Mnoštvu memoarjev iz obdobja med drugo svetovno vojno se letos pridružuje knjiga slovenskega publicista in diplomata Rudija Cači-noviča. Izšla je kot četrta knjiga njegovih spominov in tako zapolnila dozdajšnjo vrzel v vrsti njegovih avtobiografij. Za moto svojemu delu je avtor izbral citat Rvszarda Kapuščiriskega, da »v svetu smrtne resnosti naredi svojo osebo kar le mogoče majhno«. Kot je razvidno iz 35 poglavij njegove knjižice, se je Cačinovič tega načela v glavnem kar držal, saj je ves čas okupacije živel in deloval v ilegali. »Filozofsko« podstat takemu ravnanju si najde v prepričanju, da »se uporniku revolucionarju ni treba nujno podrediti smrtno resni, vodilni, v bistvu dogmatski ideji o uporništvu«, pač pa »se bo kritični razumnik objektivne stvarnosti odločil za premišljeno, previdno, popoln uspeh ali zmago obetajočo akcijo«. To piščevo življenjsko vodilo nas malce osuplja, če ga postavimo vštric njegovi predvojni dejavnosti zagnanega komunističnega agitatorja (bil je prvi organizirani partijec v Prekmurju, dal pobudo za ustanovitev partijske celice v Murski Soboti 1933, organiziral ljudskofrontna društva in skupaj s Kardeljem oskrbel izid Ljudske pravice 1934). Princip nedogmatskega uporništva pa je v skladu z njegovim ravnanjem na začetku okupacije, ko so prekmurski partijski funkcionarji razmišljali, ali naj se po neuspelem poskusu povezave z madžarsko KP vključijo v okupatorjevo raznaro-dovalno prosvetno društvo VMKE (Vendvideki magvar kozmiivelodesi egvestilet) ali ne. V tej zvezi skuša namreč pisec opravičiti svojo včlanitev (in nekaterih tovarišev) v omenjeno društvo, označujoč jo kot zgolj taktično potezo s prikritim namenom, da bi prav v okviru okupatorjevega društva na poseben način zavirali načrtno madžarizacijo. Kot je znano, je spričo takega ravnanja Cačinovič prišel navzkriž s precejšnjim številom svojih dotedanjih sodelavcev. Ni pa odveč poudariti, da je celo v memorandumu madžarski partiji dosledno vztrajal na slovenskosti Prekmurja. Skozi prizmo osebnih doživetij, stisk in svojevrstnih usod Časi preizkušenj odstirajo marsikatero tančico Jože Ftičar v Rudi Cačinovič: ČASI PREIZKUŠENJ 780 Jože Ftičar 781 Rudi Čačinovič: ČASI PREIZKUŠENJ z avtorjeve idejne in politične preteklosti, in to z dokajšnjo mero odkritosti. Tako nam sam daje zgled, kako se je v hudih časih policijskih pregonov poslužil vseh možnih oblik preživetja: s kitajskimi novčiči prijatelja Branka Rudolfa je podkupil notarja numizmatika, da mu je izstavil nravstveno spričevalo, potrebno za službeno namestitev na Madžarskem. Tako si je kupil državljansko neoporečnost. Kot tak se nam kaže skozi vse peripetije vojnega časa sredi okupatorjeve dežele in bralec ga lahko občuduje, kako se je znašel v še tako zagonetnih situacijah. Sicer pa svojo pestro življenjsko pot v labirintih vojnih razmer spretno vpleta v sočasna politična in vojaška dogajanja, tako da drugo z drugim postane pripovedno zanimivo, hkrati pa zbuja vtis dokumentarnosti. Ker je v vojnem času živel pretežno v notranjosti Madžarske, se bolj razpiše o dogajanju tam kot v samem Prekmurju. Politične procese doma je spremljal le na začetku in ob koncu okupacije. Kolikor opisuje narodnoosvobodilno dogajanje v Prekmurju, so pravzaprav le drobci, ki se tičejo njega osebno in njegovih tovarištev, to je redkih skupin najvidnejših akterjev OF oziroma KP. To razdrobljenost je pogojevala tudi piščeva konspirativ-na pot odpora, ki je pripeljala do tega, da so ga idejni tovariši izključili iz KP in se je z njimi dokončno razšel. Načelno hoče pisatelj ostati ideološko obremenjen. Čeprav je pod vprašajem, če ne že kar kontradik- torno, da more biti revolucionar nasploh ideološko neobremenjen (vsaj ne po črki in praksi Komunistične partije). V tem primeru bi namreč iz-visel kot upornik brez razloga. -Potemtakem je moč domnevati, da je načelo ideološke neobremenjenosti bolj avtorjeva pobožna želja, saj se v svojem pisanju pretežno oslanja na akterje partijske nomenklature. Kar se tiče poimenovanj, upam, da lahko odmislimo piščevo zmedo terminov; v nobenem primeru namreč ni moč istovetiti upornika z revolucionarjem, ne pasivnega upornika zoper okupacijsko oblast, ne aktivnega borca zoper fašizem in njegov vojaški ustroj. Prav tako si je težko zamisliti, da se nekdo danes, pol stoletja po drugi vojni in po zatonu komunističnega družbenega reda, razglaša za revolucionarja v kla-sično-marksističnem smislu besede. Sicer nazorno opisane in zgodovinsko verificirane politične poteze državnikov zadobe ponekod slutnjo neobjektivnosti oziroma kvazi zgodovinskosti, tako na primer trditev, povzeta po nekem madžarskem zgodovinarju, da je Masarvkov naslednik Beneš proti koncu vojne pozval Sovjetsko zvezo, naj čimprej okupira Madžarsko in s tem prehiti zahodne zaveznike. V tem sklopu je zlasti ilustrativen prikaz vloge in metod madžarskega fašizma, posebej t. i. puščičarjev (nvilašev), kakor že prej političnih zadreg regenta Hortvja, ki bi rad ob pasivnem sodelovanju s Hitlerjem izvlekel svojo državo iz vojne. Jože Ftičar 782 Medvojni memoarji bivšega jugoslovanskega veleposlanika so ob drugem značilni po tem, da politična dogajanja odkrivajo z ozadja raznih agentur, obveščevalnih in protiobveščevalnih služb na eni in drugi strani; z nekaterimi je avtor očitno sam prišel v stik. Pisec nam torej odkriva svet konspiracije v prelomnih časih druge svetovne vojne. Podrobneje je razčlenil končne politične in vojaške operacije 1. 1944 in 1945, vendar bolj na širšem madžarskem področju kot v Prekmurju. V tem sestavku opiše svoj uspeli pobeg iz madžarske vojske, skrivanje v rojstni vasi in prihod Rdeče armade. Pri tem nas preseneča, da je prav poglavje »Svoboda« najkrajše od vseh drugih. Knjiga prinaša še drobne skice iz življenja in političnega udejstvo-vanja piščevih idejnih somišljenikov (Štefana Kovača, Alija Kardoša, Vinka Megle, Mrka Bagarja, Štefana Cvetka, Daneta Šumenjaka - Mirana i. dr.), zgodovino madžarske KP od njenih začetkov do konca vojne oriše družbeno socialni in ekonomski položaj Židov v Prekmurju, kot tudi že v predvojni Jugoslaviji ter na Madžarskem; v tem opisu posebej izstopa židovski holokavost in antisemitizem na tem področju. Na kratko opiše tudi poskus ustanovitve Bele garde v Prekmurju (na iniciativo advokata Bajleca), ki pa po zaslugi dekana Ivana Jeriča ni uspel. V maniri odkritih političnih kart v piše Cačinovič o tem, kako ga je neka skupina povojnih komunistov hotela likvidirati; v ti zvezi omenja srečen splet okoliščin, ko je po nalogu SNOS-a (dr. Jože Brilej) dobil priložnost zapustiti razgreta tla domače revolucije in jo mahniti v Budimpešto, v pomoč tamkajšnji jugoslovanski vojni misiji. S tem si je ne le rešil življenje, marveč si odprl celo pot za kasnejšo kariero diplomata (opisano že v knjigi Poslanstva in poslaništva, 1985). Tako je slovenska partija dokazala, da je za zagon v povojnem obdobju potrebovala poleg prekaljenih borcev NOB tudi ilegalce in izkušene mojstre konspiracije. Zanimiva je primerjava osebnega odnosa do teh časov preizkušenj, kakor jih videvata dva prekmurska intelektualca in idejna somišljenika. Medtem ko se Ferdo Godina v svojih memoarjih (Prekmurje 1941-1945) zgraža nad delom prekmurske inteligence, ki je po zasedbi odšla v notranjost Madžarske, da »varno preživi vojno«, potem ko je z vključitvijo v VMKE »izpričala lojalnost okupatorju«, Cačinovič ugotavlja, da so »prekmurski študenti kljub študiju na okupatorjevi univerzi ostali narodno zavedni«. Njegove zveze z rojaki v času službovanja na Madžarskem nas lako prepričajo o tem. Poznavajoč kar nekaj primerov si zaradi Godi-nove sodbe upam trditi, da je pretirana oziroma enostransko posplošena, saj je večina prekmurske inteligence, tako ona, ki je šla študirat humanistične vede, kot tudi tehnična, v prestolnici okupatorja zares 783 Rudi Čačinovič: ČASI PREIZKUŠENJ ohranila svojo narodno zavednost in Kokolj, idr.). V delu našega pub- se pripravljala na delovanje v korist licista in diplomata bi za zgodovino lastnega t. j. slovenskea naroda. V Prekmurja utegnili priti v poštev tem smislu je lahko nedvomno več pasusi o vzponu in zatonu Židov in storil vsak, kdor si je sredi vojne nekateri aspekti ilegalnega dela vihre ohranil lastno eksistenco. NOB; s posebnim poudarkom na KoČno se nam zastavlja vpraša- vlogi slovenske inteligence, izsel- nje, v kolikšni meri so Cačinovičevi jene na Madžarsko. Zgodovinskega spomini prispevki k zgodovini Prek- pomena so prej ko slej tudi notranje murja, kot poudarja podnaslov nje- homatije in antagonizmi med prvot- govega dela. Obravnavano obdobje nimi idejnimi oz. ideloškimi somiš- so namreč dodobra predstavili že ljeniki, ki jih je represija okupa- številni pisci, tako v leposlovju kot torske oblasti usodno razdvojila. v politični zgodovini (če omenimo le Čačinovič jih je v svojem delu le poglavitne: Frenk Biikvič, Miško bežno nakazal. Tu je ostalo še Kranjec, Ferdo Godina, Miroslav mnogo nedorečenega.