Krvno maščevanje
Marija Zidar, foto: Latif Hasolli	J
__w-
•— " —
mm ■■ mM


mi
fll!
■ v ^ £
imm
•I M ÚH*¡d¿ W! I
v.-yv,.' '
»V Svetem pismu piše, da so sina Božjega prodali za ceno ene živali. Če torej Petru Ademiju oprostim kri svoje hčere, ker mi je plačal v denarju, kaj sem storil?« Gezim Paplekaj, oče deseterice otrok iz odročne severnoalbanske vasi Lekbibaj, se za mizo nagne proti škofu Avgustiniju. Sosedi, s katerimi je v krvnem maščevanju, so mu pred nedavnim ubili hčer; strel je bil namenjen Gezimu, pomotoma gaje prestre-gla 17-letna Gjyste. »Postal sem Juda Iškariot, kije svojo hčer Ademiju prodal kot kravo. Bog takih dejanj ne dovoljuje. Bil bi pogubljen.« Škof Avguštini, ki se vsako poletje s svojim črnim terencem vozi po najodročnejših delih škofije Sap, izgublja teološko razpravo. K Paplekajem je prišel z namenom pomiritve krvi med družinama Je pod pritiskom. Če ne uspe, mora za njim priti nekdo z višjo avtoriteto. Nadškof. Ali papež. »Ne, ne, ni vse tako...,« pripomni tiho, zardel. V Skadru skupina Italijanov iz albanske nevladne organizacije Janez Pavel XXIII z megafonom protestira proti krvnim maščevanjem. Meščane pozivajo k spravi s preprostimi, doma narejenimi plakati. So ena izmed vsaj dvajsetih nevladnih organizacij, ki se v mestu z visoko brezposelnostjo med mladimi ukvarjajo s problematiko krvnih maščevanj in zagotavljajo delovna mesta. Velik problem povsod postane velik posel. To je nekaj prizorov, ki jih je vobjektiv ujela
kamera kosovskega direktorja fotografije Latifa Hasollija za dokumentarni film o albanskem krvnem maščevanju, ki nastaja v slovensko-kosovski koprodukciji {Tramal Films, Slovenija, in Dera Film, Kosovo).
Dokumentarec zavrača stereotipe o albanskih krvnih maščevanjih, eni najbolj razvpitih, a najmanj razumljenih praks tega naroda. Albansko običajno pravo in ka-nun s 500-letno zgodovino sta bila nekdaj genialen nadzornik socialnega življenja, saj Albanci stoletja niso imeli lastne države in običajnih regulatornih institucij družbenega življenja. Z izjemno družbeno
N I
ritualizacijo sta preprečevala potencialno neomejeno nasilje med klani in v primeru umorov vsem ostalim članom družbe, razen morilcu, omogočala normalno življenje.
Komunistična diktatura Enverja Hoxhe je krvna maščevanja z radikalnimi kaznimi skoraj iztrebila. Vendar so se začela po letu 1990 v pravni praznini in nedelujoči albanski državi znova pojavljati - a v pervertirani obliki. Umori večinoma ne sledijo več albanskemu običajnemu pravu. V številnih sporih gre za spore za zemljišča, ki so po padcu komunizma izjemno slabo regulirana, spori pa zaradi počasnih ali nedelujočih sodišč težko rešljivi.
Tema albanskih krvnih maščevanj je v zadnjem desetletju postala vznemirljiva za zahodne medije, a je večinoma eksotizirana, površno raziskana in stereotipizirana. Sliko Albanije kot države maščevanj so začeli širiti tudi sami Albanci. Nekatere nevladne organizacije so mešetarlle s potrdili, da so posamezniki ali družine v krvnem maščevanju, in so Albancem omogočale azil. Zaradi zlorab so začele Belgija, Švedska in Francija ter nekatere druge evropske države albanske azllante vračati v Albanijo.
Dokumentarec sledi dvema zgodbama krvnega maščevanja, ruralni in urbani. Sodobnih albanskih krvnih maščevanj ne raziskuje kot nerazumljive eksotične tradicije, ampak kot de! procesa modernizacije albanske družbe.
		■	e
■i -1		"M