MOJ DAN SVOBODE • MOJ DAN SVOBODE • MOJ DAN SVOBODE • MOJ DAN SVOBODE • MOJ DAN SVOBODE
Slavko Gerlica je v razgovoru i Miri Aličevo v tej rubriki uvodoma zapisal: Ob oblet-nicah se iadi spomnimo po-membnih dni.
Res je! Ko se ob taki, kot je letošnja, in ob podbnih prilikah ffečujemo z znanci in prijatelji, kaj hitro steče beseda o tistih dneh in dogodkih, ki pomenijo sestavni delček našega slavnega narodnoosvobodflnega boja.
,,Takih dogodkov, ki so bili pomembni za našo revolucijo, je bilo veliko, pa tudi takih, ki bi pomenili mojo skorajšnjo smrt," se spominja in q njih pripoveduje Fanči Drenik, ro-jena Dimnik iz Novega Polja.
Že leta 1939 sem kot 14-let-no dekletce zahajala med člane Vzajemnosti Veliko novega sem slišala od njih in rada sem bila med njimi Takrat nisem mogla razumeti, zakajjih oblast preganja, zakaj so jim vedno na vratih žandarjL Ker je bila ta-krat v nevamosti tudi društvena knjižnica, je veliko teh knjig skril doma moj oče. Fanči fe v Zajemnosti kmalu postala mk-dinska aktivistka še pred vojno pa je bila sprejeta v organizacijo SKOJ.
Leta 1941, ob napadu oku-patorjev, sem se takoj vključila v priprave na organiziran upor, ki ga je vodila komunistična partija tudi na poljskem ob-močju. Zorka Pešič mi je dala nalogo, naj zbiram zanesljiva mlada dekleta za mladinsko organizacijo, za tečaje prve po-moči in za telegrafistke. Tudi sama sem se udeležik sanitet-
nega tečaja. Udeleževala sem se raznih propagandnih akcij pisa-b parole, pripravljala listke za potresanje akcije in drugo. Spo-mladi leta 1942 sem postala članica rajonskega komiteja SKOJvPolju.
Kmalu za tem so mi zaupali posebno nalogo. Prenašala sem pošto II. grupe odredov v Ljub-Ijano tov. Ivanušu in od njega nazaj. Ker je to drugo delo, ki
Fanči Drenik
sem ga opravljala, postalo že zelo nevarno, sem 1. julija 1942 odšla v partizane na Pugled, od tam pa sem bila poslana na kočevsko osvobojeno ozemlje. Nato sem bda kot bolničarka dodeljena glavni bolnišnici za težke ranjence v Kočevskem Rogu.
Po roški ofenzivi so v partza-nih ustanovili partizanske brr gade, s tem v zvezi pa se je premikal tudi glavni štab. Tako se je za nekaj časa nastanil tudi na Pugledu. S štabom sem poto-vala tudi jaz.  Od tam me je
tovariš Leskovšek — Luka še z nekaterimi tovarišicami poslal v Ljubljano. Za pot nam je dal nekaj denarja in spremstvo. Po-slana sem bila v pomoč cen-tralni tehniki, ki je takrat delo-vala v bunkerju pri Francu Škoficu Hradeckega cesti.
To delo sem opravljala do 28. maja 1943, ko so okupa-torji bunker izsledili. Vse tova-riše z menoj vred so takoj po-stavili v vrsto, da bi nas postre-lili. Vendar so se premislili, kajti najprej so nas hoteli prisi-liti, da bi izdali še ostalo organi-zacijo, v zaporu smo bili več-kmt zaslišani in tudi mučenl Dva dni pred napovedano sodbo pa je Italija kapitulirala.
Po kapitulaciji Italije je bila večina zapornikov tpuščena in le redki smo ostali tam; jaz kot težja osumljenka, kateri še ni bila izrečena obsodba. Polieija, ki je prej služila Italijanom, me je sedaj predala Nemcem. Po njihovi zaslugi pa sem bila le dva meseca. Nato sem bila pre-meščena v Neu Brandenburg. Tam sem bila do konca vojne. V tem taborišču sem delala v kuhinji, dodeljena sem bila k 300 litrskemu kotlu. Vsako ju-tro sem se zbudila s strašnimi bolečinami v rokah, saj so bile vse v gnojnih mehurjih. Kljub temu, da sem delala v kuhinji, sem stradala, bila pa sem tiidi vsa premražena, saj sem delala stalno z vodo in na prepihu. Ob neki priliki so zaradi prepiha padla s tečajev vrata. Hotela sem jih ujeti, pa sem si pri tem porezala žile na rokah. Z obve-
zanimi rokami nisem mogla več delati v kuhinji. Zato sem bila premeščena v ,,kamero" - skla-dišče taboriščnega materiala. Vodja tega skladišča-je bila Po-Ijakinja Zoisa Andrzejczek iz Poznanja. Tam je bila že od leta 1939, internirana kot politična delavka. Zoisa se je takoj za-vzela zame. Iz kuhinje mi je na skrivaj prinašala hrano in me skrivala pred pozivi na ,,apel plac". Vendar me vse njeno pri-zadevanje ni rešilo težkega vnet-ja rebrne mrene in trebušne sluznice. Zato sem morala v re-virsko bolnišnico, katero je vo-dila Nemka, medicinska sestra Liza. Zoisa jo je prosila, naj se zavzame zame. V tej bolnišnici so delale tudi Rusinje. Ena od njih mi je na priporočilo Zoise na skrivaj trikrat punktimla vodo iz pljuč. Tako zdravljenje je bilo dovoljeno samo Nemcem in njihovim pomočnikom,
V to bolnišnico je pogosto prihajala posebna komisija in odbirala oslabele za krematorij. V času, ko sem bila v njej na zdravljenju, se je to zgodilo tri-krat. Liza, vodja te bolnišnice, me je prvič skrila v stranišče, drugič je rekla komisiji, da bom šla kmalu na delo, tretjič pa so me odbrali in poslali na zbirno mesto.
Bila sem že na kamionu, kije odvažal Ijudi v krematorij, ko me je zagledala Poljakinja Zisa. Brž je povedala Lizi mojo šte-vilko in jo prosih, naj me rešL Ko je poklicala številko 26029, sem se ji oglasila s kamiona.
Pristopila je in rekla: ..Fanči, sem, boš pa drugič šla."
Liza tega ni storila iz neke posebne simpatije do mene, saj so jo vsi poznali kot brezdušno in surovo žensko v odnosu do bolnikov. Žal ji }'e bilo le zato, ker bi z menoj zgubila žensko, ki je urejala njene lase. Bila sem namreč vešča friziranja in sem tudi v bolnišnici Nemkam ure-jala frizure. Nemci so pogosto prirejali za svoje Ijudi zabave, kamor so ženske rade hodile urejene.
Pogosto sem frizirala tudi druge voditeljice taboriščnih oddelkov. Te so mi včasih kaj odstopile od svojega obilnega zalogaja hrane. Bila sem že na prvi pogled videti vsa sestra-dana, oslabela in krhkega zdrav-ja. To pa ni bilo čudno, saj sem poleg pomanjklive prehrane do-bivala tudi poizkusne injekcije proti spočetju. Drugim fizio-loško zrelejšim ženskam te inekcije niso toliko škodovale kot meni, ki sem imela komaj 18 let. Zato serrt tudipogosteje obolevala in izgubila skoraj vse lase. V začetku leta 1945 sem ponovno težko zbolela za tu-berkulozo na pljučih in nato še na rodilih.
Konec aprila 1945 so tabo-rišče evakuirali. Selili smo se peš proti zahodu. Ker nisem zmogla takega napora, so Slo-venci preprošli taboriščno ko-mando, da sem prisedla na enega izmed vozov, s katerimi so vozili taboriščne potreb-ščine. Tako sem zgubila zvezo z našimi Ijudmi Ko smo prispeli
v neko mesto na severu Nem-čije, nas je prevzel mednarodni Rdeči križ in nas odpeljal v zbirni center v mesto Luebck. Od tam so nas Amerikanci od-peljali na Švedsko. Poljakinje so me naučile, da moram tam go-voriti, da je eden mojih staršev Poljak in drugi Jugodovan sicer me ne bi sprejelL Na Švedskem so nas najprej vse razkužili, do-bili smo nova oblačila in nasta-nili smo se v hotelu. Po zdravni-škem pregledu sem bila takoj določena za zdravljenje. V bol-nišnici Landskrona sem se zdra-vila do septembra J945. Tam sem se prvič tehtala, imela sem le 28 kg. Koža je kot cunja visela z mojih udov.
Med tem sem zvedela, da sta v mestu Upsala jugoslovansko združenje in poslaništvo.rOrga-nizirali so transport proti Jugo-slaviji in obenem sporočili, da bodo šteli vsakogar, ki se ne bo javil, za dezerterja. Čeprav še zelo bolna, sem odšla iz bol-nišnice in se pridružila povratni-kom.
Tako sem 6. septembra 1945 doživela p^rvi dan resnične svo-bode. Dotna se je Fanči še dol-go zdravila. V letih 1948 in 1949 je bila v bolnišnici v Lov-ranu zaradi kostne tuberkuloze. Njeno zdravstveno stanje se je za silo uredilo, za vselej pa je oropana materinskega poslan-stva.     \                                   |
Z nkno rešiteljico Zoiso Andrzeictakovo iz Poznanja pa s s"e vmfio dopisujeta in se obiskujeta\
\     F. TOMIČEVIČ