t £il VIIINIK SOKOLSKIH Ž U P CELJE IN KRANJ LETO VI. CELJE, 15. APRILA 1936 ŠTEV. 3 l VSEBINA P. St.: Član in član TEHNIČNI DEL Izidor Cergol: K vadbi odbojke M. Prelog: Vadbene ure za deco obojega spola S. Burja: Vadbene ure za člane Prestor Jože: Župne proste vaje moške in ženske dece za leto 1936 OBJAVE Iz župe Celje Glavna skupščina CSŽ — Iz župnega TO M A R O Č N I Z H NA ZA 10 ŠTEVILK V LETU DIN 20'— AJA MESEČNO Urejuje in izdaja za Sokolsko župo Celje Franjo Čepin Za Zvezno tiskarno v Celju Milan Četina Se priporoča za cenjena naročila, ki jih izvršuje hitro, lično in po zmerni ceni. Tiska knjige, brošure, časopise, letake, lepake, letna poročila,vstopnice, vabila I. t. d. v eni ali več barvah Zaloga šolskih in pisarniških potrebščin Izdelava štampiljk in šolskih zvezkov PUPILBRNOVAREN ZAVOD HRANILNICA DRAVSKE BflNOtfINE CELJE prej Južnoštajerska hranilnica CANKARJEVA C. 11 • NASPROTI POŠTI ♦ Sprejema hranilne vloge na knjižice in tekoči račun. Izvršuje vse v denarno stroko spadajoče posle. Nove vloge izplačuje takoj. Za vloge jamči O R A V S K A BANOVINA z vsem svojim premoženjem in davčno močjo. Najbolj varna naložba. TISKARNA .SAVA4 O. D. V KRANJU Telefon štev. 8 KNJIGARNA KNJIGOVEZNICA —g« Sokolske potrebščine — - sukno kakor tudi že gotove kroje, šajkače, telovadne majce, hlače in čevlje ter vse druge sokolske potrebščine nudi po nizkih cenah trgovina — Miloš Pšeničnik, Celje — VESTNIK____________________________ _____________SOKOLSKIH ŽUP CELJE IN KRANJ LETO VI. ŠTEV. 3 CELJE, 16. APRIL 1936 2> Sl ČLANI IN ČLANI Saj jih poznate, povsod so, ko muhe, ki padejo v vsako juho. Na občnih zborih govore o narodnem ponosu in o narodni požrtvovalnosti, priporočajo nabiralne akcije, grajajo poročila tajnikov in blagajnikov, češ premalo se je delalo in premalo nabralo ... Pa se zgrozijo v svojem razžaljenem srcu in predlagajo nezaupnice, da je treba prevdarnim možem poseči vmes, da se ne zgodi nesreča in dobe resnično delavni člani v zahvalo še brco. Saj poznate take člane: prerinejo se do častnih mest, da se izkažejo s svojo nedelavnostjo vredne vsega priznanja; včasih so vsaj previdni, da ostanejo podpredsedniki, kjer so deležni vseh časti, a nimajo odmerjenega delokroga, da lahko v sladkem brezdelju kritizirajo in delajo zdražbo, češ, Če bi jaz vršil . . . Najdete jih v vseh društvih enake, da celo iste v odborih po triintridesetkrat, dokler ne pridejo do kakega korita, kjer se neha njihovo delo za »narodov blagor« in dobe le »za pošteno delo pošteno plačilo«. V dobi konjunkture nastopajo čim bolj bučno, vidno, po možnosti v kroju, vsaj pa z znakom na hrabrih prsih. Ako pa se razmere spremene in konjunktura mine, takrat pa izginejo, da ugasne za njimi celo spomin, kakor da sploh niso bili nikoli blizu. Neprijetno jim je, če se jih kdo spomni in najrajši bi se rodili znova, da bi izbrisali vse, kar ni po konjunkturi. Če pa se zopet obrne, potem reklamirajo in izkapajo svoje domišljene zasluge v povečani obliki in jih razobešajo na solnce, da si kar majhen in ponižen pred njimi v svoji skromnosti. Poleg njih so pa še drugi, tisti, pravi, brez katerih nobeno delavno društvo ne more živeti, ki vlečejo in delajo tiho in nevidno, skromno med svojimi štirimi stenami. Ni jim, da bi jih poznali, da je le delo izvršeno, da društvo napreduje, da se dela v ciljih, za katere so se odločili. Najneprijetneje jim je, ko pride občni zbor, da morajo podajati svoje poročilo, da morajo nekako hvaliti sami sebe. Kar nerodno jim je, ne- Al znajo nič kaj povedati, našteti, par številk, ki jih ni mogoče ne povečati in ne zmanjšati, to je njihovo poročilo ... Pa res, kaj bi tudi govorili: sami so s seboj komaj zadovoljni, ker so le naloženo nalogo izvršili . . . Sicer še bo pa imel preglednik svojo oceno in morda je kaj videl, kar ni bilo tako napravljeno, kakor bi bilo lahko ... In končno ima še vsak član besedo: kolikor glav, toliko misli, vsak bi bil vsaj v mislih lahko vse stokrat bolje napravil . . . Torej vzrokov dovolj, da je ob poročilu skoraj sam s seboj nezadovoljen; najbolje bi bilo, da za bodoče prepusti častno mesto komu drugemu, kajti sleherni bi napravil to nalogo pač mnogo bolje. Tako si misli in je skoraj razočaran, ko ga nihče ne graja, preglednika ga celo pohvalita . . . Če je tako že skoraj v vsakem društvu od amaterskih, športnih do stanovskih in nacionalnih, je seveda prilično enako tudi v Sokolu, morda celo še huje, v kolikor je pač Sokol odličnejše od drugih društev. — Včasih, ko je hilo priporočljivo, da si bil Sokol, so novi Sokoli kar odrivali stare borce, ki so se v svoji naivnosti celo radi umaknili, veseli nad tako naglim porastom sokolskih vrst. V krojih so nastopali novi možje, na tribdne so se povzpele nove postave, da celo v telovadnicah so dobili premoč novi ljudje. Pa prišli so zopet drugi časi, da ni bilo več zaslužno nositi sokolski kroj; takrat so se poskrili tudi sokolski znaki in nikoli več ne kane od prepolnih ust kaka sokolska beseda. Vrste se redčijo in telovadnice postajajo zopet dovolj prostorne . . . Lahko je reči, da je to prav, da se vrste čistijo, da le kleno zrnje ostaja . . ., a kje je tista prav nič samoljubna, marveč krvavo potrebna sokolska zavest, tisto samospoštovanje ob spoznanju, da je Sokol skozi leta trpel v svojih vrstah ljudi najrazličnejših idej in pogledov, Sokolov - konjunkturistov, Sokolov brez sokolske zavesti in sokolskega značaja . . . Odšli so, le odprite vrata, da se še prezrači za njimi, bodite pa za zlato spoznanje bogatejši za slučaj, če se časi zopet preokrenejo. Tistim, ki so šli iz neplemenitih nagibov, ni več povratka. Sokol ni društvo, ki šteje svoje člane po plačani članarini, Sokol je organizacija, ki tehta značaje ... Za to ni dovolj formalni vpis v društvo, ni dovolj pisana samohvala, slediti mora še preizkušnja v delu in požrtvovalnosti. Kdor vzdrži, je vreden, da se mu poverijo tudi častni posli, kajti on ne bo zahteval pohvale za sleherno besedo in plačilo za sleherno stopinjo in ne bo zapustil zastave, če se mu enkrat ne bo obetal dobiček . . . In tu mislim na te, preizkušena sestra; nisi mi pravila, če si Sokolica ali nisi, saj za to ne gre, če si vpisana; da pa si Sokolica po značaju, sem spoznal iz tvojih besed: ko so ti odtrgali moža, da ga ponižajo, da ti ubijejo rodbinsko in morda življenjsko srečo, si vzkliknila: »Oni so močni, da tepejo po nas, mi pa moramo biti močni dovolj, da te udarce vzdržimo« . . . Zahvaljena, sestra, za te besede . . . TEHNIČNI DEL J zid or Cergot K VADBI ODBOJKE Najprej bomo igrače naučili žogo odbiti! V ta namen postavi igrače v krog, s čelom not (sl. 1); nato jim daj žogo, ki naj jo odbijajo z rokami v krog in sicer čimbolj visoko. Važno je sledeče: 1. nihče ne sme odbiti žoge dvakrat zaporedoma in žoga ne sme pasti na tla, 2. igrači odbijajo žogo z obema rokama in izključno s prsti, 3. težišče telesa bodi vedno čimbolj pod žogo, 4. smer odbite žoge naj bo najprej gor, žoga naj leti visoko in 5. igrači naj uporabljajo zgornje odbijanje. Pri prvi točki pazi vodnik, da nihče ne odbije žoge dvakrat z a p o r e d o m a in naj žoga. pade raje na tla, če je nihče drugi ne prestreže. Je to važno radi navade, ki dela potem precej preglavic, če se udomači. Igračem ni treba stati trdno na mestu, ampak ga lahko zapuste, vendar naj ga kakor hitro mogoče zopet zavzamejo, da se oblika kroga ne pokvari. Žogo morajo odbijati igrači izključno z obema rokama in stalno ter dosledno nato opozarjaj! Ne sme veljati izgovor, češ da žoge ni bilo mogoče odbiti z obema rokama; če žoge aa mestu ne moreš odbiti z obema rokama, se premakni z mesta in napravi počep ali poklek enonožno, ker pri odbijanju z eno roko celo povprečen igrač nič ne doseže, ampak samo pokvari razpoloženje v krogu, ker ga skoro dosledno polomi. Žogo odbijamo z mehko razprtimi prsti, ker ji damo edino na ta način primerno hitrost in zaželjeno smer; popolnoma napačno in nemogoče pa je odbijanje z dlanjo ali celo s pestjo, kakor delajo povečini začetniki, ki se neupravičeno boje za svoje prste. Težišče telesa namesti vedng čimbolj pod žogo, ki jo hočeš odbiti. To napraviš s hitrim poskokom, počepom, poklekom in sličnim. Ko čakaš na žogo (kar je seveda samo nekaj trenutkov!), zavzemi položaj stoje ali počepa zmerno razkoračno, telo naj bo sproščeno in vedno pripravljeno, da spremeni prostor, lehti pokrčene predročno dol veh (nikakor ne v vzročen j ul), vsa pažnja naj bo osredotočena samo na žogo. Kakor hitro pride žoga v doseg lehti, suni naprej gor proti prihajajoči žogi in jo odbij. Ce je prihajajoča žoga nizka, napravi čep ali poklek, zato da bo žoga kolikor mogoče v položaju predročenja gor, ker jo tako najlažje in najsi-gurneje odbiješ. Žogo moraš odbiti, ne pa vreči ali potisniti; lehti se pri sunku ne napno popolnoma in jih zadržiš uločene! Smer odbite žoge bodi lok v smeri naprej gor, žoga naj leti precej visoko, da bodo imeli so-igrači čas, pripraviti se na odboj. Nikoli ne smeš potisniti žoge v vodoravni smeri ali pa celo navzdol, proti tlom! V glavnem imamo dvojno odbijanje: zgornje in spodnje. Pri prvem, ki ga izključno vadi, pokrčene lehti napnemo, pri drugem pa napete lehti pokrčimo; pri zgornjem odbijanju je začetni položaj lehti pokrčenje predročno dol ven, pri spodnjem pa navadno uločenje predročno dol. Drugo odbijanje, kjer odbijamo v glavnem z dlanmi, uporabljamo le za zelo nizke in močne žoge, je precej nesigurno, težko in ga za sedaj še nikakor ne vadi! Po tej vadbi preidi na drugo fazo, ki stremi za tem, d a dobi telovadec občutek podajanja žoge na zaželjeni prostor. Imamo zopet krog, vendar naj bo razdalja med igrači nekoliko manjša (sl. 2). Št. 1 poda žogo št. 2, ta št. 3 itd., dokler ne dobi žoge št. 7, ki jo poda igraču št. 1, nakar se vse ponovi. Tu velja vse isto kot pri prejšnji obliki, novo in važno pa je sledeče: 1. žoga naj bo podana tako točno, da se igraču, ki jo bo odbil, ne bo treba premakniti z mesta in 2. žoga naj bo zelo visoka. Za dobro igranje odbojke je n ti j n o poti' e b n o izredno točno podajanje. Imamo moštiva, ki igrajo odbojko že mnogo let, igrači so dobri, zanemarjajo pa sistematično vadbo podajanja in zato ne pridejo nikamor naprej. Vsi igrači vrste morajo znati točno podati najmanj na razdaljo 9 m; seveda tega ne boš dosegel takoj in se tudi radi tega ne smeš obotavljati, vendar stalno vadi in opozarjaj na res točno podajanje, ki je bistvena poteza dobre igre! Leteča žoga naj ima pot loka in naj bo precej visoka; njena sila pa naj bo po možnosti taka, da bo na mestu, kjer jo bo igrač odbil že precej majhna, da se bo torej lok nagibal k tlom. S tem namreč ustvariš soigraču pogoj za dobri odboj! Tretja oblika je izpopolnitev druge in ima poleg te še dvojen namen: dosegli bomo še bolj točno podajanje in srednji igrač se bo že navadil stalne p a ž n j e in podajanja žoge v različne smeri. V sredino kroga postavimo igrača, ki se po absolviranem podajanju v vrstnem redu menja (sl. 3 a in b); igrač a) poda žogo a) Pred izmeno b) Po izmeni št. 1, ta mu jo vrne, nakar jo a) poda št. 2, ki mu jo zopet vrne itd. Ko pa a) poda žogo št. 7, vskoči takoj na njegovo mesto št. 1 in že prejme žogo od št. 7 in jo takoj poda a), ki je zavzel njegovo izpraznjeno mesto. In tako gre potem po vrstnem redu dalje, torej gre št. 1 na mesto št. 2, ki odide v sredino itd. Poleg pažnje, ki jo polagaj na odbijanje z obema rokama, s prsti, na namestitev telesa, na smer odbite žoge in sploh na bistvenosti, ki sem jih dosedaj omenil in ki tvorijo podlago odbojki, pazi tu zlasti >na točno podajanje, ker bo drugače potek igranja kmalu prekinjen. Srednji napravi vedno majhen zasuk telesa proti naslednjemu igraču in sicer takrat, ko mu je že žoga precej blizu; napačno je zasukati se z žogo na rokah, kar bodo delali nekateri, ali p a c e 1 o sploh ne napraviti zasuka. Naravno je, da boš po odbiti žogi napravil obrat proti igraču, kateremu si žogo odbil. Ta oblika je zelo uporabna tudi za druge načine, ki jih bom omenil pozneje. Seveda je srednji igrač lahko stalen in potem ni izmene, vendar je boljša izmena, ker se potem vsi igrači v krogu vadijo enakomerno. TU. ‘Prefog VADBENE URE ZA DECO OBOJEGA SPOLA 39. ura. Osnova: Raz gibanj e s hojo in tekom v obratno smer premikajočega se mostu. Izpadi. Vis, vzmik spredaj in sevlek na dosežnem drogu. Potiski iz kroga; tekma vrst. Skok v višino z zviševanjem vrvice. Metanje ž o g e v koš (predvaje za koškanje). Razgibanje. 1. U razvoj zbor! Na desno! Napred stupaj! Napravite most! (Pari se primejo za roke in roke primerno dvignejo, da ne ovirajo onih, ki tečejo pod mostom.) Na dani znak s piščalko se čelni par spusti na roke in steče pod premikajočim se mostom ter se čim hitreje uvrsti za mostom, enako sledi drugi, tretji par itd. (Vsak naslednji par naj steče v začetku samo na znak, drugače nastane zmešnjava, ker se nekateri ne znajo hitro zopet sprijeti in uvrstiti v most.) 2. Isto s hitrejšim korakanjem telovadcev, ki tvorijo most. 3. Isto s tem, da pari hitro drug za drugim stečejo pod mostom. 4. Isto, a dvojice se morajo pri podteku držati za roke. 5. Isto, a most se pomika s počasnim tekom. < <] <] <• •f—HC A tv A O v A A A <