ATELJE 61*
Tapiserija je izrazito dekorativna zvrst. O izpovednih kvalitetah v tem primeru pravzaprav ne moremo govoriti, saj gre v bistvu za reprodukcijo umetniške predloge, kjer umetnik ni neposredni izvajalec. Končna oblika in kvaliteta gobelina pa je v veliki meri odvisna od izvajalcev in njihove tehnične spretnosti.
Kljub izrazitim zahtevam same zvrsti po dekorativnem obravnavanju pa nas razstava preseneti. Ravno tisti slikarji, ki se v svojem delu že tako ali tako nagibljejo k dekorativizmu, so tu najšibkejši. Vzemimo samo Stojana Celica, Janeza Bernika, Tobolka Etelko in Ankico Oprešnik. Ob njihovih delih se nehote spomnimo boljših industrijskih preprog. Vsem omenjenim moramo sicer priznati znatno mero dobrega okusa — vendar nič več.
Pri večini razstavljal cev pogrešamo tudi posluha za strukturo in zahteve uporabljenega materiala. Zdi se nam, da so bili osnutki izdelani kot samostojne stvaritve — ne pa kot kartoni za prenos v popolnoma drugačen material.
Častne izjeme so Marij Pregelj, Mladen Srbinovič in Lazar Vujaklija. Značilna Pregljeva figuralna kompozicija je obdržala svoje kvalitete tudi v novi tehniki. Precej jo dvigne tudi avtorjevo upoštevanje bogate srednjeveške tradicije (predvsem v barvah) in tenak posluh za barvne odnose. Evi-dentna pa je tudi skrbna poglobitev v tehniko in izrazne možnosti, ki jih ta nudi.                                                                        *
Pri domači dejavnosti, ki je živa še danes, je črpal pobude Mladen Srbinovič. Posamezni formalni elementi in simboli, ki jih spretno niza v razkošno pašo za oči, imajo svoj izvor v ljudski umetnosti. Vendar se je umetnik znal izogniti folkloriziranju ter je tradicijo podredil lastnemu izrazu.
Zanimiv je tudi Lazar Vujaklija. Ploskovitost in forme, ki si jih je umetnik izposodil na srednjeveških hercegovskih nagrobnikih, so ravno v tapiseriji zaživele mnogo bolj pristno kot na platnih. Razstavljena dela pričajo, da smo tudi na tem območju krepko zaorali ledino. Želeli pa bi, da
* Razstava tapiserij v ljubljanski Moderni galeriji.
469
bi imel od te dejavnosti korist tudi najširši krog državljanov. Zakaj se ne bi za posamezne kartone pozanimala tudi naša industrija? Povsod v svetu izbirajo in rišejo vzorce za preproge priznani umetniki — edino pri nas prepuščamo to občutljivo območje samozvanim mazačem in nepismenim dile-tantom. Vse, kar smo videli na tej razstavi, bi kljub omenjenim pomislekom zaslužilo, da najde pot do tistega, ki bi mu morala biti umetnost namenjena — do vsakega človeka.
Ivan   Sedej
470