IZ  »PERZIJSKIH MOTIVOV«
Sergej  Jesenin  — Prevedel Tone Pavček
Zacelila se je stara rana, pijanske blodnje v miru me puste. S sinjimi cvetovi Teherana zdaj v čajhani zdravim si srce.
Sam lastnik njen plečaste postave, da pri nas čajhana zaslovi, mesto vina in žganjice prave s temnordečim čajem me gosti.
Gosti, gazda, a preveč ni treba.
V  tvojem vrtu rože so lepe. In zaman vabečega pogleda nisem ujel spod feredže temne.
V  Rusiji pri nas dekleta zala niso na verigah kakor psi.
Tam poljubljamo se brez bodala, brez plačil, pretepov in krvi.
Nu, a tej, ki je kot svit zarana, da njen stas nemalo poživim, tej poklonim šal iz Horosana, perzijsko preprogo podarim.
Daj, nalij še, gazda, v čašo mojo, da te kdaj prevaram, se ne boj. Zdaj sem porok za poštenost svojo, a ne morem biti porok tvoj.
In na vhod preveč ne glej. Ni treba. Skrivna vrata v vrt drže. In zaman vabečega pogleda nisem ujel spod feredže temne. *
Šagane, ti moja Šagane. Le ker sever je moj dom edini, rad povem ti o poljih, ki zore, kako rž valuje v mesečini, Šagane, ti moja Šagane.
323
Le ker sever je moj dom edini, stokrat večja luna je pri nas in naj lep bo še tako Širaz, lepšo mi v rjazanski je ravnini, le ker sever je moj dom edini.
Rad povem ti o poljih, ki zore. Ti lasje so> zrasli mi med žiti, smeš na prst, če hočeš, jih naviti, saj prav nič za bol telo' ne ve. Rad povem ti o poljih, ki zore.
Kako rž valuje v mesečini, to na mojih kodrih zdaj spoznaj. Molči, le smehljaj se, le smehljaj in ne daj, da se zbude spomini, kako rž valuje v mesečini.
Šagane, ti moja Šagane. Tam na severu dekle prebiva, ona tvoja je podoba živa. Morebiti misli zdaj na me, Šagane, ti moja Šagane.
*
Te dežele svetloba večerna! Tiho rože drhte sred poljan. Tisto pesem mi, ljubica verna, zdajle zapoj, ki jo pel je Hajam. Tiho rože drhte sred poljan.
Osvetljen je Širaz z mesečino, zvezde krožijo preko neba. Ni mi všeč, da tukaj v črnino skrivajo lica deklet in žena. Osvetljen je Širaz z mesečino.
Mar lepoto zato so zakrili, da vročine tako ne trpe, mar zato, da bi bolj jih ljubili, ne žele, da v obraz zagore in lepoto so njihovo skrili?
324
Draga, lice za vselej odkrij. To zapoved v spomin si zapiši. Ze tak hitro življenje mini in tak redko nas sreča usliši. To zapoved v spomin si zapiši.
Glej, celo vse nelepo ob času sij posebni z lepoto navda, zato obraze v razcvetenem krasu skrivati pred ljudmi ne velja, saj vam mati priroda jih da.
Tiho rože drhte sred poljan. Srce sanja o kraju svojem. Sam ti, ljubica moja, zapojem to, kar pel ni nikoli Hajam. Tiho rože drhte sred poljan.
*
Zrak je prozoren in sinji, pojdem v cvetočo goščavo. Potnik, ki odhajaš v daljavo, ti ne prideš k pustinji: zrak je prozoren in sinji.
Travnik kot vrt prehodiš, vrt, kjer cvet je pri cvetu. Z očmi, pa če nočeš, zablodiš pO1 nagrlinih v razcvetu. Travnik kot vrt prehodiš.
Šum li, šepet li, šuštenje? — nežno kot v pesmih Saada.
V  očeh zablesti iznenada meseca žolto vezenje nežno kot v pesmih Saada.
Peri pojo, njih glas se razlega, tih kakor flavta Hasana.
Y  srcu je bol pokopana, zguba, nemir ga ne bega,
v njem je le flavta Hasana.
pombo pri prejšnjih pesmih.
325
Peri — glej opombo pri prejšnjih pesmih.
Glej, tu so sanje o sreči trudnih od hoje brezmejne. \eter mi blagodišeči pijejo ustnice žejne, veter blagodišeči...
Morje glasov, cvrčanja, noč, a kot da je jasno, tako je povsod prekrasno. Noe, a kot da je jasno, in na ustni, ki sanja, morje glasov, cvrčanja.
Ah, ta luna tak sije,
kot da zdrknila v vodo je.
Srce ne želi, da počije,
zdaj ko sinje, svetlo- je.
Ah, ta luna tak sije,
kot da zdrknila v vodo je.
Si ti, si res ti, premila? Ta usta se niso utrudila, ta usta življenje kot v strugi žejno pijo v poljubih. Si ti, si res ti, premila? Roža je mar govorila?
Sam nič ne vem, kaj bo jutri.
Blizu in kjerkoli mogoče
flavta vesela joče.
Spev na večerni gudi
ljubim kot lilije grudi.
Flavta vesela joče.
Sam nič ne vem, kaj bo jutri.
Sinji svet veselja in zabav! Svojo čast za pesem sem prodal! Veter z morja, umiri se, počij — slišiš, rožo slavec si želi?
Guda — godalo na tri strune.
326
Slišiš, roža se šibi in sklanja, pesem slavca v srcu ji odzvanja. Veter z morja, umiri se, počij — slišiš, rožo slavec si želi?
Ti otrok si, kakor rože cvet. A menda sem tudi jaz poet? Veter z morja, umiri se, počij — slišiš, rožo slavec si želi?
Ljuba Lelija, ne bodi huda. Mnogo rož razkriva svoja čuda. Mnogo rož se sklanja in šibi, a le ena s srcem se smeji.
Ej, nasmejva zdaj se še midva za lepoto vašega sveta. Veter z morja, umiri se, počij — slišiš, rožo slavec si želi?
Sinji svet veselja in zabav! Vse življenje bi za pesem dal! Mesto Lelije pa od vseh strani objema slavec rožo v poltemi.
»Le zakaj tak motno luna sije na vrtove in hiše Horosana, kot da hodim prek ravni Rusije pod zaveso, ki z megle je stkana?«
Viš, tako povprašal, draga Lala, sred noči molčeče sem ciprese, pa nobena ni besede dala, vse ponosno k nebu zastrme se.
»Kaj le luna tak otožno sveti?« vprašal cvetje sem v goščavi speči. »Ti povprašaj,« so mi rekli cveti, »šelestečo rožo o nesreči.«
Cvetne liste roža je razkrila in zaupno z njimi mi dejala: »Šagane se z drugim je ljubila, Šagane je drugega poljubovala.«
327
»Rus ne bo opazil,« si je dela. »Srce poje. Spev meso in kri je.« Od tega je luna pobledela, od tega tako otožno sije.
Vse preveč prevar je, solz, bolesti, kdor jih slutil je in kdor jih ni.
Pa vseeno toliko prelesti je v objemu mesečnih noči.
Noro* srce, ne trepeči. Vsak se za srečo prevara, močni sočutja ne mara... Noro srce, ne trepeči.
Mesec na plan svoje čare preko kostanjev lije. Lali bom sel na šalvare, vse pod feredžo počije. Noro srce, ne trepeči.
Včasih smo vsi kakor dete. Mnogo solza je in smeha. V kratkem življenju na svetu radost in bol nam je ceha. Noro srce, ne trepeči.
Ni vse v življenju minulo. Novih poti se nam nudi. Ti pa, srce, kot usnulo bi na kolenih pri ljubi. Ni vse v življenju minulo.
1 nam mogoče obrne se plaz usode kdaj k sreči, s pesmijo slavca odvrne takrat ljubezni čuteči. Noro srce, ne trepeči.
Šalvare — orientalske hlače.
328