134 Vrhniški razgledi Uvod V jugozahodnem delu Ljubljanskega barja in njegovega obrobja se razprostira lepa, geolo- ško zanimiva in geomorfološko zelo razgiba- na Podlipska dolina, ki se globoko zajeda v Polhograjske dolomite. Vleče se od Smrečja do največje barjanske reke Ljubljanice. Zna- na je po kulturnih in naravnih vrednotah, kot so soteska in slapovi potoka Pečnikarice, Pajsarjeva jama, župnijska cerkev sv. Brikcija na majhnem dolomitnem hribčku zgornjetri- asne starosti sredi naselja Podlipa, Podlipski vršaj, kvartarne terase ter po pojavih železa in sorazmerno bogatih nahajališčih železna- to boksitne rude. STEVO DOZET GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE Namen tega prispevka je predstaviti zaplete- no strukturno zgradbo, litološko (kamenin- sko) sestavo, glavne hidrogeološke značil- nosti in najbolj zanimive naravne vrednote Podlipske doline ter odkriti poglavitne geo- loške in druge dejavnike, ki so omogočili na- stanek teh struktur in plasti, geomorfoloških oblik ter mineralnih surovin. Kronološko so opisani glavni geološki dogodki, ki so največ prispevali h geološki zgradbi Podlipske doli- ne in jugozahodnega dela Barjanske kotline. Zaradi značilnega stratigrafskega razvoja in gospodarskega pomena so podrobneje pred- stavljene, litološko razčlenjene in z imenom 87. Podlipska dolina: pogled iz peskoloma Čelo proti Smrečju. V ozadju: desno Mrvcova domačija (Žitko), levo: Mihova domačija (Grbec). 135 88. Naselje Podlipa in rečica Podlipščica. podlipske plasti, označene in opisane boksi- tonosne in premogonosne srednje- in zgor- njekarnijske (»rabeljske«) sedimentne ka- menine. Precejšnja pozornost je posvečena tudi nekovinskim in kovinskim mineralnim surovinam. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI PODLIPSKE DOLINE Podlipska dolina je zelo razgibana geomor- fološka oblika, obdana s treh strani s hribi in oddaljena le nekaj kilometrov od Vrhnike. Izoblikovana je med Vrhniškim, Žirovskim in Polhograjskim hribovjem ob podlipskem pre- lomu in potoku Podlipščici, ki ima v svojem povirju izrazito hudourniški značaj. Slednja je v glavnem sledila coni pretrtih in zdroblje- nih kamenin ob podlipskem prelomu ter s svojo erozijsko močjo vseskozi poglabljala svojo strugo in širila dno doline. Podlipska dolina poteka približno v smeri severozahod- -jugovzhod in je okrog 12 km dolga. Široka je 100 metrov v zgornjem ter 300 m v srednjem delu. Pri Ligojni se naglo lijakasto razširi, tako da je na stiku z Ljubljanskim barjem (Fr- tica-Tičnica) široka okrog štiri kilometre. Leži med Staro Vrhniko, Ligojno in Smrečjem, ki so skupaj s Podlipo največja naselja na tem območju. Na južnem robu se Podlipska do- lina vzpenja bolj ali manj strmo v živoskal- nate griče in hribčke Tičnica (366 m), Čelo 89. Podlipska dolina: pogled iz Podlipe proti Ligojni. (365 m), Suša (423 m) Krošljev hrib (431 m), Žirovčev grič ali Rajna peč (656 m) in Smre- kovec (787 m), s severne strani pa je ta dolina bolj razrezana in razčlenjena, obrobljajo pa jo grički Kantala (344 m), Vogrinov vrh (381 m), Semlaški grič (412 m), Lipov grič (372 m), Špičasti grič (397 m), grička s kotama 355 m in 375 m, Koprivnik (551 m), Križevec (596 m) ter Križmanov vrh (503 m). Na severoza- hodni strani se Podlipska dolina strmo dviga vse do vrha Lavrovca (890 m), ki je njen naj- višji vrh nasploh. Podlipska dolina in Podlip- ščica, ki teče vzdolž doline, sta dobila svoje ime po naselju Podlipa, ki leži ob prometnici, ki vodi od Vrhnike proti Smrečju in še naprej proti Žirem. Zasnova doline je tektonsko-ero- zijska. Dokaz za to so ostanki pliokvartarnih rečnih teras na levem robu doline in zdroblje- na cona podlipskega preloma. Dno doline, v katerem je svojo strugo izdolbla Podlipščica, je prekrito s kvartarnimi usedlinami. Podlipščica in njeno porečje Podlipščica izvira pod zaselki Smrečja seve- rozahodno od Vrhnike. Prvi izvirčki se zač- nejo v Smrečju v grapi pod domačijo Plaznik, vendar je v severozahodnem zatrepu doline toliko strmih grap in izvirčkov, da se prava Podlipščica pravzaprav začne šele na dnu doline, od sotočja Smrekarjevega in Šuštar- jevega potoka naprej. Zaradi strmega pada in GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 136 Vrhniški razgledi velike količine vode ob neurjih v vseh grapah ima Podlipščica v svojem zgornjem delu izra- zito hudourniški značaj, saj se voda v strmih žlebovih pod Lavrovcem, Smrekovcem in Žirovčevim gričem spušča z veliko hitrostjo ter erozijsko močjo in se šele na dnu zlije v enoten ravninski tok. V povirju pod Smre- čjem sta najbolj vodnata Hleviški in Smreški graben. Veliko vodnatost in nepresušnost Podlipščice zagotavljajo številni izviri, po- točki in hudourniki. Po melioracijah, ki so se začele leta 1927, so vodo Podlipščice pod vrhom Krošljevega hriba (med domačijama Pečnikar in Petrovšek) postopoma usmerili v dva kanala: levega (severnega) po sredini doline in desnega (južnega) ob južnem robu doline pod Krošljevim hribom. Oba kanala sta usmerjena proti osamelcu Sinja gorica. Levi kanal je poimenovan Podlipščica, vanj pa se med drugim izlivajo Pajsarjev potok ali Pajsarica, Semlaški potok ali Semlaščica ter potoka in potočki iz Male in Velike Ligojne. Del podlipskega kanala, ki se napaja z ligojn- skimi potoki in potočki, nadaljuje svojo pot proti osamelcu Sinja gorica (328 m) pod ime- nom Črna mlaka, obkroži osamelec s severne in vzhodne strani, zavije proti jugu in se pod Sinjo Gorico izliva kot levi pritok v Ljubljani- co. Struga Podlipščice je dolga 11 kilometrov. Najpomembnejši levi pritok Podlipščice je Pajsarjev potok, ki priteče na dan pred vho- dom v Pajsarjevo jamo. Za Hleviščico se z de- sne strani izliva v Podlipščico še Pečnikarjev potok oz. Pečnikarica, ki je na svoji poti od izvira do izlitja v Podlipščico naredila globo- ko sotesko in slikovite slapove. Desni kanal, v katerega se izlivata potok Razorščica in sta- rovrhniški potok Perilo oz. Perilska voda, je poimenovan Tunjica, kartografi so ga pozne- je preimenovali v Lahovko, se južno od Sinje Gorice (na Tojnicah) izliva v Ljubljanico kot njen levi pritok. Razorščica izvira sredi str- min Razorja in se strmo spušča v Razorsko dolino, na kar se nedaleč od kote 297 m izliva v Lahovko. Na svoji poti od izvira do ravnine so hudourniška Podlipščica in njeni pritoki s seboj nosili večje zaobljene kamnite bloke, prod, pesek, melj, mulj in glino in z njimi za- 90. Podlipščica sredi Podlipske doline. 91. Na veliko erozijsko moč hudourniške Pečnikarice najbolj kažejo zaobljeni bloki glavnega dolomita v vrhnjem delu potoka (foto: Sonja Malovrh). 137 sipavali dolinsko dno vse do Verda in Bistre. Glavno zasipavanje je bilo v starejšem kvar- tarju. Posledica je bil nastanek podlipskega vršaja in različnih holocenskih usedlin. Podlipski vršaj. Kotlino južnega in jugo- zahodnega dela Ljubljanskega barja so v kvartarni dobi z obrobnih hribov zasipavali številni hudourniki, ki so vanjo prinašali in odlagali različen bolj ali manj zaobljen vršaj- ni material. Tako so na južnem robu barja, na prehodih iz ozkih dolin v barjansko ko- tlino majhne hudourniške reke Želimeljšči- ca, Iška in Borovniščica naredile vsaka svoj vršaj, ki so pod barjanskimi plastmi prodira- li še sorazmerno daleč naprej proti severu. Tudi Podlipščica je naredila svoj vršaj, ki pa je prodiral v smeri proti Vrhniki, Verdu in Bi- stri, kjer se je mešal z borovniškim vršajem. V Podlipski dolini zbirajo površinsko vodo in napajajo z njo podlipski vršaj sledeči vodoto- ki: Podlipščica, Lahovka ter Črna mlaka. Pro- dni zasip, ki ga je s seboj prinesla Podlipščica, je bilo mogoče določiti na podlagi podatkov številnih vrtin, ki so bile izvrtane v okviru raziskav za avtocesto, in raziskovalnih vrtin, izdelanih v okviru hidrogeoloških raziskav podtalnice borovniškega vršaja. Omenjene raziskave je opravil Geološki zavod Ljubljana (Mencej, 1990). Na osnovi podatkov vrtanja je precej natančno ugotovljena stara struga Podlipščice, ki je v pleistocenski dobi tekla iz Podlipske doline mimo Stare Vrhnike, med osamelcema Hruševico (310 m) in Sinjo gori- co (328 m) proti Bistri in se je vzhodno od Bi- stre združila s staro strugo Borovniščice, kjer se prodovi Podlipščice in Borovniščice pre- pletajo. Meja pleistocenskega podlipskega vršaja poteka tako po severnem robu Podlip- ske doline, mimo osamelca Sinja gorica, do sotočja Ljubljanice in Ljubije, nato 2 km ob Ljubljanici in 0,5 km vzhodno od sotočja Lju- bljanice in Bistre, kjer pride pod barjanskimi usedlinami v stik z vršajem Borovniščice. V zgornjem delu Podlipske doline je prodni zasip prekrit z do 2 m debelo plastjo meljne gline, med Sinjo Gorico in Vrhniko pa z okoli 10 m debelim prekritjem barjanskih usedlin. Debelina glinastega prekritja na sotočju Lju- bije in Ljubljanice je okoli 20 m, vzhodno od Bistre, kjer se stikata prodna zasipa Podlip- ščice in Ljubljanice, pa se zviša na 36 m. Naj- večja debelina prodnega zasipa Podlipščice je z vrtinami ugotovljena severno od Bistre, znaša pa okoli 43 m. Na območju prodnega zasipa Podlipščice je trdna podlaga navrtana na globinah od 20 m do 79 m, sestavljena je iz dolomita. Z laboratorijskimi raziskavami je ugotovljeno, da je prodni zasip Podlipščice slabo prepusten. Sestavljen je iz prodnikov triasnih kamenin, med katerimi prevladuje- jo karbonatni (apnenci, dolomiti) prodniki, veliko je prodnikov karnijskih peščenjakov in glinavcev, pojavljajo pa se še prodniki vul- kanskih kamenin (različni tufi) srednje- in zgornjetriasne starosti. Prevladujejo drobni prodniki. Za preskrbo s pitno vodo je podlip- ski vršaj manj pomemben. 92. Heterogeni holocenski prod v strugi Podlipščice nad Veharjevo domačijo. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 138 Vrhniški razgledi Kvartarne rečne terasne in sedimenti Pod- lipske doline. Podobno kot sosednje doline na obrobju južnega roba Ljubljanskega barja je tudi Podlipska dolina na jugozahodnem barju pliokvartarna tvorba, zapolnjena s kvartarnimi sedimenti. Značilno za obravna- vano dolino je to, da so rečne terase in njeni sedimenti na obeh bregovih slabo ohranje- ni. Tako je nad naseljem Podlipa ohranjena višja kvartarna terasa (pleistocen, würm), sestavljena iz debelega slabo sortiranega in zaobljenega heterogenega proda, v katerem prevladuje droban in srednji prod, neredki pa so tudi večji prodniki. V povirju Podlipske doline je würmsko (srednji kvartar) nasutje fluvioperiglacialnega drobirja največje, saj znaša 7 do 10 m. V severo-vzhodni smeri nje- gova debelina pada, tako da pod vasjo znaša le 2 m. Omenjeni prod izvira iz ledenodobnega nasutja in je kvartarne (pleistocen) starosti. Pajsarjeva kraška jama se nahaja v Pajsar- jevem kotu na JV koncu Podlipe, tik za Paj- sarjevo domačijo. Iz podzemlja priteka voda, ki je nekoč vrtela mlinsko kolo. Takoj, ko priteče iz hriba, si ustvari strugo, ki teče pod imenom Pajsarica naprej po naravni strugi in umetnem kanalu do izliva v Podlipščico. Pajsarjeva jama je vodoravna, dolga 555 m, globoka pa 20 m. Znana je po edinem naha- jališču dveh vrst sladkovodnih mikrobov: Hadzia fragilis stochi in Ingolfiella beatrice. Prvi je velik 5 mm, drugi je manjši, v dolži- no meri 2 mm. Posebnost Pajsarjeve jame so tudi bogate srebrne jamske prevleke, ki jih poznamo pod imenom »jamsko srebro«. Tvorijo jih drobceni mikrobi, ki jih je v Paj- sarjevi jami leta 2010 v svojem diplomskem delu obdelala Barbara Kovče. Pajsarjevo jamo je za Krajevno skupnost Podlipa-Smrečje leta 93. Vhod v Pajsarjevo jamo v tektonsko močno razkosanem in pretrtem srednje sivem cordevolskem dolo- mitiziranem apnencu za Pajsarjevo domačijo (Podlipa). 139 2013 opisala Sonja Malovrh. Sedanji lastnik domačije, kraške jame in bližnje okolice je kmetovalec Ignac Pajsar. Jama je nastala ob tektonskem kontaktu med severno ležečimi, zelo strmo odsekanimi plastmi iz spodnje- karnijskega (cordevol) debeloplastnatega diplopornega apnenca, dolomitiziranega apnenca in svetlosivega, skoraj belega masiv- nega debelokristalastega dolomita z diplopo- rami ter južno ležečimi zgornjekarnijskimi plastmi (jul) bledorumenega in bledomodri- kastega pelitnega tufa in rdečega glinenega skrilavca. Ob prelomnici se je zgodil vertikal- ni premik, pri čemer se je odsekani južni del kamenin pogreznil za okrog 100 m, skoraj do nivoja današnjega dna doline. Pri tem pa se je boksitni horizont tektonsko stanjšal na nekaj metrov. Pri dnu stene za Pajsarjevo domačijo je pre- cej zarušen in zakrit vhod v jamo. Ob vhodu je kamenina močno razklana in okrašena s subvertikalnimi razpokami različnih smeri. Jama je obiskovalcem dostopna samo prvih 30 m, potem preide v sifon in po nekaj me- trih v majhno kraško dvorano z jezercem, bolj podobnim kakšnemu kalu kot jezeru. Jama je v celotni dolžini dostopna samo pro- fesionalno opremljenim jamarjem. Soteska in slapovi potoka Pečnikarice so najmogočnejša naravna posebnost Pod- lipske doline. Leže v ozki in globoki dolini potoka Pečnikarice pod Žirovčevim vrhom med zaselkoma Podpesek in Mizni Dol (S. Malovrh, 2014). V ozki, globoki, temačni in skrivnostni soteski Pečnikarice so številni padci, previsi in razne skalnate ovire, zato voda v strugi nemirno teče in glasno žubo- ri. Soteska, ki je globoka več kot sto metrov, se proti vrhu vedno bolj oži. Pečnikarica je eden od najmočnejših hudourniških prito- kov Podlipščice, kar dokazujejo precej velike zaobljene skale dolomita v zgornjem delu njene struge. V spodnjem delu ima Pečnika- rica zelo majhen padec, ker teče po ravnini. 94. Največji slap potoka Pečnikarice in kronistka KS Podlipa-Smrečje Sonja Malovrh (foto: Jože Malovrh). V potočni strugi so lepo razgaljene vse ka- menine, ki gradijo hribčke južno od Podlip- ščice. Pečnikarica izvira v plastnatem sivem zgornjetriasnem dolomitu. Pod njim je pas, kjer se menjavajo dolomit ter temni, olivni in rumenosivi laporovci, prav na dnu doline pa so razgaljeni rdeči klastiti, ki pripadajo sre- dnjemu karniju. 95. Slapovi Pečnikarice, desnega pritoka Podlipšči- ce; plasti glavnega dolomita in Jože Malovrh (foto: Sonja Malovrh). GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 140 Vrhniški razgledi GEOLOŠKA ZGRADBA PODLIPSKE DOLINE IN OKOLICE T e k t o n i k a Gubanje in gube Gube so strukturne tvorbe, ki nastajajo pri gubanju zemeljske skorje zaradi velikih priti- skov iz določenih smeri, ki jih povzročajo go- rotvorni (orogenetski) procesi. Posamezna guba je sestavljena iz vbočenega (sinklinala) in izbočenega dela (antiklinala). Za nekatere dele mezozojske ere je bilo zna- čilno močno gubanje. Dosedaj zbrani po- datki jasno kažejo, da so gube na obrobju Ljubljanskega barja mlajše od mezozojskih gubanj in da so postkredne starosti. Ker tudi kvartarni barjanski sedimenti niso nikjer nagubani, lahko s precejšnjo zanesljivostjo sklepamo, da je gube na obrobju barja pov- zročilo terciarno gubanje. Iz rezultatov do- sedanjih regionalnih in detajlnih raziskav vemo, da je bilo slovensko ozemlje v dose- gu alpidske orogeneze. Znano je tudi, da se je alpidska orogeneza pričela ponekod že v mezozoiku, vendar se je glavnina Alpidov dvignila in nagubala v terciarni periodi. Prelamljanje in podlipski prelom V spodnjem pliocenu sta na slovenskem ozemlju nastopili tektonsko mirnejša faza in erozija, ki sta zemeljsko površje izravnavali (Premru, 1976, 1982, 2005). Sredi pliocena se je začelo obdobje tektonskega razlamlja- nja. Na območju južnega in jugozahodnega dela Ljubljanskega barja in obrobja so ugo- tovljeni prelomi s smermi severozahod-jugo- vzhod, sever-jug in sistemi prelomov bolj ali manj pravokotno na omenjeni smeri. Sledila so vertikalna in subvertikalna premikanja (dviganja, grezanja) ob naštetih pelomih. Nagubano zemeljsko zgradbo je prelomna tektonika vzdolž alpskih, dinarskih in drugih smeri razlomila v grude. Podlipski prelom, ki se vleče v dinarski smeri vzdolž Podlipske doline, je pomembna tektonska razmejitve- na črta v jugozahodnem delu Barjanske ko- tline, ki loči dve pomembni tektonski enoti, in sicer: vrhniško-cerkniško grudo in poljan- sko-vrhniške nize, pri čemer je slednja gruda narinjena na vrhniško-cerkniško. Pomembna in izrazita je tudi alpska prelomnica s smerjo zahod-vzhod iz Podlipe do Ligojne. Pravi po- tek in pomen teh dveh prelomnic zakrivajo kvartarne usedline Podlipske doline, proti severozahodu pa žirovsko-idrijski nariv. Zna- čilno dinarsko usmerjeni prelomi na južnem obrobju barja se pod debelimi kvartarnimi naplavinami nadaljujejo proti jugozahodne- mu in zahodnemu robu barja. Narivanje Narivanje je proces, pri katerem pride zaradi bočnih pritiskov najprej do gubanja in pre- lamljanja, potem pa do naleganja bližnjih in oddaljenih plasti na primarne nepremaknje- ne kamnine. Na splošno se narivajo starej- še plasti čez mlajše. Izhodišče narivanja sta torej gubanje in razlamljanje. Po odložitvi eocenskega fliša je na ozemlju Slovenije pri- šlo do gubanja, narivanja in prelamanja, pri čemer je nastala deloma luskasta in delno grudasta zgradba. Luske so bile pozneje še dodatno razkosane s prelomi. Narivanja so se dogajala v različnih geolo- ških obdobjih. Do narivanja v Dinaridih je prišlo med srednjim in zgornjim eocenom, torej v starejšem terciarju. Ozemlje Dinari- dov se je najprej nagubalo, zatem pa nariva- lo v smeri od severovzhoda proti jugozaho- du. Nastala je dinarska narivna zgradba, ki sestoji iz več narivov in lusk. Obravnavano ozemlje pripada po Premruju (1982) krim- skemu narivu, ki ga sledimo od Borovnice, Krima in Tomišlja do Ribnice na Dolenjskem na jugu, proti severu pa ga opazujemo na barjanskih osamelcih Kostanjevica, Brdo (Bevke), Blatna Brezovica in Sinja Gorica. 141 Na območju Podlipske doline in Ljubljan- skega barja se stikata dve veliki tektonski enoti, Posavske gube, ki gradijo ozemlje severne Slovenije, in Dolenjsko-notranjske mezozojske grude, ki sestavljajo predele južne Slovenije. Dolenjsko-notranjske mezozojske grude Gubanje, prelamanje, pogrezanje, dviganje in narivanje so bili podlaga za kosanje mezo- zojskega kraškega ozemlja južne Slovenije v grude, ki jih je Buser (1974) poimenoval Do- lenjsko-notranjske mezozojske grude. Podlipsko dolino omejujejo štiri tektonske enote: na vzhodu tektonska udorina Lju- bljanskega barja, na zahodu idrijsko-žiro- vsko ozemlje, na severu poljansko-vrhniški nizi in na jugu vrhniško-cerkniška gruda. Na severnem območju prevladujejo tektonski elementi vzhod-zahod, na južnem pa dinar- ska smer (severozahod-jugovzhod). Vrhniško-cerkniška gruda. Nekateri avtorji označujejo vrhniško-cerkniško grudo kar Logaška planota, drugi jo imajo za zahodno krilo borovniške antiklinale, tretji pa za Lo- gaško-bloško planoto. Vrhniško-cerkniška gruda je omejena z vseh strani s prelomi (Pleničar, 1970; Buser, 1974). Severna meja proti poljansko-vrhniškim nizom zaradi kvartarnega prekritja Podlipske doline še ni točno ugotovljena, poteka pa vzdolž te doli- ne. Vrhniško-cerkniška gruda je v zahodnem delu sestavljena iz krednih in jurskih karbo- natnih kamenin, vzhodni predel, ki vključu- je tudi Podlipsko dolino, pa gradijo zgornje- triasne karbonatne kamenine, ki se končajo s pisanim karnijskim karbonatno-klastičnim in norijsko-retijskim karbonatnim sedimen- tnim zaporedjem. Poljansko-vrhniški nizi segajo na raziskano ozemlje v okolici Ligojne (Pleničar; 1970; Bu- ser, 1974; Grad & Ferjančič, 1976). Po mnenju večine avtorjev zavzema ta tektonska enota ozemlje do preloma, ki poteka po Podlipski dolini. Južno mejo poljansko-vrhniških ni- zov predstavljajo prevrnjene plasti pri Ligoj- 96. Zgornjetriasni plastnati razlomljeni in zdrobljeni glavni dolomit v kamnolomu Čelo pri St. Vrhniki, norij. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 142 Vrhniški razgledi ni. Na območju Ligojne so omenjene plasti prišle pri narivanju v obrnjen položaj in se prelomile. Proti severozahodu se južne meje ne da točno določiti. Možno je, da južno mejo predstavljajo prevrnjene plasti in nariv- no-luskasta zgradba pri Ligojni ali pa prelom pod aluvialnini naplavinami po Podlipski do- lini. Zgornjeladinijski in karnijski skladi na južni strani preloma, ki poteka skozi Ligoj- no, pripadajo že južnoležeči tektonski enoti vrhniško-cerkniške grude. Mlajšepaleozojski in spodnjetriasni skladi, ki so na barjanskih osamelcih narinjeni na zgornjetriasni glavni dolomit, pripadajo najverjetneje še poljan- sko-vrhniškim nizom. Narivanje pri Ligojni in na barjanskih osamelcih se je vršilo s se- vera, severovzhoda in mogoče tudi severoza- hoda. Skladi so prišli pri tem v obrnjen polo- žaj in so se delno prelomili. Poznejši prelomi so to nagubano narivno ozemlje spremenili v še bolj zapleteno zgradbo. Na zahodnem robu barja sledimo na mnogih mestih, še zlasti v karnijskih plasteh, jasno nagubano zgradbo, kjer si sledijo številne manjše in ve- čje sinklinale in antiklinale. Plasti potekajo v glavnem od zahoda proti vzhodu (alpska smer), vendar je ponekod izmerjena tudi dinarska smer struktur (severozahod-jugo- vzhod). Gosta mreža manjših prelomov in narivanje sta na mnogih mestih doprinesla k razkosanju in drobljenju zlasti karbona- tnih bolj ali manj zrnatih kamenin (dolomi- tizirani apnenci in dolomiti), in na ta način omogočila lažje izkoriščanje teh kamenin za različne gradbene materiale. Tako so v triasnih dolomitih ter v triasnih in jurskih apnencih na zahodnem, jugozahodnem in južnem robu Ljubljanskega barja odprti šte- vilni peskolomi ter kamnolomi gradbenega in okrasnega kamna, ki obratujejo še danes. Barjanska kotlina. Prostrana mlada tekton- ska udorina Ljubljanskega barja je nastala pred dvema milijonoma let. Njen nastanek sta pogojevala prelomna tektonika in pogre- zanje tal, ki sta prisotna še danes. Stratigrafske vrzeli Stratigrafska vrzel predstavlja prekinitev se- dimentacije v določenem časovnem intervalu in kaže na odsotnost kamenin v geološkem stolpcu, ki bi v tem intervalu morale biti pri- sotne, pa ji ni, bodisi zaradi tega, ker niso bile nikoli odložene, ali pa so bile odstranjene z erozijo. Stratigrafske vrzeli so v glavnem po- sledica tektonskih premikov, ki ustrezajo do- ločenim tektonskim fazam in so povzročile nastanek obsežnega kopna, rdečih boksitnih ilovic in boksitov ter železnatih skorij. V Pod- lipski dolini je bila najbolj izrazita karnijska stratigrafska vrzel med spodnjo (cordevol) in srednjo (jul) karnijsko podstopnjo. Karnijska stratigrafska vrzel – karnijsko ko- pno. Na meji med cordevolom in julom je bilo v slovenskem prostoru čutiti prva kar- nijska premikanja, ki jih je Tollmann (1966) imenoval mladolabinska, Ramovš (1971) pa staroslovenska orogenetska faza. Marsikje v Sloveniji je nastalo kopno s pojavi bolj ali manj intenzivne paleokarstifikacije z bo- ksitnimi sedimenti. Vsi izdanki karnijskih boksitov v Podlipski dolini se pojavljajo na kontaktu diplopornih karbonatnih kamenin (cordevol) in laporno glinenega karnijskega Golčevega člena (jul), kar kaže, da je sedi- mentacijska vrzel med njima majhna, tako da po primerjavi s sosednjimi razvoji, ki so dobro dokazani s fosili, lahko z veliko goto- vostjo trdimo, da je karnijsko kopno v jugo- zahodnem delu Barjanske kotline obstajalo le nekaj več kot milijon do največ dva mili- jona let. Vulkanizem Karnijski vulkanizem. V Podlipski dolini je bil prisoten srednje- in zgornjekarnijski (jul in tuval) vulkanizem, ki je poseben po tem, da takrat ni bilo izlivov lave. Karnijski vulka- ni so bruhali le vulkanski pepel in prah, ki se je usedal na zemeljsko površje in se sprejel v vulkansko kamenino, ki jo imenujemo tuf. 143 Najdene primarne vulkanske kamnine v karnijskih plasteh nam dokazujejo, da so pri nas v Sloveniji bruhali vulkani tudi v karnij- ski dobi, niso pa bili tako razširjeni in de- javni kakor ognjeniki ladinijske dobe. Kar- nijski vulkanizem in tektonski premiki so na obravnavanem ozemlju povzročili močno diferenciacijo sedimentacijskega okolja in temu posledično veliko pisanost in pestrost sedimentov, tako v bočni kot navpični smeri že na majhnih razdaljah. Vložki vulkanskih kamenin oziroma tufov in tufitov v primer- javi z drugimi sedimenti ne predstavljajo v karnijskem stolpcu večjega deleža, vendar so intervali s tufi precej pogostni in se po- javljajo po celem litološkem stolpcu od za- četka jula, ko je obravnavano ozemlje bilo kopno, skoraj do konca karnijske dobe. S t r a t i g r a f s k e r a z m e r e Jugozahodno obrobje Ljubljanskega barja gradijo mlajše paleozojske (karbon, perm), mezozojske (triasne, jurske) ter pliokvartar- ne (pliocen, pleistocen, holocen) kamenine in usedline. Med omenjenimi kameninami prevladujejo v Podlipski dolini mezozoj- ski, natančneje triasni karbonatni sedimenti (dolomiti in apnenci), v skrajnem jugovzho- dnem delu Podlipske doline pa je, podobno kot drugod na Ljubljanskem barju, najbolj tipičen sediment bolj ali manj zaglejena bar- janska črnica. Najstarejše plasti na ozemlju, ki ga obrav- navamo, pripadajo t. i. permokarbonskemu kompleksu črnih klastičnih kamnin, ki ga prekriva skladovnica temnosivih karbona- tnih kamnin zgornjepermske starosti. V per- mokarbonskem kompleksu močno prevla- dujejo temni do črni sljudni kremenovi kon- glomerati, peščenjaki, glinavci in skrilavci molasnega tipa, ki so nastajali v obrobnem delu morskega bazena v območju delte, kjer je bil kontinentalni vpliv močnejši kot mor- ski, tako da ni bilo pogojev za karbonatno sedimentacijo. Iz mlajšega paleozoika (stari zemeljski vek) so na obrobju Ljubljanskega barja in na nekaterih barjanskih osamelcih ohranjeni temni do črni sedimenti molasne- ga tipa, ki so nastajali v plitvem šelfnem ba- zenu z močnim dotokom s kopnega. 97. Svetlosiv skoraj bel masiven debelozrnat cordevolski dolomit ob cesti Podlipa-Smrečje. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 144 Vrhniški razgledi Mlajšepaleozojske kamenine v Sloveniji je največ raziskoval Anton Ramovš (1978, 1996). Permski sistem, ki je trajal 65 milijonov let (290 do 225 milijonov let), je razdelil v tri dele: spodnji, srednji in zgornji. Več o pregle- du mlajše paleozojskih plasti v jugozahodnem delu Barjanske kotline je bilo predstavljeno v Vrhniških razgledih št. 1 (Ramovš, 1996). Ker v času med permom in triasom ni bilo posebnih tektonskih premikov in prekinitev v sedimentaciji (Dolenec, Dozet & Lojen, 2006), leže v obravnavanem delu Slovenije triasne plasti konkordantno na permskih. Gradijo ozemlje Kisovca in Gradišča južno od Vrzdenca, na površini pa se pojavljajo še v ožjem pasu med Gradiščem, Žažarjem, Ce- larji in Samijo. Triasna perioda je trajala 30 milijonov let (od 225 do 195 milijonov let). Najbolj pester razvoj spodnjetriasnih plasti imamo severno od Vrzdenca v okolici Korena (Ramovš, 1978), to je med Horjulsko dolino in dolino Gradaščice, na zahodnem obrobju barja pa izdanjajo med Lukovico in Logom. Spodnjetriasne plasti začenjajo s sivim lami- niranim dolomitom s stilolitnimi šivi. Nav- zgor sledi rumenkast in rožnat sljudnat dolo- mit s školjkami klarajami ter vodilno školjčno vrsto za spodnji trias Claraia clarai. Nad pe- ščenim dolomitom s klarajami leži značilen spodnjetriasni horizont, kjer se menjavajo ži- vopisani sljudni peščenjaki, peščeni laporov- ci in skrilavci s školjkami Anodontopora fas- saensis in vložki oolitnih apnencev s polžem Holopella gracilior in Natica sp., ki so jih svoj- čas uvrščali v srednji »werfen«. Na pisanih se- dimentih leži skladovnica sivega dolomita z redkimi tanjšimi vložki skrilavca, peščenjaka in ploščastega lapornega apnenca. V četrtem horizontu so temnosivi do črni ploščasti in plastnati apnenci z vmesnimi plastmi dolo- mita in gomoljastega laporovca s polži iz vrste Natiria costata, školjkami Costatoria costata in anelidnimi sledovi Rizocorallium striatum. Vrhnji peti horizont spodnjetriasnih skladov karakterizirajo glineni apnenci ter gomoljasti laporovci in laporasti skrilavci. V apnencih so majhne foraminifere Meandrospira pusilla, sledovi anelidov, Rhizocorallium striatum in polž Natiria costata ter tu in tam amoniti iz rodu Tirolites. Anizijski dolomit se kot starejši del srednje- triasne serije pojavlja v ozkem pasu med spo- daj ležečimi skitskimi in zgoraj ležečimi la- dinijskimi kamninami. Sledimo ga v ozkem pasu zahodno od Ligojne. Konkordantno na skitskih plasteh leži srednje triasni plastnati, drobnozrnati, ponekod drobnostromatolitni dolomit loferskega tipa, znan v starejši lite- raturi kot »mendolski« dolomit. V spodnjem delu je temen, navzgor pa postaja masiven in vse svetlejši do skoraj bel. Kroji se paralele- pipedsko. V bazalnih plasteh so tanki vložki skrilavega dolomitnega laporja. Nekoliko bolj pestro kot anizijske so razvi- te ladinijske plasti, ki gradijo ozemlje šir- še okolice Lesnega Brda in se vlečejo proti Velikem vrhu. Na površju izdanjajo v obliki lapornih skrilavcev z roženci, peščenjakov, temnih apnencev in laporovcev ter tufov tudi na obrobju Horjulske doline. V glinavcih je Ramovš (1996) našel in določil ladinijsko školjčno vrsto Daonella lomelli, ki je vodilna vrsta za langobardsko podstopnjo. Ta školjka je najdena tudi severno od Horjula. Spodnjekarnijske ali cordevolske plasti se na jugozahodnem obrobju Ljubljanskega barja pojavljajo v dveh razvojih: grebenskem apenčevem ter diagenetskem dolomitnem. Prevladuje dolomitni facies z ostanki alg Di- plopora annulata. Cordevolski dolomit je v glavnem masiven in le v vrhnjem delu slabo plastnat. Nastal je pri diagenezi diplopornega apnenca. Ima debe- lozrnato kristalasto strukturo, zaradi katere hitro razpada v dolomitni pesek. 145 Ker srednje- in zgornjekarnijske plasti Pod- lipske doline vsebujejo boksit in najbolj ka- kovosten premog, tj. antracit, so raziskane podrobneje. Ugotovljeno je, da gre v Podlipski dolini za poseben razvoj zaporedja srednje in zgornje karnijskih sedimentov, ki so v starejši literaturi označene z imenom »rabeljske pla- sti«, zato jih členimo in opisujemo znova. Podlipske karnijske boksitonosne in premogonosne plasti V Podlipski dolini je razgaljen poseben razvoj karnijskih plasti, ki obsega julsko in tuvalsko podstopnjo. Najlepše je razvit v profilu med Semlaškim gričem in Staro Vrhniko (Čelo) ter v profilih Podlipa-Pesek in Brežnik-Smre- čje. Podlipske plasti so sestavljene iz slede- čih litoloških členov in horizontov: 1 – semlaški boksitni člen z vložki skrilavega glinavca, tufa in premoga, 1a – dolomitna in apnenčeva breča ter brečasti dolomit, 1b – boksitna breča, 1c – boksitna glina in oolitni boksit, 1d – beli in rdeči boksit z vložki gli- navca in skrilavca, 1e – prvi tufski horizont; 2 – Golčev glineno-lapornati člen z vložki apnenca in premoga, 2a – drugi tufski hori- zont, 2b – tretji tufski horizont; 3 – Kozjekov spodnji klastični člen, 3a – Mrvčev lapornato-apnenčev horizont; 4 – smreški zgornji klastični člen; 5 – prehodne plasti (pas postopnega preho- da v glavni dolomit). 1. Semlaški boksitni člen (jul) Prvi člen podlipske formacije je poimenovan po Semlaškem griču. Bazalni litološki člen Podlipskih plasti z boksitom je namreč najbolj popolno razvit in razgaljen na Semlaškem gri- ču na severnem obrobju Podlipske doline. Sestavljen je iz štirih delov: spodaj so karbo- natne in boksitne breče, konkordantno na njih leže najprej rdeče gline in oolitni boksit, nato sledijo navzgor beli boksit ter vulkanski sedimenti v obliki zelenkastih tufov; normal- no nad tufi leži temnosivo do črno paralično- -glineno-lapornato zaporedje sedimentov z vložki premoga, prav na vrhu obravnavanega člena so rdeči boksiti in boksitne gline. 1a) Dolomitna in apnenčeva breča ter breča- sti dolomit. Nad talninskim belim debe- lozrnatim masivnim cordevolskim dolo- mitom leži okoli 10 do 16 m debel inter- val, sestavljen iz svetlosivega do belega, 98. Tektonsko-erozijski kontakt cordevolskih (spodnji karnij) in julskih (srednji karnij) plasti na lokaciji »Pri Štantu« ob cesti Podlipa-Smrečje. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 146 Vrhniški razgledi masivnega, močno razpokanega bolj ali manj karstificiranega brečastega dolomi- ta s kalcitnim, dolomitnim in limonitnim vezivom. Tu in tam začenja srednje kar- nijsko sedimentacijo apnenčeva breča z železnatim vezivom. Mestoma začenja srednjekarnijsko sedimentacijo apnenče- va breča z železnatim vezivom. 1b) Boksitna breča je sivkastorožnate do oranžnorumene barve. Sestavljena je iz 99. Bazalna julska (srednji karnij) karbonatna bre- ča z železnim skorjastim vezivom (lastnik vzorca Stanislav Vehar). kosov in drobcev svetlorjavega in oran- žnega rahlo hematitiziranega oolitične- ga boksita, vezanega s kriptokristalnim ali drobnopeščenim boksitnim matri- ksom oz. vezivom, v katerih opazujemo razpoke, zapolnjene s kalcitom, in zrna pirita. Debelina tega rudnega intervala znaša 3 m. 1c) Boksitna glina in oolitni boksit. V tem intervalu boksitnega člena so opekasto-, oranžno- in rjavordeča mestoma bolj in manj skrilava boksitna glina ter večje in manjše leče in plasti oolitnega, oolitične- ga in pizolitno-oolitnega boksita. Pizoliti so veliki od 1 do 5 mm. Debelina tega ru- dnega intervala je 14 m, pripada pa julski podstopnji. 1d) Bel in rdeč boksit z vložki glinavca in skrilavca. V tretjem intervalu boksitne- ga člena, debeline 15 m, prevladujeta siv do svetlosiv, kriptokristalen, oolitičen do ooliten beli boksit, in rdeč ooliten bo- ksit, ki se menjavata z 1 do 3 m debelimi 100. Boksitni izdanek na lokaciji »Pri Brenčiču« v Kajndolu. 147 vložki črnega glinenega skrilavca in zelo tankoploščastega glinavca. Najdebelejši plasti (3 m) črnih glinenih sedimentov sta v začetku in prav na vrhu tega rudne- ga intervala. V obeh so tudi poogeneli rastlinski ostanki. 1e) Prvi tufski horizont. Konkordantno na členu belega in rdečega oolitnega boksi- ta leži zelenkast pelitni tuf z vložki rdečih klastičnih kamenin (peščenjak, glinavec, skrilavec), nad njim pa je zelenkastosiv precej kompakten tufit z redkimi pizoliti. Ta paket tufov smo zaradi pomembnosti (vulkanska dejavnost) izdvojili kot pose- ben horizont, saj ga smatramo za ekviva- lent Mlakarjevega (1959, 1967) in Cigale- tovega (1978) mejnega dolomita. Debe- lina tufskega horizonta je 11 m. Skupna debelina semlaškega člena je 65 m. 2. Golčev člen črnih glinavcev in laporovcev z vložki premoga, tufov in apnencev Gre za ekvivalent julskemu bazalnemu apnen- čevemu členu, ki ga na Drenovem Griču se- stavljajo plastnati, temni pogosto črni, plo- ščasti in listnati glinavci in laporovci. Celotno kamninsko zaporedje začenja z okoli 4 m debelim horizontom črnega bituminoznega skrilavca, skrilavega glinavca in premogove- ga skrilavca z lečami črnega premoga, grafi- ta ter sledovi pirita in tufa. Navzgor sledijo črni ploščasti glineni sedimenti, ki pripadajo muljevcu in meljevcu z vmesnimi tankimi plastmi glinenega laporovca. V muljevcu po- gosto opazujemo paralelno laminiranost in pasnatost, v meljevcu pa navzkrižno plastna- tost. V spodnjem delu vsebuje ta člen nekaj vložkov črnega plastnatega gostega apnenca z vmesnimi plastmi črnega tankoploščastega skrilavega laporovca in glinavca. Konkordan- tno na opisanih glineno-lapornih plasteh leži 13 m debel paket sivkastozelenih pelitnih in zrnatih tufov, ki jih izdvajamo kot drugi tufski horizont. Tuf drugega horizonta je bolj ali manj kompakten. Kroji se listasto in ploščasto; redkeje ima školjkast lom. V naj- nižjem delu je drobnozrnat in vsebuje redke vložke rjavkastega in rumenkastega tufita. Na drugem tufskem horizontu je okoli 24 m debel paket enakih kamenin kakor pod tufom. Navzgor sledi okoli 2 m črnega pre- mogovega skrilavca in črenega premoga, nad njim pa 24 m debel interval spodaj temnosi- vega meljevca z belimi pikami, zgoraj pa ru- menkastega in rjavkastega glinavca. Na vrhu črnega glineno-lapornega člena je 11 m debel interval sivozelenega pelitnega in zrnatega tufa, ki smo ga označili kot tretji tufski ho- rizont. Debelina črnega glineno-lapornega člena z vložki apnenca in dvema tufskima horizontoma je 94 m. 3. Kozjekov (spodnji klastični) člen (jul) Normalno na laporno-glinenem členu (Gol- čev člen) leži zaporedje sedimentov, sesta- vljeno iz pretežno zelenkasto-, rumenkasto- in rjavkastosivih, drobno- do zelo debelozr- natih peščenjakov in meljevcev ter različno rdečih laporovcev z iverasto krojitvijo in pe- litnih različno trdih zelenkasto in modrika- stosivih tufov. Med peščenjaki prevladujejo tufski, ponekod pa niso redki tudi čisti kre- menovi in jaspisno-kremenovi peščenjaki. Vezivo v peščenjakih je kriptokristalno do zelo drobnozrnato. Kremenovi peščenjaki so navadno močno prekristaljeni. V peščenja- kih se dobijo nedoločljivi poogleneli rastlin- ski ostanki. 3a) Mrvčev lapornato-apnenčev horizont. Na severnem robu Podlipske doline je v useku za kmetijo Pri Mrvcu razkrit v vijolič- nordečem glinenem skrilavcu, peščenjaku in konglomeratu od 3 m do 10 m debel vlo- žek temnosivega močno lapornega gostega in zelo drobnozrnatega lapornega apnenca z neznatno peščeno in meljasto primesjo kremena in muskovita. V kamenini so redki GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 148 Vrhniški razgledi črni intraklasti in peleti. Poleg plasti apnenca dobimo v tem sedimentnem horizontu tudi plošče temnosivega in sivega apnenčevega laporovca. Rdeči klastiti na Mrvčevem lapornim-apnen- čevem členu pripadajo spodnjemu klastič- nemu členu podlipske formacije. Sestavljajo dno Podlipske doline in so večinoma prekriti s kvartarnimi usedlinami, kjer prevladujejo gline. Izdanjajo predvsem na severnem ob- robju doline in ponekod v strugi Podlipščice. Sestojijo iz različno rdečih dolomitnih lapo- rovcev, glinavcev in skrilavcev z nekaj vložki rdečih jaspisno-kremenovih peščenjakov in meljevcev ter vložkov pisanega kompaktne- ga peščenjaka in drobnozrnatega konglome- rata. Skrilavi rdeči glinavec ima poleg plošča- stega videza tudi iverasto krojitev, po kateri ga tudi najbolj prepoznamo. Pojavljajo se še različno trdi laporovci s školjkasto, lističasto in paličasto krojitvijo, ki vsebuje od 1 cm do 3 cm debele gomolje modrikasto-sivega go- stega apnenca, ki so jih nekateri raziskovalci imeli za dokaz o karnijskem vulkanizmu, v resnici pa so ti gomolji nastajali pri diagenet- skih procesih in gre za apnenčeve konkrecije v dolomitnem laporovcu. Debelina tretje- ga člena podlipskih plasti, ki po stratigraf- ski legi in litologiji odgovarja Cigaletovemu (1978) prvemu klastičnemu členu, se v smeri zahod-vzhod spreminja od 150 m do 200 m. 4. Smreški (zgornji klastični) člen (tuval) Zgornji člen tuvalskih rdečih klastitov je po- imenovan po kraju Smrečje, ki leži okoli 10 km severozahodno od Vrhnike. Zaporedje rdečih klastičnih kamenin je razkrito ob cesti Šentjošt-Smrečje na nekaj sto metrov dolgem odseku ceste nad kmetijo Šelovec. Karakte- rizirajo ga različno rdeči laporovci z vložki apnenca, tufa, peščenjaka, breče in dolomita. Debelina celotnega člena znaša okoli l70 m, ki pa je, če upoštevamo tektonske premike, precej manjša. Začenja s paketom pasnatega apnenca in sestoji iz sledečih sedimentnih in- tervalov (od spodaj navzgor): - Srednje do temnosiv zrnat in gost, pla- stnat in pasnat apnenec z vložki rumen- kastosivega in sivkastorumenega pelitne- ga tufa. Debelina 8 m do 10 m. - Rumenkastosiv in sivkastorumen pelitni tuf z iverasto krojitvijo in vložki plošča- stega bledozelenega in rumenega kom- paktnega zrnatega tufa ter vijoličastega laporovca z iverasto krojitvijo. Debelina 17,5 m. - Debeloplastnat pasnat temnosiv gost apnenec in srednje siv zrnat apnenec z vložki temnega laporovca. Debelina 12 m. - Različno rdeč (pretežno vijoličastordeč) laporovec z iverasto krojitvijo ter redkimi 101. Mrvčev horizont: srednje temno siv plastnat la- pornat apnenec in laporovec (podlipska formacija) ter lastnik kmetije »Pri Mrvcu« Franc Žitko. 149 različno debelimi vložki temnordečega ploščastega ali plastnatega pisanega ja- spisno-kremenovega peščenjaka in red- keje tufa. Debelina 25 m. - Temnosiv do črn drobnozrnat gost, pone- kod gomoljast apnenec ter črn glinavec in laporovec. Debelina 7,5 m. - Rdeč srednje kompakten laporovec z vlož- ki temnordečega pisanega jaspisno-kre- menovega peščenjaka. Debelina 12, 5 m. - Debeloplastnat in ploščast, srednje siv do rožnatosiv, pasnat, precej pretrt in pone- kod naguban apnenec. Debelina 7,5 m do 10 m. - Zelenkasto-, modrikasto-, rumenkasto- in oranžnosiv pelitni tuf z vložki različno rdečega laporovca, vsi z iverasto krojitvi- jo. Debelina 12,5 m. - Pretežno temnordeč laporovec z redkimi tankimi vložki trdega jaspisno-kremeno- vega peščenjaka. Debelina 12, 5 m. - Debeloplastnat pasnat debelozrnat apne- nec in temnosiv gomoljast gost apnenec. Debelina 17,5 m. - Prav na vrhu skladovnice je interval različ- no rdečih (vijoličastordeč, opekastordeč, temnordeč) laporovcev z drobno para- lelepipedsko in iverasto krojitvijo ter z različno debelimi plastmi bledosivega in bledorumenega različno debelozrnatega jaspisno-kremenovo-dolomitnega v zgor- njem delu, v spodnjem delu pa jaspisno- -kremenovo-apnenčevega peščenjaka do zelo drobnozrnatega brečo-konglomera- ta. Debelina 35 m. 102. Rdeči zgornjekarnijski (tuval) klastiti ob cesti v Smrečju; podlipska formacija, smreški člen (rdeč zgornji klastični člen). GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 150 Vrhniški razgledi 5. člen: Prehodne plasti – pas postopnega prehoda v glavni dolomit (tuval) Pisana sedimentacija pretežno rdečih kla- stitov smreškega člena prehaja navzgor v skladovnico 5. člena, kjer se menjavajo sivi do srednje temnosivi dolomiti in temne kla- stične kamenine, ki na vrhu preidejo v čisti (brez lapornatih vložkov) glavni dolomit, norijske starosti. Dolomitno-lapornato zaporedje 5. člena se- stavlja okoli 65 % dolomitnih plasti in 35 % klastičnih kamenin: gre za siv, temnosiv, siv- kastočrn in zelenkastosiv gost drobnozrnat in stromatoliten, ploščasti (3–15 cm) in pla- stnati (15–130 cm) dolomit s tankimi vložki sivkastočrnega, temnosivega, olivnosivega in zelenosivega, če je preperel, rumenkasto- sivega laporovca z iverasto krojitvijo. Poja- vljajo se tudi zelo redki tanki vložki temnosi- ve do sivkastočrne drobnozrnate dolomitne breče. Debelina pasu postopnega prehoda v zgoraj ležeči glavni dolomit se vzdolž Pod- lipske doline spreminja od 45 do 75 m. Zgornjetriasni norijsko-retijski dolomit, ki prevladuje v zgradbi južne Slovenije, pripa- da formaciji glavnega dolomita. Na površini ga sledimo v širši okolici Podlipe, na območju Drenovega griča ob cesti Drenov grič-Horjul ter na barjanskih osamelcih Sinja gorica, Bev- ke, Kostanjevica in Plešivica. Zgornjetriasni norijsko-retijski glavni dolomit je običajno gost do drobnozrnat, različno siv in debelo- plasnat. Njegova najbolj značilna lastnost je drobna laminiranost, kjer se menjavajo svetli in temni pasovi oz. lamine, ki tvorijo drob- no skorjasto stromatolitno teksturo. Kroji se drobno paralelepipedsko, tretja njegova posebnost so do 1 m debeli vložki onkoli- tnega dolomita, ki je sestavljen iz številnih okroglastih in ovalnih zrn s približno kon- centrično zgradbo, ki jih med seboj veže v kompaktno kamenino kalcitni in dolomitni cement. Koncentrične tvorbe, ki so jih neka- teri raziskovalci (Buser, 1965) zamenjavali z algami Sphaerocodium bornemanni Rothple- tz, imenujemo onkoide. Ker onkoidi nikjer ne kažejo organskih struktur, so v resnici sedimentne in ne organske tvorbe tipa Spha- erocodium (Dozet, 1991; Dozet & Ogorelec 103. Prehodne plasti v glavni dolomit ob cesti v Smrečju; podlipska formacija, 5. člen, tuval: menjavanje plasti temnega drobnostromatolitnega in drobnozrnatega dolomita ter olivnosivih do črnih laporovcev. 151 2012). V glavnem dolomitu se ponekod dobi- jo preseki srčastih školjk megalodontid. Med lupinarji najdemo tudi redke preseke polža iz vrste Worthenia solitaria, značilnega za zgornjetriasne plasti. Jurska perioda se je začela pred 195 milijoni let, končala pa pred 140 milijoni let. Jurske kamenine so na jugozahodnem obrobju Lju- bljanskega barja po razprostranjenosti zelo podrejene triasnim. Pas jurskih kamenin se vleče z Vrhnike prek Stare Vrhnike proti Ulovki, kjer sledi pasu glavnega dolomita s polžem Worthenia solitaria in preseki mega- lodontid. V jurskem pasu izdanjajo v južnem in jugozahodnem delu Barjanske kotline spodnjejurske ali liasne, srednjejurske ali doggerske in zgornjejurske ali malmske ka- menine. Spodnjejurska ali liasna skladovnica sestoji na obravnavanem ozemlju iz treh razvojev: v spodnjeliasnem delu so ponekod karbonatne breče (Krim, Mokrc), pri Bistri rjavosiv de- belokristalast dolomit, ponekod pa v liasnem stratigrafskem stolpcu opazujemo apnence z vložki dolomitov in algo Palaeodasycladus mediterraneus. Na krimsko-mokrškem ob- močju je za retijsko-liasno obdobje značilna formacija, ki je sestavljena iz srednje temnih apnenčevih in dolomitnih breč ter vložkov dolomita in apnenca. Retoliasne karbonatne breče prehajajo ponekod v dolomit ali črn apnenec. Debelina retoliasne formacije ne presega 350 metrov. V spodnjeliasnem pla- stnatem apnencu Mokrca in Krima nastopajo alge Palaeodasycladus mediterraneus. Sre- dnjeliasni del liasne skladovnice izpolnju- jejo temnejši plastnati apnenci z vložki fora- minifernih (Orbitopsella praecursor) in litio- tidnih (Cohlearites loppianus in Lithioperna scutata) apnencev. V litiotidnih apnencih so bogata nahajališča značilnih školjk, forami- nifer in alg. Najpomembnejši fosili v imeno- vanem apnencu so litiotidne školjke, ki so kamenotvorne. Zgornjeliasno skladovnico zapolnjuje zaporedje gostih plastnatih te- mnih marogastih apnencev. Med Bistro in Verdom leži konkordantno na liasnih plasteh več sto metrov debela skladovnica oolitnih apnencev, ki je poime- novana Verdski kompleks (Dozet, 2000) in vsebuje srednje jurske (dogger) in zgornje- jurske (malm) plasti. Večinoma gre za ma- sivne in le redko slabo plastnate, praviloma dobro sortirane oolitne apnence s številnimi foraminiferami in manj številnimi algami ter koralami in hidrozoji. V malmski skladovni- 104. Detajl vložka onkolitnega dolomita s koncen- tričnimi zrnci tipa »Sphaerocodium« v glavnem do- lomitu (norij) pri Veharjevi domačiji; lastnik vzorca Stanislav Vehar. 105. Detajl drobnostromatolitnega zgornjetriasnega dolomita v strugi Podlipščice pri Veharjevi domači- ji; lastnik vzorca Stanislav Vehar. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 152 Vrhniški razgledi ci je prišlo ponekod do okopnitve in nastaja- nja boksitov, ki delijo malmsko skladovnico v spodnje- in zgornjemalmski del. V dogger- ski skladovnici se v njenem spodnjem delu pojavljata foraminiferi Dictyoconus cayeuxi in Spiraloconulus perconigi, v zgornjem delu doggra in v spodnjem malmu pa foraminife- ra Protopeneroplis striata. Rahlo diskordan- tno na verdskem oolitnem kompleksu leži zgornjemalmsko zaporedje apnencev in do- lomitov z algo Clypeina jurassica. Apnenče- ve alge klipeine so v apnencu tako številne, da so kamenotvorne. Ob cesti od Vrhnike proti Logatcu in še naprej proti Planinskemu polju sledimo kredne pla- sti, ki pa so že izven okvirja naših raziskav in poročanja. Sicer pa se je kredna perioda za- čela pred 140 in končala pred 65 milijoni let. Kvartar Podlipske doline. Dno Podlipske doline prekrivajo pleistocenski nanosi ter ho- locenske usedline in naplavine, ki v različni debelini prekrivajo matično podlago. Matič- no podlago kvartarnih sedimentov sestavljajo v Podlipski dolini v veliki večini srednje in zgornjekarnijski (»rabeljski«) rdeči klastiti in le ponekod v najspodnjejšem delu doline organske usedline ali »polžarica«. Pleistocen- ski (starejši kvartar) nanosi so pretežno pe- ščeno-prodnati, holocenske (mlajši kvartar) usedline in naplavine pa so peščeno-melja- sto-glinene in podrejeno organske. Na ob- močju med Malo Ligojno, Blatno Brezovico in Sinjo Gorico so se holocenske naplavine več ali manj izmešale z matično šotno pod- lago. V pleistocenu je Podlipščica s svojimi pritoki, podobno kot so to na južnem barju storile hudourniške reke Želimeljščica, Iška in Borovniščica, dodobra zasula svojo dolino z bolj ali manj zaobljenim kameninskim ma- terialom. Mostiščarsko jezero je zalilo samo spodnji in srednji del Podlipske doline, a se je od tod kmalu umaknilo. V Podlipski dolini je prodni zasip prekrit z do 2 m debelo plastjo meljne gline in najpogosteje zaglejene črnice, med Sinjo Gorico, Blatno Brezovico in Malo Ligojno pa z okoli 10 m debelim paketom ho- locenskih usedlin. Sicer pa v Podlipski dolini prevladujejo na površju sivkastorjava do sre- dnje temnosiva bolj ali manj zaglejena, melj- nato in peščeno glinasta ter glinena, slabo do zelo slabo prepustna mokrotna tla. MINERALNE SUROVINE PODLIPSKE DOLINE K o v i n s k i m i n e r a l i Železo – Celarje Na rudne izdanke med Celarji in Samijo v skrajnem južnem delu poljansko-vrhniških nizov kažejo predvsem precej zabrisani sle- dovi rudarjenja (stara rudarska dela, odvali) ter pisani in ustni viri. Iz Arhiva rudarskega glavarstva je razvidno, da je v Celarjih delo- val obrat, ki je bil v tem delu Barjanske ko- tline največji. To lokacijo so imenovali »Za rudo« ali tudi »V štolmih«, nahaja pa se v do- linici na pol poti med Celarji in Samijo, pod Strmim hribom (542 m), med drevesi sredi gozda. Ruda je oranžnorumena do rjava. Na- kopano rudo so vozili v plavž v Železnike vse do leta 1850. Po nekaterih virih je rudnik v Celarjih obratoval še okrog leta 1871. O rudarskih delih in železovi rudi na Strmem hribu visoko nad Celarčevo domačijo v Ce- larjih je pripovedoval raziskovalec opuščenih rudnikov Goran Schmidt, pisala pa leta 2013 Sonja Malovrh iz Smrečja št. 39. Sledovi nad Celarčevo domačijo kažejo, da je bilo na nad- morski višini 577 m do 598 m in razdalji 100 m narejenih več rudarskih rovov in jaškov, kolikor tolikor ohranjen in dostopen pa je le eden, dolg 38 m. Rovi so bili narejeni v pre- težno masivnem in kompaktnem apnencu in niso bili podprti. Na površini so ohranjeni še nekateri odvali s posamičnimi kosi železove rude. Še sedaj je ohranjeno tudi ledinsko ime področja rudarjenja. 153 106. Rov rudnika železove rude Celarje (foto: Goran Schmidt, leto 2011). 107. Zarušeno in zasigano čelo rudnika železove rude Celarje (foto: Goran Schmidt, leto 2011). GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 154 Vrhniški razgledi Ustni viri pravijo, da so med Celarji in Sa- mijo na začetku 19. stoletja še rudarili in v Celarčevi bajti prebivali rudarji, ki so v Smre- čje prihajali v glavnem iz drugih krajev. Na- kopano rudo so vozili iz rovov in prali »pri Grogu« (»Farbenhaus«). Pri pranju se je iz rude izločala rdečkastorjava barva, ki so jo v obliki prahu shranjevali in uporabljali pri pleskanju zunanjih hišnih coklov. Oprano rudo so potem tovorili s konji v Globočnikov plavž v Železnike, kjer so jo topili že od 14. stoletja dalje. Železovo rudo so v Globočni- kov plavž v Železnikih vozili tudi z Lesnega Brda, Veharš in Vrzdenca. V tem času je bilo v rudnem celarskem območju več kmetij. Vse so pripadale gospodarju Celarcu, ki pa se je zapil in posestvo leta 1850 razprodal. Kemična analiza vzorcev rude, vzetih na ob- močju orudene cone med Celarji in Samijo, (Berce, 1956) je pokazala, da ruda vsebuje 85,93 % Fe2O3, 2,02 % TiO2, 1,33 % SiO2 in ima žaro igubo 11,23 %. Glinice v rudi ni bilo zaznati, ker so vzorčevani samo lečasti in skorjasti vložki iz skoraj čistega železa. Za- loge rude so v obravnavani orudeni coni oce- njene na nekaj deset tisoč ton, tako da je tu šlo le za lokalno nahajališče železove rude. Po pripovedovanju Janeza Kogovška st. iz Celarjev št. 54 so Avstrijci pred prvo svetov- no vojno izkopali v dolinici nedaleč od Ce- larčeve domačije še en raziskovalni rov, dolg okoli 70 m. Narejen je bil v skalnatem terenu, tako da se je po njem dalo normalno hoditi in ni potreboval lesenih opornikov. Rudarji so z rovom prišli do orudenih rjavih kamenin, vendar je bilo v njih precej ilovnate jalovine in premajhna količina rude, zato so dela v raziskovalnem rovu, ki ga je vodil avstrijski »štajger«, leta 1912 ustavili. Rov so kopali najeti domačini. Tudi ta rov je sedaj nedo- stopen, saj je vhod v rov zasut, povrh pa so ga prerastle smreke. Izkopanega materiala iz opisanega raziskovalnega rova niso odvažali v Železnike. Po Kossmatovem mnenju (1905) naj bi bila železova ruda pri Celarjih in drugod v oko- lici Horjula odplavljena preperina rjavordeče rude železnatega oolitnega boksita. Po na- šem spoznanju gre v Celarjih za pojave žele- zove rude, ki se v tem delu Slovenije pojavlja v zgornjepermskih črnih apnencih in laporjih v obliki žil. Orudenje z limonitom je sledilo zdrobljenim conam ob prelomih; raztopine, iz katerih se je železo izločilo, pa pripadajo najverjetneje ladinijskemu vulkanizmu. Rudarjenje v Podlipski dolini je zamrlo po tem, ko je v slovenskem železarstvu prišlo do spremenjene tehnologije. Takrat so namreč pri nas metalurgi pri pridobivanju železa pre- šli od peči na lesno oglje, na plavže in koks, kar je zahtevalo večjo količino rude, ki pa je v majhnih rudiščih, kot so Celarje, Veharše, Le- sno Brdo, Vrzdenec, Horjul in Golo, ni bilo. Železnati boksiti Podlipske doline Boksit je najpomembnejša ruda, iz katere pridobivamo aluminij, ki je najbolj razširjen element v zemeljski skorji. Boksit je sedimen- tna kamenina rdečerjave, rumenkastosive do svetlosive barve, sestavljena iz aluminijevih oksidnih in hidroksidnih mineralov, kot so gi- bbsit ali hidrargilit, boehmit in diaspor, kate- rim so primešani tudi številni drugi minerali.108. Boksitna ruda z Lipovega griča. 155 Oblika pojavljanja boksitov. V Podlipski do- lini so ležišča karnijske rdečerjave boksitne rude nanizana ob kontaktu belih do srednje- sivih cordevolskih diplopornih karbonatnih kamenin (apnenec, dolomitizirani apnenec, dolomit) in rdečih julsko-tuvalskih (»rabelj- skih«) klastičnih sedimentov (peščenjak, me- ljevec, skrilavi glinavec, konglomerat) v smeri vzhod-zahod od Kantale pri Ligojni do Štanta pri Podlipi. Več kot 7,5 km dolg in 50 do 200 m širok boksitni pas sledimo po vrhovih gri- čev, ki se dvigajo ob severnem robu Podlipske doline. V tem pasu je ugotovljeno šest večjih leč boksita, in sicer: Semlaški grič, Lipov grič, Špičasti grič, Podlipa-Križmanov vrh, »Pri Brenčiču« (Kajndol) ter »Pri Štantu« (Podli- pa). Naj omenimo še pojave boksitne rude na Kantali in pri Mali Ligojni. Večje boksitno ležišče je odkrito še na Taboru (801 m) oz. v Mrzli grapi pri Suhem dolu blizu Lučin. Gre za osamljeno lečo oz. ležišče boksita, ki je precej oddaljeno od naštetih boksitnih ležišč in pripada vrhniško-poljanski tektonski enoti. Karnijski boksiti ob severnem robu Podlipske doline imajo obliko lečaste plasti, ki se v smeri vzhod-zahod tanjša, na Semlaškem, Lipovem in Špičastem griču odebeli, v smeri od Podlipe proti Smrečju pa celo izklini. Geološka in rudarska raziskovalna dela. Boksitni pas Podlipske doline v času pred prvo svetovno vojno ter v času med prvo in drugo svetovno vojno ni bil resneje raz- iskovan niti ni bila pridobivana boksitna ruda. Detajlne geološko-rudarske raziskave je opravil šele Geološki zavod Ljubljana v letih l963 in 1964. Takrat so skartirani vsi boksitni izdanki v tem območju. Istočasno s kartiranjem so vzeti vzorci za kemične ana- lize. Najbolj podrobno sta raziskani ležišči boksita na Semlaškem in Lipovem griču. Na tem območju je za potrebe detajlnega geolo- škega kartiranja narejena detajlna geodetska izmera v merilu 1 : 2000. Tu je bilo narejenih 345 razkopov. V razkopih je bilo izvedeno vzorčevanje in opravljene tehnološke razi- skave štirih kompozitnih vzorcev. Na Semla- škem griču je bilo izvrtanih 5 vrtin, na Lipo- vem griču pa le ena. V drugih ležiščih je le ponekod opaziti sledove nekdanjih razisko- valnih del, opravljeno pa je bilo vzorčevanje boksita za različne laboratorijske preiskave. Kemična sestava podlipskih karnijskih bo- ksitov je slabo raziskana. Še največ kemičnih analiz je narejenih v ležiščih Semlaški grič, Lipov grič, Špičasti grič ter Brenčič (Podlipa). Iz rezultatov kemičnih analiz je samo razvi- dno, da se vsebnost merjenih komponent v boksitnih ležiščih zelo spreminja tako v verti- kalni kot horizontalni smeri ter da podlipska železnata boksitna ruda vsebuje največkrat preveč kremenice in tudi železa, da bi bila ob trenutni tehnologiji uporabna za gospo- darno pridobivanje glinice. Ker pa ponekod vsebuje tudi do 50 % in več železovega oksida (Fe2O3), so obravnavano boksitno rudo ne- koč uporabljali za pridobivanje železa. N e k o v i n s k i m i n e r a l i Premog Premog je skupno ime za vrsto fosilnih tr- dnih goriv, ki so nastajali v obdobju pred 400 do 40 milijoni let iz odmrlih rastlin in živali, ki so se v anaerobnih pogojih, tj. brez pristo- pa kisika, najprej spremenile v šoto in nato 109. Različki boksita Podlipske doline. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 156 Vrhniški razgledi bolj ali manj pooglenele oz. dozorele v pre- moge. Proces nastajanja premogov se začne v močvirju, v katerem ostanki dreves in drugih rastlin potonejo v blato, nanje pa se odlagajo in kopičijo različni sedimenti. Zatem se vrsti- jo dolgotrajni procesi pooglenevanja ali kar- bonizacije, ki poteka v anaerobnih pogojih (brez prisotnosti bakterij) pri povečanem pri- tisku in zvišani temperaturi. Značilnost teh procesov je odsotnost kisika. Organski ostan- ki v procesu karbonizacije kopičijo ogljik in se spreminjajo v premog. Stopnja karboni- zacije je bila najvišja pri antracitu, potem pri črnem premogu, najmanjša pa pri lignitu, pri katerem je še ohranjena lesna struktura. Razširjenost karnijskega premoga oz. an- tracita. Na obrobju Ljubljanskega barja je si- cer več nahajališč črnega premoga s prehodi v antracit, vendar so vsa nahajališča zavoljo neznatnih količin in zapletenih tektonskih razmer gospodarsko nepomembna. Najpo- membnejše raziskave in odkritja premogove substance sežejo v sredino 18. stoletja, ko so avstroogrski in slovenski geologi raziskovali na Slovenskem kar na 70 lokacijah na Gorenj- skem, v osrednji Sloveniji in na Štajerskem. Na obrobju barja so ugotovljeni tudi pojavi karnijskega premoga v Podlipski dolini. Podlipska dolina. Premog (antracit, črni premog) se pojavlja v »spodnjerabeljskih« (jul) plasteh v obliki tanjših vložkov. Debeli- na in razprostranjenost premogovih plasti se po dolžini in širini hitro spreminja. Ponekod preide premogov sloj v skrilavce. Tanjše, go- spodarsko nepomembne plasti premoga se pojavljajo v stranski dolinici Podlipske doli- ne zahodno od Ligojne. V tem delu so med prvo svetovno vojno izkopali dva rova, dolga več kot 100 m. Po pripovedovanju domači- nov so zadeli na neznatne količine premoga v črnem laporno glinastem skrilavcu, ki ga dobimo tudi na odvalu. Podlipski glinokop Žabja vas-Podlipa. Sta- rejši krajani se še dobro spominjajo, da je imela Podlipa pred drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej tudi svoj glinokop. Naj- več o podlipskem glinokopu nam je povedala Podlipčanka Merlak Rozi iz Podlipe št. 60. Glinokop v Podlipi se je razprostiral na štirih parcelah, njihovi lastniki pa so bili župnišče ter Podlipčani Urh Jakob, Jereb Franc in Jur- ca Stane. Glino so kopali ob severnem robu glavne ceste, tik ob severnem robu Podlip- ščice, kjer je sedaj betonsko košarkarsko in rokometno igrišče, ter vzhodno od igrišča v območju prej naštetih parcel. Glinokop je bil odprt 5. avgusta 1977, obratoval pa je do za- prtja vrhniških opekarn. Izkopano glino in ilovico iz Žabje vasi so morali v vrhniških opekarnah mešati s sivo mastno barjansko glino, da je bila uporabna za žganje zidakov, ne pa tudi za strešnike. Uporabljali so jo tudi pri sušenju holocen- ske jezerske gline. Pliokvartarno podlipsko glino in ilovico so kopali delavci iz vrhniških opekarn, v Kotnikovo opekarno pa so jo pre- 110. V Žabji vasi (Podlipa) so nekoč vrhniške ope- karne odprle glinokop, kjer so za svoje potrebe ko- pale pliokvartarno pobočno glino in ilovico. Glina, glinokopi in opekarne 157 važali najeti privatniki s svojimi tovornjaki. Vrhniške opekarne so ilovico iz podlipskega glinokopa plačevale lastnikom parcel po od- kopanih kubikih mineralne surovine. Kalinova družinska opekarna v Podlipi. Edina opekarna v Podlipski dolini je bila po- stavljena na južnem vznožju Lipovega griča v bližini kmetije Pri Mrvcu. Prvi lastnik Li- povega in Semlaškega griča ter ravninskega sveta pod njima je bil Kalin, čigar rod je izu- mrl. Njegovo posestvo je prešlo na Ludvika Ditriha, nato je ta svet kupil Gale iz Bistre. Žitkovi so del Kalinove posesti kupili leta 1838. O Kalinovi podlipski opekarni sem se pogovarjal z Janezom Žitkom, rojenim leta 1935 v Podlipi št. 19 (sedaj št. 3) in njegovim bratom Francem, rojenim leta 1936 na doma- čiji Pri Mrvcu. Kalinova družinska opekarna je bila posta- vljena v začetku 19. stoletja. Glinokop za Kalinovo opekarno je bil odprt na stiku do- linske ravnine in Lipovega griča. Za Kalinovo opekarno so kopali pobočno pliokvartarno srednje rjavo ilovico na južnem vznožju Li- povega griča. Rjava glina, ki so jo tu pridobi- vali, je bila drugačna od barjanskih glin tako po barvi in kvaliteti (imela je precej primesi) kot po okolju, v katerem je nastajala. Nasta- jala je s preperevanjem (razpadanjem) rde- čih, rjavih, oranžnih in rumenih karnijskih skrilavih glinavcev in meljevcev ter finozr- natih do drobnozrnatih tufskih sedimentov, medtem ko so barjanske gline usedlina jezer- skega izvora. Zaradi zrnatih primesi je bila pobočna glina primerna samo za izdelavo navadnih zidakov. Delo v Kalinovem glino- kopu in opekarni je bilo v celoti ročno. Leta 1850 je gospodar umrl, opekarna pri Mrvcu pa je po smrti gospodarja še isto leta prene- hala obratovati. Gradbeni in okrasni kamen Dolomitni pesek kopljejo v peskolomih na območju Vrhnike, Podlipske doline, v Bo- rovniški dolini ter na barjanskih osamelcih (Plešivica, Bevke, Babna gorica). Naravno (tektonsko) zdrobljen dolomit dobimo zlasti 111. Na področju med kmetijami »Pri Mrvcu«, »Pri Golču« in »Pri Kozjeku« sta nekoč obratovala družinska Kalinova opekarna in glinokop. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE 158 Vrhniški razgledi v glavnem dolomitu in v debelozrnatem ma- sivnem cordevolskem dolomitu, ki sta zelo drobljiva, prvi zaradi drobne paralelepiped- ske krojitve, drugi pa zaradi debelozrnate strukture. Dolomiti so naravno zdrobljeni v dolomitni pesek tudi v prelomnih conah in čelih narivov. V Podlipski dolini kopljejo do- lomitni pesek v kamnolomih Podčelo in Čelo, večje zaloge zdrobljenega glavnega dolomita pa sledimo med Podlipo in Podpeskom. Na južnem in zahodnem obrobju Ljubljan- skega barja je v mezozojskih kamninah več znanih kamnolomov gradbenega in okra- snega kamna. Najbolj znan in cenjen je bil podpeški gradbeni in okrasni kamen. Sre- dnjeliasni »litiotidni apnenci« so najbolj raz- galjeni, raziskani in uporabljani kot gradbeni in okrasni kamen v podpeškem kamnolomu na južnem robu barja, od koder se vlečejo v sto metrov širokem pasu proti Jezeru in pro- ti Ulovki. Okrasni in cenjeni so zlasti zato, ker vsebuje bele pasove litiotidnih školjčnih lupin, ki se lepo polirajo. Imeli so široko uporabo v gradbeništvu, kjer so znani kot 112. Opuščen peskolom gradbenega kamna Podčelo na območju Stare Vrhnike. podpečan in podpeški »marmor«, manj pa so jih uporabljali za pridobivanje žganega apna. Zelo ga je cenil in uporabljal naš slo- viti arhitekt Plečnik, ki je najbolj zaslužen za velik sloves barjanskega naravnega kamna. Podpeški kamnolom danes ne obratuje več. Marsikje v južni in jugozahodni Sloveniji uporabljajo kot okrasni kamen celo boksitno rudo. Največji kamnolomi v srednjejurskem oolitnem apnencu so na Verdu. Ta kamen so že od nekdaj pridobivali in uporabljali za gradnjo železniških nasipov. ZAHVALA Precej podatkov sem zbral na srečanjih in po- govorih s prebivalci Podlipske doline ter širše okolice. Za plodno sodelavo se lepo zahva- ljujem Sonji in Jožetu Malovrhu iz Smrečja, Francu in Janezu Žitku z domačije Pri Mrvcu v Podlipi, raziskovalcu starih rudarskih del Goranu Schmidtu, Ignacu Pajsarju iz Pajsar- jevega kota v Podlipi, Kogovšku Janezu st. in Janezu ml. iz Celarjev, Rozi Merlak iz Podlipe ter Stanislavu Veharju iz Smrečja. 113. Rjavordeč boksit kot okrasni kamen, vzidan v na- stopno ploščo stopnišča cerkve sv. Brikcija v Podlipi. 159 LITERATURA BERCE, B. 1956: Pregled železnih nahajališč LR Slo- venije. Prvi jugosl. kongr., 235–259, Ljubljana. BUSER, S. 1965: Geološka zgradba južnega dela Lju- bljanskega barja in njegovega obrobja. Geologija 8, 34–57, Ljubljana. BUSER, S. 1974: Tolmač lista Ribnica. Osnovna ge- ološka karta SFRJ 1 : 100 000. Zvezn. geol. zav., 62 str., Beograd. DOZET, S. 1991: Norian oncoids in the Main Dolo- mite of the Kočevje area. Rud. met. zbornik 38, 1, 79–95, Ljubljana. DOZET, S. 2000: Stratigraphy of the Verd oolitic lime- stone complex. Rud.-met. zborn. 47, 3-4, 245–254, Ljubljana. DOZET, S. & OGORELEC, B. 2009: Younger Paleozo- ic, Mesozoic and Tertiary oolitic and oncolitic beds in Slovenia – An Overview. Geologija 55, 2, 181–208, Ljubljana. DOZET, S., KANDUČ, T. & MARKIČ, M. 2012: A con- tribution to petrology of dark grey to black interbeds within Upper Permian and Triassic carbonate rocks in the area between Ljubljana and Bloke, Central Slo- venia. Geologija 55, 1, 117–140, Ljubljana. GRAD, K. & FERJANČIČ, L. 1974: Tolmač za list Kranj. Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Zve- zn. geol. zav., 70 str., Beograd. KOSSMAT, F. 1905: Überschiebung im Randgebiet das Laibacher Moores. Comptes Rendues 9, Congr. Geol. Intern. De Vienne, 509 s., Wien. MENCEJ, Z. 1990: Prodni zasip pod jezerskimi sedi- menti Ljubljanskega barja. Geologija 31/32, 517–548, Ljubljana. PLENIČAR, M. et al. 1970: Tolmač za list Postojna. Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Zvezn. geol. zav., 62 str., Beograd. PREMRU, U. 1976: Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija 19, 211–249, Ljubljana. PREMRU, U. 2005: Tektonika in tektogeneza Slove- nije. Geološka zgradba in geološki razvoj Slovenije. Geol. zav. Slov., 518 str., Ljubljana. RAMOVŠ, A. 1971: Tectonische Bewegungen in der Trias Sloweniens (NW Jugoslawien). 1. Simp. o oro- gen. faz. u prostoru Alpske Evrope, 20–34, Beograd. RAMOVŠ, A. 1978: Geologija. Univerza v Ljubljani, 197 str., Ljubljana. RAMOVŠ, A. 1996: Pregled zemeljskih plasti in oka- menelega življenja na ozemlju Vrhniške občine. Vrh- niški razgledi 1, 5–30, Vrhnika. TOLLMAN, A. 1966: Apercu general sur la Geologie des Alpes Orientale. C. R. Somm. Soc. Geol. Fr., 11. GEOLOGIJA PODLIPSKE DOLINE