^■Jf
f
Togska na Turškem
Obsega: iistaje v Hercegovini, vojsko Srbov, Črnogorcev in Rasov s Tnrčijo,
slednjič
zasedbo Bosne in Hercegovine po slavni avstrijski armadi.
1875 do konca leta 1878. .
-
Za priproRto ljudstvo spisal
^TAKO^B 5»LLEŠOVEC|. (S podobami.)
-^-rar-asrsrs-1 ---—
V Ijnliljani 1878. ZALOŽIL JANEZ GIONTINI.
Tisk .Narodne tiskarne".
Onemi Filipovid
Tojsh m Turškem
od leta 1875 do konca
Obsega
Začetek ustaje v vojsko Srbov, Črnogorcev in
slednjič
zasedbo Bosne in Hercegovine po slavni avstrijski armadi.

Za priprosto ljudstvo »pisal
^TAKO^B S^lLEŠOVECI. (S podobami.)
V Ljubljani 1878. ZALOŽIL JANEZ GIONTINI.
Tink „ Narodnu tiskarne".
Prejeto od urada za upravljanje imovin« upornikov
©3003S3S3
Kratka beseda bralcem.
Dogodbe zadnjih štirih let na jugu, ki so dale zemljevidu turških dežel vso drugo podobo, so velike važnosti vzlasti za Avstrijo in nas Slovence, ki smo se jih vdcleževali ne le z duhom in sočutjem, marveč tudi dejansko in z orožjem, ter sledili jim z vso pozornostjo. Novice iz bojišča so dohajale v palače in mestne hiše. pa tudi v koče po oddaljenih krajih, vsakemu so bile enako mikavne. Zato dobro vem. da v tej knjižici ne bo vsakemu kaj novega, še ne znanega, ker so vse dogodbe popisovali že domači in tuji časniki.
Vendar mislim, da bo ta na kratko sestavljena vrsta dogodjajev na jugu marsikomu po volji, da si preganja dolge zimske večere s prebiranjem te knjižice, namenjene posebno priprostemu ljudstvu, ki ni imelo časa ali prilike brati poročil po časnikih. Ti namreč ne prihajajo v vsako vas, v vsako hišo, tudi se na dolgo raztegnjena poročila lajše pozabijo — vzlasti o dogodbah, ki se vlečejo po več let.
i*
Taka poročila tudi niso namenjena in razumljiva vsakemu in težko je priprostemu bralcu obdržati vse dogodbe v spominu tako, da vrsta ni pretrgana. S površnim popisom in kratko sestavo vsega tega mu bode morda bolj vstreženo.
Sestavil sem knjižico tako, da je kolikor mogoče na malem polji jasen pregled ustaje, srbske, črnogorske in ruske vojske s Turčijo, slednjič pa tudi zasedbe Bosne in Hercegovine po avstrijski armadi, kolikor je dozdaj dognana. Pri tem se mi je zdelo potrebno, podati tudi nekoliko natančneji popis nekterih krajev in dežel, vzlasti Bosne in Hercegovine, ker bote ti za nas postali važneji.
Razume se samo po sebi, da vse to potrebuje veliko več prostora, kakor ga je v tej drobni knjižici; zato se zanašam na prizanesljivost prečastitih bralcev, če bo v nji marsikaj pomanjkljivega; vsaj bo za mano prišel že še kdo, čegar spretnejc pero bo podalo slovenskemu ljudstvu popolnejšo zgodovino te vojske, ki še morda dolgo ne bo končana.
Namenu svojemu sledeč je ta knjižica o onih dogodbah, ki so za slovensko ljudstvo manj mikavne, pa tudi o krajih nam preveč oddaljenih — bolj površna ; nekoliko obširneja je o popisu zasedbe Bosne in Hercegovine po avstrijski armadi, kolikor je namreč mogoče to do zdaj, ko še ni natančnih poročil iz zanesljivih virov in ko zasedba še ni končana; morda bo o tem treba še kakega dodatka, ker na
juga žij&vica turškega upora še ni popolnoma po* gašcna, marveč še tli pod pepelom.
Vendar je danes vsakemu očitno že to, da bo turški polomcsec zginil z Evrope, ker tu za divjaštvo ni prostora.
Če bo treba tej knjižici kaj dodati, gotovo bodo to le novice o dogodbah, kterili bo vsak Slovan in vsak pravični človek vesel.
Iz teh ozirov priporočam to drobno knjižico slovenskemu ljudstvu — nadjaje se, da bo sprejeta s tisto dobrovoljnostjo, s ktero je podana.
Pisatelj.
O Bosni in Hercegovini nekoliko.
Bosna obsega 1060□ (štirjaških) milj. Meja jej je ob severu Slavonija po reki Savi, Hrvaška deloma po rekah Uni in Glini, deloma po suhi meji; na vzhodni strani drži se Srbije, od ktere je ločena le po rekah Drini in Ibaru, nekoliko tudi po gorah. Ob jugu se dotika Kumelijc, Albanije in Črnegore, ob zapadu pa sega do jadranskega morja in Hrvaške, od ktere jo loči deloma gorovje, deloma pa reka Una.
Ta dežela je zelo rodovitna, zavoljo obilnih voda ugodna posebno za živinorejo in poljedelstvo. Ni treba velikega truda pri obdelovanji, guoja skoro ne poznajo, in vendar zemlja poplačuje stoterno ves trud vzlasti v gorenji ltosni. Povsod raste pšenica, rež, ječmen, oves, posebno pa turšica, ob kteri ljudje največ žive. Prideluje se tudi sočivje in sadje, vzlasti slove po svetu bosenske češplje, iz kterih se kuha najboljša slivovka. Nahaja se pa tudi južno sadje, posebno v Hercegovini skoro tako, kakor na gorenjem Laškem, tudi tobak močno sade. Po nekterih krajih rodi celo vinska trta, pa že bolj proti Her -cegovini; da vinoreja ni na višji stopinji, krivi so Turki, kterim vera prepoveduje vino.
Dobro splačuje se živinoreja, ker je dežela zii-njo kakor nalašč. Prebivalcev je premalo, torej tudi v primeri premalo polja, tem več pa pašnikov, ki so zavoljo obilne moče zelo mastni. Goveje živine pleme je do zdaj jako
— 8 —
zanikemo, ker turška vlada za povzdigo živinoreje ni prav nič storila. Zato so kravice malo veče od naših koz, zato tudi goveja živina ni veliko vredna in ne nese toliko, kolikor bi nesla, če bi se dol spravila boljša plemena, posebno Be^janska, Muricodolska ali vsaj taka, kakor jih imamo po Slovenskem.
Na višji stopinji je konjereja, ker zavoljo slabih potov skoro vsak jaha, kdor zmore konja. Konjiči so pač manjše vrste, vendar pa krepki, se ne vtrudijo kmalu in varno stopajo.
S svinjerejo se pačajo veliko, a le kristjani, ki plačujejo od te živine poseben davek. Zavoljo obilnih hrastovih in bukovih gozdov je reja lahka. Ovac je po ne-kterih krajih veliko, a volna le sicdnje vrste, ker rede drobnico bolj zavoljo mesa. V Hercegovini je zavoro goratih krajev veliko koz, ob kterih revnejše ljudstvo živi. S čebelami se mnogo pečajo in pridelujejo veliko medu in voska. Perutnine je povsod veliko in je gla/napiča bogatejim. Po goratih krajih itnnjo tudi mule.
Dežela je bogata raznih r u d, posebno železne; razen te se nahaja zlata, srebrna, kuprena ruda in razne vrste kamni. Kar je Turek deželo posedel, je rudokopje zaspalo, kakor sploh vse delo. Kadar bodo radokopi odprti, bo od njih veliko dobička.
Trgovina je že precdjj izdatna, čeravno ni žc na taki stopinji, kakor bi lahko bila. Vzrok temu so slabe ceste in splošna nevarnost po njih. Železnica je zidana dozdaj še le od mesta Novi do ISanjelukc in od Mitrovice do Soluna. Zdaj se jih bo že še več zidalo.
Tovarn (falirik) dežela nima, pač pa rokodelcev, ki izdelujejo večidel le za domače ljudi potrebne reči. Rokodelstvo je med kristjane in mohamedance razdeljeno tako, da smejo ti le to, a oni le drugo izdelovati)
n. pr. krznarji, krojači so le kristjani, strojarji, sedlarji, jer-menaiji, koflaiji pa le mohamedanci. Napredovali pa niso nič, marveč vse je ostalo na tisti stopinji, kakor je bilo pred sto in sto letini.
Za lov je veliko raznovrstne divjaščine in perutnine, v Bosni je zavoljo obilnih rek tudi ribštvo zelo razvito.
Prebivalcev ima po novejšem številjenji Bosna kakih 1 milijon in 125.000, pa bi jih lahko imela najmenj petkrat toliko. Med temi je okoli 385.000 mohamedancev, ki bivajo večidel po mestih — posebno ob avstrijski meji, 561.000 razkolnikov ali starovercev (nezedinjenih Grkov ki se imenujejo nhrščania), 168.000 katoličanov, 6000 ciganov in 5000 judov. Cigane imajo Turki večidel za ra-beljne. Glavno mesto je S ar a j e v o, ki ima okoli 50.000prebivalcev, po večini mohamedancev.
Hercegovina, o kteri velja skoro vse ono, kar o Bosni, obsega 300□ (štirjaških) milj in ima blizo 200.000 prebivalcev, pa bi jih tudi lahko imela vsaj trikrat toliko. Največ jih je razkolnikov, namreč 180.000, potem 62.000 mohamedancev in 48.000 katoličanov. Glavno mesto je M os t ar, z 22.000 prebivalcev, ki so po večini mohamedanci. Številke te niso natančne, ker turške gosposke niso zmerile zemlje natančno, pa tudi prebivalcev niso preštevale; štele so namreč le odraščene možke zavoljo vojaškega davka, kterega je moral plačevati od 16 let naprej vsak možki, ki ni bil mnhamedanec, ker Tojaki so smeli biti le mohamedanci.
Po vsem tem je razvidno, da so prebivalci teh dežel po veliki večini krščanski, po jeziku skoro popolnoma slovanski, ker tudi do malega vsi mohamedanci govore srbski jezik, kterega Slovenec prav kmalu razume in govori, ker je zelo podoben hrvaškemu. Pišejo pa večidel s cirilico.
— 10 —
Zgodovina teh dežel zadnjih r>00 let je žalostna. Kar so Turki na Kosovem polji, razbili srbsko cesarstvo, bo se vsuli po Bolgariji, potem po Bosni in Hercegovini; od tod so napadali naše dežele in bili strah vsem prebivalcem, ker povsod, kjer so se pokazali, so grozovito morili, plenili in požigali; kar jim je v pest prišlo, so pomolili ali pa v sužnost gnali.
Največ »o trpele po njih hrvaške in naše slovenske dežele, ker so po teh divjali tako, da so prebivalcem še zdaj v spominu. Kadar so vdarili k nam iz Bosne, zažigali so naši po visokih gorah grmade, kar je bilo prebivalcem znamenje, da so se spravili v zavetje, navadno v tabore okrog cerkev; kar je imelo orožje, se jim je vstavilo in bili so večkrat turški roparji tudi s krvavimi glavami v Bosno nazaj zapodeni.
Avstrija je imela s Turki vedne boje nekaj na svojih, nekaj pa na bosenskih in hercegovskih tleh. Tako so naši Turkom večkrat vzeli velike kosove dežele, pa so jih zgubili zopet nazaj. Cesar Jožef II. je imel namen vzeti Turkom vso sedanjo hosensko deželo, pa se mu ni posrečilo, in po miru sklenjenem v Šiščevi (Sistova) so bile odmerjene Avstriji sedanje meje. Iz teh vojsk s Turki sta znana posebno dva junaška avstrijska generala: Lavdon in primrEvgen Savojski.
Po sklepu miru v Šiščevi je toraj Bosna in Hercegovina prišla popolnoma pod turški jarem. In kako težak je bil ta jarem! Naj mi bo dovoljeno, le površno naslikati trpljenje ubogih kristjanov po teh deželah.
Turek je vzel kristjanom vso deželo. Bogati posestniki, graščaki in plemenitaži so se, da niso zgubili svojega posestva, poturčili in se zdaj imenujejo „begi". Tudi drugih kristjanov je popustilo več svojo vero, da so si ohranili človeške pravice, kterih kristjan niina; te imenuje
—11 —
ljudstvo npoturicea, odpadnike, in ti so hujši od pravih Turkov, veči sovražniki kristjanov, kakor oni. (Saj so tudi med Slovenci odpadniki ali renegati, ktere „neinšku-tarje" in „]ahone" imenujemo, hujši sovražniki našega naroda, kakor pravi Nemci in Lahi.) Tisti kristjani pa, ki niso hoteli zatajiti svoje vere, so izgubili vse človeške pravice, vse premoženje in postali »raja", t. j. čeda, živina. Sploh pa Turki vsakega, ki ni Mohamedove vere, imemgejo se „gjavr" (kavr), to je toliko ko nprešič" ali »pes", sami se pa imenujejo »pravoverne".
Vsa zemlja je bila po Turkih razdeljena v tri dele. Prvi del je sultanov; ta zemlja se daje v najem, isto tako druga, ki je verska (vakuf); iz te se vzdržujejo turške cerkve (mošeje) in duhovniki (muli in mufti); tretji del je lastnina begov in naseljenih Turkov. Kristjan sme i)iti le najemnik, zemlje si ne sme pridobiti, lastnik ga tudi lahko vsiik hip zapodi iz hiše ali koče. Najemščine pa plačuje toliko, kolikor mu je od meri gospodar. Navaden davek je desetina, ki pa poskoči vel i krat do tretjine; razen tega plačuje kristjan še davek za vojaščino, tudi od vsake živine, celo od kuretinc.
Pa da bi še le samo to bilo, bi že še shajal. Ali vse je veliko ht\je. So pač postave, a kdo mara za-nje! Mohamedanec je gospodar in če greši zoper postavo, kdo se zmeni za to! Uradniki in sodniki, ki se imenujejo „kadiu, so vsi mohamcdanci in po večem pravi Turki, ker kristjanu ni poti odprte do nobene cesarske službe. Sodniki so po večem podkupljivi, kdor več plača, ta ima pravico. Kristjan pred sodnikom še celo ne velja za pričo, ako se mu zgodi krivica, mora si drago kupiti mohamedance. da za-nj pričajo.
O vsem tem tu le par kratkih izgledov.
Turek vkrade kristjanu ovco. Ta gre ga zatožit kadjju (sodniku). „Kje so priče?" se zadere kadi.
- 12 —
Tožitelj pripelje svojo sosede, kristjane. „To so kavri," se zadere vnovič kadi, „ti ne veljajo nič". Kristjan gre in pripeke dva mohamedanca, ki ju je prej dobro plačal za pričanje. Zdaj bi moral biti Turek obsojen. A ta, zvita glava, pride in podari vkradeno ovco kadiju in ta potem že tako zvije, da iz vsega ni nič. Kmalu na to sreča turčin kristjana, ki ga je tožil, in ga na cesti o belem dnevu vstrcli. Prič je vse polno, a kristjan ni sodnijska priča, mohamedanec pa noče pričati zoper njega in če se to tudi zgodi, se da morilcu prilika, da za par tednov kam zgine, in ko je obravnava končana, pa pride in nihče ga več ne nadleguje. Take silovitosti se zgode večkrat, ker mohamedanec sme že od 12. leta naprej orožje imeti in ga tudi ima, kristjan pa ne.
Še drug primerljej. Turek pride h kristjanu in njegova žena ah hči mu je všeč. „Tvojo ženo je Mohamed nadaril s telesno lepoto, ti je nisi vreden, jaz jo bom vzel," veli beg in gorje kristjanu, če se temu vstavlja! Isto tako je pri hčerih; če je ktera begu ali kakemu drugemu Turku všeč, vzame jo z lepo ali z grdo, in jo ima tako dolgo, dokler se je ne naveliča, potem jo pa pošlje domu nazaj. Če se oče, mož ali brat temu vstavlja, ga ali pri tisti priči posekajo, ali ga pa zapro, da ne vidi nikdar več belega dne, ker ga snedo podgane in uši, če ne pogine lakote. Pritožba zoper to ne velja, ker je do Carigrada in do — sultana daleč.
Tretji izgled. Kristjan sije s pridnostjo nekaj pridobil, da ima živino in tudi nekaj gotovega premoženja. To ve Turek in ker mu kar naravnost ne more do kože, najame si prič in ga zatoži rovarstva in zarotbe zoper sultana. Turška gosposka prime kristjana in ga zapre, morda celo na smrt obsodi; pa naj bo to ali ono, kristjan zgine in Turku, ki ga je tožil, dajo njegovo premoženje. Tako se
— 13 —
je zadnja leta velikrat godilo posebno po Bolgariji, pa tudi v Bosni; sodba je bila kratka, čez par ur so zatoženi že bili obešeni ob cestah za strah in svarilo drugim.
Takih resničnih izgledov turške pravice bi lahko naštel še več, pa naj zadostijo le ti, ker drugače ne pridem do konca.
Kristjan pod turškim jarmom res ni nič druzega, ko živina; delati mora za Turka in vesel biti, da ga ta le živeti pusti; Če bi ga za svojega delavca ne potreboval, bi bilo po Turčiji še veliko manj kristjanov kakor jih je. Toda kakor mi potrebujemo živino za delo in jo zato tudi redimo, tako Turek ni maral pokončati vseh kristjanov. On sam je len, ne dela, posebno polja ne obdeluje. Dokler je mogel pleniti po Evropi, ni tako maral za krščansko „živinoa; ali zdaj, ko mu je pot zaprta, potrebuje kristjanov, da zii-nj delajo in državi davke plačivjejo.
Nasledki tega so pač ti, da zemlja peša in narodno blagostanje trpi. Kristjan je malokteri bogat; čemu li? Za-se ne dela, le za svojega sovražnika in zatiralca. Če bi si s svojim tmdom kaj pridobil, je to le toliko časa njegovo, dokler more skrivati pred Turkom. Zato dela le toliko, da plača svoj davek in preživi sebe in rodovino. Bogastva ne kupiči, ker ve, da mu Turek vzame lahko vse, kadar hoče. Kako vse drugače bo, ko bodo vsi prebivalci imeli enako pravico! Zavest, da to, kar si s svojim delom pridobi, bo njegovo, spodbujala bo krepke roke prebivalcev teh dežel k pridnosti in izkopavali bodo zaklade, ktere jim rodovitna in spočita zemlja v taki obil-nosti ponuja. Res, turške sile oprostene slovanske dežele bodo zlate dežele za pridne roke, ne bo treba več hoditi v Ameriko sreče iskat.
To, kar sem tu površno povedal o Bosni, ker je ta za Slovence in Avstrijo najvažnejša dežela, velja po večini tudi o drugih deželah evropske Turčge. Da to ni življenje
— 14 —
za ljudi, bo pač vsak rekel. Čudil pa se bo tudi temu, da so tako krepki ljudje, kakor so Slovani, ta jarem do zdaj nosili. Pač le tako trdne kosti, kakor so slovanske, morejo vse to prestati, vsak drug narod bi bil pod tako težo zgrudil se in ne bilo bi več sledu o njem. Ako bi bili Turki zadeli ob manj trdne narode, kakor so Slovani, davno bi bila Evropa že njihova. Slovani so bili jez povodnji turški, to jasno in glasno priča zgodovina.
Toda struna prenapeta poči. tudi slovanski vrat se je naveličal težkega turškega jarma in poskušal večkrat znebiti se ga. Če bi bila Evropa Slovanom hvaležna, bi se bilo to zgodilo že pred 50 letmi. Ali osoda slovanskega naroda je ta, da ga vsak drug sovraži, ker se ga boji deloma zavoljo nespridenega značaja, deloma zavoljo njegove silne plodovitosti. Zato je tudi ostala Turčija v Evropi, dokler slednjič ni splošni duh časa prisilil evropskih vlad, suniti to gnjilobo iz svoje srede.
Do leta 1826 so kristjani radi ali neradi prenašali turško silo; gledali so pač po Evropi in čakali pomoči, a ni je bilo; toraj so sklenili: „ boljša smrt, kakor tako človeka nevredno življenje", in jeli se z orodjem upirati Turčiji ter skušali pridobiti si človeške pravice. Toda Evropa ni imela usmiljenja za-nje, bili so v boji sami proti silni moči Turčije, ki je vsak upor zadušila in krvavo kaznovala.
Pa čeravno je tekla slovanska kri kakor potoki, duha turška sila ni mogla umoriti. Skoro vsakih deset let so poskusili spravit se izpod turške sile, ki je (loki-pela do vrha. „Drugi narodi imajo življenje človeško", so si mislili, „zakaj bi mi imeli življenje živinsko V Vsi drugi gredo naprej, nas pa Turek drži pri tleh. Tudi mi zahtevamo človeško osodo, da se more razvijati naš duh, kakor se razvija duh vseh drugih evropskih narodov,"
— 15 —
A kaj bodo reveži sami storili! Nimajo orožja ne denaija kupiti si ga. Vsak upor bo zadušen, kakor vsi prejšnji, in kazen bo grozovita, turški meč bo sekal, da bo joj!
Dolgo časa že so reveži zavidljivo se ozirali po Srbiji in Črnigori, ki ste bili znebili se turške sile, — prva po pomoči evropskih vlad, druga po svoji hrabrosti in dobro-voljnosti mogočne Rusije. Do Rusije je toraj zaupanje usmiljenja vrednih tlačanov; ker je pomagala bratom Srbom in Črnogorcem, usmilila se bo tudi drugih turških Slovanov, ki so jej po jeziku in veri bratje. Upali so tudi na Avstrijo, ker v nji živi več ko polovico Slovanov. Stara pravljica je še med njimi, da je avstrijski cesar tudi njih car, in da je Bosna in Hercegovina bila vzeta mu le po krivici.
Vse to je bilo vzrok, da so leta 1875 vzeli orožje v roke in uprli se turški sili. Tako sproženo pero je zagnalo potem kolo vse Evrope.
Od pofcetka ustaje do vojske Srbov in Črnogorcev s Turčijo.
„V Hercegovini je punt/ — tako je zavrišalo po vsi P'vropi v začetku junija leta 1875. Akoravno so sovražniki slovanskih plemen, pri nas v Avstriji vzlasti dunajski ustavoverci in Magjari, dušili to novico in jej niso pripisavali zgodovinske važnosti, je pa vendar tem močneje pretresla slovanski svet; kmalu so pokazali tudi drugi narodi, posebno Lahi, Francozi, Švajcarji in celo daljni Amerikanci gorko sočutje za uboge trpine na Turškem, ki so zanašajo se na pomoč vseh pravičnih ljudi prijeli za meč, da otresejo neprensljivi turški jarem in s tem stopijo v vrsto drugih prebivalcev Evrope, ali pa umro.
Prej je bilo že rečeno, da je moralo priti do punta, — ali da se bo to tako naglo zgodilo, tega ni nihče pričakoval. Najbližji vzrok so bili Turki sami, posebno siloviti paša Derviš. Turki so že slutili, da nekaj vre, a hoteli so zatreti vse z neusmiljeno grozovitostjo. Derviš je ukazal ubiti vsacega Ilercegovca, ki bi ga ponoči kje zasačili, pričelo se je klanje in natikanjc živih na kolce, kjer so ginili počasne, a grozne smrti. Davki so se brez prizanašanja pobirali, tisti, ki niso nič imeli in nič pridelali, so morali plačati po 20 kr. od glave, kdor ni imel nič druzega, ko 10 prstov na rokah, plačati je moral po 1 gld. 70 kr. do 7 gld. od svoje obrtnije, razen tega pa še vsak moški od 12. do 10. leta po 1 gld. 20 kr. vojnega
— 17 —
davka. Tak je bil le uradni ukaz, pa uradniki so ravnali še vse huje. Gorje oniin, ki niso imeli plačati! Veljali so za upornike, ktere so brez odloka pobrali. Tako so grozovito umorili nekega „ brata" Kar avla, na kterega so bili jezni zato, ker se je bil šel na čelu nekterih drugih Hercegovcev poklonit našemu cesarju v Dalmacijo, ko je ta po qji popotoval.
Zavoljo tega se poprime krisljanov velik strah, starčki, ženske in otroci pobegnejo na avstrijsko zemljo, do meseca septembra jih je bilo že čez 100.000 v Slavoniji, Dalmaciji in na Hrvaškem, na Čmogori pa okoli 30.000. Kar pa more nositi orožje, zbere se v čete, ki se potem združujejo in nosijo avstrijske zastave. Povsod doni klic: „živyo naš car Franc Jožef I!" Se ve, da zdaj Turki še huje divjajo, požigajo in more vse, kar jim v roke pride, skrunijo ženske, nabadajo otroke na sablje in so hujši, kakor divje zveri. Kristjani se zarote: „Svobodo ali smrt, pod dušmanina pa ne nazaj. Boj do zadaje kapljice krvi!" Vsak je vzel v roke, kar je imel, sekiro, motiko, vile, puško in jatagan ali nhandžara in pridružil se ustnikom.
Ti pa niso bili več posamezne čete in brez vody, marveč so imeli že poveljnike. Med temi je najbolj slovil Ljubibratič, po rodu Hercegovec, ki pa je bil prq že v srbski službi višji častnik. Prvo in glavno zbirališče so imeli krog Nevesinja, mestica na visoko ležeči planjavi v kotu pri Črnigori. Med vodji sta posebno še slovela Lazar Sočica in Peko Pavlovič.
Ko je novica o ustaji razširila se po svetu, brž so jeli iz vseh krajev junakom na pomoč hiteti za njihovo pravico vneti mladenči in vojaki raznih stanov in narodov; krdelo ustajnikov se je množilo po dobrovojjcih is Črnegore, Dalmacije, Laške, Švajce, Nemčije, in Hrvaškega in tudi iz slovenskih dežel. Med Slovenci je posebno
2
— 18 —
zaslovel po svojem pogumu Miroslav Hubmayer, Ljubljančan, ki je meseca julija leta 1875, popustivši Svoj stavski posel, drage volje in blazega srca hitel v Hercegovino svoje duševne in telesne moči posvetit pravični reči. Bil je podčastnik pri naših topničarjih, toraj orožja že vajen in je Hercegovcem dobro došel. Spoštovanje njihovo si je pridobil s svojo izobraženostjo, še bolj Pa s svojim nenavadnim pogumom. O zadnjem tu le en dogodek.
Skonca je manjkalo ustajnikom vsega, posebno živeža, orožja in strcljiva, zato niso mogli vzlasti proti turškim trdryavam in stražnicam (ki se „fortezzeu in „kule" imenujejo), nič kaj opraviti, ker niso imeli topov (kanon). IIubmayer je pa vendar dobil nekje majhen top in s tem streljal v turško trdnjavico Dri eno, kjer je bilo kakih 30 mož posadke. Krogle si je sprot ulival in spuščal jih v zid, da je fcdolbil luknjo; potem se je ponoči s kakih 30 funtov težko dinamitno patrono splazil se do zida, jo vteknil v luknjo in prižgal nit, da bi trdnjavico razdjal. A vojak turške posadke opazi to, sune patrono iz luknje na tla in pogumni IIubmayer je v nevarnosti, da se pod jim razleti in ga raznese. Patrona poči, njemu se nič ne zgodi, a zbudi se vsa posadka in strelja za bežečim, ki pa vendar odteče nepoškodovan, čeravno so letele sovražne krogle za njim kakor toča na debelo. S tem in svojo srčnostjo, ker se ni bal nobene nevarnosti, si je pridobil ne le ol>čudovanje ustajnikov, ampak zaslovelo je njegovo ime po svetu, tako, da je bilo brati ga po vseh časnikih. —
Toda ne le po dobrovojjcih, ki so sami hiteli na bojišče, je ustaja našla podporo, sočutje za nesrečneže se je pokazalo očitno aH skrivno po vsej Evropi.
Avstrija, čeravno po svoji slovanskemu živclju neprijazni mažarski politiki zadrževana od očitne podpore
— 19 —
turških kristjanov v boji, je sprejemala begune in dovolila hrepeneči slovanski krvi vsaj toliko, da so se smeli snovati odbori in društva v podporo na našo zemljo turški sili ušlih krščanskih begunov in ranjencev. Takih družeb in odborov se je kmalu ustanovilo veliko, posebno po Slovenskem in ob turški meji. Da je bilo slovansko prebivalstvo vneto za pravično reč, to so kazali obilni darovi v denarji in blagu, ki so odborom dohajali od vseh strani in pošiljali se za odločene namene. Glavna odbora sta bila v Ljubljani in v Zagrebu. Tudi Čehi so veliko darovali.
Predno grem naprej, omenim naj še obnašanja dunajskih, mažarskih in naših Turčinov o tej priliki.
Mažarski rod je enako Turkom pridrl s silo v Evropo hi se tu naselil med Slovani, ktere je pregnal iz njihovih dežel; ta naroda sta oba iz Azije doma, toraj nekaka pobratima po duhu, ker si prizadevata zatirati Slovane. Unanja politika je v Avstriji bolj mažarska, kar je državni minister Andraž, ki se po mažarski piše „Andras8y", po rodu pač Slovak, a po duhu Mažar. Na Dunaji in v Pešti se Slovanov boje, Mažari posebno Srbov, zato so brž potegnili s Turki in zaprli meje, da niso mogli ljudje in orodje ustajnikom na pomoč; kar jih je pa sem ušlo, so jim pobrali orožje in jih tudi zapirali.
Največ in najhujših sovražnikov so imeli pa slovanski uporniki na Dunaji — posebno po tistih nemških časnikih, ki so v judovskih rokah: po teh se je ravnalo veliko me* ščanskih prebivalcev in višjih politikarjev. Res, človeku bi se bil skoro žolč razpustil, ko je bral, kako so ti ljudje fcasramovali in obrekovali uboge trpine na jugu. Rili so jim tolovaji, morilci, ušivi, neomikani ljudje, ki so bolj podobni svinjam, kakor ljudem; kdor je to bral in ni vedel, zakaj tako pišejo, je res imel usmiljenje s Turki, ktere so tako poveličevali, kakor da bi bili naj veča sreča za Evropo.
a*
— 20 —
Da so jiujje tako pisali, temu sta bila razen prej omenjenih še dva druga vzroka. Jud je namreč le barantač, denar mu prva reč. Turška vlada v Carigradu je že toliko prebrisana, da ve, koliko denar stori, in marsiktero pero je bilo po nji popkupljeno, da je za Turčijo poganjalo se. Vrh tega je v Avstriji veliko denaija naloženega v tur-Skih srečkah (Tttrkenlose); vsak, kdor jih ima kaj — in takih je veliko, se je tresel za svoj denar, kajti če Turčija propade, kdo bo plačeval obresti, kdo povrnil denar! Toraj le na vso moč podpirati Turčijo, da ne pogine, ker če se to zgodi, kdo bo dal kaj za ta papir!
To so bili vzroki, da je imela Avstrija le mrzlo srce za turške kristjane in jih gotovo bolj zavirala, kakor jim šla na roko, čeravno so jo na pomoč klicali in jej ponujali deželo. Če bi bila takrat vslišala njihov klic in storila to, kar storiti je bila tri leta pozneje primorana, če bi bila namreč takrat že šla z vojsko v Bosno in Hercegovino, ne bilo bi se prelilo toliko krvi in ne potrebovalo toliko denarja; vrh tega bi si bila tudi srca Slovanov bolje pridobila, kakor zdaj, in turški kristjani imeli bi veče zaupanje do nje; kajti po vsem, kar so bili prej skusili, se je njihovo navdušenje za našo vlado zdatno ohladilo.
Ta bkok v politično stran se mi je zdel potreben zavoljo veče jasnosti onega, kar se je zgodilo pozneje, ker dandanes peresa diplomatov odločujejo skoro toliko ali še več, kakor nasledki srečnega ali nesrečucga vojevanja.
Za Hercegovci so prijeli za orožje kmalu tudi Bošnjaki krog Kostajnice v tako imenovani turški Hrvatski ob avstrijski meji. Skonca se jim ni nič kaj dobro godilo, ker jim je manjkalo vsega, najbolj pa orožja. Svoje tabore so imeli večidel po gozdih, od koder so nadlegovali turčine. Tudi Ic-sčm je šlo več slovenskih mladenčev iz raznih krajev, največ iz Ljubljane. Ali Bošnjaki so bolj
— 21 —
nezaupljivi od Hercegovcev, ne marajo tujcev in tako so se ti zopet nazaj vrnili po nekterih praskah s Turki. Ljubljančan Mejač, stavec, pa je tu prišel Turkom v pest in je bil poldrugo leto pri njih vjet; ravnali so ž njim še huje kakor po živinski. Kako pa so divjali Tur-čini z drugimi kristjani, se ne da skoro popisati; kazala so to grozno razmesarjena trupla povsod, kjer so bili, odsekane in na kol natakojene glave, porezani nosovi in ušesa itd. Najgrozovitneje so bile čete bašibozukov, to je nerednih vojakov; ti niso nikjer nič živega za sabo puščali. Glave Turki kristjanom sekajo proč zato, ker po njih veri človek brez glave ne more v raj. Ni toraj čuda, da je tako divjanje razkačilo tudi ustajnike, ki so potem umorjene brate enako kruto maščevali nad Turki, kteri so jim v pest prišli. Vojskovanje je bilo povsod na življenje in smrt, prizanašalo se ni nikomur.
Vkljub velikim zaprekam se je ustaja čedalje bolj množila posebno zato, ker so kristjani upali na pomoč Črnegore in Srbije. Toda te ni bilo še kmalu, bili so politični zadržki od zunaj, od Avstrije in Rusije, ki ste držali obe. Črnogorski knez Ni kit a (Nikolaj) je svoje orle komaj brzdal, nikakor pa jim ni mogel hm ni ti, da ne bi bili hodili upornikom v Hercegovino na pomoč, srbski knez Milan pa se je ravno ženil, toraj ni imel posebnega veselja do Vojske, čeravno je narod glasno upil po nji.
Sredi meseca septembra istega leta so vodje upornikov, med njimi tudi tast črnogorskega kneza Vukotič, sestavili pismeno vse, kar tirjajo od Turčije, namreč: enake pravice z mohamedanci, samostojnost pod vlado kneza iz kake evropske vladarske rodovine ter sploh svobodo, kakoršna gre človeku; Turčijo hočejo pripoznati za nadpokroviteljco in plačevati jej tribut. (To bi bilo tako, kakor na Črnigori in v Srbyi.) Svojo tirjatev so sklepali z
— 22 —
besedami: .Štiristo let smo bili raja, četa mrli, odslej pa hočemo biti ljudje; v to nam Bog pomozi!"
Res, malo so hoteli kristjani imeti od Turčije, a naprej je bilo videti, da jim še tega ne bo dovolila.
O istem času so se v Mostaru zbrali pooblaščenci evropskih vlad k posvetovanju, kako bi se med Turčijo in uporniki napravil mir, da ne bi bilo treba veče vojske i ali mešetanje je bilo tu prazno delo, ustajnikov vodje niso hoteli tje priti, ker Turnji niso prav nič zaupali. Tako se je vse razbilo, vojskovanje trajalo naprej, čete ustajnikov pa se čedalje bolj množile. Dobivale so zdaj tudi od vseh krajev orožja in živeža, tako da so bile že zadosti trdne. Turki so to skusili večkrat v krvavih bitvah, posebno v Hercegovini, kjer so bili skoro zaporedoma grdo tepeni poleg Nevesinja in Trebinja.
Kmalu so imeli uporniki skoro vso Hercegovino v rokah razen glavnih mest in skusili napraviti zvezo med seboj in bosenskimi ustajniki. Takrat je tudi Hubmayer v Bosno šel kot njihov poslanec, pa nič opravil, ker bo-senski ustajniki sami med sabo niso bili edini. Razpor je delal srbski pretendent Karažorževič, ki je hotel menda postati bosenski knez. Slednjič so pa uporniki spoznali njegove osebne namene in ga spokali. Potem je bila med njimi zopet edinost, ki vsako reč krepi.
V bojih po Hercegovini so Turki zgubili sila veliko ljudi ne le po orožji, marveč tudi po raznih boleznih in pomanjkanji, ker turška vlada za svoje vojake res slabo skrbi. Toda to jih ni toliko zadelo, kakor neka druga reč: prvi bankerot. (Bankerot je takrat, kedar država ni več v stanu, plačati obresti od svojih dolgov, toraj še manj dolgove same.) — Že takrat je imela Turčija čez 500 milijonov dolga, največ na Angleškem. Od tega je plačevala čez 110 milijonov obresti, največ Angležem (okoli
— 23 —
70 milijonov). Teh ni mogla več plačati, toraj je rekla, da mora vsak, kdor ima kako turško obligacijo, za tretjino od-jenjati. Se ve, da je po tem tudi veljava turških obligacij znižala se za tretjino in še več, ker so Turki tudi obresti plačevali le v papirji, ne pa v zlatu, kakor so bili obljubili tistim, ki so jim posodili.
Zavoljo tega je bilo razkačenih veliko ljudi po Evropi, Angleži pa so se začeli vnemati za Turčijo, ker jim je šlo za denar. „Če bo šlo tako naprej — so si mislili — smo nazadnje ob vse, kar smo Turkom posodili, ker za-nje nam ne bo nihče plačeval." Kakor toraj bogat štacunar pomaga kramarju, če misli rešiti še nekaj tega, kar mu je dolžan, tako so tudi Angleži jeli podpirati Turčijo, da bi popolnoma vsega ne zgubili. To ravno je vzrok, da je bilo toliko zaprek o tej vojski.
Toda kaj je bilo mar hrabrim ustajnikom za vse ono, kar se je godilo za političnimi plankami! Bili so se in pretepali Turke ter jemali jim vse, kar so zasačili pri njih. Posebno hudo je dobival po grbi Derviš-paša; čeravno je imel desetkrat več vojakov, tepen je bil povsod.
Pričela se je zima in prijatelji Turkov so mislili, da bo zdaj vse ustaje konec. Ali kjer je tekla kri, slovanskega ognja celo zima ne pogasi.
V tem so podale evropske oblasti neke načrte Turčiji, po kterih bi morala nekaj odnehati in dati svojim krščanskim podložnim nekoliko več pravic, nego jih so imeli dozdaj. Ta načrt je sestavil avstrijski minister grof Andraž. Ali Turkom se je že ta mala mrvica pravic preveč zdela, ustajniki pa so rekli, da Turčiji nič ne zaupajo, ker ne drži svojih obljub in jih tudi ne more držati, in tako se je vsa ta reč razbila, čeravno si je tudi ustajnikom ljubi baron It o d i č, cesarjev namestnik v Dalmaciji, veliko prizadeval pregovoriti upornike.
— 24 —
Tako je bilo vse pomenkovanje večjih glav po Evropi zastonj, za njihovo modrost niso marali ne Turki ne ustajniki; Turek hoče na vsak način biti gospodar kristjana, ki mu je pes, kristjan pa ni hotel več pes biti, ampak človek, in tako je ostalo vse v orožji. Turki in kristjani so se za spomlad pripravljali na hud boj. Najmočnejša podpora ustajnikom je bila Črnagora, te so se toraj v Carigradu najhuje bali: zato so črnogorskemu knezu obetali lepe dežele, če bi stopil na turško stran ali vsaj odpovedal ustajnikom vsako pomoč ter zaprl jim Črnogoro. Ali junaški slavjanski knez je odgovoril na to s tem, da je Turčiji odpovedal celo tribut, ki ga je do tje jim še plačeval.
Pa vrelo je še drugje, tudi Rum unij a ni hotela več tributa plačevati. Bolgarov je bilo veliko že na nogah, ker tudi ti niso marali več groznega turškega jarma, v Srbiji je upil narod po vojski, iz Rusije so jeli prihajati dobrovoljci v tolikem številu, da se je že čudno zdelo, in tudi denar, da je bilo videti, da zoper Turka, najhujšega sovražnika krščanstva, je razburjen ves pravični svet.
Komaj je skopnil sneg, že je začelo peti zopet orožje. V Hercegovini je bila največa četa ustajnikov, ki so marca mesca pretepli Turke na Goranskem polji tako, da so jih čez 800 pobili, 1000 pa jih je rako poginilo. Takrat je bila še vojska prav turška, nihče ni nikomur prizanašal, zato so na obeli krajih tudi vjeti morali pod meč' in kristjani so rezali ubitim ali ranjenim Turkom ravno tako glave, kakor Turki kristjanom. Veljalo je namreč še načelo: glavo za glavo.
O tem le nek primerljaj, ki mi ga je povedal čmo-gorsk major v Ljubljani, ko je med premirjem potovajoč v Beligrad dan časa vstavil se v glavnem mestu Slovenije. Bil je politično popolnoma izobražen in govoril veliko
— 25 —
jezikov, le nemškega ne, kar pa nič ne dš, ker za omiko in svetovno vednost nemški jezik ni potreben.
Dogodba, ki mi jo je pripovedoval, je ta-le:
Bilo je v pričetku ustaje v Hercegovini. V nekem selu blizo Trebinja bival je oče kristjan s tremi sinovi in hčerjo — čedno deklico, ki je bila zaročena s čvrstim in pridnim fantom Hercegovcem. V to hišo pride turšk aga pobirat davek za vse sinove. To je bil davek, ki ga ima plačevati vsak kristjan za vojaščino, in ki je tako velik, kakor se agi zdi. Gospodar ni v stanu plačati ga, na to pa reče aga: „Dobro! dokler mi ga ne plačaš, bom vzel tvojo hči za zastavo." Na to da zgrabiti po svojih bričih hčer, da bi jo vzel domu k sebi. Kaj to pomeni, ve vsak, kdor je o Turkih količkaj slišal. Bratje in ženin so tudi naglo spoznali, kaj preti devici, zato planejo po Turkih, a brez pravega orožja ne opravijo nič; nasledek je ta, da dva brata ležita v hipu vstreljena na tleh, oče pa, da bi ohranil še drugim življenje, jih pomiri in reče, da gre sam z ago in bo že iskal pravice. Na to vtihneta ostali brat in ženin, Turki ju pa vendar-le primejo in ženo seboj. Ko vidita, da vjeta svojim ne moreta nič pomagati, skušata le ubežati Turkom, kar se jima tudi posreči. Upala sta, dobiti še nekoliko ljudi, da bi planila nad ago in reSila vjete, pri tem pa pridejo bašibozuki v vas in jamejo divjati po nji, češ, da so se prebivalci uprli. Komaj sta odnesla zdravo kožo, ker sta bila brez orožja.
A kje pomoči ? Podata se v tabor ustajnikov. Ti ju radostno sprejmo in ko jim vse povesta, kar se je zgodilo, se jih pridruži nekaj, ki gredo ž njima rešit očeta in odgnano dekle. Na poti najdejo tam, kjer je stala hiša, pogorišče, bašibozuki so bili selo požgali. Pastir, ktreri k njim priteče, ker so mu bili bašibozuki vse vzeli in pomorili njegove, povd, pa je oni aga najprvi deklico

— 26 —
onečastil, potem pa jo izročil vodji bašibozukov, ki niso daleč od tu. Se ve, da je pri tej novici bratu in ženinu zavrela kri tako, da sta bila skoro ob pamet. Le naprej in le naprej, če druzcga ni, vsaj maščevanje! * Pridejo do prepada in kaj zagledajo na onem kraju! Četo bašibozukov, v sredi njih vodja, dobro znani strahoviti beg, in dva njegovih drugov, med njimi prej imenovani aga, in — in — dva kolca, na enem nataknjen stari oče, na drugem deklica, oba Čisto naga. Okolu nju bo divji bašibozuki plesali in jima upili, naj prosita svojega krščanskega Boga, da ju pride s kolcev snet. Beg in njegovi tovariši so zraven mirno pušili tobak in kuhali si kavo ob ognji, ki so ga žgali pod nogami mučenikoma.
Iirat, ob enem sin, in ženin pri tem pogledu kar divjata. „Nad-nje, nad-nje udrimo!" kričita besna. Toda kaj pomaga to! Le tič bi mogel čez prepad, človek ne. „Pojdi po otaca in sestro," se posmehuje beg, „in ti po nevesto!" Mladeniča pa, ko vidita, da je vse prepozno in zastonj, vzdigneta roki kvišku in kričita čez prepad na ves glas: „Čiy ti oče, čuj sestra, čuj nevesta, grozno vaju bova maščevala. In čuj ti, zverinski beg in tvoji ra-beljni, le zato hraniva še življenje, da ga ugasneva vam. Gorje vam, kedar nama pridete v pest! Kri vaša bo kapljala, kakor crli studenec o suši!"
Od one strani se čuje grozovito posmehovanje, mla-denča odideta, ker ni bilo mogoče priti do Turkov in jih je bilo tudi preveč.
Kmalu potem je bila bitka pred Nikšičem v Dolgi soteski (Duga), kjer je bil Muktar-paša hudo tepen. Mla-dcnča sta posebno pazila na hašibozuke, ker sta med njimi zagledala znanega bega, ago in tovariše. „Ti so najini," sta kričala svojim, „postrelite druge, a ti morajo priti živi v najine roke, da izpolniva prisego svojo."
— 27 —
Res so kmalu potoK-eni drugi, a beg in njegovi tovariši vjeti. Ko zagledajo mladeničev obraze, oblede, a ti ju hitro povežejo in odžetio v samoten kraj. V zadnjih silah je beg obetal zlata za umorjenega očeta in sestro, za nevesto pa celo svojo hči. Vse zastonj! Vse zastonj! Kmalu je bilo kolcev toliko v tleh, kolikor begovih tovarišev, med njimi tudi oni aga, in vse so nateknili na kolce, v smrtnih mukah pa jim tudi rekli, naj jim pride Mohamed na pomoč. Smrt na kolen ni nagla, po tri dni utegne človek trpeti neizrekljive muke, posebno žejo. Vendar sta bila mladenča tako usmiljena, da sta jih prebodla, ko je bila njuna jeza ohlajena. Turek tega ne stori, ampak pusti človeka na kolcu, dokler ne zdihne. Mladeniča sta pozneje pobila še veliko Turkov v vojski, slednjič pa našla smrt, ktere sta očitno iskala. Pokopana sta bila s kupom Turkov vred, ktere sta bila okoli sebe potolkla.
Tako grozno povračanje krivice ni krščansko, a kdo bo sodil to! Še manj pa gre očitati grozovitost turškim kristjanom, ki tega, kar so jim Turki že hudega storili, nikdar jim ne morejo povrniti.
Pa vrnimo se nazaj k ustaji.
Komaj je minula najhujša zima, že je bilo povsod vse živo. Trdnjavi Trebinje in Nikšič so ustajniki vso zimo oblegali. Rešiti in ob enem zatreti vso ustajo so bili spravili Turki veliko armado, okoli 38.000 mož v Hercegovino. A bili so grozno tepeni na Goranskem, kakor je bilo že omenjeno.
Po tem boji je bil po avstrijskih četah vjet vodja Ljubibratič, kterega so odpeljali v Line in pozneje v Gradec, kjer je bil pridržan. Ž njim vred so na meji dalmatinski naši vojaki, ki so morali vsacega prijeti, kdor je stopil čez mejo, vjeli tudi junaško žensko, gospico
— 28 —
Marku s, Holandinjo po rodu. Ta blaga gospica je bila šla s svojim premoženjem med ustajnike in razdelila jim veliko tisučev; sploh je hotela jim vse darovati. Tudi njo so odpeljali proti Lincu, pa ušla jim je v Beligrad in tam zopet podala se v vojsko.
Sploh so avstrijske straže takrat po višem ukazu, da bi se Avstrija ne zamerila Turčiji, tako ostro ravnale z ustajniki ob meji, da so bili vsi Slovani nevo]jni, ker se jim je zdelo, kakor da bi šla Avstrija na roko Turkom, zakletim sovražnikom naše vere in omike.
Vkljub tem težavam pa se je množilo število ustaj-nikov tako, da jih je bilo meseca aprila 1876 že okoli 10.000 samo v Hercegovini. Turkov je bilo do tje samo tam poginilo čez 23.000. Potem je bil pa še Muktar-paša, ki je bil napotil se s 15.000 možmi preskrbet hudo stiskano trdnjavo NikšiS z živežem, v Dugi (Dolgi) soteski tako našeškan, da je izgubil 3000 mož. Morda bi ne bil nobeden ušel, a ustajnikom je zmanjkalo streljiva in so mogli pobijati Turke le s handžarom.
Po Turčiji je takrat že povsod vrelo — nekaj zavoljo neugodnih novic z bojišča, nekaj pa zavoljo slabega gospodarstva v Carigradu. Prvo veče sovraštvo do kristjanov se je pokazalo v Solunu, mestu ob morji, kjer je turška druhal ubila nemškega in francoskega konzula. Konzuli ali vladni pooblaščenci so nedotakljive osebe po vsem svetu, še celo pri divjakih; a kaj se briga Turek za to, kar je drugim sveto! Se ve, da so evropski prijatelji Turkov po tem začeli vendar-le nekoliko z glavami majati tem bolj, ker se je zvedlo, da se Turki povsod pripravljajo morit kristjane. Že so po Bolgariji začeli Črkezi tako zverinsko ravnati z njimi, kakor v Bosni baši-bozuki. Črkezi so namreč divji azijski rod, ktere so Turki naselili med Bolgarce le zato, da jih krotijo. Odlikujejo
— 29 —
se povsod s svojo krutostjo, v vojski so zverinski, a ne hrabri. Najraje so napadali kristjanske vasi, plenili in po-žigali jih, morili prebivalce, posebno neoborožene ženske, starce in otroke, pa jo koj popihali, če je le kolikaj vojakov se pokazalo. Sploh so bili ti in bašibozuki največa sramota turške vojne.
Čeravno so vojni oblaki povsod že lezli izza gora, je vendar evropska diplomacija, ki se je bila v Parizu 1. 1856 zavezala varovati Turčijo, poskusila še ohraniti mir. V Berolinu je bil shod dveh cesarjev in treh državnih ministrov, avstrijskega Andraža, ruskega Gorča-kova in pruskega Bismarka. Ti so po nasvetu Gor-čakovem skovali zopet nov načrt, kako naj bi turška vlada prenaredila svojo ustavo, da bo kristjanom mogoče živeti pod polmesecem. Ali tudi to delo je ostalo prazno. Turki so na ponudbo dali jako čuden in sovražen odgovor. Da bi bil krščanski pes enak mohamcdancu! Nikoli! Prej naj pogine in podere se vse.
V Carigradu je strašno zavrelo. Ulemi (turški duhovniki in učitelji) in softe (dijaki više vrste) so bili spravili na noge ljudstvo, rekoč, da tu gre za Mohamedovo vero. Bil je očiten punt in kristjani so se že bali, da ne bi nahujskano ljudstvo padlo po njih. Toda jeza ulemov se je obrnila najprej proti turški vladi sami. Prisilili so sultana, da je odstavil dosedanjega najvišega ministra, ki se jiin je evropskim vladam preveč prijazen zdel, in izvolil si druzega, mohamedanca z dušo in telesom; s tem se ni dalo več pogajati.
Toda šli so še dalje, odstavili so 30. maja celo sultana Ahdul-Adšida, ga zaprli in 4. junija razglasili svetu, da si je s škarjami žile prerezal in tako se sam umoril. Tega nihče ni verjel, pač pa je vsak vedel, da so ga dali ministri umoriti, kar se je sultanom že večkrat
— 30 —
zgodilo, ker jih je veliko umrlo posilne smrti. Na njegovo mesto je prišel Mura d V.
Tako so Turki umaknili s prestola vse osebe, s kterimi bi se bila morda dala še kaka pametna beseda govoriti. Ustajniki pa že tako niso marali za vse to nič, marveč rekli, da jim je vse eno, kdo sedi na Mohamedovem prestolu v Carigradu, ker vsak je trinog in zatiralec kristjanov.
Po vsem tem ni bilo več odvrniti vojske, za ktero ste bili pripravljeni tudi že Srbija in Črnagora.

Vojska Srbov in Črnogorcev s Tnrki.
V začetku že je bilo omenjeno, da so kristjani silnemu pritisku Turkov uprli se le iz zaupanja, da jim bodo priskočili v boji Srbi in Črnogorci; da proti Turku, ki ga je kakor listja in trave, sami nič ne opravijo, to so že skonca vedeli. Res bi bili Turki s svojo silno močjo, ki so jo pozneje v vojski zoper Rusgo pokazali, lahko zadušili vso ustajo, če bi se bili v Carigradu nekoliko bolje brigali za-njo. Vzdrževala se ni toliko po hrabrosti upornikov, kolikor po nemarnosti Turčije, in ravno to je kazalo, da je gqjila Turčija zapadla že davno zasluženemu poginu, Bog sam jo je bil obsodil.
Vodje hercegovskih upornikov so bili večkrat na Cetinji pri črnogorskem knezu, ki jih je prijazno sprejemal in obetal jim pomoči; a kjer politika govori, mora srce molčati, in to je bilo tudi tukaj. Črnogorci so davno že hrepeneli po vojski s Turkom, a kuez je zavoljo Rusije in Avstrije ni smel pričeti; prva mu je sporočila, da še ni čas za-njo, ko bo prišel, mu bo že poslala podpore, naj se le pripravlja za-njo; Avstrija pa je zavoljo Andraževe politike stala mu vedno za petami in bati se je bilo sitnosti, če bi se za-njo ne zmenil. Tako ni mogel pričeti vojske, pa tudi ne braniti svojim podložnim, da so hodili v Hercegovino k ustajnikom in pomagali jim Turke pobijati.
Skoro enaka je bila s Srbijo, le da so bile tukaj zadrege še veče. Narod je res upil po vojski Turkom in
— 32 —
veliko srbskih dobrovoljcev se je borilo med ustajniki, ali kaj pomaga to! Knez se je bil ravno oženil, toraj mu vojska ni posebno dišala, Rusija, na ktere pomoč se je zanašal, je rekla, naj čaka pravega časa, Avstrije se je bal, da ne bi zasedla njegove dežele, če bi on Turčiji vojsko napovedal; vrh vsega tega pa še srbska vojna ni bila pripravljena za vojsko, o tem so se posebno ruski generali prepričali, ki so šli ogledovat jo. Bila je namreč narodna ali ljudska vojska, ne izurjena, ker je bil vsak vojak na dom preveč navezan. Srbi so tudi že bolj mehkužni, s Črnogorci se nikakor ne morejo meriti.
V obeh državah je prebivalstvo zahtevalo vojsko, ker srd do Ijutega Turka, ki je kristjane povsod tako grozovito mesaril, je bil že do vrha prikipel. Tudi je pokazalo se, da se na mirnem diplomatičnem potu s Turčijo nič ne da opraviti, toraj naj poje orodje. Rusija je v Be-ligrad in na Cetir\je dala znamenje in vojno kolo je bilo sproženo.
Zadnji vzrok nagle odločbe ruskega cara Aleksandra je bil ta-le.
Ruski glavni konzul v Carigradu je naznanil mu, da je Turčila le zato tako trdovratna, ker jo podpihujejo Angleži. Na to je car rekel: „Zdaj je pa tudi mojega miroljuhja konec", ter srbskemu knezu naznanil, da ima Zii-nj pripravljene 4 milijone rubljev. Tudi je prišlo na Srbsko veliko ruskih dobrovoljcev, priprav za ranjence in več generalov, med njimi izkušeni vojskovodja Črnajev. Zdaj pa sta oba kneza, črnogorski in srbski, ob enem napovedala Turčiji vojsko in 1. julija 1876 ste obojih vojni v več oddelkih udarili čez meje. Vrhovna poveljnika sta bila kneza sama, vojvodi pa v Srbiji Črnajev, Cah in Alinipič, na Črnigori pa razen kneza še junaški Božo Petrovič. Glavni načrt obema je bil, zediniti se in tako
— 33 —
odrezati Turke v Bosni in Hercegovini od onih v Bolgariji; zato ste si šli vojni naproti na tistem kraji, kjer je Bosna najbolj skup stisnena, to je ob Bjelini in Zvorniku proti Novemu pazaru, kamor sta se od Srbije napotila Alimpič in Cah, od Črnegore pa knez sam, ki je mahnil jo naravnost proti Sarajevu, pustivši za varstvo Čmegore od balkanske strani pri Podgorici Petroviča s kakimi 10.000 možmi. Na bolgarsko stran proti Nišu se je s Srbije obrnil general Črnajev z glavno armado Osman-paši naproti. Načrt ta je bil lep, zanašali so se tudi na pomoč ustajnikov, posebno Srbi na Bošnjake in Bolgare, kterim so razposlali oklic, da naj se pridružijo jim.
Najprej idimo za Srbi in glejmo, koliko so v boji sreče imeli.
Skonca jim je šlo povsod dobro, Črncev je prodrl naglo do močne turške trdnjave Niš in jo jel oklepati, Alimpič pa do Bjeline, Turki so se jim povsod te-peni umikali in že se je mislilo, da se bodo najmočnejše trdnjave prav kmalu podale, kar se sreča naenkrat ustavi. Osman ima preveliko število vojakov, ktere so Turki do-bili iz Azije in celo iz Afrike, ki so divji kakor zveri, srbski vojaki so še večidel premladi v orožji, Črnajev in Horvatovič kmalu spoznata, da se z njimi ne bo dalo veliko opraviti; vrh tega ni Bošnjakov ne Bolgarov na pomoč in tako se Srbi povsod ustavijo, v nekterih krajih celo umaknejo nazaj ter se močno vtabore. Črnajev jih da neprenehoma vaditi v orožji, da bi pozneje zopet vdaril nad Turke.
Ako bi bili Srbi tako vajeni vojske in orožja, kakor Črnogorci, morda bi bili tudi povsod srečni, ker bi bili Turke lahko prehiteli: tako pa se je nabiralo iu le na* biralo Turka od vseh krajev in jel je zdaj sam siliti proti Srbiji, da so morali Srbi le braniti se, ne več napadati.
2
— 34 —
Le^janin, ki je bil prodiral in podil Turke ob Timoku, moral se je 12. julija umakniti nazaj, ravno tako Črna-jev, ki je dva dni pozneje zgubil celo svojo utrjeno postajo Topolsko. To so bile hude skušnje, a Srbom ni še upadlo srce.
Zdaj so vdarili Turki na več krajih na srbsko zemljo, požigali in morili po svoji navadi, kakor pred 200 letmi, kamor so prišli. Med njimi prvi so bili Črkesi, ki niso nikjer pustili nič živega. Strašno je bilo videti vas, v kteri so bili. Povsod vse požgano, trupla umorjenih naga in svinjsko razmesarjena; celo prašiče so bili postrelili in pobili, da jih kristjanom končajo, ker sami ne jedo svinjskega mesa. Enako ali še huje so ravnali z vjetimi ali ranjenimi vojaki, kterih nobenega niso živega pustili. Tako je nek angleški častnik našel tri ranjene srbske vojake, kterc so bili Turki k drevesam privezali, potem jim vre-zali križe na čelo in zakurili pod njimi, da so se počasi pekli. Ko je Anglež prišel k njim, sta bila le še dva ne-liko živa, tretji pa je v strašnih mukah že bil izdihnil dušo. Brž ukaže Anglež odrezati ostala, a bilo je prepozno, umrla sta kmalu enako prvemu. In vkljub temu so Angleži podpirali Turke!
Dneva 3. in 4. avgusta sta bila za Srbe zopet nesrečna. Tcpeni so bili pri Knjaževci in zgubili veliko ljudi.
Še enkrat se je srbsko orožje potem slavno merilo s turškim, ker je zdaj tudi te navdajala divja navdušenost. Pri Aleksincu so se bili pet dni, skonca je srbski general Horvatovič zgrabil Turke od strani in padlo jih je čez 6000. Ali kaj pomaga vsa hrabrost! Turka je preveč, če pade eden, stopita dva na njegovo mesto in tako tudi ta zmaga ni imela pravega vspeha, Srbi so morali vendar-le povsod nazaj.
— 35 —
Bojevali so se Se naprej in branili se hrabro, sicer bi jim bili Turki prišli do Beligrada; ali pozneje bitve niso bile posebne važnosti, ker se je med tem začelo na drugem polji goditi nekaj, kar je oči narodov bolj na-se vleklo, in o čemer bo govoijenje pozneje. Zato tudi daljih bitev ne bom obširneje popisoval, marveč konečno bodi omenjeno le to, da je pri Srbih bil tudi Hubmayer za topničarskega nadlajtnanta in si s svojim pogumom pridobil povsod spoštovanje; ob Deligradu je imel reduto I., iz ktere ga niso pregnali Turki, marveč ukaz nadpoveljnika in premirje. Ta blagi mož je dobro skusil hvalo sveta; ko je bilo premirje sklenjeno, se nihče več ni brigal za-nj. Nehvaležnost je pač povsod doma. Po pravici ves nevozen je potem popustil bojišče, na kterem si je pridobil pač dosti slave, a druzcga nič, in vrnil se nazaj v Ljubljano, kjer je moral pa še tri dni sedeti v vojaškem zaporu, in druge tri dni v mestni temnici, ker je dve leti doma zamudil svojo vojaško dolžnost. Od vsega svojega obilnega truda in trpljenja za blagor drugih in vzvišeno idejo zdaj nima nič ko spomine — vesele in britke!
Kako pa s Črnogorci''*
O, tu je vse drugače. To je rod, da tacega v Evropi zdaj nikjer več ni, kar se tiče junaštva. Ni jih veliko, a junaki so, ob kterili so si Turki že velikokrat glave razbijali, a jih nikdar niso mogli podvreči si. To so pravi slovanski Kpartanci.
Črnagora šteje malo čez 1*20.000 prebivalcev, ki bivajo po 110 vaseh. Ilevni so, zato ne razvajeni, za svojo drago domovino gredo v boj proti vsakemu vragu, najraje proti Turku. Ta jim je tudi veden sovražnik, kakor on zaničuje kristjane, tako zaničujejo Črnogorci Turke. „To je pes, ne vreden, da ga bacneš" — rekajo in če v boji pogine 100 Turkov, a pade le eden Črnogorec, ni pravega
3*
— 36 —
vesela, ker žalujejo bolj za enim svojim junakom, nego se vesele 100 pobitih sovražnikov. Ilrabri so bili vselej do smrti, zato si pa tudi ohranili svojo svobodnost in pridobili častno ime ^črnogorskih sokolov". Prav tako, kakor hrabri, so tudi pošteni in gostoljubni. Če prideš k Črnogorcu in te sprejme pod streho, vse je tvoje, kar je njegovo; o tatvini ni slišati, ker ta in bojazljivost ste naj-grši hudodelstvi.
Vendar so te junake mnogo obrekovali po nemških judovskih in po turškem denaiji podkupljenih časnikih, kakor da bi blili največi tclovaji. Toda skušnja uči, da je malokjc na svetu pošten človek tako varen življenja in blaga, kakor na Čmigori. To čednost je tem više ceniti, ker so Črnogorci revni ljudje in je njihovo premoženje skoro edino le obleka in orožje, na kar so pa ponosni. Vsak ljubi svojo domovino tako, kakor svoje življenje, izdajic ali renegatov med njimi ni, zato so pa tudi tako močni v vojski. Svojemu knezu so vdani z dušo in telesom, vsak za-nj (hi življenje. Knez to vdanost dobro ceni, zato je tudi za-nje zmiraj doma in ne vlada po ministrih, ki narodu ne bi bili po volji.
Le ena reč je, nad ktero se pri Črnogorcih še »podtikamo, namreč zelo ponižani stan ženstva. Ženska tam veliko trpi, opravlja vsa hišna in poljska dela, zato se ženski spol zgodaj stara; v zboru možakov nima nikjer besede. Vendar se čistost in zvestoba nad vsem ceni in gorje tistemu, kdor jo oskruni!
Črnogorska zemlja je pač dobro zavarovana, je naravna trdnjava, a pusta je, skalnata kakor Kras; le proti Albaniji je rodovitnejša. Vendar jo vsak Črnogorec ljubi in dii svojo kri za-njo, če treba. Tu domoljubje ni do-bičkarija, ker je skoro vsaka dežela v Evropi rodovitnej ša od Črnegore; tak rod je vreden boljše dežele.
— 37 —
Črnogorci, čeravno zadovoljni z malim, vendar ob pridelkih svoje puste zemlje ne morejo živeti; ne tišči jih sicer davek, kar ta znaša navadno le po stari avstrijski dvajsetici na gospodarja, a zaslužka doma ni nobenega in če bi ne bili dobivali že več let od Rusije denarne podpore, bi bili komaj živeli. Vsak narod pa ima pravico do življenja, zato so tudi Črnogorci davno že poželjivo gledali s svojih strmih, skalnatih, nerodovitnih gora dol v rodovitno Albanijo in Hercegovino, ker nekoliko teh dežel jim je treba, da morejo živeti ob lastnih pridelkih in niso navezani vedno na tujo podporo. Razen tega so enega naroda s Ilercegovci, kteri bi bili davno že imeli vladarja rajši črnogorskega kneza, kakor turškega sultana, zato so hercogovski ustajniki že o začetku ponujali nadpoveljništvo mu, in ko je Turčiji res vojsko napovedal, so se mu pridružili vsi; bilo jih je takrat vsega skup še čez 10.000 mož samih hrabrih ljudi, vnetih za domovino in polnih sovraštva do Turka trinoga. Ta četa je bila toraj vsakako izdatna pomoč Črnogorcem in se je v vojski tudi povsod dobro skazala.
Vrnimo se nazaj k dogodbam leta 1876 in poglejmo, kaj je opravila črnogorska hrabrost.
Kakor je bilo že gori omenjeno, vdarili so Črnogorci isti dan s Srbi čez mejo pri Grahovem. Poveljnik temu oddelku je bil knez sam. Pot njegova je bila proti Sarajevu, kjer bi se bil imel združiti s srbskimi, od nasprotne strani prodirajočimi četami in tako zakleniti Turkom pot z močno verigo. Naglo je s svojo vojno šel naprej in že stal skoro pred vratmi glavnega mesta Mo-stara, v k tereni so bili Turki pod poveljstvom paše Muk-tara. Tukaj pa zve, da maršira močna četa Turkov na Črnogoro, ktere bi Iložo Petrovič zavoljo premajhnega števila Črnogorcev morda ne mogel ustaviti. Zato se vrne
— 38 —
nazaj, Turki pa, ki so mislili, da beži, pritisnejo za njim. Na Gačkem polji pri Volčjem dolu pa se nenadoma ustavijo Črnogorci, primejo 28. julija Muktarjevo armado, čeravno je bila veliko veča od njih, in jo razbijejo tako, da je od 16 turških bataljonov rešilo se jih komaj čve-tero. Padel je tudi en paša (Selim), drugi, Osman Ali, pa je bil vjet; Muktar sam je le s silo všel črnogorskemu konjiku, ki ga je podil, v Trebinje. Ves šotor turški, veliko orožja in živeža je ostalo zmagovalcem, ki so zgubili komaj 300 mož. Med plenom je bil tudi glavni ru-deči „barjak" (vojna zastava). Po turški veri ne pride nobeden vojak tistega oddelka, ki ta prapor zgubi, v Mohamedov raj.
Isti dan je ob Podgorici Božo Petrovič z drugim oddelkom Črnogorcev in Kučijanrev enako hudo našeškal Mohamedovo petkrat večo armado, ki je hotela prodreti od albanske strani na Črnogoro. Strašno je tudi tukaj ril črnogorski meč (handžar) po turškem mesu, ndadi knezov svak Filip Petrovič je s svojo klino sam poslal 18 Trnkov na oni svet. Črnogorci namreč nimajo navade dolgo streljati se, marveč kedar jim pride sovražnik dosti blizo, planejo s krikom in brlizganjem nad-nj in grozoviti handžar začne svoje krvavo delo. Kedar se to zgodi, takrat Turek ne drži več mesta, ampak se spusti v beg, da bi odnesel pete. Toda to ne gre, Črnogorec je še naglejših nog, dohiti ga in pobije z ostro klino na tla, da več soinca ne vidi. Zato so bile te bitve vselej tako krvave, da je padlo Turka več nego je bilo Črnogorcev vseh skup.
Po teh slavnih zmagah ste bili obe proti Črnigori poslani turški annadi popolnem uničeni. Muktar se je bil z ostankom svojih čet zaprl v Trebinje in bi bil prav rad kam ušel, če bi mu bili Črnogorci to le pustili. Tam se mu je huda godila, pričakoval je pomoči, a Črnogorci so
— 39 —
pretepli še drago četo, ki ga je rešit prišla iz Mostara. Ta pot je dobil po hrbtu paša Derviš in zgubil več ko 3000 mož, od kterih jih je na begu več ko tretjina utonila v reki Morači. To je bilo 7. dne septembra.
Morda bi bili hrabri Črnogorci vjeli celo še Muk-taija, a med tem se je napravilo premiije iz vzrokov, kteri naj bodo tukaj skrčeno omenjeni.
V Carigradu je vedno vrelo. Sultan Murad V. je kmalu izpregel in na njegovo mesto so posadili brata njegovega Abdul-Hamida II., sedanjega sultana. Ta se je Turkom boljši zdel, kakor prejšnji na duhu revni, ker je bolj vnet za Mohameda. Turški duhovni so vedno liuj-skali narod, češ, da gre tu za vero, in skoro se je bilo bati, da ne bi razvili prerokovega prapora, ki vse moha-medance kliče v boj. Velika nevarnost je bila za kristjane, kar jih ni bilo v orožji, ker pričelo bi se bilo klanje, kakoršno je bilo pred več sto letmi povsod, kamor je stopila turška peta. To je skrbelo vso Evropo, kajti klanje bi bilo, da groza! Če bi bilo prišlo do tega, bi bile morale evropske oblasti skupno iti z orožjem mirit.
Kakor so slovanski trpini imeli prijatelje Ruse in vse pravične ljudi — tako so imeli jih tudi Turki, namreč Angleže in naše Mažarje; zadnji bi bili strašno radi ohranili Turčyo v Evropi iz vzrokov že prej omenjenih. Zato je diplomacija jela stiskati glave skup in zmenili so se, da bodo poverjeniki vseh evropskih vlad sešli se v Carigradu in skušali zmedeno štreno poravnati na mirnem potu, čeravno je že vse po večji vojski dišalo.
Turški sultan pa hoče biti gospodar sveta, vsi kralji in cesaiji so le zato, ker jih on trpi. Čeravno njegove vojske niso zmagovale tako, kakor jim je on ukazal, in bile na več krajih celo hud«) tepene, je vendar greben p okonci nosil in ni maral nobenega dobrega sveta. Njegov
— 40 —
glavni minister Midhat je imel velik križ ž njim, da ga je pregovoril vsaj tako daleč, da se je na videz podal nekoliko tiijatvam evropskih vlad ter obljubil svoje cesarstvo vravnati tako, da bo vsakemu prebivalcu enaka pravica. Mithad sam mu je izdelal tak načrt in sultan mu je pritrdil. Njemu je šlo pri tem pa le zato, da bi se znebil sitnih evropskih vlad, ki so mu, v prvi vrsti Rusija, žugale z vojsko. Ali Rusija je spoznala to sleparstvo in ni šla na turške limance. Njo je bila resna volja odrešiti zatirane kristjane, zato je tudi za Srbe, Črnogorce in Ru-munce tirjala popolno neodvisnost od Turčije, za Bosno, Hercegovino in Bolgarijo pa toliko svobode, kolikor je gre vsakemu narodu in človeku. Črnogorci so tudi hoteli imeti nekaj več dežele in to po vsi pravici, ker so si je bili z orožjem že tako pridobili.
Ves svet je vedel, da bo posvetovanje diplomatov v Carigradu prav tako prazno delo, kakor je bilo dozdaj vse njih prizadevanje za ohranenje miru. Vse, kar se je doseglo, je bilo to, da seje podaljšalo premirje do 1. marca 1. 1877 in pozneje se sklenil mir s Srbijo, o kterem je vse pri starem ostalo. Akoravno so bili Srbi tepeni, niso po ti vojski trpeli nobene drage škode, kakor ono, kar so jim je Turki v vojski naredili. No, ta tudi ni bila majhna požgali so jim 3 mesta in okoli 20 > vasi, pobili hlizo 10.000 mož, veliko jih tudi ranili. Mir je sklenil srbski knez po nasvetu Rusije, ki mu je rekla, da lahko zopet vojsko napove Turčiji, kedar hoče, in da bo prišel že še čas, ko se bo za to zgubo lahko zdatno odškodovala Srbija.
Tudi s Črnogoro bi bila Turčija rada mir sklenila, toda carigradski prevzetnosti se je strašno za malo zdelo, da si tako majhna dežela upa staviti še kake pogoje mogočnemu sultanu. Boj s Črnogoro se je imel toraj z novega pričeti, v Carigradu so sklenili ta predrzni narod

— 41 —
popolnoma podušiti, vso deželo razdjati in požgati, zato so poslali v ta kraj dve armadi. Kaj so Črnogorci naredili z njima, se bo pozneje zvedelo. Tukaj bodi omenjeno le še, da so ti junaki v tem, ko so diplomati modrovali in ugibali, neprenehoma pretepali Turke in oblegali trdnjavo Nikšič, ki jim je najbližnja in zapira pot iz Hercegovine na Črnogoro. O Podgorici so bili prej že vdrugič grozno našeškali drugo četo, vzeli trdnjavo Medun in jo razdjali z dinamitom. Orožja so nabrali toliko, da niso vedeli kam ž njim; proti koncu leta 1876 so imeli že čez 70 kanon, čeravno so le 4 kupih; vse druge so vzeli Turkom. Zato se je takrat reklo, da z orožjem in strelivom Črnogorce preskrbuje Turčija.
Tudi ustaja v Bosni, Hercegovini in Bolgariji pod zimskim mrazom in snegom ni pogasnila — vzlasti, ker se je vedelo, kako z Rusije dol prihajajo silna krdela na romunske meje. Tudi je bilo varnje obdržati orožje, da se je mogoče braniti pred turško silo, kajti divje turške druhali se niso nič zmenile za ono, kar se je v Carigradu godilo, marveč plenile, klale in požigale povsod, kjer so mogle. Ruski pooblaščenec general Ignatievje v Carigradu dokazal, da so Turki od žačetka upora do konca leta 1876 požgali 2600 krščanskih vasi, 96 pravoslavnih (staroverskih) in 7 katoliških cerkev in samostanov pa 11 šol, — posekali žen, otrok in starcev, ki jim niso mogli ubežati, čez 6000 duš, oropali pa ljudstvo za najmanj 3 milijone goldinarjev. Na Hrvaško, v Dalmacijo, na Črnogoro in v Srbijo je pribežalo okoli 190.000 duš. Vsi ti so rekli, da rajši na krščanski zemlji glada poginejo, kakor pa se vrnejo nazaj, dokler je gospodar „duš-manin" (tako imenujejo mohamedance). In prav so imeli, da turčinu niso nič zaupali, to se je pokazalo pozneje, ko se je dalo nekaj jih zapeljati po obljubah turških agentov,
— 42 —
da so se vrnili nazaj v domovino; komaj so bili namreč unkraj meje, že so jih zgrabili Turki in brž poklali.
Tako se je končalo leto 1876 in nastopilo je leto 1877, ki je imelo za uboge turSke kristjane biti leto odrešenja, Turkom pa leto povračila vseh krivic, kar so jih storili jim. Vse je zrlo nadepolno v severno stran, od ktere se je spustila proti Turku težka skala potret in iz Evrope potisnit ga. Ta skala je bil Rus.
Po vsi Rusiji je vrelo že od začetka ustaje, nabiral se je denar in veliki zneski so šli ustajnikom na pomoč. Razen tega je bilo vedno slišati o tem, da se velike trume Rusov vale proti jugu in zbirajo ob reki Pruti, ki je meja Rumuniji in ruski earevini. Ves svet je vedel že, da mora biti vojska med Rusom in Turkom.
Rus stopi na bojišče.
Predno postavimo Ruse na bojišče, treba še nekoliko pojasnil, da se ve, zakaj in kako je prišlo do vojske med Turčijo in Rusijo.
Omenjeno je že bilo, da so imeli po novem letu poslanci evropskih oblastnij v Carigradu konferenco ali shod, pri kterein so hoteli zadnjo besedo govoriti s Turčijo. Morda bi bili še dolgo posedali tam, a ruskemu poverjeniku Ignatievu, možu odločnemu in brez strahu, se je slednjič že preveč zdelo, da bi Turčija vse skup za nos vodila, stopil je toraj na noge in zagromel nad turškimi poverjeniki: „Ali bo tako, kakor mi hočemo, ali pa vojska, srednje poti ni." Ko se na to ti še vedno iz-govaijajo, naj bi se še nekoliko počakalo, je rekel: „To ni nič, naj govori orožje," ter odšel iz Carigrada, za njim pa tudi drugi poverjeniki. Pred odhodom svojim je pa za-žugal turški vladi, da naj se varuje med tem kristjanom kaj žalega storiti, ker bo Rusija za vsako reč zahtevala odškodovanje.
Po vsem tem so se začele priprave za veliko vojsko na obeh straneh. Turki so sklicali v orožje vse moške od 17. do 70. leta, dalje naročili si pomoči od egipčanskega kralja, in iz Azije, kjer imajo veliko več dežele kakor v Evropi, so se valile sem divje čete, iz Angleškega pa naročevalo orožje. Turški narod, po svojih duhovnih nahujskan, je hotel vsakako imeti vojsko in da bi se slednjič homatije vendar-le ne vravnale še po mirni poti,
— 44 —
odstavili so ministra Midbada, ki je spoznal, da vsi Evropi se Turčija vendar ne bo mogla upirati in da tudi po turških deželah je treba državnih prenaredeb, kakoršne imajo zdaj po Evropi, da sploh ne gre več delati z ljudmi kakor z živino. Zato je bil skoval neko ustavo, precej zelo naši Šmerlingovi podobno; akoravno pa je bila ta ustava za mohamedance veliko boljša, kakor za kristjane, se je vendar ž njo starim Turkom in duhovnikom tako zameril, da je moral iti za-njo pokorit se v Rrindizij na Laško. Na njegovo mesto je prišel hud mohamedanec paša Edhem, tisti, ki je pri shodu diplomatov kot pooblaščenec Turčije bil tako trdovraten, da se je vse razbilo. Zdaj je vsak vedel, da Turki ne marajo več nobene pametne besede.
Pa tudi na Ruskem so se delale velikanske priprave za vojsko, po kteri je narod že davno glasno upil. Ali da se taka velikanska reč, kakor je ruska armada, spravi na noge in do sovražnih mej, je treba ne dni ali tednov, ampak več mescev. O zimskem času je to še težje, ker se po več sto milj daleč z živino, ljudmi in vojno potrebščino tudi ne pride v mescu dni.
Rusi so bili sklenili Turka prijeti od dveh strani: v mali Azyi, kjer se njihove dežele meje s turškimi, in v Evropi od bolgarske strani. Tukaj je vmes še Rumunija, s ktero se je bilo treba zmeniti, da pusti rusko armado po svoji deželi do Donave. Dovoljenje za to je dala in morala dati Rumunija že iz hvaležnosti, ker jo je bila turškega jarma rešila Rusija tako, da imajo Rumunci svojega kneza.
Predno se je Rusija mogla brez skrbi spustiti v vojsko s Turkom, treba je bilo zavarovati si hrbet, da ne bi med tem, ko so bojuje s Turkom, prišel kak drug ter je prijel zadej ali od strani. To bi se bilo prav lahko zgodilo, ker je Angleška si na vso moč prizadevala koga na-hujskati, da bi ž njo stopil v zvezo za Turka in zoper
— 45 —
Rusa. Zato je car Aleksander II. sklenil zvezo i mogočno Nemčijo in tudi z našim cesarjem, s tem morda ne ravno po volji ministra grofa Andraža, ki je kot Mažar bolj Turkom, ko Rusom prijazen; a cesar mu je rekel: „Storite, kar hočete, do vojske z Rusijo me ne bote spravili. Enkrat že sem prišel pri tem v zadrego, zdaj ne maram priti več."
Tako so bile zoper Turka zvezane tri največe oblasti evropske: Avstrija, Nemška in Rusija; prvi ste imeli za zdaj le gledati, kako bo tretja pretepala Turka, a pomagati ali braniti ne. To se pravi v diplomati čnein jeziku nneutralnost". Tudi druge oblasti, Laška, Francoska in Španjska, so obljubije neutralnost, le Angleška bi bila rada pomagala Turku, a kaj bo opravila sama proti vsem! Zato je ruski car prav lahko sklenil vojsko, za ktero so se potem začele delati silne priprave v Armeniji in ob Rumuniji, ktero od Rusije loči reka Puta. Tukaj je začetkom marca stalo že 200.000 Rusov. Car je imenoval jim za glavnega poveljnika svojega brata, velikega kneza Nikolaja, v Aziji je dobil nadpovelje veliki knez Mihael. One 19. aprila se je podal car Aleksander sam k svoji armadi v K i 9 e n e v, kjer je bil glavni stan (tabor), tukaj je 24. aprila dal oklic do svojega naroda, da se prične vojska s Turčijo, in jo tej tudi napovedal. Na to so prestopile njegove silne čete reko Pruto in po Rumuniji jele se pomikati proti turški meji, reki Donavi, ob kteri so zasedle brž vse važnejše trdnjave na levem (romunskem) bregu. Enako se je začelo goditi v Aziji, kjer so Rusi vdarili v turško Armenijo.
Pa ne samo to. Napoved vojske je spravila na noge zoper Turčijo še druge ljudi. Rrž so napovedali jo tudi Ruinunci, Črnogorci so stali še tako popolnoma v orodji in usti\ja je povsod zopet oživela. Ubogi Turek, kaj bo s tabo 1
— 46 —
Toda menite, da je Turčija v tej nevarnosti, ko so jej ob vseh mejah ustajali sovražniki, kar strepetala ? Kaj še! Sprejela je vojsko največ i/ zaupanja do svojih bratov v Aziji in do svojih prijateljev Angležev, ki so jej obetali pomoči. Ali kako grdo se je pri tem goljufala, se bo pozneje pokazalo. Od Mohamedancev iz Azije ni bilo pomoči, Angleži pa so jej pomagali le s tem, da so jej orožje prodajali.
Vojska se je bila toraj pričela. Rusi so se z vso močjo pripravljali za prehod čez Donavo, ki teče med Bolgarijo in Rumunijo in je tukaj jako široka, na nekterih krajih po pol ure hoda, na drugih še po več. Tudi je bilo vreme deževno in priprave zelo oviralo. Turki so bili zasedli desni breg, ob ktcrem je vse polno močnih trdnjav, ki hranijo meje; te so: Vidin, Nikopolje, Šiščeva, Ruš-čuk, Tuturkan, Silistrija, Rasova, Ilirsova, Mačin, Tulča in Sulina. Rusi so prav dobro vedeli, da prehod čez Donavo ne bo igrača, ker so Turki trdnjave zasedli in ob bregu napravili še šancc, iz kterih so lahko streljali po Donavi in na ono stran. Razen tega so imeli v Donavi še veliko močnih oklepnih ladjj, ki so jadrale prosto sem ter tje in delale romunskim mestom s streljanjem veliko škodo; i\jih železnega telesa se pa ni prijela nobena krogla. „Da bi le enkrat že bili na onem kraji," so mislili Rusi, „potem nas več ne skrbi."
Ob vsi Donavi je postalo zelo živahno, streljali so neprenehoma sem ter tje, pa posebno važnega se ni dolgo nič zgodilo. Ako hi bilo moglo turško brodovje iz Ornega morja v Donavo gor, bi bili Turki že več opravili; to so Rusi pa že prej vedeli, zato so jim zaprli Donavo tam, Kjer se izteka v to morje, s torpedi.
Kaj je torped? To jo neka grozna, prav peklenska inašina, prava past za ladUje, naj bodo lesene ali okovan e
— 47 —
z železjem. Same na sebi niso kar nič strašne videti, ker so lesene škatlje in prav mirno leže na dnu vode, a to je strašno, kar v njih tiči. V njih so skrite steklenice (tiaše), ki drže kakih 8 do 10 bokalov. Napolnjene so s hudičevim oljem (žvepleno kislino), sladkorjem, klorovo soljo in smodnikom, kterega je največ. Te reči pa niso kar skup zmešane, temveč hudičevo olje je v posebni cevi, ki je spodej zamašena, da olje ne more do smodnika. Steklena cev moli iz tružice in če se kaj ob njo zadene, se zlomi, olje steče na smodnik, ta se vžge in raznese vse, kar je nad njim, tudi največo ladijo.
Druge vrste torpedi so pa taki, da se lahko pod vodo proti sovražni ladiji spustu; v sebi imajo neko pripravo, ki jih naprej žene, in kedar tak torped s sprednjim koncem ob kaj trdega zadene, se razleti kakor oni, in zažene v zrak vse. Tako sta dva ruska lajtnanta, Do-bašev in Šestakov, 20. maja z lastno nevarnostjo poslala v zrak najlepšo turško oklepno ladijo, na kteri je bilo 200 mož in 5 kamin. Razletela se je, da je vse poginilo. Pri Turkih je ta dogodba naredila velik strah, ker so videli, da se Rusi še takih oklepnih pošasti ne boje.
Predno gremo za Rusi čez Donavo, poglejmo nekolike v Azijo, da bomo videli, kako se tam godi Rusom. Na Črnigori namreč ni nič novega, v Bolgariji Turki in Črkesi po svoji navadi delajo s kristjani tako, da ti na vse kraje beže iz dežele, v Bosni pa ustajniki tudi ne morejo nič posebnega opraviti, ker jih je premalo.
V	Aziji je vse drugače. Ker turško brodovje si ne . upa v Donavo po ruskih torpedih zaprte, se znosi nad mesti ob Črnem morji in jih nekoliko s kroglami razbije, pa to ni taka reč, ker na suho tudi tukaj ne morejo Turki.
V	Armenijo so se napotili Rusi z blizo 200.000 možmi, kterim je bil glavni vodja veliki knez Mihael, kakor že
— 48 —
vemo, generali pa Hajman, Loris-Melikov, Lazarjev, itd. Vojska je bila tu še težja skoro, kakor v Evropi. Prebivalstvo je namreč skoro vse mohamedansko, toraj kristjanom sovražno, dežela pusta in gorata, brez dobrih potov, tako da se velika armada z vso potrebo vred more le počasi naprej pomikati. Turki so jim bili naproti poslali veliko armado, razen te pa v orožje spravili vse, kar je bilo za to. Glavni poveljnik je bil po Črnogorcih že toli-krat tepeni paša Muktar, kterega so menda zato sem poslali, ker so upali, da bo vendar kje en kraj za-nj, kjer bo zmagal. Toda minuli so tisti časi, ko je sultan ukazoval zmagovati svojim vojskovodjem, pa so zmagovali, ki\jti že po prvi bitvi je moral bežati v močno trdnjavo K ar s, kjer se je zaprl, zgubivši veliko ljudi in orodja.
Pa tudi Rusom ni šlo vse po sreči, hoteli so prenaglo zmagovati. Res so vzeli že 17. maja Turkom močno trdnjavo Ardahan, a bilo jih je še premalo za obširno vojno polje. Tudi so jim zviti Turki za hrbtom zakurili, našuntali so namreč rodove v Kavkazu zoper nje in tako so morali, da ne bi bih od zadej zajeti, umakniti se nazaj in ugnati našuntane upornike, predno so mogli zopet skusiti se z Muktaroviini četami. To je bilo sitno in že so jeli ljiulje upiti po Evropi, da so Ilusi iz Armenije popolnem pregnani. Toda to ni bilo res, kmalu so bili vkro-teni uporniki v Kavkazu in vsa ruska sila se je zopet napotila proti Muktaru, ki je bil med tem imel nekoliko odloga za oddahnete in zato svojemu sultanu pridno pošiljal poročila o zmagah, ktere si je pa le izmišljeval. Za Ituse je bila pa to vendar zamuda taka, da niso mogli nič izdatnega doseči. Prijemali so sicer trdnjavo Kars iu hudo stiskali posadko, pa do kože Turkom vendar dolgo niso mogli. Se le začetkom oktobra se je sreča nagnila na njihovo stran, kakor bomo pozneje videli.
— 49 —
Da pa z gledanjem bojišča v Aziji ne zamudimo onega, kar se je tisti čas v Evropi ob Donavi godilo, moramo se podati imaj.
Do 5. junija so ogledovali bregovje, da bi zvedeli, kje bi bilo najlajše narediti mostove. Tisti dan je prišel ruski car tje, ker je hotel sam biti med svojimi pri odrešenji kristjanov. To je navdušilo ruske vojake še bolj in komaj so čakali, da bi prijeli Turka na oni strani.
Dne 21. junija je major generala Cimermana, Šukov, prvi poskusil priti med Brajlo in Galcem z ladjami in čolni čez reko. Turki so se ga bili vstrašili, ker se niso nadjali, da bo tukaj prehod, /a njim je šlo kmalu čez 70.000 vojakov, ti so zgrabili turške čete in pregnali jih povsod tako, da je bila Dobruža (dežela ob spodnji Donavi) v par dneh vsa v ruskih rokah.
To pa še ni bilo zadosti, treba je bilo iti čez Donavo še višje gori, ob Bolgariji, da se tudi tukaj spravi izdatna moč na ono stran in se vsakako zavaruje vojni hrbet. Tudi to so storili Rusi 27. julija ponoči pri Zim-nici; najprej je general Iladecki poslal nekaj tisuč vojakov v čolnih na turško stran, ti so potrebili bregove, na to so se naredili v naglici štirje mostovi na čolnih in po teh so hodih in vozili Rusi noč in dan čez Donavo, turški general paša Kerim, ki je bil tukaj glavni poveljnik, jim tega ni mogel braniti. Ko je sultan v Carigradu zvedel, da so Rusi prišli čez Donavo in jih Kerim ni vseh po-hrustal, kakor inu je bilo ukazano, odstavil ga je in na njegovo mesto je prišel paša Osman, prej poveljnik v močni trdnjavi Vidin, o ktcrcin bomo pozneje še veliko slišali.
S kakim veseljem so sprejeli Bolgari svoje rešitelje! Povsod, kjer so se prikazaii, so jim šli v procesijah s prapori naproti v prazničnih oblekah in jim podajali kruha
4
— 50 —
in soli, kar je slovanska navada pri vsakem, ki ga hočejo sprejeti za prijatelja. Na več krajih so tudi zvonili z zvonovi, ktere so bili iz zemlje skopali, kjer so bili zakopani že več ko 300 let, ker Turek ne trpi glasu zvona.
Ko so bili Rusi v zadostnem številu prišli čez Donavo, so se razprostrli naglo po Bolgariji in mahnili najprej po trdnjavah, ki so jim bile najbolj napoti, ker so bila glavna zavetja turških čet. Hudi so bili boji tu pa tam, posebno pri Trnovem in Nikopolji; a ruska hrabrost je povsod zmagala, pobila veliko tisuč Turkov, še več pa je bilo povsod vjetih. Plen se skoro ni dal prešteti.
Po teh zmagah spodbujeni so silili Rusi dalje, a prenaglo; pri njih se je na novo skazal stari pregovor, da „naglica ni pri(lnatt. Res je general (iurko 13. julija nenadoma prekoračil s svojo vojno Balkansko gorovje in stal, kakor da bi bil z neba padel, v Šibki dolini, od koder je odprta pot do glavnih mest Zofija, Filipovo polje, Dre-nopoljc in od tod do srca Turčije, do Carigrada; res so se Turki tako ustrašili tega, da je sultan brž poklical „človeškcga klavca", pašo Sulejmana (ki je bil ravno prej po Črnogorcih tepen), ter ukazal mu pregnati Ruse; ali kaj pomaga vse to, ko je bila za hrbtom še turška armada Osmanova čez 40.000 mož! Gurko je prodiral pač naprej, a došlo mu je povelje vrniti se v Šibko sotesko, ker se je med tem zgodilo zadej nekaj, kar je vso vojsko zelo zavleklo.
Turški general, paša Osman, seje bil namreč potem, ko je bil pri Nikopolji po Rusih tepen, zakopal s svojo še močno armado v Plevni.
Plovna, ki je v vojski postala tako imenitna, sama na sebi ni močna trdnjava, ali zavoljo narave, ker je obdana od veliko gričev in skoz njo držo najvažnejše ceste, tudi glavna cesta iz Vidina do Carigrada, je kar nenadoma
— 51 —
zdaj postala Rusom ključ do Rumelije; dokler iz tega gnjezda ni pregnan, ni armada unkraj Balkanskih gora varna. Saj se je že tako govorilo in pisalo po svetu, da so Rusi šli v past in jih bodo Turki tako odrezali, da ne bo nobeden več prišel čez Donavo nazaj.
Zato je ruski general Krttdener prijel Osmana, da bi ga pregnal, a s premajhno močjo, le 35.000 mož je imel. To je bilo premalo, Turkov je bilo več, pa so bili še tudi zakopani in zariti v zemlji kakor jazbici. Rusi so napadali kakor levi, ali z glavo ne prebiješ stene, in tako so se morali umakniti nazaj, zgubivši okoli 6000 mož. To je bilo 30. julija 1877. Morda bi bila ta turška zmaga še hujša za Ruse, a Osmanove čete so bile tudi veliko trpele in če bi bil šel za Rusi, bi se mu bilo morda slabo godilo. Zato je ostal na mestu, Rusi pa so se tudi pomaknili nazaj in vtaborili se, ker so spoznali, da se Turki ne dajo pretepati z mokro cunjo in da ne pomaga nič naskakati, če ni dosti ljudi za podporo zadej.
Ta zguba, čeravno je bila velika, Rusov ni omamila, marveč napotila jih do prepričanja, da površnost in lahko-mišljenost nikjer ni pridna. Spoznali so, da treba več ljudi, večih priprav, ker s samimi vojaki, če so še tako hrabri, se ne vzame nobena trdnjava po naskoku. Morda je bilo dobro za Ruse, da so bili tu tako tepeni, ker če bi se jim bilo kaj tacega zgodilo unkraj Balkana, bi bili utegnili res Turki vse ruske armade pokončati in vreči jih v Donavo. Če pa je človek bil enkrat tepen, premišljuje, zakaj je bil, in se za drugi boj pripravlja tako, da stori vse, kar je bilo vzrok njegove nesreče. Tako tudi Rusi. Spoznali so, da jih je bilo premalo. To bi bil moral vedeti pa že prej general Krfideuer, ker ne bi bil smel zgrabiti Turkov tako, kakor slepe miši love ; vsak vojskovodja mora namreč kolikor mogoče natanko pazvedoti
• 4*
— 52 —
število sovražnika in kako je vtijen, prodno se ga loti. General Kriidener je pa tu vsakako preveč lalikomišljeno ravnal, zato je bil po bitvi ob Plevni odstavljen in na njegovo mesto je prišel general Totlcben, po svetu znan že zavoljo svoje vojaške umetnosti, s ktero je 1. 1854. branil Sevastopolj Angležem, Turkom in Francozom.
Ta mož je brž spoznal, kaj še manjka, da se more pregnati Osmana iz Plevne. Če se kdo v zem\jo zakoplje, treba ga izstradati, da sam pride na dan. Ko je dosti izstradan, bo že prišel iz svojega brloga, a skušal bo uteči; zato je treba tudi njegovo gnjezdo močno ograditi, da, če v zadnjih silah ven plane, ne more predreti, marveč se vjaine v nastavljenih znujkah.
General Totleben je toraj brž začel Osmana oblegati in mu kolikor mogoče približevati se do života ter zapirati mu sapo. Zato je dal kopati in kopati, kakor se z jazhicem ali lisico ravna, da bi mu prišel do živega. A to bi ne bilo izdalo nič, če bi bili imeli Turki od za-dej odprto pot. Izstraduj in izstradaj človeka, ki ga imaš še tako zapaženega spredej, pa mu od zadej nosi kdo hrano; smejal se ti bo v obraz in ti boš morda prej izstradan, kakor on.
Tudi Osmanu bi se ne bilo nič posebno hudega godilo, če bi bil imel pot čez lialkan do Carigrada odprto. Ali to je bil — kakor smo že omenili, zapri Gurko s svojimi Rusi. V Carigradu so naglo spoznali, kaka nevarnost preti Osmanu in njegovi armadi v Plevni, zato so mu poslali na pomoč proti Šibki Sulejmana, da bi pregnal ruskega generala Curka, ki se je bil v soteski Šibki že vtaboril, iu kterega prejšnji mogočni turški poveljnik Me-hcmed-Ali ni mogel pregnati.
Sulejman je bil grozoviten in svojeglaven človek. Mislil je, da se s krikom in vednim naskakanjem vse
— 53 —
doseže, zato je gonil in le gonil svoje ljudi v boj in Se niso hoteli, jih je dal streljati in sekati zadej. Naskakal je toraj neprenehoma ruske tabore v Šibki soteski, da bi rešil Osmana iz Plevne, a Rusi so vse naskoke mimo odbijali, tako da je Sulejman sila veliko ljudi zgubil in pridobil si priimek „klavec ljudi". Opravil ni pa prav nič, tudi ni mogel vbraniti, da so Rusi pot iz Rumelije proti Plevni popolnoma zaprli, tako da Osmanu ni mogla priti pomoč od nobene strani. Bil je tako zapažen, kakor jetnik v ječi, vsak človek je vedel, da se bo moral Rusom podati, ker ne more vteči.
Vendar se je do prepada Plevne še po drugih krajih zgodilo marsikaj važnega, vzlasti pri Črnogorcih, ktere smo vsaj za par mescev popolnoma pozabili. Kakor je prej že bilo omenjeno, je turški sultan silno razjezil se nad junaškimi Črnogorci, ki so bili tako predrzni, da se ne le niso podvrgli njegovi volji, marveč celo še vse armade potolkli, ki jih je dozdaj nad-nje poslal. Svete jeze kar do razpoka poln pošlje zdaj proti Čmigori tri hude paše: Sulejmana, Saliiba in Meheined-Alija, in da vsakemu posebej skoro tako armado, kolikor je bilo Črnogorcev vseh skup. Ni vrag, da ti ne bi pobili vseh Črnogorcev in ne razdjali njihove dežele! Sultan jim je ukazal in kar sultan ukaže, se mora zgoditi.
V tem so tudi Črnogorci dobro se pripravljali za vojsko. Orožja so imeli že več ko preveč, ker so ga bili Turkom toliko vzeli, da ste za vsacega Črnogorca bili že po dve puški. Pa tudi število njihovih vojakov se je pomnožilo. Skonca so bili namreč že pridružili se jim vsi hercegovski ustajniki. pozneje Kučjanci, sosedje Črnogorcev in zelo hrabro ljudstvo, slednjič pa še Miriditi; zadnji so hraber narod katoliške vere, živeči po hribovskih krajih Albanije, kterih je hlizo toliko, kakor Črnogorcev; Turki
— 54 —
jim niso mogli prav do kože, živeli so skoro po svoji volji, njih knez Prerok pa je bil v Carigradu zastavljen za njihovo zvestobo do Turčije. Kratko pred tem pa so bili Turki prisiljeni poslati jim ga nazaj, in zdaj so odločno potegnili s Črnogorci ter že v začetku te vojske pregnali turSke čete iz več krajev. S Črnogorci prej niso bili prav prijatelji, ta naroda sta se sovražila zavoljo različne vere, ker so oni katoličani, Črnogorci pa pravoslavni; toda sovraštvo do skupnega zatiralca Turka jih je spravilo med seboj tako, da so oboji skupno stopili v vrsto zoper du-Smanina, ki ni krščen, toraj zver. „Pri krščenem človeku je še usmiljenje, pri nekrščenem ga ni," pravi Hercego-vec in prav ima.
Zoper trojno turško armado so se Črnogorci s svojimi zavezniki krepko postavili na noge. Ker niso bili sklenili miru, ostali so na svojih mestih. Posebno hudo so oblegali turško trdnjavo Nikšič; niso je hoteli popustiti za nobeno ceno, ker jim je bila najnevarnejša. Pa tudi Turki so dobro vedeli, da, če ta trdnjava pride Črnogorcem v roke, jim bo potem še težje priti do kože. A oblegani so bili že v hudih stiskah, le še par dni, pa bi se morali podati, ker jim je pošel živež in streljivo.
V tej sili jim hiti na pomoč Sulejman s 30.000 možmi in živežem. Pot do Nikšiča gre skoz Dolgo sotesko, kije že v tej in prejšnjih vojskah toliko krvi pila. Tukaj so prijeli Črnogorci Sulejmana. Bil je tepen, a vendar je 8 pomočjo posadke v Nikšiču, ki je tudi ven planila, preskrbi trdnjavo z živežem za par mescev, ites je pri tem v krvavem boji zgubil več ljudi, nego jih je bilo v trdnjavi, ali kaj je maral „ klavec ljudi" zato! Saj mu jih je še toliko ostalo, da je silil naprej in hotel iti naravnost čez Črnogoro na Špuž, kamor se je bil že prej tepeni Šahih z ostanki svoje armade podal v zavetje.
— 55 —
Črnogorec ni le pogumen, kakor sokol, marveč ima tudi bistro oko in pamet. Zato so vojvodje brž spoznali nevarnost pretečo jim s treb strani, in so se stisnili. Tako so bili na Ilovici razpodili Meliemed-Alijevo četo 15.000 glav močno in pobili okoli 1000 mož, na Ilašini gori pa je 3000 Črnogorcev potolklo 10.000 Turkov tako, da je bilo mrtvih čez 2000 Turkov, Črnogorcev pa komaj 115. To je bilo 15. junija in dneve prej in pozneje. Vendar so bili Črnogorci v hudih zadregah, morali so celo pustiti, da jim je Sulejman s svojo ostalo armado prodrl par ur daleč v njih deželo in požgal jim nekoliko vasi.
Ali za to predrznost se je Sulejman hudo pokoril. Črnogorski meč mu je v osmih dneh poklal čez 10.000 mož; dne 23. junija se je moral sramotno umakniti, potem pa je dobil s Carigrada povelje, da gre za poveljnika v Šibko sotesko v Bolgarijo zoper ruskega generala Curka, ki je bil med tem ušel čez Balkansko gorovje. Gotovo so v Carigradu mislili, da bo potolkel vsaj Ruse, če že Črnogorcev ni mogel. — Ta bitva s Sulejmanom ob Črnigori je bila najbolj krvava na tej strani, ker so tudi Črnogorci zgubili okoli 2000 mož. Za to veliko zgubo so se tolažili le s tem, da je bila turška sila zdaj od Črnegore popolnoma odbita. Vsi trije paši so bili tako tepeni, da so komaj spravili še ostanke svojih čet v varne kraje.
Zdaj so pa jeli pritiskati Črnogorci na obeh krajih, ob Podgoriri in Nikšiču. To trdnjavo so imeli prej že zajeto, zdaj so se je pa lotili z vso silo, ker se jim je obleganje že predolgočasno zdelo. Tako so kmalu vzeli sprednje vtrjene ograje. Dne 8. septembra se je pa podala tudi trdnjava z vsem, kar je bilo v nji, ker se ni mogla več braniti; Črnogorci so v nji zajeli 21 kanon in veliko druzega orožja. Tako so imeli ta kraj v svojih rokah in kmalu potrebili tudi važno pot skozi Dolgo sotesko popolnoma.
— 56 —
S te strani so bili toraj popolnoma zavarovani, ker dalje v Hercegovino prodirati se jim ni zdelo potrebno. Pač pa je bilo dela še na drugi strani, ob Podgorici in Skadarskem ježem. Črnogorcem je bilo treba poti do moija boljše, kakor je težavna in dolga suha po Dalmaciji do Kotara in Dubrovnika, ker ta pot je le bolj steza za pešce in mule, po nji se more le nositi, ne voziti, če dobe Dar (turški Antivari) v svojo oblast, potem jim je priležneja in krajša pot do morja, ni treba jim hoditi čez tuje dežele, ako hočejo kaj prodajati ali kupovati. Zato so na ta kraj vrgli vso svojo silo, sam knez se je podal tje in delale so se priprave za naskok na mesto in trdnjavo Dar.
Turki so to pač čutili in morda bi bili sem poslali veliko veče čete, če bi ne bili imeli toliko opraviti isti čas z llusi v ISolgariji. Tako so 12. novembra Črnogorci vzeli s silo trdnjavo Suturman nad Iiarom, ob enem pa se pripravljali na bombardiranje Podgorice. Tudi mesto Kar so si kmalu potem osvojili, le trdnjava nad njim se jim je še ustavljala.
Pustimo pa zdaj slavne Črnogorce, kterim se ni več bati Turkov, in stopimo nazaj v Azijo, da tam preveč ne zaostanemo.
/a prvimi nesrečami so tudi tu Kusi postali pre-vidneji. Ko so si zavarovali hrbet, so preganjali Muktarja. Dne 2. oktobra je prišlo do hude bitve, v kteri pa zmaga ni bila na nobeni strani gotova. A 14. oktobra ga je prijel ruski general Lazarev pri Orloku in ga zapodil proti Karsu nazaj. Pri tem je obležalo blizo 6000 Turkov, Rusov veliko manj. Ali Kusi niso bili tako usmiljeni, da bi bili pustili Turke samo bežati, marveč mahnili so za njimi in predrli jim vrsto, ruski general Hajmnn jim je prišel s svojo četo od strani in tako je bila vsa Muktarjeva
— 57 —
armada raztrgana, desno krilo se je moralo Rusom podati. Zguba Turkov jc bila velikanska, vzeli so jim 36 kanon, vjeli 7 pa S, 280 častnikov (oficirjev) in čez 7000 mož: mrtvili ni nibče štel, ker jih je bilo preveč; Rusi so jih le pokopali, da bi se ne vnela kaka kuga. Muktar je komaj všel nazaj v Kars, Rusi so vdarili za njim in zajeli trdnjavo od vseh strani, ruski general Hajman pa je vdaril za ono armado, ki jc bežala proti Erzerumu, glavnemu mestu Armenije, da bi se tam zaklenila. Se ve, da so jih Rusi tudi tu brž objeli in tako je bila turška armada v Aziji zaprta v dveh trdnjavah, da ni mogla nikamor. Tu so pač Turki skusili rusko orožje in rusko hrabrost, ker so zgubili več ko 20.000 mož.
Rusi pak niso bili zadovoljni s tem, da so tako ugnali Turke, marveč so jih hoteli popolnoma uničiti, zato so z vso silo pričeli obleganje Krzeruma in Karsa.
Najprvo so morali dobiti Kars. A to ni tako lahko. Ta trdnjava je obdana z močnim zidovjem, čez 300 kanon moli ven in na eni strani jej je bramha visok skalnati hrib, na drugi pa strmina, pod ktero teče voda. Človek bi mislil, da skoro ni mogoče premagati te trdnjave drugače, kakor če jo izstradaš. Toda Rusi so dobro vedeli, da je preskrbljena z živežem za več časa, zato niso marali izstradati je, marveč so sklenili vzeti jo z naskokom, naj stane kolikor koli. Če imajo Kars, imajo ključ do vse Armenije v rokah.
In res! Ponoči 18. novembra, ko je hudo treskalo in deževalo, napadli so Rusi to trdnjavo. Videlo se ni nič, le kadar je počil kak kamin, se je zabliskalo. A Rus nima strahu, pristavlja lestve na obzidje, leze po njih gori in če pade prvi, pride drugi za njim. Tako so po hudem hoji prodrli v trdnjavo in v nji zajeli čez 10.000 Turkov, vse orožje in 300 kanon. Turkov je bilo ubitih čez 6000, pa
— 58 —
tudi Rusov je padlo okoli 2500. To ni veliko, ker pri vsakem napadu na trdnjavo obleži več tistih, ki napadajo, kakor onih, ki se branijo. Muktar-paša je bil od tod že prej pobegnil v Erzerum, drugače bi bil tudi on med tistimi 7 paši, ki so jih Rusi tu vjeli.
Po tej slavni smagi so Rusi pustili po vseh vzetih trdnjavah posadke, z glavno močjo pa mahnili proti Er-zerumu, kjer je bil Muktar močno vtaboren in z živežem preskrbljen. Tudi to mesto so oklenili od vseh krajev tako, da bi jim miš ne bila ušla. Bojazljivea Muktara je to tako prestrašilo, da je skušal uiti iz pasti in res se mu je to enkrat ponoči posrečilo. Pravijo, da se je bil preoblekel za mskega vojaka in tako pobegnil. Žalostno, če poveljnik tako popustiti kraj, kterega bi moral braniti!
Rusi so jeli stiskati to trdnjavo, posadka, kteri je o zimskem času zmanjkalo že kurjave, je po begu poveljnika Muktara ponujala trdn javo Rusom proti temu, da jih puste oditi z orožjem; a Rusi so hoteli imeti vse vojake in orožje, in niso marali takih ponudeb, ker so dobro vedeli, da Turkom že teče voda v grlo, toraj se bodo morali podati na lepo in grdo.
Ali tudi Rusom je začela nagajati zima, čeravno so je bolj vajeni od Turkov. Padel je velik sneg, ki jim je hudo nagajal, in tako niso mogli vzeti Erzeruma, kakor so vzeli prej Kars. Oblegali so pa trdnjavo z vso ostrostjo in gotovo bi se jim bila morala podati vsaj spomladi, če bi ne bilo po dogodbah v Evropi to nepotrebno postalo. Turška posadka v Erzeramu naskoka in vjetja ni bila rešena po svoji hrabrosti, marveč po grozoviti zgubi Turkov pri Plevni in po tem, kar se je po nji godilo.
To bodi popisano v posebnem oddelku.
Plevna.
Ruse, ki so prekoračili po mostovih Donavo in prepodili Turke povsod, kjerkoli so se pokazali, smo pustili pri Plevni. Rekli smo tudi, da to mesto, čeravno je po svojem križem-potu cest zek> važno in skoro ključ za cesto čez Ralkan, samo na sebi nikakor ni trdnjava; kraj krog njega je pak ugoden za močno vtaboijenje, to je tudi turški general Osman hitro spoznal in se zaril tam, kakor jazbec v svoj brlog. Rusi so bili pač že unkraj Balkana, ali bil je strah za petami, Osman-paša z več ko 40.000 možmi, toraj treba pregnati tega, predno gremo naprej proti Zofiji, Drenopolju in Carigradu.
Rusi so važnost tega kraja res brž spoznali, zato je ruski general Totleben sklenil, izkopati in izstradati Os-mana. „Ljudi ni nikjer preveč, prej jih je premalo" — tako si je mislil in naročal si le več in več čet iz Rusije. Te so tudi prihajale po mostovih čez Donavo, pa tudi Humunci so pritisnili s kakimi 40.000 možmi. To je lepo število, ki že kaj stori, zato je bil rumunski knez celo glavni poveljnik oblegovalne vojne pred Plevno.
General Totleben se je s svojo vojsko, ktere je čedalje več dobival iz Azije, prav tako zakopal pred Plevno, kakor Osman-paša s svojo armado v Plevni. Pričelo se je trdovratno olileganjc, pa tudi hudi boji po Šibki soteski, po kteri je hotel Sulejman s svojimi četami
— 60 —
odrešiti stiskanega Osmana. Na drugi, vzhodni strani pa je imel veliki knez tudi dosti opraviti z Mehcmet-Alijevimi krdeli, ktera so ga vedno napadala, pa niso mogla prodreti do Plevne.
Najhuje in najbolj krvave bitve so bile pa s Sulej-manom po Šibkem klancu. Koliko se je tu krvi prelilo, se še zdaj ne ve; le toliko je gotovo, da je obojih padlo Čez 20.000 mož. Grozoviti Sulejman je gonil svoje čete neprenehoma in trdovratno pod ruski meč, a zabraniti ni mogel, da so Rusi Osmana v Plevni odrezali popolnoma od Carigrada; zdaj je bil zajet in ruski oklep je postajal krog njega čedalje ožji. Vsi, Turki, Rusi in Rumunci so hudo trpeli po zimi, čez 2000 Rusov je zmrznilo, pa odnehati niso hoteli. Hrabro se je branil Osman s svojimi, a Rusi so dobro vedeli, da ga bota premagala lakota in mraz; zato so jemali le šanco za šanco in podili Turke bolj Iia kup, Plevne same pa niso marali napadati, ker se jim je škoda zdelo ljudi. Kedar je jazbec izstradan, že pride sam z brloga na dan, ni treba po-nj hoditi.
Ves slovanski svet je v tem težko pričakoval vesele novice, da se je Plevna podala. Ne le po Rusiji so se pripravljali na slovesno obhajanje istega dne, temveč tudi pri nas, po Slovenskem. Vse je čakalo odločilnega dne, a dolgo ni hotel priti. Še le 10. dne decembra je po telegrafu zašumelo po Evropi:
„Plevna je padla!"
In res je bilo to. Osman-paša, do zadnje drobtinice izstradan, je ta dan poskusil proti Vidinu prebiti se, a ni mogel predreti žive in železne ruske in rumunske ograje, bil je celo sam v nogo ranjen, in ko mu je to spodletelo, se je podal ruskemu caru z vsem, kar je imel. Iz spšto-vanja do njegove hrabrosti mu je car dal sabljo nazaj.
- 61 —
V Plevni so zajeli Rusi veliko, čez 40.000 mož turSke vojske, med njimi 17 paš, mesto pa je bilo ranjenih in bolnih vse polno.
Videli so, da se je Osman branil, dokler se je bil mogel; če bi se bilo kakemu drugemu generalu posrečilo rešiti ga, bi bili prišli Rusi v veliko nevarnost.
Novica o propadu Plevne je razveselila ves pravični svet, po Slovenskem se je ta dogodba obhajala z veselicami in kresi. Kako veselje je bilo po Rusiji, se še popisati ne da.
/daj je bila Rusom pot odprta do Carigrada, Turki niso imeli nobene armade več, ki ne bi bila že tepcna. V Carigradu je nastid tak strah, da je bilo skoro vse ob glavo in so Sulejmana brž poklicali nazaj branit Dreno-polje in če bi to padlo, Carigrad.
Zadej so imeli še trdnjavo Niš, ktero so prejšnje leto Srbi hoteli oblegati, pa morali iti naz;y, in Vidin ob Donavi. Ali zdaj se vzdignejo vnovič Srbi, napovedo vojsko in vdarijo v Bolgarijo nad trdnjavo Niš. Ta se jim ni mogla dolgo braniti, padla je in Srbi so v več bitvah s Turki zbrusili svoj v prvi vojski skrhani meč. Drugo trdnjavo, Vidin, so pa imeli Rumunci zajeto in ker je bila na ta način vsa Bolgarija osnažena turških krdel, so bili Rusi za hrbtom varni ter vdarili jo čez Balkan naravnost proti srcu Turčije, glavnemu mestu Carigradu. Glavna cesta preko Šibke soteske jim je odprta, Turki pred njimi beže, zakaj bi ne šli čez zimo v Carigrad, kjer je gorkeje nego po gorah balkanskih in na planjavi, ki se od Ivazanlika razteza do sultanove stolice!
Propad Plevne je bil smrtna ura za Turčijo. Saj je bilo pa tudi res žalostno! V Aziji so bili ostanki Muktar-jeve armade v Krzerumu zaprti, v Kvropi so bili Črnogorci vse proti njim poslane turške tabore razbili, zdaj so pa
— 62 —
So Rusi tako našcškali zadnje armade, da jih ni bilo moč več skup spraviti. Najboljši general njihov, Osman, je vjet, vse drugo pa beži, kakor ovca brez pastirja, — res, to je tako žalostno, da se mora jokati vsak Turek in kdor je njegov prijatelj.
Pa usmiljenje je pri Mohamedu, pri Rusih ga ni. Ti derd kakor potok naprej, se polaste 3. januarja 1878 že Zofije, starega mesta nekdanjih bolgarskih čarov, 16. istega mesca pa druzega važnega mesta Filip op olj a. Turki se več ne ustavno, marveč beže in bcže, a za njimi kakor blisk ruski kozaki. Padlih Turkov nihče ne šteje, kar pokopavajo jih, da bi se ne vnela kuga. Bolgarski narod sprejema svoje odrešenike povsod navdušeno in tako gre vse naprej, naprej proti Carigradu. Še siloviti Sulejman, o kterem so bili v Carigradu pričakovali čudežev, nc more nič, ker Turke navdajo prevelik strah pred Rusi. Ni mu mogoče nikjer ustaviti ruskega medveda, celo mesto Drenopoljo (Adrianopel), prvo za Carigradom, se poda brez boja štiri dni pozneje, t. j. 20. januarja 1878. Od tega mesta do Carigrada ni ravno daleč, v kakih štirih dneh bi bili Rusi že lahko tam; bilo jih je dosti, ker so med tem od vseh krajev prilezli v Rumeljjo. Da bi Carigrad lajše zajeli, razdelili so se tukaj v tri veje tako, da bi bila ena prišla od spodej in vzela Galipojje, ki zapira ladijam pot do Carigrada, druga od zgorej ob Črnem motji, tretja pa pritiskala po ravni cesti proti stolici sultanovi. V Carigradu jc bil velik strah, vse je bežalo.
A v tej sili je začel Turek cviliti, poklical je na pomoč svojega prijatelja Angleža, ki jc tam doli v neki Iuki prežal z močnim brodovjem in se res pomaknil naprej žugaje, da bo, če Rusi zasedejo Carigrad, on s svojimi morskimi jeklenimi zverinami razbil vse mesto. Tega žuganja
— 63 —
bi se morda Rus ne bil ustrašil, ali žal mu je bilo za ljudi, ki bi po tem poginili. Tudi so se druge oblasti evropske vteknile vmes in tako se je sklenilo pre-mirje za vse kraje, vojevanje se ustavilo na vsem turškem jugu.
Turek je bil torej popolnoma ob tla, a tolovajske vete po Bolgariji in Bosniji niso nehale moriti in ropati. To je na Turškem že tako navada in bo nehalo še le, ko bo tudi tukaj gospodar kdo drug ko turški sultan. Sultan namreč je silno trdoglaven, ne da se prepičati, da Hercegovina, Bosna in Bolgarija niso njegove dežele, in če bi mu ne bili Rusi polovice armade vjeli z vsem orocjjem vred, druge polovice pa pobili, bi ne bil nikdar mislil na mir. Ali Rusi so imeli že čez 130.000 turških vojakov vjetih, pobili so jih gotovo še več, razen tega so vzeli jim več ko 1000 kauon, — tako, da je Turek moral poklekniti in prositi mini.
Ta mir je bil res sklenjen 4. marca 1878 v sv. Štefanu blizo Carigrada, kamor je bil veliki knez ruski, Ni-kolajcvič, že dospel s svojim oddelkom. Pogoji miru so bili taki, da imajo Črnogorci dobiti vse, kar so si v vojski pribojevali, da toraj Črnagora postane dvakrat širja; Srbi dobodo zemljo do Novega Pazara, mali Zvornik in Zakačc in povračilo vojnih stroškov; oboji pa se popolnoma odtrgajo od Turčije. Bolgarija bodi samostojna kneževina, ki si kneza voli sama iz kake evropske vladajoče rodovine (kakor je Rumunija), obsega blizo 3000□ (štir-jaških) milj. meje naj bi se pozneje določile, in plačuje Turčiji le še tribut. Po Bosni in Hercegovini se Turčija zaveže vse tako prenarediti, kakor se je pred vojsko od nje zahtevalo. Kaj dobi Rusija, o tem se imate ona in Turčija sami zmeniti. Ruska armada pa ostane po vzetih krajih, dokler Turčija ne izpolni te pogodbe.
- G4 —
Na ta način bi bila Ilusija dosegla svoj namen: odrešenje kristjanov turškega jarma, in njeno blago delo bi bilo dokončano.
Tako bi bilo vse dobro, Turčija ob tla in bi bila morala storiti vse, kar je bila v sv. Štefanu podpisala, ker bi jo bila Rusija k temu še tudi dalje silila. Ali dan-dcncs ni več tako, kakor je bilo prejšnje čase, (li se kak prepir kar na tihem poravna, če je drug druzega ob tla vrgel. Najmanj všeč je bilo to, kar se je zgodilo, Angležem, ker jim je bila njih veljavnost v evropski in azijski Turčiji spodjedena. Pa tudi druge oblasti, posebno Avstrija, so si pridržale še besedo, predno bi bilo vsega konec.. Ncktcre so so namreč bale, da bi Rusija po slavnih zmagah odrešenih dežel ne pridržala za-se in ne postala še mogočnejša kakor je. Zato so vse žile napenjale, da bi se pogodba, sklenjena med Turkom in Rusom, podala tudi qjim v pretres in potrjei\je, da bi tako še le postala za vso Evropo veljavna. Kaj rad bi bil Anglež zdaj naravnost planil nad Rusa, a ni si upal sam, zaveznikov pa ni mogel dobiti; razen tega se je bal še punta v Aziji, kjer ima veliko dežele. Anglež nima srca, je le kramar in svoje poilložnike v Aziji le dere in molze tako, da je pobral jim že skoro vse in je lansko leto jih čez •J milijona lakote poginilo. Zato je bila taka razburjenost med ii,jiini, da bi se bili spuntali brž, ko bi bil on začel vojsko z Rusom.
Tako do vojske ni prišlo, marveč pričelo se jo pismeno pomenkovanje med vladami in slednjič se je sklenilo, da se napravi shod v lieroliuu, h kteremu pošlje vsaka vlada svoje poverjenike; temu shodu naj bi se imela podati svetoštefanska pogodba med Rusom in Turkom, da jo pregleda in tako vravnd, da bo vsem po volji; vzlasti so se imele določiti meje Bolgarije in koliko dobite Srbija
— 65 —
in Črnagora zemlje od Turčije. Največ je pa Ho za to, kaj se ima zgoditi z Bosno in Hercegovino, ker to vprašanje v sv. Štefanu ni bilo rešeno.
Pri tem je bila prizadeta najbolj Avstrija, ker ste jej ti deželi meji in ker je imela na svoji zemlji toliko turških beguncev, ki se niso hoteli nikakor vrniti v svojo domovino, dokler bi bil gospodar v nji Turek. Vedno rediti na svoje stroške jih Avstrija ni mogla; stali so jo že več milijonov, kterih bi jej nihče ne povrnil, toraj je bilo treba vzeti si kaj, da pri razpadu Turčije le Avstrija ne bi ostala na cedilu, ko vsaka druga dežela kaj dobi. liazen tega je ves svet gledal sem, ker je bila že tako gotova reč, da je Avstrija tista moč, ki bo šla v Bosno in Hercegovino mir delat in bo slednjič morala osvojiti si ti deželi.
Ali našemu prvemu ministru grofu Andražu Bosna ni kar nič dišala, ker so njeni prebivalci Slovani, kterih se Mažari boje. Ako bi bili ti reveži nemškega ali ma-žarskega plemena, bi bili morda veliko prej šli mi v Bosno jih odrešit, tako pa so Mažarji kričali: „Bosne Avstrija ne sme pridobiti si. Saj imamo še tako preveč Slovanov, če še te dobomo, nas bodo zatrli." — Andraž se je bal svojih rojakov in zato se mu srce nikakor ni hotelo vneti za pridobitev Bosne in Hercegovine.
Toda kedar se plaz sproti na hribu in dere v dolino, je ne ustaviš več in če si tako nespameten, da to poskusiš, podrla in razdrobila te bo. Tako je tudi grof Andraž spoznal, da bo hote ali nehote moral iti v Bosno i vojsko, in se je jel pripravljati za-njo. Začela se je toraj spravljati avstrijska armada na noge. Za armado je treba denarja, zato je zahteval od delegacij (to je zbornica poslancev, ki se volijo v državnih zborih na Dunaji in v Pešti izmed zastopnikov posameznih dežel) privoljenja, da
5
— 66 —
sme na posodbo vzeti 60 milijonov, ker bo s temi podprt v Berolinu lahko bolj trdo na noge stopil. Človek s polno mošnjo ima veliko več poguma. Delegaciji ste mu dali privoljenje in Avstrija je bila za 60 milijonov vise zadolžena.
S temi milijoni v žepu se poda grof Andraž k shodu v Berolin, kjer se je imela odločiti osoda Turčije.
Veliko se je tam govorilo, a slednjič je vendar obveljala beseda Buslje in pogodbe miru v sv. Štefanu med Busijo in Turčijo sklenjenega so se po večem potrdile. Določeno je bilo, da Busija od Armenije dobi skoro vse ono, kar je Turčiji z orožjem vzela, v Evropi pa Besarabyo ob Črnem morji, ktcra je do tje bila rumunska, Kumunija pak od Bolgarije Dobružo, t. j. zemljo ob spodnji Donavi, da toraj ta reka ne teče nikjer več preko turških bregov. Angležem je bil pripoznan lepi otok Ciper v srednjem morji, da imajo zdaj tam skoro vseskozi lepe in trdne postile; ta otok so Angleži res tudi brž zasedli. Nemčija ni dobila nič, ker ni nič zahtevala, isto tako Laška in Francoska.
Kaj pa Avstrija'/ No, tej ste bili pripoznani deželi Bosna iu Hercegovina pod tem pogojem, da si jih pridobi z orožjem in ukroti Turke. Vlada turška se je zavezala, da bo svoje redne vojake iz vseh teh zii-njo zgubljenih krajev umaknila in se avstrijski armadi ne bo ustavljala. To se pravi po domače, da ona se ne bo vojskovala z Avsrijo, in tistim mohamedanskim četam, ki bi se ustavljale avstrijskim vojakom, ne dajala ne pomoči ne potulie; sama jih pa tudi ne bo uganjala, marveč prepustila jih avstrijski armadi, naj ona užeue jih, kakor ve in zna; sploh ona za upor noče biti nikakor odgovorna.
To tej določbi je toraj Avstrija dobila nalogo žan-darja, ki ima v Bosni in Hercegovini napraviti red; da ima deželo, ko jo zasede, tudi za-se obdržati, ni bilo še
— 67 -
popolnoma določeno, a to~se ume samo po sebi, ker Avstrija vendar ne bo tlake delala za Turčijo. Rusija bi jej pri tem le toliko šla na roko, da svoje armade ne vzame nazaj, marveč ostane v Rumeliji blizo glavnega mesta Carigrada, dokler ne bi Turčija spolnila vsega, k čemur se je zavezala. Vse druge evropske oblasti ostanejo mirne in le od daleč gledajo, kako bo Avstrija zasedla Rosno in Hercegovino s svojo armado.
Grof Andraž je bil prej enkrat rekel, da z dvema polkoma si upa prehoditi vso Bosno. Kako grozno se je motil, pričajo naslednje dogodbe.
5*
' l ♦
Avstrijska armada gre v Bosno in Hercegovino.
Iz prejšnjih dogodeb je razvidno, kako se je dal naš državni minister grof Andraž goniti k temu, kar bi bila Avstrija morala že skonca storiti, namreč k zasedbi Bosne in Hercegovine, ktero bi bila prej lajše in ceneje izvršila. Avstrijska politika že več let Slovanom nikakor ni prijazna — zato, ker se jih boji, čeravno so cesarstvo večkrat rešili iz hudih zadreg in so vzlasti avstrijski Slovani cesaiju svojemu vdani z dušo in telesom. Nezaupljivost do njih je toraj vsakako velika krivica.
Še prodno se je grof Andraž vrnil z Berolina, bilo je nagloma na noge spravljenih več vojaških divizij ali oddelkov. Vojna tromba je klicala v orožje ljudi vseh stanov, morali so popustiti svoj posel, žene, otroke, neveste, stariše in spolniti svojo dolžnost do domovine, do cesaija. Po vsem cesarstvu je bilo živahno gibanje, pa tudi britke ločitve, pri kterili se je prelilo veliko solz. Nobeden ni vedel, bo li prišel še nazaj in kaj ga čaka na Turškem med divjimi ljudmi. Akoravno so naši vojaki težko šli z doma, šli so vendar navdušeni — vzlasti slovenski, ker so šli nad Turka, ki je bil njih prednikom že toliko žalega storil.
Marsikteri je šel tudi s težkim srcem, ker je pustil doma ženo in otroke ne vedoč, kako se jim bo godilo v tem, ko bo on v Bosni orožje sukal. Za podporo takih
/
— 69 —
zapuščenih so se pak združili drugi, ki so nabirali denar za-nje; to je olajšalo vojaku srce, ker je vedel, da njegova rodovina ne bo zapuščena, toraj je imel v vojski tudi več poguma.
Sredi mesca junija se je spravljala avstrijska armada skup in nabirala se ob bosenski in hercegovski meji. Ko je bil 13. julija kongres v Berolinu končan, so bile naše čete že povsod ob meji nastavljene in čakale le še povelja, da jih prestopijo.
„Zakaj toliko priprav in takih vojnih moči, ko je grof Andraž rekel, da z dvema polkoma lahko prehodi vso Bosno?" — tako bo morda kdo prašal.
A le tiho! Grof Andraž je brž zvedel, da je Turčija — vkljub pogodbi v Berolinu — skrivaj nahujskala mohamcdance zoper avstrijsko .armado in da je teh sila veliko povsod, posebno po trdnjavah, ktere hočejo do zadnjega braniti, ter da so z orožjem dobro preskrbljeni. Turčija nikdar še ni držala kristjanu dane besede, to je spoznal slednjič tudi Andraž, zato je namesto dveh polkov spravil na noge blizo 120.000 mož. Ukrenjeno pa je bilo še tako, da če bi ti ne mogli ugnati Turkov, jih pride pomagat jim še toliko ali več.
Za glavnega poveljnika je dal tej armadi cesar generala Filipoviča, vrlega vojaka in vojskovodjo; to je storil zato, ker je Filipovič sam Slovan in najbolje ve, kako gre ravnati s Slovani, to je: pomiriti Bosno in Hercegovino in ugnati turške upornike tako, da bi se ne prelilo preveč krvi, marveč se pridobila srca prebivalcev bolj z lepo kakor z grdo. Razen tega je imel desno krilo, ki naj gre v Hercegovino, komandirati Jovanovič, levo, ki se je napotilo ob iztočni strani v Bosno, general Sza-pary. Slovenskih vojakov je bilo največ v središči, kjer je bil poveljnik vojvoda Virtemberg, pa tudi pri Jovanovičevem
— 70 —
oddelku jih je bilo veliko. Szapary je imel največ Ogrov. Sestavo vseh brigad tu popisati se mi ne zdi primerno, to gre bolj v kak strogo vojaški popis te vojske.
Predno so naši vojaki prestopili meje j razglasil je Filipovič sledeči oklic do prebivalcev Bosne in Hercegovine:
„ Armade avstrijskega cesarja prestopajo meje Vaše zemlje. A ne prihajajo Vam sovražno, da bi prisvojile si deželo s silo, marveč prijateljsko, da store konec zlu, ki ga že mnogo let trpi ne samo Bosna in Hercegovina, nego tudi sosednje avstrijske dežele. Cesar je z žalostjo spoznal, da je boj prebivalcev med sabo razdjal to lepo deželo, da vse hira in se je naselilo uboštvo po mestih in vaseh . . . Cesar tega ni mogel dalje gledati in ker Vaš (turški) car ni v stanu tukaj pomagati, obrnile so se oči evropskih držav na Vas in skupno sklenile, da Vam Avstrija pripomore do miru in blagostanja, česar že tako dolgo nimate. Vaš sultan sejo vdal in izročil Vas brambi cesarja avstrijskega, svojega mogočnega prijatelja. Zatorej pride k Vam Njegova armada, a ne prinaša Vam vojske, prinaša Vam mir. Orožje naše branilo bo vsacega, zatiralo ne bo nobenega. Naš cesar ukazuje, da imajo vsi sinovi te dežele po postavi enako pravico, da se vsem varuje življenje, vera in premoženje. Stare postave veljajo, dokler ne bo novih. Preminjale se ne bodo svojevoljno, Vaših šeg in navad ne bode nihče dotaknil se, dokler se ne bode tehtno pretreslo, kaj je novega treba. Dohodki dežele se bodo rabili le za njene potrebe, zaostali davki ne bodo se iztirjevali. Naše armade dežele ne bodo strašile, prebivalcem nič žalega storile, kar bodo potrebovale od njih, plačevale bodo vso v gotovini.
Cesarju našemu so znane Vaše tuge, zato želi Vam boljše sreče . . . Zaupajte staroslavni zastavi avstrijski iu sprejemajte naše vojake kakor prijatelje in poprimite se zopet svojega dela."
Te besede Filipovičeve so bile gotovo lepe, a mo-hamedancev so se vendar malo prijele, kakor dobri sviti evropskih oblasti poprej turške vlade; vse je šlo v koš.
— 71 —
Zakaj pa so imeli Turki za vse to tako gluha ušesa?
Turek je ta, kakor ta; naj bo bogat ali revež, v visoki službi ali priprost delavec, — vsak sovraži človeka druge vere in misli, da je veliko boljša stvar od njega ter vsi drugoverci le zato na svetu, da njemu tlako delajo in ga rede. Njih sveto pismo, koran, jim celo uka-zuje, da ne smejo vtekniti meča v nožnice, dokler niso ljudi druge vere vseh poklali ali pa spreobrnili k svoji veri. To — se ve da — zdaj ni več mogoče, ker je moha-medancev v Evropi premalo, a drugih ljudi preveč, zato so se potuhnili, pa če bi mogli, bi razsajali po Evropi zopet tako, kakor so nekdaj, kar pomnijo posebno slovenske dežele.
To velja sploh, a zdaj je bilo še nekaj posebnega.
Turški duhovniki so bili našuntali mohamedance proti „švabom" (tako imenujejo vsacega, ki od severa, posebno iz Avstrije k njim pride), in med šuntalci je bil posebno neki človek z imenom „IIadži Loja". Ker je ta človek pozneje tako imeniten postal, treba, da ga bralec nekoliko bolj spozna.
Rodil se je v Sarajevu in skonca ni bil nič posebnega, ker se tudi ni nič naučil. Pozneje še le se je učil toliko brati, da jc mogel iz glave naučiti se nekoliko molitev (sur) iz korana, potem je napravil* šolo in učil tega, kar je znal, tudi otroke. Pozneje se mu je posrečilo, po dobrotnikih dobiti toliko denarja, da je mogel potovati v Meko, k grobu preroka Mohameda. Od tod je dobil ime nhadži", to je „romar" in je vžival pri mohamedancih veliko spoštovanje; veljal je več nego najvišji turški uradniki, tako da je začel delati že turški vladi sami preglavice. Ko se je avstrijska armada bližala mejam bosenskim, je on najhuje šuntal mohamedance proti nji, spravil je veliko čet na noge in denar nabiral od prebivalcev s silo,
— 72 —
vzlasti od kristjanov. Pri bitvah ni bil nikdar spredej, ker je vse drugo prej, nego pogumen. Turški poveljnik v Sarajevu, paša Fazli, se je bal imeti zavoljo njega sitnosti, zato bi ga bil rad dal pod ključ ali poslal v Carigrad; ali zviti lesjak je to prenaglo zvedel in potegnil jo v bribe, kjer je dalje nabiral čete zoper Avstrijce. Še le ko je videl, da vse čete nič ne opravijo, marveč jih avstrijska krdela povsod tepo, je ubogal ter podal se v konak (hišo) poveljnika v Sarajevu na odgovor, a na stopnicah se mu je sprožila puška in ranil Be je precej hudo v nogo. Po tej nesreči je zopet zasedel konja in pobegnil. Kako se mu je pozneje godilo, to pride še na vrsto na svojem mestu.
Vojni načrt Filipovičev je bil: na več krajih prodreti v Bosno in Hcrcogovino, potre biti deželi upornikov in zasesti glavna mesta. Bosenska armada pod poveljstvom Filipoviča samega je imela pot proti Sarajevu, hercegovska pod poveljstvom .Jovanoviča proti Mostam.
Dne 2». julija 1878 so se pomaknile vse naše trume čez mejo.
Oddelek Filipovičev je prestopil Savo pri Brodu, kristjani so ga slovesno sprejeli, mohamedanci pa postrani gledali; vendar niso upali si upirati se z orožjem. Skušali so izročiti le nek pismen ugovor (protest) turške vlade, kterega pa Filipovič ni hotel sprejeti. Ta oddelek je bil namenjen ob reki Bosni proti Sarajevu, levo krilo njegovo pod poveljstvom Szarparijevim imelo je potrebiti vso vzhodno Bosno ob Srbiji, polastiti se trdnjav in združiti se s Filipovičem in drugimi v Sarajevu. Pri tem oddelku je bilo največ ogerskih polkov, slovenskih vojakov le malo.
Drugi oddelek pod poveljstvom princa Virtcmbcrga je šel v Bosno pri Gradiški. Prehod se je tudi tukaj mirno izvršil. Nadvojvoda Janez Salvator je zasedel brž turško Gra-diško (Berbir), iz ktere se je turška posadka umaknila.
Prehod cez Saro pri uroau,
— 73 —
Ker bo Bosna za nas gotovo važnejša postala in gre že zdaj veliko ljudi dol, bo morda bralcem vstreženo, če imenom večih krajev, preko kterih je šla ali jih zasedla naša armada, pridam površen popis.
Turška Gradiška stoji ob iztoku Vrbasa v Savo, pa je prav slabo zanemarjeno mesto z lesenimi hišami na t koleh, ker Sava večkrat iz bregov stopa Prebivalcev je okoli 2000, čez polovico moh<amedancev. Trgovina je še precej živahna, ker je od tod glavna cesta proti Banji-luki in dalje proti Sarajevu. Nad mestom je trdnjava, ki pa je zdaj že v jako slabem stanu. Pozidal jo je maršal Lavdon, ko jo je 9. julija 1789 po 20 dni trajajočem obleganji vzel. Zdaj, če bomo Bosno mi obdržali, 1k> to mestice zavoljo svoje važnosti se že vzdignilo in popravilo.
Pri oddelku, ki je tu šel čez mejo in napotil se proti Banjiluki, je bilo več slovanskih polkov, med njimi tudi kranjski polk Kuhn št. 17.
Iz Dalmacije se je bil Jovanovič napotil v Hercegovino proti Mostaru; tudi pri njem je bilo več vojakov Slovencev, lovska bataljona št. 7 in 19, razen tega pri dragih oddelkih veliko.
Predno gremo naprej, treba popisati nekoliko trpljenje in težave, ktere so naši vojaki imeli koj iz začetka. Bosna ni dežela z dobrimi, trdimi in širokimi cestami, mesta in sela so redka in ob naši meji obljndena po večem z mo-hamedanci, ki so bili naši vojni vsaj v srcu sovražni in pred kterimi je bilo treba vedno biti na straži. Po ustaji zadnjih let je bilo krajev veliko razdjanih in požganih, tako so se morali naši vojaki že pripraviti na to, da bo treba o vsakem vremenu prenočevati pod milim nebom. Že same na sebi slabe ceste je bilo pa še deževno vreme zadnjih dni tako razmočilo, da za živino in vozove skoro niso bile, povsod so morali iti pred njimi pijonirji, da so
— 74 —
jih popravljali, kajti kar ni razdjalo slabo vreme, razdjali. so turški uporniki, ki so začeli posamezne čete tudi kmalu nadlegovati. Kristjani so jih bili pač povsod veseli in po« magali jim, kolikor so vedeli in znali, ali ti jim niso mogli toliko koristiti, kolikor so jim mogli mohamedanci škodovati, ker so njih čete čedalje bolj množile se.
Prvi so skusili krutost mohamedancev mažarski hu-zarji, toraj sinovi tistega naroda, ki se je tako očitno bratil s Turki.
Filipovič se je namreč pomikal ob reki Bosni proti Sarajevu. Ob cesti ste najprvo dve mestici, Magij aj in Žepče. Prvo ima le par sto mohamedanskih prebivalcev. V zgodovini znano je le zato, ker je 1. 1679 tudi princ Evgen Savojski naletel na upor in je moral mestice s silo vzeti ter tu nekoliko časa ostati. Žepče je kakih 5 ur dalje ob isti reki in ima okoli 2500 prebivalcev, večidel mohamedancev. Ob teh mestih je v sedanji avstrijski vojski tekla prva kri po mohamedanskem izdajstvu.
Prve čete Filipovičevega oddelka so bile prišle blizo do Magljaja. Tam se zve, da se v drugem mestu, v Žepči, zbirajo uporniki, da bi zastavili našim pot. Razkropit jih pošlje poveljnik prvih čet naprej 130 huzarjev, misleč si, da se jih bodo uporniki ustrašili in jo koj popihali. Ko ta oddelek huzarjev pride v Magljaj, ga prebivalci vsaj na videz prijazno sprejmo, huzarji gredo naprej, za njimi pride častnik, ki je imel pripravljati pot z denarjem, t. j. nakupovati živeža, in je imel pri sebi 20.000 gld. Po odhodu huzarjev ga Turki zgrabijo, grozovito umore in se polaste denarja.
Iluzarji v tem previdno jahajo naprej po cesti ob Bosni, a ko se približajo Žepču, zagrome streli na-nje od vseh strani in pri tej priči jih nekaj pade s konj. Branijo se še s svojimi karabiuarji, a ker vidijo, da je
— 75 —
prazno delo, odjaliajo nazaj proti Magljaju naznanit to, kar se jim je zgodilo.
A tudi tukaj se je vse spremenilo. Tolovajski prebivalci, ki so jih bili prej tako prijazno sprejeli, so bili zdaj zagradili in zapa/ili cesto in ko so krdelo približa, ' ga sprejme strel iz vseh hiš, gričev, iz vsakega kota. Zadeti ljudje in konji padejo, strašna zmešnjava nastane. Premišljevanja tu ni nobenega, vsak trenutek pade kteri in če bi se opotavljali, ne uide nobeden. Pogumni huzarji predero zagraje ter streljaje in sekaje krog sebe dirjajo kar morejo skozi sovražno mestice proti Drventu k svojemu oddelku nazaj. Do smrti utrujeni prijahajo tje, kolikor jih je še ostalo, nekaj čez 60 mož, drugi so mrtvi ali se kam zatekli.
Vse peni jeze, ko se zve ta zakotni napad. Nemudoma ukaže Filipovič odriniti proti tolovajskemu mestu in maščevati pomorjene huzarje. Ko pa naši tje dospejo, ne najdejo nobenega prebivalca doma, vsi so bili pobegnili. Najdejo pa nekaj druzega: več strašno razmesarjenih trupel nazih, brez glav — tako da se ni moglo spoznati, kaj so bili. Toda kaj bodo druzega, kakor pomorjeni huzarji, kterih je slednjič 50 manjkalo!
Lahko je misliti, kak srd popade naše, brž se raz-kropd in lovd pobegle prebivalce; tiste, pri kterih se najde kaj, kar je bila lastnina huzarjev, zadene sodba nagle smrti po krogli; med takimi, ki so bili vstreljeni, je bil celo siv starec, ker je imel na sebi čevelj ubitega huzarja. Vseh trupel niso našli, veliko so jih bili turčini pometali v reko liosno. Mestu je naložil Filipovič vrh tega še kazni 50.000 gld., ktere so imeli plačati prebivalci do konca mesca, in jim je zažugal, da če zadnji dan denar ne bo plačan, jih bo vse izgnal, njih posestva pa prodal. Tako je bilo prav! Vendar jim je pozneje spregledal to kazen, zakaj, se ne ve.
— 76 —
Ko so na ta način vkrotili izdajski Magljaj, napotili so se ob reki Bosni dalje proti Žepču, a z vero previdnostjo, kakor prvikrat. Pot ta je bila težavna, cesta tako slaba in po upornikih pokvarjena, da so si jo morali sproti popravljati in delati. Vreme je bilo slabo, tudi so jim turčini vso pot nagnali — tako da so morali naši vselej prej potrebiti goščavo in višine ob cesti, prednoje mogla glavna četa naprej.
Pri Žepču so jih uporniki ustavili, boj je trajal več ur, a poslednjič je hrabrost naših zmagala divjost Tur-činov vzlasti, ko so zapele naše izvrstne (ITchatiusove) kanone. Turki so bili dobro oboroženi, to je bil dokaz, da se ne upirajo sami po sebi, marveč dobivajo skrivaj izdatne podpore od turške vlade. Res so v Žepču med drugimi vjeli naši tudi čez 400 mož pravih turških vojakov ; ti so se pač izgovarjali, da so jih uporniki k vojski prisilili, ali kdo jim bo to verjel? Vendar so jim prizanesli in jih odgnali kot vjetnike v Avstrijo; z drugimi pa so ostreje ravnali. — Turka je tu veliko padlo, nekaj ga pa vbežalo, a tudi med našimi je kosila smrt in precej jih je bilo ranjenih.
Po tej veči praski je Filipovič pustil posadko v mestu, razen tega se je zavarovala cesta kolikor mogoče, da se more živež in streljivo po nji za armado voziti. Povsod so se tudi napravljale vojne pošte in napeljaval se telegraf.
Filipovič je bil sklenil tepene upornike nemudoma poditi, da nimajo časa zbirati se, hotel je pa tudi rojstni dan našega cesaija slovesno obhajati v glavnem mestu Bosne, v Sarajevu; zato je ukazal naprej in le naprej proti Zenici.
Predno pa on s svojim oddelkom tje pride, imamo priliko ozreti se tudi po drugem bojišči.
— 77 —
Oddelek (divizija) vojvode Virtemberga, pri kterem je bil, kakor smo že slišali, tudi kranjski polk Kuknov, se je napotil proti Travniku. Tudi on je prestopil Savo 29. julija in potem koračil naprej ob reki Vrbasu. Trpel je veliko, ntgprej po vročini, potem po dcžji in slabih potih.
Prvo mesto ob poti je Banjaluka. Tukaj ni bilo nobenega boja, prebivalci so jim prišli naproti jih pozdravit in kranjski polk je bil prvi, ki je 31. julija stopil v mesto, za njim Hrvatje in Dahnatinci. Zjutraj ob treh so pa že odrinili naprej, le Dalmatinci so ostali za posadko.
Pri tej priliki si tudi mi lahko ogledamo mesto nekoliko natančneje.
Banjaluka stoji ob reki Vrbasu tam, kjer se stekate vodi Vrbanja in Crkvina vti-nj. Vrbas jo deli v dva dela, veči in starejši je ob levem bregu. Zavoljo veliko visokih in tapjkih minaretov (stolpov turških mošej ali cerkev) in košatih dreves je mesto lepo videti. Trgovina je bila tu od nekdaj živahna, posebno z žitom, kterega se v rodovitni dolini veliko pridela, s tobakom, konji in prešiči. Prebivalcev je itnclo mesto prej okoli 20.000, med njimi 16.000 mohamedancev, 2500 pravoslavnih grkov in 1500 katoličanov. Grki imajo eno cerkev, katoličani tudi eno, razen tega je samostan Trapistov s cerkvijo, samostan usmiljenih sester, ki imajo katoliško dekliško šolo, mohamedanska in srbska šola. Moliamedani imajo več cerkev, med njimi ena najlepših v Bosni je Ferad-jeva, ki je tudi zgodovinsko imenitna. Kako je bila zidana bo posebno mikavno Slovencem.
Turški paša Ferad je 1. 1576 ob lladonjji na Hrvaškem potolkel avstrijsko armado, kteri poveljnik je bil general grof Eberhard Auersperg. Tega so Turki v vojski ubili po hudi brambi, njegovega siua Eugelberta
pa živega vjeli. Za tega je zahteval Ferad-paša odkupnine toliko, kolikor bo stala lepa mošeja, ki se bo po njem — Feradu — imenovala. Da bi mladega grofa rešila turške sužnosti ali grozne smrti, je grofova rodovina privolila v to in tako se je zidala ena najlepših turških cerkev v Bosni na stroške kranjskih grofov Auerspergov. Zavoljo tega je pričakovati, da bode zdaj, ko bo dežela postala naša, ta krasni hram premenjen v katoliško cerkev, kar se po vsi pravici spodobi.
Mesto je skoro na uro daljave raztegnjeno, ob njem so bile že večkrat bitve, tako 1. 1527 in 1688 med Turki in Avstrijci. Najhujša je bila 4. avgusta 1737, vkteriso bili Avstrijci potolčcni, 1000 jih je ostalo mrtvih, drugi so se rešili ponoči in bežali v Oradiško, od tod pa prepeljali se v Slavonijo. Toraj jc zemlja tu že veliko krščanske krvi pila.
Tudi letos ni bilo brez boja tukaj, ker so pozneje turčini napadli našo posadko, kar bomo že še slišali. Zdaj gremo za našo armado, ki se od tod pomika naprej proti Jajcu.
Do 4. avgusta naši na svojem potu niso naleteli na noben upor, turčini so se jim povsod umikali. Še le ponoči med 4. in 5. avgustom, ko so pred Varcarcvem napravili si pod milim nebom šotor, so se slišali streli na naše sprednje straže, ki pa niso napravili nobene škode, ker so turčini preslabo merili. Zjutraj so jih razpodile naše kanone.
Vse huje je bilo pri Varcarevu. To mestice ima 2200 prebivalcev, mohamedancev je nekoliko čez polo* vico, drugi so katoličani in pravoslavni. Kupčije je največ z žitom.
Tukig so se uprli turčini in bilo je trdovratno streljanje. Vendar naši niso veliko zgubili. Od kranjskega
— 79 —
polka je padel tukaj prvi častnik, nadlajtenant Doxat, iz Postojne doma, po sovražni krogli zadet. Morda bi bilo še huje, a naši šrapneli (krogle iz kanon, ki imajo v sebi še čez 100 drugih in smodnika ter se razpočijo nad glavami sovražnikov, da ti padajo ko snopi) so jih razgrnili in Varcarevo je bilo kmalu zasedeno po naših.
V tem boji je tudi ta oddelek skusil, kaka zver je turčin. Mrtve in ranjene so strašno razmesarili, kdor jim je živ prišel v pest, so ga zaklali in razsekali. Če je kdo kje zaostal, brž so planili po njem in ga pobili. Taka grozovitost je tudi naše silno razkačila, o pardonu v boji ni bilo več govorjenja. Pri prestopu meje jim je bilo pač strogo ukazano, lepo ravnati z vjetimi, z ranjenci pa tako, kakor s svojimi; to se je godilo, a ko so naši poveljniki sami videli, kako turčini dobro z najhujšim povračajo, bilo je prizanesljivosti konec in razglašena je bila nagla sodba. In to je bilo potrebno, ker z lepo se s tem rodom ne da nič opraviti. Ostrost je ostrašila divjake in zakot-. nih napadov je bilo odslej veliko manj.
Daljna pot je bila težavna za noge, a na sovražnika niso več naleteli, ker je povsod bežal. Vedelo pa se je, da se bo ustavil pri Jajcu, toraj je bilo tam pričakovati srditega boja. To mesto je važno, ker zapira pot proti Travniku.
Zjutraj 7. avgusta so dospeli do Jajca. Po krščanskih Bošnjakih zvedo, da je Turkov v mestu in krog njega dobro vtaborenih blizo 10.000, naših pa je bilo došlo tje komaj 4000 mož. A kdo ima strah? Nihče ne! Brž se jamejo pripravljati za boj, ker po slabih potih in stezah konji ne morejo vleči težkih kanon na prave prostore, vlečejo jih ljudje in voli: težko je šlo, a šlo je. Turki so pričeli boj, ki je trajal celili 'J ur.
O tem srditem boji piše kraujsk častnik tako-le;
— 80 —
„ Čeravno nas je bilo se manj ko polovico od sovražnika, se nismo vstrašili. „Le naprej, nazaj ne!" je donelo navdušeno iz vseh grl in tako se lotimo vraga ob devetih zjutraj. ftazprostremo se na 3000 korakov široko, štiri kanone začno pljuvati smrt sovražniku in tudi pok naših pušk traja do pol sedinih zvečer. Turški uporniki, kterim se je bilo pridružilo tudi 300 mož prave turške vojske, so nas hoteli zajeti od strani in zagnati nas v jezero poleg mesta. To pa smo mi o pravem času zapazili in jih prehiteli, prijeli jih od zadej in od strani s tako silo, da so tekli, kar so mogli; vsi niso vtekli, veliko jih je obležalo, ker so dobili svinca v život. Pobili smo jih 350, čez GOO pa našli še ranjenih. Veliko več so jih turčini bežeči še seboj vzeli. Naših je bilo mrtvih le 20, ranjenih pa 95. Kranjski fantje so se bili kakor levi; pogosto je bilo slišati: „rajši sem mrtev, kakor da se umaknem." Naš poveljnik, vojvoda Virtem-berg, je rekel: „Sedemnajstemu pešpolku (Kuhnovemu) se imam zahvaliti, da nismo plavali po jezeru in njegove vode pili." — Se ve, da so se enako hrabro obnašali tudi drugi in konec je bil ta, da smo zvečer vzeli trdnjavo in vjeli vse, kar je bilo v nji ni prej ubežalo. Med vjetimi je bilo tri bataljone redne turške vojne, kar je znamenje, da se Turčija ne more ali noče držati be-rolinske pogodbe in podpira upor ne le z orožjem, marveč tudi z ljudmi. V trdnjavi je bilo veliko streljiva, 4 kanone in 3 turške zastave smo zajeli."
Temu popisu bitve ob Jajci pridamo še popis mesta in njegovih imenitnosti.
Mesto Jajce ima svoje ime najbrž od tod, ker je zidano na griču jajcu podobnem, ob levem bregu reke Vrbas. Prebivalcev ima okoli 3500, ined njimi je 300 mo-hamedanskih rodovin, vsi dru^i so katoličani; prvi bivajo
— 81 —
v trdnjavi, drugi zunaj nje po predmestjih. Mesto je po naravi jako lepo in ima sredi ccld slap, ki pada v reko Vrbas. Lepa je tudi okolica njegova. Zidali so ga v začetku 15. stoletja Lahi, ko je bil se Hrvoja veliki vojvoda Bosne, in obdali ga z zidovjem. Zadnji kralj Tomaževič ga je še huje vtrdil, in takrat je bilo mesto celo stolica kraljev.
L. 1463 se je Jajce vdalo z lepo sultanu Mehmedu, pa kralj Matija Korvin (kralj Matjaž) ga je še tisto leto zopet Turkom vzel, in še le 1. 1527 je prišlo popolnoma v turško oblast. Potem je zemlja okrog mesta pila že veliko krvi, posebno ko so bili Ogri in Hrvatje tam gospodami.
Katoličanom je to mesto posebno znamenito še zavoljo tega, ker je tam živel in umrl evangelist sv. Luka. Truplo njegovo so takrat, ko so Turki vzeli mesto, frančiškani prenesli v Benetke, kjer zdaj počiva.
Drugih imenitnosti Jajce nima, zato se ne mudimo dalje v njem. Zdaj je namreč mesto zanemarjeno, kakor vsako turško, ker Turek za snažnost nič ne stori, kristjan pa tudi ne mara delati za Turka, če k temu ni prisiljen. Če bo pa Bosna ostala naša, bo gotovo to mesto najlepših eno, ker ima preko sebe jako lepo jezero.
Mestice smo si ogledali, idimo dalje za brigado, ki je, pustivši tu posadko, napotila se proti Travniku.
Zavoljo doseilanjega upora, in ker je tudi veliko Turkov še ušlo naprej, se je bilo bati hudega upora v Travniku, ki je najmočnejša trdnjava v Bosni in kjer so Turki že o začetku ustaje v Bosni in Hercegovini kupi-čili ljudi in orožje.
Travnik je v ozki dolini ob reki Lašvi naslonjen na goro VlaSid, eno najviših v Bosni in ima okoli 16.000 prebivalcev, po veliki večini mohamedauuev, potem katoličanov,
6
— 82 —
grkov (Btarovercev), judov, ciganov. Trdnjava, po kralji Tvrdku II. zidana, je še močna, tudi je tain kasarn za najmanj 4000 mož vojakov. Prebivalci stanujejo večidel zunaj obzidja trdnjave v štirih predmestjih.
Ta trdnjava je bila v prejšnjih časih skala, ob kteri si je bilo lahko zobe in glavo razbiti. A zdaj, ko je imela naša armada tako dobre Uhacijeve (Uchatiusove) kauonc, so turčini spoznali, da iz Gučanske in Iiukoviške gore je lahko oškropiti vso trdnjavo, so se premislili in odšli — tako, da so naši 11. avgusta to mesto dobili brez vsakega boja. Turčini so bili po krvavih skušnjah zgubili ves pogum. Videli so, da sebi nasproti nimajo bojazljiv-cev, marveč pogumne in dobro izurjene vojake; največi strah so imeli pa pred nUhacljevci'<, ki so jim toliko ljudi pobili, „le brez tistih cevi — so kričali našim čez grape — pridite k nam, vam bomo že pokazali, po čem je kri 1" Te cevi pa so našim bile dobre, brez njih bi jih bilo veliko več padlo, ker so bili skonca proti sovražniku skoro povsod v manjšini.
Ko je bilo mesto vzeto, ostal je kranjski polk v njem za posadko, drugi polki pa so šli naprej proti Sarajevu.
Najslabše se je godilo oddelku Szapary-jcvcmu. Ta je od Doboja, mestica ob Hosni, v kterem je imel 1. 1697 princ Evgen Savojski svoj tabor, vkrenil ob vodi Spreče preko Gračanice in dolnje Tuzle proti Zvorniku, da bi vsa ta mesta vzel in zasedel ter od srbske strani prišel v Sarajevo. A to je bila žalostna pot. Strašno so trpeli vojaki po hudem vremenu, slabih potih, največ pa po Turkih, ki so ta oddelek najhuje napadali. Zavoljo vednega deževanja še tudi vozovi z živežem in streljivom niso mogli jih dohajati po razmočenih cestah in tako so imeli ti vojaki, po večem Ogri, res prav križevi pot. Ta brigada je bila premajhna, to so Turki kmalu spoznali
— 83 —
in po prvih srečnih napadih so dobili tak pogum, da so od vseh krajev skupaj vreli in ustavili naše, ki so se morali umakniti nazaj do Doboja zgubivši skoro deseti del vojakov. Le izvrstne Uhacijeve kanone so zabranile, da se jim ni še huje godilo. Uporniki, kterih je bilo tukaj največ, so jih gnali do Doboja in jih še tukaj 10. avgusta z vso silo napadli, ltoj je bil hud, zguba na naši strani velika, padla sta celo dva majorja; a slednjič so se vendar turčini morali umakniti hrabrosti naših. Tri dni pozneje so prišli Turki zopet nad njega, a so bili hudo te-peni, ker je med tem Szapary dobil pomoči. Zdaj se je mogel še le oddahniti po velikih težavah, ker mu je Filipovič še naprej pošiljal pomoči, kajti če bi bili Turki pregnali ga iz Doboja, bi bili lahko zaprli cesto od Breda do Magljaja in Filipoviča odrezali ter prišli mu za hrbet, izmed vseh oddelkov je imel Szapary-jev največ zgube ljudi.
Pustimo Szapary-ja v Doboji, da se spočije in pripravi na novo pot proti Zvorniku, in poglejmo v Hercegovino.
Jovanovič je na svoji poti do Mostara našel le malo upora; samo 4 vojaki so bili ranjeni. Toraj je zasedel že 7. avgusta to glavno mesto Hercegovine, krščanski prebivalci so mu prišli veseli naproti in se podvrgli zastavi avstrijskega cesarja, turčini pa so so potuhnili, ker si niso nič upali storiti. Več jih je pobegnilo proti močni trdnjavi ■Stoku (fitolac), kjer so mislili upreti se.
Ta oddelek je imel nalogo vzeti vsa močneja mesta in pobrati prebivalcem orožje, da bo dožela pomirjena. Jovanovič je toraj brž poslal posamezne čete na razne kraje izpolnit ta posel. A odslej ni šlo več tako gladko, Turki so pokazali ostreje zobe.
Namen te knjige ni, vsako prasko posebej in natančno popisovati. Le to bodi omenjeno, da so tudi tuk aj
6*
— 84 —
naši vojaki hudo trpeli po vremenu in po sovražniku, kterega se je bilo po goratih krajih veliko nabralo.
Najprej so vzeli Stolac. To mesto je 6 ur od Mo-stara in ima precej močno trdnjavo, ki je bila 1. 1844 na novo dozidana. Prebivalcev šteje okoli 3G00 mohame-dancev in pravoslavnih.
Naj dobi na tem mestu prostor pismo slovenskega vojaka, lovca, ki popisuje nekoliko, kako se je našim vojakom tukaj godilo. To pismo se glasi:
„Dne 5. avgusta se nas je zbralo pred Mostarom tri brigade in drugi dan smo pod poveljstvom Jovanovi-čevim marširali skoz mesto, kjer so nas kristjani sprejemali z navdušenimi živijo-klici, Turki pa nas molčd prav grdo gledali. Tukaj smo hodili daljo časa sem ter tje, 12. avgusta pa odrine bataljon „Este" št. 12 proti Stolcu, da ga zasede, kar se tudi zgodi brez upora. Ali komaj je v trdnjavi, že ga obkoli veliko število turčinov tako, da ne inore nihče ven. Naši so v hudih stiskah, zmanjka jim vsega, šest dni trpe hudo žejo in lakoto; če ni kmalu pomoči so pogubljeni vsi."
„V tej sili se preobleče pogumen častniški namestnik, ki je dobro srbski znal, v Turka, opaše si turško orožje, obrije glavo, vojaki ga spuste ponoči na vrvi čez zidovje in ko je na tleh, začne srbski peti in gre v šotor upornikov, da bi skoz njih rajde prišel v Mostar in naznanil Jovanoviču silo posadke v Stolcu. A Turki ga pridržd, čeravno ga ne spoznajo, in moral se je še bojevati proti nam. Vendar jim uide in pride k nam."
„Ko general zve, v kaki zadregi je posadka v Stolcu, pošlje jej brž pomoči in mi odrinemo IG. avgusta proti. Stolcu. Za Domanovičem zadenemo ob sovražnika za klancem, a ko nas zagleda, beži. Turek teče širokih korakov tako, da je ves pri tleh. Mi gremo za njim, a prehiti
— 85 —
nas noč in prenočiti nam je pod milim nebom. Zjutraj zgodaj nas pa napadejo turčini z velikim krikom in bijemo se ves dan, 14 ur smo v ognji. Ne morem povedati, koliko krogel je frčalo čez mene in memo mene, a zadela me ni nobena. Ker smo bili dobro skriti, naših ni padlo več ko 3, 7 pa je bilo ranjenih. Od topnifarjev, ki so nam bili za podporo in dobro pokali v Turke, je padel eden, 3 so bili ranjeni. Turkov je padlo okoli 100, pa so jih zmiraj seboj jemali. Tako smo na tem kraji ostali tri dni in čakali za nami gredoče brigade; ganiti se nismo mogli, ker nas je bilo premalo in so Tuki streljali po vsakem, ki so ga zagledali. Iiili smo v hudi zadregi in naš poveljnik je bil to naznanil brigadi; iz zadrege nas rešijo tirolski lovci. Ko jih Turki zagledajo, popuste svoj stan, a napadali so še ponoči vozove z živežem in streljivom, ki so šli za nami, in so jih nekaj nam vzeli. Mi zvemo to, jih primemo in razkropimo, vasi pak, v kterih se je to zgodilo, zažgemo, da gorijo kakor nekdaj Jeruzalemsko mesto; tako smo izgnali tolovaje ven. V tem boji je Ti-rolcev padlo 8, ranjenih je bilo okoli 50; padlih turčinov nismo šteli."
„Tako tepen je sovražnik bežal proti Stoku, mi pa za njim. Doide nas 21. avgusta tudi brigada, ki sije enako nam morala pot skoz sovražnika še le streljati, ('eravno nas je bilo veliko, vendar ne vem, kako bi se nam bilo godilo v boji, ker nam je šlo zelo trdo, če bi o važnem trenutku ne bil nam prišel katoliški župnik (fajmošter) Mušič s krdelom kakih 2000 mož Hen egovcev na pomoč. Ta je prijel turčine od zadej, njegovi junaki so padli čez nje kakor volkovi in kmalu so bili Turki razbiti: Mu-šiča se hoje kakor vraga."
rPosadka v Stoku je bila odrešena, mi smo jej pripeljali živeža in streljiva ter ostali tam še do 25. avgusta,
— 86 —
potem pa Sli nazaj t Mostar. Na potu nas je vedno dež pral, mesec dni že nismo spali drugje kakor pod milim nebom. Vendar naš pogum ni upadel, bomo že še pokazali obritim turčinom, po čem je slovenska kri."
„Naj dodam tukaj še dogodbo, ki se je zgodila dan potem, ko smo vzeli Mostar."
„Kompanija lovcev gre iz mesta na vaje pod poveljstvom svojega stotnika. Dve uri zunaj mesta ustavi stotnika stara ženska, ki ga prosi, naj ne hodi dalje, ker je tu blizo skritih veliko veliko Turkov. Stotnik pa reče, da se jih ne boji, ter se pomika s kompanijo dalje. Ali naj bi bil ubogal jo, rešil bi bil življenje sebi in veliko drugim. Komaj četrt ure dalje namreč ob ovinku plane velika druhal nad-nje, v trenutku so obkoljeni od vseh strani in v hipu leži 87 mož na tleh. Kdor more, se pobere in beži, gorje pavjetim! Tolovaji jih zverinsko trpinčijo, živim režejo meso iz života, nosove, ušesa, slednjič glave in ude života tako, da je groza popisati vse to. Stotnik je bil dobil brž tri krogle v život, a ker je še živ, ravnajo ž njim enako nečloveško, razmesarjenega trupla ni bilo več poznati. Poklanim pobero vse in razmesarjena telesa puste naga na bojišči. Rešilo se je le okoli 30 mož, vsi drugi od te kompanije so na tako grozni način poginili. — Tudi naših lovcev so bili Turki vjeli in skoro fie grozovitnejše ravnali ž njimi."
To pismo ob kratkem popisuje, s kakim zverinskim sovražnikom so se imeli naši tudi v Hercegovini boriti in koliko so pri tem trpeli. Kmalu se je spoznalo, da ima — kakor Szaparv tudi Jovanovič premalo vojakov, toraj so tudi njemu iz Avstrije pomoči poslali.
Da se ne bomo pozneje vračali nazaj na bojišče v Hercegovini, bodi tukaj na kratko povedano, kako je Jovanovič zasedel vso to deželo.
— 87 —
Tii Stolcu tepeni Turki so ušli na Črnogoro, kjer so jih Črnogorci vjeli, razorožili in zaprli. Pa še jih je bilo veliko tam, dežela je gorata, toraj so se lahko skrivali. Če ne bi bili našim pomagali krščanski ustajniki pod vodstvom Mušiča, Bahiča in drugih, ki so vse steze poznali, bi bilo potrebljenje Turkov še težje. Pri vsem tem je bilo še mnogo krvavih prask tu in tam, kterih pak ne bomo obširneje popisovali. Le to bodi rečeno, da je šlo težko naprej, vojald so veliko trpeli, a vendar — šlo je, hrabri naši vojaki so prestali vreme in sovražnika.
Dne 28. avgusta se je brez boja podalo Nevesinje. To mestice, dobro vtrjeno ob potoku Drinovniku, ki se nedaleč od tod izliva v reko Neretvo ima 1200 večidel mo-hamedanskih prebivalcev, po planjavi pa okoli 2500 kristjanov po vaseh. Mestice je imenitno zato, ker se je tukaj vnela prva ustaja v Hercegovini.
Nekoliko pozneje se je podalo tudi Trebinje, ko so uporniki že obupali, trdnjava Klobuk pa Črnogorcem.
Trebinje, v teh bojih glavno zavetje Turkov, ki so se tu branili ustajnikov in Črnogorcev, je trdnjava, zidana ob reki Trebinjšci in ima okoli 4000 prebivalcev mohamedanskih, katoliških in pravoslavnih. Kraj je lep in skoro južen, od dalmatinske meje do mesta je le kakih 0 ur.
Klobuk je majhna, a močna trdnjava ob cesti od Gačkega proti Trebinju, okoli nje se je že v bojih kristjanov s Turki veliko krvi prelilo. L. 1800 je po izdaji tukaj padlo veliko Itusov; vse so bili Turki neusmiljeno posabljali.
Ko so bila vsa važnejša zavetja turčinov v naših rokah, se je pričelo razoroževanje prebivalcev in začetkom oktobra je bila vsa Hercegovina toliko pomirjena, da se je moglo spustiti veliko armade domti; ostale so le posadke
— 88 —
po mestih in trdnjavah čez zimo. Kaj bo spomladi, se Se ne vč, ker je veliko upornikov ušlo v Albanijo.
Predno iz Hercegovine, o kteri smo s popisom do-godeb daleč naprej ušli, gremo nazaj k armadi Filipovi-čevi, oglasimo se še v Banjiluki.
To mesto, ki je bilo, kakor smo že prej videli, naše vojake 31. julija radostno sprejelo, se je pozneje pokazalo tako kakor Magljaj. Turek je Turek, bodi si tu ali tam. Naši Dalmntinci in Istrijanci so bili tu ostali za posadko, v bolnišnici je bilo mn ogo ranjenih in bolnih. Turki, čeravno so naše grdo gledali, so vendar bili mirni do 14. avgusta. Isti dan pa se jih privali od vseh strani toliko, da jih je bilo blizo 3000, in napadejo našo posadko, ki še 1000 mož ni štela. Krvav boj je bil od jutra do ene ure popoldne. Našim je trdo šlo, povsod so se po hrabri brambi morali umikati nazaj in stiskati se sledrvjič v grad. Tem bolj je pa divjala turška druhal, že se je bila navalila celo na bolnišnico, ker tej zveijadi ni nič svetega. Pogubljeni so naši, če ne pride pomoči.
Kar prileti šrapnelj iz naših kanon in več Turkov leži na tleh; brž potem prileti še eden, za njim drug, tretji itd.; v minuti časa je polno Turkov v krvi na tleh, strašno rujovenje, kakor divjih zverin, se čuje in še predno pride oddelek, ki je bil iz (iradiske na pomoč poklican, v mesto, jo popihajo turčini žugaje, da bodo že še vse poklali, ker jih bo drugič prišlo več. „Če bi ti psi le kanon ne imeli — tako so škripali z zobmi — bi jih bili mi danes vse razsekijali." — Tudi dnigod so upili; »Pridi na nož, kavr, če imaš pogum, ti bom že čeva namotal na-nj."
Tako je bila posadka Baigeluke rešena, general Samec je dal ostro preiskati vse hiše po orožji in vstre-liti 14 meščanov, kterim je bilo dokazano, da so bili pri napadu. Turki so bili razkropili se na vse strani, a vendar
— 89 —
so se jeli zopet zbirati okoli mesta. Toda ker je bila naša posadka pomnožena, niso si upali z novega napasti mesta, pač pa so zažgali ga na več krajih. Ogenj je bil, ker so hiše večidel lesene, hud in se bližal bolnišnici tako, da so morali naše bolne in ranjene prenesti v vojaško kasarno ter tam biti ž njimi 4 dni. Še le, ko je bilo vse pogašeno, so jih prenesli v bolnišnico nazaj. Odslej je bilo vse mirno, noben Turek si ni upal več napasti mesta.
Zdaj je čas, da gremo zopet za Filipovi čem, ki se je bil mi potil ob reki Bosni naravnost proti Sarajevu.
Od Žepča do Zenice je imel pač boje, a ne hudih. Turki so se povsod ustavljali, kjer je bilo le mogoče, vendar je prodrl z majhnimi zgubami do Zenice, kjer je bil potem glavni stan.
Zenica je ob levem bregu reke Bosne in ima blizo 2600 mohamedanskih in pravoslavnih prebivalcev, katoličanov le 100. Tukaj je taboroval jeseni I. 1697 princ Evgen s svojo hrabro armado na poti proti Sarajevu. To-raj je ta kraj znamenit zdaj po dveh vojskovodjih: princu Evgenu in Filipoviču.
Armada je šla od tod naprej, imela 15. avgusta hud boj s Turki pri Kiikanji ter vrgla sovražnika po majhni zgubi proti Visoki nazaj. Kakanj je malo vreden kraj, l pač pa na njegovem pokopališči leži mož, ki jc prvi vpeljal v Bosni obresti od denarja; zato vsak, kdor memo gre, vrže kamen na njegov grob.
Po boji pri tem kraji je gnal general Tegethof Turke proti Visoki, Iger jih je tudi dobro našeškal ter pomaknil se naprej in zasedel višave.
Visoka ima 3200 prebivalcev, med njimi 2500 mohamedancev, drugi so pravoslavni. Nekdaj je na hribu poleg mesta bil frančiškansk samostan, pa so ga Turki požgali. Od tod do Sarajeva je še 10 ur.
— 90 —
Turki so, spoznavši važnost tega kraja za Sarajevo, zasedli vse više kraje krog njega, toda vodje naših so to že naprej vedeli, toraj so jim prišli za hrbet, jih pregnali z vseh višav in zasedli te sami s kanoni. Tako je bila Visoka premagana in pot proti Sarajevu odprta.
Rad bi bil Filipovič našemu cesaiju za god 18. avgusta poslal poročilo o vzetji Sarajeva, zato je pritiskal naprej in le naprej. Že 18. avgusta so se od vseh strani približali mestu, drugi dan jim je gosta megla pomagala, da so prišli brez boja vsak na svoje mesto, in potem se je pričelo streljanje iz kanon na trdnjavo od vseh strani tako, da so turške kanone morale umolkniti. Naši pešci so na to od vseh krajev drli v mesto, kjer se je pa med njimi in prebivalci vnel tako hud boj, da se še popisati ne da. Iz vsake hiše, iz vsakega okna, iz vsake luknje so streljali na naše, besne turške ženske in celo ranjenci so streljali, bodli in sekali, otroci pa metali kamenje in druge reči po naših vojakih. To je trajalo do poldveh popoldne. Če bi bili naši vse povračali, kar se jim je zgodilo, koliko več turške krvi bi bilo teklo! Se ve, da pri tako divjem boji zgube naših niso bile majhne, a vendar s turškimi v nobeni primeri. Ubitih je bilo naših'5G mož, ranjenih 292. Turkov je padlo vsaj petkrat več. V trdnjavi so dobili 27 kanon.
Dne 19. avgusta, toraj dan pozneje, kakor je bilo skonca namenjeno, je dobil naš cesar od Filipoviča za god to-lc vezilo:
..Sarajevo je iiamp!"
Za to lepo in veliko vredno vezilo se je cesar brž zahvalil po telegrafu in izrekel hvalo glavnemu poveljniku in vsi armadi.
To je bil vesel dan v Sarajevu, ko so obhajali cesarjev rojstveni dan! Vsi kristjani, ki so bili prej v
■
_______

;;	- vVv^VvV
■■■i?.	' \NJ®\1 -'.v
-mi®.
noj p« (!«Mian rsmpp


— 91 —
velikem strahu, da bi jih Turki ne poklali, so si oddahnili, privrelo je tudi brez števila ljudstva krščanskega iz okolice in vse je navdušeno klicalo:
„Bog živi našega cara Franca Jožefa!"
. „Sarajevo je naše!" Ta klic se je razlegal po vsem cesarstvu ter povsod vzbujal veselje, kajti ko je padla glava, morala je biti kmalu tudi vsa Bosna naša.
Ali z glavnim mestom ni bilo še vse pridobljeno. Uporna pošast imela je več glav, srednja jej je bila odsekana, druge pa so še zelo žive. O srbski meji, v kotu med Savo in Bosno, kjer je bil Szaparv na Doboj nazaj potisnen, in v Krajini, pri Livnu, Bišču in Ključu je upornikov še vse mrgolelo, da, Filipovič je bil še sam v nevarnosti, da bi mu ne prišli za hrbet. General Szaparv mu je dan na dan poročal, kako ga Turki napadajo, skoro ga ni bilo dne, da bi bil imel mir; komaj komaj jim je branil, da niso vzeli ceste ob Bosni. Zato mu je Filipovič brž poslal pomoči in tudi iz Broda mu je došlo več novih krdel. Do 4. septembra se je le branil in odbijal napade, kar je stalo veliko ljudi, ta dan pa je, ko je bil že dosti močan, zgrabil sam Turke, da bi jih popolnoma prepodil od desnega brega reke Bosne.
Boj se je začel opoldne in trajal do trde noči, pa ni bil končan, ker so bili Turki močno vtrjeni. Drugi dan pa so naši vendar pregnali jih, da so se deloma razkropili, deloma pa umaknili za reko Sprečo. Naših je padlo (!4, ranjenih je bilo 342 mož, 34 se jih je zgubilo, menda so prišli Turkom v pest.
Zdaj je Szaparv vilaril za njimi na vse kraje in njegove čete so deloma celo brez boja jemale trdnjavo za trdnjavo, mesto za mestom ter razoroževale prebivalce, ki so se radovoljno podajali. Kristjani so tudi tu sprejemali avstrijske vojake z veseljem. Tako so se podala
— 92 —
mesta Bjelina, Gračanica, Dolenje SoH (Tnzla), Srebrenica, Zvomik in po hudem boji tudi Brčka ob Savi. Upornikov se je prijel strah, povsod so bežali, iz Zvornika jih je ušlo čez 1000 na Srbsko, kjer so jih srbski vojaki razorožili in pridržali.
Oglejmo si tudi tu imenovana mesta vsaj površno.
Bjelina je na Orlovem polji med Savo in Drino blizo naše meje in močna trdnjava proti Srbiji, ima okoli 6500 prebivalcev in zmiraj veliko vojaško posadko. V zadnji vojski so jo Srbi večkrat prijeli, a je niso mogli vzeti.
Gračanica je zidana ob bregu na obeh straneh vode Gračanice, ima 3500 večidel mohamedanskih prebivalcev in dobre gorke toplice.
Dolnje Soli (turški Tuzla) so ob reki Jali, mesto ima 7500 prebivalcev, med njimi samo 50 krščanskih ro-dovin; kupčija je živahna z živino in žitom, posebno s soljo, ki se tu iz solnih studencev prideluje in za ktero se na leto skupi do 30.000 gld. (Od tod ime „Soli".)
Srebrenica je v ozki dolini med visokimi hribi ob srbski meji, reka Križevica teče mcmo. Ima dva precej vtrjena grada in 2500 prebivalcev. Nekdaj je bil tukaj samostan frančiškanov, pa so ga Turki razdjali. Kraj je gorat, prideluje se veliko tobaka in zemlja ima v sebi obilno rude. (Od tod ime »Srebrenica".)
Zvomik, 8 ur od Srebrenice, je v dolini ob reki Drini tik srbske meje zelo raztegnjena trdnjava s 7500 prebivalci. Zgornjo trdnjavo so bili 1. 1688 vzeli Avstrijci, drugo leto pa zopet zgubili. L. 1717 so bili tukaj Avstrijci po Turkih hudo tepeni, čez 3000 jih je umrlo junaške smrti, 300 vjetih pa je dal turški poveljnik paša Osman Čuprilič na kosce razsekati. — Letos so naši dobili tam se 48 kanon.
— 93 —
Brčka je trgovsko mesto ob Savi tam, kjer teče v njo reka Tinja, in ima okoli 3000 prebivalcev razne vere. Trgovina je živahna, posebno s češpljami (slivami), ki gredo od tod po vsem svetu. Posavske ladijc imajo tu postajo.
Tako je tudi general grof Szapary ugnal Turke povsod in proti koncu septembra je bila dežela med Bosno, Savo in Srbijo razorožena, turških upornikov nikjer več. Njegova divizija je imela največ trpeti in zgubila tudi največ ljudi. Ta kraj je namreč skoro vseskozi gorat, tong je bil za naše vojake težaven, Turkom pa ugoden, ker so jim ozke doline in visoki hribi za zavetje dobro služili.
Ko je imel Szapary ves ta obširni kot v svoji oblasti, je lahko napravil zvezo med svojim in Filipovičevim oddelkom.
Filipovič v tem ni mirno sedel v Sarajevu. Ko so se bili prebivalci podvrgli našemu cesarju, je sestavil tudi tu, kakor povsod, mestne gosposke, da ostane vse v lepem redu. Ukrenil je, da izhaja vladni časnik v srbskem jeziku za poduk in izraženje želja narodovih. Pa tudi meč pravice je zasukal, to se je videlo skoro vsaki dan, ko so tolovqi in morilci padali pod svincem. Njegov oklic do prebivalcev je povdarjal, da je pred avstrijsko vlado enaka pravica vsakemu, bodi si mohamedanec, kristjan, ali kakoršne koli vere. Preiskati je dal vse mesto po orodji in tolovajih, ki so se celo po haremih (prostorih samo za turške ženske) in turških cerkvah skrivali, in kdor je bil zasačen z orožjem v roki, zapadel je smrti. Vse to je pomagalo, da je bilo mesto kmalu v redu in pomirjeno, a še je bilo dosti dela na jugovzhodni strani Bosne, kjer so uporniki imeli še trdna gnjezda Rogatico, Fojnico, Čajnico in Višegrad.
— 94 —
Rogatica ima čez 2000 zelo premožnih prebivalcev, okoli nje je veliko begov, ki so ljudem druge vere zelo sovražni, nestrpljivi.
Fojnica je edino mesto v Rosni, kjer je katoličanov več ko mohamedancev; obojih skup je okoli 2500. Katoličanov je zato več, ker so delavci; tukaj se namreč koplje in topi železo, razen tega je veliko košatih bukovih gozdov. Tukaj je tudi samostan frančiškanov z najstarejšo, najlepšo in najbogatejšo cerkvijo v celi Bosni; v nji je celo krstni kamen iz srebra.
Čaj niča ni posebne važnosti, ima komaj 1500 prebivalcev, in je ob cesti od Sarajeva proti Carigradu. Grki imajo tu bo^jo pot o Marijnih praznikih, mohaine-danci pa 400 let staro mošejo (cerkev) bega Sinana.
Najimenitniši med temi je Višegrad. Nekdaj je bila tu močmi trdnjava, zdaj iina pa mesto le še kakih 150 hiš in okoli 1800 prebivalcev. Znamenit je most čez Drino, zidan po begu Sokoloviču 1. 1577, ki ima 13 obokov in je skoro 50 čevljev visok. Tukaj meino drži cesta od Sarajeva proti Carigradu.
Kakor se je pozneje pokazalo, so bili Turki povsod še dobro založeni z orožjem, lahko bi bili še nagajali in marsikteri izmed naših bi bil še padel, preilno bi bili ugnani. Orožja in živeža jim toraj ni zmanjkalo, pač pa nekaj druzega, kar je v vojski še bolj potrebno ko onih dvojih reči: zmanjkalo jiin je poguma. Ko so videli, kako avstrijski orel jemlje mesto za mestom, kako se mu vklanja prebivalstvo, zgubili so zaupanje do svojega orožja in bežali povsod pred našimi četami. Tako so naši zasedli skoro brez boja vsa gori imenovana mesta, slednjič 4. oktobra tudi Višegrad; turčini so bili pobegnili od tod s tako naglico, da še svojega šotora niso sabo vzeli. Vse je ostalo našim, plen je bil velik.
— 95 —
V tem času so vjeli naši v nekem selu blizo Sarajeva tudi glavo mohamedanskega upora, znamenitega „liadži" Loja, ki se je bil, kakor smo slišali, s strelom ranil v nogo; ker je zanemarjal rano, je postajala vedno huja in ko je našim v pest prišel, so zdravniki pregledavši jo izrekli, da če hoče pri življenji ostati, mu morajo nogo odžagati. V to pa Loja ni privolil, ker ima Turek vero, da v Mohamedov paradiž more priti le z vsemi udi; zato je tudi on rekel, da rajši umrje cel, nego brez noge živi. Prišel je brž v sodnijsko preiskavo, ljudje so mislili, da bo kmalu visel na vislicah ah pa vsaj s svinčonko Mohamedu poslsin, pa motili so se. Čeravno so natančno po-zvedovali in iskali prič proti njemu, se mu vendar ni moglo dokazati nobeno tako hudodelstvo, ki bi bilo smrtne kazni vredno; nasprotno je prišlo na dan, da je takrat, ko je avstrijska armada prijela mesto Sarajevo, edini on zabranil, da Turki niso. padli po kristjanih in jih niso poklali, kar so nameravali. Tako je mož z bolno nogo ostal še v preiskavi, ker si ga ne upajo spustiti, da ne bi zopet podpihal upora pri mohamedancih.
Tako smo videli, kako se je junaška avstrijska armada polastila vse vzhodne strani liosne, čas je, da pogledamo tudi v zahodno stran.
Tukaj smo pustili naše v Travniku, kainor so dospeli 11. avgusta. Virtembergova armada je bila namenjena zasesti ves zahodni kraj, zato je za posadko v Travniku ostal le kranjski polk, Hrvatje so odrinili proti Sarajevu, vsi drugi pa so jeli razhajati se proti glavnim gnjezdom turčinov.
Prvih takih gnjezd eno je trdnjava K1 j u č ob reki Sani, prebivalcev šteje kakih 1000 po večem moluinc-danskih. Nad mestom je trdnjava, v ktero so se bili tur-čini zaprli. V tej trdnjavi se je bilo leta 1463 nekaj
— 96 —
žalostnega zgodilo. Zadnji bosenski kralj Štepan Tomaževi« je pred Turki le-sem pobegnil ter z ostankom svojih plemeničev in vojakov zaklenil se v trdnjavo. Turki so jih tri dni napadali brez vspelia, potem pa jim ponujali, naj se častno podajo. Oblegani verjamejo turškemu poveljniku in se na njegovo besedo podajo. Pa Turek kristjanu dane besede nikdar ne drži; komaj je prišel To-maževič s svojimi v svoj grad Blagaj, so jih Turki napadli in vse pomorili.
Okoli Ključa je več katoliških vasi. Za nas je me-stice znamenito, ker je domovina prednikov generala F i-lipoviča, glavnega poveljnika letošnje vojske. Dedi njegovi so namreč preselili se v Liko na avstrijsko zemljo. Je pa še v kljuškem okraji rodovina begov Pilipovičev, kterih lastnina je polovica zemlje tega okraja.
Za upornike je bil ta kraj prav kakor nalašč. Trdnjava, ktero so bili popravili, stoji tako, da se iz nje vidi cesta po dolini -od obeh strani, toraj se jej ni mogoče približati, če je dobro priskrbljena s kanoni. Razbiti jo je težko, ker je vsa iz kamna.
Vzeti se je morala, ker drugače se ni dala vkro-titi tukaj ustaja. Zato se je napotil tje general Samec, ki je bil prej v Danjiluki, s svojim oddelkom, pri kterem so bili tudi Dalmatinci in Istrijanci. Prisvojivši si višave je zgrabil ti. septembra mesto od več strani. Hud boj se vname, ki traja od osmih zjutraj do devetih zvečer. Turkov je bilo res veliko, branili so se divje, zato je bilo na obeh straneh veliko mrtvih, na naši okoli 200. Pri vsem tem so naši vzeli le mestice, iz trdnjave pa so tur-čine pregnali še le naši „Uhaciji" in tako je bil tri dni pozneje ta brlog turčinov izpraznjen in razoroževanje se je tudi tukaj pričeto brez upora. Kristjani so bili naših povsod veseli in jim pomagali, kolikor so mogli.
— 97 —
Zadaje zavetje turčinov je bil zdaj še severno-za-padni kot, tako zvana »Krajina", kamor so vse razkrop ljene turške čete bežale in se po vtrjenih krajili zopet začele zbirati. Tudi je bilo treba ugnati in vzeti jim mesta, med kterimi je najvažnejše Bišč (Bihač). To mesto je komaj uro hoda od hrvaške meje in ima kakih 4500 prebivalcev, med njimi komaj 300 kristjanov, vsi drugi so mohamedanci. Mcslo je zidano pod goro Benakovoc ob obeh bregovih reke Une, več ga pa je na levem. Trdnjava stoji na otoku v reki in je precej močna. V zgodovini je to mesto zelo imenitno. 1. 1403 je boscnski vojvoda Hrvoja tukaj potolkel Mažaije in vjel njih poveljnika Pavla Bi-sena. Kralj Bela IV. je dal trdnjavo redno zidati in v bojih s Turki se je nadalje držala. Bitve so bile tukaj še 1.1592,1717 in 1739. Kar so jo Turki vzeli, je imela zmiraj izdatno posadko.
Nad to trdnjavo se je toraj 6. septembra spravil od hrvaške meje pri Zavalji general Cah (Zach) in jeljo napadati. Ilud je bil boj, naši so hrabro napadali, in vzeli res dva zakopa turška; kmalu pa so spoznali, da jih je premalo, in morali se umakniti do Zavalja nazaj, zgubivši čez 300 ljudi mrtvih, ranjenih in vjetih. Kako se je godilo zadnjim, se po divjosti Turkov da misliti.
Pač pa so 7. septembra naši zasedli Predor, mesto ob reki Sani v kotu krajine s kakimi 3500 prebivalci, ki so večidel mohamedanci. Prebivalci se niso upirali, marveč naše vojake radostno sprejeli.
General Cah, čez mejo nazaj vržen, ni hotel popustiti svojega namena in ko je dobil izdatne pomoči, mahnil jo je vnovič nad trdnjavo in jo tri dni pozneje z nasko kom vzel. Turki so se razkropili in veliko jih je bežalo proti jugu, kjer je bila še trdnjava Livno v turških rokah. Tako je bila v malo dneh vsa Krajina do malej*
I
— 98 —
zasedena, ostalo je le še nekaj upornikov, ki so se skrivali po gorah in ktere je general Ilheinlšinder še le 6. oktobra pri Pečah, vasi blizo Bišča, po trdovratnem boji pregnal.
Veliko so imeli še opraviti s pobiranjem orožja po vaseh in lovom posameznih uporniških čet, ki so škodo delale, kjer koli so mogle, vendar se jih ni moglo nikjer več toliko skup spraviti, da bi bili mogli kje ustaviti našo armado pri pomilovanji dežele.
Kako pa je v Travniku? Ali naši tam pri miru sede? O ne, dela je obilo, po več milj daleč so hodili pobirat orodje po vaseh in lovit upornike in to ob vsakem vremenu in po neznanih krajih, trpeli so sila veliko.
Iz vseh krajev razkropljeni uporniki so se zbirali v Livnu in skonca skušali celo 7. brigadi pot prcstriči. Že so se pomikali proti Travniku, a general Čikoš, to zvedši, se napoti z dalmatinskimi domobranci proti Livnu in uporniki umaknejo se nazaj.
Ker se je zvedelo, da je tukaj nakupičenih sila veliko upornikov, sklenil je Filipovič, vzeti mesto po vsaki ceni. Zato dobo tudi naši v Travniku povelje odriniti proti Livnu. To se zgodi 18. septembra, naši vzamejo še Ku-preš ob cesti, potem pa gredo naravnost nad Livno od štirih strani in s 4 brigadami: Čikoševa od liana (sela) Prologa, Samčeva iz Ključa, Miillerjcva iz Sarajeva in nadvojvode Ivana od Travnika.
Častnik kranjskega polka „Kuhn" vzetje Livna tako-le popisuje:
„Dne 18. septembra smo odrinili proti Livnu, kjer se je bilo razkropljenih turčinov največ nakupičilo. Koliko smo na tem potu trpeli! Prav križev pot je bil, neprenehoma dež in mraz, blato smo gazili do kolen, a naši trdni fantje so vendar prestali vse težave in tako smo
i i
— 99 —
26. septembra dospeli do trdnjave. Skupni napad je bil odločen na drugi dan, izvršiti so ga imele vse štiri brigade. Trdnjavo smo zajeli od vseh strani, da bi še miš ne ušla nam. Moj batalijon pod poveljstvom majorja Kreka je moral še isti dan, ko smo vsi trudni in premočeni tje prišli, t. j. 26. septembra popoldne, iti dalje na ogled in poskušnjo, koliko premore sovražnik. Pri tem smo se zakopom približali na 600 korakov, kar se vsuje nad nas gost dež turških krogel, mi enako odgovorimo in prične se boj, v kterem so bili ranjeni major, stotnik Salomon in lajtenant Sever, pa tudi več mož je kaj vjelo, mrtev obležal pak ni nobeden. Ko smo tako izvršili svojo nalogo, se umaknemo zopet nazaj za kakih 600 korakov na višave, kjer smo v vrstah razpostavljeni prebili vso noč na goli mokri zemlji, do kože premočeni, brez jedi, brez ognja; pri vsem tem nas je še dež pral, da smo se mraza tresli. Po vsem prejšnjem tipijenji je to za človeško moč skoro preveč."
„Pri vsem tem pa še nismo imeli miru. Vso noč so Turki poskušali uiti, zdaj tu zdaj tam, in predreti naš oklep, skoro neprenehoma je pokalo. A vse je bilo zastonj, povsod so bili vrženi nazaj v svoje gnjezdo."
„Tako smo dočakali jutra vsi premrazeni in trudni. A kaj de to! Ko nas vojne tromhe glas kliče k splošnemu napadu, smo brž vsi na nogah in se složno ter enakomerno pomikano proti trdnjavi bliže in bliže, prostor med njo in nami postaja čedalje ožji. Vsakemu je jelo živahneje biti srce. Kar zagrome od vseh strani ka-none, iz 38 ognjenih žrel leti ogenj in krogle v mesto. Turki nam skonci živahno odgovarjajo, a naši vrli strelci jim z „llhaciji" kmalu usta zapro, mesto prične goreti na devetih krajih in videti je Turke plašne sem ter tje letali po mestu in trdnjavi. Pač radi bi bili ušli, a za to
— 100 —
ni bilo nobenega pota več; kamor se kaka četa zažene, naši jo vržejo nazaj. Ves dan je trajalo bombardiranje, še le noč mu je konec storila."
„ Turki so spoznali, da je vsa bramba zastonj, zato prijahata ponoči dva njih poslanca k nam s ponudbo podaje. Vendar smo drugi dan zopet pripravili se za boj, kar nam pride povelje, naj marširamo v mesto, ker se je podalo. Toraj smo 28. septembra že tretjič mi zmago-nosno marširali v vzeto mesto: prvič v Varcarevo, drugič v Jajce in tretjič v Livno. Štiri vojaške godbe so nam godle, ko smo slovesno korakali po mestnih cestah. Drugi dan, v nedeljo, je bila v frančiškanski cerkvi slovesna zahvalni ca Bogu za slavno zmago, pri kteri so bili vsi generali in viši častniki; privrelo je pa tudi veliko ljudstva iz vseh krajev z zastavami, na kterih so bili razni napisi. Kristjanom smo se zdeli odrešeniki, zato so nam povsod stregli, kolikor so mogli. Drugače Turki. Ti so nas pisano gledali in skrhali z zobmi t<*r bi nam bili najraje posekali glavo, če bi bili mogli."
To pismo dosti nadrobno popiše propad trdnjave. Zdaj', ko so naši vzeli to trdnjavo in kranjski polk ostane tam čez zimo, si tudi mi lahko ogledamo to mesto vsaj površno.
Livno je zidano ob gori Crljenici pri izviru reke Bistrice. Prebivalcev ima blizo GOOO raznih ver in innogo tržuje z Dalmacijo, ker je do meje le 4 ure; trdnjava prej ni bila močna, skoro na pol razpadcna, a zdaj so bili uporniki vse to popravili in vtrdili. Mesto je že čez 350 let turško. V Gorici poleg mesta je frančiškanski samostan sv. Petra in Pavla, v njem je bivalo navadno 10 menihov. Cerkev je zidana 1. 1833. Preko Livna gre iz Dalmacije čez Sinj najkrajša cesta do Sarajeva, do Travnika je od tod 18 ur.
— 101 —
Po propadu te trdnjave, do ktere so imeli Turki toliko zaupanja, jim je upadlo srce. Začelo se je razoro-ževanje, kristjani so bili naših vojakov povsod veseli, Turki pa si niso nič upali in tako je bil v tem kraji upor vsaj za zdaj kmalu zadušen. Tudi trdnjavica G lam o č se jim je radovoljno vdala. Kranjski polk Kuhn je bil odločen za posiidko mesta čez zimo, vendar se imajo re-servisti spustiti domu in nadomestiti z novinci. To se jo pozneje tudi zgodilo, isto tako po drugih krajih.
Zasedba Hosne in Hercegovine je bila toraj dognana in izvršena. Filipovič je s tem naznanilom telegrafično razveselil cesarja našega za god 4. oktobra, za kar seje cesar zahvalil njemu, drugim poveljnikom in hrabri armadi.
Da, res hrabra je bila ta armada! Pri vseh hudih, nepopisljivih težavah, v vednem boji z vremenom, pomanjkanjem živeža in ljutim sovražnikom je v dveh mescih zasedla čez 1000 □ milj neznane jej zemlje, po kteri si je morala pot še le delati. Iz vsakega grma je molela puška, vsako gnjezdo mohamedansko se je upiralo in na več krajih je bil boj za življenje in smrt. Sebi nasproti ni imela ne vajenih, slabotnih ljudi, ki nimajo pravega poguma, marveč korenjake, ki se niso hali smrti, v orožji vajene od mladih nog in dobro založene z vsem vojnim orodjem, ki so pri vsem tem še vedeli za vsako stezo, vsako goščavo. Tudi jih ni bilo malo, skonca povsod veliko več ko naših. Če so naši pri vsem tem vkrotili jih, kdo jim bo odrekal za to orjaško delo najviŠo slavo!
Vojskovanje je bilo za letos končano, vojakov je |K> vzetih krajih za posadke ostalo le toliko, kolikor jih je treba, da se ohrani mir in vtrdi red. Za zdaj se v opravi (gospodarstvu) dežele ni veliko spremenilo, po več krajih
— 102 —
so ostali celo prejšnji turški uradniki, to je bilo tam, kjer se prebivalstvo ni po pravici pritoževalo zoper nje. Filipovič, ki je do decembra ostal na čelu vlade, je vseskozi pravičen človek, ravno tako izveden v vredjenji dežele, kakor je izurjen vojskovodja. Kmalu si je pridobil spoštovanje in ljubezen prebivalcev vseli ver, in prav težko jim je delo, ko se je začetkom meseca decembra po svoji prošnji vrnil nazaj na svoje mesto v Prago, kjer je cesarjev deželni namestnik. Za njim je prišel vojvoda Virtemberg, namestnik tega v Sarajevu je nadvojvoda Ivan Salvator, ki sta si oba v tej vojski pridobila. dosti slave; v Mostam ostane Jovanovič, ki jc samostojno svojo težavno nalogo tako slavno izvršil.
Se vc, da je zdaj v Bosni vse drugače. Ker Turek ni več gospodar, je veliko moliamcdancev pobegnilo iz dežele, veliko je bilo ubitih, tudi kristjanov so Turki veliko pokončali, nekaj jih je pa tako poginilo. Zavoljo tega ima dežela še več prostora za pridne ljudi, nego ga je imela pred vojsko, in res je šlo iz Avstrije in Ogerske jih že veliko tje dol zaslužka iskat in jih bo še šlo, brž ko bo popolna varnost za življenje in premoženje. Begunci so se do malega vsi vrnili na svoj dom; res da so našli svoja sela po večem razdjana, a naša vlada, ki jih je na naši zemlji toliko vzdrževala s podporo, jim bo gotovo tudi tam šla na roko, da si bodo zopet opomogli.
Vspeha slavne naše armade, v kteri je bilo toliko slovenskih sinov — vseh skup gotovo čez 30.000 — smemo mi Slovenci še posebno veseli biti. Ne le. da je ugnan grozoviti turški zmaj, ki je skoro 400 let nas nadlegoval in toliko slovanske krvi prelil, naše južne brate pa vkoval v spone najnižje sužnosti, — odprta je pridnim rokam in bistremu umu naših rojakov ta zemlja, ne bo treba tistim, za ktere domača zemlja nima več dosti hrane, potovati
— 103 —
v daljno Ameriko, imeli bodo bliže boljšega kruha, kakor med neznanimi ljudmi, ker tukaj bodo prišli med brate, ki so istega jezika, istega naroda. Že jih je veliko doli, še več jih pojde, ko se bo v deželo vrnil mir in bodo vladale pravične postave.
To se more zgoditi pa le, če Avstrija pridrži deželo in je ne da Turčiji nazaj; če bi to storila, bi bila vsa naša kri zastonj prelita, vsi potrošeni milijoni brez koristi tje vrženi! — Upajmo, da bo tudi tukaj modrost pre-svitlega vladarja našega našla pravo pot.
Pristavek.
Pralno sklenem, naj spregovorim še nekoliko besed o drugih deželah evropske Turčije, da bodo častiti bralci vedeli, kako je stanje po njih o koncu leta 1878.
Rusi še niso vzeli vse svoje vojske nazaj iz Bolgarije, ker se Turčija še zmiraj opotavlja spolniti z njimi sklenjene pogodbe. Ruse hudo skrbi to, da bi turčini zopet ne padli po Bolgarih, kterih so bili do zdaj čez 60.000 poklali, in ne razdjali vse dežele; razkropljenih bašibozukov, Crkczov in dotmi spuščenih turških vjet-nikov je veliko, taka druhal se nabira kakor volkovi po kaki bitvi, kjer leži veliko mrtvih. Nečloveška pa je, to je povsod pokazala, kamor je pridrla.
Dalje preži za grinom Grška in čaka ugodnega časa, da bi tudi ona od razpadajoče Turčije kaj dobila. Pretekla štiri leta so Grki ve krat z orožjem nekoliko zarožljali, pa na javno bojišče si niso nič kaj upali. Grk je bolj zvit, kakor pogumen, zato se je dal vselej po Angležu v kozji rog ugnati. Vendar spi vedno z mečem pod zglavjem in le z enim očesom, z drugim glela, kdaj bo tudi za-nj varno pokonci skočiti in si odtrgati kak kos od Turčije ,
— 104 —
V Albaniji so se mohamedanci uprli že o začetku druzega polletja 1878 zoper turško vlado zato, ker ni branila avstrijskim armadam zasesti Bosno. Osnovali so močno zvezo in jo imenovali „albansko ligo". Pomirit jih poslala je turška vlada iz črnogorske vojske znanega in i večkrat tepenega pašo Mehemed-Alija k njim. Ta paša je bil po rodu Nemec, pa je vero in narodnost zatajil, po-turčil se in služil Turkom, toraj je bil odpadnik (renegat). Ko je prišel k mohamedanskim upornikom kot poslanec turške vlade, so jeli kričati: „ob tla z renegatom!" prijeli ga in ga z vsemi njegovimi spremljevalci vred grozovito zaklali. Naj bo strašna smrt njegova svarilo vsem onim, ki zataje svojo vero in narodnost!
Angleži so se zapletli v hudo vojsko z Afganistanci, rodom v Aziji, ki ni hotel več trpeti angleškega jarma, ki je za droge narode skoro še hujši, kakor Slovanom turški. Ti imqjo toraj saini dosti opraviti, ne bodo imeli časa in volje, vtikati se v druge zadeve, vzlasti Turčiji se za zdaj ni nadjati njih pomoči.
Najvažnejše pa je punt zoper Turka vMacedoniji, deželi ob Grški in Bolgariji. Tam je že vkljub zimskega mraza in snega čez 10.000 ustajnikov na nogah. Težko, da bi jih Turki ugnali, ker še takrat, ko so bili v polni moči, niso mogli zadušiti upora manjših čet v Hercegovini.
Po vsem tem se na jugu ni nadjati še pravega miru tako dolgo, da bo Turčija popolnoma iz Evrope pahnena v Azijo nazaj, za kar je bil že davno čas.
Morda bo že druj	na prilika dodati
tej knjigi še popis poi
keba Turčije.