Bratje, mi stojimo trdno. kakor zidi grada! Po izreku svetopisemskega trpina Joba je človeško življenje na zemlji vojskovanje. Ker je človek družabno bitje, ali kakor ga imenuje grški modrijan Aristotel, politično bitje, mora ludi ta panoga človeškega udejstvovanja in življenja biti vojskovanje. In v resnici, politika je osobito vojskovanje. Kdor hoče zmagati, se mora znati vojskovati. K temu so potrebni smisel, volja, moč in orožje. Kdor nima ne smisla ne volje za vojevanje, ali pa, kdor bi oboje imel, pa nima moei ne orožja, tak se ne more vojevati uspešno in z upom na zmago. Slovenska ljudska stranka vodi energičen boj za samoupravo in avtonomijo Slovenije. Ona je edina stranka med Slovenci, ki ma za to borbo potrebne lastnosti in reči. Ima smisel za ta boj, ker dobro zna, da je avtonomija Slovenije bistven predpogoj za obstoj in napredek Slovencev ter da se slovenska avtonomija ne da doseči na drug način, kakor da se izvojuje. Ima voljo za tak boj, ker je prešinjena z iskreno in požrtvovalno Ijuibeznijo do slovenske zemlje in slovenskega ljudstva. Ima dovolj duševnih, moralnih, pa tudi telesnih moči za ta boj. Ima nezlomljivo orožje na razpolago in to je: uma svitli meč in zaupanje slovenskega Ijudstva. Naša stranka vodi ta boj v Beogradu že štiri leta. Morala je seči po orožju, ko so bile vse obljube o avtonomiji Slovenije, dane od zastopnikov srbskega naroda slovenskim zastopnikom, prelomljene in vse pogodbe v tem oziru pogažene. Da so zastopniki naše stranke vedno zahtevali avtonomistično ureditev naše države kot edino za Slovence sprejemljivo, dokazuje ženevska pogodba iz meseca novembra 1918. Početkom novembra 1918 so se v švkarskem mestu Ženevi sestali Nikola Pašič kot zastopnik srbskega naroda, dr. Korošec kot zastopnik Slovencev in dr. Trumbič kot zastopnik Hrvatov ter so se dogovorili o zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno državo in o ureditvi te države.. Sklenili so, da bo nova država imela samo 4 ministrstva, skupna vsem trem narodom: ministra predsednika, ministra zunanjib zadev, ministra vojske in finančnega ministra za te skupne stvari. Vsa druga ministrstva ostanejo Iočena med Srbe, Hrvate in Slovence, vsak izmed teh narodov ohrani svoja ministrstva, svojo vlado in torej tudi svoj deželni zbor. O tem so se zastopniki Srbov, Slovencev in Hrvatov zedinili, napravili pogodbo ter jo vsi podpisali. Nikola Pašič pa te pogodbe ni hotel držati, ler je tudi ni držal. Ko je poslanec dr. Hohnjec meseca maja 1923 v parlamentu napadel Nikola Pašiča, očitajoč mu, da je pogazil sklenjeno pogodbo ter tako Slovence pre¦varil, je Nikola Pašič mirno odgovoril, da je ženevsko pogodbo podpisal na zahtevo Francozov, da pa je nikdar ni mislil Lzvršiti. Proti taki politiki, kako jo je v naši državi vodil Pašič s svojo velesrbsko kompanijo, nima mesta nič drugega nego odpor in boj. Mi ne moremo mirno gledati, kako se naša država vedno bolj razvija v velesrbsko državo. Mi tega ne moremo .trpeti, ker smo Slovenci in ker -smo v to državo vstopili z zahtevo, da se ne bomo pokorili velesrbski komandi, marveč da moramo biti lastni gospodarji na slovenski zemlji. Demokratje poljubljajo velesrbsko palico, ki tepe naš narod, ker se ne čutijo več kot Slovenci, marveč zasledujejo svoje sebične cilje ter v nekem meglenem jugoslovanstvu iščejo sami sebe. Slovenski samostojneži so ludi soustvaritelji vidovdanske ustave in tako so soustvarili jarem ter ga položili na hrbet slovenskega naroda. Slovenski socialni demokratje tuhtajo o tem, kako bi izvedli nauk nemškega žida Marksa ter odpravili zasebno lastnino, nadomestujoč jo z nekakim komunizmom. Zato jim je vseeno, ali bo ta komunistična država slovenska ali srbska ali pa kakorkoli jugoslovanska, samo da jo imajo socialisti v svojih rokah. Slovenska ljudska stranka je edina, ki je pred in ob uslanovitvi naše države zahtevala njeno avtonomistično ureditev, ki je našeAu narodu usiljeno centralistično in velesrbsko ureditev odločno odklonila ter vodi ostro borbo za njeno spremenitev. V nobeno drugo stranko na Slovenskem naš narod ne zaupa. Pri državnozborskih volitvah v marcu 1923 je slovensko Ijudstvo sijajno pokazalo, da se hoče edino le pod zastavo Slovenske ljudske stranke boriti za svoje neoddatne slovenske pravice. Pod to zastavo tudi mora naš narod ostati, ako hoče priti do zmage svojih življenskih zahtev. *' Iz tega razloga naše ljudstvo dosledno odklanja vsako stranko, ki ne korenini v domači zemlji, marveč se jo hoče od drugod prinesM ter vcepiti v slovensko zemljo. Naše ljudstvo je odklonilo srbsko radikalno stranko, naj si je mu dala še loliko in take obljube. Ono tudi odklanja hrvatsko Radičevo stranko. Zakaj?  Radic je organiziral hv J'sko ijudsrVo v odločen odpor proti centralizmu in velesrbskemu nadvladstvu. V tem je on sobojevnik naše stranke. Način njegovega dosedanjega boja, namreč politika abstinence — ostajanje doma, ni nikakor našla našega odobravanja, ker je samo jačila srbsko moč v naši državi, da se je razrastla v velesrbsko nadvlado. Ako bi vsi hrvatski poslanci že izpočetka in zmeraj bili v narodni skupščini v Beogradu, bi ne bilo v naši državi prišlo tako daleč. Mi te hrvatske politike nismo odobravali, pa tudi nismo čez njo zabavljali ali se hudovali. Hrvatom smo prepuščali določitev hrvatske politike. Ko je postalo jasno ko beli dan, da se s politiko abstinence in papirnatega streljanja iz Londona in Dunaja, kjer je prej bil, odnosno kjer je sedaj Radič, ne da doseči sprememba režima v državi, so Radičevi po- slanci uvideli, da je politika Slovenske ljudske stranke boljša in so prišli v Beograd. Kako so s svojim dose- danjim ostajanjem doma podpirali Pašičevo velesrbsko politiko, se vidi iz tega, da je Pašič takoj po njihovem prihodu priredil krizo svoje vlade, ki jo je pomnožil s Pribičevičem, zaprl duri narodne skupščine, hoteč od kralja dobiti mandat za riove volitve, ki bi jih on sam vodil na banlkanski način. Proti velesrbskemu koruptnemu Pašičevemu' režimu vodi federalistični blok — Slovenska Ijudska stranka Radičevci in bosansko-hercegovski muslimani najostrejši boj. Ta boj ima le takrat upanje na zmago, ako se njegovi člani sporazumejo in složno borijo zoper Pašičev velesrbski centralizem. Ako pa bi ena straruka T blrjku začela streljati proti drugi, bi druga drugo slabile, in tretji, ki bi se smejal in veselil, bi bil Pašič. Iz tega razloga ne moremo odobravati Radičevega sklepa, sporočenega v njegovem »Slobodnem Domu«, da se je z Albinom Prepeluhom, urednikom slovenskega »Avtonomista« sporazumel. Ta sporazum je kajpada političnega značaja ter se nanaša na organizacijo Radičeve stranke, ki bi jo naj v Sloveniji izvedel gospod Albin Prepeluh. Mi gospoda Radiča v naprej zatrjujemo, da bo z g. Prepeluhom imel še manj sreče, kakor z njegovimi predbodniki v Sloveniji. Prepeluh je bil socialni demokrat. Kaj je sedaj, ni znano, menda gospod Albin tega sam ne zna. Znano pa je to, da bi g. Albin Prepeluh za božjo voljo rad bil poslanec. Ker ni šlo pri slovenskih strankah, da bi dobil jamstvo in sigurnost poslaniškega mandata, se je obrnil na Radiča. Slovenci odklanjamo vmešavanje Radiča v našo politiko. Kaj je za nas Slovence najboljše, kaj naj torej hočemo in zahtevamo, to mi sami vemo najboljše. Ni treba, da bi šli Radiča vprašat. In kako se naj za svoje zahteve borimo, to tudi sami vemo. To smo znali, ko je Radič še delal politiko abstinence, to tudi zdaj vemo, ko je Radič svoje poslance poslal v Beograd. Politika našega naroda mora biti slovenska, in zato mora tudi stranka, ki jo dela in vodi, biti slovenska. Jerobstvo odklanjamo, pa bilo i hrvatsko jerobstvo. Tako je mišljenje slovenskega ljudstva. Nad našim Ijudstvom plapola zastava Slovenske ljudske stranke ter bo tndi v bodoče plapolala. Zvestoba za zvestobo! —¦ Slranka dela nesebično za narod ter se z jekleno vztrajnostjo bori za njegove pravice. To naše ljudstvo ve in, zato edino le tej svoji stranki zaupa. Geslo našega ljudstva napram stranki in njenim voditeljem je: »Bratje, mi stojimo trdno kakor zidi grada!« Trdno kakor zid bo stalo naše Ijudstvo pri občinsih volitvah, ki so v Sloveniji že razpisane. Nobenega popuščanja nikomur, nobenega vezanja z nikomer. —> Trdno za Slovensko ljudsko stranko: to mora biti geslo pri sedanjih občinskih volitvah! Trdno za Slovensko ljudsko stranko vselej in pov- sod. Le tako je mogoče, da zberemo vse slovenske moči ter jih v slogi pojačene vržemo v boj za pravo slovenskega ljudstva in slovenske zemlje. Zmaguje le tisti, ki trdno stoji. Kdor se umika in omahuje pred sovražnikom ali pa bega od postojanke do postojanke, iskajoč si novih voditeljev, bo ostal brez zmage. Pod zaslavo svoje stranke bomo zmagali, ako stojimo trdno, ka-kor zidi grada!