Batog: Tvoja slika.                                                      537
tokom. Kar ji je ostalo, podelila je ubožcem, z drugim delom še danes podpira nesrečnike. Prav jaz sem priča temu, zakaj meni, ki sem jo nekdaj rešil iz morja, ki sem ji bil vedno udan prijatelj, velevala je pogostoma, naj delim dobrote, kadar se sama ni hotela pokazati. In jaz sem po nje želji molčal do sedaj. Rekala je : ,Bog vidi, zaradi človeške hvale ne storim ničesar.'
Tako je, in sedaj veste, zakaj se Mara niti ne smeje niti ne joče! In ko pridete domov, pripovedujte o ,kamenitem srci', samo ne pozabite, da je — dragocen kamen !«   —
Mara že davno počiva na grobišči pod cipresami, katerih temni vrhovi gledajo na svetlo morje. Ali še dandanes se vidi nad potokom zidovje Marine hišice, prepreženo z gostim bršljanom. —• »Hišo do-brodejne žene« jo nazivajo.
Nasprotno.
Jaz pa pravim, ne tako : Kai  prijetno je živeti,
Dokler pomlad in mladdst In ljubezen je na sveti!
Knežan.
slika.
Ne skrbi mi, planinka,  ne, Da tuji me premoti svet:
Tam res več krasnih rož cvete, A lepši je domači cvet!
Rad vzamem sliko tvojo to,
Saj  drag je meni talisman, A poleg v srce mi živo
Tvoj  vtisnjen je obraz cvetan !
Batog.
V prasaj  osivelih moz : Kaj človeško je življenje?
Vsi jednako poreko: Žalost bridka in mučenje.
Tvoj
a
res ostavljaš našo vas, Dej, sliko vzemi to s seboj: Ko drugih deklic  vidiš kras, Spominjaj te na zaklad tvoj !«