F r. Cvetinov Matj se je oblekla in odhitela v temno zimsko noč. Vedela ie sicer. Pravljica O Zvončkih da cvetlic ne bo našla. toda ni mo- gla več gledati umirajoče ličerke. Tekla je k bližnjcmu gozdu, po- Zivela je nekoč mati z očetom kleknila v sneg in bridko jokala. in imela sta hčerko. Niti ne vem, Debele, vroce solze so padale na kako ji je bilo ime. Bila pa je ljub- sneg. Nad glavo ji je hreščalo drev- ka in nežna tako. da so se starši Je. veter je tulil, maten je od bo- bali, da jim ne bi zbolela. Ko je bi- lesti pokalo srce. Ko se je izjokala, la že večja in je znala že govoriti, se je vrmla domov. Pn speči hčerki je res zbolela. Najprej je samo ie sedel oce, ki se je raedtem zbu- pokašljevala, potem je dobila hud "" 'n vstal. nahod in slednjič jc morala leči. »Me si bila?« je vpra.šal mater. Mati jo je zavila v kožuhovine, za- »Izjokat sem se Sla v gozd.« kaj takrat ljudje Se niso imeli per- »Pojdi v posteljo, da se naspiš. nic in odej, in ji je kuhala vsako- bom že jaz bedel do jutra. Morda vrstna zeli.šča, ki jih je bila poleti nama vendar ozdravi.« nabrala v gozdu. Toda deklica dol- Mati je legla. a dolgo ni mogla fio ni ozdravela. V neki noči se je zaspati. Zdaj pa zdaj je dvignila je lotila vročica in dekliei se je glavo in videla jc zaskrbljeni "oče- bledlo. Mati je sedela pri njej in t°v obraz, ki se je sklanjal nad poslušala veter, ki je zunaj tulil. bolnim, mirno spečim otrokom. Deklica je govorila o pomladi. o Do jutra se je veter polegel. Ko soncu, o pojočih ptičkih. o /ubore- se je deklica prebudila, je vprašala: čih potočkih in o vsem lepem, kar »Mamica, kje so tiste cvetlice? imate, otroci, tako radi. Žunaj pa Jih nisi našla?« je ležal sneg, potoki so bili zamrzli, Mati je žalostno odkimala. ptički niso peli in sonce je bilo »Meni pa se je sanjalo, da si jih hladno. trgala pod gozdom. Mamica, pojdi Tedaj je rekla deklica: »Mama, pogledat, morda so zrasle čez noč..< prinesi mi šopek cvctlic. Sanjalo se Mati je vedela, da je vse zaman, mi jc o njih, ko sem spala. Imele pa se je vendar oblekla in šla, sa- so glavice bele ko sneg in nežne mo da bi potolažila hčerko. Ko je kakor krilca hroščkov. Mislim, da pri.šla h gozdu, ji je skoraj srce za- bi ozdravela, če bi mi jih prinesla. stalo v prsih. Pod drevjem se je Gotovo rastejo nekje, saj se mi je raztajal sneg in tatfi, kjer se je po- sanjalo o njih.« kazala zemlja, so zrasle nežne, Mati je dejala: »Ah, ljubi otrok. drobne cvetke. glavice so imele kje naj dobim cvetlice, ko je zunaj bele ko sneg. Bili so zvončki. Mati mraz in ves svet pod snegom?« kar ni mogla verjeti, a bilo je re? »To je žalostno,« je vzkliknila tako. Povsod, kamor so bile padle hčerka. »Mislim, da bom umrla, ko njene solze, so zrasli zvončki. mi ne moreš prinesti teh cvetlic« Brž jih je natrgala in povezala v Materi se je trgalo srce. šopek ter hitela domov. Deklica ie Deklici je padla glavica na bla- od veselja zakričala ter segia z ble- zino. Njene velikc oči so žarele in dimi rokami po zvončkih. vse telo ji je bilo vroče kakor ogenj. In ta dan je začelo zopet greti Mati jo je zavila v mrzlo rjuho ter sonce in na večer je zapela ptica v ji božala plave iaske. Ko je hčerka gozdu. Pa je prišla pomlad, sncg je zaspahi, je mati slišala. kako šepe- skopnel. potočki so zažuboreli in če v sanjah: deklica je ozdravela. »Cvetlice. mamica, pojdi ponje, Odsihmal rastejo zvončki zgodai da ne umrem!« spomladi in cveto vse do danes.