— 311 — Ozir po svetu. Popis armade turške. Ker se oči sveta sedaj naj bolj ozirajo na Turško in se bojo še dolgo obračale proti „zlatemu rogu", bo mikavno poznati vredbo turške armade. Turška armada, ki svoje vojake nabira le iz ljudstva mahomedanske vere, obstoji iz 6 kardel ali oddelkov, ktere se po turško wordua imenujejo. Ker pa turško carstvo obstoji iz množin narodov, ki so zavolj podložtva in vere nasprotniki pravih Turkov**), se ne sme misliti, da morajo vse kardela v vojsko iti. Treba je velik del armade obderžati doma, v posamnih terdojavah itd« Turška vlada si zatega voljo že davnej prizade-vuje armado brambovcov, ki se po turško 35rediF imenujejo, na noge spraviti, kterim bi se ob časih vojska bramba domačih krajev izročila, — al dosihmal še ni bila v stanu, dostojno število take armade vstanoviti. Od druge strani pa tudi tega ni prav hotla, zakaj Turk je rad ponosen in ošaben; več bo štelo — so rekli ne-kteri ministri — ako spravimo 12 kardel redovne armade na noge, kakor če jih ona ima le 6, zraven pa še **) Dandanašnje skušnje kažejo, da to ni v vsem resnica. toliko „redifova. Memo grede moram tudi omeniti, da d v a-najstinka je Turkom kakor vsim prebivavcem jutrovih dežel zlo važna, veliko pomenljiva številka. Turški soldat služi v vsem skupej 13 let, 6 let v armadi, 7 pa za brambovca (redifa). Turški vojaki merjo bolj kakor vojaki vsake druge europejske armade. Al temu se ni čuditi. Verh vtrud-Ijivih vojaških vaj in služb kliče boben ali trobilo turškega soldata še vsaki dan petkrat h molitvi in dvakrat h kopanju. To zapoveduje turška vera. Posebno top-ničarji (artileristi) imajo opravil brez konca in kraja. Turšk topničar le malo spi. Tudi oficirji so zlo vpreženi v službo, in celo major mora polkovnika (oberstarja) za dovoljenje prositi, da sme podnevi iz kosarne iti. Zato je hišno gospodarstvo pri vsih turških vojskovodjih razdvojeno; podnevi mora v kosami biti, in še le po sončnem zahodu sme domu v svoj harem iti; ko pa petelin dan poje , mora spet v kosami biti. Oficirsko kardelo turške armade se loči v 3 razrede. Naj višji oficirji — generali — vživajo čast paša ta, oberstar in oberstlajtenant čast Bey-a, kterim perimkom se predstavlja še lastno ime oficirja. Efendi so nižji oficirji od oberstlajtenanta nazaj, toda le takrat, če znajo brati. Vsi drugi so Aga, ktero ime se pa le zgol z a izgovarja, na priliko: Soli man-a (namesto Soliman-Aga). Prostaki (gmajnarji) in nižji oficirji zamorejo tudi čast „Efenditatt doseči, ako znajo pisati. Feldvebelj, ki se po turško „džavša kliče, dobi čast „Aga-taLf ali celo 55Bey-aa, če zna pisati. Po očetu dedva sin primek 35Beyu, ako se ni kakega hudodelstva vkrivičil. Vsi sinovi višjih oficirjev od oberstlajtnanta naprej so že po rojstvu „Bey-i". Scer se daje ime ,;Bey" tudi drugim vikšim službam, ktere stopnjo višjega oficirja veliko presežejo. Turški oficir pa sploh ni tako obrajtan, kakor so scer obrajtani oficirji v družin deželah. Al oni tudi niso prevzetni; major nese očitno koštrunovo kračo iz terga svoji ženi domu. Le od oberstlajtnanta naprej se začne turško plemenstvo — od tod primek „Bey". Tu je tudi meja veči ali manjši omike. Postava veleva , da noben oficir ne more za oberstlajtnanta povikšan biti, ki ne zna saj enmalo brati, pisati in rajtati. Vidi se iz tega niska stopnja omike turške armade. (Konec sledi.) ----- 315 ----- Ozir po svetu. Popis armade turške. (Konec.) Nekdaj je bilo konj i ko v v turški armadi veliko, skorej toliko kot pescov, in naj veei moč je bila v sta-rejih časih v konjikih; tako je pa bilo do polovice 17. stoletja pri armadah celega sveta. Jedro turških pescov so bili nekdanji j a ni carji. Sedaj je to vse drugač. Še bolj kakor drugod so topovi (kanoni) današnji dan naj važniši orodje. Konjiki današnje turške armade so memo konjikov starih časov, kar število, rabo in serčnost zadene, veliko manj vredni. Na papirju je zapisanih 21 regimentov po 6 švadronov, ali le 15 jih je popolnoma dover-šenih. Ostalim manjka to in uno. Veliko jih je, ki so le ueredovne čete brez sedla in jermenstva, nekteri so tudi brez obuval, nekteri celo brez pravih hlač. Kar je nekdaj ponos in slava bila turškega naroda, je sedaj, ko je Turk ^urnega konja premeni! z dolgočasno pipo", njegova sramota. Nek Sardinec jo je osnoval. Da ji je bil saj serčnosti dovelj vdanimi! Kakošni konjiki so bili nekdanji turški, — kakor blisk in vihar so derjali čez planjave, doline in hribe! Sedanji turški pešci so že veliko bolji, kot so konjiki; odkar je Kuckovski ti oddelk armade osnoval, se je močno zboljšaia in vsaki dan je več vredna; ko bi jo bil ti umni vojak popolnoma popravil, bi bila vse časti vredna. Prostaki so verli vojaki, nevtrudljivi in terpežni, da je kaj, — ali oficirji njih (Vazun ptujcov) so nevedni, neskušeni, leni. S turškimi pešci se tedaj da le toliko opraviti, kakor s prostim človekom , ki veliko terpi in ne opeša, — kakor hitro pa pride na to, da se ima oficir skazati v vojski, popači on vse. Za to skušajo Turki ptujce za oficirje dobivati. Naj več vredno in zares vse časti vredno je turško topništvo (Artillerie); ono je jedro in moč turške armade, dobro izučeno in močno izurjeno v streljanju. Je topničarjev 10 regimentov. Pionirjev in minerjev ima turška armada še malo, in tudi malo izurjenih. Med turškimi generali je naj imenitniši Omer-paša (poturčen Horvat); on ima vojaško vednost in sku-šenost veliko. V versti turške armade pa je sedaj sila veliko oficirjev iz ptujih krajev, ki so v preteklih letih pobegnili na Turško. Pristavimo še turške imena vojakov po njih službi. Vojni maršal se imenuje Mušir-paša, — general-lajtnant Ferik-paša, — poveljnik brigadni Liva-paša, — oberstarju se pravi Mir-Alai, oberstlajt-nantu Kaimakam, majorju Bin-Baši, stotniku ali hauptmanu Jtis-Baši, nižjemu oficirju On-Baši (zato ker se tisuč pravi po turško bin, sto jiis, in on deset). Adjutantu se pravi Kol-Aga s i, lajtnantu Mul a si m, džavš pa feldvebeijnu. Turški lajtnant ne vživa ecer v — 316 — družinstvu nobenega spoštovanja; v izbah pašatov ima Cilj a k š i, to je tisti, ki gospodarju pipo baše, prednost pred njim.