PROSVETNIDEL
DOL PRI SORI: SLIKAN STROP IZ L. 1516.
BISTVO NARODNE PESMI.
DR. A. RES.
Analiza narodnih pesmi vseh narodov in časov nas privede do zaključka, »da je narodna pesem neposredno iz čuvstve-nega življenja nastalo petje prirodnih narodov«,1 ki je v njem zadobila ljudskost najčistejši in najlepši izraz umetniškega hotenja in stremljenja po estetskem ugodju, ki živi v vsakem človeku, v vsakem narodu in se javlja na najrazličnejše načine. Živa ljudskost predpostavlja enotno, preprosto in
1 Bockel, 15.
prvotno čuvstvovanje in mišljenje v smislu prirojenega   ljudskega   značaja.   Slednji   temelji sicer na nepremičnini, plemenski podlagi, v ljudskosti se pa izraža po dobah, in zato tudi po običajih in naziranjih na različen način. Ljudski značaj je za vsak narod poseben, toda za vse člane istega naroda v bistvu isti, čeravno nam v razvoju skupna duševna last ni tako jasna spričo različnosti duševnih lastnosti posameznikov, ki narod sestavljajo. Čim manj motijo posebna stremljenja posameznikov splošno enakost duševnega stanja, tem močneje je narodna skupnost prežeta z narodnim značajem. Ljudski značaj, ta talna voda našega bistva, more v gotovih  dobah upasti   na   najprimitivnejše   stanje,   da   ga moremo najti samo v nepremičnem temelju naroda: v kmetih, na zemljo priraslih. Elementarno   veselje   nad   narodno   pesmijo   je moderni,   v  svojem  bistvu  raztrgani  človek izgubil, zato jo pa narod tem bolj goji, čim bolj je oddaljen od moderne kulture. Pesem mu je živa  notranja  potreba,  v njej vriska in joče: odtod brezmejna ljubezen, ki jo goji do nje. Zato živi in more živeti narodno petje zgolj v onih krajih, ki so narodnemu značaju  najbolj  zvesti2  in  ki  jih  spaja   še enotno, preprosto, prirodno, narodnemu značaju odgovarjajoče čuvstvovanje in mišljenje, zakaj  le  te  in  take pokrajine  zagotavljajo narodnemu    petju    njega    bistvene    poteze. Iz    takega    narodnega    petja    je vzrastla    narodna    pesem    in    tu tiči  njen  bistveni   znak.   S   tem  bi potegnili   ostro   mejo   med    »narodno«    in »umetno«   pesmijo:    vsaka 'pesem    je narodna,    kakor   hitro    jo    narod sprejme   in   (svobodno)   poje,   neglede na nje vsebino ali izvor, neglede na to, ali je  njen  stvaritelj  izšel  iz  ljudskih  krogov ali ne,   ali je znan ali ni.   Nasprotno ni in ne  more  biti  nobena  pesem   »narodna«,   ki v narodnem petju ne živi ali ni živela, najsi tudi v napevu,  metriki,  občutku in vsebini še tako nalikuje temu, kar smatramo sicer za poseben značaj narodne pesmi.3 Tipičen   dokaz   za   zgorajšnjo   trditev   nam poleg nešteto  drugih   (na pr.  »Le nocoj  še luna mila« (Stritar), »Stara mati kara me« (Gregorčič), »Naš maček« (Jenko), »Mornar« (Prešeren), »Rože je na vrtu plela«, Izgubljeni cvet« (Gregorčič), »Svetlo solnce se je skrilo« (Slomšek)4 nudi med našim narodom
2  Prim. naše Bele Kranjce.
3  Bruinier, 23. si.
4  »Slov. nar. pesmi.« Nabral in čveteroglasno postavil M. Bajuk, I. zv. V Ljubljani, 1904.
207