f Maks Josin. Dne 2. t. m. je umrl po večletni bolezni — sušici — naš tovariš in prijatelj Maks Josin, učitelj v p. v Ljubljani. Bila sva dolgo vrsto let tovariša na I. mestni deški petrazrednici v Ljubljani, a dolgi večeri trudapolnega dela in razmišljanja so naju združili v iskrenem prijateljstvu. Sestavljala sva namreč na prošnjo založ. g. O. Bamberga »Drugo berilo in slovnico« ter »Tretje berilo.« Obe knjigi sta danes v rabi po mnogih šolah, in tako je znano tudi ime pokojnega Josina malone po vseh slovenskih kronovinah. Bilo bi znano še bolj, da niso kmalu po najinih »Berilih« izšle »Čitanke,« ki jih priporočata slavnejši imeni. Snovala sva načrte, kako bi nadaljevala nehvaležno delo in ga izpopolnila z novimi, primernimi in potrebnimi delci. Pretežni del teh načrtov je padel s prijateljem Maksom v grob. Ostal sem sam, pred menoj nerazorana ledina . . . Sedala sva k delu, ko je bil končan dnevni naporni šolski posel. Fizične močl so bile upehane. Bilo je treba mnogo resne volje, da sva udušila željo po počitku in razvedrilu ter začela iz obilice nabranega gradiva izbirati in prirejati najprimernejšo snov ali pa sestavljati izvirne sestavke. Dostikrat sva presedela mnogo časa molče, vsak razmišljujoč zase, preden sva namočila pero. Večkrat sva raztrgala to, kar sva napisala včeraj, in delo se je začelo iznova. In ko je bilo končano, je šlo iz rok v roke. Strogi sodniki so je motrili z najstrožjimi pogledi in pomisleki. Bilo je treba prenaredb in popravkov, da bi kmalu ugasnilo vse veselje do dela. Naposled je vendar prišlo odobrenje z Dunaja in od založnika denar. Poslednji je bil nama v večje veselje, ker je bilo treba živeti, a že tedaj je bilo učitelju težko zmagovati življenske zahteve, zatorej sva se morala tudi midva pehati za postranskim zaslužkom. Težko, dvanajsturno in štirinajsturno delo na dan mora ubiti človeka. Josina je ubilo. Mene je še pustilo, da sem ga spremil do groba in mu napisal te vrstice v spomin. Ko bi vedel, da govorim o njem in najinem skupnem delu, bi mu ne bilo po volji. Kaj briga to javnost I Delo je dolžnost, in zavest storjene dolžnosti je najdražje zadoščenje. Bolelo me je srce, ko sem ga gledal poleg sebe bodisi v šoli, bodisi na njegovem domu, kjer sva delala po šoli. Bolan je bil. V šibkem telesu je ugašala iskra življenja. Energija je jačila opešane moči, dokler ni smrt pokosila energije in moči. Zasvetil mu je velik dan počitka: umrlo je bolno, šoli posvečeno življenje, prišla je doba večnega spanja! V njem spi kremenit značaj in vzoren tovariš. Prišla bi ta doba mnogo prej, da ni imel Ijubljene in ljubeče žene, ki mu je stregla z vsemi najboljšimi močmi, mu lajšala trpljenje, ga spremljala po zdraviliščih in mu zbujala nade na boljšo, veselejšo bodočnost. Žrtvovala se je zanj vsa in z vsem, da jo danes lahko imenujem vzor blage slovenske žene. Maks Josin je bil rojen dne 27. februarja 1865. 1. v Ljubljani. Obiskoval je ljudsko šolo in nižje gimnazijske razrede ter štiri letnike ljubljanskega učiteljišča. UčiteljevaLje ves čas v Ljubljani na I. mestni deški petrazrednici. Pomožni učitelj je bil sedem let. V tej dobi mu je bil voditelj rajni Andrej Praprotnik, ki je vcepil njegovemu srcu veselje in ponos do poklica. Svoje stanovske dolžnosti je izvrševal Josin z vso vestnostjo, ki mu ni ugasnila niti tedaj, ko je bolj in bolj rastla njegova bolezen. Vztrajal je v šoli, dokler mu je bilo sploh mogoče. V počitnicah je navadno zahajal k Razingerju na Planino pri Jesenicah, kjer ga je krepil gorski zrak. Dobo svojega samstva je preživel z materjo, ki jo je ljubil s čisto otroško vdanostjo. Pomanjkanje tistih let in pa moreče delo v šoli sta zasejali vanj kal bolezni, ki se je razplodila in razrastla, da ga je končno ugrabila rodorini in nam. L. 1904. dne 1. septembra je bil stalno upokojen z letnimi 800 kronami. Tudi Josinovo dolgotrajno bolehanje in njegovo večletno umiranje ima na vesti žalostno materijalno stanje kranjskega učiteljstva, ki je zahtevalo že toliko žrtev ! Zaradi bolehnosti se ni aktivno udeleževal gibanja naše organizacije. Z delom je živel šoli in svojcem, a s srcem in z globokim prepričanjem je bil popolnoma naš. In zatorej imamo sedaj eno plemenito srce manj, ki je gorelo za iste vzore, za katere se bojujemo mi, ki žalujemo po njem I  E. Gangl.