski dnevnik, kiju tu zastopam, izrekam tovariško zahvalo in posvečam globok poklon vsem tistim tovarišicam in tovarišem, padlim, že pokojnim in še živečim, ki so v najhujših časih fašističnega terorja žrtvovali tudi svoja mlada življenja v neizprosnem boju za svetle ideale pravice in svobode primorskega ljudstva in celotnega slovenskega naroda. In danes, predvsem zahvala in poklon vsem tistim, ki so v boj posegli s tiskano slovensko besedo, da so z njo rušili in trgali razpredeno mrežo sovražnikove propagande in jo z vsakodnevnim žrtvovanje, v tovariškem vzdušju, v tej tiskarni v gozdu posredovali primorskim rojakom, žrtvam četrtsto-letnega raznarodovalnega fašističnega zatiranja in partizanske borce obveščali o dejanskem dogajanju na evropskih in domačih bojiščih. Naj se ob današnji slovesni priložnosti spomnimo klenih, svobodoljubnih slovenskih ljudi, ki so v strogi konspiraciji in nenehni nevarnosti izpolnjevali zadane naloge in postavili skrivno tiskarno v gozdu, katere prvenstvena vloga je bila s tiskano besedo bodriti borce in jim krepiti vero v končno zmago. wt idrijski razgledi 2/20o4 Praznovanje 6o-letmce ustanovitve partizanske tiskarne Slovenija na Vojskem predstavitve Tiski, natisnjeni v Partizanski tiskarni Slovenija Bil je to gigantski podvig. Že sama zamisel tedanjega partizanskega vodstva o združitvi raznih ciklostilnih tehnik in postavitvi osrednje tiskarne, je bila malo-dane nedosegljiva utopija. Pa vendarle, naši ljudje so iznajdljivo znali izpolniti težavno nalogo. Po zaslugi Petra Kogeja, ki je pokazal nedostopno grapo V studencih, tesarjev na Gačnikovi žagi, prevoznika Do-ljaka in Ladka Špacapana, ki sta preko nemških blokad iz Milana pripeljala hitrotiskalni stroj, ki so ga zavedni domačini in borci preko navpičnih skal, razstavljenega spuščali v barake, je partizanska tiskarna v začetku septembra 1944 začela delovati. Ekipa mladih, požrtvovalnih tiskarskih delavk, črkostavcev in tiskarjev je zastavila vse sile, daje 18. septembra 1944 omogočila izid prve tiskane številke Partizanskega dnevnika. Izreden dosežek, ki so ga v tedanjih hudih razmerah zmogli le neustrašni, že v od leta 1930, ko so odjeknili morilski streli na bazoviški gmajni, trajajočem proti- fašističnem boju, prekaljeni, narodnozavedni slovenski ljudje. Nikoli odkrita Partizanska tiskarna Slovenija je redno, razen redkih presledkov v najhujših dneh zadnje nemške ofenzive, poleg drugih oglasov, poročil in brošur, redno tiskala, do konca aprila 1945, Partizanski dnevnik, ki je kot glasilo Osvobodilne fronte odigralo pomembno poslanstvo pri osvobajanju Primorske. Partizanski dnevnik je potem, do 7. maja 1945, izhajal v osvobojenem Trstu. Šest dni kasneje je začel izhajati njegov naslednik Primorski dnevnik, ki že skoraj 60 let stoji na braniku zapostavljenih in neizpolnjenih pravic, od matične domovine odrezanih zamejskih Slovencev. Ti so, kot bralci in naročniki, z ustanovitvijo Zadruge Primorski dnevnik, ki šteje nad 2500 članov, postali lastniki časopisa in s tem odločilno preprečili njegovo ukinitev. Ovrednotili so pluralistično vlogo Primorskega dnevnika v vsakodnevnem prizadevanju obveščanja in osveščanja narodne manjšine, zlasti zadnje čase, ko v Trstu, Gorici in slovenski Benečiji, spet dvigajo glavo desničarske, nacionalistične in neofašistične sile, ki s pretvarjanjem zgodovine skušajo očrniti junaški partizanski boj slovenskega naroda, kateremu podlo in obrekovalno pripisujejo genocidne težnje. Partizanska tiskarna Slovenija je v zmagoviti borbi proti nacifašizmu pomemben člen v zgodovini upora vsega primorskega ljudstva in vseh Slovencev. V slavni zgodovini, ki jo noben šovinistični in iredentistični revizionizem ne bo zasenčil, bodo ostala imena vseh tistih tovarišic in tovarišev, ki so tam delali, in samo ime Partizanske tiskarne Slovenija, zapisana z zlatimi črkami, v spomin in opomin sedanjim in bodočim slovenskim generacija, naj se v novi evropski ureditvi odločno in zavestno zavzamejo, da bo obveljalo dobrososedsko sožitje, kot nam ga narekuje Prešeren: ne vrag, naj le sosed bo mejak. Pozdrav vsem tukaj zbranim tovarišicam in tovarišem s še vedno veljavnim geslom: Smrt fašizmu - svoboda narodu! Alojz Abram 172 II. mednarodno TICCIH - sekcija Na ustanovnem srečanju v Barceloni leta 2002 je bila Slovenija izbrana za gostiteljico drugega srečanja TICCIH (the international committee for the conservation of the Industrial Heritage) - Sekcija za rudarstvo. srečanje za rudarstvo Uroš ERŽEN Bojan REŽUN Darko VILER Anton ZELENC Srečanje sta organizirala Muzej premogovništva Slovenije iz Velenja in Rudnik svinca in cinka Mežica v zapiranju ob podpori Ministrstva za znanost, šolstvo in šport ter Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Potekalo je od 14. do 18. aprila 2004 v Velenju, Črni na Koroškem, Mežici in Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Konference se je udeležilo 11 predstavnikov različnih evropskih držav (Španija, Portugalska, Wales, Škotska, Anglija, Avstrija, Nemčija, Norveška, Hrvaška) ter 8 iz Slovenije. Osnovni namen prvega dela srečanja sekcije, ki je potekal v Velenju 14. in 15. aprila, je bil ustanovitev mednarodne računalniške baze evidence podatkov o rudarski dediščini, ohranjeni v rudnikih in kamnolomih, ter njena ureditev, zagotovitev strežnika, ki bo hranil evidence, vzdrževanje evidence, uporaba geografskega informacijskega sistema in ustanovitev fonda za takšen projekt. Posamezni udeleženci so nam predstavili že obstoječe baze podatkov njihovih držav, ki bi jih lahko združili v skupno evropsko bazo o rudarski dediščini. Za to nalogo je bila ustanovljena posebna komisija. Drugi del srečanja, ki je potekal v Črni na Koroškem in Bistri, je bil namenjen predstavitvam prispevkov, ki so pokazali primere dobrih praks ohranjanja rudarske dediščine v različnih državah. Ker sta se Velenje in Mežica predstavila »v naravi«, smo se morali Idrijčani toliko bolj potruditi in predstaviti našo bogato rudar- sko dediščino v vsej njeni obsežnosti, pestrosti in en-kratnosti. Pripravili smo 5 referatov in jih popestrili z računalniško predstavitvijo. Iz Mestnega muzeja Idrija sta se srečanja udeležila Darko Viler s prispevkom »Varovanje in prezentacija tehniške dediščine Rudnika živega srebra Idrija«, avtorjev Ivane Leskovec in Darka Vilerja, ter Anton Zelene z referatom »Obnovljeni rudniški stroji in naprave Rudnika živega srebra Idrija«. Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju sta predstavila Uroš Eržen s prispevkoma »Skozi zgodovino žgalni-štva v tehnološko prihodnost (topilnica nekoč, danes, jutri?)« in »Antonijev rov - prvi slovenski turistični rudnik« ter Bojan Režun s prispevkom »Idrijske geološke zbirke - ohranjanje naravne dediščine«. Naša predstavitev je potekala v Črni na Koroškem in je bila zelo odmevna, kar se je pokazalo v kasnejših neformalnih razgovorih z udeleženci konference. Ogledali smo si Muzej premogovništva Slovenije v Velenju, Turistični rudnik v Mežici in Tehniški muzej Slovenije v Bistri, kjer so v soboto, 17. aprila, svoje članke predstavili tudi ostali udeleženci. Zaradi opravičene odsotnosti nekaterih predavateljev se je srečanje predčasno končalo v Bistri z oblikovanjem zaključkov konference in imenovanjem komisije za pripravo osnutkov podatkovne baze. V sklopu srečanja obisk Idrije ni bil predviden, naše predstavitve pa so v udeležencih vzbudile izredno zanimanje in željo po ogledu našega mesta. Zato je wt idrijski razgledi 2/20o4 II. mednarodno srečanje TICCIH - sekcija za rudarstvo poročila Gostje na ogledu Antonijevega rova. Foto Uroš Eržen - arhiv RŽS Idrija Udeleženci srečanja iz Idrije: Darko Viler, Bojan Režun, Uroš Eržen, Anton Zelene. Foto arhiv RŽS Idrija Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju v nedeljo, 18. aprila, šestim udeležencem omogočil prevoz v Idrijo, preden so v večernih urah z letališča Brnik odpotovali na svoje domove. Med obiskovalci je bil tudi predsednik TICCIH Eusebi Casanelles iz Španije, predstavnica iz Portugalske, udeleženec iz Norveške in trije iz Velike Britanije. Vsi so tudi člani predsedstva sekcije za rudarstvo. Udeleženci srečanja iz Idrije smo jih v zelo kratkem razpoložljivem času popeljali skozi turistični rudnik Antonijev rov, stalno razstavo na gradu Gewer-kenegg in jim zavrteli vodno kolo Kamšti. Na žalost je zmanjkalo časa za ogled drugih zanimivosti pa tudi za žlikrofe z bakalco. Kljub vsemu so bili naši gostje navdušeni nad videnim. Z neprikritim občudovanjem ohranjene tehniške, kulturne in naravne dediščine so nam pritrdili, da smo v Idriji na pravi poti pri predstavljanju tovrstne dediščine. Bili so enotnega mnenja, da se na tako majhnem prostoru le redko kje na svetu še vidi toliko ohranjenih objektov in predmetov, povezanih v zgodbo o rudarjenju in predelavi rude pa tudi o načinu življenja rudarjev in njihovih družin. Tovrstne povezave z evropskimi in svetovnimi strokovnjaki s področja varovanja tehniške dediščine nam bodo lahko služile kot pomoč in podpora pri izvajanju nadaljnjih projektov, kar so nam ob slovesu le-ti tudi zagotovili. Avtorji v tej številki • Alojz ABRAM, predsednik Zadruge Primorski dnevnik, Trst • Mag. Vida BAJT, prof. zgodovine in geografije, Osnovna šola Cerkno • Marija BAVDAŽ, prof. biologije, upokojenka, Idrija • Marica BREZAVŠČEK, učitelj ica v pokoju, Osnovna šola Spodnja Idrija • Prof. dr. Jože ČAR, univ. dipl. inž. geol., upokojenec, Naravoslovno tehnična fakulteta Univerze v Ljubljani • Uroš ERŽEN, RŽS Idrija v zapiranju d.o.o. Stanko FLEGO, publicist, sodelavec Odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v Trstu Melita GANTAR, dijakinja, Gimnazija Jurija Vege Idrija Idriiski razgledi avtorji . Mirjam GNEZDA, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, kustodinja, Mestni muzej Idrija . Peter GROŠELJ, ornitolog, Godovič . Ivica KAVČIČ, univ. dipl. inž. kemije, upokojenka, bivša predsednica Skupščine občine Idrija . Janez KAVČIČ, prof. zgodovine in umetnostne zgodovine, Osnovna šola Spodnja Idrija . Milojka MAGAJNE, prof. zgodovine in sociologije, višja kustodinja, Mestni muzej Idrija, vodja oddelka v Cerknem . Dušan MORAVEC, pesnik in režiser . Bojan REŽUN, univ. dipl. inž. geol., RŽS Idrija v zapiranju d.o.o. . Mag. Gabrijel SELJAK, univ. dipl. inž. agronomije, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, vodja entomološkega laboratorija . Dr. Tanja SIMON1Č, univ. dipl. biol., IGRE, d. o. o. Maribor in Biotehniška fakulteta, Ljubljana . Doc. dr. Dragomir SKABERNE, univ. dipl. inž. geol., Geološki zavod Slovenije, Ljubljana . Dr. Rotraud STUMFOHL, Koroški deželni muzej v Celovcu . Rafael TERPIN, akademski slikar, samostojni kulturni delavec, Idrija . Darko VILER, prof. zgodovine in sociologije, višji kustos, Mestni muzej Idrija . Prof. dr. Tone WRABER, univ. dipl. biol., upokojenec, Polhov Gradec . Anton ZELENC, inž. strojništva, kustos, Mestni muzej Idrija 176 Izdajatelj in založnik Naslov e-pošta Uredniški odbor Odgovorna urednica Glavni urednik Literarni urednik Urednik likovne priloge Oblikovalec in tehnični urednik Lektoriranje Finančna podpora Tisk Naklada MESTNI MUZEJ IDRIJA Muzej za Idrijsko in Cerkljansko Idrijski razgledi, Prelovčeva 9, 5280 Idrija www.muzej-idrija-cerkno.si tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si Jože Bavcon Samo Bevk Jože Čar Jože Janež Robert Jereb Janez Kavčič Ivana Leskovec Karmen Simonič Mervic Klemen Pust Ksenija Šabec Anton Zelene Ivana Leskovec lože Janež lože Janež Klemen Pust Marijan Močivnik, Studio Ajd Milanka Trušnovec Občina Idrija, Občina Cerkno Tiskarna Gorenjski tisk, Kranj 600 izvodov Idrija, december 2004 Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Uredništvo naproša avtorje, naj oddajajo članke v dveh izvodih, na papirju in v digitalnem zapisu na disketi. Članki naj ne bodo daljši od 10 tipkanih strani. Obvezno naj bo priložen avtorjev naslov in telefonska številka. ISSN 0019-1523