Glasilo Društva upokojencev Ilirska Bistrica Domoznanski oddelek tp 07 JESENSKI listi 2005 /12. 070.48-057.75(497.12 Ilirska 200 0691 ,12 SS sjjj Bistrickj i COBISS ® Prazniki Vse ulice so krušene, izložbe polne so daril, ljudje hite po svojih opravilih, kot da se boje, da ne bodo česa zamudili. Meni pa spomin roma v davnino, ko sneg pokrival je vso dolino. Ob zvonenju Ave smo se zbrali pokadili vsaki kot domače hiše, samo takrat so prazniki dišali. Po večerji smo v kuhinji se zbrali, prepevali božične pesmi, vse kar smo jih znali, bile so lepe na vso moč, najlepša med njimi Sveta noč .... Zaprla bom vsa okna in vsa vrata, Naj zvok petard, hrumenje ulice me ne zbudi, mi ne prežene spominov lepih na nekdanje dni. Maruša Zimska idila Od kje ste vzele se koprene, da nebo zakrivate? Kot bi okna zakrile zavese in pogled nam branile. Utrga se z neba kristalček in mi v roko prileti. Želim ga zadržati, pestovati -a glej, prekmalu se stopi. Že so druge tu snežinke kakor male krpice. Lahno kot prave balerine okrog mene se vrte. Kot bi kristali na zemljo padli, se lesketa preproga ta. Veličastna je belina, ki nam zemljo je pregrnila. Ana Seleš Za naslovnico našega glasila smo tokrat izbrali jesenski posnetek dela Ilirske Bistrice. Namenoma. Da bi opozorili, da so tudi naši Jesenski listi lahko zelo živopisni, barviti. Kakršna naj bi bila tudi naša, jesenska leta. Beseda urednika Kako nas čas prehiteva! Že pišemo letnico 2005 in od izdaje prejšnje številke je preteklo že več kot leto dni. V preteklem letu smo se torej izneverili našemu glasilu. Pa saj vemo za kaj gre! V največji meri je za to kriva lenobnost in ležernost. Po zaslugi vernih sodelavcev, ki so se jim pridružili še novi, se je le nabralo dovolj prispevkov pa tudi nekaj finančnih sredstev, da smo v začetku tega leta pripravili in izdali pričujočo številko Jesenskih listov. Naj se vsem dosedanjim in novim sodelavcem iskreno zahvalim za sodelovanje. Zahvala tudi zvestim bralcem, ki so nas vzpodbujali k izdaji nove številke. Se posebej vodstvu Društva upokojencev Ilirska Bistrica. Prav vsem pa želimo ob novem letu vse najboljše, predvsem zdravja. V naše vrste sodelavcev vabimo še nove. Svoje prispevke, fotografije (na posodo), dobronamerne pripombe in predloge glede izboljšanja vsebine glasila, pošljite na društveno upravo. Hvaležni vam bomo! Društvo upokojencev Ilirska Bistrica, Bazoviška 28 telefon: 05 714 55 98 Urednik Stoletnica rojstva Makse Samsa Deveti oktober 2004 je bil za Ilirsko Bistrico prav posebno slovesen dan. Pri pesničini rojstni hiši pri Malnarjevih ob »vjelki vodi«, se je zbralo veliko domačinov, Bistričanov, bil je tudi g. župan A. Šenkinc, predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo g. Tomo Šajn, pesničina kolegica iz Kopra g. Vida Hrvatin-Gojkovič, predstavnice knjižnice in drugi ljubitelji poezije. Kot prvi je nastopil moški pevski zbor Sušeč, pod vodstvom g. Zorka Šajna, otvoritveni govor pa je imel njegov brat Tomo, ki ima veliko zaslug za vsa kulturna doživetja (leta 2000 je bila odkrita spominska plošča na pesničinem grobu, leta 1995 pa spominska plošča na rojstni hiši pesnika Bogomila Faturja na Premu). Svečanost so pripravili KD Grad in KS Dolnji Zemon, mladina pa je v verzih lepo predstavila svojo domačo pesnico, na katero so res lahko ponosni. Nato pa sem o pesnici Maksi povedala nekaj svojih spominov. Z Makso Samsa sva se spoznali leta 1960, ko je bila knjižnica še v Sokolskem domu. Po opisu znancev kako je oblečena, kako se obnaša, sem jo počakala pred trgovino in se ji predstavila ter povedala, da so njene pesmi izredno čustvene in da so mi segle globoko v srce. Takoj me je prekinila in rekla »Veš, na zunaj sem beračica, a v srcu sem kraljica«. Večbat je obiskala knjižnico in vedno mi je povedala svojo novo pesmico, čeprav je bila že objavljena v njeni prvi pesniški zbirki iz leta 1934, ki je izšla v Trstu v dobi najhujšega fašizma. Začeli sva se pogovarjati o tem, da bi vse pesmi popisali in zbrali ter jih objavili. Rada se je z menoj pogovarjala, a seji je vedno mudilo, ker je morala nakupljeno hrano nesti bratovi družini v Vrbovo in potem nadaljevati pot preko Velike vode do svojega bivališča, v katerem je imela kuhinjo, spalnico in sanitarije. Nekega dne mi je rekla naj pridem pred vaško cerkvico, kjer mi bo povedala vse svoje pesmice, ki jih je seveda znala na pamet. Pogosto mi je pripovedovala svoje spomine na prehojeno življenje. Da se je rodila ob idiličnem mlinu in da so doma imeli kar deset otrok, vendar sta dva umrla. V trnovskem samostanu, kamor je hodila v osnovno šolo, so kmalu ugotovili, daje zelo bistra, zato so ob koncu šolanja svetovali očetu, naj jo pošlje študirat v Ljubljano. Tam je dokončala dva letnika učiteljišča, ob priliki pa se je srečala tudi s pesnikom Krasa Srečkom Kosovelom, kar je bilo zanjo usodno. Nesmrtno se je zaljubila vanj in želja po neuslišani ljubezni jo je spremljala celo življenje. Pošiljala mu je svoje pesmi, vendar ji on nanje ni odgovarjal preveč ljubeznivo. Šolanje je nadaljevala v Tolminu in veliko premišljevala o svoji kruti usodi. Med svojimi sošolkami ni bila preveč priljubljena. Vendar so jo nekateri kljub vsemu imeli radi, saj je kot nadarjena deklica vsaka njena misel na mah postala verz ali duhovita zbadljivka. Najbolj se jo je spominjal njen sošolec Tržačan Boris Možina, ki je ob preimenovanju matične knjižnice v Knjižnico Makse Samsa prispeval denar za napis. Velikokrat mi je tudi pripovedovala o svojih zaposlitvah. Kot prvo je omenila Harije, vendar je bil pritisk Italijanov prehud in ker na svoji zemlji ni mogla govoriti po domače je odšla v Jugoslavijo in sicer na Jezersko. Po dveh letih dela v šoli, se je s težkim srcem poslovila od svojih učenk, pa tudi od deklice Cilke, na katero se je med tem časom zelo navezala, ker deklica ni imela mame. Maksi je nanjo ostal lep spominček. Cilka ji je podarila vse kar je imela - majhen košček oblazinjenega sladkorčka. Nato je odšla v Rovte nad Logatcem in po dveh letih zaradi bolehnosti, predvsem psihičnih težav, zapustila službo in odšla v svoj domači kraj ter se prepustila sanjam svoje neuslišane ljubezni. Bolezen jo je napravila trpko, zagrenjeno. Poslej v njenih pesmih ni bilo več vedrega verza. Spoznala je, da je življenje Bleščeča prevara. In tako se je imenovala tudi leta 1964 izdana pesniška zbirka. Objavljenih je bilo le 26 pesmi, ostale pa sta selektorja iz Literarnega društva v Ljubljani zavrnila. Vendar je bila kljub skromni pesniški zbirki v knjižnici lepo obeležena Maksina 60. letnica rojstva. To je bilo darilo matične knjižnice. Pesnica Maksa je verjela v lepoto narave, videla je srca ljudi, kakor vidi le malokdo. Življenje je ljubila zaradi njegove svetlobe pa tudi njegovih senc. Hrepenenje, ta čudoviti vzgib človekovega dejanja, je zvenelo iz vsakega verza. Maksa je potrebovala le topel stisk dlani, ki bi si jo položila na svoje ranjeno srce. Pogovor s pesnico je bilo svojevrstno doživetje, rada je hodila na vsakodnevni obisk v knjižnico. Vsaka njena misel je sprožila domislice, verze, ki jih je recitirala iz svojega obsežnega neobjavljenega pesniškega dela. Maksa je ob ugodnih vremenskih pogojih vsakodnevno prečkala svojo reko Reko. Toda tisti dan 18. marca 1971 leta je bil zanjo usoden. Zasanjala seje ob šumenju svoje reke, kajti tisti dan je bil posebnega pomena - dan obletnice rojstva njenega mladostnega prijatelja Srečka Kosovela. Spodneslo jo je, objela jo je voda in odšla je za vedno. Mogoče se je spomnila svoje pesmice, ki jo je posvetila neuslišani ljubezni. V nadaljevanju sem povedala eno njeno pesem: Se še spominjaš tistega večera, ko tam na gori kres je plapolal? Midva molče kraj njega sva sedela. Zdaj je jesen. Na jug letijo ptic krdela, za divji ples si veter listja išče, kjer kres je bil, zdaj kupček je pepela in v mojem srcu zdaj je pogorišče. V njenih najbolj ustvarjalnih letih je veliko ljudi zaničevalo njene pesmi češ, da so brezsmiselne. Toda po njeni smrti so spoznali, daje bila Maksa pesnica z dušo in srcem. Na njo smo lahko ponosni, saj je edina pesnica v našem domačem kraju. Bila je pesnica, ki je kot mlado dekle iskala v pesniških podobah izpolnitev svojih sanj, a je prišla do spoznanja, da pevcu vedno sreča laže. Na koncu svoje poti tudi Maksa ni vsega razkrila - ni izrekla zadnje besede. »Kar je v duši bol spočela, vam je pesem razodela... Vse? - Nikoli! Zadržano z mano v večni grob bo dano. V teh skromnih verzih je odsev njenega življenja. Življenje je kot knjiga, ko jo prebereš, ostanejo le spomini. Za vami, draga Maksa, so ostali neizbrisni spomini, lepi spomini kot nežen šepet cvetlic izpod Snežnika. Ponosni smo, da se knjižnica imenuje po domačinki, pesnici Maksi Samsa. Slava vam. Potem je sledilo odkritje spominske plošče na pročelju Maksine rojstne hiše. Ponosna sem, daje ta čast doletela mene. Živela sem za pesem, pa lahko v culi nesem, kar ona mi je dala! Ko v grobu bom ležala, naj njen spomin ostane, opeva srčne rane! Po odkritju spominske plošče so domačini vse navzoče povabili na dobrote, ki sojih v ta namen pripravili sami. Zelo lepo, na višku kulturne ravni pa je bilo praznovanje na Vidmu. Dvorana je bila prepolna, nekateri pa so prišli tudi iz drugih bajev, Kopra in Ljubljane. Po uvodni pesmi je ravnateljica gospa Damjana Logar lepo predstavila pomen tega dne - 100 letnice rojstva ter 20 letnice preimenovanje iz Matične knjižnice v Knjižnico Makse Samsa. Slavnostni govornik je bil akademik, pesnik Ciril Zlobec. Prav posebne pozornosti je bil deležen domačin, ki sicer živi na obali, prof. Bojan Glavina. Uglasbil je veliko Maksinih pesmi, ki smo jih ta večer slišali v izjemno dobri izvedbi. Pesmi so zapeli MPZ Dragotin Kette pod vodstvom dr. Mirka Slosarja, komorni dekliški zbor Vox Ilirica pod vodstvom Marije Lenarčič Slosar, cerkveni zbor MePZ Zvon pod vodstvom Damjane Kinkela ter sopranistki Helena Žele in Janja Konestabo ob skladateljevi spremljavi. Vse pesmi so izredno lepo zvenele. Vse pesmi so lepo predstavile občinstvu recitatorke Marica Zver Siene, Magdalena Penko Šajn ter Darinka Dekleva. Vsi obiskovalci smo v tem lepem večeru doživeli nekaj izredno lepega. Pesmi, ki jih je uglasbil Bojan, so nam segle do srca. Darinka Žbogar Moje sledi Fronta se je pomikala od severnih predmestij proti Padski nižini. Zavezniki so povečali bombne napade. Na severu Italije je odporniško gibanje osvobodilo velika mesta nekaj dni pred prihodom zaveznikov. V koloni umikajočih se Nemcev so partizani odkrili skritega Mussolinija. Ustrelili so ga in ga obesili za noge na Piazzale Loreto v Milanu. Prav tam so fašisti pred desetimi meseci pobili petnajst pripadnikov osvobodilnega gibanja. Mlad partizanski poročnik iz Milana, ki je prišel na obisk k sobnemu tovarišu, je rekel: »Fašiste smo vozili v veliko klavnico na robu mesta. Tam so jih streljali noč in dan. Opraviti je bilo treba pred prihodom zaveznikov.« Na trgu pred katedralo je bila velika slovesnost. Poveljnik 15. skupine armad general Clark je stal s svojimi oficirji na stopnišču pred katedralo. Spodaj so prihajale druga za drugo partizanske enote in polagale orožje. Upi nekaterih partizanov, ki so sanjali o revoluciji, so se razblinjali v odloženem železju. V mestu je vladala revščina. Begunci so se začeli vračati domov. Zavezniki so odprli urad za repatriacijo zavezniških državljanov. S Poldovim posredovanjem sem srečal slovenskega športnika Borisa Gregorko, kije bil skupaj z ženo interniran nedaleč iz mesta. Z zanosom je pripovedoval, kaj vse ima v načrtih za zagon slovenskega športa. Nestrpno je čakal, da bi se lahko vrnil domov. Potem se je oglasil Bistričan Lado, ki je na univerzi diplomiral na elektrotehniki. Iz Milana je prišel predstavnik jugoslovanskega odbora za repatriacijo, nekdanji italijanski major Rutar iz Tolmina, ki je bil prej v diplomaciji, potem se je pridružil partizanskemu gibanju. Nekega jutra se je znašel v samostanu italijanski vojak iz enot, ki so se na jugu Italije priključile zaveznikom. Zastrmel sem se vanj. »Ti si,« sem bil začuden, ko sem zagledal soseda, starejšega Baronovega iz Guranjega kraja. Povedal sem mu, da se bom vrnil, takoj ko bo mogoče. Baronov se je obotavljal. »Nedaleč proti morju sem srečal dekle, ne vem... V Bistrico bom šel. Ne vem pa, če bom ostal.« Zmanjkalo mi je časa, da bi prebral vse tri knjige o cerkveni zgodovini. Hudomušno sem pravil, da se je vojna prehitro končala. Prišel sem do konca dvanajstega stoletja, ko je sveti Dominik v južni Franciji začel inkvizicijo. Tolminec Rutar mi je predlagal, naj bi šel s skupino v Bari, kjer je bilo jugoslovansko središče za repatriacijo. Od tam da me bodo pripeljali v Dalmacijo. Ta pot daje najvarnejša. Odklonil sem. »Ti pojdi v Bari, jaz bom našel krajšo pot.« »Čakaj, prehod čez reko Pad še ni varen, vsi mostovi so bili porušeni,« me je prepričeval Rutar. »Veš kaj, če so šle čez zavezniške armade, se bo našlo nekaj prostora tudi zame.« Rutarje bil nejevoljen, jugoslovanski odbor za repatriacijo mu je določil, kam naj usmerja Jugoslovane. Nazadnje me je vprašal: »Tone, ali res misliš domov?« »Ne vem, kam misliš ti, jaz nimam drugih želja.« Dalmatinec Mile je odpotoval v Bari, moj odhod se je zavlekel. Vključil sem se v sekcijo komunistične partije Italije. Na prvi konferenci pete sekcije smo poslušali člana federacije, ki je prepričeval članstvo, da z revolucijo ne bo nič. »Za zmago se bomo borili na volitvah v okviru demokratične države. Referendum bo odločil, kaj bo z monarhijo, ustavodajna skupščina pa bo sprejela ustavo. Borili se bomo za republiko.« Starejši komunisti so se zmrdovali. »Zakaj smo se sploh bojevali? Ali naj po zmagi nad fašizmom spet vzpostavimo kapitalistični režim?« je rekel eden od navzočih. »Da,« je odgovoril funkcionar iz federacije, »vzpostavili bomo demokratični režim. Ko bomo dobili večino na volitvah, bomo vplivali, da bo država poskrbela za socialno pravičnost.« »Socialno pravičnost naj bi nam dali tisti, ki jim je dobiček osnovni cilj?« je zaripel in s povišanim glasom zakričal starejši komunist. V dvorani je završalo. Eni so bili za ukaze federacije, drugi proti. Nazadnje je funkcionar vstal, počakal, da so se ljudje umirili, potem je rekel: »Smer Partije je začrtana. Alternative ni. Če se kdo ne bo mogel sprijazniti z uradno smerjo, si bo moral poiskati drugo stranko. Dobro premislite...« Sin slovenskega železničarja Vinko, ki je diplomiral na jezikoslovju, mi je predlagal, da bi potovala domov skupaj. V ponedeljek navsezgodaj sva bila v razmajanem avtobusu. Vinko je pripeljal s seboj mlajšega bratranca, ki je po koncu spopadov pribežal v Bologno. Bil je nekoliko zmeden. Na Idrijskem so ga mobilizirali domobranci. Bil je v strelskem vodu, ko so ustrelili partizanko. Sedaj ga je silno skrbelo, kaj se mu bo zgodilo. Vinko gaje tolažil, vendar se ni umiril. Ob vsakem postanku je hotel pobegniti. Po uri vožnje med porušenimi zgradbami in razbitimi vojaškimi oklepniki in vozili smo obšli Ferraro in prišli do reke Pad. Mostu, ki se je pred vojno mogočno dvigal nad reko, ni bilo več. Pod obrežjem sem zagledal pontonski most, ki se je raztezal daleč na drugi breg; vojaška vozila so se v koloni po polžje pomikala čez reko. Po dolgem čakanju so tudi avtobusu dovolili zapeljati na zibajoči se most. Imel sem občutek, da se bodo zdaj zdaj čolni pod vozili uprli teži in vse skupaj prepustili reki. Napredovali smo počasi. Zazrl sem se v široko vodno površino. Spomnila me je na bistriško vodo. Ob strugi smo se otroci radi igrali. Nekega zimskega večera smo pričakovali Miklavža. Ozirali smo se na zasnežene obronke Ravnic, da bi zagledali njegovo kočijo. Starejši so nam pravili, da se Miklavž vozi v zlati kočiji, ki jo vlečejo beli konji. Noč vznemirjajočega pričakovanja. Zjutraj pa ... Viktor me je peljal v njihovo hišo. »Tone, le poglej, kaj vse mi je prinesel sveti Miklavž.« Ko sem zvečer legel v posteljo iz ličja skupaj z bratom, me je prešinilo. Kako je mogoče, da dobijo bogati toliko daril? Ali sveti Miklavž tega ne ve? Avtobus se je prizibal na nasprotni breg in zapeljal proti Rovigu. V predmestju Padove je zapeljal na končno postajo. Po dolgem iskanju smo našli tovornjak, ki je vozil do Benetk. Cesta je bila marsikje poškodovana in smo morali voziti po stranskih poteh. V Benetkah smo prestopili na vlak za Videm; za Trst še ni bilo zveze. Zvečer smo se znašli na videmski železniški postaji. Na postaji in pred njo so se gnetli povratniki iz nemških taborišč in begunci. Vinkov nečak se je pomešal med množico in izginil. Dobro uro sva ga iskala brez uspeha. Zavlekel sem se v kot velike čakalnice, izsilil nekaj prostora, se zleknil na kamnita tla, se zvil v klobčič, podložil kovček pod glavo in poskušal zaspati. Čakalnica je bila nabito polna ljudi. Drug za drugim so polegli na tla, mnogi so ostali zunaj in si tam iskali zavetje. Bila je že pozna ura, pa še nisem zaspal. Kolk me je bolel in sem se kar naprej premikal. V glavi mi je mrgolelo in misli so se kobacale druga čez drugo, da sem jih z naporom ločeval. Dve leti sem preživel v zdraviliščih. Navsezadnje sem se lahko prišteval med srečneže. Ostal sem živ. Ko pa sem pomislil na Anito... Delala sva načrte za potem. V Istro se bom vrnila, je rada ponavljala. Sanjala sva o skupnem domu, čeprav sva v dnu duše dvomila, ali bova zmogla. Božansko je bilo sanjati z odprtimi očmi. Zdaj se vračam. Kaj bom počel, kako bom živel? Svojega poklica ne bom zmogel. Kako me bodo sprejeli ljudje? Spomnil sem se stisk, ko se me je kdo izogibal... V zdravilišču je lahko, si med svojimi in pozabiš na drugačnost. Zakaj bi se že zdaj grizel? Nekaj se bo že našlo; navsezadnje je bila vojna in verjetno celo revolucija. Revolucija... Bo dala tudi odrinjenim prostor v družbi? Ali bo prinesla raj na Zemlji, kot gaje napovedoval Dalmatinec Mile? Kaj pa, če so le sanje in bodo reveži ostali reveži? Nemogoče, preveč je bilo hrepenenja... Naslednje jutro smo se skobacali v tovorni vagon in vlak je potegnil proti Trstu. V vagonu je bilo mnogo povratnikov iz taborišč. Mlada žena je sedla zraven. »Od kod pa ti?« meje vprašala. Bila je suha in upadlega obraza. »Iz bolnišnice... jetiko sem imel...« »Ah, poznam, poznam, mož jo je imel. Bolan se je vrnil od partizanov, pa so ga odpeljali. Ostal je v Mauthausnu, raje bi bila ostala z njim,« je rekla in oči so se ji orosile. V Trstu smo morali v vrsto, tam so nas preverjali in razporejali. Potem spet na vlak do Šempetra na Krasu. V šempetrski vojašnici sem se srečal s pripadniki partizanske vojske. Nekaj je bilo starejših. Mlad poročnik je drugega za drugim zasliševal, od kod prihajajo in kam so namenjeni. Zazdelo se mi je, da se mladenič vede nekam bahavo. Po treh dneh karantene so povratnike spet razporedili. Bistričani, Brkinci in Hrvati smo šli na vlak za Reko. Sedel sem na robu odprtega tovornega vagona in noge so mi bingljale ven. Vznemirjenje seje stopnjevalo z vsakim prevoženim kilometrom. Zagledal sem premski grad in kmalu zatem na griču trnovsko farno cerkev. Srce sem imel v grlu. Na železniški postaji sem srečal prvega znanca. »Tone, si to ti?« Hitel sem proti domu. Pri Novem svetu sem opazil sledi bombardiranja. Hiša na Plaču je bila odprta, vstopil sem in se povzpel po stopnicah. Na leseni ograji je čepel maček Sivec. Dvignil je glavo, ozrl se je in čez nekaj trenutkov mi je skočil na ramo in se muzal, kot je bil vajen delati pred vojno, ko sem se vračal z dela. Kmalu se je vrnila mati. Solze veselja. »Kje so drugi?« sem vprašal. »Ate je šel v Guranji kraj, Francka je v Italiji, Gusta živi v Trnovem, fanta sta šla na udarniško, cesto popravljajo ...« »Pa Lina in sinko?« Mati se je ozrla vstran. »Pisali smo ti...« »Kaj ste pisali?« »Bombardirali so... Jutri bomo šla na pokopališče...« Frane Tomšič Odlomek iz knjige Moje sledi Tujec Snežnik Pomisli na žetev Neznan popotnik se sprehaja Lahko tudi gora Na jesen življenja po pokošenem travniku. ti ukrade srce, razmišljaj že mlad, Včasih korak mu je poskočen to je Snežnik življenjska doba je leto, včasih počasen in okoren. že mnogim ga je. maj je samo enkrat. Ozira se sem ter tja, Med njimi sem jaz, Pomlad je lepa, kot bi meril in iskal zakaj ne bi priznal, maj poln je obetov, mejniški kamen travnika. že kot otroku, ko prvič a ne pozabi, Kaj popotnik išče, tuhta? na njem sem stal. v jeseni je žetev. Le sam s seboj govori, Kar z njega se vidi, Nevidno, a vendar, srce pa močno ga boli. ti očara oči, čas življenja hiti Slovenija pred tabo, in spet ne pozabi, » Da te le zopet lahko gledam travnik ti moj ljubljeni. kot na dlani leži. da v njemu si ti. Ves drugačen si in tuj mi Snežnik, kdor s tebe se vrne, Stojan Vid Jaksetič odkar te niso videle oči. srečen spozna, da s tiho lepoto Priznam, še vedno lep si - urejen, ponosno kažeš se ljudem. znaš krasti srca. Svet se v levo vrti Stojan Vid Jaksetič Kdo svetu poveljuje Kje sedaj je jablana, in določa mu čas, ki sem jo skrbno negoval? da vsaka doba Od nje sem trgal jabolka še preden so se obarvala. je ob uri pri nas. Kdo je svetu določil 0, da nikdar me tujina naj se v levo vrti, ne bi zvabila v svoj objem! človeku so daleč Boljše mi življenje obljubila, obljube nikdar ni izpolnila. te nevidne moči. Tudi to bo resnico Vzela mi je mladost, zdravje, up. še človek iskal, Pustila domotožje, starost in obup. kdo svet za okrog sonca Sedaj sem tujec tu, kjer bil sem vsem poznan. je na tirnice dal. 0 tem redu do danes Kako naj znebim se misli, ki boli premalo še vemo, kje je lek za srce, ki trpi? o tej sili nevidni Zame zdravila ni tu - in ne v tujini. Le tujec sem v tej in oni domovini!« le sanjati smemo. Ana Seks Stojan Vid Jaksetič Tatvina Tisto majhno rezinico črnega kruha so moji mlečni zobje hitro zmleli in v ustih je ostal le kiselkast okus. Rezino smo dobili samo enkrat dnevno, zato pa je bila štruca črnega kruha dovolj za ves teden, čeprav smo bili pri mizi trije ali štirje. Sama bi jo pospravila v enem dnevu. Proti koncu tedna so bile rezine vse bolj kiselkaste in trše in je bilo tako mogoče odrezati še tanjšo rezino. V posteljo, če se je tistemu ležišču lahko tako reklo, sem morala brž, ko se je zunaj stemnilo. Pozimi je bila noč zelo dolga in če je bilo še mraz in je v trebuhu krulilo, je bila neskončno dolga. Nekega večera mi lakota ni pustila zaspati. Misel, daje kruh v srednjem predalu kuhinjske omare, mi ni dala miru. Tisti večer gaje gospodar zares položil v predal, videla sem. Varoval ga je, skrival in delil po svojih pravilih, kot se deli prisklednikom, od katerih ni nobene koristi. Sredi noči me je predrzna misel pognala na noge. Tiho kot mačka sem se plazila proti kuhinji. Deske pod mojo težo niso prej nikoli zaškripale, a to noč se mi je zdelo, da bodo prav zdaj zagnale škripajoči preplah. Vrata, ki so pri polnem odpiranju drsala po podu, sem prelisičila tako, da sem jih odprla le toliko, da sem se zrinila skoznje. Čeprav je bilo temno, sem do kuhinjske omare ali kredence, kot smo ji rekli, stekla. Srce mi je utripalo v grlu, ko sem v temi z rokama tipala po omari in ugibala, kateri predal je pravi. Pod prsti sem čutila nanose oljnate barve in vdolbinice, kjer se je oluščila do lesa. Prav zaradi večkratnih nanosov barve in tudi zaradi vlage so se predali zelo težko odpirali. Moral si ga pritisnili z vso silo, da je zdrsnil po vodilu. Sredi noči sile nisem smela uporabiti, saj bi se vsa kredenca stresla in posoda v njej zažvenketala. Zato sem predal vlekla k sebi z otroško močjo, ki se je v želji po kruhu neizmerno povečala. Predal je bil skoraj nad mojo glavo in sem ob odpiranju stala na prstih, tako da je bilo obremenjeno celo telo. Strah je napor še povečal in zares sem se tresla kot šiba na vodi. Končno sem predal z obema rokama toliko izvlekla, da sem s prsti otipala štruco kruha. Izvlekla sem jo ven in jo stisnila k sebi, da sem začutila prijeten vonj in čvrstost njene skorje. V tistem hipu sem ugotovila, da nimam noža. Spet sem stopila na prste, spustila kruh v njegov predal ter poskusila odpreti predal, v katerem je bil nož. Ker se je ta predal pogosteje odpiral in je bil nižje, sem nož hitro našla. Pa se je spet zapletlo. Nož sem držala v eni roki in ker bi morala v gornji predal po kruh z obema rokama, nisem verjela, da mi bo uspelo. Ko sem se spet dvignila na prste in z nožem v roki segla po štruco, je kovina glasno podrsala po lesu, da me je strah skoraj sesul. A nisem odnehala. Uspelo mi je izvleči štruco in tesno sem jo privila k sebi. Nato sem rezilo naslonila na skorjo. Spreletelo me je, kako naj odrežem rezino, da me drugega dne ne bodo izsledili. Pravzaprav še nikoli nisem odrezala kosa kruha, le opazovala sem odrasle, kako z nožem zarežejo v skorjo in nato skozi sredico. Že sem stopila na prste, da bi štruco spustila v predal, a me je vonj kruha tako zelo vabil. Poskusila sem znova, čepe na tleh. Kruh sem položila na kolena, rezilo noža nastavila na skorjo in nož vlekla sem in tja, tako kot sem videla odrasle. Skorja se je upogibala, vendar sem z dotikom ugotovila, da vanjo sploh nisem zarezala. Za trenutek sem si odpočila, nato spet poskusila. Pod pritiskom noža se je skorja spet ugreznila, zazdelo se mi je, da sem uspela odrezati košček. Potipala sem in ob razcefrani skorji je bilo tudi nekaj sredice. Odtrgan košček kruha sem dala v usta, ki seje z mojo slino raztopil in napolnil telo s pričakovanim ugodjem. Rahlo kiselkasto se je razlezlo čez jezik in nebo in že ga ni bilo več. Z roko sem otipala zarezo v štruci in se prestrašila, saj je bila skorja razcefrana in v sredici, ki se je držala skorje, seje naredila luknja. Vedela sem, da bo naslednjega dne kraja hitro odkrita. Štruca na mojih kolenih ni več tako vabljivo dišala in tudi lakote nisem več čutila. Položila sem nož in štruco vsako v svoj predal in ju previdno zaprla. Tiho sem zlezla na ležišče. Preostanek noči sem prebedela. Zaspati nisem mogla, srce pa je do jutra trepetalo od strahu, kaj bo. Vstala sem zgodaj in zbežala na vas, preden so odprli predal s kruhom. Nisem bila lačna. Neizmerno dober kiselkast okus enega samega grižljaja ukradenega kruha me je nahranil. Zgodbo iz otroštva sem zapisala ob peki kruha. Dišalo je po vseh prostorih, v pečici je rasla zlato rumena štruca kruha, jaz pa sem zbežala daleč nazaj. Danica Pardo Dom starejših občanov Ilirska Bistrica Na vrhu Medenovega hriba, na najlepši razgledni točki mesta, stoji naš Dom. Od tu se njegovim stanovalcem ponuja lep razgled na Ilirsko Bistrico in na razsejane vasi v razgibani pokrajini s sadjem bogatih Brkinov. Dom, ki je za stanovalce, pa tudi zaposlene, postal kar "drugi dom," je pomemben kraj družabnih dogodkov tudi za prebivalce mesta in njegove okolice. Kdor vpraša prebivalce Ilirske Bistrice: "Kako pa v domu?", vam bodo s ponosom odgovorili: "Trn je pa lepu, t'm pa znajo poskrbet, da se j'ma člouk dobru ...!" V času, ko postaja vse pomembnejša vrednota samostojnost človeka, se soočamo z vse večjim deležem starih ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih. Zaradi oteženega gibanja in drugih težav, človek v nekem obdobju svojega življenjskega ciklusa postane omejen na svoj bivalni prostor. To pa lahko v končni fazi pripelje do družbene izolacije. Kaj to pomeni za človeka, ki ga opredeljuje potreba po samostojnosti, samorazvoju in nevmešavanja, nam potrjujejo stiske in ranljivosti ljudi, zlasti tistih, ki živijo v domovih za stare ljudi. Preselitev v Dom pomeni za človeka nasilno prekinitev stikov z znanimi ljudmi in predmeti, ki so bili del človeka in del njegovega življenja. Pogosto ljudje v svoji zavesti bivanje v Domu enačijo z izgubo svojega doma in svojih ljudi. Dejstvo je, da se človek znajde v novih okoliščinah, ki jih ne pozna in jih ne zmore obvladati, zato potrebuje pomoč in vzpodbudo da se prične povezovati z okoljem, ki mu vrne prepotreben občutek varnosti in smiselnosti življenja. Naše izkušnje dela z ljudmi v Domu potrjujejo ugotovitve, da star človek svoj bivalni prostor s sobo, v kateri živi sam ali s sostanovalcem, nekako obvladuje. Veliko težje pa je človeku, ki je odvisen od drugih, vstopiti v širši prostor, se povezati s skupnostjo sostanovalcev in z ljudmi iz zunanjega okolja. To je eden izmed razlogov, da v našem Domu širimo komunikacijski prostor stanovalcev tudi v okolje izven hiše in s tem ustvarjamo mrežo medsebojnih odnosov v katere se z našimi stanovalci povezujejo ljudje vseh starostnih skupin otroci, mladi, ljudje srednje generacije in starejši. Pomemben del teh povezovanj predstavljajo srečanja z ljudmi različnih poklicev, gledališkimi amaterskimi skupinami in še bi lahko naštevali. In prav o tem govorijo naši prispevki, ki se prepletajo z zgodbami stanovalcev in ljudi od drugod, ter dogodki, ki so se nas tako ali drugače dotaknili. Mira Lenarčič, dipl. soc. delavka Naš dom je moj dom Moj dom je hiša iz katere se odpira pogled na gručaste vasi, zorane njive in hribe porasle z drevjem... Moj dom so moji spomini na steze v gmajni, kjer smo otroci pasli govedo in odraščali v zrele moške in stasite ženske. Moj dom je krošnja cvetoče hruške, pod katero sem v pomladni noči doživel svojo prvo ljubezen... Moj dom je domača hiša, moja družina, žena, ki že dolgo uživa zemeljski mir, najini otroci in otroci najinih otrok... Moj dom je cesta po kateri sem, leto za letom, odhajal v mesto k dacarjem, ki so odmerjali dajatve na mojo obuboženo zemljo... Moj dom so ljudje, pa tudi cerkev v katero sem zahajal v nedeljskih jutrih. Kolikokrat sem strt od bolečine in notranjih stisk klečal pred podobo Božje porodnice in prosil, prosil za moč, da sem se opogumljen vedno znova vračal v prostore svojega resničnega doma. Sedaj je moj dom hiša nad mestom, soba s pogledom na gmajno, razsejane vasi in cvetoča drevesa. V mojem domu so drugi ljudje, veliko različnih ljudi. V njej je drugačno življenje, pa vendar tudi to je moj dom ... Odločitev za življenje v domu starejših občanov "Za vse kar je bilo: Hvala Vsemu kar bo prišlo: Da" Dag Hammarskjold Spremembe, ki posežejo v človekove ustaljene navade in njegovo bivanjsko okolje mu povzročijo začasno nelagodje, ki običajno traja toliko časa, dokler se na to prilagodi. Ena izmed takih sprememb, ki se človeka globoko dotakne, je prav gotovo tudi prihod v dom za starejše ljudi. Kako in v kakšnih okoliščinah starejši človek sprejme odločitev za tako obliko življenja, pomembno vpliva na njegovo nadaljnje prilagajanje in počutje v novo nastalih razmerah. Odločitev za to naj bi bila zelo osebno, intimno dejanje človeka, ki je pogojena z novimi usmeritvami v življenju in z drugačnim načinom razmišljanja. Se več, odločitev je povezana z notranjimi tehtanji, ki se nagibajo tako k pridobivanju, kot izgubam, tveganju in odgovornosti. Osnovni element vsake odločitve pa ostaja človek kot posameznik in človek v odnosu do bližnjih in do skupnosti drugih ljudi na katere bo vplivala ta odločitev. V tem konceptu razmišljanja prihajamo do sklepa, da so odločitve vedno tukaj in zdaj sestavni ter neizogibni del našega življenja. Razlikujejo se le v izbirah, ki jih ponuja čas odraščanja, mladosti, ustvarjanja življenjske kariere v srednjih letih in nazadnje v poznem življenjskem obdobju in starosti. Kako ravnati v trenutku, ko zaradi bolesti in lastne nemoči ne moreš skrbeti zase in ko ti zaradi lastne nemoči ne morejo več pomagati bližnji? To so vprašanja, ki spravljajo ljudi v stiske kadar se morajo nenadoma odločiti- kako naprej? Kako ravnati v taki situaciji žal ne razmišljamo v mladosti, pa tudi v starosti to odločitev človek odlaša z mislijo, saj bo že kako... To je razlog, da večina ljudi, kadar morajo sami, ali skupaj s svojci sprejeti odločitev za bivanje v domu, doživljajo ta odhod kot velik stres. Nenadna preselitev v dom zaradi nujnih razlogov je za človeka hujši šok, kot če ta korak sam predvidi. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da nenadna preselitev v dom pomeni za človeka nasilno prekinitev stikov z znanimi ljudmi in predmeti, ki so bili del človeka in del njegovega življenja. Pogosto ljudje v svoji zavesti tako nenadno bivanje v domu enačijo z izgubo svojega doma in svojih ljudi. V institucionalnem varstvu se človeku bistveno spremeni družbeni položaj. Vsaka družba ima namreč svoje vrednotenje položajev posameznika. Vemo, da so nekateri družbeni položaji bolj, drugi manj cenjeni, kar povezujemo z družbenim statusom, ki med drugim lahko pomeni več ali pa manj ugleda in spoštovanja posameznika. Ker pa je družbeni položaj človeka v nenehni odvisnosti od njegove aktivne družbene vloge, pomeni odhod v pokoj prvo resno spremembo posameznikovega položaja v družbi. Z odhodom v oskrbo in varstvo institucije pa je človek postavljen v novo še težjo situacijo, ki mu narekuje igro drugačne vloge v okolju in v odnosih z ljudmi, katerih doslej ni poznal. Da bo igro novih vlog v svojem novem družbenem položaju lahko uresničeval, potrebuje veliko pomoči in socialne podpore osebja v domu. Prav s tem področjem različnih oblik socialnih podpor in pomoči, pri ustvarjanju položaja človeka v instituciji, se strokovni delavci Doma starejših občanov Ilirska Bistrica veliko ukvarjamo. V izvirnem programu projekta Dela s svojci stanovalcev doma, ki gaje že leta 1994 zasnovala in še vedno vodi direktorica, Marija Siene Zver, dipl. soc. delavka, se podpore tako stanovalcem kot njihovim bližnjim odvijajo: • na osebni ravni • in v skupinah, ki dajejo človeku možnost hitrejšega spoznavanja in sprejemanja ljudi v novi skupnosti. To so hkrati tudi možnosti za različne oblike sodelovanja stanovalcev Doma na področjih, ki jih želijo in zmorejo opravljati. To jim daje ponovno prepoznavni družbeni položaj, omiljena pa je stiska ljudi, ki so postali stanovalci doma za starejše. Mira Lenarčič, dipl. soc. delavka Vsak ima svoje jutro in vsak ima svoj večer Pogled na posteljo, prekrito z grobo tkanimi lanenimi rjuhami, je vzbujal občutek, da se je prostor kmečke izbe spremenil v njivo zorečega žita. Madeži krvi med rjavo belim platnom so se spreminjali v ognjeno rdeče cvetove maka. In sredi te zavajajoče podobe je ležala porodnica s komaj rojenim detetom. Nemočna, kot zdelana žanjica, je drhtela v bolečinah porodnih krčev, ki so stresali njeno utrujeno telo. Ob njej je ležalo dete, zavito v tišino, ki je prihajala in odhajala med pogledi žensk, ki so nemo govorili: "Kaj bo delala sirota z desetimi otroki, pa še tega enajstega ji je bilo treba,... brez moža, sama, sama...." V knjigo umrlih je ta dan domači župnik zapisal - Jože Valenčič, gospodar z Javorja, umrl nenadne smrti. V knjigo rojstev je istega dne vpisal rojstvo enajstega Valenčičevega otroka, sina. Naslednji dan je v knjigo umrlih vpisal smrt Johane Valenčič, gospodinje iz Javorja in čez osem dni še smrt komaj rojenega otroka Valenčičeve družine. Pisalo seje leto 1922. Mila, tako so jo klicali v domači hiši in na vasi, je bila najmlajša, stara tri leta, štiri sestre in pet bratov komaj nekaj let več. Devet sirot, gnezdo lačnih otrok s staro materjo, je tisto leto ostalo samo, brez roditeljev. Zunaj je bil sneg, se Mila spominja tistega večera leta 1922, ko so zadnjič, s staro materjo posedeli na ognjišču in skupaj zmolili večerno Ave Marijo. Jutro jih je za vedno ločilo. Nikoli, nikoli več se niso vsi skupaj zbrali pod domačo streho. Odšli so z znanimi in neznanimi ljudmi, vrženi v svet kot razmetano prgišče semena. Nikoli niso drug od drugega izvedeli kako so živeli, kako so odraščali, kam so jih vodile njihove življenjske poti. Mila je imela srečo. Ostala je na domačiji pri stari materi. Spominja se, da ji je vedno prigovarjala: "Mila, bodi pridna, delaj, ker drugače te ne bo nihče imel rad!" Milo so te besede za večno zaznamovale. Delala je, pa ne samo to, garala je, zato daje preživela in tudi zato, da so jo imeli ljudje radi. Koje bila stiska za hrano prevelika, je morala, komaj šestletna, od hiše. Bila je pastirica in dekla, prva pri delu in zadnja pri mizi. Leta so tekla. Tudi Mile so se dotaknila v mamljivi lepoti odraslega dekleta, ki je s pesmijo in šalo spravljala v smeh ljudi, jim prinašala veselje in radost. O Mili je šel glas: "Res je brhka, pa tako vesela, pa nabrita, da ji ni para, njej res ne pride nič do živega...!" A le Mila je vedela za skrivnostno bolečino, ki jo je nosila v sebi. Ko je najbolj bolelo je zapela in zaplesala kot podivjana gorska vila. "To je bil in ostaja moj notranji jok," pravi Mila. Prišel je čas ženitve. Lahko bi rekli da se ji je končno nasmehnila sreča. Dobila je skrbnega moža, dom in otroka, prvega in edinega sina. Pa ni ji bilo dano uživati v tej sreči. Ponovno je udarilo. Nenadoma je umrl mož. Ostala sta sama s sinom, še otrokom. Pa se je le nekako obdržala, zaradi sina. V sebi se je zavedala, da mora tudi to smrt preboleti, da mora iztisniti iz sebe poslednje moči, samo da ne obmiruje. Zavoljo sina, se je prepričevala. In po nekaj letih, ko je v sebi začutila ponovno moč in pričakovanje, da bo vrata njenega doma odprla novemu rodu, je udarilo še huje. Izgubila je njega, svojega edinega sina, svoje vse. Preminul je na cesti, star komaj 28 let. Mila ne joče več. Solza že dolgo ni kanila iz njenega očesa. Vsi, ki se z njo srečujemo jo poznamo kot veselo žensko, pevko in človeka, ki ti mimogrede stisne v roke bonbon, češ, "da se boste malo posladkali," pravi. Tisti, ki Milo dobro poznajo včasih začutijo, da ni čisto tako. So trenutki, ko se odmakne v neki drug svet, morda tja kjer se srečuje s svojimi najdražjimi -z mamo, ki se je komaj spominja, z očetom, ki ni utegnil vstopiti v njeno življenje; z brati in sestrami; možem in otrokom, svojo največjo in poslednjo veliko ljubeznijo. Mira Lenarčič, dipl. soc. delavka P.S. To je del življenjske zgodbe gospe Štefanije Ivančič, naše stanovalke v Domu starejših občanov v Ilirski Bistrici. Jesmsto" LISIl Vera Hrvatin in Kristina Rojc leta 1930 ob vodnjaku. Najprej se je deževnica zbirala pod tem vodnjakom, kasneje ga je zamenjala cisterna na podstrešju. Spomini na Sviščake Sviščaki so naš priljubljen letoviški kraj, kamor radi zahajamo, da se sprostimo, odpočijemo in naužijemo svežega zraka. Pred 70 leti, ko sem tam preživljala otroštvo, so bili Sviščaki precej drugačni. Spominjam se velike hiše s prostornim dvoriščem - to je bil planinski dom ali zavetišče, kot so ga imenovali Italijani. Postavljen je bil desno od današnjega planinskega doma, ta pa je zrasel na mestu nekdanjega gospodarskega poslopja. Imel je več lastnikov: levi trakt in srednji del stavbe sta bila v lasti planinskega društva iz Reke, desni trakt pa je pripadal princu Hermanu Schönburg Walderburg, lastniku večjega dela snežniških gozdov, in italijanski vojski. V desnem traktu je stanoval logar Aleksander Baša iz Podgraj, dve sobi pa sta bili na razpolago vojaški inženirski enoti. Ravno na tem delu stavbe je bil na zunanji strani postavljen velik napis "Rifugio Gabriele D'Annunzio". Tako so namreč poimenovali planinski dom, odprt 12. septembra 1925, in sicer po italijanskem pesniku, pisatelju in nacionalistu, ki gaje italijanski kralj leto prej na Mussolinijev predlog povišal v princa Snežnika (Principe di Monte Nevoso) za zasluge, ki jih je imel za zasedbo in priključitev Reke k Italiji. Zavetišče so leta 1930 prevzeli v oskrbo moji starši. Pred njimi je bila oskrbnica Kristina Rojc iz Vrbice. Starša sta živela že nekaj časa na Sviščakih, ko so me 5-letno neke jesenske noči leta 1931 v Vrbovem posedli na Mrakov voz, me obdali z zaboji in raznimi kosi pohištva, ter me po več napornih urah pripeljali na Sviščake. Tema, ropot voza in konjev, skovikanje sov in drugi živalski glasovi so se mi vtisnili globoko v spomin. Furmani so namreč odhajali v gozd vedno sredi noči, da so podnevi uspeli pripraviti drva in jih pripeljati v dolino. Drugo jutro sem se znašla v novem, za mene čudnem, a vendar zelo lepem svetu. Bili smo trije otroci; poleg mene še leto mlajši Sandro in njegova sestrica Ida Baša, logarjeva otroka. Postali smo mala družinica, jasa in bližnji gozd pa naš nepozabni raj. Ko pa smo malo odrasli, smo že dobili zadolžitev - pasli smo krave, celo v Grdi dragi in Črnem dolu. Na Sviščake so prihajali izletniki v glavnem v poletnem času - več iz Reke, manj iz Trsta. Se danes imam pred očmi kamione in avtobuse, ki so vozili izletnike. Tudi Bistričani so radi zahajali v ta kraj, a vedno peš in največkrat ponoči, ker so želeli priti na vrh Snežnika že ob sončnem vzhodu. Tako so lahko občudovali prelepo panoramo do Kvarnerja in preko tedanje meje v Loško dolino, takrat v Jugoslaviji, kar je bilo še posebno vznemirljivo. Pri nas so imeli postanek tudi furmani, gozdni delavci iz Podgore, oglarji-Furlani, pa tudi šoferji tovornjakov, ki so prevažali les. V posebnem spominu mi je ostal vedno dobrovoljni šofer Tonček Kovačev iz Trnovega. Največji promet pa je bil v času vojaških vaj, ki so jih organizirali dvakrat letno - poleti in pozimi. Takrat so vojaki napolnili tudi veliko podstrešje - na slami naj bi prespalo tudi do 500 vojakov naenkrat, stisnjeni kot sardine. Za nas otroke je bilo posebno doživetje brskanje po slami po njihovem odhodu - kaj vse se je našlo! Med samimi vojaškimi vajami pa sem bila v hišnem priporu, ker seje mama bala, da se ne bi njeni deklici zgodilo kaj neprijetnega. Življenje je bilo lepo in zanimivo, a tudi težko in zahtevno, posebno za sestro Zoro, ki je nosila največje breme. Prevoznih sredstev ni bilo, do leta 1935 tudi telefona ne, da bi tako lahko dobili sporočilo o prihodu večje skupine izletnikov. Hrano in ostale potrebščine je oče nabavljal pri uvidevnem trgovcu Hreščaku, ki mu jo je dajal na up. Večjo zalogo hrane so spomladi in jeseni pripeljali s kamionom, v vmesnem času pa jo je bilo treba prinesti na hrbtu peš. To je bila največkrat pokvarljiva hrana, saj hladilnikov takrat ni bilo. Poleti smo si tudi nekoliko pomagali s snegom, ki gaje oče stlačil v globoko jamo za domom in jo pokril z listjem. Sestra Zora, pa tudi oče, čeprav invalid iz prve svetovne vojne, sta pot s Sviščakov in nazaj neštetokrat prehodila natovorjena, posebno Zora, ki je, kadar je bilo nujno, celo tekla v Bistrico in se takoj vrnila s polnim nahrbtnikom, včasih tudi ponoči. Bila je res pravi heroj. Tudi nam otrokom ni bilo prizaneseno. Spomladi 1932, ko sem imela 6 let, sem prvič prehodila to dolgo pot do Bistrice, ko sva šli s sestro Zoro na grob pokojne 19-letne sestre Vere. Na pogreb namreč nisva mogli iti zaradi snežnih zametov. Potem pa je bilo treba iti vsako leto v šolo in tako sem vsaj šestkrat letno tekala za sestro v dolino in jo komaj dohajala, ker je tako hitro hodila. Za vedno mi bo ostala v spominu tudi pot, ki sva jo na smučeh na mokrem snegu premagovala z očetom, ko sva se za velikonočne počitnice vračala na Sviščake. Hodila sva dobrih 7 ur. Sneg se nama je sprijemal na smučke in verjetno bi tudi obtičala na poti, če nama ne bi prišla nasproti z odrešilnim toplim čajem sestra Zora. Sploh je bila hoja po snegu zelo težavna. Spominjam se, daje oče pripravil mami deske, ki jih je pritrdil na čevlje, ker ni znala uporabljati smučk. Šele pozneje smo si nabavili krplje (rakete). V tem idiličnem kraju smo živeli skoraj osem let. Leta 1935 je planinski dom v celoti odkupila italijanska vojska. Planinski klub iz Reke je zato istega leta zgradil novo zavetišče na Klanski Polici in ga poimenoval po alpinistu Guidu Reyu, ki se je smrtno ponesrečil v Alpah. Logar Aleksander Baša se je preselil v novo zgrajeno gozdno hišo na Okroglini, našo družino pa so stisnili v desni trakt hiše. Preostali večji del stavbe je bil namenjen italijanski vojski in je v glavnem sameval. V njem je ob telefonskem aparatu dežuralo le nekaj vojakov. Zaradi novih razmer se je čez dve leti poslovila od Sviščakov tudi naša družina. Za nami je oskrbo prevzela "Haričeva" iz Jasena, rojena v Vrbici. Na Sviščakih smo doživeli veliko lepega, pa tudi hudega. Najhujša je bila izgube sestre Vere, hud udarec pa smo utrpeli tudi, ko je propadel podjetnik Vitussoni, ki je gradil vodovod v snežniških gozdovih. Njegovi delavci so se namreč hranili pri nas, a namesto plačila 3000 lir, za takrat zelo velika vsota, smo dobili le nekaj desk in samokolnic. Še danes, ko vidim vodni rezervoar na Sviščakih, vidim v njem tudi neplačane žulje moje družine. In takih neplačanih zgodb je bilo še nekaj. Goste, ki so prespali pri nas, smo morali na podlagi veljavnih dokumentov, tako kot danes, vpisati v Register tujcev. Ta register je še vedno v posesti naše družine. Ko sem ga prebirala, sem našla zanimiv podatek. Pisatelj Boris Pahor iz Trsta in pokojni župnik Štefan Cek iz Hrušice, takrat oba študenta, sta prenočila pri nas 29. decembra 1936 in se v register vpisala kot Slovenca, čeprav sta imela v izkaznici vpisano italijansko narodnost. Imela sta namreč možnost, da sta se sama vpisala in očitno sta si dala duška ter pogumno izkoristila priliko, da sta vpisala njuno resnično narodnost. .vH... 'iGiUt V- Ck.w.. -Ga 0 'ylXXC/O 0 £Al X e/X - j p- c 'ifcJ "1 23.1(10412 oj Mešani pevski zbo>- Društva upokojencev Bazoviška 28 Ilirska Bistrica Spominska dopisnica posvečena 140-letnici zborovskega petja v Ilirski Bistrici Zborovsko petje ima na Bistriškem gotovo častitljivo starost in tradicijo. Za začetek javnega zborovskega petja pa upravičeno smatramo dan svečane otvoritve Narodne čitalnice v Ilirski Bistrici v torek, 7. avgusta 1864, s prvim znanim nastopom bistriškega pevskega zbora pod vodstvom nadučitelja Frana Gerbiča. Kronist tega dogodka je ob opisu svečanosti, podrobno opisal tudi prvi javni nastop bistriških pevcev. Skrben opis dogajanja v Bistrici so slovenskim bralcem navdušeno predstavile Bleiweisove Novice že naslednji dan. In tako beremo: »... 7. avgusta 1864 je bil res narodni in kulturni praznik v Bistriški dolini. Prišli so gostje iz bele Ljubljane, krasne Vipavske, iz prijazne Planine, starega Trsta, iz prekrasne Reke, iz visoke Pivke in sploh vseh krajev Notranjskega kjer se domoljubna zavest živo razvija in utrjuje ...« Pomembnost dogodka so označili tudi pomembni gostje: ljubljanski župan dr. Etbin Costa, dr. Janez Bleiweis urednik Novic, vojaška godba z Reke ter pevski zbor iz Planine. Slovesnost v takratnem Hotelu Ilirija (danes zaprti hotel Lovec) je odprl prav nastop domačega pevskega zbora pod vodstvom nadučitelja Frana Gerbiča, ki je ob spremljavi vojaške godbe zapel Pozdravno pesem. Besedilo pesmi je zložil domači pesnik in duhovnik Janez Bilc, uglasbil pa jo je Fran Gerbič. »Pozdravna pesem« se pomenljivo glasi: Glej, majka Slava in nje sini so zbrani v bistriški dolini. Se zbral je tu slovenski rod obhajat majke svoje god. Odpira Slava dan's svetišče Slovencem bistriškim središče. L njem brata brat je že objel; kdo danes ne bi bil vesel? Iz dalnjih krajev bratje mili, so družbo mlado počastili. Zvestobe znam'nje nam je to, desnico dajmo jim zvesto. Čeprav je bila osrednja slovesnost namenjena odpiranju Narodne čitalnice v Bistrici je bila nastopu bistriškega pevskega zbora odmerjena posebna pozornost. Iz časopisnega poročanja zvemo, da so bistriški pevci izvajali zahteven pevski program: Drobničev četverospev »Lastovka«, dr. Tomana po Gerbičevem napevu »Slovenskim dekletom«, Vilharjevo »Po jezeru«, »Venec narodnih«, dr. Tomana »Savica«. Fran Gerbič se je izkazal z dvema samospevoma Koseskega »Slovo Ivane Orleanske« in »Ločitev«. Besedo pa je zaključila junaška Jenkova pesem »Naprej!« Od tedaj pa vse do današnjih dni spremlja zavzeto zborovsko petje na Bistriškem naš vsak praznični dan pa tudi sleherno priložnost, ko si duša zaželi posebnega razpoloženja, ki ga lahko ustvari le ubrano zapeta pesem. Slovenska pesem ni utihnila niti v času obeh svetovnih vojn in v vmesnem času fašističnega preganjanja slovenske besede. Zborovsko petje, ki se je razmahnilo z osvoboditvijo po koncu druge svetovne vojne, doživlja prav v tem času svoj pomemben razcvet. Simbolično slavje, 23. oktobra 2004, ob 140-letnici prvega znanega nastopa bistriških pevcev v prepolni veliki dvorani Doma na Vidmu je potrdila privrženost domačinov petju, ki so skupaj z nastopajočimi ne le obudili spomin na bogato pevsko preteklost (Tomo Šajn, Darinka Dekleva), temveč predstavili tudi sedanjo pevsko raven in zavzeto pevsko delovanje številnih pevskih skupin na Bistriškem, ki nadaljujejo bogato tradicijo organiziranega petja. Nastopili so: Bistriške škuorke, družinski trio Volk Folk, ženska klapa Kastav, instrumentalni trio Bistre s pevcema Jerico Strle in Sašom Boštjančičem. Pogrešali pa smo nastop katerega od številnih domačih pevskih zborov s katerimi se bistriško zborovsko petje upravičeno ponaša. Poseben biser večera pa je bil uvodni in zaključni nastop kvarteta, pod vodstvom Saše Boštjančiča, ki je prvič po 140. letih znova zapel Pozdravno pesem, pesem, ki je bila napisana za otvoritev bistriške »Narodne čitalnice« v davnem letu 1864. Besedilo Janeza Bilca se je na srečo ohranilo, izgubila pa se je glasbena predloga tega besedila komponista, ki je bistriškim pevcem tedaj tudi dirigiral. Posebej za to priložnost je domačin Dimitrij Grlj na novo uglasbil besedilo pesmi in dal nov slavnostni pridih ne le pesmi, temveč tudi vsej prireditvi tega večera. Za to priložnost je Filatelistična sekcija PND pripravila dotisk poštne dopisnice PND 122/04 po zamisli Saše Boštjančiča, oblikovanju Matjaža Penka in s tiskom Grafične delavnice Bor Ilirska Bistrica. Osrednji del nepoštnega žiga pa predstavlja notni zapis začetnega verza Pozdravne pesmi v rokopisu komponista g. Dimitrija Grlja. Vojko Čeligoj Potonika Tako neverjetno lepo je cvetela za vrtno ograjo. Žametne rdeče lističe je razpirala v pomladno sonce, da se je moje otroško srce radostilo ob tolikšni lepoti. Nisem se mogla odtrgati od ograje. Prvič v življenju sem videla kaj takega. Se v spanju je žareče rdeč cvet visel nad mano, da sem se od sreče prebudila. Drugo jutro sem stekla po klancu in se naslonila na vrtno ograjo, ker je kraljevala rdeča potonika. Zaradi rose, se je žametna glavica upognila skoraj do tal. Ob ograji sem sestavljala pravljico, pela, se z rožo pogovarjala in bilo je tako, kot da me je cvet uročil. Ko se je glavica osušila in se zopet dvignila proti soncu, sem iz spodnjega konca vasi zaslišala svoje ime, zato sem stekla domov. Ko sem drugo jutro prišla k vrtni ograji na klancu, žametnega cveta ni bilo več. Vsak dan sem hodila k ograji in nekega jutra zagledala, da se na drugem peclju boči za otroško pest velika kroglica in iz nje se nekaj rdeči. Kepica je bila vsak dan večja in rdeča sled vsak dan močnejša. Oblikovali so se potonikini cvetni list. Se preden so se do kraja odprli, me je zamikalo, da bi jo utrgala. Odprla sem vrtna vrata in z rokama upognila čvrsto steblo. Ko sem roki za trenutek umaknila, se je steblo trmasto zravnalo. Poskusila sem znova. Pecelj je bil debel in močan in se ni prelomil. Ko sem kar nekaj časa vrtela pecelj v vse smeri, je končno popustil. Z napol razcveteno potoniko sem zdrvela domov. Stopila sem čez prag in jo dvignila visoko nad glavo, da bi jo vsi videli in občudovali. Pa so vsi molčali. Sestra je bila prva pri meni in z dlanjo krepko zamahnila po mojem licu, da mi je v ušesu zazvonilo sto zvonov. Iz roke mi je iztrgala potoniko in brez besed odšla iz kuhinje. Po več kot petdesetih letih za isto vrtno ograjo občudujem lepoto svojih žametnih potonik. Muca Naša muca lepa, zala si je ženina izbrala. Črn muc postaven fant ji zidal je gradove v oblakih. Kot bi po blazini hodil ji je zapeljivo dvoril. Se dobrikal ji in pel, » mijauuu«, ko na veji je čepel. Muca od ljubezni ni več znala, kaj resnica je, in kaj šala. Kje je skedenj in kje shramba, kje so miši, njena hrana. Sedaj skrbna mama je postala. Sinka svojega vsak dan uči, kako se hitro miš ulovi. Ljubeče mu venomer šepeče, da postal bo korenjak kot oče, zal pa kot je sama. Sinko ne razume vsega, kar mu mama govori. Ker je bister, uren in zvedav, bo nekoč še mačji poglavar postal. Ana Seleš Ko se zazrem Ko se zazrem v zasnežene gore, doline zelene in bele vode, mi v duši zapoje od sreče glasno, kako je v naši deželi lepo. Me deklica moja povabi v svet, da vidim spet kraje, čez toliko let, ko posediva ob jezeru modrem, za vso to lepoto mi zmanjka besed. Bralec Danica Pardo Nikoli ni prepozno S prijateljem Tonetom sva se pred tremi leti upokojila. Ob kozarčku refoška sva pogostokrat razmišljala o tem, kako izrabiti čas, ki ga imava po upokojitvi na pretek. Menila sva, da bi se lahko začela intenzivno ukvarjati z vrtičkarstvom. Delo na vrtu je koristno in čas na svežem zraku hitro mineva. Lahko bi se začela ukvarjati tudi s kakšnim primernim športom, recimo planinarjenjem ali balinanjem. Kot nekdanja "Vodopivca" bi se lahko vključila v kak pevski zbor ali pa bi začela pisati spomine iz dolgoletne pedagoške prakse. Možnosti je torej veliko. Nekdo pa nama je svetoval naj se vključiva v "Univerzo za tretje življensko obdobje" in se vpiševa v katerega od krožkov, ki jih organizirajo. Rečeno storjeno, predlog je podprla tudi moja soproga in že naslednji dan smo se vsi trije oglasili na društvu. Ob vpisu so nam ponudili celo vrsto različnih krožkov, od pohodništva, učenja tujih jezikov, naravoslovja, likovnih delavnic, do računalništva. Kaj izbrati? "Škoda, da sem se rodil prezgodaj. Če bi imel vsaj dvajset let manj, bi se zagotovo odločil za računalniški krožek, toda sodobne elektronske naprave, računalniki in digitalna tehnologija niso več za našo generacijo. Enostavno, prestari smo za te novotarije!" je modroval prijatelj. "Vidva se vpišita v računalniški krožek, jaz pa se bom raje ukvarjal z vrtičkarstvom !" je zaključil Tone in odšel domov. Priznati moram, da sem tudi sam podobno razmišljal. V službi sem sicer imel veliko možnosti, da se spopadem z računalnikom, toda delo z njim sem raje prepustil mlajšim sodelavcem. Soproga, ki je bolj naravoslovno naravnana se je hitro odločila za računalniški krožek, jaz pa sem se vpisal v tečaj tujih jezikov. Prijatelj Tone me je kar močno prestrašil. Saj imam že z mobilnim telefonom dovolj težav, kaj bo šele z računalnikom! Toda na prigovarjanje soproge in po dolgem premišljevanju sem se končno tudi jaz vpisal v začetni tečaj računalništva. Prvi korak k mojemu računalniškemu opismenjevanju je bil tako storjen. Z nekoliko nelagodnim občutkom in strahom sva šla z ženo k prvi uri tečaja. Bila sva prepričana, da bova kot čista začetnika najslabša v skupini, kajti nekateri tečajniki imajo prav gotovo nekaj predznanja s tega področja. Mlajši bodo tudi hitreje dojemali, saj jim računalniška tehnologija ni tako tuja kot nam, starejši generaciji. Toda strah je bil popolnoma odveč. V skupini smo se našli skoraj vsi z enakim predznanjem, ali bolje rečeno, z enakim neznanjem. Pa tudi prevelikih starostnih razlik ni bilo med nami. Z resnim in zavzetim delom smo pričeli že prvo uro, saj nas je naš predavatelj in mentor dobro motiviral in neprestano vzpodbujal. V skupini nas je bilo enajst, ravno prav za intenzivno delo. Redkokdaj se je zgodilo, daje kdo manjkal. Med poukom smo se zelo zabavali in se večkrat prav od srca nasmejali, še posebno takrat, ko se je komu pripetilo kaj nepredvidenega. Pogostokrat se je zgodilo, daje komu z ekrana izginilo vse, kar je s trudom ustvarjal celo uro. Tedaj je obupano klical na pomoč predavatelja in ga rotil, naj mu vrne izgubljeno sliko z ekrana. Zgodilo se je tudi, daje kdo pozabil shraniti podatke in zopet je bilo treba začeti vse znova. Še dobro, da je imel naš mentor tako dobre živce in je vsakega rešil iz zagate. Nivo našega znanja se je dvigoval iz ure v uro. Kmalu smo spoznali programa Word in Excel, internet, pa kako pošiljamo elektronsko pošto in še druge skrivnosti računalnika. Informacij je bilo naenkrat toliko, da smo sklenili čimprej nadaljevati z drugo stopnjo tečaja. Vseh skrivnosti, računalniške tehnologije prav gotovo še nismo razvozlali, zato pogosto sedem za računalnik in iščem nove možnosti, ki jih ponuja. In teh ni malo. "Kam bi s časom?" sva se spraševala s Tonetom. Meni ga sedaj ob računalniku primanjkuje. Mojega prijatelja Toneta, ki je mislil, da je prestar za delo z računalnikom sem prepričal, da se bo letos vpisal v začetni tečaj, kajti za učenje računalništva resnično ni nikoli prepozno. Darij Dujmovič Pripoved o Kettejevih otroških in najstniških letih Objavljamo 97. poglavje iz nastajajoče knjige, ki bo predvidoma letos izšla; pripravlja jo naš sodelavec Silvo Fatur, z naslovom Oče in sinovi in zagorski zvonovi. Poleti je bil največ v Trnovem. S stricem Janezom si nikakor nista mogla blizu. Dragotin je čutil, da slej ko prej gleda mimo njega. Ko da se boji v njem zagledati rajnkega očeta, ki mu ni in ni mogel odpustiti krivde ali vsaj sokrivde za prezgodnjo sestrino smrt. Strina je njun odnos na vse načine gladila, a očitno brez pravega uspeha. Drug drugemu sta se rajši izogibala in nista spregovorila besede, če res ni bilo nujno. Zato je bil Dragotin veliko zunaj. Obhodil je bližnjo in daljno okolico. Zmerom pa s kakšno knjigo in svojo beležnico v malhi. Le Premu se je nekako izogibal. Sklenil je bil, da to poletje poišče polsestro Frančiško, a se nikakor ni mogel pripraviti, da bi to tudi storil. Kako le me bo sprejela? Bom dobrodošel? Kako me bo sprejela njena mati? Bo videla v meni le podobo človeka, ki ji ji storil hudo? Ki je verjela njegovim sladkim besedam, pa jo je na koncu izdal? Ta in taka vprašanja so ga mučila; zato se ni mogel kar odločiti in je hodil z mislijo in korakom okoli Prema ko mačka okoli vrele kaše. Lep je bil in mlad in ženski svet gaje obletaval kot obletavajo čebele žajblov cvet, je slišal nekje globoko iz otroškega spomina besede, ki jih je bila nekoč davno govorila gospa Domiceljeva, ko je sosedi pripovedovala zgodbo nesrečne gospe Ane, njegove matere. Cisto razločno je slišal ta spominski glas, ki sicer ni obsojal, a tudi ne odvezoval očeta sleherne krivde. O tej krivdi je pogostoma razmišljal tudi sam in se nagibal k sklepu, da je bil oče v tem premskem primeru dosti bolj kriv ko v primeru prezgodnje smrti svoje prve žene. Veliko ur je prebil z dekanom Veselom. To se je stricu in strini prav dobro zdelo, saj sta upala, da bo morda le kdaj novo mašo pel. A z gospodom Veselom sta se pogovarjala vse prej ko o cerkvenih rečeh. Dekan je kar žarel, ko je spoznaval, kako bistrega učenca in že kar sogovornika ima v nadebudnem dijaku, ki je izkazoval neverjeten posluh za umetnost, za glasbo, posebej pa za poezijo. Prav radosten je bil, ko sta udarila na isto struno v doživljanju in razumevanju ruske književnosti, ruskih romantikov: Puškina, Lermontova... Gospod Vesel je že leta iz ruščine tudi prevajal in z velikim ognjem pripravljal antologijo prevodov ruske lirike. V Dragotinu je zaslutil celo svojega pomočnika, saj mu je le-ta vse bolj razkrival svoje poskuse modernega pesnikovanja. Včasih se jima je pridružil še starejši gospod Janez Bilc, duhovnik, pesnik in neutruden opazovalec in opisovalec domačega življenja v Brkinih in Čičariji, ki je zaradi bolehnosti preživljal svojo predčasno upokojitev v Trnovem, svojem rojstnem kraju. A bil je čemeren gospod in ko je bil zraven, se beseda ni prav razživela. Gospod Vesel pa je bil drugačnega kova. Dobra duša, si je Dragotin mislil o njem. Pa kmalu se spet oglasi! je vabil mladenča zmeraj znova, ko sta se poslavljala. Nič drugega ne bova govorila, kakor samo o literaturi; politike ne maram, to je grda stvar. Pogostoma sta se zapletala v dolge pogovore o velikem slovanskem svetu. In o ruščini, ki se je je Dragotin slejkoprej vztrajno učil. Pravo znanstveno razpravljanje o jezikovnih rečeh je sprožil, ko je dekanu nekega popoldne odkril, da v Trnovem rečejo petelinu peteh in petelini so petehi - kot v ruščini, le da je tam naglas drugje; petüh in petuhl. Gospod Vesel se je ves razgrel. In kot že kdaj ob podobnih priložnostih obema natočil terana. Gospodovega navdušenja pa ni bilo ne konca ne kraja, ko mu le Dragotin naslednjič prinesel listič s prevodom pesmice Jadro M. J. Lermontova. Jadro Tam jadro se beli edino v meglicah sinjega morja. Čemu pustilo domovino? Kaj išče sredi teh voda? Šepeče val, vihar pritišče in škriplje jarbola, drhti. Ah, ono sreče pač ne išče, ah, in od sreče ne beži. Pod njim srebrnih vod lazur je, nad njim pa sonca zlati soj, pa le nemirno prosi burje, kot da bi v nji le bil pokoj. Počitnice so šle h koncu, ko se je le osredinil na Prem. Zvedel je bil, da bo polsestra tiste dni obhajala dvajset let in si je mislil: to bo izgovor; da sem prišel voščit, ji bom rekel. A vseeno še kar ni zbral dovolj poguma. Tudi tisti dan je šel že dvakrat, trikrat po vasi gor in dol, računajoč, da bo Frančiško, Franco, Francko - kdo bi vedel, kako ji pravijo - videl kje zunaj in se bo zdelo, ko da sta se srečala naključno. Nazadnje se je znašel spet na vrhu vasi, pri cerkvi in na pokopališču, ki se je držalo z južne strani. Najbrže so ga postavili tu, da mrtvih ne bo preveč zeblo, je pomislil z nasmeškom, a čut za šaljivost mu je že tisti hip ugasnil. Nehote in nevede je z mislijo iskal sled za sestricama in bratcem, ki so jih bili tu pokopali že v njihovem zgodnjem otroštvu. A za zidom se je vrstila dolga vrsta brezimnih grobkov, ki jih je prekrivala visoka suha trava. -Frančiška je še edino bitje, v katerem se pretaka ista kri kot v meni, mu je nenadoma planilo v središče zavesti! In tisti hip si je polglasno dejal: videti jo moram.' In že je z odločnim korakom stopil proti skromni kmečki hišici, ki si jo je bil že prej dodobra ogledal z vseh strani. Frančiška je bila na brjači. V zavetnem kotu pod latnikom je imela cel cvetličnjak, ki gaje zdaj pazljivo zalivala. Gorečke so ga barvale živordeče. Ko je zaslišala korake, se je obrnila in se zagledala v mladeniča in brž uvidela, s kom ima opravka, saj je že dolgo vedela zanj in v Trnovem gaje bila od daleč tudi že videla. Nekaj hipov sta se gledala molče. Potem pa je fant stegnil roko predse in ji pomolil droben zvitek papirja, prevezanega s tankim rdečim trakcem: »Francka, napisal sem ti pesmico. Za tvojih dvajset let.« Dekle srednjevelike postave, visokih prsi, pšeničnorumenih las, spletenih v dve dolgi kiti, nekoliko pegaste polti in polnih ustnic je zardelo ko zahajajoče sonce. V plavih očeh so ji zaigrale svetle solze, ko je vzela v roke drobcen zvitek in si ga stisnila na prsi. Tedaj je stopila iz hiše žena v sivem, z ruto zavezano na martčko, in obstala, ko je zagledal čuden nemi par. »Ti si pa Ketetov, ne?! se je zagledala v Dragotina, ki ji ni odgovoril, beseda mu ni šla z jezika, saj je takoj vedel, da gre za Franckino mater. Žena pa je le globoko vzdihnila in spet izginila v temo črne kuhinje. A Frančiška je pokazala polbratu na klopco sredi njenega vrača: »Najbrž si žejen, prinesla ti bom jäbkovca.« Potem sta kramljala dolgo v večer. Ločil ju je šele materin nekam osorni glas, ki je klical hčer k večerji, saj so okoli hiše že frleli netopirji. Prav prijateljsko sta se poslovila in si obljubila, da se o božiču spet srečata. »K polnočnici pridi na Prem,« je zaklicala za odhajajočim. Misli modrostnikov Vrtnica je simbol krhkosti in minljivosti. V srednjeveškem izrazoslovju je roža -vrtnica tudi simbol device Marije. Roža Marija. (Franc Rode) Bolečina je naša največja učiteljica, popelje nas tja, kamor ne bi nikoli odpotovali prostovoljno. (Bebbie Ford) Vse vrste ljubezni in dobrote so potrebne, da bi obstal ta svet. (Igor Antič) Ta svet ni ustvarjen za samce in samice. Če ima ženska moža, čeprav malo vrednega, ima zid, ki ji ščiti hrbet. Če ima mož družico, ima toplo gnezdi, kamor se utrujen vrača. (O.I.) Moški stojijo v obroču, ki jih ščiti od nasprotnega spola. Ženske počno vse, da bi zlezle pod ta obroč. (E. Flisar) Jokati od sreče - to pomeni, da si ob veliki sreči tudi malo žalosten. (O.I.) Ni res, da nas mladi ne občudujejo. Mi ne občudujemo mladine! {Parno Brajša) Smrt ti pride vzeti mero, četudi pozabiš nanjo. Ona ti neprestano šiva pogrebno obleko. (Tomas Tranströmer) Zbrala in pripravila: Ivana Zlate nitke naše kulturne dediščine Ljudje vsak po svoje rišemo sledi svojega obstoja. Spletamo vezi s soljudmi in z naravo ter tkemo niti s preteklimi in prihodnjimi rodovi. Ene takih zlatih nitk so tudi slovstvene folklorne pripovedi, ki so jih nekoč, še ne tako dolgo tega, v naših krajih pogosto pripovedovali. V sebi skrivajo pradavne modrosti, izkušnje in spoznanja naših preprostih prednikov, kmetov. V otroštvu sem imela veliko srečo, da so ljudje iz mojega okolja še cenili njihova sporočila. Poslušala sem pripovedovanja pravih ljudskih pravljičarjev. Za vsako priliko so imeli svojo zgodbo, veselo, žalostno, nabrito,... S spremenjenim načinom življenja so mnoge za vedno izginile. Redke so imele srečo in so se ohranile do današnjih dni, vendar čakajo pozabljene, da jih kdo razpiha izpod pepela in oživi. Nekatere izmed njih so me tako prevzele, da sem jih dolgo tiho nosila v sebi. Potem sem ob spoznanju, da spreminjanje načina kmečkega življenja in čas brišeta mnoge naše vezi s preteklostjo, začela zapisovati najprej tiste iz svoje družine in rojstne vasi Hrušice, nato iz sosednjih vasi, potem pa se je bog začel širiti sam na jugovzhodni del Brkinov, v Čičarijo ter zadnji čas še v Kočanijo ter v Novokračine. Z velikim veseljem in spoštovanjem jih zbiram, ne samo zaradi dolge verige rodov, ki nam je ohranila ta dragoceni delček naše duhovne kulturne dediščine, ampak tudi zaradi prihodnjih rodov. Pripovedovale jim bodo o življenju prednikov, o njihovem preprostem modrovanju, iznajdljivosti, njihovih zmotah ter iskanju odgovorov na uganke življenja. Pod mentorstvom dr. Marije Stanovnik z Inštituta za slovensko narodopisje zbiram in pripravljam izid knjige povedk iz naših bajev. Napisane bodo v narečju, v govorih naših vasi. Ponujam vam v branje dve izmed njih, ki sem jih zaradi lažjega branja deloma prevedla v zborni jezik, deloma pa ohranila nekatere narečne besede in besedne zveze ter skladnjo. Prvo so zelo radi pripovedovali starejši pripovedovalci ob različnih prilikah, v dolgih večerih ali ob varovanju mrliča. Zapis je nastal po pripovedi Silve Ceglar (roj. 1934) ter Mirka Ljubiča iz Hrušice (roj. 193 L). Druga povedka je bila zapisana v Podgradu, povedal jo je hudomušni pripovedovalec Feliče Sajina (roj. 1932). Botra, uštukaj mi svečo »Pojdi,« je rekla žena možu, »pojdi koga vprašat, če bi nam nesel bolnega sinka h bstu! Danes je vilja božična, nam ne bodo odrekli.« Ma mati se je uštela. Revežu nihče ni hotel iti za botra. Šel je od hiše do hiše. Ku je šu od zadnje šiše pruti dumi, se je še sam sebi zdel viečji revež, kur je bil. Kaj bo rekel ženi? Kar zasliši glas: »Kaj si tako žalosten? Kaj se ti je zgodilo?« Pogleda gor in zagleda neko črno ženo. Pravi: »Aj, kaj bi ti pravil! V celi vasi ne dobim človeka, ki bi mi nesel hedu bolnega sinka h bstu. Ne vem, kaj naj rečem ženi. Ne vem, kaj mi je narediti.« »Ga bom jaz,« pravi hitro črna žena, »ga bom jaz. Ma tudi ime mu bom izbrala jaz in tudi zanj bom sbbela jaz. Bo moj!« »Prav,« je dejal mož. In res, sinka so krstili. Botra mu je dala ime Smrtko. Oče ni bil buznakoku zadovoljen, a ni nič ugovarjal. Črna žena, botra, je izginila. Fantič je počasi rasel in je bil vsak dan bolj pameten. Nekega dne, ko so bili ravno vsi pri mizi pride na vrata črna žena in reče: »Tukaj sem. Sem prišla po Smrtka. Ga bom peljala v mesto v šole.« Mati je milo zajokala, toda sin je moral v mesto s črno ženo. Dolgo je hodil v šole in črna žena je lepo skrbela zanj. Izučil seje za zdravnika. Preden je odšel zdravit prvega bolnika, mu je botra rekla: »Poslušaj me dobro! Ti bom pomagala. Ko prideš k bolniku, najprej poglej, kje stojim. Če stojim pri bolnikovih nogah, zdravi. Toda če stojim pri bolnikovi glavi, ne zdravi! Tisti je moj!« Mladi zdravnik jo je ubogal in botra je bila zadovoljna z njim. Smrtko je bil slaven in bogat. Nekoč, po dolgem času ga pokličejo k nekim bogatinom. Hudo jim je zbolela edina hči. Pride v sobano in zagleda botro, stati ob dekletovi glavi. »Kaj, to lepo pupo bo vzela? Kaj ne vzame kakega bolnega starca! Ki je vsega sit.« Smrt ob dekletovi glavi mu požuga. Zdravnik gre iz sobane in pokliče bogatina za seboj ter mu pove, da dekleta ne more rešiti. Bogatin joče in prosi, naj ji pomaga, da mu bo dal vse, kar ga bo vprašal. Zdravnik je žalostno molčal, ker mu je bilo žal za tako mlado dekle. Tako misli in misli in nazadnje reče: »Prav. Bom pomagal. Pokličite štiri močne može in naj dobro poslušajo moja povelja.« Pridejo k bolničini postelji. Smrt je že držala dolge, koščene roke njej. Dva moža sta stopita k vzglavju, dva po k vznožju. Zdravnik zavpije: »Zdaj!« Možje zgrabijo posteljo in jo obrnejo. Smrt se je znašla pri nogah. Dekle je bilo rešeno. Zvečer pride Smrtko domov in Smrt ga čaka na vratih. »Aj, ubogi jaz!« tiho reče. Smrt pravi: »Si me prevaral!« »Ma botrca moja, kaj ti je v glavi? Kaj nisi opazila, kako je še mlada? Ti bi vzela toku mlado dieštro pupco. Zakaj ne greš lepo po vrsti?« Botra reče: »Pridi z menoj! Boš nekaj videl.« In ga pelje po stopnicah v klet, v veliko velbano dvorano. Kamor je pogledal, povsod so bile prižgane sveče. Ene so bile velike, še nove, ene mičkene, ene kur ani ogludči, ene srednje,... Ene so gorele s svetlim plamenom, močno, ma ene so kumej brlele. Pravi Smrtko: »Botra, kam si me pripeljala? Kaj so vse te sveče?« Smrt reče: »Od ljudi. Tudi tvoja je ena.« »Zakaj so ene velike, ene majhne?« »To je človeško življenje, viš. Ti, ki imajo veliko svečo s svetlini plamenom, ti bodo dolgo živeli.« Smrtko gleda, gleda in pravi: »Ojej! Koku je una tam majhna! Dna je kur an ogludek! Botra, čigava je ta? - Ta bo kmalu umrl« »Tvoja, Smrtko, tvoja je.« Smrtko obstane: »Kaj si rekla? To ni res! Jaz sem zdrav! Vidi me, čipim od zdravja!« »Človek živi toliko časa, kot mu je usojeno. Tu ni goljufije, pravi Smrt.« »Aj, ma vidiš, kaka si! Ti si moja botra in si obljubila, da boš skrbela zame. Botrica, daj no, uštukaj mi jo anmalo. Samu malu. Tulcenu, vidi!« »Ne morem. Ne bo prav, Smrtko.« »Če me imaš res rada, mi jo boš!« Smrt pravi: »Prav. Ma od danes dalje me ne boš več videl. Koliko naj jo uštukam?« Aj, ma ja! Smrtko je pokazal na največjo svečo. In Smrt je izginila. Zdravnik je delal, toda slaven ni bil več, ker mu Smrt ni več pomagala. Taval je po svetu in težko živel. Vedno bolj sam in star je postajal. Odšli so vsi njegovi sorodniki, prijatelji, sošolci. Nihče več ga ni poznal. Sam samcat je bil na svetu. Ma tudi sveta ni več razumel. Večkrat je mislil: »Sam sem. Še psi in mačke me ne pogledajo. Obenmu več ne koristim. Nič dobrega ne morem narediti. Vsega sem naveličan. Tu nej obenu življenje!« Smrti pa ni bilo od nikoder. Ko se je namučil, se je nekega dne vseeno prikazala Smrt. »Sem te prišla videt. Kakšno je to tvoje dolgo življenje?« »Predolgo. Prosim, vzemi me k sebi! Sem preveč utrujen od njega. Mieni je zatuo, ča imaš v koraki Jenuč je toti po naših krajih razsajala huda boliezan, španjola su ji ljudi riekli. Su bli v par dnievih zdravi i mrtvi. V vasi je vsak dan zvonilo za mrličem. Ljudje so jokali, brižni, ma so vedeli, da se morajo potolažiti in živeti naprej. In so se tudi nasmejali svoji bedi. No, v eni hiši v Podgradu je kosila španjola. Zjutraj je umrl stari oče Ive. Domači so si sposodili deske za Strugu, niso imeli niti desk, da bi naredili krsto. Ponoči je umrla še mičkena pupica. Brižna, lipa! In so zelo jokali in bili žalostni, nesrečni in obupani, ker niso vedeli, kdo izmed njih bo naslednji. Ma su plakali tuj zato, ač nisu imili dask za Strugu. In potem se stara mati spomni, pravi: »Ne plačte! Znate ča, Ive ima još prostuora v koraki.« I su pupicu dali Ivetu v korak. Drugi dan je bil pogrieb. So šli proti pokopališču in stara mati je jokala: »Aj, Ive-e-e, kamo te trenčaju? Ive-e-e, lipi muoj Ive! Ni mi mieni Ive zate, mieni mi je zato, ča imaš v koraki! Marija Tončič Strancar Ej, si smo ljudi »Buoh ti daj zdravje,« je zelo pogost izraz hvaležnosti. V naši vasi je ta izrek prišel že v navado, prav tako kot tisti: »Sej smo nasezadnje si ljudi.« Obe misli me spomnita na dogodek, ki mi ga je pripovedoval pokojni Lujze, stric smo mu rekli, saj smo bili v nekem daljnem sorodu. Da ni bilo vedno tako, kot je danes, je rad govoril. Da so bili ljudje nekoč drugačni, da se je veliko več delalo, veselilo in žalostilo, če hočete, je razmišljal. Pa tudi bolj zdravi da so bili ljudje in bolj odporni. Ko sem ga gledala, vsega sključenega in sopihajočega, ko je govoril ali kaj brkljal okoli hiše, sem si to težko predstavljal. On pa je trdil, daje bil pravi korenjak tiste čase, ko je bila tu še Italija. Italijanski vojaki da so se ga celo bali. Kdo bi vedel. O zdravju pa je imel svojo teorijo. »Poglej pokuojnu btru Mariju. Prišla je h sosjedu ze nevjestu tamo nikadi z druge strani guore.« Mislil je najbrž Čičarijo. »Zdrava je bla kot drjen!« je pribil. Ni pa pozabil povedati, da je bil zdravnik -»duohtar« - pri nji le enkrat in to takrat, ko se je zbodla na črn trn. Palec na roki da ji je otekel, pomodrel in jo grozno bolel. Nanj si je polagala domače zdravilo, če temu lahko tako rečemo, svinjsko salo, zamotano v neko reč, ki so ji pravili kačja koža. Stvar se je poslabšala, zatekati je začela tudi roka, botra Marija pa se je potila in tiho stokala. Mraz da ji je, je javkala. Ni bilo druge, poiskati je bilo potrebno zdravnika. V vasi ga ni bilo. Javiti je bilo treba v mesto in čakati. Pozno ponoči je po klancu priropotal star osebni avto. Taje zbudil pozornost ne glede na to, da je bila noč. Če je v vas pripeljal avto čez dan, se je okrog njega zbrala skoraj vsa vaška nularija. Radovedni sosedje so previdno kukali skozi priprta okna. Imeli so kaj videti. Možakar, ki je stopil iz avta, se je namreč čudno obnašal. Poprijemal se je za avto, negotovo zakorakal proti hiši, skoraj padel, a se je vendar ujel za kljuko. Sam s sabo je nekaj nerazločno godrnjal. Soseda Francka je možu Rudetu potihoma zašepetala, da ».. je ta duohtar gl ih takov kot ti, kada prideš sz oštarije.« Kmalu je duohtar odropotal po klancu in skozi vas. Drugo jutro pa je na začudenje vseh avto ponovno prioeljal in se ustavil pred hišo. Zdravnik je šel ponovno k bolni Mariji, jo pregledal, ji dal zdravila in se z njo tudi pogovoril. Botra Marija se je v postelji nekoliko dvignila in s šibkim glasom rekla: »Vi ste medig, vi, ma ne oni prasac pijan, čaje biv čera tu.« Zdravnik jo je potrepljal po glavi: »Ej, botra moja, saj smo vsi le ljudje!« Ohranimo spomin na padle v prvi svetovni vojni Pevci MePZ Društva upokojencev ob komemoraciji pred spominskima ploščama padlih v prvi svetovni vojni Že drugo leto zapored so udeleženci tudi letošnje spominske slovesnost za Dan mrtvih na Hribu svobode obiskali poleg osrednje grobnice posvečene padlim borcem za osvoboditev naših krajev, borcem IV. armade, prekomorcem in padlim domačinom tudi še spomenik ustreljenih tigrovcev, žrtvam fašističnega terorja 1930-1942 pa tudi spominski plošči z vpisanimi skoraj stotimi imeni padlih domačinov iz vseh vasi tedanje trnovske fare. Z občuteno zapeto pesmijo ob vseh spominskih obeležjih se je znova izkazal Mešani pevski zbor društva upokojencev, ki ga je tokrat v odsotnosti dirigenta Dimitrija Grlja vodila gospa Irena Rep. Tudi govorniki Jože Vičič, Franc Gombač in Vojko Čeligoj so obudili spomin na vse žrtve, ki so bile žrtvovane za svobodni današnji dan in srečno prihodnost mladih generacij. Položeno je bilo cvetje, prižgane svečke... Ob tej priliki je bila javno izražena skrb za vsa tovrstna spominska obeležja, ki so mnoga v zelo slabem stanju, posebne stalne skrbi zanje pa ni zaslediti. Spominu padlim v prvi vojni sta v naši občini posvečeni le obeležji v Knežaku in v Ilirski Bistrici, sedaj na Hribu svobode. Spominski plošči je tu je namestil pokojni Viljem Kindler potem, ko sta neugledno vedrili na trnovskem pokopališču. Plošči so postavili svojci padlih ob deseti obletnici konca prve svetovne vojne, leta 1928, verjetno na skrivaj pred italijanskimi oblastmi in so jih namestili na desni notranji strani trnovske cerkve pod korom, ob kipu sv. Antona. Zal so plošči skupaj z ostalimi spominskimi ploščami odstranili iz cerkve leta 1961, ko so obnavljali in nadzidavali cerkev. Plošči sta tudi na sedanjem mestu doživljali neprijetno usodo. Vremenske prilike so poškodovale površino, zabrisale napise, povzročile velike razpoke in najhujše kar se lahko zgodi: zmrzal je plošči odtrgala iz zida in sta padli na tla ter se razbili. Poškodovani plošči so zasilno namestili nazaj, vendar bi kazalo delo opraviti bolj skrbno. Sedaj kažeta plošči, čeprav edini spomenik padlim v prvi vojni v Ilirski Bistrici, kaj klavrno sliko naše brezbrižnosti. Javno predstavljen predlog izrečen na spominski slovesnosti ob dnevu mrtvih naj še zapišem: Če ni druge rešitve, poskusimo vsaj starejši občani - upokojenci, ki nam je spomin na I. vojno še najbolj živ, izpeljati akcijo za rešitev tega spominskega obeležja. Vsaj za zaščito površine in obnovitev oz. barvanje napisov na ploščah. Morda bi lahko pri Društvu upokojencev ali Jesenskih listih odprli račun za zbiranje sredstev v ta namen, tudi prispevkov bralcev Jesenskih listov. Že z nekaj sto tisoč tolarji bi lahko uredili vse nujno potrebno. Pa še to. Že dalj časa ugotavljamo dejstvo, da na spominskih ploščah niso vpisani vsi naši padli v Prvi svetovni vojni. Razlogi so lahko različni: za mnoge padle vojake ni bil izdan dokument o njihovi smrti in so jih dolgo vodili zgolj za pogrešane, zato tudi niso vpisani v knjigi umrlih v trnovskem župnišču, vprašanje je tudi kako so tedaj zbirali podatke, verjetno na skrivaj pred nenaklonjenimi italijanskimi oblastmi, ki so avstrijske vojake smatrale za njim sovražne vojake. Morda mnogi tudi niso zmogli potrebnega denarnega prispevka. Bomo zmogli mi popraviti to pomanjkljivost staro že skoraj 80 let? Bralcem Jesenskih listov predlagam, da pregledajo priložen spisek na obeh ploščah vpisanih padlih vojakov v Prvi vojni in v kolikor opazijo, da je kakšen podatek pomanjkljiv ali da manjka kakšno ime, sporočijo avtorju tega zapisa. Pomanjkljivost bomo popravili z dodatno spominsko ploščo. Pa bomo to zmogli do naslednjega Dneva mrtvih v letu 2005? Poskusimo! Vojko Čeligoj Žrtve prve svetovne vojne iz fare Trnovo pri Ilirski Bistrici Spominski plošči ob stopnicah na Hrib svobode v Ilirski Bistrici Prva spominska plošča V spomin v svetovni vojni padlim vojakom * ALBERT Ivan Trnovo 136, BARBO Anton Trnovo 96, BARBO Ivan Trnovo 96, BAŠA Ivan Dol. Zemon 21, BENIGAR Jožef Trnovo 54, BOŠTJANČIČ Ivan Brce 2, BROŽIČ Ivan Dol. Zemon 64, ČEKADA Franc Bistrica 129, DAJE Engelbert M.Bukovica 28, Grlj Ivan Harije 61, KOS Ivan Trnovo 90, KOVAČIČ Franc Bistrica 12, KRAJNC Franc M.Bukovica 24, KURENT Anton D. Zemon 23, KURENT Ivan Merečje 9, MELE Anton Trnovo 39, MOŽINA Rudolf Topole 53, MRŠNIK Andrej M.Bukovica 21, MRŠNIK Pavel M.Bukovica 21, PRELOG Alojzij Koseze 10?, PROSEN Andrej Vrbica 21, **PENKO Anton Trnovo 65, PENKO Ivan Zarečje 12, PERUZIN Franc Dol. Zemon 32, POLH Jožef Zarečje 31, SAMSA Jožef Koseze 26, SKOK Anton Merečje 17, SKOK Rudolf Zarečje 13, ŠUŠTARŠIČ Iv. Au. Jož. Fr. Trnovo 20, ŠKRLJ Ivan Brce 13, ŠPELAR Štefan Topole 17, ŠTEMBERGAR Alojzij Koseze 21, TOMŠIČ Ivan Bistrica 7, VIČIČ Alojzij Zarečica 4, VRH Jožef Dol. Zemon 3, VRH Jožef Dol. Zemon 54, ZAJC Blaž Bistrica 66, ZLOSEL Franc Koseze 13. postavili sorodniki 1.1928 Druga spominska plošča V spomin v svetovni vojni padlim vojakom * BAŠA Anton Jasen 25, BARBIŠ Anton Šembije 52, BENIGAR Franc Bistrica 93, BRINŠEK Bogomil Trnovo 106, BROŽIČ Ivan Dol. Zemon 5, ČEKADA Anton Jasen 3, DOVGAN Jožef Smrje 1, FATUR Anton, Iv. Šembije 2, GRLJ Ivan Jasen 9, GROFČIČ Ivan Bistrica 147, HODNIK Anton Bistrica 60, JENKO Anton Topole 10, JENKO Josip Trnovo 43, KLJUN Franc Brdce 1, KOGOJ Fr. in Mil. Trnovo 26, KOPRIVA Rudolf Bistrica 70, LOGAR Josip Vrbovo 37, MEŽNAR Kristjan Soze 4, OPREŠNIK Franc Bistrica 147, PRIMC Ivan M. Bukovica 12, PUGELJ Andrej Koseze 9. ** ROLIH Anton Podstenje 5, SAMSA Andrej Bistrica 76, SLUGA Jožef Podstenje 24, ŠAJN Jož. in Lud. Merečje 2, ŠENKINC Ivan Šembije 62, ŠTEMBERGER Franc Vrbica 5, ŠTEMBERGER Ivan Vrbovo 36, ŠKRLJ Iv. in Jož. Soze 5, ŠTEFANČIČ Ivan Jablanica 7, TOMAŽIČ Anton Dobrepolje 22, TORJAN Ivan M.Bukovca 43, URBANČIČ Franc Trnovo 46, URBANČIČ Ivan Trnovo 58, VALENČIČ Tomaž Merečje 30, VALENČIČ Tomaž Merečje 8, VRH Anton Dol. Zemon 55, ČELIGOJ Ivan Dol. Zemon 45, ŽAGAR Fr., Iv. Dol. Zemon 37, MIHELČIČ Franc Trnovo postavili sorodniki 1.1928 Popis na dan 12. decembra 2004, Vojko Čeligoj Po pripovedovanju... V Ilirski Bistrici še vedno lahko najdemo koga, ki še nekaj ve o prvi svetovni vojni. Nekatere smo tudi obiskali. Po spominu so nam pripovedovali zgodbe svojih očetov, dedkov in bratov, ki so doživeli vojno. Pa smo jim prisluhnili in si nekaj stvari zapisali. Najprej smo obiskali Frančiško Benigar, rojeno leta 1898 in njeno hči Majdo Vrh, rojeno leta 1931. Pri gospe Fani Benigar -Vrh so bili nastanjeni begunci iz Češke. Seveda sojih morali nahraniti. Pomanjkanja niso ravno občutili, saj so imeli veliko kmetijo. Vse, kar so potrebovali za preživetje, so imeli doma. Njen brat Jože (starejši od gospe) je bil tudi vpoklican v vojsko. Oče, ki je bil vojaški župan, je bil oproščen služenja vojski. Moški, ki so ostali doma, so bili vojaški stražniki (po dva). Noč in dan sta morala stražiti in čuvati vas pred nepridipravi. Kjer ni bilo moških pri hiši, so morale ženske odplačevati varščino. Vaščani so si med seboj pomagali (na primer pri košnji), predvsem tam, kjer so bili moški mobilizirani v vojsko. Zaradi velikega pomanjkanja so pridelke čuvali, celo ponoči. Tako si je oče gospe Benigar v sadovnjaku naredil kolibo iz vejevja, v kateri so stražili, da jim ne bi ponoči ali podnevi kradli sadja. Gospa Milka Baša, rojena 1934 nam je pripovedovala o svojem očetu Avgustu -Jakobu Baša, rojenem leta 1892. Avgust -Jakob Baša je bil leta 1914 mobiliziran v Galicijo. V avstro-ogrski vojski je služil kot topničar, bil je ranjen. Med napadom so morali s topom streljati na nasprotnike. Ko ustrelijo, morajo topničarji zaradi pritiska odpreti usta, če jih ne bi, bi jim razneslo bobenčke v ušesih. Medtem ko je Jakob odprl usta, mu je košček granate priletel skozi ličnice. Srečo je imel, daje odprl usta, saj če bi jih imel zaprta, bi mu razneslo čeljust. Poškodbo so mu oskrbeli na Dunaju, kjer je v bolnišnici ostal leto dni. Kasneje je bil kot vojni invalid poslan domov. Gospa Milka nam je pripovedovala, kako se je potem zelo težko bril, saj je imel na eni strani obraza brazgotino in na drugi strani luknjo. Seveda je bilo še veliko nesreč, čeprav manjših. Vojaki so bili vedno lačni. Na vse načine so hoteli dobiti hrano. Tako je Avgust nekega dne ukradel vrečo suhega kruha z voza, ki je peljal hrano vojakom. Med prijatelji so si razdelili ta kruh, ki je bil suh (kot danes prepečenec). Vsega so pojedli in kasneje so se napili vode. Toda to je bila velika napaka. Kruh se je potem v trebuhu prepojil z vodo. Vojaki so trpeli strašne bolečine in nekateri so celo umrli. Oče gospe, ki nam je pripovedovala, je bil kasneje tudi zaprt zaradi baje kruha. Radovednim ušesom je prisluhnil tudi Benigar Franc, ki je pripovedoval o svojem očetu. Oče gospoda Benigarja je služil kot avstro-ogrski vojak na soški fronti v artilerijskih enotah. K sreči ni bil nikoli ranjen, je velikobat dobil vojaški dopust. Tudi on je bil kot vsi ostali mobiliziran na podlagi razglasa, kateri letniki mož morajo v vojsko. Pri Benigarjevih, danes Vodnikova 22, so imeli med prvo svetovno vojno hlev za konje, ki so bili zasedeni s strani Avstro-Ogrske. Obiskali smo sina gospoda Jožeta Vičiča na Gornjem Zemonu, rojenega leta 1889 in umrlega leta 1972. Gospod Vičič se je bojeval na soški fronti v prvi liniji. Italijani so nameravali napasti Avstrijce, a ti so to vedeli. Komandant je poklical Jožeta in mu ukazal, naj zbere vojake in gre prisluškovat Italijanom in izve za čas napada. Jože je vzel dva vojaka in klešče. Ponoči so se napotili proti italijanskim žičnim oviram in jih prerezali. Jože, ki je bil prvi, je poskušal pogovor vleči na ušesa, toda prestregla jih je italijanska patrola s šestimi vojaki in enim oficirjem. Ostala dva vojaka, ki sta spremljala Jožeta, sta zbežala in pustila Jožeta samega. Eden izmed vojakov iz patrole, ki ga je odkrila, je streljal nanj in ga zadel v nogo. Ko je tam nemočen ležal, je slišal pogovor: "Ob 23-ih bo ofenziva na Avstrijce." Italijani so ga tam pustili in ga prepustili sanitetnim enotam. Jože je tam ležal, avstrijski komandir pa je medtem poslal še eno patrolo, da se prepriča o izvršitvi Jožetove naloge. Ti ga najdejo in odpeljejo v avstrijski tabor. Tam pove, kar je slišal. Komandant gaje pohvalil in predlagal za zlato medaljo. Ob 23-ih so res zatrobili napad. Bombe so padale in ranjenih je bilo veliko. Te so naložili na žičnico - teleferiko, med njimi tudi Jožeta v koš po štiri, in jih odpeljali v dolino, kjer so jih posadili v tovornjake. Z vlakom so jih nato poslali v avstrijsko zaledje. Bilo je mnogo postaj in vsi ranjenci so že odšli z vagonom, le Jožeta so pustili. Pa je Vičič vprašal:" Zakaj jaz ostajam?" In možje mu odgovorijo: "Pojdi, če lahko." Odpeljali so ga na Madžarsko v Budimpešto. 1918. se je vojna končala. Trije oficirji, madžarski, nemški in avstrijski, so ga poslali nazaj domov. Ko je ranjen z vlakom prišel v Ilirsko Bistrico, je nek možak na postaji izjavil: "Poglejte, ta človek se je dve leti boril pod granatami v prvi liniji." Se ena zgodba, ki nam jo je pripovedoval gospod Vičič: Italijanski komandant je poslal vojake, naj gredo v vas in aretirajo avstrijske vojake. Jože gre z vojaki v to vas, toda ne vedo, kam naj gredo, ker ni nobene luči. Končno so jo zagledali in potrkali na vrata. Zagledali so tri ženske in jih prosili za hrano. Ker pa niso imele ničesar, so se napotili k sosedu na polento. Gospod je bil tako prijazen, da nam je povedal še eno zgodbo: Jože se je z desetimi vojaki napotil na obhod in srečal šest ruskih vojakov. Jože je rekel:" Pojdimo do njih!" Ko so se srečali iz oči v oči, rečejo ruski vojaki:" Zakaj ti mene bit? Nemoj ti mene biti. Brata smo!" Avstrijski vojaki so dali ruskim kruha, oni pa njim cigarete. Naslednjo zgodbo nam je pripovedoval Ivan Baša, rojen 1934, o svojem očetu Ivanu Baša ter ostalih sovaščanih -Jasencih: Jožetu Grbec, Antonu Brnetič, Ivanu Dodič, Tonetu Logar (umrl na soški fronti) in Mihu Mištovem (borec na soški fronti). Ivan Baša je bil vpoklican kot vojaški rezervist na vzhodno fronto. 1914 so ga poslali v Galicijo. Na fronti je bil ranjen v trebuh, ko je očrapela (bomba, ki eksplodira v zraku) eksplodirala v njegovi bližini. Bil je tako močno raztrgan, da mu je iz rane sililo črevesje. Na njegovo srečo je bil v bližini sovaščan -Anton Brnetič, ki gaje zvlekel do najbližje sanitetne enote. Rešil ga je smrti. Pripovedujejo, da se je Ivan Dodič ob spominu na svojo mobilizacijo vedno do solz nasmejal. Ko je dobil vojaški poziv, je bila pretresena predvsem njegova žena. Na vsak način je želela, da se Ivan skrije. Menila je, daje našla super rešitev: moža bi skrila v peč. Ko je to povedala jo je ta ves prestrašen ogovoril: "Zena neumna, še pozabila boš name in me na koncu zažgala." Pridružil se je slovenskim fantom na soški fronti. Na sliki je Anton Baša, rojen maja 1891. Bojeval se je na soški fronti. Simon Milavec nam je pripovedoval: Moja teta Rosa je bila stara 7 let, ko se je začela prva svetovna vojna. Bilo je 26.julija 1914 na dan sveta Ane. V vas je prinesel poštar vpoklic sosedovemu Janezu. Vsak naslednje dan je bil vpoklican kateri od fantov ali mož iz vasi. Med njimi je bil tudi moj pranono. V kratkem času je prodrl v Karpate, katere je v hudi zimi prehodil peš. Vojna je divjala z vso močjo in mnogo fantov iz vasi se ni domačim javilo niti z eno samo besedo. Iz Galicije je bil premeščen na soško fronto. Bili so lačni in ušivi. Med njimi je bilo mnogo bolnih: pestil jih je tifus, pljučnica ... Ker ni bilo zdravil, so jih zavijali v mokre cunje, da so jim zbili temperaturo. Proti ušem so jih špricali z vodo, ki je bila pomešana s strupom. Nekateri so zaradi zastrupitve celo umrli. Tiste, ki se niso hoteli več boriti, so oficirji suvali s sabljami. Nekatere so celo pobili. Najbolj pogumni vojaki so prihajali iz Bosne. Bali so se jih Italijani, pa tudi Avstrijci, saj so bili dobri v kraji. Na soško fronto ga je šla pranona tudi obiskat. Njen pogum so pohvalili tudi oficirji. Pranono je večbat pripovedoval, da mu tam ni bilo hudega. Skrbel je za oficirje, nosil jim je pijačo in mleko, tako daje bil tudi sam česa deležen. Sicer je vladala zelo velika lakota, in vsega je primanjkovalo. Otroci so namesto pouka nabirali robidovje, iz katerega so vojakom kuhali čaj. Iz vasi so odpeljali tudi dva zvonova, ki so jih uporabili za topove. Po brkinskih vaseh so hodili ruski in mongolski ujetniki in prosili hrane. Najraje so imeli kislo zelje. Če ni bilo drugače, so se zatekli tudi h baji. Oblečeni so bili v vrečaste rjave obleke, na hrbtu pa so imeli bel biž. Avstrijski vojaki so ruskim ujetnikom z bajoneti izdirali zlate zobe in jim pobirali dragocenosti. Končno pa je pranono tudi dočakal dopust. Bilo je konec avgusta 1918. Štiri leta ga ni bilo doma. Šušljalo se je, da se vojna bliža koncu. Sklenil je, da se ne bo več vrnil na položaj. Sbil se je na podstrešje in čakal novic o koncu vojne. Nekega dne se je v hiši oglasil žandar, ki je bil poslan od vojaške komande. Povprašal je po njem. Pranona je rekla, da se je vrnil na položaj in da nima nobenega glasu o njem. Končno je nastopil 2. september 1918, ko je bilo vojne resnično konec. /z spletne strani Sokolskega doma Spomini iz Sibirije Aleksander Ličan seje leta 1914 odpeljal z vlakom na bojišče v Galicjo v Rusiji. Že med potjo so imeli veliko težav. V Galiciji so se ustalili v mestu in oporišču Przemysl. V bojih so bili ujeti in odpeljani v Tašket, mesto v Srednji Aziji. Nastanili so jih v taborišče, kjer je bilo veliko lesenih barak, v katerih so prebivali. Bilo je veliko nalezljivih bolezni, terjale so številna življenja. V Tašketu je Aleksander dobil delo pri nekem skopem Židu, kasneje pa pri oficirju. Oba sta zelo slabo skrbela zanj. Na koncu je Ličan spet pristal v taborišču. Večbat so ga zasliševali, češ da je avstrijski vohun. Pobegnil je iz taborišča in se ustavil pri neki družini, kamor se je pravkar vrnil vojak, ki je umiral. Aleksander se je znašel, ukradel njegove dokumente in obleko ter jo pobrisal. Med begom je srečal tihotapce, s katerimi je šel iz Afganistana v Perzijo. Tam je poiskal delo med pastirji, vendar se ga je kmalu naveličal. Ker je bil iznajdljiv, je služil z vedeževanjem vraževernim ljudem. Kasneje je obhodil vso Azijo: od mrzle Sibirije, prek puščave Gobi, do Mongolije, Kitajske, celo Aljaska mu ni ušla. Veliko dela in dobička je imel s prodajo kož sibirskih živali. Tako se je srečal z raznimi sibirskimi ljudstvi. Nikoli ni potoval sam, vedno je spremljal tihotapce ali bil v družbi prijateljev. Prečkal je tudi območja blizu Himalaje, kjer je bil velikobat v smrtni nevarnosti. Bil je priča ruski revoluciji in bvavim bojem z boljševiki, ki so ropali in pobijali po vsej Rusiji. Nekaj časa je bil celo zdravnik na železniški postaji. Večino časa je preživel v ruskem pristanišču Vladivostok, dokler se ni nazadnje s parnikom vrnil domov. Iz spletne strani Sokolskega doma Naši Bistričani - Bistričanke in njihovi ljubljenci Lani smo v domačem športnem kinološkem (pasjem) društvu praznovali desetletnico delovanja. Zakaj ne bi poiskal nekoga iz društva, ki ima doma psa, ki je penzionist in, ki pravimo, da je Bistričan sem si mislil. Tako sem se odločil, da pogovor vodim in vam bralcem predstavim enega od lastnikov psov, ki so leta 1993 prvič šolali psa v novoustanovljenem kinološkem društvu. Anton Siene - Tonko za ženo za druge pa tudi Tonjo, bo prava oseba sem si dejal. Dogovorila sva se, da ga obiščem pri njemu doma. Kot »pravi« novinar sem se oborožil z diktafonom in s fotoaparatom, digitalnim seveda in pozvonil pri Slenčovih na Vilharjevi. Odprl mi je Tone osebno in šla sva opravit najpomembnejši del: fotografirati gospodarja in njegovega psa. In kaj se zgodi, ko prižgeš aparat? Baterija je prazna. Bova pa naredila fotografijo jutri, sva se dogovorila. Potem pa sva sedla za mizo. Zena Vida mi je postregla z mešanico viskija in soka in pogovor je lahko stekel. Diktafon ni odpovedal. Pa vendar sem si za vsak primer tudi pribeležil pomembnejše dele pogovora. Tone, mi poveš kaj o tvojih starših; od kod prihajate? Prav v tej hiši sem bil rojen (hiša stoji ob bencinski črpalki in nasproti veterinarske postaje), katero so moji starši kupili pred približno 75 leti. Moj oče je bil Bistričan -Slenčov, mati pa Čukova iz Sibirije. (op. pisca članka: Pa saj imam sedaj prvič intervju s pravim Bistričanom, kot sem zapisal v naslovu, sem si rekel ob njegovih besedah). Oče je bil 1944 leta deportiran v nemško taborišče Dachau in je tam umrl. Mati je ostala sama z nami otroki, umrla pa je pred 35 leti. Oče je bil mizar in je imel tukaj delavnico. Od sorodnikov so v Bistrci še bratranci Janko Slenčov (profesor v pokoju), Jože Šlenčov, sin od Mileta, ki je bil brat mojega očeta, sestrična Saveta (učiteljica v pokoju; op. pisca članka: bila je moja učiteljica telovadbe pred 45 in več leti) in tu zraven biva moja sestra Nuša. Imam pa dve hčeri. Ena si je ustvarila družino v Bistrici, druga pa je v Mariboru. Tako sva z ženo v hiši ostala sama. V pokoju sem sedmo leto. Vseh mojih 40 delovnih let sem preživel v Lesonitu, le eno leto sem, seveda kot delavec Lesonita, preživel v Ameriki, kjer smo delali za Lesonitovo firmo. S čim se ukvarjaš sedaj? Sedaj pa malo pomagam hčeri Mojci (kaj malo, kar veliko, je bil komentar žene, ki je prišla mimo naju). Dopoldan grem za uro ali dve s psom na sprehod, še kdaj pa kdaj na obisk k teti, ki živi v Trstu. Sedaj pa smo pri pasji temi. Bi kaj povedal o psih v vaši hiši? Se kot majhen mule se spomnim, da smo imeli pri hiši psa mešanca. Tako je bilo zame normalno imeti psa pri hiši. Sedaj mi seveda pomeni spremljevalca na sprehodih. Včasih pa je bil pes za čuvaja pri hiši. Kdaj pa si si omislil psa za svojo dušo? Gotovo je več kot 30 let. Prvi pes, Runo sem mu dal ime, je prišel iz Novega mesta. Bil je lep in pameten pes, a se je strašansko bal grmenja. Bil je enkraten, pameten, a tudi oster (ženin medklic: kakršen gospodar takšen pes), a smo ga zaradi strahu pred pokanjem morali oddati. Ko je bilo kritično, je znal preskočiti tudi dvometrsko ograjo. Enkrat pa nam je prišlo celo prav. Sli smo se kopat v Opatijo in ko smo se proti večeru vrnili, je Runo sedel na pragu odprtih vrat. Pozabili smo jih zakleniti. Prepričan sem, da si nihče ni upal vstopiti v odprto hišo. Vsi moji psi so bili ali Runoti ali Joni. Z Jonom, nemškim ovčarjem sem leta 1993 tudi pričel hoditi v pasjo šolo. Se ga sigurno spomneš, saj je bil kar oster pes? Sam sem pred tem prebral nekaj knjig o psih in ga tudi nekaj naučil. Več znanja pa je dobil na tečaju, čeprav je bil takrat star že več kot sedem let. Tudi na izpitu je bil kar priden. Res da sem le poredko prišel na vaje, saj sem bil takrat več časa bolan. Učil pa sem ga odpirat vrata, preskočit oviro, se usesti. Vadbišče sem imel kar nad stanovanjem, kjer sem na plošči postavil ovire, pa vrata. Za Jonom je prišel rotvajler Runo, ki je tudi naredil izpit pri Kinološki zvezi 1996 leta. Na žalost je zaradi bolezni prekmalu poginil. Kaj pa igranje s psom? Vsi moji psi so strašno radi nosili palice in se igrali z njimi in nič jih ni zmotilo, ko so imeli to delo. Tudi sedanji nemški ovčar Jon, star je 5 let, se strašno rad igra s palicami, jih prinaša. Na sprehodih pod Gabrovcem pa se enkrat na dan pošteno zdivja. Večkrat gre z mano na sprehod Jože Žibernov, ki se mu rad skrije. Jon ves čas kontrolira situacijo in čim ne sliši Jožetovih korakov, ga takoj prične iskati. In na koncu je veliko veselje obeh, ker sta spet skupaj. Kaj pa pes v družini? Jaz imam rad pse in brez njih menda res ne bi mogel biti. Žena ni ravno njihov ljubitelj, ker jih ni bila vajena, a to ne pomeni, da jih ne mara. Moja sestra pa ga večkrat »porihta«, mu da jest in počisti v pesjaku. Mislim, da sta kar dobra prijatelja. Tudi hčerka, ki živi u Bistrici ima pse zelo rada. Saj imajo doma enega črnega velikega, a se ne spomnim kakšne pasme je. Kako izgleda tvoj dan? Moj jutranjik zadnjih sedem let, odkar sem v pokoju, je nekako enak: zjutraj vstanem in takoj k Jonu. Dobi jajček in zajtrk (ženin komentar: saj bo pojel vsa jajca). Nato greva z ženo k hčeri (skladamo Vileda gobice) in ji pomagava, da ujame kratek rok za dokončanje dogovorjenega posla. Okoli dvanajste pa je zame in Jona najlepši del dneva. Greva v avto in do 5. kilometra proti Sviščakom, nato pa kar pod Gabrovcem kar nekaj kilometrov sprehoda po naravi. Divjih živali pa tam praktično ne srečava. Enkrat se je zapodil za lisico, pa ga podobna izkušnja (popraskan smrček) ne mika več. Na veterinarski so rekli, da ni nevarnosti, saj je Jon cepljen proti steklini. Sicer pa je zelo prijeten pes in vajen tako ljudi kot drugih psov. Do kdaj pa misliš imeti pse? Sicer si mislim, da bi imel še tri pse, vsakega po ene 10 let. Vsaj računam tako. In se na široko nasmeje. Še smo v treh kramljali o marsičem, o prenehanem kajenju, o otrocih, vnukih, popravljanju hiše, novem zakonu o cestnem prometu, o tem, da ni nobene potrebe piti, če moraš voziti avto. Če vem, da moram voziti, se ga ne dotaknem, pravi Tonko. Klepetali smo tudi o tem, da je v Bistrici v gospodarstvu in drugače bolj revno. Pa že nekaj časa zaprto kočo na strelišču Črne njive smo »obdelali«. Zato, ker je bilo včasih okrog nje vedno živo in se je vedno kaj dogajalo. Veliko sprehajalcev, tudi tistih s psi se je podajalo iz mesta gor do koče. Morda pa bo kočo kdo ponovno odprl za vse, ki se bodo želeli poleti po sprehodu malo odžejati, ali pa na jesen ogreti. Prejšnja najemnika - Nine in njegova žena so bili kar prijazen par in niso prepovedovali vstop psom. Pa tudi obiskovalci sami so bili tega vajeni. In nikoli ni bilo nič narobe. Tonjotu sem se zahvalil za prijeten klepet in odhitel sem pisati prispevek, ki sem ga obljubil uredniku Jesenskih listov. Bodi dovolj. Vsem bralcem Jesenskih listov želim veliko sreče in zdravja v Novem letu. Pa lep kinološki pozdrav! Vojko Stembergar Zakaj o taščah vse slabo? Moje življenjske izkušnje so, da živijo tudi dobre tašče. Po poroki sem živela v večji družini. Največ skupnega, kar se je dogajalo v hiši, sva si delili z taščo (kuhanje, pospravljanje in delo na kmetiji). Postali sva si dobri prijateljici. Nadomeščala mi je mamo, katero sem izgubila v mladosti. Nikoli je nisem imenovala tašča, pač pa mama, kar nekaterim iz družine ni bilo všeč, zato so me celo sovražili. Po desetih letih družinskega življenja sem zbolela. Za tri mesece sem morala v bolnico. Moja otroka sta bila stara osem in pet let. Vso skrb je prevzela tašča, vse do moje vrnitve iz bolnice. Moja bolezen je napredovala. Hodila sem z berglami, pozneje sem že morala na invalidski voziček. S taščo sva vse delo urejali s skupnimi močmi. Toda zgodila se je nesreča, da se je tašča pri padcu poškodovala (zlom kolka). Po operaciji ni mogla hoditi. Moj invalidski voziček je bil rešitev tako, da sem taščo vozila, postala sem spremljevalka. Peljala sem jo na sprehod in v bližnjo cerkev k maši, sicer bi bila ostala v postelji. Ljudje so naju oboževali kako si med seboj pomagava v težavah. Po šestih letih je tašča umrla, jaz pa sem ostala na vozičku. Med tem časom se je poročil možev brat. Tudi drugo snaho je sprejela, živeli smo skupaj obe družini več let. Po nekaj letih sem tudi jaz bila tašča dvema snahama. Z obema se dobro razumemo. Pomagajo mi pri vseh delih, ki jih zaradi bolezni ne zmorem. Torej vse tašče res niso (nismo) slabe. Odvisno je tudi kako jih snahe spoštujejo. Prva tašča je torej imela nas štiri snahe v isti hiši in vse nas je naučila mnogo dobrega. Pepca Mihelj Paberki Pet let mu je bilo. Vzel je sekirico, našel skrit kotiček, od koder ga niso mogli videti, in na tnalu sekljal veje. Naenkrat je sekirica usekala po prstu. Kapica prsta je skoraj odletela. Pritekla je mama in mu med očitki: zakaj nikoli ne uboga, zakaj vedno počne stvari, ki jih ne bi smel, da mu je tako početje že stokrat prepovedala, kdaj si bo zapomnil, da sekira ni za otroke, da jo bo še v grob spravil z neprestanimi neumnostmi, drugi otroci lepo ubogajo starše ..., nekako uspela stisniti odsekan del k prstu in vse skupaj poviti. Kremžil je obraz in stiskal ustnice od bolečine, zajokal pa ni. Do zdravnika je bilo štiri kilometre peš. Ihtavo gaje prijela za roko in sta šla. »Kam ga pelješ Mica?« je bila radovedna soseda. Mama se je spet razburila: » Ah, ta mularija, nikoli ne uboga, kaj mu je bilo tega treba, zdaj pa ima ...« Tudi druga ženska, ki stajo srečala, je bila radovedna, kam ga pelje. Takrat pa se je ustavil kot trmasta mula in se ni hotel premakniti z mesta. Zaman mu je mama prigovarjala, da morata čimprej do zdravnika, najprej zgrda, potem zlepa, končno, ker se še vedno ni premaknil, tudi z obljubami. Mislila je, da se boji, pa ni bilo to. »Če še eni babi poveš, ne grem nikamor.« Zdravnik mu je prst zašil in ves čas, čeprav je strahovito bolelo, saj takrat še niso poznali tako učinkovitih sredstev proti bolečinam, ni zajokal. Za korajžo ga je zdravnik pohvalil in mu dal nekaj škatlic od zdravil, da se bo igral. Doma so pisane škatlice zamikale mlajšega brata in začel se je z njimi igrati. Takrat pa mu je prekipelo, z vso ihto se je zagnal v brata: » Ne boš, za te škatlice je mene preveč bolelo« Na robu dvorišča se je bohotil ogromen oreh. Nikoli ni rodil, vendar je bil moje najljubše drevo. Pod njim je stala lesena baraka, v njej pa je bilo preprosto ognjišče z ogromnim kotlom za kuho prašičje krme. Ko je bilo sena preveč, da bi ga spravili na skedenj, smo poleti pod orehom naredili ogromno seneno kopo. Osrednjo žrd smo z močno kovinsko zajlo privezali na najdebelejšo orehovo vejo. Seno se je pokrmilo in zajla je prosto visela z veje. Pa ne za dolgo. Mislim, da je bil Miloš listi, ki je iz tega napravil nenavadno gugalnico z eno samo vrvjo. Na koncu te vrvi je privezal močan lesen kol in nanj si se moral okobal spraviti tako, da si imel zajlo med nogami in si se jo oprijel z obema rokama. To je bila najimenitnejša gugalnica. Na njej se je gugala cela vas. Če so te dobro odrinili, si poletel do najvišjih orehovih vej, letel si nad leseno barako, nad krošnjami drugih dreves do polovice vrta, naravnost pod nebo ... Občutek je bil sanjski. Tistega dne je bil na gugalnici Miloš, ki je svoj izum stoprocentno izkoriščal, saj je bil na njej kuhan in pečen. Naenkrat pa: hrsk... in poletel je še više kot po navadi, zajla se je namreč pretrgala. Letel je dolgo še vedno sedeč na kolu, le da je bil košček zajle, ki se jo je na vso moč oklepal, zelo kratek ... in tresk - podrl je streho lesene barake in pristal v kotlu, daje prašičja krma frčala na vse strani. Še sreča, da so bili krompir, korenje in pesa že hladni. Mama je pritekla, še preden se je utegnil skobacati iz kotla, da bi pobegnil. Ni preverjala, če ima vse ude cele. Vzela je leseno krepelce in ga pošteno nažgala, češ: kaj bodo pa zdaj prašiči jedli. Breda G rij Vedno smo imeli konje, enega ali dva. To so bili veliki, močni, trpežni delovni konji. Polni moči in energije. Največji med njimi je bil Pram. Veselje gaje bilo gledati, s kakšno lahkoto je oral, vlačil hlode, vozil ogromne vozove sena in nikoli ni odnehal. V poletni vročini je vse teklo z njega, pa je premagal še tak klanec in pripeljal voz na domače dvorišče. Pozimi, ko je bilo dela manj, je oče spuščal konje na vrt, da bi se zdirjali in se tako znebili odvečne energije. Pravil je, da so preveč čili. Jaz sem komaj dobro shodila in tistega dne so starejši najbrž za hip pozabili name. Zašla sem sama na vrt. V tistem je oče odvezal Prama, ki se je v divjem diru zagnal proti vrtu. Srečala sva se v ozkem prehodu med leseno barako in ogromnim kupom dračja. Pram je najbrž mislil za oba. Dvignil je prednje noge, z zadnjima pa tako zaoral v zemljo, da sta se tam še dolgo poznali dve globoki brazdi. Ustavil se je s sprednjima nogama nad mojo glavo. Pravijo, da od šoka niti zajokala nisem. Melisnice Tisto noč je zima na novo odela Menišijo in hribe nad njo z debelo puhasto odejo, v katero so ljudje in živina že navsezgodaj zgazili potke od hiše do hiše in po sredini vasi k napajališču. Iz dimnikov se je sivo sukljalo in risalo na hladno nebo kodraste svedrčke, ki so se v sunkih vetra izgubljali nekje med mrkimi oblaki. Hiše so ponižno čemele pod kopastimi sneženimi pokrivali in slišati je bilo le malo glasov: samoten lajež psa, morda mukanje krave, ki jo je bilo treba pomolsti in rožljanje verige pri jaslih ali kakšen klic. Nihče, ki bi videl spokojni prizor, ne bi rekel, da je tudi tu vojna; da so se le malo stran še ne dolgo tega možje streljali, ljudje umirali, da so gorele hiše; da tudi v tej vasi mnogih gospodarjev ni doma, da družine stradajo, ženske pa nosijo črnino; da so marsikoga zaprli ali odgnali v internacijo... Da je zemlja od vsega hudega kakor otrpnila v grozi... Včeraj je bil Božič in ljudje so ga preživeli v tihi molitvi, polni upanja in prošenj, da bi bilo kmalu konec hudega. Tudi v nizko kamnito hišo blizu vodnjaka sredi vasi so se že kdaj priplazile skrb, žalost in revščina ... Vsemu hudemu navkljub pa se je v njej pred nekaj dnevi rodilo detece, zdrav in čeden fantek, ki bi se ga v mirnih časih razveselili vsaki starši, zdaj pa je nad njegovo usodo mračno visela zla senca vojne. Njegov čas je prišel sredi najhujše zime in svojo naporno pot na svet je končal z glasnim jokom, ki je utihnil, ko so ga položili materi v naročje. Taje zdaj še vedno vsa šibka počivala v postelji nasproti peči ob daljši steni velike sobe, dečka pa so dobro zavitega položili v staro zibko, že malo načeto od črvov, počrnelo od dima in dolgoletne rabe, porisano s čarnimi znamenji, ki jim nihče ni več vedel smisla in namena. Družini je prišla za nekaj časa pomagat teta, ki je v dar prinesla meso svoje zadnje kokoši in malo ješprenja. Črnega vina in sladkorja ni bilo nikjer mogoče dobiti, tudi moke in masti za cvrtje je zmanjkalo in tako se staremu običaju, ki bi pomagal porodnici spet na noge in družini proslaviti rojstvo novega člana, ni dalo povsem zadostiti. Toda tudi tako so bili skromni Hribci ta dan kar zadovoljni - da so bili le zdravi, na toplem in vsaj za silo siti. Ko le te strašne vojne ne bi bilo ... Ded je za pečjo - kdo ve kolikič - nemirno predeval pipo iz roke v roko in stikal po žepih, čeprav je že zdavnaj pokadil zadnjo mrvo tobaka. Naposled je jezno potlačil staro fajfo v žep in oddrsal k oknu. Globoko potopljen v svoje misli se je zazrl v usihajoče popoldne. Snežinke so spet začele vse bolj gosto naletavati in veter jih je vrtinčil v zamete. "Krava je nekam nemirna - moram pogledati!" seje končno odpravil v hlev, a je samo na pol odprl vežna vrata in jih takoj spet zaprl. "Vojaki!" Med hišami na oni strani poti je videl postave v dolgih vojaških suknjah, težkih škornjih, z nahrbtniki, čeladami in puškami, kako so v skupinah po štiri ali pet skozi metež stopali proti hišam in vanje. Preden je dobro dojel, kaj se dogaja, je zaropotalo tudi po njihovih vratih - in že so se tudi odprla. Vstopili so štirje nemški vojaki. Eden je nekaj odsekano ukazal in s plečato postavo in pripravljeno puško zastavil vrata, ostali so hiteli pregledovat prostore. Njihovi škornji so puščali kupčke sneženih sledi, ki so se na toplem hitro spreminjale v lužice ... Kaj hočejo?! Bodo spet požigali, pobijali... jih bodo kam odpeljali?... Ljudje v hiši so otrdeli v strahu. Ded je stal kakor ohromel blizu čebra z vodo in čeprav je še iz prve vojne znal nekaj nemških besed, je samo molče spremljal gibe vojakov. Teta je obstala pri mrzlem štedilniku in krčevito sklenila roke na prsih, kakor da namerava moliti. Njen obraz pa je bil videti že vnaprej krotko vdan v vse hudo, ki morda prihaja nadnje. Vojaki so pogledali v peč, v kuhinjsko omaro, dvignili pokrov vhoda v jamco pod kuhinjo, kjer so hranili krompir in posvetili vanjo, potem odsunili vrata v veliko sobo. Porodnica na postelji si je potegnila rjuho do brade in negibno strmela vanje, bleda od strahu. Vojak, ki je prvi vstopil, je preletel sobo, se sklonil in pregledal podpeček, nato se je še enkrat ozrl po ženski na postelji in ošinil tudi otroka v zibki. Drugi trije so prišli za njim. Njihovi obrazi so bili videti trdi in brezizrazni, oči prežeče, čeljusti stisnjene, kakor da so besno zagrizli v nekaj, česar za vse na svetu ne bodo izpustili. Njihovo vedenje je bilo grozeče -a tudi oprezno, predvsem oprezno ... Se ti ljudje za svojimi preprostimi obrazi niso samo potuhnili? Ali nima kateri za hrbtom bombe ali vsaj ostrega noža; ali ženska v postelji pod odejo ne skriva orožja, ali pod pečjo ne preži bandit, ki bo vse skupaj pognal v zrak?!... Težko je biti vojak v tuji deželi. Junaki da so osvajalci, sojini govorili njihovi voditelji; arijci, nadljudje ... Zdaj pa tu pobijajo in se pustijo pobijati. Ah - prekleta vojna ... Ko so vojaki videli, da se jim v hiši ni treba ničesar bati, so se nekoliko bolj sproščeno ozrli okoli sebe. Oči so se jim ustavile na zibki, v kateri je ležal novorojenček in mirno spal, kakor da mu nobeno ustrahovanje in trušč na tem svetu ne moreta do živega. Povili so ga bili v štruco, daje imel ročice na toplem, zakaj kljub zakurjeni peči je skozi špranje pri oknih in pod vrati mrazilo in v zibki pri tleh morda ni bilo dovolj toplo. Pokrit je bil v sprano platneno kapico z že malo natrgano čipko in izpod nje se mu je na rožnato čelo ganljivo risal kodrček temnih las. Usteča pod drobcenim noskom so se mu v spanju premikala, kakor da bi hotel sesati, očke pa so bile trdno stisnjene in prav tedaj je zadovoljno zavzdihnil v svojih malih nedolžnih sanjah. Vojaki so obstopili zibko in še vedno nekoliko oprezajoč naokoli gledali otroka. Nobeden ni spregovoril, toda čeljusti so neopazno zrahljale tisti jezni ugriz, ustnice so se omehčale in ostale priprte kakor Odločitev za prihod v dom pripravljene za nasmeh; oči kot da bi se hotele veselo zasvetlikati, poteze niso bile več tako zadrte ... Kakor da se je nekaj nevidnega, čudno toplega čisto narahlo oglasilo v njih. Gledali so dete in zdelo se je, da se je v njihove misli prikradlo nekaj milega, lepega. Kaj - tega nikoli nikomur ne bodo povedati... Ne smejo, kajti... Morda bi jim potem postalo preveč hudo, da bi še lahko bili vojaki... Eden - zdrav in rdečeličen kakor kmetič - pa je stegnil roko in s kazalcem požgečkal otroka po podbradku: "Guc-guc!" Videti je bilo, kot da se je spozabil, zakaj še isti hip je mehkoba v njegovih očeh ugasnila, roko je hlastno skril v žep in obmolknil. Kakor da se je pregrešil in ga je zdaj sram. Se nekaj dolgih trenutkov so molče stali tako, potem je mladenič z bledim mestnim obrazom in tankimi prsti, ki so se krčevito oklepali puške, po nemško vzdihnil: "Saj je kakor Jezušček!" Možje so se zbegano za drobec trenutka srečali z očmi in potem naglo narejeno brezbrižno pogledali vstran, nekam po sobi in v okno. V preplašene oči matere, ki so strmele vanje s postelje, se nobeden ni ozrl, čeprav so jih morda čutili na sebi... Najstarejši, čokat moški utrujenega izraza, je počasi odpel svoj težki vojaški plašč in segel v žep suknjiča. Iz njega je previdno potegnil majhno, že hudo pomečkano, pa skrbno zaprto vrečko iz rjavkastega papirja, ki je skrivala nečesa še za prst visoko in jo počasi položil k dojenčkovemu vzglavju. Takoj nato se je zravnal in z glavo namignil drugim proti vratom. Vojaki so se - nič več tako strumno in trdo kakor so prišli - zasukali, tiho izginili skozi vrata in zadnji jih je vljudno zaprl za sabo, kakor da je bil samo na obisku in zdaj odhaja domov k družini in v toplo posteljo. Odhod ali sprememba bivališča je za starejšega človeka zelo težka odločitev. Zapustiti kraj, kjer si preživel vsa svoja leta, prav zares ni lepo, vse do časa ko je to potrebno. Vse oskrbovance pa lahko razvrstimo po okoliščinah oz. potrebah nege in pomoči, to smo bolniki, invalidi, ostareli in osamljeni ljudje. Tukaj v Domu starejših občanov v Ilirski Bistrici je dobro poskrbljeno za vse, kar potrebujemo za življenje. Nekateri pa v šali tudi govorijo, da se imenujemo "Predjamski grad". Vedno večje potrebe kako skrbeti v domačem okolju za svojce, ki so potrebni nege, dokazujejo, daje Dom edina rešitev. Srečujemo se oskrbovanci iz Ilirske Bistrice in okoliških vasi, pa tudi iz drugih krajev. Čeprav nepoznani, smo kakor velika družina. Zato ne mislite, da je življenje v Domu slabo. Potrebno se je vživeti, prilagoditi družbi, spoznati tudi dobre stvari, tako nas bo strah pred bivanjem v Domu zelo hitro minil. Imamo dobre negovalke, zdravniško oskrbo, telovadbo, mašo in vse kar je potrebno. Za razvedrilo so organizirani razni izleti, srečanja pred Domom, vsako sredo pa nam popestri gospa Vojka s harmoniko. Potrebe po ureditvi pomoči starejšim so vsako leto večje, zato se nam pridružite brez vsake bojazni. V Domu boste našli nove prijatelje, vse ki pričakujejo pogovore in razumevanje s sočlovekom. Pepca Mihel j Ljudje v hiši so v olajšanju spet zadihali. Počasi so se upali premakniti in spregovoriti. "Kaj je dal k otroku?" je v skrbeh vprašala mlada žena in ded je stopil k zibki, prijel vrečko in jo odprl. "Melisnice!... Melisnice so - devet belih in dve rdeči!" je olajšano spregovoril, čez obraz pa mu je hušknila senca smehljaja... Le kje jih je dobil vojak v tej nori vojni? Cerkniški sladoledar jih že davno nima več - če je sploh še živ - in tudi noben drugi najbrž ne. Melisnice, ki se takoj stopijo in še nekaj časa v ustih tako čudežnoo hladijo - najboljši sladkorčki za brezzobe starce in majhne otroke! Vsak dan eno, pa je življenje lepše; samo drobtinico v usteča, pa jokajoče dete utihne ... Čudovite melisnice! Milena Ožbolt Češnje Nestrpno smo pričakovali kdaj bomo sladke češnje trgali. Vsak dan se na drevo ozirali, v mislih se z sadežem sladkali. »Le še nekaj dni«, smo govorili pa bomo naše češnje obirali. Lestev smo ob drevo prislonili, bili smo neučakani. Kmalu smo ugotovili, da še nekdo čaka na obed. Iz sosednjega grmovja je šoja vadila polet. V ranem jutru, ko se dan budi je že sosede klicala v gostijo. Ptičja jata se je v krošnjo zapodila, prepevala in se veselila. Neumorno je jata požeruhov sem ter tja letela. Ni jim mar bilo, če smo jih spodili, kmalu so se tatovi spet vrnili. Namesto, da bi se češnja v rdečo barvo spremenila, je od naših jeznih pogledov še bolj zelene liste dobila. Po nekaj dneh klicev na trgatev je utihnil šoj napev. Kot, da tatov nikoli ni bilo -nastala je tišina in obrano drevo. Če bi znala na platnu zmešati barve, bi narisala vse to, ker zre moje oko. Ana Seleš 26. decembra na Sv. Štefana so se fantje zbrali v vaški gostilni in pusta zapili. Ta dan so pri gostilničarju odprli račun in "nanj pili" do pusta, ko so s pobranimi darovi račun poravnali. Tu so se dogovorili, kateri lik bo kdo predstavljal. Pravico do bolj čislanih likov so imeli starejši fantje, mlajši pa so morali izbirati med tistimi, kar je ostalo. Ta dan so izbrali tudi kapota (vodjo), enega ali dva, če je bila vas večja. Izbrali so jih po priljubljenosti, sposobnosti vodenja skupine ter po smislu za šemljenje. Kapo je imel pravico odločati o pripravah in izvedbi obhodov. Včasih je reševal nastale težave, predvsem če je kdo od našem Ijencev preveč pogledal v kozarec. Njegove odločitve so bile za vsakega sodelujočega vedno pravilne. Med našemljenci je bil kapo največkrat oblečen v škoromata z bronastimi zvonci, kar je tudi potrjevalo njegov ugled med ostalimi. Škoromati so si pripravljali oblačila ponavadi na skrivaj. Ponekod so si začeli pripravljati oblačila šele po svečnici 2. februarja, vendar je bilo včasih potrebno začeti tudi prej, posebno če je bil pust že prve dni februarja. Kljub temu so se nekateri strogo držali pravila in so potem pohiteli, "tudi, če ni bilo tiste dni pravega reda, ne v hlevu ne v hiši." Prvi so odšli na obhod škoromati iz Podgrada. Pozneje so si obhodi sledili po določenem redu, tako da vasi nista obiskali dve skupini v enem dnevu. Škoromati so hodili v izredno oddaljene vasi, daleč od domačega kraja. Odpravili so se v zgodnjih jutranjih urah, vračali pa pozno zvečer. Fantje z Račič pa so bili zdoma tudi po več dni in so obiskovali kraje po Istri (Čičariji). Omeniti moramo tudi zvončare z Mun, ki so bili vsakoletni obiskovalci brkinskih vasi. Ti so se vračali s svojih obhodov po Istri in so se ustavljali v vaseh ob cesti Kozina - Reka. Domačo vas so ponavadi obiskali zadnjo, in sicer na pustno nedeljo ali torek. Fantovske skupine so imele pravico, da so šle prve "pobirat", šele nato so šli lahko tudi otroci in možje. Največ darov so dobili škoromati v domači vasi, vendar so bile radodarne tudi domačije v ostalih vaseh, kjer so imeli hčer za možitev in je bila njihova želja, da bi odšla v vas, iz katere so našemljenci prihajali. Vedno je obisk škoromatov za domačine predstavljal čast, zato so jih radi sprejeli. S seboj so prinesli veselje in razigranost. Najbolj pa so se jih veselili otroci, ki so jih radi čakali že pred vasjo. Ko so se škoromati približevali, so se pred njimi skrili zaradi strahu, da jih ne bi ujel kliščar v velike klešče in jih "olisal" s sajami. Pogumnejši so jih izzivali, dokler jih kliščar na veliko veselje skritih in varnih opazovalcev, ni ujel in olisal. Če je bilo žrtev dekle, je bilo obojestransko veselje in zabava še večja. /z spletne strani Sokolskega doma Čas teče Čas že v rosi jutra življenje kliče. Se na stopalu dneva pne v obzorje. Čas je reka in mavrica nad mano, ko z dlanjo v dlani na križišču dneva, kuštrave spomine v srcu grejem. Čas je drevo, ki se nad mano sklanja. Je mati in nje mleko z nedrij. In kadar čas teče, teče naglo, silovito. Komaj sem v plenico ga zavila, že čas odnesel ga po širnem svetu. Čas so poljubi tvoji, ki od daleč mi sladkajo stara leta. In obzorje je, ki ve kdaj bom v tem svojem času pokleknila. Danica Pando Babičini nasveti Da bi se izognili neprijetnim vonjavam iz pomivalnega stroja, mu vsakokrat, ko ga izpraznite, »postrezite« z jedilno žlico kisa. Za pranje čipk, vezenin, svilenih in drugih občutljivih izdelkov, uporabite vodo v kateri ste skuhali olupljen krompir ne da bi vodo solili. Na vsak liter vode potrebujete tri srednje velike krompirje. Poleg čistilnega učinka, voda tudi rahlo »poštirka« tkanino, tako jo boste tudi lažje zlikali. Voda, v kateri ste kuhali krompirje zelo uporabna tudi za čiščenje srebrnine in vseh vrst izdelkov iz srebra. Da bi postali vaši lasje nekoliko temnejši in lepo svetleči, uporabite pomarančni čaj. Vrečko čaja pustite v skodelici približno pet minut, da postane tekočina temna, pustite, da se malo ohladi in nato z mlačnim poparkom prelijete lase. Pustite delovati približno pol ure, nato lase dobro splahnite z mlačno vodo. Presenečeni boste nad rezultatom. Pol grama sode bikarbone na liter vode za kuhanje naredi sveže stročnice bolj mehke in ohrani njihov okus. Ista merica sode dodana mlačni vodi, v kateri namakate suh fižol, skrajša čas namakanja in kuhanja. To velja še posebej za kraje, kjer je voda bolj trda. Če imate mastno in nečisto kožo si naredite masko iz ajdove moke. Masko pripravite tako, da kuhani ajdovi moki dodate še malo mleka in jo na tanko nanesete na obraz. Pustite na obrazu nekaj minut in sperite z mlačno vodo. Zmrznjeni zelenjavi povrnemo okus tako, da jo najprej prelijemo z vrelo vodo in nato po možnosti kuhamo v juhi. Sok belega grozdja lahko uporabite tudi namesto tonika na koži obraza - poleg poživljajočega in hranljivega učinka, preprečuje tudi nastajanje gub. Zmečkanemu oblačilu iz žameta se težko povrne prvotni izgled in likanje običajno zadevo še poslabša. Oblačilo položite na mizo in prekrijte z dovolj velikim kosom blaga, ki ste ga namočili v vodi in dobro oželi. Pustite stati tako preko noči in zjutraj oblačilo obesite na obešalnik ali krojaško »lutko«. Po nekaj urah ga boste že lahko oblekli. Idrijskih čipk ne smete pogosto prati. Ko je pranje potrebno izdelek namočite v mlačno mleko za nekaj ur, nato dobro izperete in posušite. Zelo suhi lasje vam bodo hvaležni, če jim boste občasno »postregli« z majonezo. Pred pranjem na suhe lase nanesete pol skodelice majoneze. Glavo pokrijete s plastično vrečko in pustite delovati petnajst minut. Lase dobro sperite še preden uporabite šampon. Pri cvrtju dodajte olju žlico kisa. Tako ocvrto meso, zelenjava itd., ne bo preveč mastno. Preden ponovno barvate vrata in okna, premažite steklene površine s kisom, tako se barva na steklo ne bo prijela. Stare nalepke na lesenih površinah boste lažje odstranili, če jih boste najprej malo namočili z belim kisom, pustili nekaj minut, da kis dodobra vpijejo in jih nato odstranili. Kako lahko ugotovite ali ste kupili sveže ribe? Postavite jih v mrzlo vodo - če bodo ostale na površini, niste nasedli prodajalcu, ribe so res sveže. Kotiček za križankarje Logogrifi Za pravilno rešene uganke razpisujemo tri nagrade. Rešitve pošljite do 1. marca 2005 v kuverti na naslov Društvo upokojencev, Bazoviška cesta 28, 6250 Ilirska Bistrica. Nagrajencem iz prejšnje številke pa iskreno čestitamo! Tulci Med debelejšima navpičnicama: 1. glas piščalke, 2. javor, 3. stari Germani, 4. pristaniško mesto v Jemenu, ob istoimenskem zalivu, 5. ameriški pisatelj in dramatik (Eimer, 1892-1967), 6. ime ruskega skladatelja Stravinskega, 7. defekt, napaka. Z X v y Z* \ v y z S / S v y v y / S Skozi ves lik s pomešanimi opisi: slikarska tehnika - troglava nadlaktna mišica - kdor preveč govori o sebi - optična priprava za projiciranje - plašč z oglavnico pri starih Rimljanih - harmonično sosledje glasov ob koncu glasbenega stavka - strog ustni izpit na vseučilišču. V prvi, drugi, šesti in sedmi kvadratek vpišite po eno črko tako, da dobite navpično navzdol štirinajst besed s po štirimi črkami, kot jih zahtevajo opisi. 1. ameriški filmski igralec in režiser (Oliver, 1938-1999), 2. medena rosa, 3. obramba, 4. glavonožec iz skupine mehkužcev, 5. dovoljenje v potnem listu za potovanje v tujino, 6. ime hrvaškega nogometaša Boksiča, 7. zgornja okončina, 8. hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska (slabš.), 9. stara mera za žito, 10. orodje za obdelovanje kovinskih delov, 11. ovčje ali kozje blato, 12. zliv več rek, 13. jed iz boba in fižola, 14. tovarna zdravil v Novem mestu. Med vpisane črke vrinite v vsakem stolpcu še po tri črke tako, da dobite navpično navzdol štirinajst besed s sedmimi črkami, za katere pa smo opise pomešali med seboj. Lesena skledica ali koritce - materin brat (ljubkovalno) - priprava na stisnjen zrak za barvanje - topovski naboj - dražilo - srčna kap (med.) - ime ameriške pevke Arroyo -švedska punkrockovska skupina - pripadnik najvišje kaste v Indiji - mesto v severovzhodni Italiji - ženska, ki ropa -slovenska pevka in pedagoginja (Jelka) -pretrgano mesto, luknja - pas zemlje ob vodi, breg. V označenih vrstah dobite imena in priimka dveh velikih slovenskih pesnikov. V označenem stolpcu dobite naslov Sofoklejeve tragedije. Dimitrij G/7/ Križanka Vodoravno: 1. kartuzijanski samostan, 9. strah pred nastopom, 14. vaja v karateju, 18. Blomdahlova opera, 19. mesto v Rusiji, v delti Volge, 21. visok gorski hrbet, 23. zid, 24. slovenski gledališki igralec (Boris), 25. redni škof, 27. sredstvo obveščanja, 28. del obale v pristanišču, 29. žrtvenik, 30. japonska nabiralka biserov, 31. ime kostumografinje Vogelnik, 32. nadzornik novogradnje, delovodja, 33. vzdevek boginje Demetre, 34. mesto v Litvi, ob reki Nemen, 37. solmizacijski zlog na šesti stopnji, 38. naslov prve slovenske opere, 39. grški didaktični pesnik, 40. mesto v Bosni, rudnik soli, 41. barijev sulfat, težec, 42. ton, zven, 43. ime raznih zbirk in izrekov pri starih Indih, 44. začetnici pesnika in dramatika Svetine, 46. stičišče stoletij, 48. srebrno bela, trda kovina (Cr), 49. burka, 50. otok v Jadranskem morju, severno od otoka Molat, 51. otok v Prespanskem jezeru, 52. Zevsov ali Atenin ščit, 54. kraj pri Sežani, 55. ljubkovalno ime za Ivano, 56. srednjeameriška država z glavnim mestom San Jose, 59. potomec Spancev v Južni Ameriki, 60. tiskarska napaka, 61. sidro, 62. španski konkvistador, kije osvojil Kubo (Pedro de), 64. priprava za merjenje, 65. otok ob zahodni obali Škotske, 66. Anastazija (krajše), 67. pokazatelj, kazalec. Navpično: 1. utrjen grad, 2. grško-rimski stari vek, 3. mesto v Nemčiji, ob reki Labi, 4. oklepno vozilo, 5. časovna enota, 6. predlog, 7. okrasni grm z elipsastimi listi in belimi, dišečimi cveti, 8. ameriška kozmetičarka (Margaret), 9. rastlinska bodica, 10. kemični simbol za element radij, 11. ultrazvočni globinomer, 12. ime popevkarice Zore, 13. švicarski pianist, madžarskega rodu (Geza), 14. gora v Posočju, nad Kobaridom, 15. oče, 16. glavno mesto Albanije, 17. duša (lat.), 20. del (nar.), 22. grški poveljnik pred Trojo, 24. ikrnik, ikravec, 26. mesto v Sibiriji, zahodno od Bajkalskega jezera, 28. spojina iz velikega števila medsebojno vezanih monomerov, 29. slovenski geograf (Ludvik), 32. vzmet pri uri, 33. shramba, kašča, 35. ime pisateljice Širovnik, 36. Uršula (krajše), 38. ples, 39. agavi podobna rastlina, 40. slovenski skladatelj (Bor), 4L kraj pri Postojni, 42. grd, neprikupen človek, 43. v ameriškem okolju pivnica, gostilna, 44. del fotografskega aparata, 45. mirujoči del elektromotorja, 46. levi pritok Savinje pri Celju, 47. reka v Gruziiji, izliva se v Črno morje, 48. krilo, 49. tuje moško ime, 50. uradni jezik v Izraelu, 53. del imena italijanskega igralca Volonteja, 54. mestece v Italiji, južno od Bolzana, 55. ribje jajčece, 57. polt, 58. naplačilo, 59. zemeljska ožina na Malaki, 60. lisast, marogast vol, 63. arabski žrebec, 64. solmizacijski zlog na tretji stopnji. Dimitrij Grlj Slovarček Ordinarij - redni škof Sutra - ime raznih zbirk in izrekov pri starih Indih Alvarado - španski konskvitador Polimer - spojina iz velikega števila medsebojno vezanih monimerov Turel - slovenski skladatelj (Bor) Šek - marogast vol Smeškotov kotiček Program izletov in srečanj Društva upokojencev Ilirska Znanje seksa Bistrica za leto 2005 Zvečer nekdo pozvoni na vrata februar september zakonskega para. Žena je doma in odpre 19. 02. 2005 3. 09.2005 vrata. Zunaj stoji moški, ki žensko vpraša: Družabni večer v menzi TIB Ilirska Mednarodno srečanje upokojencev "Ali znate seksati?" Ženska je vsa iz sebe in mu pred nosom zaloputne vrata. Bistrica v Avstriji - Pliberg Enako se zgodi naslednji večer. Žena je marec 17. 09. 2005 o dogajanju povedala možu, ta pa se je 12. 03 .2005 Enodnevni izlet - od Litije do Čateža odločil, da bo naslednji večer ostal doma Kopanje in družabni večer in moškega pričakal za vrati. Tretji večer v hotelu Delfin Izola oktober je zopet pozvonilo. Žena je odprla vrata, 6. in 7.10. 2005 zunaj je bil isti moški, ki je vprašal: "Ali april Dvodnevni izlet - San Marino, Italija znate seksati?" Žena, opogumljena, ker se 16. 04. 2005 je za vrati skrival njen mož je odgovorila: Planinski pohod - Velika Pleševica november "Ja, znam!" "Potem pa poskrbite, da bo 4.11. 2005 vaš mož seksal z vami, ne pa z mojo ženo!" 27. 04. 2005 Planinski pohod - Kozlek Martinovanje december Dve upokojenski maj 30.12. 2005 21. 05. 2005 Prednovoletno družabno srečanje - Kako je, stara sablja, dobro zgledaš za Enodnevni izlet v Italijo - Miramar, svojih šestdeset. Palmanova, Sveta Gora Predvideno je še srečanje upokojencev - Leta me prav nič ne ovirajo, osvajam Primorske. Natančneje informacije bomo mladenko dvajsetih let. junij objavili naknadno. - Kako se boš pa izvlekel, če bo ugriznila 17. 06. 2005 v vabo? Planinski pohod - Snežnik Pred napovedanim izletom ali srečanjem bomo poverjenike in člane društva obvestili *** 23. 06.2005 o ceni in ostalih pogojih. Srečanje upokojencev Slovenije Prijave z vplačilom bomo sprejemali Zakaj so upokojeni moški bolj potrpežljivi v Postojni v pisarni društva, ob sredah in petkih in tudi bolj prijazni? od 9 - 12 ure. Vabljeni. - Zato, ker so prepočasni, da bi zbežali. Enkrat drugače julij 15. 07. 2005 Piknik na Mašunu V letu 2005 slavimo avgust Mož se zvečer vrne domov in najde 6. 08. 2005 stanovanje v strašnem neredu: povsod Pohod ob reki Reki 30-letnica zgraditve nove šole v Podgradu umazana posoda, razmetane obleke, 30-letnica zimskih pohodov na Snežnik razgrnjene postelje, prevrnjeni predmeti... 25. 08. 2005 55 let od ustanovitve Filatelističnega Prestrašen pohiti v dnevno sobo, kjer Enodnevni izlet na Madžarsko društva Ilirska Bistrica zagleda ženo, ki mirno sedi in gleda 60-letnica druge svetovne vojne žajfaste nadaljevanke. 60-letnica obnovitve planinskega društva "Kaj pomeni ta nered? So bili vlomilci na 85 let od podpisa Rappallske pogodbe delu?" "Ne, kje pa! Vedno te zanima, kaj 100-letnica »ilirskega sokola« zaboga počnem ves dan v stanovanju. 140-letnica Pošte Jelšane No, danes tega nisem počela." 190-letnica Osnovne šole Jelšane 130-letnica Osnovne šole Pregarje Na izletu Člani Društva invalidov Ilirska Bistrica ob 400-letni trti na Lentu v Mariboru, septembra 2004 Društvo invalidov Ilirska Bistrica praznuje letos 20-letnico. Vsi člani društva se najbolj veselijo čudovitih izletov. Veliko smo že videli, pravijo in še marsikaj bomo. Potovanja nas združujejo ter nam lepšajo dneve in vsaj takrat, ko se skupaj potepamo lahko pozabimo na vsakdanje skrbi, bolečine in tegobe, ki nas tarejo. Vabljeni, pridružite se nam, izleti so namenjeni tudi vam. Društvo invalidov Ilirska Bistrica Bazoviška 14 telefon: 05/714 21 47 Izdajo pričujoče številke Jesenskih listov so podprli: Uredniški odbor Dimitrij Grlj Društvo upokojencev Franc Gombač Ilirska Bistrica Ivko Spetič Danica Pardo Zveza kulturnih organizacij Ilirska Bistrica Oblikovanje Edo Seleš Gostišče s prenočišči Danilo Grafična priprava Ilirska Bistrica StudioRolih Ilirska Bistrica Tisk Komunalno podjetje Ilirska Bistrica Lotos Postojna, januar 2005 Frizerski salon Mitja Ilirska Bistrica Dom starejših občanov Ilirska Bistrica le Banka Koper