Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! (Dalje.) V tem članku se tudi trdi, da nam na ljubo ne bodo odnehali od obstrukcije niti za las. Dobro, nam je to tudi prav. Mi opetovano trdimo, kar smo že rekli, da nihče drugi ne zabranjuje in utrjuje šanc liberalizmu tako dobro kakor klerikalna in neumna dr. Šusteršičeva politika. Mi živimo med narodom in vemo to najbolje; ako klerikalizem noče verjeti, naj ostane trdovratno nekaj let na tem stališču in videl bo, da govorimo popolnoma prav. Isto staro pesem poje klerikalizem v tem članku kakor navadno trdeč: »Učiteljstvo živi med narodom, se torej lahko prepriča, kako je ljudstvo z davki preobloženo, radi česar ni niti misliti na zvišanje učiteljskih plač na deželne stroške, kakor je govoril lani na učiteljskem shodu župan Hribar.« — Mi živimo med narodom in vemo dobro, kako je naše ljudstvo obloženo z davki, pa vemo tudi dobro, kako je ono pridno, potratljivo in varčno, vemo tudi, da je šoli in učiteljstvu vdano ter bi z največjim veseljem brez najmanjega godrnjanja rado pomagalo bednemu učiteljstvu, a tega ne more storiti, ker je oddalo oblast in moč brezvestnim Ijudem v roke, ki so šoli in učiteljstvu iz dna duše nasprotni. Da se ne bo v bodoče več v taki meri to godilo, bo naša skrb! Da je klerikalizem smrten sovražnik šole, napredka in učiteljstva, to je že pribita in dokazana resnica, o tem je vsaka beseda odveč, Pokazati hočemo le to, kako se ta večkrat spozabi v strahu, da bi mu ne delalo učiteljstvo ovir, se temu tupatam laska, pa kmalu zopet pokaže svojo klerikalno barvo. Tukaj naj slede nekateri odlomki izjav našega klerikalnega glasila: Št. 297. pravi: »Učiteljstvo pa se bo pozneje prepričalo, da naša stranka ni nasprotnica njihovih teženj, dasi store sedaj vse, da bi zapravili in izgubili naše simpatije.« Št. 299. »Ko bi hoteli liberalci učiteljem plačo zboljšati, bi to storili pred 6. leti, pa bi jim ne bilo treba zopet beračiti: — Že zopet so tukaj ti berači! (Kljunov izraz.) — Sploh liberalci zlorabljajo učitelje za svoje agitatorje ter se smejejo v pest.« — Nismo otroci, da bi se pustili zlorabljati od liberalcev, še manj pa od klerikalcev. Da je to istina, smo že pokazali, pa bomo tudi še. Št. 6., 9. jan. 1904. »Vse škofe in papeže v nič devlje njegov (Ganglov) »Učit. Tovariš« in neskočno mnogo klepeta o omiki in napredku, slednjič bi se pa še sam lahko šel učit od — šolarjev.« — To je zopet fulminantna klerikalna laž. Ta patentirani lažnjivec dobro ve, s kakšnim spoštovanjem smo pisali dosedaj in botno tudi v bodoče kot verni katoličani o veri in njenih namestnikih v duševnem oziru. Pobijamo to stranko le v navadnih posvetnih zadevah. V verskib zadevah jim nismo in tudi ne bomo delali ovir, pobijamo pa zlorabo vere v posvetne namene. Oni so ljudje kakor mi, slabostim podvrženi kakor mi, grešijo lahko kakor mi; ako jih torej s tega stališča opominjamo, svarimo in jim pred oči stavljamo njih napake in pregrehe, delamo dobro delo, ne pa slabega. Da bi bil pa klerikalizem v posvetnih zadevah nedotakljiv, tega naša cerkev ni še postavila kot dogmo, zatorej je nam katoličanom na prosto dano, molčati ali pa kritikovati njih dela. V kakšnem smislu smo to storili, smo že povedali. — Kar se tiče omike in napredka, to že vemo, da klerikalizmu kar smrdi; od šolarjev pa ni sramotno, da bi se samo poedinec kaj naučil, od njih se lahko prav veliko nauči, če hoče, vsak človek; posebno klerikalizmu privoščimo, da bi se šel k nedolžni šolski mladini učit odkritosrčnosti in ljubezni do omike in napredka. V isti številki citira odstavek iz »Učit. Tovariša«: »Vsa tista perfidnost, ki smo je vajeni pri »Slovencu« odmeva iz teh besed v bobnečih akordih. Učiteljstvo je iznova žaljeno. Zaničevanje jim bodi plačilo, delo proti klerikalizmu naš odgovor. Za take ljudi bi bil pasji bič predober!«  (Dalj..)