J. Langerholc
Tako govori le mati
Nekaj je precej močno potrkalo na vrata. Domačin ne bo, tako potrka le beraŠka roka. Odprli smo mu in pred menoj je stal postaren in precej poraščen možakar z divje razmržeoo brado,
Prejel je svoj dar, kakor ga prejme sto in sto drugih. Tako nekam od stra-ni ga je ogledoval. Videlo se je, da mu ni všeč.  Premalo se  mu je zdelo.
»Gospod, še malo dodajte,« je pričel.
»Še malo? Ne morem. Preveč vas je te vrste cestarjev, preveč.«
»Saj vam ni treba vsakemu do-dajati. Samo meni dodajte.«
»Pa zakaj?«
»Ali me ne poznate?« me je po strani pogiedal,   »saj vendar veste,   da
sva bila oba pri istem kamnu krščena. Rojaka sva. Nisem vam še delal nadlege in je tudi ne bom — veste, kmalu se bom preselil tja k Sv. Juriju, Če bo Bog hotel tako. Khm,  khm,«  ga je začel  naganjati  kašelj.
Nisem ga spoznal. Samo postena in nepokvarjena loška govorica mi je razodevaia,  da govori mož Čisto resnico.
»Pa vas res ne morera  poznati.«
»Zakaj me pa vjkate? Za nas cestarje je že kar ,,ti" zadostt dober. Ve-stc, Vrbanov France seml«
Vrbanov Francel Pred menoj je začela vstajati zgodba njcgovega življenja. Vrbanov France! Kakšen delavec je bil ta človek svoje dni! Vse ga je cenilo. Pa se je morebiti ravno radi tega prevzel in je začel svoje rokodelstvo po-puščati in zanemarjati. In pa materin ljubljenček je bil. Ne ravno edini sinček, pač pa tako rekoč »edini«. Brata je imel, a brat je bival tam daleč v tujini. Zato se je materina Ijubezen Franceta še bolj oklepala . . .
France pa je materino ljubezen znal  kar na debelo izkoriščati
247
Pil bi bii rad, žeja se ga je prijemala. Pa ne vodo, ampak to bi bil naj-raje pil, kar se tam dobi, kjer »Bog roko ven moli«. Pil bj bil rad, pa mu je v žepu že precej časa kraljevala suša.
France pa je Šel in je materi iznosil dobra dva mernika krompirja tja v sosedovo jatno. Potem pa je stopil do matere in ji začel pripovedovati, da ima Matizljevka, vsem poznana vaška beračica, v sesedovi jami dva meroika krompirja. ki ga je nabrala po njivah in bi ga rada prodala in prav po ceni bi ga dala ¦ . .
»Francel Kar prenosi ga k nam, ga bom že plačala. Po zimi nam bo kar prav prišel.a
Dobra mati je sedla na Francetove limanice. France je prenosil krompir spet v domačo klet in pregovoril mater, da mu je izročila denar, ki ga bo nesel še na večer Matizljcvki.
In ga je  res nesel, Samo ne  k Matizljevki . . .
Žegnanjska nedelja se je bližala. Mati je pripravila mernik pšenice. da bi imela družioa takrat malo boljši kruh. Francc je zavohal pšenico in jo skrivaj odnescl »krivemu Petru«, ki je bil vedno pri-pravljen kupovati krivično ali pravično pridobljeno blago.
»Danes pa tnoram poslati v malin,« je rekla mati tistega dne, »France, po-magaj mi no zadeti tisti mernik pSenice Saj veš, da ga sama ne bom zmogla« »O, saj ste še močni, mati,« se je opravičevaj France, »to boste če kar sami zadeii.«
Maio z nejevoljo se je odpravila roati pod streho, France jo je pa popihal tisti čas iz hiše . . .
»Francef Kje pa si, Francel« je kli-cala mati, France pa je ni več slišal. Za-neslo ga je v gostiino, Ali zato, ker je imel denar, ali zato, da bi malo poiniril svojo vest, ali tudi samo zato, da se je izognil trenutoe nevihte v domači hifii? >AH si ga kaj videla, kani \a šel?« je Vrbanka vpraSevala sosedo. »Kdo pa, mati?«
»I. kdol Naš! Francel Pomisli, kaj mi je naredilf Cel mernik pšenice mi je prodal! In zadnjiČ me je za krompir napehariJ, da sem domač krompir od njega kupilal  Ti grdoba grda ti!«
>Pa vam res nagaja ta vaš Francul Od sile je navihan.« »Ja, kaj pa je tebi hudega naredil?«
Kdo je tako vprašal? Kdo je edmi mogel tako vprašati? Tako morc go-voriti le vedno odpuščajoča, vedno vsako krivico sproti pozabljajoča materina ljubezen . . .   \% vsakih drugih ust bi bila taka beseda nerazumljiva.
Kako rad bi bil začel Francetu brati levite in mu malo izprati njegovo vest. Morebiti še bolj kosmato kakor je bil on sam. Pa ga že ni bilo več. S ceste se je še  enkrat  ozrl proti meni, kakor bt mi bit hotei reči: »Pusti me v miru«!
Kako pa se je France tolažil s svojo vestjo . . . Morebiti ga je ravno to tako hitro odneslo . . .
248