586
T. Doksov:  Pokora.
Pokora.
jOamostan.  Na  njega tihe duri Potnik  trka  ob  večerni uri.
Pa  odvrne  Stanko,   mož častit,
— Žar  modrosti z lic mu je  razlit
Potnik mira je  prišel  iskat; Dver  prihaja  mu  odpirat  brat.
»Hvalna,  fili  mi.   ti je  namera, Še iskri ti  v srci živa  vera!«
»Bog te sprimi!«  glas  veli vratarja, Ki pobožno samostan  otvarja ;
»Človek,  praviš,  drug bi rad postal, Grehov svojih se pri  nas skesal.«
»On dodeli svoj  ti blagoslov! Kaj  v okrilji  iščeš teh zidov?«
»A da opereš t u jih,  ni  baš  treba, Glas tako" nam ne  veleva z ne"ba.«
»Ako  dušo srčna žge ti rana, Kar obrni se do  gvardijana!«
»Stopi  v žitje . . . šumni svet spoznaj, Za pokoro,  znaj,   i to je kraj.«
»Moder on je in  izkušen mož, Svetov dobrih pač pri njem doboš.«
»V svetu žij  in  trpi brez pokoja, V njem  ne straši  vročega se  boja !«
Sluša potnik,  k predniku odhaja, Dušo strto up mu nov pomlaja.
»V bran trpečim siromakom stoj In predrznih smelcev se ne boj!«
»Prečastiti  oče, za svoj greh Rad pokoril  bi se  v teh zideli «
»Za pravico in resnico gori, Kaj  so  vzori svetli,  to govori
»Da,  trd6 si  naložim pokoro, Vest mi težka,  kot bi nosil goro.«
»Briši jaduim  revežem  solze", Dvigaj  bratom  žalostnim  srce"!«
»V prsih  plamen  plapola nečist, Dušo  polni  srd   mi  in  zavist.«
»V zapuščencev stopi borne koče, Vzpričo bede duša uaj  se zjoče!«
»Moči grehov ni nositi  peze, Oh,  bojim se strašne božje jeze!«
»Za kreposti ljudstvo navdušuj, Za človeštva se blagost žrtvuj !«
»Ker hudo sem,  prehudo grešil, Tukaj zdaj  bi rad se  pokoril.«
»Bližnjika iz duše vse mi ljubi, Pa nikdar ne boš zapal pogubi!«
»Pokoril za težke svoje grehe, Da sreč spet zadobi  utehe.«
»Žiti  sveto ni pri nas težko, Kjer pretaka žitje se mirno «
»Da popoln  mi Pa med svetom
bodeš, idi v Kristi, grehov se očisti!«
T. Doksov.