Lena Dominelli
OVIRA KOT SPOLNO SPECIFIČNA IZKUŠNJA
UVOD
Gibanje ljudi z oviro si že od sedemdesetih let
prizadeva za napredek na tem področju. V sre-
dišču prizadevanj je prepričanje, da je družba ti-
sta, ki ovira, ker tako organizira družbena raz-
merja, da je »biti pri močeh« nekaj normalnega,
telesna in intelektualna ovira pa ne. Gibanje kriti-
zira medicinski model, ki privilegira medicinsko
ekspertizo, in razvija družbeni model ovire, ki
uveljavljajo besedo samih ljudi z ovirami (Oliver
1990). Ko so se ljudje z ovirami uprli neenakim
družbenim razmerjem, so prepoznali zatiralske
oblike družbene organiziranosti, ki neposredno
vplivajo na njihovo življenje, in vzpostavili alter-
nativne socialne storitve, ki se ustrezneje odzivajo
na njihove specifične potrebe.
V	zgodnjih oblikah organiziranosti so se veči-
noma osredotočili na to, da so osvetlili pomanj-
kljivosti v obstoječem družbenem redu, kar je bila
precej obrambna drža. Razvidno je bilo, da so
ljudje z ovirami obravnavani kot homogena sku-
pina, znotraj katere skoraj ni razlik. Sčasoma so
nekateri opazili pomanjkljivosti takega prijema in
so začeli gibanje kritizirati. V ospredju teh analiz
so bile belopolte ženske in temnopolti moški. V
Veliki Britaniji, denimo, je Jennie Morris (1991)
začela razpoznavati posebne potrebe prvih, Nasi-
ra Begum (1992) pa drugih. V Kanadi je težave,
ki so jim izpostavljene ženske z manj vidnimi ovi-
rami, razkrivala Susan Wendell (1996).
V	pričujočem prispevku obravnavam spozna-
nja, ki jih prinašajo te kritike, in ponujam nekaj
predlogov, ki bi zagotovili, da bi ljudi z ovirami
obravnavali spoštljivo in z dostojanstvom, da bi
jim omogočili dostop do virov, ki jih potrebujejo
za svojo blaginjo, za polno in dejavno življenje.
Pri tem izhajam iz družbenega modela ovire in
ga razvijam v novih smereh, pri čemer uporabljam
spoznanja, ki jih ponujajo načela teorije in prakse
feminističnega socialnega dela.
DEFINICIJA OVIRE
Natančno število ljudi z oviro v populaciji ni znano
(Despuoy 1994), vendar lahko pričakujemo, da
se bo glede na vse daljšo življenjsko dobo in izbolj-
šave v medicini v prid tistim, ki trpijo za smrtno
nevarnimi boleznimi, njihovo število povečevalo.
Posledice, ki jih ima to za blaginjo ljudi, moramo
upoštevati, če želimo zagotoviti, da bo imel vsakdo
možnosti in vire, da razvije vse svoje potenciale.
Različni akterji so različno definirali oviro gle-
de na svoje cilje in namen. Ameriška zakonodaja,
denimo, jo definira kot vsako telesno in/ali dušev-
no poškodbo, ki bistveno omejuje poglavitno po-
sameznikovo življenjsko dejavnost ali več dejav-
nosti, kot so skrb zase, hoja, vid, sluh (ameriški
zakon o nezmožnosti, American Disability Act,
1990). To definicijo uporabljajo zlasti za to, da
ocenijo, ali so ljudje upravičeni do socialne po-
moči, in da določijo njihovo sposobnost za delo.
Tej ozki opredelitvi ovire so člani gibanja ugovar-
jali in jo razširili, tako da se je osredotočila na
interakcijo med osebo z oviro in njenim družbeno-
ekonomskim in fizičnim okoljem. Po njihovi defi-
niciji je za to, da bi razumeli, kako ovira vpliva na
ljudi in na njihova razmerja z drugimi, ključen
družbeni kontekst. Ta namreč lahko povzroči, da
ovira postane breme za osebo in njeno družino
in prijatelje.
Toda v obeh primerih je ovira opredeljena s
parametri spolno nevtralnega jezika. Pri takem
pristopu k vprašanju ostaja neizraženo, da se izku-
šnje ovire razlikujejo glede na različne družbene
delitve - »raso«, narodnost, versko prepričanje,
razred, spolno usmerjenost in starost. Namesto
17
LENA DOMINELLI
da bi govorili o mladi belki ali starejši Etiopki ali
švedski lezbijki z oviro, imamo vselej le »osebo z
oviro«. Vrh tega s takim pristopom zanemarimo
vprašanja identitete in družbenega položaja, ta
pa so vendar v jedru dinamike zatiranja ljudi z
oviro. V konstrukcijah družbenih razmerij, ki
proizvajajo nezmožnosti, so ljudje z ovirami
zatirani in nimajo priložnosti v življenju, ker je
to, kar so (telesno in umsko), družbeno razvredno-
teno. Kar zadeva ženske, je cilj teh konstrukcij,
da spodkopljejo njihov občutek za to, kar kot žen-
ske so, in jih tako izpostavijo specifičnim oblikam
zlorabe, kakršna je zanikanje njihove ženskosti,
vključno s pravico do tega, da so spolno aktivna
bitja in starši, se pravi matere, ki lahko rodijo in
vzgajajo otroke.
KONSTRUKCIJA OVIRE
»Konstrukcija ovire« (disablism) imenujem pojav,
pri katerem ljudje, ki so pri močeh, zatirajo ljudi
s poškodbo. Do zatiranja pride zaradi razmerja
moči med večinsko skupino (ki je navadno samo-
določena) in skupino, ki jo prva določi kot manj-
šinsko in kot skupino brez moči. V tej dinamiki
moči je manjšinska skupina podrejena večinski,
ki ima privilegije, kot so dostop do družbenih
virov, ki drugim (manjšinski skupini) niso na voljo.
Ta družbeno konstruirana oblika zatiranja se
izraža na treh interaktivnih ravneh:
•	na ravni osebnih prepričanj in drž,
•	na institucionalni ravni vsakdanjih politik,
praks in rutinskih postopkov,
•	na kulturni ravni norm in vrednot, ki dolo-
čajo, kakšno je sprejemljivo vedenje.
Konstrukcija ovire je produkt izključujoče
družbene organiziranosti, v kateri ljudje z ovirami
ne morejo biti polno udeleženi v družbenih struk-
turah, ki sprejemajo odločitve, oziroma nimajo
dostopa do družbenih virov.
Razmerja, ki jih oblikuje konstrukcija ovire,
nastajajo in se obnavljajo v družbenih interakci-
jah, v katerih ljudje pri močeh obravnavajo ljudi
z ovirami kot »objekte«, se pravi, kakor da se niso
zmožni samostojno odločati in delovati. To raz-
merje odvisnosti pripeljejo do tega, da so ljudje z
ovirami infantilizirani, se pravi, da jih obravnavajo
kot »otroke«, v imenu katerih se morajo odločati
ljudje, ki več vedo in lahko delujejo v njihovem
imenu. Ko ljudje pri močeh obravnavajo ljudi z
oviro kot »objekte«, posegajo v njihovo zmožnost
za samostojno odločanje. Konstrukcija ovire je
potemtakem konstrukcija neenakih družbenih
razmerij, ki omogočajo ljudem pri močeh nadzor
nad ljudmi z ovirami. Taka razmerja zanikajo
osebnost osebe z oviro in njen občutek, da je
aktivna, zaradi česar jo lažje izpostavijo različnim
oblikam nasilja, vključno s telesnim in spolnim
nasiljem in čustveno zlorabo. Ljudje z ovirami se
na tako zlorabo odzovejo z različnimi oblikami
odpora, pogosto tako, da poskušajo uveljaviti
svoje zgodbe in občutke o tem, da so bili ponižani
in zlorabljeni zaradi tega, kar so (Zaviršek 2002).
Neenaka razmerja temeljijo na interakcijah
med subjektom in objektom, v katerih subjekt -
navadno član dominantne skupine (v primeru
ljudi z oviro je to oseba pri močeh) - uspešno
vsili svoje poglede na svet objektu, se pravi, osebi
z oviro. Cilj tistih, ki nastopajo kot »subjekti«, je,
da tiste, ki jih imajo za »objekte«, pripravijo do
tega, da sprejmejo tak pogled na svet kot naravno
stanje stvari, o katerem ni mogoče in ni treba dvo-
miti. To je osrednja dinamika v (re)produkciji za-
tiralskih razmerij, ki jo je izjemno težko spodko-
pati, zlasti kadar jo ponotranjijo sami ljudje z
oviro. Aktivistka Marilyn Rousso pravi:
Eden izmed mitov o ženskah z oviro v naši
družbi je, da smo aseksualne, nezmožne živeti
družabno in spolno zadovoljivo življenje [...]
Nikoli nisem pomislila, da imam kakšno drugo
možnost, da imam lahko oboje, poklicno kari-
ero in ljubezensko življenje. (Rousso 1988:2.)
Citat jasno pokaže, da dinamiko zatiranja, v
kateri je konstruirana ovira, podpirajo razmerja
moči, zlasti moč tistih, ki lahko odločajo o druž-
benem položaju in statusu drugih. Zatiranje se
opira (a) na dinamiko, v kateri postavimo koga v
vlogo »drugega« in ki deli ljudi na izključene
»njih« in vključene »nas«, in (b) na razmerja moči
»nad«, v katerih zatiralci razčlovečijo zatirane, ker
jim odrekajo človeško dostojanstvo in vrednost,
hkrati pa s takim vedenjem razčlovečijo tudi sebe.
Moč je zame zmožnost, da vplivamo na okolje,
ga oblikujemo in nadzorujemo, zato da bi uresni-
čili svoje cilje in težnje. Moč za njihovo uresničitev
pomeni tudi, da smo sposobni delovati. Delovati
pomeni, da uporabimo spretnosti, s katerimi
pridobimo moč, da oblikujemo dogodke po svojih
željah in pričakovanjih, prevzamemo odgovornost
za svoja dejanja in se spoprimemo s posledicami,
ki izhajajo iz njih (Foucault 1980). Razmerja moči
18
OVIRA KOT SPOLNO SPECIFIČNA IZKUŠNJA
so potemtakem večrazsežna in kompleksna. Za
to, da ustvarimo moč, moramo uporabiti znanje,
spretnosti in niz virov, ki vključujejo telesni,
finančni, čustveni, politični in družbeni kapital,
zato da bi v družbenih interakcijah z drugimi v
določenem kontekstu dosegli določene cilje. Z
drugimi besedami, moč je kontekstualna in do nje
pridemo s pogajanji. To pomeni, da nihče ni vse-
mogočen ali povsem nemočen (Dominelli 1986).
French (1985) razlikuje tri tipe razmerij moči.
Predstavi jih kot imeti moč »nad«, imeti moč,
»kot«, imeti moč »za«. Razumem jih takole. Raz-
merja moči »nad« so tista, ki jih utelešajo razmerja
prevlade, vključno s konstrukcijo ovir. Moč »kot«
se izrazi npr. v kolektivnem delovanju, ki ima za
cilj spremembo družbenih razmer. Razmerja, v
katerih se izraža moč »za«, pa se nanašajo na to,
da imajo ljudje moč za individualno in kolektivno
delovanje (Dominelli 2002; 2002a). Skratka, po
opisanih ahernativnih pojmovanjih je za moč
značilno, da:
•	je kontekstualna,
•	je transformativna (Foucault 1980) in več-
razsežna (French 1985),
•	nastaja v interakcijah in z njimi (Dominelli
2002),
•	se je treba zanjo vselej znova pogajati, se
nenehno vzpostavlja in preoblikuje (Giddens
1991),
•	se razvija na več ravneh, je torej večrazsežna
in ima različne pojavne oblike,
•	je osebna, kadar se izrazi kot karizma,
•	je institucionalna, kadar se oblikuje s po-
močjo organizacijskih, birokratskih, procesnih in
pravnih mehanizmov,
•	je kulturna, kadar se uveljavlja na podlagi
avtoritete vrednot in norm (Weber 1978).
Vsakdo vpliva na nastajanje in reprodukcijo
moči v medosebnih razmerjih, ko deluje in se
zavzema za svoje cilje. Odziv osebe na posamezno
razmerje se največkrat pokaže v eni izmed treh
oblik: lahko ga sprejme, lahko se mu prilagodi,
lahko se mu upre. Kadar ima opraviti z zatiral-
skimi razmerji moči, lahko te odzive uporablja
bodisi sočasno ali zaporedno ali pa uporabi le
enega izmed njih. Različni odzivi ljudi kažejo, da
je v naravi razmerij moči, da se jim upiramo, pri
čemer lahko oseba iz različnih razlogov prehaja
iz enega odziva v drugega (Dominelli 2002). Tisti,
ki sprejmejo obstoječa razmerja moči, se jim ne
upirajo in ne vidijo smisla v tem, da bi jih spre-
minjali, razen če jim vrat do drugačnih teženj ne
odpre kritično soočenje s sebi podobnimi ali pa
jim ključen dogodek v življenju ne omogoči, da
začnejo na življenje gledati drugače. Za odziv
prilagoditve razmerju moči je značilno, da oseba
delno dvomi o obstoječih razmerjih moči, vendar
se poskuša do določene mere prilagoditi željam
in dejanjem drugega. Najpogosteje pa se zadovolji
z manjšimi, posameznimi spremembami in ne
zahteva drugačnih načinov organiziranja svojega
življenja ali družbenih razmerij, ki ga oblikujejo.
Tisti, ki izberejo odpor, zavračajo obstoječa raz-
merja moči in zahtevajo drugačna, taka, v katerih
bi (znova) uveljavili svoj nadzor nad njimi.
Toda če se upremo položaju status quo ali zah-
tevamo njegovo spremembo, to še ne pomeni
samo po sebi, da podpiramo enakopravnost, in
še ne pripelje do družbene spremembe. Enako-
pravnost in delovanje za spremembo družbenih
razmerij moramo namreč natančno formulirati
in načrtovati. Če v razmerju ni vrednot enakoprav-
nosti in zavezanosti, lahko prevladajo tisti, ki si
prizadevajo za moč »nad«, torej eno dominantno
skupino zamenja druga, saj moč spet izkoriščena
za delitev na »zmagovalce in poražence« in pre-
igravanje tradicionalne dinamike zatiranja. Zati-
ranje je to, da eni (zatiralci) oblikujejo razmerja
»nad«, da bi razčlovečili druge (zatirane), zanikali
njihovo subjektivnost, človeško dostojanstvo in
vrednost. Toda tako razčlovečijo tudi sebe. (Dina-
miko teh razmerij v življenju ljudi z oviro je razi-
skovala Zaviršek 2002.)
Interaktivne definicije moči nasprotujejo tradi-
cionalnim, po katerih je moč del igre »vse aH nič«
- ali jo imaš ali pa je nimaš. Tradicionalni koncepti
izhajajo iz teorije Talcotta Parsonsa ( 1957) in tega,
kako je razumel to vprašanje; moč je namreč ozna-
čeval kot entiteto vse-ali-nič {zero sum entity) oziro-
ma »stvar« z eno samo razsežnostjo, ki jo ena
stran v interakciji ima, druga pa ne. Zato jo je
treba pograbiti. Izkupiček takih interakcij je, da
je ena stran mogočni zmagovalec, druga pa ne-
močni poraženec. Ta koncept moči se sklada z
razmerji »nad« (French 1985) ali s tem, kar sama
imenujem razmerja moči s prevlado (Dominelli
2002).
Tako konstrukcija ovire vključuje uporabo raz-
merij »nad«, v katerih večinska skupina (ljudje
pri močeh) ravna z manjšinsko skupino (ljudmi z
ovirami) nečloveško, zanika njihovo pravico, da
ravnajo v skladu z lastnimi interesi. Ta moč se ne
izraža nujno v obliki prisile, temveč tako, da tisti,
ki jo ima, predstavi tistim, ki so v podrejenem
19
LENA DOMINELLI
položaju, tak pogled na svet, ki ne predvideva
nobene druge možnosti za njihov trenutni položaj
in jim ne omogoča, da bi se spraševali o drugih
načinih bivanja. Ta samoregulacija, če uporabim
Foucaultov (1980) izraz, je značilna za odziv spre-
jemanja dinamike moči »nad«. Zdi se nam lahko,
da je to naša usoda, v resnici pa le kaže premoč
ene naracije, ki hoče nadzirati težnje ljudi, tako
da jim vsili samoregulacijo. Zaviršek (2002)
opisuje, kako oseba z oviro potlači spomin na zlo-
rabo, da bi izbrisala neprijetno realnost. Kar
zadeva te odzive, oseba z oviro kratko malo vidi
svoj položaj v skladu z medicinskim modelom, ta
pa daje prednost medicinski vednosti in ekspertizi
in zapostavlja vednost in znanje, ki si ju oseba z
oviro pridobi z izkušnjami. Zato bo ta verjetno
opisala svojo situacijo kot osebno tragedijo in ne-
srečo in ne bo povezala svojega položaja s polo-
žajem drugih ljudi z oviro. Prav tako pa se tudi
ne bo umestila v zatiralske družbene strukture.
Konstrukcija ovire potemtakem privilegira pravice
in interese ljudi pri močeh in zapostavlja pravice
in interese ljudi z oviro. Spodnji diagram prikazuje
razmerja v konstrukciji ovire, ki privilegirajo ljudi
pri močeh. Ta razmerja se opirajo na dinamiko
moči »nad«, s katero ljudje pri močeh nadzirajo
ljudi z ovirami in jih postavijo na njihovo mesto.
KONSTRUKCIJA OVIRE
KOT OBLIKA NADZORA
Vir: Dominelli (2002).
Diagram prikazuje širok spekter tehnik in oblik
diskriminacije, katerih tarča so ljudje z ovirami
in zajemajo vse razsežnosti človekovega življenja,
njegovo fizično in družbeno okolje. Čeprav lahko
rečemo, da so nekatere izmed njih pogoste tudi
pri drugih oblikah zatiranja, druge izrecno merijo
na ljudi z ovirami. Ključni med njimi sta zanikanje
pravice ljudi z ovirami do spolnega izražanja in
starševstva (Booth, Booth 1998). Ti obliki sta zla-
sti pomembni za ženske z oviro, ki so socialno
izključene in nimajo priložnosti, da bi kakor druge
ženske uživale v spolnem izražanju, reproduktiv-
nih pravicah in statusu matere in žene, čeprav so
20
OVIRA KOT SPOLNO SPECIFIČNA IZKUŠNJA
lahko včasih tudi to oblike zatiranja. Cilj obeh
oblik zatiranja je, da bi uničili zahtevo žensk z
oviro po tem, da so spolno aktivne, kadar in kjer
želijo, in da na ustrezen način prevzamejo star-
ševsko vlogo, se pravi, da so sposobne biti primer-
ne matere svojim otrokom.
TRADICIONALNA OBRAVNAVA OVIRE
K temu, da so ljudje z ovirami socialno izključeni
in marginalizirani, pomembno prispeva tradicio-
nalna obravnava ovire. Ena njena oblika izhaja iz
medicinskega modela intervencije (Barnes, Mer-
cer 1996). Po tem modelu je ovira osebna tragedija
in temelji na dolgotrajni bolezni ali disfunkciji, ki
se jo da ozdraviti z medicinsko obravnavo. Po tem
modelu oseba sprejme vlogo »bolnika« ali »bolni-
ce« in se ji ni treba udeleževati različnih družbenih
odgovornosti, ki jih morajo prevzemati tisti, ki
niso tako označeni, na primer, hoditi v službo in
imeti družino. Stranska veja medicinskega modela
je rehabilitacijski model. Po njem je ovira primanj-
kljaj, ki se ga da ozdraviti s posegi pomoči, ki jih
izvaja rehabilitacijski strokovnjak. Cilj rehabilita-
cijskega modela je, da z določeno obliko terapije
(re)integrira ljudi z oviro v družbo. Terapija jim
pomaga, da vlogo »bolnika« prilagodijo družbi
in kar najbolje izkoristijo priložnosti, ki so jim na
voljo. Vključuje lahko svetovanje in usposabljanje
za delo, ki pa je pogosto monotono in slabo
plačano. Toda tudi taka terapija pogosto prezre
spolno specifične potrebe žensk z oviro, poleg
tega pa tudi njihov položaj slabo plačanih delavk.
Še starejši tradicionalni model je tisti, ki ga
imenujejo moralni. Po njem je ovira posledica gre-
šnega vedenja bodisi osebe z oviro bodisi drugih,
ki so ji blizu. Priznanje ovire spremlja sram, ki
lahko zelo vpliva na življenje osebe z oviro in
njene družine, kajti ovira prizadene njihov status
v skupnosti. Običajna izida tega modela sta obču-
tek izgnanosti (ostrakizem) in gnusa do sebe; lju-
dje z oviro niso priznani, pogosto so »skriti« v
posebnih zavodih ali odmaknjeni od oči domá, v
prostorih, kamor drugi (tisti pri močeh) nimajo
dostopa. Ta model ovire ima več kulturnih različic,
ki poudarjajo občutek krivde zaradi ovire. Številni
izmed teh modelov so taki, da je ženska, ki je rodi-
la otroka, pri katerem je opažena ovira ob rojstvu,
sama družbeno odgovorna, da je ustvarila ta pro-
blem. Oba z otrokom sta lahko izključena, kar
potrjuje njen status »slabe« matere (oziroma neko-
ga, ki sploh ne bi smel postati mati).
Tradicionalne obravnave ovire imajo tele skup-
ne poteze:
•	so pokroviteljski,
•	dajejo prednost besedi »ekspertov« pred be-
sedo ljudi z oviro,
•	medikalizirajo oviro, poudarjajo zdravljenje,
skrb in rehabilitacijo,
•	odrekajo ljudem z oviro delovanje,
•	ne upoštevajo pomena spolnih in drugih dru-
žbenih delitev, vključno z »raso«, starostjo in spol-
no usmerjenostjo.
Ti modeli individualizirajo vprašanje ovire in
ne upoštevajo strukturnih razsežnosti konstruk-
cije ovire, ki so bistvene za razmere, v katerih
ljudi z oviro obravnavajo kot objekte, katerih živ-
ljenja določata ovirano telo ali ovirana duševnost
in ki trpijo zaradi psihološke »izgube«. Tu opazi-
mo znani sindrom: »Pije s sladkorjem ali brez?«
O potrebah osebe z oviro tudi pri tako navadnih
stvareh, kakor je, ali pije čaj s sladkorjem ali ne,
vprašajo človeka, ki zanjo skrbi, čeprav je oseba
z oviro navzoča. Citat je vzet iz britanskega radij-
skega programa za pravice ljudi z oviro, ki ga vodi-
jo sami. Žal tudi ta program pogosto zanemari
razlike med spoloma. Ta individualistična kon-
strukcija stigmatizira in stereotipizira življenje lju-
di z oviro na deprivilegirajoče načine, ki legitimi-
rajo njihovo diskriminacijo, zlasti na področjih za-
poslovanja ali udeleženosti v javni sferi. Značilno
je, da jim tudi ne omogoča, da bi povedali svojo
zgodbo (Zaviršek 2002). Ti modeli tudi:
•	obravnavajo ljudi z oviro kot homogeno
skupino ne glede na »raso«, spol, starost, spolno
usmerjenost in druge socialne značilnosti,
•	segregirajo ljudi z oviro iz družbe in zahte-
vajo, naj svoje »posebne potrebe«, ki jih je treba
obravnavati »drugače«, zadovoljujejo drugje, t. j.,
izhajajo iz predstave »drugačnosti« kot nečesa,
kar je manjvredno od »normalnosti« ljudi pri mo-
čeh,
•	opredeljujejo ljudi z oviro kot »ranljive« in
»odvisne«, kot ljudi, za katere morajo skrbeti dru-
gi, s čimer jim odrekajo pravico do samoodloča-
nja,
•	opredeljujejo ljudi z oviro kot del skupine
klientov, ki si »zasluži«, da jo pomilujemo in ji
pomagamo,
•	odrekajo ljudem z oviro zmožnost za delo-
vanje.
Da je tako, kaže tudi definicija Svetovne zdrav-
stvene organizacije in Organizacije združenih na-
21
LENA DOMINELLI
rodov, ki poudarja tri konstitutivne elemente ovi-
re: poškodbo, tj., izgubo psihološke ali anatomske
strukture ali funkcije, nezmožnost za opravljanje
določene dejavnosti v obsegu, ki velja za normal-
nega, in hendikep, ki pomeni, da poškodba aH
nezmožnost omejujeta sposobnost osebe, da bi
funkcionirala enako kakor ljudje pri močeh v isti
družbi. Med temi elementi je hendikep najbolj
povezan z neuspehi v socialnem okolju; njegova
navzočnost v definiciji ovire kaže, da je koncept
družbene konstrukcije ovire, ki ga zagovarja giba-
nje ljudi z oviro, delno vplival na avtoritativna tele-
sa, med katere sodita omenjeni organizaciji.
Iz kritik, ki so jih ljudje z ovirami naslovili na
tradicionalno obravnavo njihovih potreb, in nemo-
či zdravnikov, da bi se ustrezno odzvali na njihove
zahteve, je vzniknila pobuda za nastanek novega
družbenega gibanja - gibanja ljudi z oviro. Med
prvimi organizacijami je bila Zveza telesno poško-
dovanih proti segregaciji ( Union of the Physically
Impaired Against Segregation, UPIAS), ki je naj-
prej na novo definirala ljudi z oviro. Gibanje je s
svojimi prizadevanji osvetlilo načine, kako družba
uporablja oviro za socialno izključevanje in zati-
ranje ljudi z oviro. S svojimi dejavnostmi je:
•	ponovno opredelilo pomen ovire; če ljudem,
ki ne vidijo, pripišemo »poškodbo vida«, namesto
da bi jih oskrbeli z informacijami na način, ki bi
jim bil dostopen, s tem ustvarimo oviro,
•	preusmerilo pozornost od posameznika z
oviro na ovirajočo družbo,
•	priznalo pravico ljudi z oviro do samoodlo-
čanja,
•	spodbudilo ljudi z oviro, da so začeli razvijati
lastne vire in jih tudi nadzirati,
•	približalo njihove interese in potrebe širši
javnosti s pomočjo tega, kar je postalo znano kot
»normaHzacija«,
•	ustvarilo »družbeni model ovire«, ki se razli-
kuje od medicinskega modela, tega pa je zavrnilo,
•	zagovarjalo antidiskriminatorno zakonoda-
jo, zaradi česar je v Veliki Britaniji leta 1995 nastal
zakon proti diskriminaciji na podlagi nezmožnosti
(Disability Discrimination Ađ). Ljudje z ovirami
zdaj zahtevajo spremembe, s katerimi bi ta zakon
dobil moč, ki bi bila enaka moči tistih pobud, ki
zadevajo druge -izme, npr. seksizem in rasizem.
Tudi družbeni model ovire se je izkazal za po-
manjkljivega; postmoderne in poststrukturalistič-
ne kritike tega modela so opustile totalizirajoče
konceptualizacije identitete, poudarile heteroge-
nost skupine, ki jo zajema izraz »ljudje z oviro«.
in se osredotočile na razlike med njihovimi izku-
šnjami glede na razred, »raso«, spol in druge
značilnosti. Hkrati so te kritike pokazale:
•	kako je ovira družbeno umeščena in inter-
pretirana, s čimer so poudarile tako osebne kot
strukturne komponente v izkušnji ovire,
•	da je zdravniška intervencija včasih sicer po-
membna, še pomembnejši pa so proces vključe-
vanja in vprašanja, kako se sprejemajo odločitve
o tem, kaj je potrebno in kako se storitve, ki ses-
tavljajo paket zagotavljanja in izvajanja storitev,
izvajajo.
Te pomanjkljivosti so skupna značilnost tradi-
cionalnih definicij, ki jim poleg je tudi spodletelo,
da bi obravnavale oviro v vsej njeni kompleks-
nosti, skupaj z njenimi interaktivnimi, kulturno
definiranimi razsežnostmi. Zaradi tega ne prizna-
jo ovir, ki so ljudem pri močeh manj »vidne«, de-
nimo, smrtno nevarne alergije na vsakdanje subs-
tance. Od ljudi z alergijami pričakujejo, da se bodo
soočali s svojo boleznijo, kakor da gre za življenj-
ski slog, ki so si ga sami izbrali, in ne za biosocialno
stanje. Lep zgled je, denimo, mednarodno podje-
tje, ki pripravlja sendviče in opozarja stranke z
alergijo, ki si, denimo, kupijo sendvič z jajcem,
da lahko »izdelek vsebuje delce oreškov«. To
»zdravstveno opozorilo« naj bi bilo zadosti, da
se podjetje otrese odgovornosti za škodljiva živila.
Taka poHtika ščiti dobiček namesto dobrobiti po-
sameznika, ker je to cenejša odločitev, kakor pa
če bi podjetje odprlo ločeno proizvodno linijo za
pripravo drugačnih vrst sendvičev, s čimer bi za-
varovalo čistost določenega proizvoda in zdravje
kupcev.
Zagovorniki družbenega modela ovire so
poskušali odpraviti težave, povezane s prejšnjimi
modeli, in dati moč v roke ljudem z oviro, zlasti
tisto, ki je povezana z definiranjem ovire in
priznanjem modrosti in znanja ljudi z oviro. Zato
zagovarjajo stališče, da je ovira družbeno konstrui-
rana poškodba in da imajo ljudje z ovirami moči
in prožnost, ki jih strokovnjaki spregledujejo.
Namesto o nezmožnih ljudeh bi morali govoriti o
ovirajoči družbi. Po tem modelu si morajo stro-
kovnjaki prizadevati, da s pokroviteljskimi in neže-
lenimi posegi, ki odvzemajo moč, ne bi onemo-
gočili ljudem z oviro napredovati (Oliver 1990).
Vrh tega ljudje z oviro zahtevajo pravico, da obli-
kujejo in nadzirajo svoje socialne službe in denar.
Na tak način bi radi dosegH, da bi družba prevzela
odgovornost, ker postavlja ljudi z oviro v nemo-
goče situacije, se izogniH stigmatizaciji in stereo-
22
OVIRA KOT SPOLNO SPECIFIČNA IZKUŠNJA
tipom in dobili priložnost za delovanje in avtono-
mijo. Vendar je celo gibanje ljudi z oviro prispe-
valo k totalizirajočim pogledom na identiteto ljudi
z oviro, ko je prezrlo, kako različne izkušnje ima-
jo, dokler se temu niso uprli različni posamezniki
in posameznice z oviro. Belke, denimo Jenny Mo-
rris, so kritizirale gibanje, ker ni sprevidelo, da
ženske doživljajo oviro drugače kakor moški. Črn-
ke, denimo Nasira Begum (Begum et al. 1993),
so se pritožile, da se gibanje ni sposobno lotiti
rasizma v lastnih vrstah, pa tudi rasističnih ele-
mentov v širši družbi. Moški, na primer Tom Sha-
kespeare (1999), pa 80 gibanje kritizirali, ker je
prezrlo izključenost moških z oviro iz dominant-
nih podob moškosti. Številne izmed teh kritik so
črpale iz feminističnih vpogledov v ženskost in
moškost, pa tudi v »raso« in spol.
ŽENSKE Z OVIRO
V svetu, ki slavi »lepo telo« - konstrukt mladega,
atletskega telesa -, so zlasti diskriminirane ženske
z oviro. Zaradi stereotipov, ki jih vsebuje konstru-
kcija ovire, naj bi nanje gledali, kot da niso dovolj
ženske, da se niso zmožne udeleževati v spolnosti
in da niso sposobne biti matere svojim otrokom.
Z drugimi besedami, družba jim odreka lastnosti,
ki jih pripisujejo »normalnim«, to je, ženskam pri
močeh. Omejitev zaželenih lastnosti na »normal-
ne« ženske je ustvarila dihotomijo med »dobrimi«
in »slabimi« ženskami, ki jo je uporabilo evgenič-
no gibanje, ko se je zavzemalo za sterilizacijo
žensk z oviro. Nekatere ženske z oviro dokazu-
jejo, da je to stališče še zmeraj navzoče v pravni
normi, ki pooblašča zdravnike, da pri hudo defor-
miranih fetusih opravijo abortus.
Vrh tega ženske z oviro doživljajo hudo dis-
kriminacijo v službi in v družini. Pogosto so zapo-
slene na najslabše plačanih, najmanj zaželenih
mestih in pogosto so med najrevnejšimi sloji sve-
tovnega prebivalstva (Despuoy 1994). Doživljajo
tudi več telesnih, čustvenih in spolnih zlorab kakor
ženske pri močeh. Ženske z oviro, ki prihajajo z
juga, so še bolj diskriminirane, ker so pač z juga
(Boylan 1991). Družba odreka ženskam z oviro
pravice do izobraževanja, spolnega izražanja in
materinstva (Fletcher, Hurst 1995). Če v družbi
velja, da je materinstvo vrhunski dosežek za žen-
sko, to pomeni, da se ženske z oviro zaradi politike
in kulturnih norm, ki podpirajo take stereotipe,
ne morejo izpolniti kot ženske. Da bi razumeli
kompleksnost tega, kar morajo doživljati ženske
z oviro, se feministične analize ovire opirajo na
koncepta seksizem in patriarhat, vendar ženske
z oviro pogosto kritizirajo feministično gibanje,
ker ne vidi njihovega specifičnega položaja in
potreb (Boylan 1991).
Na to, kako ženske doživljajo družbeno real-
nost, vpliva družbena konstrukcija razmerij med
spoloma, ki deli ljudi na dve kategoriji, moške in
ženske. Delitve med spoloma temeljijo na družbe-
nih razmerjih, ki moškim in ženskam vsiljujejo
binarna razmerja dominacije. Take binarne delit-
ve omogočajo moškim, da zatirajo ženske na te-
melju spola. Ta oblika organizacije je splošno
znana kot seksizem. Seksizem lahko soobstaja z
drugimi oblikami zatiranja, npr. glede na razredno
pripadnost, raso in oviro.
Sama (Dominelli 2002a) definiram seksizem kot:
... sistem zatiranja, ki temelji na predpostavki
o antagonističnih razmerjih med moškimi in
ženskami. V njih imajo moški premoč nad žen-
skami in so privilegirani ali večvredni, ženske
pa manjvredne. Sistem take organizacije druž-
benih razmerij, da lahko moški nadzirajo in
izkoriščajo ženske na osebni, institucionalni
in kulturni ravni, imenujemo patriarhat.
Seksizem je normalizirajoča ideologija, za
katero so značilnosti in delo žensk razvrednoteni.
Slavi moške značilnosti in dosežke na račun
ženskih, s čimer spodbuja neenakost med spo-
loma. Značilno za seksistična družbena razmerja
je, da postavljajo moške za normo in na tej podlagi
definirajo »normalno« vedenje tako moških kakor
žensk. Gibanje za normalizacijo tega ne upošteva
(prim. Wolfsenberger 1972). Seksistična družbe-
na razmerja delujejo v treh razsežnostih - osebni
(miselne drže in prepričanja), institucionalni (za-
konodaja, politika in vsakdanje prakse) in kulturni
(samoumevne predpostavke, vrednote in norme).
Odnosi med spoloma, ki temeljijo na seksističnih
pogledih na svet, s seksističnim binarnim razmer-
jem (ki privilegira moške in zapostavlja ženske,
ker jih ima za manjvredne oz. neenake moškim)
(re)producirajo neenakosti med moškimi in žen-
skami. Seksistična spolna razmerja:
•	legitimirajo in uzakonjajo premoč moških
nad ženskami,
•	se osredotočajo na »razlike« med moškimi
in ženskami in vrednotijo ženske kot manj po-
membne.
23
LENA DOMINELLI
•	obravnavajo vse, ki odstopajo od uveljavlje-
nih ali dominantnih moških norm, kot »drugačne«
ali nepomembne,
•	izključujejo ženske iz javnih prostorov.
Seksizem doseže neenaka spolno specifična
družbena razmerja s tem, da napade identitetne
značilnosti oziroma to, kar oseba je. Doživljajo
ga tako ženske z oviro kakor tudi ostale, čeprav
slednje drugače doživljajo seksizem in so v pri-
merjavi s prvimi privilegirane. Ženske drugače
doživljajo spol kakor moški, ker so ti privilegirani,
same pa zapostavljene. Ne smemo pozabiti tudi
na različno doživljanje spola; razlike obstajajo
tako znotraj kategorije moških kakor znotraj ka-
tegorije žensk, ker spol prečijo druge družbene
delitve, kot so »rasa«, starost, ovira, spolna usmer-
jenost in razred. Spol in druge družbene delitve
se ne seštevajo, temveč so med seboj integrirane.
Stopnja integracije se spreminja glede na kontekst
in glede na to, na čem temeljijo razlike med udele-
ženci. Tako denimo razredno ločevanje pomeni,
da je izkušnja ovire za črnko iz srednjega razreda
drugačna kakor za črnko iz delavskega razreda,
rasno razlikovanje pa pomeni, da je izkušnja ovire
za belko iz srednjega razreda drugačna kakor za
črnko iz srednjega razreda.
Ko zagovorniki protizatiralske prakse naspro-
tujejo družbeno odobrenemu izključevanju žensk
iz družbenih prostorov, uporabljajo vrednoto
enakosti spolov. Tako protizatiralska praksa spod-
buja enakopravna razmerja med ljudmi. Inter-
akcija v takih razmerjih temelji na tem, da obe
strani priznavata druga drugi status subjekta.
Njuno razmerje je razmerje subjekta s subjektom,
v katerem oba soustvarjata svojo realnost, ne pa
razmerje subjekta z objektom. Socialni delavci in
delavke, ki delajo z moškimi ali ženskami z oviro,
si morajo prizadevati za enakopravna razmerja,
v katerih je subjektivnost posameznika pozitivno
ovrednotena, se pravi, morajo opredeliti te inter-
akcije v smislu »subjekt s subjektom«.
OVIRAJOČE PRAKSE
SOCIALNEGA DELA
Socialno delo kot poklic, ki naj bi zagotavljal bla-
ginjo posameznikov in vnašal socialno pravičnost,
je na splošno razočaralo ljudi z oviro, vključno z
ženskami, ker jim ne zagotavlja storitev, ki bi za-
dovoljevale njihove potrebe. Socialni delavci so
globoko vpleteni v medicinski model obravnave.
ki zaklepa ljudi z resnimi ovirami v različne do-
move in se ne meni npr. za njihovo seksualnost
in reproduktivne pravice. Spolno razdeljena de-
lovna razmerja so močno vplivala na prakso so-
cialnega dela, in sicer (a) z ideologijo, ki oprede-
ljuje skrb kot (razvrednoteno) »žensko« delo«, in
(b) s strukturo delovne sile, ki postavlja moške
na vrh delovne hierarhije. Zaradi tega so prispevki
žensk (klientk, skrbnic in zaposlenih) k temu po-
klicu pogosto razvrednoteni in jih imajo za nepo-
membne.
Pogost vir zatiranja v socialnem delu je etiketi-
ranje ljudi. Tako so ne le »klienti« socialnega dela
(revni, mladostni prestopniki in samske matere),
temveč tudi tisti, ki so označeni kot »nezmožni«,
pogosto »demonizirani«. Oznaka »nezmožen«
sproži negativne odzive, ki imajo korenine v podo-
bah odvisnosti in ranljivosti, te pa rabijo za to, da
vzamejo ljudem z oviro moč in jih izpostavijo
»oblastnim instrumentom« (Foucault 1991 ), to je,
praksam, ki privilegirajo strokovne posege v
imenu skrbi. Poimenovanje ima precejšnjo moč,
ker ga uporabljajo za to, da omogočijo ali onemo-
gočijo dostop do družbenih virov. Klienti, ki so
označeni kot »upravičeni«, lahko prečkajo ovire,
ki jih varuhi virov postavljajo pri njihovem razde-
ljevanju in s katerimi onemogočajo dostop »ne-
upravičenim« (Dominelli 2002).
Ko socialni delavci trdijo, da so ljudje z oviro
odvisni od strokovnjakov, ki so odgovorni, da skr-
bijo zanje, se pridružujejo drugim strokovnjakom,
zlasti v zdravstvu, ki onemogočajo ljudem z ovi-
rami, da bi uveljavljali svoje pravice kot kompe-
tentne osebe. Medicinski model ovire močno
prispeva k utrjevanju takega ravnanja z ljudmi z
oviro. Ker po njem ljudi z oviro »obravnavajo« v
vsakem obdobju njihovega življenja, od rojstva do
smrti, se je težko izogniti njegovim številnim dol-
gim lovkam, potrebe ljudi z oviro ne glede na sta-
rost pa so kljub temu redko zadovoljene. Socialno
delo je dolgo pristajalo na medicinski model, ki
institucionalizira ljudi z oviro, jih izolira od glavnih
družbenih tokov in jim odreka pravico do delo-
vanja in samoodločanja, ker privilegira besedo
strokovnjakov (Wolfsenberger, 1972). Ljudje z ovi-
ro so se tej definiciji svojega stanja in statusa uprli
in so zahtevali ter razvili neodvisne centre življenja
in druge pobude, z namenom, da se vključijo v
družbo kot njeni polnopravni člani, ne glede na
to, ali osebno potrebujejo socialne storitve ali ne.
Njihove kritike socialnih delavcev imajo po-
membne implikacije:
24
OVIRA KOT SPOLNO SPECIFIČNA IZKUŠNJA
•	Socialne delavce vidijo kot del problema,
ker se pri oviri osredotočijo zlasti na zdravstveno
diagnozo in razsežnost osebne tragedije, ali še
huje, ker si prizadevajo »upravljati« s klienti z
oviro, namesto da bi bili viri podpore, da bi lahko
klienti sami odločali o svojem življenju.
•	Ugovarjajo nizkemu statusu socialnega dela
z ljudmi z ovirami in temu, da so njihove potrebe,
kakor jih občutijo sami, nizko na seznamu prio-
ritet socialnega dela.
•	Zavračajo neprimerne in neustrezne social-
ne storitve, za kar so po njihovem odgovorni
socialni delavci. Ti kolaborirajo z institucionalnimi
oblikami zlorabe, ko
•	posredujejo med ljudmi z oviro in državo
s svojimi definicijami potreb,
•	ponujajo fragmentarne in nekoordinira-
ne storitve,
•	vključujejo preveč različnih strokovnja-
kov, ki imajo vsak svoje področje in prijeme in
odvračajo pozornost stran od interesov ljudi z
oviro,
•	ponujajo storitve, ki odražajo poklicne
interese in prizadevanja socialnih delavk in
delavcev namesto tistih, ki jih razvijajo sami ljudje
z oviro
•	so pozorni na racionalno izrabo virov
in postavljajo v ospredje konkurenčnost potreb.
•	Zahtevajo spremembo razmerja med tistim,
ki prejema pomoč, in tistim, ki jo daje, ker se
zavzemajo za potrebe ljudi z oviro in ne za
potrebe strokovnjakov.
•	Zahtevajo, da socialne delavke priznajo
različne izkušnje ovire, se pravi, da nobena rešitev
ni primerna za vse.
Ljudje z oviro v kritikah institucionaliziranega
življenja v zavodih navajajo hude pomanjkljivosti,
ki jih imajo drugi za samoumevne, namreč izkuš-
nje pomanjkanja svobode, tesnih osebnih odno-
sov, svobode izbire in zasebnosti. Rezidenčno
skrb opisujejo kot »skladiščenje«, ker se strokov-
njaki bolj ukvarjajo z regulacijo in nadzorom ka-
kor s skrbjo in silijo ljudi z oviro, naj se zadovoljijo
s slabo kakovostjo storitev, ko jim ne omogočijo,
da bi nasprotovali temu, kar jim je na voljo. Zato
so ljudje z oviro:
•	zahtevali, da se končata zloraba in zanemar-
janje stanovalcev v zavodih^
•	zahtevali deinstitucionalizacijo in integracijo
v osrednje družbene tokove,
•	zahtevali, da storitve v skupnosti upravljajo
uporabniki v kontekstu pravic, ki temeljijo na
državljanstvu in participatornih okvirih; to je bilo
temelj za »normalizacijo«, v kateri naj bi specia-
lizirane storitve, ki so stigmatizirale ljudi z oviro,
nadomestili z »normalnimi« storitvami, ki jih
uporabljajo tudi drugi (Wolfsenberger 1972),
•	politizirali oviro kot družbeni problem in se
izenačili s prejemniki storitev slabe kakovosti,
•	spodbujali pobude za ozaveščanje in priza-
devanja za neodvisno življenje, npr, centre za
neodvisno življenje, za informacijske in svetovalne
linija za ljudi z oviro, za organizacije, ki izvajajo
kampanje, da so ustvarili samoupravne podporne
sheme in raziskave po naročilu ljudi z oviro, ki se
želijo postaviti v ospredje diskurzov o svojem
življenju.
Deinstitucionalizacijske in »normalizacijske«
pobude so si delno prizadevale popraviti institu-
cionalno zlorabo, vendar so pogosto prepuščale
ljudi z oviro njihovi iznajdljivosti, da se sami varu-
jejo pred njo v obubožanih skupnostih, kjer ni
bilo možnosti, da bi dobili potrebno skrb in pod-
poro, Nekateri aktivisti so tako sovražno razpolo-
ženi do socialnih delavcev, da jim lahko rečejo le,
naj »se ne vtikajo v njihova življenja«. Razmere
so še bolj zapletene za ženske z oviro, ki jih silijo
v sterilizacijo in nato v svetovanje, ki naj bi jim
omogočilo, da se lažje spoprimejo z žalovanjem,
ker jim ni dovoljeno biti matere, ali preživeti trav-
mo, ker so bile spolno oz. telesno zlorabljene -
kar je sramotno kršenje človekovih pravic. Posle-
dica tega je tudi, da se ženske pri močeh pogosto
znajdejo v položaju, ko izvajajo nadzor nad žen-
skami z oviro, s čimer jih le še bolj zatirajo, name-
sto da bi jih zaščitile pred zatiranjem.
Vrh tega so ljudje z oviro, vključno s ženskami,
izključeni iz socialnega dela kot delovnega mesta.
Le malo ljudi z oviro je socialnih delavcev in še
manj jih je v vrstah vodij, zlasti tistih, ki so udobno
nameščeni v velikih birokratskih imperijih, kjer
vladajo beli moški, ki so pri močeh. Tudi fizično
okolje pisarn služb za socialno delo je daleč od
tistega, kar bi si želeli - da bi bilo lažje dostopno
za uporabnice in delavke z oviro. Veliko pisarn je
nedostopnih ali negostoljubnih. Spremembe na
tem področju bi ugodno vplivale ne le na ljudi z
oviro, temveč tudi na ljudi pri močeh in matere z
oviro, ki se morajo z otroki, otroškimi vozički in
nakupovalnimi vrečkami vzpeti po ozkih stopni-
cah, ko gredo k socialni delavki ali delavcu, ki se
ne nahaja v pritličju ali je v stavbi brez dvigala.
Odziv države na kritiko, ki so jo izrazili ljudje
z oviro, je bil omejen. V Veliki Britaniji, denimo,
25
LENA DOMINELLI
jim je vlada omogočila minimalne pridobitve. Te
spremembe vplivajo na to, koliko in kako lahko
socialni delavci spremenijo oziroma preoblikujejo
svojo prakso, in vključujejo:
•	povečan obseg pobud, ki jih vodijo uporab-
niki in niso nadzorovane, kakor je obljubil sklad
za neodvisno življenje, neposredna plačila, za ka-
tere je dal pooblastila zakon o plačevanju nadome-
stil nezmožnim iz leta 1996 {Disability Payment
Act), in presoja potrebe po skrbi na temelju kon-
kretnih potreb,
•	povečano udeležbo uporabnikov na izvajal-
ski strani storitev, da bi spodbudili ljudi z oviro,
naj zahtevajo boljše storitve in uporabljajo pritož-
bene postopke, vendar je še premalo pobud, ki
bi spodbujale ljudi z oviro, da bi bili udeleženi pri
oblikovanju, zagotavljanju, upravljanju in prever-
janju storitev, ki so jim že na voljo.
Storitve, ki jih je omogočil ta napredek, so ne-
enakomerno porazdeljene, zato po mnenju giba-
nja ljudi z oviro ne prinašajo veliko praktičnih
sprememb.
Ljudje z oviro lahko slabi praksi nasprotujejo
tudi z uporabo zakonodaje, vendar ima zakono-
daja omejen vpliv, kar zadeva konkretne rešitve.
V Veliki Britaniji lahko uporabijo:
•	zakon o diskriminaciji zaradi nezmožnosti
{Disability Discrimination Act), 1995
•	zakon o človekovih pravicah {Human Rights
Act, 1998),
•	komisijo za pravice nezmožnih ljudi {Disabi-
lity Rights Commission, 2000),
•	standardne določbe Združenih narodov o
izenačevanju možnosti za nezmožne osebe {The
United Nations Standard Rules on the Equalisation
of Opportunities for Persons with Disabilities) in
druge konvencije o človekovih pravicah.
Ljudje z oviro tako zahtevajo storitve na način,
ki jim ni v pomoč, ker se njihove izkušnje obli-
kujejo v kontekstu ovirajočih razmerij moči. Posle-
dica je, da se razmerja moči v praksi socialnega
dela odvijajo v ozračju nasprotovanja, denimo,
dvoma v »strokovno« mnenje. Ta razmerja moči
so potemtakem kompleksna, interaktivna, konte-
kstualna, se nenehno in vedno znova vzpostav-
ljajo, obstajajo na številnih ravneh in med raz-
ličnimi akterji, ustvarjajo pa jih medosebne in-
terakcije v specifičnih organizacijskih kontekstih,
ki zadevajo tako poklicni kakor širši svet.
Narobe pa pravilna uporaba moči v praksi
socialnega dela pomeni prizadevanja za delitev
moči, ki temeljijo na enakopravnosti vrednot.
Zanje velja:
•	da klientko in klienta obravnavajo na dosto-
janstven in enakopraven način,
•	da imata klientka in klient dostop do virov
in spretnosti,
•	da sta cenjena njuno znanje in dobre strani,
•	da se socialni delavec pri svojih odzivih osre-
dotoči na klientove oz. klientkine posebne potrebe
in diferencirane izkušnje ovire,
•	da klientka ali klient in socialni delavec ali
delavka vplivata drug na drugega,
•	da se klientka ali klient in socialni delavec
ali delavka konstituirata v procesu medsebojne
interakcije,
•	da sta oba, kHentka ali klient in socialni de-
lavec ali delavka, odgovorna za svoja dejanja.
Ker smo še daleč od tega, da bi se ta načela
zares utečeno izvajala v vsakdanji praksi, imamo
socialni delavci in delavke še veliko dela, preden
bomo v svoje delo vključili programe, ki jih bodo
oblikovali ljudje z oviro.
FEMINISTIČNO SOCIALNO DELO
Ženske z oviro so oblikovale lastne organizacije
in mreže, da bi zadovoljile svoje specifične potrebe
kot ženske z oviro. Te organizacije in mreže pogo-
sto izhajajo iz feminističnih načel in oblik organi-
ziranja, ki imajo korenine v sistemih in oblikah
prakse enakopravnosti; zgled je Mreža nezmožnih
žensk{Disabled Women's Network). Akterke femi-
nističnega socialnega dela poskušajo odpraviti se-
ksistične družbene odnose v tem poklicu in odkri-
vati strukturne neenakosti, ki vplivajo na življenja
žensk, ne glede na to, ali so klientke aH delavke,
tako da so zahtevale družbene spremembe v ob-
stoječih družbenih razmerjih in alternativne storit-
ve, namreč take, ki bi jih razvile in nadzorovale
ženske. Za ženske z oviro je to pomenilo, da so
se lotile vsaj spolno označenih in ovirajočih razme-
rij, čeprav niso pozabile tudi na druge oblike
družbenih delitev, kot so »rasa«, starost in spolna
usmeritev.
Sama (Dominelli 2002a) definiram feministič-
no socialno delo kot:
... teorijo in prakso socialnega dela, ki se z izho-
diščem v ženski izkušnji spolno specifičnega
zatiranja upira naravi storitev, ki so na voljo
ženskam - tj., neenakim razmerjem med so-
cialnim delavcem ali delavko in klientko in ne-
26
OVIRA KOT SPOLNO SPECIFIČNA IZKUŠNJA
enaki obravnavi socialnih delavk glede na so-
cialne delavce - z namenom, da bi spremenilo
družbena razmerja v enakopravnejši smeri.
Feministična teorija in praksa socialnega dela,
ki sta se odzvali na potrebe žensk, sta vplivali tudi
na teorizacijo izkušenj moških in otrok in dela z
njimi. To je bilo zlasti očitno v vprašanjih, ki zade-
vajo vzgojo otrok, nasilje v družini, spolno zlorabo
otrok in privilegiranje besede strokovnjakov pred
besedo klientk oz. uporabnic storitev.
Feministična načela, ki bi bila uporabna, da
bi se ženske z oviro učinkovito organizirale in
izboljšale storitve zase in za druge, vključujejo
spodaj našteta načela. Nobeden izmed teh pred-
logov ni neproblematičen, kar zadeva izvajanje,
zato jih želim prikazati le kot usmeritve za to, kako
socialni delavci in klienti oblikujejo medsebojna
razmerja. Ostalo je prepuščeno kontekstualizira-
nim pogajanjem (Dominelli 2002; 2002a). Nače-
loma naj bi potemtakem:
•	nasprotovali hierarhiji med moškimi in
ženskami in med ženskami,
•	spoštljivo in dostojanstveno ravnali z žen-
skami,
•	izhajali iz moči (vrednotili in cenili posa-
mezničine spretnosti in talente),
•	razpoznavali potrebe žensk, kakor jih defi-
nirajo ženske,
•	se osredotočili na to, katere in kakšne sto-
ritve prejemajo ženske,
•	spodbujali ženske, naj razvijajo alternativne
storitve, ki bi jih vodile ženske za ženske,
•	v razmišljanje o zagotavljanju storitev vklju-
čili primerno ravnanje z delavkami,
•	izgrajevali zavezništva onstran družbenih
delitev, ki vplivajo na življenja žensk (poleg ovire
še »rasa«, spol, starost, spolna usmerjenost itn.),
•	izgrajevali podporne mreže med ženskami,
•	ustvarjali situacije, v katerih obe strani nekaj
pridobita.
Hkrati z uporabo teh načel pri interakcijah s
ženskami z oviro bi se morale socialne delavke
ali delavci zavedati težav, na katere lahko naletijo
pri izvajanju prakse feminističnega socialnega
dela, ker lahko pri delu naletijo na zaplete, zaradi
katerih lahko klientke zaidejo v protislovne situ-
acije, ki zahtevajo rešitve. Te situacije vključujejo:
•	ozračje lažne enakosti, kar je lahko past,
•	spolno obeleženi konflikti interesov med
ženskami in otroki, ženskami in moškimi,
•	predpostavljanje enakosti v družinskih raz-
merjih, ki zahteva razreševanje neenakopravnih
razmerij znotraj družine,
•	uravnovešanje odgovornosti obeh staršev pri
skrbi za družino s plačanim delom,
•	odgovornost za skrb za druge na račun skrbi
zase,
•	sprevideti moramo pravico žensk, da skrbijo
za druge in da jih skrbi za druge, ne da bi jih
zatirali z zahtevami po skrbi,
•	vključevanje moških v skrbstveno delo,
•	situacije, ko smo brez virov in brez časa,
•	situacije, ko smo izključeni iz možnosti od-
diha (Dominelli 2002a).
Občutljivo zavedanje posebnih potreb določe-
nih skupin žensk kot normalni del rutine vsak-
danje prakse bo pomagalo socialnim delavcem,
da se bodo primerno odzvali ženskam z oviro.
SKLEPI
Ženske z oviro so del kategorije ljudi z oviro in
imajo z drugimi ljudmi z oviro, vključno z mo-
škimi, nekatere skupne značilnosti. Vendar so tudi
kategorija zase. Imajo posebne potrebe, ki so po-
vezane z vlogo, ki jo imajo kot ženske, in s pri-
čakovanji, ki jih ima družba v zvezi z ženskami
nasploh, čeprav ženskam z oviro to, da bi jih iz-
polnile, večinoma otežijo ovirajoča družbena raz-
merja. Poleg tega imajo ženske z oviro kot kate-
gorija posebne vidike, zaradi katerih se razlikujejo
tudi med seboj in zaradi česar so njihove osebne
izkušnje ovire enkratne glede na razlike v razredu,
»rasi«, starosti, spolno usmerjenost in druge druž-
bene delitve. Zaradi te diferenciacije so zelo raz-
nolika skupina s širokim spektrom potreb, ki jih
moramo naslavljati različno, da bi lahko bila po-
stopek in izid obravnavanja posameznice enako-
pravna.
Čas je, da bi specifične potrebe žensk z oviro
priznali v praksi socialnega dela in z njeno pomo-
čjo. Če jih poskušamo uresničiti na načine, ki žen-
skam dajejo moč, moramo biti socialne delavke
in delavci zavezani taki praksi, ki podpira dejavno
udeležbo klienta pri odločanju in ocenjevanju
virov. Če želimo vzpostaviti ustvarjalni proces in
proces krepitve moči, ki bo ženskam z oviro omo-
gočal, da bodo prevzele nadzor nad življenjem,
moramo ceniti različnost in dejavnosti utemelje-
vati v moči, ki jo utelešajo ženske z oviro.
27
LENA DOMINELLI
LITERATURA
Barnes, C., Mercer, G. (ur.) (1999), Exploring the Divide: Accounting for Illness and Disability. Leeds:
The Disability Press.
Begum, N. (1992), Disabled Women and the Feminist Agenda. Feminist Review, 40, pomlad: 71-84.
Begum, N., Hill, M., Stevens, A. (1993), Reflections: The Views of Black Disabled People on Their
Lives and on Community Care. London: CCETSW.
Booth, T., Booth, W. (1998), Growing up with Parents who have Learning Difficulties. London:
Routledge.
BoYLAN, E. (1991), Women and Disability. London: Zed Books.
Despuoy, L. (1994), Human Rights and Disability. New York: United Nations.
Dominelli, L. (1986), The Power of the Powerless. Sociological Review, pomlad: 65-92.
-	(2002), Anti-Oppressive Social Work Theory and Practice. London: Palgrave.
-	(2002a), Feminist Social Work Theory and Practice. London: Palgrave.
-	(2004), Social Work: Theory and Practice for a Changing Profession. Cambridge: Polity Press.
Fletcher, A., Hurst, R. (1995) Overcoming Obstacles to the Integration of Disabled People. London:
UNESCO.
French, M. (1985), The Power of Women. Harmondsworth: Penguin.
Foucault, M. ( 1980), Power/Knowledge: Selected Interviews and Other Writings, 1972-77. New York:
Pantheon Books.
-	(1991), Governmentality. V: G. Burchell, C. Gordon, P. Miller (ur.), The Foucault Effect: Studies
in Governmentality. Hemel Hempstead: Harvester, Wheatsheaf.
Giddens, A. ( 1993 ), Modernity and Self-Identity: Self and Society in the Late Modern Age. Cambridge:
Polity.
Morris, J. (1991), Pride Against Prejudice: Transforming Attitudes to Disability. London: The Women's
Press.
Oliver, M. (1990), The Politics of Disablement. London: Macmillan.
Parsons, T. (1957), The Professions and Social Structure. V: -, Essays in Sociological Theory. New
York: Free Press.
Rousso, H. (1988), Disabled, Female and Proud: Ten Stories of Women With Disabilities. Boston,
MA.: Exceptional Parent Press.
Shakespeare, T. (1999), When is a Man not a Man? When He's Disabled. V: J. Wild (ur.). Working
with Men for Change. London: University of London Press.
Weber, M. (1978), Selections from Max Weber. Berkeley: University of California Press.
Wendell, S. (1996), The Rejected Body: Feminist Philosophical Reflections on Disability. London:
Routledge.
Wolfsenberger, W. (1972), The Principle of Normalisation in the Human Services. Toronto: National
Institute on Mental Retardation.
Zaviršek, D. (2002), Pictures and Silences: Memories of Sexual Abuse of Disabled People. International
Journal of Social Welfare, 11, 4: 270-286.
28