Slovar asociativnih norm ruskega jezika
Slovar' associativnyh norm russkogo /azy-ka. Pod redakciej A. A. Leont'eva. Izda-teVstvo Moskovskoga universiteta 1977, 192 str.
Vprašanja pomenoslovja postajajo v zadnjih desetletjih čedalje bolj pomembna v teoretičnem in praktičnem jezikoslovju. Tudi psiholingvistika šteje med svoje osnovne naloge proučevanje besednih pomenov, njihovih zvez in razmerij v okviru enega jezika, pa tudi odnosov med sorodnimi in nesorodnimi jeziki. Ena od možnosti za ugotavljanje pomenskih stikov med besedami je tkm. asociativni eksperiment, ki ga je uporabila skupina sovjetskih jezikoslovcev in psihologov. (A. A. Leontev in drugi); v pričujočem slovarju srečamo prve ugotovitve, katerih vrednost seže čez meje rusistike.
Ruski asociativni slovar bo zajel 500 gesel (besed-dražljajev), ki so jih izbrali po kriteriju pogostnosti. V prvi knjigi je ra-
zen uvodnih poglavij, ki pojasnjujejo predmet in metode dela, razporejenih po abecednem redu 196 enot, v drugi knjigi jih bo še nekaj nad 300, z dodatnim obrnjenim slovarjem in indeksi.
Prvi poskusi o besednih asociacijah segajo že na začetek našega stoletja (A. Thumb, K. Marbe, Experimentelle Untersuchungen über die psychologischen Grundlagen der sprachlichen Analogiebildung. Leipzig 1901), vendar se zbirka slovarjev asociativnih norm pravzaprav začenja z delom Kent — Rosanoff, A study of association in insanity (1910); avtorja sta izbrala 100 besed-dražljajev in zapisala besede-reakci-je pri tisoč odraslih poskusnih osebah. V naslednjih desetletjih so se ukvarjali največ z asociacijami v otroškem jeziku, v zadnjem času pa je bilo sestavljenih več slovarjev asociativnih norm: za angleščino, francoščino, nemščino, holandščino, poljščino, slovaščino idr., tako da so zdaj že mogoče primerjave.
S poskusi za ruski slovar so začeli leta 1969. Omejili so se na osebe v starosti 16—50 let z višjo ali visoko izobrazbo, katerih materinščina je ruski jezik. Zaradi udobnosti so največkrat izbrali študente (študentke), vendar v različnih univerzitetnih mestih. Sodelovalo je okrog 700 oseb, pri nekaterih posebej označenih geslih pa samo okoli 200. Poskusna oseba je morala na dano besedo-dražljaj odgovoriti z besedo-reakcijo v odmerjenem (seveda zelo kratkem) času. Tako je nastal ob vsakem geslu (dražljaju) spisek besed (reakcij), ki so v slovarju razvrščene po pogostnosti; seznami obsegajo od 120—180 besed pri poskusih s 600—700 osebami in približno polovico manj pri poskusih z 200 osebami. Reakcije se delijo na paradigma-tične in sintagmatične; pri prvih je npr. reakcija na samostalnik drug samostalnik (roka — noga), pri drugih pa npr. pridevnik (jezik — ruski). Razmerje med para-digmatičnimi in sintagmatičnimi reakcijami je odvisno predvsem od besedne vrste dražljaja, od jezika, od starosti poskusne osebe (otroci imajo več sintagmatičnih reakcij), od zvočne podobe besede, od njene udeležbe v fra-zeologemih itd. Za angleščino so izračunali, da je reakcija na samostalnik v 70% samostalnik, na pridevnik v 50% pridevnik (črn — bel), pri glagolu pa samo v 35% glagol (začeti — končati).
O naravi spiska besed-reakcij in o vrednosti asociativnega eksperimenta za proučevanje semantike razpravljata v drugem
347
uvodnem poglavju A. P. Klimenko in A. E. Suprun. Opirata se na strukturo asociacij J. Deesea (1965), na znano delo C. Osgooda in soavt. o merjenju pomena (1957) in predvsem na rezultate in izkušnje A. P. Klimenko, Vprašanja psiho-lingvističnega proučevanja semantike (1970). Ko primerjata posamične reakcije in reakcije poskusne osebe, ki je odgovarjala na en dražljaj z nizom besed, ugotavljata, da gre v teh nizih v bistvu za mešanje reakcij na začetni dražljaj (geslo) in reakcij na predhodne reakcije. Zato je za ocenjevanje semantične bližine ali oddaljenosti med dražljajem in reakcijo najbolj zanesljiva metoda, ki ugotavlja prvo asociacijo pri dovolj velikem številu poskusnih oseb. Seveda pride tudi pri takšni metodi do večjega števila asociatov s frekvenco 1 (in marsikdaj tudi višjo), ki so čisto slučajni in bi težko govorili o pomenski zvezi med njimi in geslom. Vprašanje prepričljive razmejitve med pomensko relevantnimi in nerelevantnimi členi v spisku ostaja prejkoslej nerešeno.
V psihoHngvističnih poskusih tako ali drugače analizirajo tudi delovanje jezika kot mehanizma, ki ustvarja (proizvaja) tekst. Ta sposobnost jezika je najbolj vidna v sintagmatičnih reakcijah, a deloma tudi v paradigmatičnih. Rezultati asociativnega poskusa kažejo tudi na zvezo med najbolj pogostnimi , asociati in frekvenco besed. Tako ima npr. dražljaj otvečat' 9 % reakcijo sprašivat', medtem ko ima dražljaj sprosit' 20% reakcijo otvetit', kar popolnoma ustreza frekvenčnemu razmerju 130 :245 v slovarju L. A. Štejnfel'dt. Po sintagmičnih odgovorih (reakcijah) v asociativnem poskusu lahko pridemo do najbolj tipičnih zvez z besedami-dražljaji; na glagol videti se navežejo npr. prislovi daleč, slabo, dobro, na samost. voda pa pridevniki hladna, čista, topla, motna, mrzla, destilirana, umazana, morska, mineralna. Posebno zanimive so reakcije ob večpomenskih besedah in homonimih. Poskus namreč zelo očitno pokaže, kateri pomen je resnično prevladujoč v živem današnjem jeziku; velikokrat pride do občutnih premikov v primerjavi s stanjem v slovarjih. Ruski samostalnik svet ima v pomenu »svetloba« frekvenco 95, v pomenu »svet« pa 40; toda skoraj vsi odgovori (eisociati) se nanašajo na pomen »svetloba«, kar nedvomno dokazuje, da se drugi pomen umika v zgodovino.
Pomenske informacije, ki jih dobimo iz asociativnega poskusa, se pogosto ujema-
jo z ugotovitvami drugih postopkov, npr. komponetne ali distributivne analize. V pomensko sorodni ruski trojki rabota, trud, delo se na prvem mestu kot najbližji izdvoji par rabota-trud, na drugem delo-rabota in šele na tretjem trud-delo; primer dokazuje, da izsledke asoc. poskusa lahko s pridom uporabljamo pri študiju sinoni-mike in antondmike. Mimo podatkov asociativnega slovarja ne bodo mogli razlagalni slovarji tako pri razvrščanju najbolj značilnih zvez kakor tudi pri ločevanju in določanju pomenov. Zato ni pretirana trditev avtorjev, da bodo najbolj pogostne (trdne) asociacije pomagale razreševati nekatera temeljna vprašanja semantičnih modelov slovarja.
Razumljivo je, da so besedne reakcije poskusnih oseb v veliki meri odvisne od okolja, od zgodovinskih izkušenj, od civilizacije in kulture, od družbeno-političnih razmer itd. V poglavju Medkulturni aspekt asociacij ugotavlja A. A. Zalevskaja, da je npr. najpogostejša reakcija na izhodiščno besedo za škarje pri Američanih glagol rezati, medtem ko je ta zveza pri Kazahih, Uzbekih in Kirgizih zelo redka; namesto tega prevladujejo zveze z besedami ovca, pastir (striženje ovc!). Zanimive so tabele s primerjavami najpogostejših reakcij na izhodiščne besede lačen, kruh, maslo, sadež pri Američanih, Francozih, Nemcih, Poljakih, Rusiih in omenjenih sred-njeazijskih narodih.
Za ilustracijo nekaj podatkov iz slovarja. Pri prvem geslu babuška je najpogostnej-ša reakcija deduška (204 od 624), na drugem mestu je staraja (78); potem pogostnost pada takole: staren'kaja (56), dobraja (35), moja (28), staruška (21), horošaja (14), vnučka, milaja, sedaja (8), očki (7), ded, starost', staruha (5) (pomotoma nastopa staruha še enkrat s frekvenco 1), v platke, ljubimaja, rodnaja, umerla (4), daleko, morsciny, rodstvennik (3), vjazanie, vjažet, dobrota, moja babuška, nadvoe skazala, naša, predki, sedina, slaraja ženščina, um-naja, ušla (2). Medtem ko so našteti asociati tako ali drugače vzročno povezani z babuško in njenimi lastnostmi, srečamo v večini reakcij s frekvenco 1 (in teh je 96) kaj nenavadne »enkratnice« od lastnih imen Kijev, Nataša do rekla carstvo jej nebesnoje. V naslednjih primerih navajam samo najmočnejši asociat: bežat' — bystro, belyj — sneg, bilet — v kino, bol'šoj — malen'kij, bumaga — belaja, vernut'sja — domoj, vojna — mir, vstreča ¦— neoži-dannaja, gost' — nezvanyj, dat' — vzjai',
348
dostat' ¦— knigu, djadja — tetja, žizn' — smeit', istoiija — KPSS, kurs — lekcija, ljubit' — nenavidet', ljudi — zveri, nade-jat'sja — na lučše, okazat'sja — v bede, pisat' — pismo, postupit' — v institut, pravo— na trud, razgovor—ser'eznyj, sdavaV — ekzamen, smysl — žizni, itd. Nelcatere zveze najbrž preveč zgovorno izdajajo, da so bile poskusne osebe študenti (študentke), saj bi v drugih plasteh ljudi dobili na prvem mestu gotovo drugačne asociate. Precej povedni so ob geslu ško7a nekateri enkratni odzivi, kot so adskij trud, gadost', katorga, košmar, muka, otvratitelno, plohaja, užas (str. 188).
Čeprav avtorji na prvem mestu omenjajo praktično vrednost asociativnega slovarja (koristil naj bi predvsem sestavljavcem učbenikov in slovarjev ruskega jezika za tujce), ni dvoma, da bo ob previdni uporabi utrdil tudi svojo jezikoslovno veljavo na leksikalno-semantičnem področju, verjetno pa bo njegovo ceno spoznala še stilistika in literarna veda.
Franc   Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
349