SLOVENSKE KULTURNE A K C ID E
Leto III. - Štev. 5	VOCERO DE LA CULTURA E S LOVE NA	1. maja 1956.
Marsikomu se zdi čudno, da so v emigraciji planila s silo na dan vprašanja o potrebi in pomenu umetnosti, o veljavnosti lepe književnosti in o sodilih njene kvalitete, o ustvarjalnem delu in o u-stvarjalcu, o njesrovem mestu v družbi, itd. Pa je to naravno. Emigracija se bori za obstoj, išče svoje poslanstvo, svoje naloge. Pri tem spoznava ceno domovine in dela zanjo toliko bolj, ker duh čuti, da ima tam globlje korenine, kakor si človek predstavlja, preden mora z Mickiewiczem in Cankarjem ugotoviti: Domovina, ti si kakor zdravje!
Prav zaradi tega je mogoče v novi luči opazovati prej našteta vprašanja — vprašanja, ki so sicer stalni spremljevalci človeške misli, zato ker so do kraja nerešljiva in so do kraja nerešljiva zato, ker pronicajo z nekaterimi svojimi vlakni v neracionalni in nadracionalni svet. Prav taka vprašanja pa so najbolj privlačna in najbolj vredna zanimanja.
Predavatelj na 1. letošnjem rednem kulturnem večeru si je vzdel nalogo, da pre&>ieda ta vprašanja s stališča umetnika. Najprej poišče orientacijo sredi teorij in mnenj o bistvu in ciljih umetnosti, nato pa razpravlja o nadarjenosti, o važnosti izobrazbe in o potrebi močnega značaja za umetnika. V vsakem teh poglavij je priložnosti dovolj, da se pobavi s slovenskimi razmerami in s položajem slovenske umetnosti v tujini.
,,Naše prireditve, v glavnem kulturni večeri, so pokazale, da smo od tipa akademije ali kulturne matice krenili naprej, ko smo skušali v svoje delo pritegniti tudi občinstvo. Iz tega sodelovanja med ustvarjalci in občinstvom bi naj vzrastlo tisto občestvo, ki bi nam omogočilo in podprlo čim trdnejši razvoj.”
,,Če pogledamo objektivno na uspehe, ki se kažejo, tedaj lahko rečemo, da smo s svojim nastopom in delom: vplivali zelo pozitivno. V reviji in v naših publikacijah je vzrastla generacija, ki daje svojo oznako ne samo nam v zamejstvu, ampak je izzvala celo pomemben preobrat v kulturnem življenju v domovini. Resnost, stremljenje za dognanost, ljubezen do u-stvarjanja	vse to je rodilo sadove,
priznane in cenjene...”
Na I. občnem zboru Slov. kult. akcije, 21. aprila 1956
TRETJEMU LETU NA POT
Slovenska kulturna akcija začenja zimsko sezono svojih kulturnih večerov. V soboto 21. aprila je bil njen občni zbor in začelo se je delo za drugo dveletno poslovno dobo. „GLAS“ se predstavlja kot štirinajstdnevnik v prenovljeni obliki, obilo povoda za občutje, da smo na pragu obdobja, ko bomo še budneje zrli na v.so našo kulturno rast.
Ko smo pred dvema letoma — bilo -je dne 11. aprila 1954 — na prvem kulturnem večeru podajali obris dela, ki smo ga mislili opraviti, smo bili v strahu, ali bomo vse delo zmogli in ali bomo našli odziv, ki je za oporo takemu delu nujno potreben. Napovedali smo celo vrsto kulturnih večerov in prireditev, začeli z izdajanjem revije in zbornika — skušali poživiti delo na podlagi -organiziranega sodelovanja v odsekih. Po dveh letih moremo reči, da smo opravili marsikaj lepega in koristnega, vemo pa tudi, da smo nujno naleteli na težave in ostali ponekod v vrtincu ovir. Toda napovedani kulturni večeri so bili izvedeni, revija je zajela v vidni meri našo kulturno aktualnost, knjižni program se razvija in dobiva vedno jasnejše poteze svojega poslanstva. Število naročnikov narašča, med nami je lepa skupina mecenov, dasi je mecen tudi tisti, ki v svojih dnevnih skrbeh ne pozabi na lepo knjigo ali kulturno prireditev in žrtvuje zanjo pogosto več kot pa mu to dovoljujejo sredstva.
Naloga javnih delavcev je med drugim tudi ta, da kulturnemu delu omogočajo miren in naraven razvoj. Kulturni delavci pa morajo smatrati za svojo dolžnost, da vsemu narodnemu' delu posredujejo vsebino duhovnosti in plemenitosti, nujno za narod, ki hoče ohraniti svoje pravo mesto v zboru narodov. Kadar se skupno delo vseh trudi v to smer, tedaj ne more biti nasprotij in načelnih pomislekov.
Dve leti dela sta že za nami in mirno moremo zatrditi, da nismo nikjer naleteli na ugotovitve, ki bi nakazovale, da se nismo znali držati te poti. Vedeli smo, da še nismo kos vsemu, kar bi bilo treba opraviti, vendar je bila vera v pravilnost poslanstva naše organizacije tolikšna, da smo bili veseli, ko smo mogli opažati, da idealizem, ki nas je preveval, ni ostal nepoplačan.
Plačilo v naših razmerah ne more biti veliko, še manj je računal z njim tisti, ki se je z našimi -razmerami dobro spoznal. Edino, kar nam je moglo biti vsem vedno v veliko uteho, je bila zavest, da skušamo graditi v popolni harmoniji z vsem ostalim delovanjem slovenske skupnosti. Sleherno pravjlno kulturno dalo (književnost, umetnost, gledališče in glasba) more dosegati popolen uspeh samo tedaj, ako pri tem opaža, da veča zavest harmonije in medsebojne vzajemnosti med člani istega naroda.
Vse naše delo je hotelo samo to; na pragu nove dobe želimo ostati tej smeri zvesti.
Prvi kulturni večer — uvodni:
V	'soboto 5. maja 1956 ob 19 uri
Alojzij Geržinič
NEKATERI PROBLEMI NAŠE UMETNOSTNE KULTURE Uvodne besede Ruda Jurčec im Marijan Marolt
Drugi kulturni večer:
V	soiboto 19. maja 1956 ob 18. uri CANKAR — KETTE — SARDENKO
Ob osemdesetletnici rojstva.
MlEDDOBJE — II - 6. štev. bo izšlo v prihodnjih dneh
naši večeri
OBČNI ZBOR SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Dve leti dela sta za. nami. Kulturna akcija, ki jo je v februarju 1954 rodila iskrena volja slovenskih ustvarjalcev v svetu, je v tem kratkem času uspela povezati v plodno prizadevanje skoraj vse naše kulturne ustvarjalce v svobodi. Raztegnila je svoje delo po vseh kontinentih, kjer slovenski človek, rešen ukovanosti v zakone telesnega in dušnega nasilja, čaka na vstajenje domovine. Mlada po svojem obstoju, je vendar v tem obdobju opravila veliko delo, kot je to prezgovorno pokazal I. redni občni zbor, v soboto ?1. aprila. Iz bogatih in zanimivih poročil, ki so jih podali upravni odbor in vseh pet odsekov, pa uredniki knjižnih zbirk in obeh revij, veje sila močne delavnosti in zdravega hotenja za rast naše slovenske kulture v bodočnosti. Skupna podoba dosedanjega dela in ustvarjanja pa je najlepši dokaz o nujnosti obstoja Kulturne akcije. Velika vrzel, ki jo je od po-eetka našega bivanja v velikem svetu predstavljala nepovezanost in osamljenost slovenskih znanstvenih in umetnostnih ustvarjalcev, je bila z nastankom Slovenske kulturne akcije izravnana.
Občni zbor Slovenske kulturne akcije je po njenih pravilih pravzaprav čisto družinska stvar njenih ustvarjalnih članov, ki naj si na vsaki dve leti medsebojno poročajo o opravljenem delu, uspehih in neuspehih ter hkrati sklepajo o bodočih prizadevanjih. A ker je že prvi pokazal na tako lepe in plemenite sadove naših naporov, je prav, da v bežnem prerezu opozorimo na njegove ugotovitve in načrte tudi naše redne člane, naročnike naših knjižnih zbirk ter vse naše* prijatelje in vse, ki jim je za rast in življenje slovenske kulture v tujini.
Predsednik Ruda Jurčec je uvodoma poudaril pomen Slovenske kulturne akcije v našem zamejskem življenju, kot ga je sama s svojim delom in stvaritvami v tem prvem obdobju opravičila. Opozoril je na začetne težave, po dveh letih dela je zanimanje za kulturno delo v zamejstvu po prizadevanjih in tvornosti Kulturne akcije poraslo, moč njene ustvarjalne sile prehaja že tudi v našo mladino, ki raste v svetu ; to pa je že tudi najlepše poroštvo za bodočnost.
Izčrpno in na ugotovitvah bogato je poročilo tajnika Marijana Marolta. Kulturna akcija je resnično zajela slovenski zamejski svet. V Argentini, kjer je nje središče, ustvarja v drugih deželah, po različnih kontinentih 17 ustvarjalnih članov. Visoka številka 57 slovenskih ustvarjalcev v svobodnem svetu, ki tvorijo stvariteljsko družino Kulturne akcije, je pač najlepši dokaz naše tvornosti. Posebno in pomembno delo je opravila Kulturna akcija v Buenos Airesu s prirejanjem kulturnih večerov za svoje redne člane in prijatelje. V dveh letih smo našteli 56 teh večerov, ki so obravnavali vsa področja kulturne in umetnostne tvornosti med nami in jih je obiskalo okrog 4450 rojakov. Večeri pa so v nemajhni meri posredovali svoja dognanja in stvaritve tudi naše kulture žejnim rojakom po vsem svetu s poznejšim publiciranjem predavanj, literarnih ter likovnih stvaritev v ,,Meddobju“ in „Vrednotah“. K ustvarjalnemu delu so pobudili prenekaterega našega kulturnika, ki je ob njih mnogokrat spet našel torišče svojega dela. Družabne prireditve so povezale ustvarjalce z njih občinstvom. Projekcije izrazito umetniških in dokumentarnih filmov z vseh kulturnih področij, ki jih v običajnih programih tudi po velemestih ni najti, so nas seznanjale z njimi v podobi, besedi in glasbi. Bogata knjižnica, ki iz dneva v dan raste, je v veliko pomoč pri našem ustvarjalnem delu. Mnogi diskusijski večeri, ki so bili izven rednega načrta kulturnih večerov, so nas obogatili s kritičnimi pogledi soustvarjalcev in občinstva na naše delo. Mnoge nove poti so nakazali, mnogo pojmov razjasnili, mnoge napake odkrili in prinesli mnogo pobud, ki so se pozneje izvečine uresničile. Pismeno je tajništvo od vsega početka v stalnih in pogostih stikih z vsemi Ustvarjalnimi člani v inozemstvu. Daje jim pobude za delo, prejema od njih pobude za naše delo v Argentini. Duhovna povezanost med vsemi ustvarjalci je zagotovljena. Sadovi te povezanosti so lepi in bogati. Izkazujejo jih poročila vseh petih ‘ustvarjalnih odsekov.
Filozofski odsek — o njem je je poročal odsekov svetovalec dr. Vinko Brumen — je v prvih dveh letih zasedel spored naših kulturnih večerov s predavanji iz modroslovja, narodnostne etike, kulture, psihologije, prava, dognanj o modemih filozofskih tokovih. Večina teh predavanj je že bila ali še bo objavljena v naših publikacijah.
(Prihodnjič ostalo.)
obrazi in obzorja
Kot prvo knjigo letošnjega poslovnega leta smo si zamislili izdajo edinstvene Balantičeve poezije, kakor nam je ostala rešena iz grahovskega požara. Zbirčica, kakor sem jo rešil iz hipnih zapiskov beležnic in rokopisov, razmetanimi med knjigami zapuščine, bi že zdavnaj zaslužila nov natis. Vsaj pred dvema letoma ob desetletnici pesnikove smrti. Nismo se izkazali vrednega njegove žrtve. Slovenski pesniki v novem povojnem izseljenstvu smo si sicer izvolili njegovo ime za svoje geslo; zbrani v njegovo Balantičevo družino smo beležili prve uspehe v ustvarjanju nove emigracijske književnosti; knjiga Nmav čez izaro, ki jo je ta družina v njegovem imenu poslala Mohorjevi v Celovcu v dar, je lep sad te skupnosti v Balantičevem imenu. Toda napovedani zanos se je polegel, in desetletnica smrti je šla mimo, kakor bi ne smela. Slovenska kulturna akcija, ki .pomenja nov polet in razmah v ustvarjanju kakor izdajanju- literarnih del, je med prvimi mislila na Balantiča kot na sodobnika in že klasika naše tradicije. Če smo ob spominu na naše klasike, ki gredo z nami čez „izaro“ — ocean, izdali Preglja in Velikonjo (in sta nam v mislih Majcen in Novačan), je Balantič nam gotovo najbližji, najbolj naš sodobnik, najviše napeta struna pevca iz revolucijskega ognja, katerega plamen nas še vedno obseva na poti krog sveta in nam kaže domov... v svobodo doma in tihoto groba, z domačo prstjo zasutih ust in utišanega srca.
Toda Balantiča ne smemo vrednotiti samo kot borca našega načina odgovora na trenje časa, njega žrtev in pomen, temveč z nami gre kot — pesnik, in mi se vračamo k njemu kot pesniku. Kakor smo Velikonjo hoteli poudariti kot pisatelja, tako Balantiča kot pesnika, kajti prepričani smo, da pomeni veliko pesniško silo v naši literarni umetni preteklosti, celo tako, da ne bo nikdar pozabljena, kakor ni pesem Prešernova, Kettejeva in Kosovelova, kateri je še najbolj podobna po obliki kakor notranjemu izra-
živi v emigraciji
zu. Mi v tujini gagamo kot pesnika, kot našo slovenski hetniško in narodno nenavadno vredne in smatramo se, da smo varuhi tega ®vnega zaklada, toliko bolj, v kolikoi^ domovini zamolčevan, nepoznan in Priznan. V literarni zgodovini ne živi, govo ime se ne spominja pri Janežu le ironizira pri Jušu Kozaku in ni datr usta mladini. Naj
od tod naj gre v
življenje novih listnih zgodb bodočih dni.
Deset let je, kal Je Balantič rodil kot pesnik, ptič Fenifn danes je njegova pesem bolj živa, ob svojem roj-stvu. Je sodobna, resni! Pesem, taka kakor jo tako pogrešan# tej in na oni strani stene. Kakor j1 a m postal „jiunak“ po svoji usodnosipko nam: je „sveče-nik“ po svoji PT. .Nam pomeni povrnitev k virom rB'e. v prisluhnitev srcu in duši v čl^P.
Mati, jaz pojdemiskat, mati, tja, kjer jiP!
Njegova pesemW v našem zmateria-liziranem svetu rt obudi naše duše, smisel' poezije, nr nas preorje našo kulturno podstatj* bomo zahrepeneli po Lepoti, ki jo riJa živa pesniška o-sebnost v nas. v Postavljamo naše tretje „poslovno“P> to je ustvarjajoče in delovno leto	akcije pod nje-i
govo znamenje, ripjla njegovega navdiha in poleta, ^tjim pa naj gredo tisti, ki gredo iz jjia: naša nova poezija, ki se vrača valantičeve metafore po izraz sebi in #rem, ki nas obdajajo; naša nova r*a, ki je obogatena tudi po Balantiče'-tedi in po njegovem duhu...	i
Z Balantičem Tjtto predvsem vzbuditi njegovo in iri^ušo in dvigniti naš narod —- tn in T ;— iz ruševin teh divjih rož sovrag in materializma v svet njegove Lep4
Zato bomo z njj ° poezijo stopili na delo novega leta^ °n naj ga nam pokropi kakor s či- Ustnosti blagoslovljeno vodo.	T. D.

Marijan Tršar: FRANCE BALANTIČ
sen o vrnitvi
Ko boš, tujina, vso mi kri izpila, ko neizgovorjena bo beseda prišla kot ogenj mi na ustna bleda, bo davna želja domin me vrnila.
Na srce dal prsti bom kot zdravila, sprejel me vase bo pozdrav soseda, spoznala na planini me bo čreda in v duši bo zaplala nova sila.
Okusil spet bom sok planinskih trav,
— spomini nanj skelijo kakor rane, ki jih zastrupil dolgih cest je prah.
Domači kraj, kako mi spet boš drag! Kako bom ljubil gore razkopane, dokler ne bom nad njimi tih zaspal.
odmevi
Na tržaškem radiu je o ,,Meddobju“ četrte in pete letošnje številke govoril Franc Jeza in poudaril tudi naslednje misli: „...To je danes najobsežnejša in po kvaliteti najpomembnejša slovenska revija, ki izhaja izven meja Slovenije. Že pri prvem prelistavanju napravi vtis solidnosti in urejenosti tudi v formalnem pogledu, tako da se v tem že kar ugodno loči od skoraj vseh povojnih zamejskih revij. Pri branju pa se nam ugodni vtis o reviji še okrepi." Posebej se je ustavil ob začetnem eseju p. Truhlarja S.J. z ugotovitvijo: „... Sodec po prvem bi lahko videli v njegovih esejih morda začetek tistega poglabljanja vase, tistega osveščanja, kaj je bistveno kršščansko in kaj ne, in tiste regeneracije duhov, ki jo že dolgo čakamo." Ob Beličičevi črtici „Kdo
me kliče" je pripomnil:	„Ko
bral to njegovo črtico, sem imel ^ čutek, da bi moral biti tako neka# napisan slovenski roman iz tistih tf* gičnih dni naše zgodovine, ki bi ^ napisal kdo v begunstvu — brez V* tetičnosti, brez sovraštva in nek*"1 filije, preprosto, mirno in človeŠk# K Javornikovim ,,Pripisom k dnevoi*1 pa je Jeza še sam pripisal ton .Prepričani smo, da bi lahko J* vornik napisal zanimiv roman, za k* terega mu snovi gotovo ne manjkati. . . Njegovo pisanje ozna^ neki vnanji kozmopolitizem, ki bi ^ ko dal slovenski vsebini novega iz1* za in jo napravil sprejemljivejšo n širši svet..." Med pesniki je po0* bej omenil Rafka Vodeba in ga čil za ,,tenko občutenega lirika". ^ stalo vsebino obeh številk je prikaz* v svojem govoru Jeza na splošno, ^ naslovih objavljenih del, zapiskov kronike.
».Demokracija" v Trstu piše v svoji številki z dne 24. februarja 1956 o reviji „Meddobje":
*.Že precej časa dolgujemo poročilo ° Prvih treh številkah drugega let-n*ka revije „Meddobje", ki izhaja od |eta 1954 dalje v Buenos Airesu. Urejujeta jo Zorko Simčič in Ruda Jur-čec ter spada med redne publikacije Slovenske kulturne akcije. Omenjene tri številke so zbrane v enem samem Zvezku na 162 straneh... Teža prvega dela Publikacije je na leposlovju... ^osebno zanimiva pa je ..Anketa 1954", kjer so prvič v tako širokem obsegu Obrana mnenja slovenske inteligence v emigraciji (pa. tudi iz domovine) o tedanjem stanju slovenske književno-sti ter razne druge zanimive sodbe 0 Problemih, ki imajo z njo kakršnokoli zvezo, s prvenstvenim ozirom na književno delavnost v emigraciji. Glavni izsledki so predvsem priznanje Za uspešno in nesebično delo, obenem
pa tudi bodrilo k opustitvi zagrenjenosti in zgolj malodušnih sanjarjenj o preteklosti. Ankete se je udeležilo zelo veliko število svobodnih izobražencev in nepristransko so bila objavljena vsa mnenja, pozitivna in negativna... Znani slovenski kulturni delavec iz Ljubljane, ki se je pred časom mudil na tej strani, se je o reviji izrazil zelo laskavo ter je še dodal : Naslov se mi pa ne zdi primeren. Meddobje je namreč pri nas; pri vas je kontinuiteta prave slovenske književnosti in kulture sploh. S tem je najbolje označil veliko poslanstvo slovenske izvendomovinske književnosti: v svobodi in pravem slovenskem duhu nadomeščati vse ono, kar doma ne sme in ne more priti do izraza. ,.Meddobje" je posebno natanko prisluhnilo temu klicu poslanstva in kljub temu, da izhaja na oddaljenem kontinentu, predstavlja danes osrednjo slovensko kulturno revijo." «
DRUŽABNI VEČER ..USTVARJALCI IN OBČINSTVO"
Slovenska kulturna akcija je spet poživila stik med ustvarjalci in občinstvom. Drugi družabni večer 15. aprila 1956, v salonu pri Deklevi, je to dosegel. Z uspehom je že v drugo izvedla) umetniško loterijo, ki ji je šest ustvarjalnih članov-li-kovnikov (Ahčin, Gorše, Ivančeva, Kramolc, Bara Remec in Volovšek) poleg dveh gojencev umetniške akademije (Kržišnik, Makek) poklonilo za nagradno žrebanje 23 svojih umetnin: 4 skulpture in 19 olj, grafik in akvarelov.
Dvorano pri Deklevi so tokrat prijetno pripravili pod Vo-lovškovim vodstvom gojenci naše umetniške akademije. Vzpodbudni napisi po stenah, knjižni „štant“ z našim knjižhim bogastvom, predvsem pa srednja stena, ki so jo spremenili v pravi razstavni prostor na loterijo stavljenih umetnin, vse to je pestro razpoloženje že takoj ob vstopu povečalo. Poglavje zase je bila letos šaljiva pošta, plod gojencev umetniške akademije, pa karikature naših glavnih ustvarjalnih članov, ki jih je z duhovito jedkostjo upodobil Hotimir Gorazd.
Spored je bil v znamenju tople domačnosti: gostje pri mizah, govorci in nastopajoči med gosti. Ruda Jurčec jih je kot predsednik pozdravil, France Glavač jim je v imenu filozofov povedal nekaj šaljivo duhovitih aforizmov ob Maroltovi povesti, anekdote o naših impresionističnih mojstrih, ki jih je zbral Marijan Marolt, so nas popeljale v zakulisje slovenskih ustvarjalcev iz polpreteklosti, Zorko Simčič je izdal marsikatero zanimivo skrivnost iz ustvarjanja izven Argentine bivajočih sotrudnikov v „Meddobju", vrsto govornikov pa je kronal s svojimi zares blestečimi epigrami na naše ustvarjalce pesnik Tine Debeljak. Blagajnik Ladislav Lenček C.M. je poudaril tudi gmotni pomen večera za namene Slovenske kulturne akcije s poslednjo prodajo loterijskih srečk tik pred žrebanjem. Dvanajst razstavljenih umetnin je bilo izžrebanih, dvanajst slovenskih domov spet obogatenih s sadovi naših ustvarjalcev. Neizžrebane podobe in plastike so šle na dražbo. Tudi tokrat so se naši gostje izkazali: deset umetnin so odkupili in pri dražbi pokazali zares veliko vnemo; začetna cena se je pri mnogih podvojila, celo potrojila. In prav gotovo največje presenečenje, hkrati pa največje zadoščenje za nas vse: ,,nerazumljiva" umetnost Bare Remec ima največ prijateljev: šest njenih del je bilo prodanih na dražbi, poleg Goršetovega kipa škofa Barage in ene grafike, dveh Volov-škovih podob (olje in grafika) in ene grafike Alekse Ivančeve^ Priznanje in zahvala gre tudi tovarni ža keramiko „Dyskos"f ki je za . našo loterijo darovala sedem zares umetniških izdelkov, od katerih se bili nekateri izžrebani, driigi pa na dražbi prodani.
Naši ustvarjalci in občinstvo njihovo so še sesli. Vse druži ista ljubezen za rast slovenske kulture v tujini, za plodno živost slovenske misli v zamejstvu. Ti družabni večeri so tega hotenja iskren odraz, ustvarjalcem v Slovenski kulturni akciji v oporo, našim prijateljem in gostom pa v zadoščenje in v prepričanje, da iz trdnih temeljev rastimo kvišku! Lep večer — poln vsebine in optimizma za bodočnost!
poročamo
SLOVENSKI DAN
Društvo Slovencev v Argentini je v nedeljo dne 22. aprila priredilo na svoji pristavi v Moronu Slovenski dan. Čeprav so cel teden napovedovali dež in ni bilo jutro nič preveč prijazno, se je vendar zbralo na pristavi veliko ljudi, ko je zjutraj ob pol enajstih tam maševal g. direktor Orehar. V pridigi je najbolj poudarjal slogo, ki nas mora vezati; sloga med Slovenci v tujini je potrebna za obstoj in zato naj se pozabijo osebni in drugi oziri. Naj ne bo med nami ničesar, kar bi nas razdvajalo in naš narod naj v slogi nadaljuje svoje poslanstvo v tujini.
Lahko rečemo, da je bil ta dan res vzgled za tako slogo. Pri pripravah so sodelovala vsa društva, od mladinskih do kulturnih. Poleg družabnih razvedril je bil na sporedu nastop SFZ v tekmi odbojke proti River Plate, nastopili so otroci iz Lanusa. Svoj prostor je priredilo SPD za taborjenje, na drugem koncu pa je bil odmerjen prostor za knjižni sejem. Tam je prodajala Slovenska kulturna akcija knjige, ki so izšle pri’ njej in vseh slovenskih založbah. V notranjosti poslopja je bila razstava slik. Bili so trije motivi iz Italije pokojnega Koritnika, več slik Cirila Skebeta in tri Vresnikova dela.
Tako smo se zbrali skupaj, čeprav nsu? vežejo različna društva, pri tem pa se vedno zavedamo, da smo Člani enega naroda in znamo v bistvenih stvareh nastopati in delati skupaj.
naši ustvarjalci
Božidar Kramolc je razstavil na 40. letni razstavi društva Society of Canadian iPainiter - Etohers and Engravers, ki je bila marca meseca v torontskem Royal Ontario Museum in katere se je udeležilo 68 umetnikov s 129 deli, dva linoreza: Babilonski stolp in Vaza z rožami. — Istočasno se je udeležil s svojimi deli grafično-risarske razstave sodobnih evropskih in kanadskih mojstrov v Greenvvich Galleryr kjer ,so bili zastopani poleg drugih tudi Chagal, Miro, Ha-gan, Picasso, Erni, Tamayo in Glave.
Milan Volavšek je član društva Asociacion Estimulo de Bellas Ar-tes de Ramos Mejia. Kot tak se je udeležil 3. umetnostne razstave slikarstva, grafike in kiparstva, ki jo je priredil ob svoji 36 letnici klub „Brisas del Plata“ med 22. in 27. aprilom, v mestu Haedo pid Buenos Airesu. Volovšek je razstavil tri olja: Žene na obrežju, Nastavek za sadje v modrem in Ulico.
„Prešemovo proslavo" je priredilo Slovensko gledališče v Torontu dne 12. februarja v tamkajšnji radijski postaji. Za konec programa so izvajali najnovejšo skladbo ustvarjalnega člana Slov. kult. akcije, M. Renerja „Finale“ za Linhartovo komedijo Matiček se ženi.
Na umetniški loteriji Slov. kult. akcije 15. aprila 1956 so bile izžrebane tudi umetnine naših likovnih umetnikov, katere imajo na srečkah naslednje številke: 27, 52, 175, 114, 472. Lastniki naj jih dvignejo v naši pisarni. Alvarado 350, R. Mejia.
doma
in po svetu
„Naša sodobnost", ljubljanska literarna revija, je sredi leta 1955 spremenila svoje uredništvo. Boris Ziherl in Ferdo Kozak sta u-redništvo odložila in v imenu u-redniškega odbora, čigar sestava pa tedaj še ni bila objavljena, je prevzel vodstvo uredništva Drago Šega. V prvi letošnji številki revije pa je bila objavljena sestava uredniškega odbora in so v njem: Matej Bor Jože Goričar, Filip Kalan, Ferdo Kozak, Anton Ocvirk, Ivan Potrč, Drago Šega, Janez Vipotnik, Vlado Vodopivec, Boris Ziherl in Beno Župančič. — Po prvem vtisu sodeč je v uredniškem zboru osem književnikov in troje publicistov avtorjev člankov marksistične : ideologije.
Šmihel na Koroškem si bo postavil lastni kulturni dom. Kraj je slovensko središče za Podjunsko dolino in bo služil doim kulturnim in verskim potrebam cele Podjunske doline. Poleg dvorane bodo tudi prostori za otroški vrtec in kapela.
„Te Deum laudamus" je naslov drobne knjižice, ki je izšla v francoščini in opisuje grozote komunističnega režima v Jugoslaviji. Avtor sipjsa je italijanski frančiškan Simpliciano Gomiero. Bil je dolgo časa zaprt v Titovih zaporih v Lepoglavi in Stari Gradiški in se je tam srečal s kardinalom Ste-pincem in množico katoliških duhovnikov. Knjižica razkriva trpljenje v teh zaporih, zlasti pa beden položaj duhovnikov-pripomi-kov.
Sloviti moderni španski pisatelj Arturo Barea je predaval te dni v Buenos Airesu pred izbrano publiko o vprašanju „Komu piše sodobni pisatelj?". Uvodoma je odgovoril da „vsem ljudem... pisatelj mora nujno biti svetoven, vsaj skušati mora, da bi to bil. . .“ Pisatelje same je razdelil v tri vrste: v umetnike, ki skušajo najti nove oblike; v pisce, ki hočejo s svojim pisanjem ljudem oznaniti neko posebno poslanstvo; slednjič v pisune, ki jim je mar samo razvedrilo bralcev ob vsakdanji enoličnosti. Bralce pa deli: v požeruhe, ki bero vse, kar jim pride pod roke; v bralca ki bere, pa ne ve kai bere — zanj trguje največ založb v svetu; pa slednjič v bralca, ki si želi resnega in plemenitega branja in išče v n;em dušno korist.
Letošnji kulturni večeri bodo vsako drugo soboto ob sedmih zvečer v salonu palače Bullrich, Sarandi 41, Capital, poldrugo kvadro od podzemske postaje Congreso, pol kvadre od avenide Rivadavia.
Katoliška literarna nagrada je bila letos v Franciji podeljena dvema pisateljicama. Yvonne Chauf-fin je prejela polovico nagrade za zadnji, četrti del svojega romana, ki nosi naslov „Tobijevo potovanje", dočim ima celotno delo naslov „Druižina Rambourtovih". Drugo polovico nagrade pa je prejela Louise Bujeaud za delo „Pre-graja bakel". Yvonne Chauffin je postala pisateljica po dolgoletni bolezni. Nekega dne ji je zdravnik omenil: „Vi imate take stavke, da bi morali biti pisateljica." Prebrala je vsa dela Paula Claudela in začela pisati roman -v štirih knjigah.
nase knjige in revije
Stanko Kociper MERTIK
Ivan Pregelj
MOJ SVET in MOJ ČAS Kos - Gorše
KRIŽEV POT PROSEČIH
B. Remec - T. Debeljak KVRIE ELEISON
Narte Velikonja LJUDJE
Marijan Marolt ZORI, NOČ VESELA
MEDDOBJE prvi letnik
MEDDOBJE drugi letnik
VREDNOTE druga knjiga
V tisku so:
VREDNOTE tretja knjiga
Bertoncelj - Arko DHAULAGIRI
poroča mo
V nedeljo 29. aprila se je po precejšnji prosvetni odrski suši pojavil spet med rojaki v Buenos Airesu ..Ciudadelski o-der“ in nam z desk župnijskega odra v režiji Janeza Špeha nudil prijetno pripravljeno in dobro zasedeno tridejanko ..KADAR SE UTRGA OBLAK“, ki ji je avtor Joka Žigon. Dramo so uprizorili pred vojno že v Ljubljani, z lepim uspehom. Nedeljsko predstavo, ki jo registriramo kot lep dogodek med nami, moramo še toliko bolj pozdraviti, ker se je naša buenosaireška skupnost v zadnjih časih že skoraj odvadila zahajanja k slovenskim predstavam. Ciudadelska uprizoritev je že po množici občinstva, ki se je povabilu na predstavo lepo odzvalo, pokazala, da med nami smisel za slovensko odrsko prizadevnost še ni zamrl: so še med nami idealisti, ki hočejo navkljub težavam živost in plodnost naši zamejski prosveti. To bodi vsem prirediteljem te predstave v priznanje in v zadoščenje. Prizadevnost Špehova in njegovih igralcev zadnje nedelje pa zasluži še posebej pozornost, ker nam je ta skupina po dolgem času dala spet predstavo slovenskega avtorja, ki kot dramatik med nami nima najmanjše cene. Igralski zbor je bil pri predstavi, nedvomno po režiserjevi zaslugi, lepo ubran in prijetno izbran. Občinstvo ni štedilo s ploskanjem. Predstava sama pa — lep in upanja poln vstop v novo zimsko prosvetno sezono med nami.
,,GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga. Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia FCNDFS, Bs. As. Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna .JFederico Grote“, (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.