1945 - PAULI ZA IIOGA, NAROD, DOMOVINO - 1985 1AB0R ju jrlasiIo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora SPB 9 Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. An ton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR ie the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacidn de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buemos Airoa, Argentina, T. E. 362-7215 Registro Nacional de la Propiedad Inteleotual No. 300.434. NAROČNINA: 1,60. Južna Amerika 10 dolarjev, Evropa-Avstralija: 12 dolarjev, ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič — Rio Colorado 1806 — (1686) Hurlingham -— Bs. As. Argentina. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Dolge vijste rakev, v katere so bili položeni mučenci izkopani iz množičnih grobov Jelendola in Mozlja, kjer so rdeči Stalinovi hlapci že leta 1943 uprizorili generalko za poznejši zverinski pokol 12.000 slovenskih domobrancev maja-junija 1915, so ob 40-letnici tega strahotnega zločina sirnimi za vse tiste, ki so se za zgled vsemu svobodoljubnemu svetu borili in umrli za BOGA — NAROD — DOMOVINO VSEBINA Extraido del testimonio de un testigo (II) — 209; Zadnji vlak (Srečko Šivi«) — 210; Domobranci naprej! (Tone Brulc) — 223,; Proslava spominskega dne v Miiwaukee (L. K.) — 227; Župnik Danijel Halas - žrtev komunizma — 229; Senator Frank Lausche - 90-letnik (Jože Vrtačnik) — 233; Drama pri dinjah — 234; Zdomska mladina, naš ponos in kvas bodočnosti (Slavko Skoberne) — 234; Ivanka Primožič IRENA - 75 let — 236; Matko Intihar - 70-lotnik - 237; Vinko Levstik - 60-letnik — 238; Avguštin Franc - 60-letnik — 289; še o Slovenskem domobranstvu — 239; Previdnost je mati modrosti (N. F.) — 246; Iz društev — 248; 39. obletnica smrti gen. L. Rupnika — 251; Iz pisem — 252; Naši mrtvi — 264; Za beležnico — 254; Darovali so — III. Slovenija, dežela moje radosti in moje bolečine - Rev. Mirko Kozina (289-304) Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Noviembre- Diciembre 198,r> BUENOS AIRES November-December 1985 Extrald« dol tcstimonio do un tostigo ii. . . . Los que caian a la gruta todavia con vida, se arastraban contra las paredes de la mišma, ilamaban a sus seres queridos y rezaban diciendo: ,,Padre, perdonalos, no saben lo que hacen!“ En eso se desangraban, ca-llaban y morian. Yo mismo, al borde de 'la muerte, observaba esas escenas, que me conmovian en lo mas profundo. Fui testigo presencial como tres hermanos —todos conocrdos mfos— cayercn uno tras otro a la gruta mortalmente heridos; fueron llamandose uno al otro a viva voz. De pron-to hubo silencio: la muerte los habia salvado de todo sufrimiento. Pude presenciar y cscuchar durante todo e! dia como morian y sin embargo no he oido ni una palabra pidiendo venganza por el crimen cometido contra ellos como tarr.poco oi blasfemias. De las bocas de los moribundos pro-venian unicamente oraciones y palabras de perdon. Asi morian los soldados eslovenos, asesinados por los comunistas. ...De la gruta pude salir alrededor de la medianoche. Bstaba cus-todiada por los partisanos, pero estos estaban parados alrededor de un gran fuego, que habian encendido a unos 30 metros de la gruta. Ni me vieron, ni me oyeron. Finalmente quede solo en la inmensidad del bosque. Despues de constatar las heridas recibidas, me encamine hacia mi časa paterna, distante unos 25 kilometros. He tardado dos noches y un dia para llegar. Cuatro meses fueron necesarios para que curasen mis heridas; todo este tiempo estuve ibajo la atencion de mi amada madre, quien con su actitud estuvo en constante peligro mortal. Con el tiempo fue čada vez mas peligroso permanecer oculto en mi hogar. Los innumerables allanamientos y las silenciosas murmuraciones sobre mi escape de la gruta, me obligaban a constantes cambios de escon-dite, hasta que —despues de tres largos aiios— pude llegar clandestina-mente en el mes de mayo de 1948 a Austria. Los asesinos comunistas, al no poder alcanzarme, descargaron su venganza sobre mis familiares, ante todo sobre mi indefensa madre. Cinco veces la arrestaron y despues de prolongadas indagacionas y toda elase de humillaciones la dejaban libre. Pero en el ano 1960, cinco arios despues de terminada la guerra, la enjuiciaron ante el tribunal del ipueblo y la sentenciaron a tres anus de carcel. Su linica culpa fue, que por su amor materno no habia denunciado a su hijo a las autoridades comunistas, lo habia curado y le habia salvado la vida. Muchas de las madres martires eslovenas fueron encarceladas por amor a sus hijos y varias suoumbieron bajo el peso del latigo que las alcanzo en nomibre de la hoz y del martillo. Queridas madres! Descansen en ipaz! Vuestros hijos las recuerdan todos los dias con gratitud mas sentida! PRIČE Srečo šivic ZADNJI VLAK „Zadnji vlak" sem napisal iz hvaležnosti do naše rešiteljice, domobranske bolničarke Ivanke Primožič — Irene in za njeno 75-letnico življenja, ki jo je obhajala 11. maja 1985 v mestu Rochester v Sev. Ameriki, t. j. daleč od svojega rojstnega kraja Št. Ruperta na Dolenjskem. Kar težko mi bo opisati tisti vlak izpred 40-tih let. Želel pa sem nekaj .podariti naši junakinji iz tistih dni. Na tistem vlaku je takrat — še mlada, v tihoti, s skrbjo in v stalnem strahu za nas bolj kot za sebe, praznovala svoj rojstni dan IRENA. Moje iskrene in hvaležne želje so: „še mnogo let bodi zdrava in srečna!" Nekateri, ki s Teboj še držimo zvezo, smo srečni, ko pride do nas topla beseda — pogovor in pametni nasveti. Ti si včasih naša mama, včasih sestra, vedno prijateljica in zvesta domobranka iz prvine, ki se ti lahko popolnoma zaupamo. V novomeški bolnišnici sem ležal med drugimi ranjenci lažje ranjen v koleno. Otečeno je bilo in povito skupaj z deško, da se ni prepogibalo. Čudne vesti so prihajale do nas. Neki belokranjec je rekel, da se je pdjal s kolesom v Belo krajino, tja nekam blizu Marijin dola, kjer so pristajala angleška letala še pred nekaj tedni ali dnevi, dovažala partizanom material in odvažala njihove ranjence nekam v Italijo. Nikjer da ni naletel na partizane. Tako neverjetno se mi je zdelo, da nisem vedel ali je zmešan ali pa „tič“, ki ima s takimi vestmi kake posebne namene. Drugi obiskovalci so vedeli povedati, da se proti Hrvaški pomikajo večje kolone hrvaške vojske. Da mnogi zamenjavajo dobro orožje za malo hrane in podobno. Proti Tioncu aprila sta me obiskala moj poveljnik Mrak in moj brat, ki je tudi pred kratkim zapustil bolnišnico. Bil je lažje ranjen nad Žužemberkom. Mrak me je vprašal, če bom lahko hodil daljšo pot. Mislil sem na nove akcije in hajke, pa smo zadnje leto bili samo parkrat v Novem mestu in še to le za dan ali dva. Nisem izbegaval boja, pa se mi je le nekam za malo videlo in sem si mislil, da bodo že tudi brez mene izbojevali, posebno še, če res ni več partizanov v okolici. Potem je enkrat prišel starejši usmiljeni brat in nas popisoval. Spraševal je, od 'kje smo in kakšno premoženje imajo starši. Že v strahu menda, kdo bo plačal tisto ležalnino; saj kaj drugega nam niso nudili, že ko so nas negovale naše bolničarke. Nič mi ni ugajalo in sem imel namen, da bom o tem govoril s kakim častnikom, če bi prišel k nam. No pa je prišel dan, ko so nam povedali, da gremo. Menda 6. maj,- Že v tujini sem nekaj bral o umiku ranjencev. Tako iz Ljubljane, kot tudi od nas iz Novega mesta. Po tolikem času je vse že tako megleno, da več ne vem, ali so nas v Krško prepeljali s kamioni ali vozovi. Prepričan sem, da so nas kmetje; vsaj nekaj poti. Pa naj bo že tako ali tako. Nekje na poti se nam je pridružil civil Lado Lempel. Verjetno v št. Jerneju ali Kostanjevici. Kmalu nam je bil v veliko pomoč; saj je bil edini, ki je znal nemški jezik. Transport so poverili Ireni, kateri ie pomagalo nekaj angelov. Nobenega zdravnika, nobenega častnika. (Edini je menda bil Nace Penca, brez nege.) Brez kakega udarniškega voda. Improvizacija. No, še bolje. Verjetno se nas je tako več rešilo. V Krškem nas je Irena, menda s pomočjo starega župnika, spravila na nemške kamione, ki so se umikali iz Hrvaške. Pomagal je tudi nemški podoficir. Reditelj ali kaj. Dobro se spomnim, da je imel na aluminijasti veiižici okoli vratu obešeno tablico v obliki polmeseca. Ustavljal je kamione in če je bilo kaj prostora, nas je nameščal v njih. Prepeljali so nas v Novo Celje v bolnišnico, žal, je že v Krškem ostalo več ranjencev. Spomnim se, da Žagarjev Majk in njegova sestra Vera, bolničarka, nista prišla za nami v Celje. Tam v celjski bolnišnici je še vse funkcioniralo v nemškem redu. 8. maja zjutraj. Bolničarke so delile zajtrk, črno kavo, košček kruha in košček margarine ali masla. Le-to je pri Nemcih bilo skoro obvezno. Eden od tamkajšnjih bolnikov je imel vžgan radio, slovensko oddajo, ki je poročal, da je Nemčija kapitulirala. Nisem se vznemiril. V Celju je bilo precej nemškega vojaštva in mi niti na misel ni prišlo, da se vsa ta vojska ne bi umaknila oborožena v Avstrijo. čez dan so naložili na odprti vagon, kjer je bilo nekaj prostora, nekaj naših ranjencev. Spremljale so jih bolničarke: Anica Novinc, Marija Žaigaj, Mojca in Novinova, le-ta še skoro otrok, ostale pa mladenke stare okoli 18 let. Pod večer smo prišli na vrsto mi na dolgem vlaku. Irena je bila v vagonu pred nami z nekaj težjimi ranjenci. Ostali smo zasedli drugi vagon in so nas spremljale bolničarke Dragica in Ivanka. Lempel je držal zvezo z Ireno in nam tolmačil vse potrebno. Dolgi vlak z dvemj stroji je cijazil proti Mariboru. Tisto progo sem poznal tja do Poljčan, kjer se je cepila ozkotirna železnica v Slovenske Konjice. Trdno sem zaspal in sanjal. Redko kdaj se spomnim, kaj sanjam. To pot pa. Sanjalo se mi je, da so z nami potovale dve redovnici srednjih let in ena deklica stara 7 ali 8 let. Sanjalo se mi je, da so celo noč na kolenih molile rožni venec in nam izprosile srečno pot; in zjutraj, da so izstopile iz vagona. Tako žive so bile te sanje, da več ne vem, če so bile. Jutro nas je pričakalo na Pragerskem. Ko je vlak obstal, je bil naš vagon še daleč od postajnega poslopja. Lempel je .povedal, da je vlak zajet od partizanov. In res je prijezdila neka debelobušna »kobila" na konju. Na prsih ji je ležala nemška brzostrelka MP in je pred vsakim vagonom dajala povelje po nemško, naj spravimo vse orožje k vratom; in ko bomo prišli pred postajo, naj pahnemo orožje iz vagona. Lempel pa je že tolmačil. Prišlo je novo tiho povelje do nas. To pot od Irene: »Popolna tišina! Vsi poleči po tleh! Samo Lempel naj v potrebi po nemško odgovarja!" Ovniček je zagledal v grmovju pištolo Luger in me nagovarjal, naj jo pobriševa iz vlaka. Domov v Gorjance. Mikalo me je seveda. Pa z desko povito ob nogi in skc.ro bos! Ovniček je imel samo en čevelj: pa iz Dravskega polja v Gorjance. Čez Savinjo, Savo in vsa brda med Celjem in Savo, pa še tam kje mimo Kuma. Sem odklonil. Upal sem, da bo .prišla kaka možnost, da bi jo pobrisal v Avstrijo. Zato se je treba pripeljati čim bliže meji. Pa mi ni bilo lahko. Vključil sem se v Legijo še pred jesenjo leta 1942 v šent Joštu (N. m.); takrat še mule, 16 let star. Vedno sem si ponavljal, da živ v roke partizanom nikoli! Na! Pa me zajame neka štajerska »bunka", katera je verjetno še predvčerajšnjim pozdravljala „Heil“. Oddali smo orožje v tišini in vlak se je počasi premikal proti Mariboru. Na postaji sem videl malo partizanov v mitraljezkem gnezdu. Prišlo je do nas novo povelje od Irene iz vagona pred nami. Uničite vse, kar bi nas utegnilo izdati, da smo domobranci. Označke iz kap. Ptiča z rokava. Dokumente, slike. In res smo uničili. Žal mi je bilo za nekaterimi slikami. Posebno za dvema, lino iz Dolža po napadu septembra 1942. Kak smrkavec sem bil. Z dolgo francosko »lebelko". Za jermen kar zavržen povi-jač. Dolgi bajonet, bodalo- na vrvici za pasom in poleg mene moj dragi tovariš, Goršetov Štefan iz Krke (N. m.). Štefan je padel v Sošicah na Hrvaškem 8. avgusta 1944., 18 let star. Jokali smo, ko smo nesli žalostni tovor nazaj čez Gorjance v št. Jernej. Bil je najbolj priljubljen mladenič v četi. In eno večjo v domobranski uniformi na Loki v N. M. V ozadju se je videl porušen železniški most z vsem tovorom. Znak partizanskega junaštva iz septembra 1943» ko so se v bratskem zagrljaju spečali z Lahi in z njimi pili bratovščino, da so se res lahko in svobodno maščevali nad dolenjskim ljudstvom. V strahu smo .privozili na koroški kolodvor v Mariboru. Dekleta so še z večjo vnemo stregla najbolj potrebnim. Predno smo ustavili, setn videl na bližnjem tiru naše ranjence, kateri so odšli z vlakom pred nami. Prepoznal sem malega Francija Novina iz Kandije. Bila sva sošolca. Bili so pod stražo in sem se potuhnil, da nas ne bi izdal kak pogled, škoda, da niso tiste deklice opisale, kaj in kako se je z njimi zgodilo. Morda so celo kje, pa ne vem. Dve sem potem srečal v Forliju v Italiji v četniškem taborišču. Povedale so, da so se one rešile z oddelkom italijanske vojske. Ivanka je šla po vodo in smo bili v velikem strahu, da bi jo kdo kaj vprašal. Tudi bi bilo možno, da bi kdo prišel za njo do vagona dn prepoznal, da nismo nemški vojaki. Baje je tudi ona videla tiste naše revčke pod stražo partizanov. Vlak se je premaknil in nam je malo odleglo. Ne spomnim se, če smo še kje ustavili do Dravograda. Nace je nekaj stikal po nahrbtniku in iz žepa privlekel pištolo „Beretta“. Nekdo je ukazal, naj jo odvrže. Gotovo se je težko odločil, pa jo je le dal in nekdo jo je zalučal proti Dravi. Tudi jaz nisem popolnoma spolnil Ireninega povelja. Ohranil sem brošurico domobranski molitvenik'1. Rajni Tone Brulc me je prosil zanj. Ves čas je buljil v molitvenik in mi ga je vrnil v Avstriji, ko smo že bili v svobodi. V Dravogradu so odklopili sprednjo lokomotivo in jo mimo nas prepeljali za naš vlak. Ležal sem pid vratih in sem videl most pred nami. Zdel se mi je precej poškodovan od bombardiranja. Zopet smo se premaknili. Sedaj sta oba stroja rinila vlak čez most. Kmalu so se čutili močni udarci odbijačev na vagonih in vagon je kar poskočil — in nato je vse obtičalo tam. Stroji so nas zapustili. Gotovo sploh niso bili priklenjeni k vlaku in so kar tako prosto rinili vlak, dokler bo šlo. S strani, kjer sem ležal, se je sedaj videl le breg. Kateri ,pa so 'ležali pri drugih vratih, so videli spredaj en vagon nevarno nagnjen. Ne spominjam se, če se je kak vagon popolnoma prevrnil. Prepričan pa sem, da so imeli namen vlak zvrniti v Dravo. Verjetno so mislili, da bodo prvi vagoni, ko se bodo prevrnili in zdrveli po strmini, povzročili reakcijo kakor velikanski „domino“ in vse potegnili za seboj v Dravo. Gotovo bi bil prizor gledati, kako se je tisoč in več Švabov šlo za vedno kopat. Če je bil to njih namen, so se ušteli. Bilo bi popolnoma v skladu s partizansko mentaliteto. Nekdo bi vei-jetno bil imenovan narodni heroj, ker je spravil s poti 1.000 ujetnikov. To bi bilo junačenja še v pozna leta. Vlak je bil zelo dolg in stroja sta komaj zmagovala in ni bilo zaleta takoj za mostom. Hvala Bogu, se ni zgo- dilo. Ob vlaku so se pojavili vojaki v rjavih uniformah, čokati, dobro rejeni, zmagovalci. Na kapah so imeli kot označko leva. Bolgari. Nad vlakom so na cesti stali s svojim topništvom. Morali smo zapreti vrata na desni strani vlaka, odprta pa so ostala proti Dravi. Videl sem tudi par oficirjev. Oni so imeli označke na ovratniku. Srp in kladivo na rdečem polju. Tudi kape so imeli drugačne. Kar rekel bi, da so bili Sovjeti. Nič niso nadlegovali ,po vlaku in čez čas smo celo lahko šli po vodo k Dravi. Tudi partizani so se pojavili. K sreči ne slovenski. Bog ve kaj. Makedonci, Hrvatje? Ti so planili po vlaku. Meni niso vzeli nič. Uro sem že na Pragerskem skril pod ovoj na nogi, kaj drugega koristnega pa imel nisem. Brulcu je partizanka za kodre dvignila glavo in mu odvzela lepe, še nove čevlje. Mrak mu jih je dal narediti po zadnji zimi; pa je bil ranjen na Veliki petek nekje pri Birčni vasi. Rekla je: „Ti ne trebaš“. Na vrata vagona, ki je bil za nami, so Nemci z mavcem napisali TIFUS, misleč, da bi tako nalezljiva stvar ustavila stikanje po vagonu. Naivneži. Kako naj en švabski tifus ustavi južnjaško partizanko? Za nami so iz enega vagona privlekli dva oficirja in ju kar pred vrati ustrelili. Zelo sem se ustrašil neko popoldne, ko' sem šel k Dravi. Videl sem enega našega, ki je govoril z mladim partizanom. Slišal sem, ko je partizan odgovoril: „šta če ti sada puška; sad je rat svršen“. Očividno je .fant mislil na beg in je v tem videl eno možnost, jaz pa nevarnost za nas vse. Daleč na drugi strani Drave, verjetno v Mežiški dolini, je bilo močno stre- ljanje. Tudi jaz sem mislil na beg. Noga me ni bolela. Bilo je toliko vojaštva tam, da si nisem znal pomagati. Mislil sem žalosten: Aj, Dravca deroča, zakaj ne dereš v nasprotno smer. Ponoči bi se spustil v njo in bi z mrliči, ki so plavali s tokom, tudi jaz plaval daleč, daleč v svobodo. . . Nekaj se je odločilo tisti dan. Mlad nemški častnik je šel ob vlaku nazaj proti mostu. Imel je zdravniške označke. Govorilo se je, da je šel k Bolgarom zaprosit pomoč, ker so na vlaku sami ranjenci in bolniki, ki potrebujejo pomoč. Že. Takoj. Mislim, da smo ta dan dobili malo grahove juhe od Nemcev iz sprednjega dela vlaka; pa nisem siguren, če se je res zgodilo-. Imeli pa smo nekaj sladkorja in suhega sadja še iz Novega mesta. Nemci so pred vlakom popravljali progo in nato smo začeli potiskati vlak. Vse je rinilo. Bosi, kruljevi, lačni. Pa je šlo; in niti Bolgari ne partizani nas niso ovirali. Nekateri Bolgari so celo čutili z nami. Videl sem, kako je vojak na skrivaj vrgel hlebec kruha v vagon. Tudi cigarete so metali. Nisem bil deležen, pa se mi je le dobi’o zdelo. Na ravnici pred nami je bila postrojena ena partizanska brigada. Niso nas ovirali, ko smo rinili mimo njih. Pririnili smo vagone v Loebenthal (menda Lobelnica). Na postaji pred nami je visela avstrijska zastava. Pot naprej nam je zapiral drugi vlak, ki je stal na istem tiru. Bil je težak oklepni vlak — tudi brez lokomotiv. Nekateri smo šli na eksploracijo tega vlaka, kjer smo našli nekaj mesnih konzerv in obleke. Celo do dobrih škornjev sem prišel. Težko orožje je bilo še montirano, toda uničeno. Še enkrat sem videl tri Bolgare na konjih. Kaka izvidniška patrola; sicer pa ni bilo vojaštva tam. Kdor je količkaj mogel, je šel iz vagona. Tako so se tudi ostali malo sprostili. Dekleta so jih malo očistile, kar je bilo skoro nemogoče, ko so še ležali. Tudi vode nam je preje .primanjkovalo, ker smo imeli samo en vrč. Nemci so dobili neko zvezo z Angleži. Morda so le telegrafirali, govorilo pa se je, da so na oklepniku našli motorno kolo, in šli po pomoč. Po progi iz smeri Dravograda se je bolj privlekel kot prišel človek. Skoro gol. Suh, izčrpan. V roki je nesel kangljico, narejeno iz konzervne ali barvne škatlje. Bos... in cape so visele od njega. Ko se mi je približal, sem ga .prepoznal. Ko je naša četa ustanovila postojanko v št. Jerneju, smo bili napadeni, še preden smo utegnili narediti nekaj zaklonov. Drugi dan je ta fant prišel iz Kostanjevice, da bi obvezal morebitne ranjence. Tudi meni je obvezal laket. Par tednov preje sem bil ranjen v podgrajski fari; spomladi 1944. Pozdravil sem ga po kmečko: „No, odkod pa ti?“ Kar skup je zlezel. Kaj ne bi, revež. Bil sem v angleških hlačah in rjavi srajci. Prepričan je bil, da sem partizan in ga celo poznam. Da si ne bo kdo kaj domišljal zaradi angleških cunj, moram povedati zgodbo, ki sicer ne spada v ta spis. Zadnjo zimo sem bil v samovoljni patroli. Na povratku iz Brusnic proti Ratežu, že pozno popoldne, je nad nami prav nizko in kar počasi letelo dvotrupno letalo. Bilo nas je 6 ali 7 in nebo je bilo skoro črno. Groznik je rekel: „Jaz bom dal temu hudiču", črtil je partizane. Ubili so mu očeta in požgali dom, pravo kmečko kraljestvo, še bolj menda je črtil Angleže. Preveč njihovega materiala je že našel za bežečimi partizani. Mnogo angleškega orožja je uničil. Zavedal se je, da bi OP slaba predla brez tolike pomoči s strani Angležev. Kar iz boka je užgal s svojim MG 34 na letalo. Imel je poln boben fosforne municije, vse zaplenjeno od slavne šlandrove brigade. Videli smo, kako so svetli sršeni sikali okoli letala. Nad Dolžem je letalo obrnilo smer in nas zopet preletelo. Groznik je ponovno streljal kratke rafale na letalo. Proti Mokremu polju smo zagledali padala. „Sem mu dal, sem mu dal,“ je vzklikal. Letalo je zopet priletelo nad nas. Videti nas niso mogli z letala, ker smo bili v snežnih oblekah, pa očividno so si zapomnili, od kje so bili izstreljeni svetli rafali. Odvrgli so nekaj prav blizu nas in smo popadali v sneg in čakali eksplozije prepričani, da je vrgel bombo. Ko pa le ni bilo nič in tudi letala ne več, smo se „bombam“ približali misleč, da niso eksplodirale zaradi visokega snega. V podolgovatih, pločevinastih, čolnom podobnih zabojih, ki so se razleteli, so bile uniforme. Predvsem plašči za slavno ušivo vojsko. Odnesli smo, kolikor smo mogli, z namenom, da bomo s četo prišli po ostalo. V kasarni nas je zaskrbljen poveljnik okregal. Četa je že v tistem trenutku morala v sklopu bataljona iti v akcijo proti Ajdovcu, pa ni mogel zbrati moštva. Nekaterim je sam dal dovoljenje, da so šli na domove ali k Mickam, če je bil dom v varnem 'kraju, drugi pa smo se kar na svojo roko potepali okoli. Nikoli nisem zvedel, kaj so odvrgli s tistimi padali, ne kdo je tisti material pobral. Le to vem, da se je eden v šali privoščil Groznika: „Francelj, ,pa si res — dobro dal tistemu hudiču, da je kar vampe vrgel." Smejali smo se vsi, mene pa zeblo ni. Grem nazaj k tistemu fantu na progi. Dopovedoval sem mu, da sem domobranec in da mi je nekoč obvezal rano. Ni verjel. Rekel sem mu: »Ireno poznaš?" Prijel sem ga za roko in ga peljal k njej. Počasi je dojemal. V taborišču Senigalio,, Italija, I. 19I6. Od leve na desno: Gorjup Jože (Gogo) v Kanadi, Ovniček Prane, Argentina, Bruk Tone, umrl v Argentini ( ), šivic Srečko, Argentina, Lenarčič Fonzi, Argentina, Pungerčar Anton, Australija in Vire Polde, umrl v Argentini ( ). Dali smo mu obleke, nabrane na oklepniku, in jesti; pa je samo gledal in postavljal na tla. Tudi jesti ni mogel revež. Potem je le povedal. Umikal se je z novomeško bojno skupino-. Zapustili so položaje menda 9. maja. Pri Radečah je bila domobranska vojska razrešena dolžnosti — razpuščena. Prebijal se je z eno skupino čez Štajersko. Imeli so spopade in ranjene. Njemu so naložili skrb za težko ranjenega. Ni mu mogel pomagati, da bi šel naprej. Njega so partizani ujeli in sa ga zaprli v neko barako. Ponoči je ušel. Kje in kako je prečkal Dravo, ne vem; in verjetno tudi on ne, v stanju, v kakršnem je bil. Imenovali so ga Gcgo. No, prišli so Angleži s stroji, odstranili so oklepni vlak in nas potegnili v Wolfsberg. Mi smo se že nekoliko opomogli. Jedli smo, se obrili in se otresli partizanske more. Tudi Brulc je oživel. Tako tih je bil celo pot. Ležala sva v travi, še iz Št. Jošta sva bila vedno v ist: bojni skupini. Neko opazko je izrekel, sicer pohvalno, na račun deklet. Menda, da mnogo bolje zgledajo, kot pred dnevi. Ena je slišala, šla z vrčem po- vodo in ga polila, da bi mu ohladila grešne misli. Še jaz sem bil malo deležen. Res so bile revice ta dekleta v vagonu. Kamor so stopile je lipa bolna noga ali trebuh, ko smo vsi ležali. Niso se mogle umivati in negovati. Ni bilo ne vode ne prostora za to. Še manj skritega kotička za najnujnejše. Kar mislim si, koliko so trpele in tiščale do noči. Lempel je od nekod prišel s slabo novico. Da bo namreč vlak za Celovec moral peljati čez Judenburg in da so tam Sovjeti. Mi, ki smo hodili, smo se odločili, da bomo šli peš. Mislim, da je bilo kakih 60 km. Irena je popisala vse rešence in nam želela srečno pot. Deset domobrancev je zapustilo sanitetni vlak v Wolfsbergu. To so: Barbo, Lužar, Kos, Tone Brulc, Franc Ovniček, Fonzi Lenarčič, Anton Pungerčar, Polde Vire, Jože Gorjup (Gogo) in Srečo Šivic. Težko nam je bilo ločiti se od ostalih zaradi tistih vesti o Judenburgu. Nič nismo govoril o tem. Poslovili smo se od vseh ki so ostali v vagonih. Gotovo nas je spremljal tih Irenin blagoslov. Koračili smo po cesti proti Velikovcu in že po kratki hoji nas je angleški vojak napotil s ceste. Bilo je neko zbiralno taborišče. Travnik ali njive. Nič ograjeno; a v ozadju so se videle barake z visoko žično ograjo. Morda zloglasno taborišče, kjer so tudi nekateri Slovenci, tudi domobranci, v negotovosti čakali, kaj bodo o njih določili vsemogočni zmagovalci. Anglež, ne tako mlad, pegast, z zašmiranim ovratnikom je zagledal uro na moji roki in mi je ukazal, naj jo odpnem in položim na tla. Tako sem storil in on jo je potem tam „našel“. Nikoli nisem bil prav hiter za odločitve, a če bi se to zgodilo danes, bi prav gotovo krepko .pohodil s peto tisto urico. No, gentlemen res ni bil tisti Anglež. Najbrž 'kak ovčji pastir v njegovi domovini. Drugega mi ni odvzel, še težko srebrno žlico, katero sem našel na oklepniku v Lobelnici, je spregledal. Gotovo ni vedel, da bi utegnila biti kake vrednosti. Ne vem, kaj je odvzel drugim. Le Brulcu lepo ogledalo in Fonziju dober športni površnik in nekaj usnja za podplate. Tudi te stvari je Fonzi našel v oklepniku. Morda je še kaj odvzel, pa se ne spominjam. šli smo po taborišču med nemškimi vojaki. Bili so različnih narodnosti in tudi 'uniform. Kmalu so po zvočniku klicali Jugoslovane k vhodu. Gogo je malo klatil nemško in smo šli tja. Nekaj vojakov je stalo tam. Večina mladi Štajerci. Naložili so nas na dva kamiona, če se prav spominjam. Edem od naših je vprašal šoferja po italijansko: „Dove andiamo?" (kam gremo?) in Anglež je odgovoril: „Drauburg“. Sedem nas je poskakalo s kamiona, Barbo, Kos in Lužar pa niso hoteli. Žalostno. Narediti tisto grenko pot umika, priti do relativne svobode in se kar tako vrniti v trpljenje. Pomešali smo se med vojaštvo in nihče ni stikal za nami. Nemški vojaki so se organizirali po edinicah in so prejeli nekaj hrane še iz lastne zaloge. Le nas sedem nismo spadali nikamor in nismo nič prejeli. Napotili so nas k policijskim oddelkom, ker so naše uniforme, v kolikor smo jih še imeli, bile slične njihovim. Zahtevali so vojaške knjižice (Sold-buch). Nismo imeli in nič nismo dobili. Srečo smo imeli, da nam tisti Anglež ni odvzel par večjih konzerv. Tudi sladkor smo imeli v čutaricah. Eden je našel nekaj suhega krompirja. Skuhali smo pod noč in ga pojedli. Tudi eno konzervo smo odprli. Zaspali smo na prostem. Drugi dan so nas peljali čez Velikovec in čez Dravo v smeri proti Dravogradu. Izstopili smo in precej časa čakali na travniku. Beg ve, kjs bi to bilo. Mogoče pri Pliberku, kjer je kasneje bilo predanih toliko domobrancev v trpljenje in pokol. Ponovno smo' morali na 'kamion in smo šli nazaj v Velikovec. Dobro se spominjam, da je ob cesti tik pred mostom stal nemški tank „Tiger“ s povešeno topovsko cevjo. V mestecu smo se peljali mimo hiše z jugoslovansko zastavo in eno partizanko sem videl, ki se je gre’a na soncu. Zapeljali so nas v vznožje nekih hribov v okolici. Ne vem, kako se je kraj imenoval; vidci pa sem tablico ob cesti z napisom „St. Stefan". Ustavili smo se na bregu in prav pod krajem je bil gradič. V gradu je bila komanda neke nemške divizije. Imeli so še nekaj pušk in so imeli stražo pri vhodu. Tudi generala sem videl. Nas domobrance so zopet nekako izločili (Nemci namreč). Pridružilo se nam je še nekaj drugih. Nemški kapetan Albanec Tela, mladi Bosanec Ante Čule, en Madžar, par Poljakov, eden od teh menda Rudnicki, podoficir, je bil naš vodja (Gruppenfiihrer) in morda še kdo. Nas so imenovali „Auslander". Bili smo popolnoma prosti vseh dolžnosti. Po dolini je bilo nekaj konj. Ovniček si je izbral malega belca. Vsega je popisal s tintnim svinčnikom s črkami O. F., kar ni pomenilo Osvobodilno Fronto, temveč Ovniček Franc. Dirkal je po ravnici, do žične ograje brez uzde in ko je enkrat dobro telebnil, mu je bilo šimelja dovolj. Čule je imel nekaj tobaka. Dal je malo in sva šla z Gogotom v hribe, da bi zamenjala za hrano. Le malo drobnega krompirja sva dobila na samotni kmetiji. Kraj je bil že vse preveč opustošen od toliko vojske, ki se je že pred nami naselila v okolici. Nekaj malega smo dobili od Nemcev. Navadno štiri kekse in črno kavo. Enkrat so nam dali nemški črni kruh. Bil je še topel in Poljaku je šlo na jok. Hotel je štruco pravično razdeliti na trinajst ljudi, pa se mu je vse zdrobilo. Pred neko hišo sem srečal gospo. Zdela se mi je nekam preveč gosposka za tisti kraj. Vprašal sem jo, če ima kako slovensko knjigo. Rekla je da in me vprašala, če sem belogardist. Zanikal sem kot Peter Kristusa. Mislim, da mi ni verjela; rekla jra je, da je bolje tako, in mi prinesla knjigo. Ne vem več naslova, bila pa je povest o Koroški v času po prvi svetovni vojni. S fanti smo se spraševali, kaj se je zgodilo z našo vojsko. Kje so? Vedeli smo le, kar je povedal Gogo; o razpustu novomeških domobrancev pri Radečah in da so si manjše skupine odpirale pot čez Štajersko. Spomnil sem se paritzanke v Velikovcu in gospe, ki me je vprašala, če sem belogardist, in mi ni nič ugajala naša situacija. Gogo je našel v zavojčku tri angleške cigarete in se je šel pogajat z Ukrajincem, ki je strigel lase na parobku v posekanem gozdičku. Precej mahanja je bilo z rokami, pa je le privolil, da bo za tri cigarete na čisto ostrigel vseh sedem Slavljanov šele potem, ko več ne bo drugih klijentov; in tako je storil. Le Fonzi se je obotavljal in je šel zadnji na parobek. Kmalu pride nazaj lep kot Adonis. Najbrž se je Ukrajincu smilil, ko je bil še tako mlad in čeden fantič, in se je potrudil in ga ostrigel kot se šika. Nobene opazke ni bilo z naše strani. Bil je najmlajši in edini, ki je še dolgo imel probleme s 'svojo roko v komolcu in teklo je iz rame. Jaz sem mu odrezal hlače nad koleni in zarobil, kakor sem mogel. Mi je šlo bolj od rok kovaško delo. Enkrat je bila sv. maša. Najbrž na praznik Siv. Rešnjega Telesa. Skupina Poljakov je pela himno ,,Povsod Boga“ in tudi mi smo peli po naše. Nemška divizija se je selila in so nakladali stvari na kamione. Gogo in jaz sva šla v grad. Gogo je odnesel pločevinasto škatlo keksov. Ko je prišel do kamiona, jo je vrgel v koprive. Nihče ni videl. Meni pa se ni posrečilo. Nesel sem vrečo krompirja in mi je Nemec pomagal, da sem postavil na kamion. Potem se nisva več upala, da ne bi kdo odkril še škatle. Ko so odpeljali, je Gogo šel po njo. V njej je bilo nekaj kg. belih makaronov. Kapetan Tela je kuhal; kar v tisti 'škatli. Eden od naših je še 'imel eno konzervo in jo je dal. Če bi imeli .čebulo in malo maščobe, bi bil cel banket. Pa smo se le do sitega najedli. Peli smo slovenske pesmi; in je prišla neka rdečelaska od šotora v bližini. Tam so bili Francozi ali Belgijci. Že nekajkrat sem jo videl. Prosila je, naj zapojemo ,,En hribček bom kupil“; pa smo zapeli in ona je obljubila, da bo prinesla jabolčnik. Tudi nas so ‘selili drugi dan. Tako ni bilo obljubljenega jabolčnika in tudi Ovnička ne. Nekje se je z Madžarom potepal. Je že kje zasledil kako kikljo. Bil je tako nemirna duša. Izposojeno knjigo sem oddal neki ženski v gradiču in kazal proti hiši, kjer sem jo dobil, in smo šli. Po kratki vožnji so nas pustili v pravem ujetriiškem taborišču z visoko žično ograjo in stražarskimi stolpi. Pri popisovanju smo se izdali za četnike. Angleški narednik je nekaj vedel o tem. ,,Mihajlovič“ ‘je rekel in nekaj o BI Alamein v Afriki. Tam so menda 'sodelovali jugoslovanski vojaki in je tudi on bil tam. ,,Zdravo", je rekel. Tudi Ovnička so kasneje pripeljali. Posedli smo male šotore za dve osebi. Vsako jutro smo morali odpreti pol šotora ob sončnem vzhodu. Neki dan je iz taborišča zginil neki Romun. Cel dan smo stali v vrstah, da so nas preštevali. Pozno popoldne je nekdo slišal 'nekaj o letrini. Tam so ga našli. Najbrž se mu je zimešalo in se je splazil v luknjo in je čepel Pa ,,gruštu“. Oddahnili smo se; in Angleži verjetno tudi, ker jim ni šlo v glavo, kako je mogel nekdo zginiti iz tako zastraženega taborišča. Kar lačni smo 'bili v tistem taboriču. Prejemali smo štiri kekse in črno kavo na dan. Sladkor nam je pošel. Nekega dne so skuhali juho. Govorili so, da so Kozaki, ki 'so vozili vodo v taborišče, zadrgnili muli verigo okoli vratu in se je zadušila. V taborišču je bilo veliko Hrvatov. Bili so oddelki ,,Vražje divizije", ki so bili na vzhodni fronti. K njim je prišel duhovnik iz Rima in jim govoril. Tudi mi smo 'šli tja. Rekel je, če hoče kdo kaj vprašati. Tudi jaz sem prišel na vrsto. Povedal sem, da smo Slovenci in četniki in vprašal, če ve, kje je četnička vojska. Rekel je, da so četniki v Italiji v mestu Porli. Prosil sem ga, naj pove Angležu, kaj smo in kam želimo iti, in storil je tako. Poveljnik v kratkih hlačah in pipo za nogarvico je nekaj vpil nad narednika, ki je takoj prišel. Nekaj so govorili o nas in nas ogledovali. Verjetno se je narednik spomnil, da je v taborišču nekaj četnikov. Potem je poveljnik rekel duhovniku naj nam pove, da ne ve, če ima on moč, da nas prepelje v Forli, da pa se bo informiral. Duhovnik nam je to povedal in tudi, da je Forli zelo daleč. Zahvalil sem se in ponavljal magično parolo Forli. To je bilo naše upanje, še enkrat so nas popisali in sedaj se spomnim, da se nam je nekje pridružil mlad Srb. Čez nekaj dni so nas res klicali na kamione, a žal n e vse. Fonzi, Pungerčar in Vire so ostali. Z nami so peljali tudi nekaj nemških vojakov Bog ve kakšne narodnosti. Tudi dva stražarja sta bila z nami. Peljali smo se čez Celovec v Beljak. Ni mi bilo po godu, ker smo zavijali precej na levo — in tam je Jugoslavija. Pripravljeni smo bili razorožiti stražarje, če bi nas peljali v Jugoslavijo. Zagledal sem napis Tarvis in tudi že zastave, jugoslovanske in italijanske. Tudi partizane, a vedel sem, kje smo. Partizanov smo videli mnogo, ko smo se vozili proti jugu. V nekem zamreženem taborišču, še 'preden smo prišli v Udine, smo morali izstopiti. Potem pa se je eden od Angležev spomnil, da ,,Jugoslav“ ne in smo morali zopet na kamione. Tisto ‘taborišče je verjetno bilo pri Gonarsu. Peljali so v Palmanovo. Tam so šli Angleži v gostilno. Le en stražar je ostal z nami. Potem so nas peljali še naprej proti Jadranu. Menda proti Monfalconu. Bila je že noč in bližala se je nevihta. Izgnali so nas iz kamiona sredi polja in odšli. Tudi mi smo šli v neznano. Na cesti je stal italijanski žandar (ca-rabiniero); in tudi nekaj Velikih šotorov smo opazili, ker so bili razsvetljeni. Vstopili smo in povedal sem mlademu poročniku, 'kdo smo, kaj se je z nami zgodilo, kam hočemo, in da 'smo lačni. Res tisti dan nismo nič zaužili. Menda še vode ne. Bil je zgovoren. Zaradi hrane pa je rekel, da je prepozno '(tropo tardi). Ponudil pa je kavo in bel kruh. Oddelil nam je tudi šotor s pogradi. Deževalo je in zjutraj je bilo deset cm. vode v šotoru. Kakšno srečo smo imeli! Zopet 'so nam dali kavo in kruh in žandar je ustavil vozilo (Landrovrer). Anglež je, ne da bi kaj vprašal, peljal v Udine, ustavil in čakal. £e pogledal nas ni. Gogo je rekel: ,,Menda hoče, da izstopimo." Res smo in on je brez besede odpeljal. Vzvišeni zmagovalec! Lahi so zijali v nas, ko smo korakali po mestu. Priletela je opazka: ,,Tedeschi sporchi" — prešiči Švabi. Se dobro, da ni kdo rekel fašisti. Rado bi jo skupil. Enega žandarja smo vprašali, kje je postaja, in kako bi šli v Forli. Rekel je, naj 'gremo tam blizu v zbiralno taborišče. Našli smo kraj. Via Gallina 2, je rekel žandar. Bila je neka šola z visoko železno ograjo. Previdni Gogo je rekel: ,.Glejmo, če ljudje hodijo notri in ven svobodno." Ko smo se prepričali, da je tako, smo šli na dvorišče. V veži sem na stebru videl napis ,,King Peter". ‘Pri mizici je sedela gospo- dična in ko sem rekel: ..Prego, signorina“ je rekla: ,,Govorite slovensko?“ Mislil sem .si, da se mi na koži pozna. Ko sem ji povedal, kdo smo in kaj hočemo, je vprašala, če smo lačni. Rekel sem, da že dva meseca nismo jedli. Nasmejala se je in rekla: ,,Dodjiite“ in nas peljala za stavbo. Rekla je, da je pogoj, da dobimo jesti, da se pustimo „naištupati“ z belim prahom proti mrčesu. Režala se je vsakemu, ko smo prišli Vsi smrdljivci iz barake. Oč iv id no je uživala. Mi DDT še nismo poznali. Naročila je kuharju, da nam mora dati jesti, kolikor hočemo. Še malo je gledala, ko smo s slastjo ,,(žrli“ dotbre makarone. Nekam otožna je postala. Morda se je spomnila slabih'časov ki gotovo niso šli mimo nje. Rekla je: ,,Zaista niste jedli" in nato: ,,Posle dodjite kod mene." In je odišla. V taborišče je prišla brigada italijanskih partizanov. Prišli so iz Jugoslavije in se vračali domov. Hvala Bogu, da smo se mi preje naijedli, sicer bi težko kaj dobili... ' Gospodična na,s je peljala k angleškemu oficirju. Hotel je vedeti o partizanih, o orožju in predvsem, če imajo bencin in kje. Prepričan je bil, da smo pravkar ušli iz Jugoslavije. Da sem ga zadovoljil, sem mu rekel, da imajo velike zaloge bencina v Zemunu, ker sem se spomnil, da je moj bratranec tam bil pri vojakih pred vojno. Pokazati sem moral na velikem zemljevidu. Pokazal sem poleg Belgrada s prstom; in ko je zagledal Zemun, je očitno zadovoljen označil kraj z rdečim krogom. Dal nam je 30 lir in nas odslovil. Gospodična je rekla, da nas bo poslala v civilno taborišče v Tre-viso; a mi smo želeli v Forli. Rekla je, da ni direktnega vlaka tja in da je daleč. Potem pa je napisal pismo, katero naj pokažemo Angležu v Mestre (Benetke), češ naj on kaj stori za nas. Drugi dan je odpeljal tovorni vlak partizansko brigado in nas po furlanski nižini proti Benetkam. Lahi nam niso delali nolbenih problemov zaradi naših uniform in se tudi niso nič ošabno obnašali, kar je bilo kar težko verjeti. Na večjih postajah je italijanski Rdeči križ delil hrano in smo tudi mi dobivali. Prečkali smo reke Piavo in Tagliamento. Teh imen sem se spomnil še iz šole. Popoldne smo prišli v Treviso. Po zvočniku so javili, da vlak ne gre naprej. Da bodo ljudje s kamioni prepeljani v taborišče v Monigo, ki je oddaljeno 5 km. Mi smo šli peš. Tiščale so nas tiste lire, ki smo jih še imeli, in smo želeli malo Vina. Spomnim se, da je tista gospodična še enkrat ponovila, preden 'smo šli iz Udin, da lahko gremo v civilno taborišče. Pešačili smo .proti Monigu. Zagledam mladeniča na kolesu. V kratkih hlačah, majci in bos je bil. Poznal sem ga, a imena se več ne spomnim. V št. Jerneju je bil domobranec signalist. čudno se mi je zdelo, da sem ga tam videl in tako oblečenega. Rekel je: ,,Ti si Srečko. Madoniš, bo Niko vesel, le pojdi tamle v lager." Pred vhodom je stal žandar. Nekaj deklet nas je ogledovalo in ena je rekla: „Kaj, ali ste nori? V domobranskih uniformah! Nas bodo vse nazaj poslali." Še nisem nič razumel. Na enem paviljonu je bila tablica ,.Slovenci1 in druga ..Pibarna". Šli smo tja v novo začudenje. Uradnica je bila Ž. Mimi in jaz sem se rodil v sosednji, najbliž|ji hiši, kjer je ona živela. Vpisala nas je in mi rekla: ,,Niko je v drugem paviljonu." Niko je bil moj brat in našla sva se. Njemu se je zdelo čudežno, meni pa čisto normalno. Le okoliščin nisem razumel. Rekel je: „Hvala Bogu." — „Irena je povedala, da si prišel v Avstrijo, pa sem se bal, da so te vrnili." „Vr-nili? Kam?" Vse se mi je mešalo. Banbo Kos in Luzar. Gospa pri Velikovcu. Si belogardist? Gospodična v Udinah. Idite u civilni lager! Domobranec bos, v kratkih hlačah; in moj brat tudi. Ste nori? Nas bodo nazaj poslali? Brat me je zlbudil iz blodje. ,,Greva v kapelo zahvalit se za življenje!" Kasneje mi je povedal, da so domobrance vrnili iz Vetrinja pri Celovcu. Le redki so se rešili. Počasi sem dojemal. Kot takrat Gogo v Lobelnici, ali kot Tomaž, ki je moral vtakniti prst v Kristusove rane, da je verjel. 1 Drugi dan ali kmalu je bila neka akademija v dvorani. Tri dekleta so cvilila na odru: „šli bomo spet nazaj, hej tretji maj!" Kaj hočem jaz tukaj ? Zakaj nisem Sel nazaj ? Zastor bi padel po končani drami. Pa sem živ; pa ne vem, kaj z življenjem. Nisem bil vreden biti vrnjen. Tudi Fonzi, Pungerčar in Vire so po nekaj dneh prišli v Monigo. Raztepli smo se po svetu. Bogo jo je pobrisal v Francijo in od tam emi-griral v Kanado. Pungerčar je odšel v Avstralijo. Moj brat je po nekaj letih bolan, zapuščen, žalostno umrl v Italiji. Ostalih pet nas je odšlo v 'Indijo Koromandijo — v Argentino. Tone Brulc je pred leti po strašnih bolečinah umrl. Ko si je gradil dom, je po lestvi v samih kopalkah nesel na streho kanglo vrelega katrana. Spodletelo mu je in se je polil. Ovniček je imel velč nesreč. Zgubil je palec in je roka ostala zelo poškodovana. Zaletel se je z avtomobilom in razbil lobanjo. Nekdo ga je po nesreči ustrelil iz lovsko puško iz razdalje 1 metra v hrbet. Še sedaj je pravi svinčeni rudnik. Tudi jaz sem prejel opomine in udarce. Ubogemu bratu nisem znal pomagati. Zgorelo mi je vse v hudi zimi, da sem ostal reven kot pri rojstvu. Nisem rešil ne hlač. še izkaznice nisem mogel obnoviti, ker šem imel vse prste ožgane. Veliki brusilni kamen mi je odtrgal palec na desni roki. Nekajkrat, so me okradli, še voljo do življenja. Obležal isem pod pet tonami tračnic in vzkliknil: ,,Moj Bog, kaj bom pa sedaj?" Prosil sem Rusa Petruško, naj prinese sekiro, da bi odsekal nogo in me oprostil. V božjem imenu sem prosil vode, ker šem bil do smrti žejen. Nato operacijo. Lina je rekla: „Kadar je kdo prišel, je bil zopet operiran." Uradnik mi je zapravil vse prihranke. Kasneje mi je drugi zapravil drago protezo. No, domobranci smo hoteli graditi boljši isvet. Graditi na starih izkušnjah in zamenjati z novim, kar je bilo slabega. Nismo uspeli. Tudi nasprotniki ne. Še večje gorje so prinesli v svet. Nova sovraštva, nasilje, laž, gorje, hinavščine. Videli smo Kubo, Biafro, Vietnam, Kampučijo, Angolo, Afganistan, Nikaragvo, lakoto, strah in gorje in še in še... — •— Tone Brulc Domobranci naprej! Govor na spominski proslavi ob 39. obletnici smrti gen. L. Rupnika. Danes, kakor že vrsto let nazaj, smo se zbrali v tej slovenski cerkvi in ob tem spomeniku, da se spomnimo naših velikih mož, ki so nam dali svetel zgled žrtvovanja za naš narod. Današnja proslava naj bi bila nam in vsem (Slovencem po svetu in doma dokaz, da še znamo ceniti ljudi, ki so stopili na branik slovenstva in vere v najtežjih trenutkih našega naroda in položili na oltar domovine največ, kar ji človek more dati — svoja življenja! Obudimo spomin na može, ki so skoraj pred štiridesetimi leti nazaj hote in zavestno darovali svoja življenja, da ibi mi mogli živeti, ki so bili duše in srce našega protikomunističnega odpora proti modernemu barbarstvu — zločinskemu komunizmu: Gen. Leona Rupnika, škofa dr. Gregorija Rožmana, upravnika policije dr. Lovra Hacina in pisatelja Narteja Velikonjo. Spominjamo se jih s hvaležnostjo, spominjamo se jih, ker čutimo dolžnost do njihove velike žrtve; predvsem pa se jih spominjamo zato, ker hočemo zapustiti zgodovini in zanamcem sliko pravih, resničnih, zavednih Slovencev in katoličanov. Nov rod je zrastel iz nas, nov rod je zrastel doma, ki ne pozna njihove žrtve, in temu rodu smo dolžni biti za vodnika mi, ki smo v svobodi. Ni viharja, ki bi nas uklonil, ni sile, pred katero bi se upognili. Dolžni smo biti pričevalci časa, ki smo ga preživeli, dolžni smo jim pokazati neizkrivljeno podobo ljudi, na katere že štiri desetletja domovinske oblasti mečejo kupe laži in obrekovanj, da bi opravičili veliki zločin, ki so ga zakrivili nad njimi in nad našim narodom. Ne bo to govor v njihova obrambo, ker te ne potrebujejo, saj so z življenjem in svojo mučeniško smrtjo dokazali, da so bili resnični Slovenci in verni katoličani. ,,Nam v silah zabit’ ničego!“ je zapisal ruski pesnik Aleksander A. Blok, predno so ga zadušili valovi revolucije. „Ničesar ne moremo pozabiti!" Ničesar ne smemo pozabiti, trdimo mi, ki smo bili priče časa. Vse to je bilo zgodovina in nas ni sram nobenega ustvarjalca naše zgodovine. Po komunistični partiji pripravljeni in inscenirani proces v Ljubljani proti gen. Leonu Rupniku, škofu Gregoriju Rožmanu, dr. Lovru Hacinu in pisatelju Narteju Velikonji, ni bil proces samo proti njim, bil je proces proti slovenskemu narodu, katerega del smo še vedno in zato obtožujemo! S procesom so hoteli zlomiti protikomunistični odpor slovenskega naroda, ki ga je predstavljal gen. Rupnik, z njim so hoteli uničiti in izkoreniniti vero, katere najvišji predstavnik je bil škof Gregorij Rožman, v osebi dr. Hacina so hoteli kaznovati slovensko pravičnost in poštenost in z Nartejem Velikonjo je bila sojena tradicionalna slovenska katoliška književnost in kultura. Sojeni in obsojeni so bili, ker še po več kot letu po pokolu 12.000 junakov slovenske narodne vojske — domobrancev, komunisti niso mogli zlomiti odpora našega naroda. Bil je potreben še pljunek v obraz narodu za njegovo zadržanje med vojno in revolucijo — potrebovali so še dokaza, Id bi opravičil njihov velik zločin, ki ga taje že štirideset let. Potrebna je bila še pravna burka, katere se še vsi spominjamo in ki bo ostala kot umazan madež na slovenskem pravu. Ljubljanski proces je bil potreben za zunanjo uporabo, da bi svet videl, kako komunisti .kaznujejo izdajalce in zločince — ne pa svoje ideološke nasprotnike. Sodili so gen. Leona Rupnika, moža, ki bi .lahko živel v mina, spoštovan od lastnega naroda in okupatorjev, moža, ki je prevzel na prošnjo cerkvenih in civilnih predstavnikov na svoja ramena vlogo posrednika, da bi nam ohranil, kar je bilo možno ohraniti pred okupatorji, moža, ki je svoje misli povedal in jih dopolnil z dejanji in ki je rekel: ,,Vse 'življenje sem bil v službi naroda. Delam, kar morem, in to bom delal vse življenje. V vseh okolnostih in v vsakem slučaju bom ostal z narodom in če bo usoda hotela, bom za ta narod tudi rad padel.“ Bil je mož, ki je imel čut dolžnosti ta.ko razvit, da se ni mogel :ie hotel umakniti klicu naroda v stiski, čeprav bi se mu lahko. To je bil zgled službe narodu in ohranjati ta zgled in spomin na moža, je naša dolžnost. Ni nam dano na izbiro — zvestoba slovenstvu in veri, ki nam je bila luč v tistih temnih časih, katero smo pili že pri materinih prsih, spoznali v delih naših velikih mož, za katero so dali življenja, to je bila njihova oporoka nam. Zato danes z naših lic žari ponos, ker smo se borili za pravo stvar. Generalu Rupniku ni bila potrebna ne oblast, ne čast, ne bogastvo. Vdano je sprejel, kar je imel za svojo dolžnost, kar mu je narekovala njegova vest, in vse svoje zmožnosti, razvite s strokovnim študijem in naravno nadarjenostjo ie postavil v narodno dobro. Poznal je vrednost oblasti, imel je čast že prej, odrekel se je bogastvu. Blodil ie najrevnejši med revnimi po Avstriji in Italiji. Mož, ki se ni dotaknil beliča narodnega premoženja, in katerega administracija bo šla v zgodovino po poštenosti, je še leta 1945— '1946 hodil po tujini z enojnim perilom in kateremu sem po bolničarki štajerskega bataljona Ireni — Ivanki Primožič poslal rokavice in spodnje perilo, ker mu njegov ponos ni dovoljeval prositi zase. Gen. Rupnik je govoril, kar je mislil, in delal, kar je govoril; zato imajo njegovi govori še vedno isto vrednost kot so jo imeli pred 40 leti. Povzemam iz njegovega govora ob ustanovitvi domobranstva: „Moja 'najbolj vroča želja je, da bi prav vsi zvesti Slovenci opustili vsa morebitna nerazumevanja in vse druge — v primeri z blaginjo naroda — drobcene interese in združili vse svoje sile za svojim domobranstvom". Danes, general, smo se res vsi zbrali, pustili smo spore in nerazumevanja, ■prišli smo, da se poklonimo Vašemu spominu in spominu naših bratov — soborcev, da se Vam zahvalimo za Vaš zgled in za naša življenja po 40 letih znova. Ko se slovensko izobraženstvo danes sprašuje, kaj je narod, kaj država, bomo preživeli, kaj moremo storiti za narod in kulturo, katera je prava pot za slovenstvo, ki je še bolj ogroženo kot je bilo pod okupatorji po krivdi komunistične partije, je naš odgovor lahak: V letih trojne okupacije in krvave revolucije smo Slovenci imeli zametek tistega, kar naj bi se v svobodi razvilo, če bi narod svobodno odločal in svobodno živel. Slovenci smo pod trojno okupacijo, med vojno, izdajali več knjig, kot .'katerikoli narod na svetu. Imeli smo svoje šolstvo — ne samo v Ljubljanski pokrajini — organizirano je bilo po Vašem povelju tudi na Primorskem, kljub nasprotovanju komunistov in ne da bi čakali na pomoč zaveznikov ali dovoljenje okupatorjev. Prvič v svoji zgodovini smo imeli svojo vojsko, na svojem lastnem teritoriju, kjer se je poveljevalo v slovenščini. Ni bilo samo poveljevanje, za katerega se bore še danes Slovenci, bil je duh slovenstva, ki ga je domobranstvo poneslo med narod in tako postalo vsenarodno gibanje, kateremu je po priključitvi gorenjskega in primorskega domobranstva manjkala še Štajerska in Koroška. Imeli smo svoje sodstvo, svoje uradništvo, svoje bančništvo, svoj denar. Vse to je zavrla in onemogočila krvava zmaga revolucije. Danes smo mi, ki se Vas spominjamo, vse to dolžni povedati mlademu rodu tukaj in doma, da je biilo obdobje v slovenski zgodovini, ko smo imeli lastno vojsko, ki se je borila pod slovensko zastavo, ki je nosila slovenski grb, obdobje, ki ga hočejo zgodovinarji v službi partije zamolčati in iztrgati iz slovenske zgodovine. Soborci — rojaki! Ko se je francoski predsednik Valery Giscard d’Estaing pred leti udeležil zgodovinskega slavja francoskih in nemških vojakov maršalu Petainu, je izrekel te besede: „Naj čas stori, da bo njegov spomin tak, kakršnega ste ohranili vi nanj. Vi, ki ste se borili pod njegovim poveljstvom in ki ste delili z njim zmage!" To je veljalo in še velja na zahodu, to velja za nas. Izrečeno je bilo pred sovražniki in branilci Francije, ne velja pa po komunistični morali za gen. Rupnika, ne velja za nas. Gen. Rupnika in naiše brate — soborce je obsodila komunistična partija, ki je zavrgla tradicijo človeštva, in zaradi pogaženih, občečloveških vrednot danes vpijemo: Gen. Rupnik ni bil izdajalec, ne kolaboracionist, ne sovražnik slovenskega naroda! Prav tako ne pobit' domobranci, ne mi, še živeči! Na nas je, da zahtevamo po 40 letih blatenja njega in nas pravo sliko, ki bo šla poznim rodovom v ponos v zgodovino našega naroda. Tisto sliko ljudi, katerih se danes spominjamo: gen. Rupnika, dr. G. Rožmana, dr. Lovra Hacina in pisatelja Velikonje, katero je popačilo partijsko zgodovinopisje. General! Odhajajo minute v večnost, izgubljajo se ure, nezaznavno polže dnevi, grmadijo se v naročju božjem leta. Nič, kar je bilo izgovorjenega, se ni izbrisalo, nič, kar je bilo storjenega, .se ni izgubilo; vse je zapisano v knjigi življenja nas vsakogar. Pokopano je bilo vaše telo, zlomljeno z zločinskim procesom, ki je sramota za partijo in 20. stoletje. Strli so Vam voljo, strli duh, niso ga pa strli nam, ki živimo v svobodi, niso ga strli narodu, ki po njej hrepeni. „Če pa mesto pade in se reši eden, bo on ponesel to rnesto po poteh izgnanstva, on bo gledal smrti v oči, on prenašal glad in ogenj, dokler ne bo naš sen izsanjan" je zapisal poljski pesnik Zb. Herbert, kjer je mesto simbol svobode. Padla je svoboda, padlo je domobranstvo v kraške jame in prepade, v rudniške jaške in strelske jarke, — toda želja in zahteva po svobodi je ostala. Mi, general, Vaši soborci izpred 40 let smo jo ponesli po svetu in jo ohranili narodu. Danes Ti kličemo oddaljeni tisoče kilometrov od slovenske zemlje: Hvala Ti! Hvala Ti! Škof dr. Gregorij Rožman! Hvala Ti za obrambo vere, Ti pastir naroda v najtežjih njegovih trenutkih! Dr. Hacin! Hvala Ti za nauk, ki si ga potrdil s svojo smrtjo, da laž ni resnica, da zločin ni in ne more biti dobro delo, da hudo nikdar ne more biti dobro! Hvala Ti, hromi pisatelj Narte Velikonja! Ne bomo malikovali zločina; in če bo skušnjava še tako močna, bomo ponavljali s Teboj: Komunizem je zlo! Kakor bi mogel vsakteri izmed vas poročati gen. Rupniku o svoji vojaški enoti, naj mu poročam danes jaz, eden najmlajših izmed domobranstva o stanju 33. čete: General! Padel je poveljnik čete nadporočnik Oskar Frankič, ki ga je dal ubiti lastni brat, politkomisar Gorenjskega odreda Tilen. Sedemletna ječa v Novem mestu je izpila moč življenja vodniku prvega voda naredniku Jožetu Mrvarju. Mrtev je vodnik 2. voda poročnik Janez Brulc. Zaklan je bil vodnik 3. voda poročnik Komljanec. Noč in zemlja sta požrli vodnika 4. voda narednika Toneta Primca. Postreljen je bil prvi vod v majskih nočeh v Mačkovcu, Barončnem hribu in Ragovu, streli so zaglušili smrtne krike drugega voda v Boričevem in pri Sv. Roku, poklan je bil tretji vod, žumiberški, preden je prestopil Gorjance, na Seidlovem jezu so se kopičila trupla četrtega voda, ker jih ni mogla odnašati Krka. Samo par nas je ostalo. Kakšno je Vaše povelje, general? Vem, kakšno bo povelje, ker drugačnega biti ne more: Domobranci 33. čete, naprej! Izkazali ste se na položajih v Novem mestu, niso vas premagali Ličani na Lakovnicah, ne Italijani na Mokrem polju in št. Jerneju. V Trebnjem ste pokopali cvet čete — 28 junakov, Mirna peč je pila vašo kri in Žužemberk je občudoval vaš pogum. Škocjanska dolina je poslušala vaše pesmi, šentjernejška dekleta se jokajo za vami. Domobranci 33. čete, naprej! Za Boga — Narod — Domovino! Proslava Spominskega dne 27. maja 1985 v Triglavskem parku, Milwaukee Predsednik društva Triglav Jože Kunovar je pozdravil vse navzo-če, napovedal spored proslave in priporočil molitev za vse pokojne elane, zlasti pa za padle domobranlce. Mislim, da ni nihče tako iskreno želel molitve za. domobrance kakor on; saj je kot ljudskošolski otrok moral gledati z vsem razredom in učiteljstvom, ko so po ljubljanskih ulicah vlačili generala Leona Rupnika v kletki med kriki množice: To je največiji izdajalec in morilec nedolžnih ljudi. — Ta nekdanji mali dečko -— je danes kot predsednik društva Triglav otvoril spominsko proslavo. V Milwaukee že namreč od vsega početka društvo Triglav prireja spominske proslave za pokojne protikomunistične borce. Pri teh proslavah sodelujejo vsi člani, moški in ženske, mladi in stari, zlasti pa bivši borci. Vsi smatramo spominsko proslavo za najvažnejšo prireditev društva; kajti skoraj vsi člani imajo svojce — bližnje ali daljnje — med žrtvami komunističnega pokola. • Drulštvo Triglav se namreč dobro zaveda težke in važne naloge, da je treba ustvariti mlajši kader, ki bo v bodoče ohranjeval in širil domobranske ideje —, ko ibodo sedanji delavci s časom izumrli. • Proslava se je začela z mašo, med katero je rev. dr. Gole imel prekrasen nagovor. Dr. Gole je podal zgoščeno sliko istanja ob zmagi zaveznikov 1945, ko se je' zapad radoval in veseljačil nad zmago kljub ogromnim žrtvam — vojaškim in civilnim. Na vzhodu pa je vladal preplah in groza pred maščevanjem komunističnih tolp. V Sloveniji zapuščajo ljudje zemljo in domove — sledeč umiku domobrancev. Najhujše pa je bilo, ko so bili zvijačno vrnjeni domobranci na najgrozovitejši način pobiti. Vsa Slovenija je en sam grob neznanega junaka. Pesnik Župančič je zapisal — Grobovi tulijo — mrtvi imajo najvežji govor! Pokojni škof dr. Gregorij Rožman je napovedal, da bo groza, ko bodo mrtvi spregovorili, — l^o bo svet zvedel resnico. Nič ne more več oživeti mrtvih — z njimi smo lahko v stikih samo z molitvijo. 40-letnica! Koliko jih ni več med nami — koliko od nas jih bo tukaj še čez 40 let — —• samo spomin bo še ostal in resnica bo prišla na dan, kot pravi pesnik: molče trobental bo..j. Nato je France Rozina z globokim občutkom recitiral Franceta Balantiča. Nadvse učinkovit je bil nastop skupine iz Chicaga, ki ga je vodil g. Jože Rus: Imeli smo težke čase, morda bomo imeli še hujše. Pripravimo se! — Poznamo jih, ki so ukradli zvezdo z neba in z njo udarili Boga. Satanova fronta je zarohnela čez našo zemljo — veliki petek se je začel za naš narod — kri se je razlila po naši zemlji — s hizopom pokropi slovenske bataljone! Prišel pa bo čas —, ko sredi noči bo svetel dan, ko bodo gorele svečke od Triglava do Kolpe v spomin 12-tisočem in V prvi vrsti: inž. F. Grum, Ludvik Kolman, Mejač F. Ibodo klicale: Kvišku sica k Bogu! Vodi, Gospod, slovensk narod po mučenikih in po na bo slovenska zemlja Tvoje slave. Glavni govornik na proslavi Je bil domobranski oficir inž. France Grum. Glavna misel njegovega lepega govora je bila — zakaj ne smemo pozabiti pob.tih borcev in njihovega de a. Krvava revolucija se je začela na binkoštno nedeljo, ko je bila napadena prva bojna grupa — in na bin-koštno nedeljo, dne 27. maja (pred 40 leti je bil poslan nazaj prvi transport. Vsi vemo, kako so umirali--------Danes ni več Teharij — št. Vida 1— Kočevskega Roga. Ni več lobanj in kosti — vse je strohne o — le komun .sti so ostali, ki blatijo na,še borce. Ostal pa je spomin, in živi, in mora 'živeti, ker smo mi zapuščina pokojnih in kot taki moramo izpolnjevati njihove in nase obljube. Komunisti so pobili tisoče borcev in tisoče dru-g.h ljudi, niso pa ubili duha in domobranskih idej. Zmaga nam je bila ukradena — toda slovenski narod še vedno čaka vstajenja. Narod doma se prebuja — zlasti mladina hoče vedeti resnico — zahteva odgovor, kaj se je dogajalo v različnih jamah in moriščih. Kje smo pa mi danes? Kje je naš ponos, kje je junaški duh, ki je vodil naše borce? Ne smemo pozabiti, da so bili naši ljudje eno v borbi in na morišču. Veliko se govori o judovskem holokavstu, nihče pa ne govori o slovenskem holokavstu! Sklenimo torej, da bomo nadaljevali borbo za resnico; pozabimo, kar nas loči, sklenimo se tesno v enotno fronto, da damo poguma mladim tukaj in doma. Bog 'živi! Sledi odkrit e slik škofa dr. Gregorija Rožmana in generala Leona Rupnika. Franjo Mejač je odkril sliki s primernimi besedami, nakar se je Ludvik Kolman poklonil obema velikanoma s tole m islijo: Nič ni čudnega, ,ee obešamo slike — saj jih imamo v naših hišah — slike naših dragih. Med njimi so mogoče .slike t:stih, h katerim se v tih h nočeh vračamo s solznimi očmi — ker jim v 'življenju nismo dali, kar so zaslužili. Tudi tu sta sliki dveh maž,k' jima v življenju nismo dali, kar sta zaslužila. Oba sta vse svoje 'življenje izpolnjevala dolžnosti, za katere ju je Bog odločil od vsega začetka. Delala sta dobro ■— ne za svojo čast — ampak za dobrobit naroda. Bila sta moža po volji božji. S tem se je spominski program zaključil. Mašo in proslavo je spremljal Trglavs.ki zbor z lepo pesmijo. L. K. Župnik Danijel Hala* — žrtev komunizma „DRLŽ1NA“, verski list, ki izhaja v Ljubljani, je novembra 1984 natisnila članek, v katerem le na kratko omenja, da je pokojni župnik Danijel Halas mučeniško trpel in umrl. Ker sem pokojnega gospoda osebno dobro poznal od rane mladosti, saj sem bil celo njegov ministrant, sem se namenil, da napišem, kako je umrl, česar „DRUŽINA“ iz razumljivih razlogov pisati ne »nore. DANIJEL HALAS, župnik v Veliki Polani, je bil rojen 24. junija 1908 v vasi črensovci v Prekmurju. Vsakomur je bil dober prijatelj, po značaju res inehka duša; vzgleden duhovnik, navezan na svojo faro, je užival velik ugled med svojimi ljudmi. 16. marca 1945 so ga komunisti zverinsko umorili. Znano je, da je bilo Prekmurje med zadnjo vojno pod madžarsko okupacijo. Okupatorji so bili sila strogi in so s svojim početjem ustrahovali vse področje. Znani pisatelj Miško Kranjec, ki je sicer vojno dobo preživljal v Ljubljani, je bil doma v Veliki Polani in si je v svojem domu, ki ga je imel prav blizu cerkve, pod kuhinjo zgradil bunker. Preproga na podu in miza nad njo je skrivala pot v skrivališče, v katerega so se zatekali komunisti in on sam, kadar je prišel naskrivaj domov, dajat navodila in organizirat podtalno gibanje. Brat Ivan je živel v Mariboru, brata Naceta pa so Nemci zajeli in ga odpeljali v Dachau, kjer je tudi umrl. Neke noči je prišlo do hudega streljanja med Madžari in partizani. Ker so bili okupatorji v premoči, so se skuSali partizani prebiti do Kranjčeve hiše in skriti v bunker. Toda tvegali bi preveč; zato so se zatekli v župnišče s prošnjo, da jih župnik skrije. Ker je bilo prenevarno, da bi jih držal v župnišču, saj so že večkrat delali pri njem Madžari preiskavo, jih je skril v cerkev... Kmalu se je spet isto ponovilo in vse srečno izteklo. V tretje ni šlo tako gladko. Komaj je partizane skril v cerkvi in zaprl vrata župnišča, so začeli Madžari zbijati po vratih. Odprl jih je in ibil je v pijami. Na vprašanje: „Kje so partizani?" jim je odgovoril, da nima pojma. Od vrha do tal so preiskali župnišče in ker niso ničesar našli, so hoteli iti še v cerkev. Z izgovorom, da se izredno slabo počuti, da je nekaj bolan, jim je ponudil ključe, da naj kar sami pogledajo, da pa je prepričan, da jih v cerkvi ni. Verjeli so mu in partizani so bili z njegovo pomočjo spet rešeni. 16. marca 1945 se je župnik Halas vračal iz Dolnje Lendave, kjer je bil pred leti kaplan, že proti večeru se je ustavil pri prijatelju župniku v Hotizi. Ko je odzvonilo Ave Marijo, se je odpravil na pot proti domu v 4 km oddaljeno Veliko Polano, četudi mu je župnikova mati ponudila prenočišče, češ da ponoči ni varno hoditi okrog. „Mislim da ni tako nevarno," je odgovoril prepričan, da se mu partizanov ni treba bati; saj jim je že tolikokrat pomagal. Toda močno se je zmotil. Ko se je, nič hudega sluteč, peljal s kolesom, so ga med potjo zaustavili partizani in ga prisilili, da je šel z njimi proti reki Muri. Prav ob istem času se je iz bližnjega mlina na Muri vračal kmet Ivan JoRKIS, doma iz Velike Polane. V mesečini je zapazil partizane s puškami in se v strahu pred njimi skril v nek zelo košat grm ob cesti. Prepoznal je vse partizane — domačina in župnika HALAS-a, ki je potiskal kolo ob sebi. Prisluškoval je razgovoru. Na vprašanje partizanov, čemu je odklonil sodelovanje z njimi, je župnik mirno odgovoril: „Bogu sem prisegel, da mu ostanem zvest." Kot da bi bili obsedeni od hudiča, so ga med preklinjanjem pretepali in bili kot za stavo. „Boga in Marijo prosi, da te bosta rešila," se je širokoustil do dna pokvarjen partizan, ko je ubogi župnik začel klicati na pomoč. Kmalu nato je ves trepetajoč od strahu, kmet JoRKIS zaslišal strel, nato padec v vodo (reko Muro) in še glas: „Vrzimo še kolo za njim!" V tej skupini partizanov — likvidatorjev so bili sledeči: brata Cvetko, splošno znana rablja, brata Tompa, Horvat Nace, Špilak Nace in Tompa Jože, ki pa ni bil nič v sorodu s preje omenjenima bratoma. Ta je osebno ustrelil župnika. Naslednji dan, bila je nedelja, velikopolanskega župnika ni bilo doma, kjer bi po svoji službeni dolžnosti vsekakor moral biti. V zli slutnji, da se mu ni kaj hudega pripetilo, so njegovi sorodniki in prijatelji začeli poizvedovati za njim. Zvedeli so za vsak njegov korak prejšnjega dne in pa, da se je že precej v temi odpeljal s kolesom od prijatelja župnika iz Hotize proti domu. Potem je za njim izginila vsaka sled. Po treh dneh je mlinar Ptičar Joško iz svojega mlina, ki je stal ob reki Muri v bližini vasi KOT, zapazil v zgodnjih jutranjih urah, da na nasprotni strani reke ob drevesih valovi vzdigujejo in potapljajo neko truplo. S čolnom se je odpeljal tja in z grozo ugotovil, da je to truplo izginulega župnika, katerega je poznal še iz časov, ko je bil ta še kaplan v Lendavi; in pod to Župnik Danijel Halas na mrtvaškem odru. župnijo je spadala vas KOT. Naložil ga je v čoln in odpeljal na domačo stran, ker bi ga sicer oblast še