Poštnina plačana v gotovini
• .932
Cena 1 Din
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Letna naročnina 40 Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ulica 8, telefon št. 2109 Račun poštne hranilnice št. 16.160. — Rokopisov ne vračamo. — Inseratov ne sprejemamoI
Štev. 5.
V Ljubljani, dne 8. oktobra 1932.
Leto I.
Naši akademski mladini!
ii.
Borba za slovenstvo je v naši lastni, nacionalni državi nekaj absurdnega in nemogočega. Ali smatra slovenoborski del naše mladine nas Slovence res za tako malovredne, da nas bo zbrisal s površja zemlje in vtopil v srbohrvaščini kak nepremišljen dopis beograjskega študenta ali pa kaka nepremišljena nerodnost enega ali drugega poedinca? Naj ne zameri ta mladina, če ji rečem z Župančičem, da ona ni videla »tistega velikega strahu,« ki je šel skozi vsako zavedno srce, ki je mučil vse naše velike ljudi, ker niso mogli zapreti oči pred dejstvom, kako se slovenstvo od zunaj kruši, kako se zožuje območje slovenskega jezika.«
Danes je slovenstvo v mejah naše države zavarovano pred to veliko opasnostjo. Toda ljudje, ki jim je ta »veliki strah« neznan bodisi radi njih mladosti ali pa radi njih svoje-časne brezbrižnosti, so skonstruirali baš sedaj ta »veliki strah« v notranjosti države. Ne vidijo ga na Koroškem in v zasedenem ozemlju, za ohranitev slovenstva v teh krajih, kjer »se od zunaj kruši«, ne čutijo tolike potrebe in ne trosijo toliko svojih sil kot pa v donkihotski borbi za slovenstvo z geslom proti jugoslovanstvu!
Danes, ko gine Slovenec na Koroškem, ko ječi in krvavi Slovenec v mučilnicah fašistične Italije, se zgublja velik del naše mladine v nesmiselnem reševanju problema, ali smo Slovenci narod ali ne in se ogorčeno bori proti tezi, da smo le del enega. Jugoslovanskega naroda. Je to izraz onega globokoumja, ki preganja našo poprevratno generacijo z meglenim svetoboljem in bolestno histerijo ter zastira njenim zdravim očem svoboden pogled. Mladina, otresi se te začarane zamaknjenosti, prepusti rešitev teh teoretskih vprašanj našim učenjakom! Naj rešijo učenjaki to zeleno teorijo kakor hočejo, Slovenci smo tu, živimo, smo tudi sposobni za življenje, smo pa žal bolestni nergači in nimamo one samozavesti, ki mora biti temeljno svojstvo vsakega resničnega naroda. Mladina, zavedaj se, da moramo biti Slovcnci najbolj ekspanzi-ven del našega naroda. Srbi in Hrvatje imajo dovolj zemlje, plodnega polja in naravnega bogastva, oni morejo na tej svoji zemlji naseliti še 20 milijonov ljudi, ne da bi se jim bilo treba bati preobljudenosti. Naša zemlja pa je že preobljudcna! Kam naj gre sin našega kmeta, ki ne more dobiti domačega posestva, kam naj gre naš delavec, ki ne dobi doma dela, kam naj gre naš inteligent, ki ne dobi službe v prenapolnjeni ožji domovini? Tujina mu je zaprta edina pot vodi preko Sotle in Kolpe. Tako je, s tem moramo računati vsi, zlasti pa naša mladina.
Čemu iskati in ustvarjati naspretstva med posameznimi deli naše države, čemu vcepljati slovenskemu človeku napačno mnenje, da hočeta Srb in Hrvat uničiti njegov jezik, da ga hočeta posrbohrvatiti, ko pa to
ni res! Mladina naj si zapomni, da rodi vsak separatizem analogen pojav na drugi strani. Če smo Slovenci lahko domišljavi separatisti, zakaj bi ne bili isto Srbi in Hrvatje? Cemu naj opuste Srbi svojo zgodovinsko cirilico? Morda le zato, da se ne bodo zgražali in spodtikali nad njo prenapeti Slovenci, ki poznajo le sebe, so bolestno občutljivi, ne respek-tirajo pa naj večjih svetinj svojih bratov!
Ta še drugo naj pomisli naša mladina! Odkod morda žalostno, toda resnično dejstvo, da postane Slovenec po' preselitvi preko Kolpe že po par letih pristen Hrvat ali Srb in da njegovi otroci sploh ne znajo več slovenščine? To se godi brez nasilja, popolnoma prostovoljno. Zakaj se ne dogaja isto tudi v obratnem smislu? To je problem zase, vreden razmišljanja, ki pa ne spada v okvir tega članka. Naj mladina o njem razmišlja s sveja lastno, dovolj bistro pametjo.
Zastopali smo jugoslovansko idejo, ko smo bili radi nje preganjani, zastopamo jo nespremenjeno danes, ko je zakonito priznana in uveljavljena. Zato lahko govorimo o njej in moramo reči, da je vsa bodočnost Slovencev odvisna le od te ideje. Dokler bomo hodili kot Samoslovenci med Srbe in Hrvate, dokler se bomo postavljali v skonstruirana nasprotstva napram svojim bratom, tako dolgo moramo računati z možnostjo, da bodo storili isto tudi Srbi in Hrvatje, da se bodo tudi oni izolirali in zapirali napram nam in nam oteževali edino možno pot na vzhod in jug. Če hočemo biti mi sam svoj narod, ki se upira vsakemu poseganju v svojo kulturo in samobitnost, potem pristoja ta pravica tembolj številnejšim, po svoji zgodovini jačjim Srbom! Tako gradimo sami zid okoli sebe, v katerem se bomo zadušili.
Proč s frazami in praznim teoretiziranjem! Slovenci smo in ostanemo, moramo pa biti Jugoslovani, moramo se čutiti kot del enotnega jugoslovanskega naroda, ki sega od Triglava do Črnega morja. Le potem nam je zasigurana svobodna pot po vsej tej naši krasni zemlji, kjer ni presledka med posameznimi jeziki, kjer se neopazno preliva ena govorica v drugo ter prehajajo tudi značaji in običaji drug v drugega brez ostrih razlik in prehodov. Ni čas, da iščemo to, kar nas loči in da skušamo z vsemi sredstvi spraviti na dan vse ono, kar so nam v času našega suženjstva vsiliti tuji gospodarji baš zato, da bi nas ločili od naših bratov. Eno smo bili, ko smo prišli pred več kot tisoč leti v te svoje kraje, eno smo postali, čeprav smo robovali stoletja tujcem, ki so nam hoteli vcepiti prepričanje o meji na Sotli in Kolpi. Eno smo in eno ostanemo, kajti le kot eno bomo dovolj močni, da izvršimo težko delo notranje konsolidacije in ustvarimo s tem pogoj za dosego končnega cilja, da bo Jugoslavija varen dom vseh Jugoslovanov, tudi onih, ki še danes ječe pod tujim jarmom.
Kaj bo z našim jezikom? Moti se mladina, če misli, da bo ustavila naraven razvoj dogodkov s papirnatimi resolucijami o samostojni narodnosti Slovencev, Srbov in Hrvatov. O tem bo odločil tok zgodovine, ki je in bo neusmiljeno gazil preko narodov in držav, ki respektira le ono, kar je močno in zdravo in uniči, kar je bolehno in malenkostno. Kaj nam je več, ali lasten jezik ali lastna država? Ali bi se mogli Slovenci v izberi med Italijo, Nemčijo in Jugoslavijo odločiti za prvo ali drugo, čeprav bi dobili vsa jamstva za ohranitev svojega jezika in čeprav bi vedeli že v naprej, da bomo v Jugoslaviji polagoma zgubili svoj jezik? Brez dvoma bi se odločili vsi za Jugoslavijo, brez premisleka bi žrtvovali vsi naši bratje v zasedenem ozemlju lepo slovenščino in se priučili lepi srbohrvaščini, če bi postali s tem svobodni državljani Jugoslavije. Lastna nacionalna država nad vse. Če bi si kvalitete državnega naroda ne mogli kupiti drugače kot za ceno, da zamenjamo svoj jezik za jezik svojih bratov po krvi, potem bi radi plačali tudi to ceno. Pa tega hvala Bogu ni treba. Smo in ostanemo Slovenci vsi oni stari, zagrizeni Jugoslovani, ki se nam noče papirja in teorije, vsi oni, ki verno kaj je suženjstvo in baš zato cenimo svobodo. O usodi slovenskega jezika ne bomo odločali mi, odločale bodo naše bodoče, v Jugoslaviji rojene, vzrasle in vzgojene generacije. Njih pot pa bo šla po železni doslednosti zgodovinskega razvoja tja, kamor je začrtana po oni dobri usodi, ki nam je naklonila svobodo v lastni državi. Greši in grešil bo vsak, ki bo hotel ta razvoj zavirati ali forsirati. Ne sme biti nasilnega stapljanja, še manj pa nasilnega razdvajanja!
Vse to naj upošteva in razmišlja naša akademska mladina in naj se zaveda, da ne bi študirala na lastni univerzi, če ne bi bilo Jugoslavije, da ne bi mogla demonstrirati na univerzi kralja Aleksandra, če bi Slovenci ne našli krova v Jugoslaviji. Zaveda naj se nadalje, da ima tudi ona dolžnost napram tej državi. Ne smejo se več ponoviti sramotni •:ini lanskega leta, ko je slovenska akademska mladina demonstrirala proti notranji ureditvi države vpričo uradnega zastopnika one Italije, ki komaj čaka, da more v svojih listih servirati inozemstvu, zlasti pa našim zasužnjenim bratom take mladostne nepremišljenosti kot dokaz, da smo Slovenci zatirani v svoji lastni državi. To ni več notranja zadeva univerze in akademske mladine, to je častna zadeva vseh Slovencev in celotnega jugoslovanskega naroda.
»POHOD«
JE EDINO POPOLNOMA NEODVISNO GLASILO VSEH ISKRENIH JUGOSLOVANOV!
Osramočena »Prodana nevesta" v slovanski Ljubljani
Z bučno reklamo je naznanilo naše odlično časopisje, ki se v zadnjem času tako rado trka na svoje »narodne« prsi, da se vrši v ljubljanskem kinu Matica premiera zvočnega filma, senzacija itd. ... »Prodana nevesta« ...
Ne bi se dotikal tega vprašanja, ker je o filmih tega »strogo narodnega podjetja« naš »Pohod« že večkrat poročal. Pred menoj pa leži »Vestnik Sokolski« (uradno glasilo ČOS) št. 31 t. 1., kjer čitam okrožnico Češkoslovaške pevske zveze, ki poziva vsa pevska društva, da energično nastopajo proti uprizoritvi tega nemškega filma. »Prodano nevesto« so filmali na Bavarskem in sicer je to storila »Raihsligafiim«. V tej umestni okrožnici se poudarja, kako je ta najsvetejša češka umetnina — biser slovanskih oper — »Prodana nevesta«, postala žrtev trgovine in Saži-umetnosti. Postala je umazana potvorba slovanske glasbe in slovanskega čuvstva. Zato je Zveza prepričana, da je ta poziv dovolj jak, da bo sleherni Čehoslovak zastavil vse svoje sile, da se na čeških tleh ne izvrši podlo sramotenje češke glasbene umetnine. Zveza nadalje poživlja državne oblasti, da tudi te s svoje strani preprečijo uprizoritev. ČOS se je pridružila temu pozivu in s sokolsko disciplino pozvala vse Sokole, da po svojih močeh energično preprečijo vsak poskus surove žalitve nacionalnega dela nesmrtnega Smetane.
Tako torej so nastopili naši bratje na severu proti nemški profanaciji slovanske umetnosti.
Upravičeno sem čakal, da se bo tudi pri nas kdo oglasil..nikjer pa ni sledu kateregakoli protesta.
Da, taka je naša zavedna, nacionalna, bela Ljubljana! Kje so dejanja? Zvestoba za zvestobo ..., ki je ponovno bila potrjena letos v Pragi? Kje so naši nacionalisti? Kje so naši akademiki, ki so se svoječasno s tako »odločnostjo« postavljali na branik samoslo-venstva? Ali so v resnici istinite trditve nekaterih zrelih ljudi, da so bile lanske demonstracije proti cirilici navaden humbuk in prostaško najemniško delo?
Kaj pravijo naši glasbeniki in prijatelji Smetanove glasbe? In kaj naš Sokol? Ali mar nam Jugoslovanom ni Smetana enako drag, kot bratom na severu?
Da, Ljubljana — zopet si pokazala enkrat svoje čistokrvno slovensko in slovansko lice... Pravijo pa, da je zanjo škoda besed, ker ona dirja v nacionalno brezbrižnost.
Eno pa zahtevamo mi deželani in to kar najenergičneje, da naše oblasti prepovedo izvajanje tega filma po deželskih kinematografih, da se ne okuži tudi zdrav nacionalni ponos našega kmeta, ako je že središče in žarišče slovanske, slovenske glasbe inficirano po teh 100 % nemških »velefilmih«. Mi naci-
Razdolžitev kmetov
O tem vprašanju se piše in razpravlja na vseh koncih in krajih, nebroj je mišljenj in predlogov, ni pa do danes še nobene rešitve. Zakon v zaščito kmetov bo zgubil ob koncu tega meseca veljavo, gre za vprašanje, kaj se naj zgodi potem.
Vprašanja razdolžitve kmetov so se polastili žal tudi gotovi ljudje, ki še danes ne morejo iz svoje nekdanje demagoške kože. Tem ljudem se imamo zahvaliti, da so si kmetje predvsem v juž* nih krajih naše države deloma pa tudi v dravski banovini obetali raj od te razdolžitve in kratko* malo računali s tem, da se jim bo vsaj gotov del, najmanj 30% njihovih dolgov kratkomalo črtal, za ostanek pa dovolil dolgoletni moratorij, zdru* žen z znižanjem pasivnih obresti na 3%! Razumlji* vo ni nihče pomislil, če je tak načrt sploh izved* ljiv in zlasti ni nihče upošteval, od kod naj se
onalisti ne moremo jamčiti za one, ki bi ta naš poziv prezrli in ga ne upoštevali. Upamo pa, da bo tudi Ljubljana z vso energijo odstranila madež, ki ji ga je pritisnila dobič-kaželjnost skupine ljudi, ki bi za denar prezirali tudi naj višje nacionalne vrednote.
(V malo opravičilo narodne Ljubljane pripominjamo, da so nekateri očividci pripovedovali, da je mestni načelnik dr. Dinko Puc, ki se je nahajal pri premieri, po prvih akordih vstal in ogorčeno protestiral proti škandalozni uprizoritvi nemškega filma, ter z upravičenim razburjenjem zapustil dvorano. Op. ur.)	i
*
Od odličnega kulturnega javnega delavca smo prejeli še to*le:
»Vendar enkrat slovanski zvočni film!« se je razveselil marsikdo, ko je čital plakat našega vo* dilnega kina. »Smetanova Prodana nevesta, filme« vana v zvočnem prenosu — ta mora biti podana gotovo v češkem jeziku!« sem si mislil ter kupil vstopnico kar za slavnostno prvo predstavo, češ, te lepe prilike, da bom prvikrat čul in videl slo* vansko opero v našem kinu, ne smem opustiti, dasi sicer ne posečam filmskih predstav, ki so po ve* čini le ponujanje bedastega ali zoprno osladnega nemškega blaga. Toda kako razočaranje smo do* živeli! Uprizorili so nam divno češko opero kot burkasto, v režijskem pogledu bolj ali manj posre* čeno travestijo, v nemškem besedilu in petju! AH se sme našemu občinstvu res že vse nuditi? Tudi slovansko opero v nemškem jeziku? Ali gospoda, ki uprizarja skoraj zgolj nemške zvočne filme, ni* ma nikake nacionalne samozavesti? Mar ji gre res samo za gmotni dobiček, pa naj ga goseže s ka< kršnim koli sredstvom? In ali v našem občinstvu res ni več nikakega narodnega ponosa, da drvi slepo v tako puhlo zabavišče? Kaxr cinično je po* našanje, kako kričavo reklamo delajo za poseča* nje nemških predstav prav tisti krogi in njih gla* sila, ki se sicer pridušajo, da so vzeli narodno za* vest v zakup, v resnici pa propagirajo le nemštvo ter dajejo s tem našim ljudem v njih itak skromni nacionalni zavesti le potuho. Kako bridko resnico je povedal lani operni ravnatelj g. P., ko je poro* čevalcu nekega tednika dejal: »Vsekakor je po* ložaj tak, da se bo Ljubljana kmalu vrnila pod okrilje nemštva, če pojde tako naprej! Proti eni ali največ dvema slovenskima predstavama (v gledat Iišču) s povprečnim obiskom 800 ljudi imamo redno vsaj šest nemških kinoepredstav z minimalnim obiskom 2400 do 3000 ljudi!« Tu naj bi dvignil svoj plamteči protest g. A. Laj., ki sicer z neiz* prosno doslednostjo zatira med nami vsako udej* stvovanje nemškega jezika. Če bodo naša kine* matografska podjetja še dalje usiljevala nemške zvočne filme, bo treba, da za prečiščenje nezdra* vega zraka zapiha ostrejša sapa.
In čujte! Najdejo se ljudje, ki v svojih bolnih možganih in svojem mednarodnem afarizmu po* skušajo v »glavnem« slovenskem dnevniku doka* zati to nacionalno sramoto kot veliko kulturno pridobitev one dvorane, ki je že od nekdaj oku* zevala naše nacionalno ozračje in dela to danes s podvojeno silo. Koliko časa še? ...
vzame denar, potreben za tako razdolžitev. Če da denar država, ji ga mora dati davkoplačevalec, torej tudi oni kmet, ki bi bil deležen take razdol* žitve. Tozadevne postavke v državnem proračunu bi zvišale naš proračun, ki je že danes mnogo previsok z ozirom na današnje gospodarske in zlasti denarne prilike. Tem prilikam bi odgovarjal pri nas proračun, ki bi ne smel presegati zneska 8 milijard dinarjev in bo pač glavna naloga skup* ščine in senata, da bosta proračun za leto 1933/34 skrčila čim bolj. Kdor pa ve, kako odjekne tako skrčenje proračuna v celotnem narodnem in dr* žavnem gospodarstvu, da je tako skrčenje dvo* rezen nož, ker ohromi vso podjetnost in delavnost ter vzame zaslužek tisočem in tisočem pridnih in sposobnih davkoplačevalcev, ta bo postopal pri takem nižanju proračuna skrajno previdno. Go* tovo pa se bo branil vsak proti vnašanju novih, stomilijonskih postavk v proračun, ki pod nobe* nim pogojem ne sme in ne more postati višji.
Da je treba kmetu kot stebru države poma* gati, o tem ne dvomi nihče. Če je kmet brez sred* stev in brez zaslužka, potem so upropaščeni tudi vsi drugi stanovi, glavni konsumertt je pač naš kmet, ki predstavlja več kot 80% celotnega prebi* valstva naše države. Zato je tudi razumljivo, če danes skrb za kmeta ni omejena le na kak ožji krog, marveč je to zadeva vse naše javnosti, ki dobro čuti, da je od rešitve tega problema odvis* 110 vse naše gospodarstvo, ne pa samo eksistenca kmeta. Nikakor ne gre, da bi se problem našega kmeta reševal sam zase. Gospodarstvo je danes tako prepleteno, da se ne da iztrgati iz te zamo* tane, komplicirane celote le enega samega stanu in poklica. Gospodarstvo je treba obravnavati kot celoto. Če trpi kmet, trpi enako tudi delavec, na* stavljenec in obrtnik. Pomoč enemu izmed teh slojev ne bo prav nič zalegla, če se ne upoštevajo istočasno vsi drugi pridobitni in konsumentski kro* gi. Kratko rečeno, pečati se je treba s celotno strukturo našega gospodarstva, poseči po najener* gičnejših ukrepih in rešiti to, kar se da rešiti po* tom pravilne zakonodaje, predvsem pa petom zboljšanja naše uprave.
Lahko je govoriti, da je treba kmetom cdpi* sati del njihovih dolgov, nastane pa vprašanje, na čegavo breme se bo ta odpis izvršil. Pri nas o ka* kem oderuštvu ne more biti govora, imamo torej opravka s povsem honetnimi terjatvami naših de* narnih zavodov, naših trgovcev, obrtnikov in dru* i gih pridobitnih krogov. Vsi ti so v resnici dali svoj denar kmetskemu dolžniku v eni ali drugi obliki, morajo torej denar dobiti nazaj. Če bi naj denarni zavod utrpel n. pr. 30% denarja, ki ga je I posodil na kmetska zemljišča, tega denarja ne bo utrpel zavod, pač pa njegovi vlagatelji. Med temi vlagatelji pa je velika večina malih varčevalcev, ki so si pritrgovali od ust, da nahranijo nekaj za sebe in svoje otroke. In med temi varčevalci je zopet velik odstotek kmetskega prebivalstva. Na ta način bi ravno mali varčevalci plačali to, kar i bi se kmetskim dolžnikom odpisalo. Na isto pri* j demo, če bi država na en ali drugi način prevzela odpisani del kmetskih dolgov na svoje breme. Dr* i žava smo mi, davkoplačevalci, 80% teh davkopla* čevalcev predstavlja kmetski stan. Kar bo država dala, to bo morala dobiti iz žepov svojih davko* plačevalcev, torej tudi iz žepa onega kmeta, kate* remu naj se odpiše del dolga.
Problem je nujen, toda zopet ne toliko nujen, da bi se moral reševati na premalo premišljen na* i čin, ki bo morda več škodoval ko koristil. O pro* j blemu je treba obširnih debat in treznega premiš* ljevanja prav vseh slojev, kajti vsi ti bodo no* ; sili posledice prenagljene rešitve. Upamo, da bodo člani narodne skupščine in senata, zlasti pa člani vlade upoštevali vse te težkoče. Ni drugega izhoda ko podaljšati za par mesecev nesrečni zakon v zaščito kmetov, tekom teh par mesecev obravna* vati celotni kompleks našega gospodarstva in naše uprave ter pripraviti res solucijo, ki naj omogoči širokopotezno ozdravljenje naših gospodarskih pri* i lik predvsem s sistematično decentralizacijo in de* j koncentracijo našega upravnega aparata.
Kaj je s stanovanjskimi najemninami?
Težko pričakuje uradništvo in delavstvo rešitve stanovanjskega vprašanja, ki se vleče v večnost j kakor'ljubljanska megla. Z mesta ga niso spravili j shodi udruženja državnih in privatnih nameščen* cev, ne poziv gospoda bana niti deputacija sestra* danih najemnikov pri ministru g. Puclju, vse je bilo brezuspešno!
Tudi ljubljansko dnevno časopisje se nekam izogiblje tega vprašanja. In vendar je ravno to vprašanje tako važno, tako pereče, da bi se ga ne smelo odlašati! Splošno znano je, da so stanovanj* ske najemnine v Jugoslaviji med vsemi evropski* mi državami na j višje! Rešitev, ki je predvidena v namenu zidati cenejša stanovanjska poslopja, je samo tolažba, ki nam jo nudijo zelo modri hišni posestniki, kajti s tem bi se uradništvu in delavstvu pripomoglo morda po desetih letih, a pomoč je nujna, potrebna je danes in ne čez deset let! Re* šitev tega vprašanja se mora pospešiti, pa takoj in brez odloga! To je navadno robstvo, ako mo* ra danes človek dati za najemnino najpreprostej* i šega stanovanja večkrat nad polovico svojih pre* jemkov. Skrajni čas je, da se uradništvu in delav* stvu priskoči na pomoč! Državnim uradnikom so se občutno znižali prejemki, a najemnine so ostale iste! Prišel bo še čas, ko bodo na uradništvo in uslužbenstvo prihajali razni pozivi, a danes, ko tr* pijo vsi pod pezo visokih najemnin jih nihče ne vidi-.
Štev. 5.
»POHOD
Stran 3.
Z obhodov
Iz ribarske mreže na Ljubljanici pod tromostjem
Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije!
.Nedavno se je vršil radio«prenos simfoničnega koncerta iz Varšave. Program so sprejemale vse poljske in jugoslovanske postaje. Obe slovanski državi sta se zopet enkrat vsaj duhovno združili; preko etra pa je hitela slovanska godba... Vse bi bilo v redu razen napovedi. Pomislite, poljski napovedovalec je objavil program in uvodoma tudi pozdravil brate Jugoslovane v poljskem in — francoskem jeziku. Torej Slovan pozdravlja Slo* vana v tujem neslovanskem jeziku! Vem, da tega ni zakrivila naša kukavica, vendar bi bilo umestno, da merodajni činitelji pri radiu preskrbijo, da se v bodoče ko se bodo zopet oddajale slovanske kulturne dobrine Slovanom, take napovedi vršijo izključno v slovanskem jeziku. Saj tudi Praga go* vori kadar nam oddaja v našem jeziku.
—lj Pravijo, da si nekateri tako zvani »nacio« nalni« krogi v Ljubljani prav pridno brusijo pete za nakup valut in deviz. Ne vemo sicer kakšni so vzroki teh nakupov, slutimo pa, da je to zopet ne« zaupanje v našo nacionalno veljavo. Prosimo vse; kakor vse naše nacionaliste, da so budno na go« spodarski straži in nam brez vsakih predsodkov javijo imena teh gospodarskih dezerterjev. Na= dalje pravijo, da je pred kratkim neka večja stro« kovna organizacija v Slovenji sklepala, ali ne bi kazalo svoj pokojninski zaklad naložiti v tujjni. Mi sicer tega ne verujemo, poudarjamo pa, da bi bilo tako postopanje gospodarski zločin, ki bi ga morala in ga bo v slučaju potrebe ožigosala vsa naša zavedna javnost.
—lj Kaj pa to? Od raznih naših ljubljanskih naročnikov smo prejeli sporočila, da jim zadnja številka »Pohoda« ni bila dostavljena, čeravno smo ugotovili, da je bila pravilno odpremljena. Last« niki treh ljubljanskih javnih lokalov so nam na« dalje javili, da jim že prvi dan izgine naš list. Neki tujec, severnjak, katerega ime smo že ugo« tovili, je v svojem fanatizmu v nekem javnem lo* kalu raztrgal naše glasilo, ki je bilo last kavar« narja. Opozarjamo vse one, ki jim »Pohod« leži v želodcu naj ne posegajo v tujo lastnino, ker bomo našli sredstva, da se taki izlivi sovraštva temeljito izlečijo.
—lj Ponovno izzivanje. Kljub našim opozo« ritvam se v nekem ljubljanskem javnem lokalu še vedno prepevajo nemške popevke in to s strani elanov orkestra. To je naš zadnji opomin, ker bo« mo v bodoče brez vsakih sentimentalnosti lastnika | javnega lokala, ki bi še nadalje žalil naš nacionalni ponos, brezobzirno objavili v našem listu in, napo« vedali bojkot njegovemu lokalu.
—lj Makedonija francosko ozemlje. Pako naj« brže rnisli največji in strogo nacionalni slovenski dnevnik. Bo že tako, če nam ta list v svoji nedelj'« ski številki prikazuje ozemlje zadnjega katastre« falnega potresa na Balkanu v francoskem jeziku. Imena Ycugoslavie, Salonique, Stroumitza, Strou« ma nam pričajo za gornjo trditev. Tudi turško ime Monastir mu je ljubše od našega jugoslovanskega Bitolja.
—lj Adijo. To je danes splošno uporabljiv pozdrav, ki ga slišiš iz ust naših mladih in starih, da celo nacionalni ljudje se ga poslužujejo. Adijo je italijanski pozdrav, pristna italijanska beseda, pi pomeni prevedena v slovenščino zbogom! So malenkosti — kakor je zadnjič rekel dopisnik iz Trbovelj — vendar bodejo v srce vsakega pravega nacionalista. Šolam in našim društvom priporoča« mo, naj delujejo na to, da se odpravi italijansko pozdravljanje in nadomesti z našim slovenskim. Ne manjka nam lepih domačih pozdravov. Boga« tejši je naš besedni zaklad v tem pogledu od ita« lijanskega in ni prav nič potrebno, da si izposo« jujemo pri naših sovražnikih. Zbogom, Bog, zdrav, zdravo, nazdar, živijo, Bog živi, srečno, ali: lahko noč itd. Vsi ti pozdravi lahko nadomestijo itali« janski »adijo!« Dasi so malenkosti, odpravimo tudi te, da se nam ne bo tujec smejal! — Ne pozabimo pa tudi, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tuj« čevi peti!
Še ena cvetka »naše« industrije. Zadnjič smo žigosali Jugoproizvadjo Kalodonta v Zagrebu. Sli-čen jugoslovanski proizvodnik je P. Beiersdorf iz Hamburga, ki nas lepotici s svojo »Nivea« krema Tvornico ima v Mariboru in to celo v Gregoržis
čevi ulici št. 24. Vsakdo se že poslužuje Nive«je v različne svrhe. Zato služi g. Beiersdorf lepe de« narce. Kakor pa so mu naši dinarčki ljubi, tako na drugi strani prezira naš mili jezik. Ne zdi se mu vredno, da bi napisal besedilo na škatlicah v slovenščini. Koliko časa še?
—lj Slovenščina »jugoslovanske« industrije. Evo novi plakat, ki se blešči, ali če hočete, po« smehuje v beli Ljubljani: ... Ko bi bil prozoren ... videlo bi se mu jedro — prašeno sladno jedro. — To jedro pravzaprav čini, daje..., če je pravilno kuhan — tako izhorno kavo! Res je... Usebina jedra to čini!
 lj Prosim enega »enovprežnika z udarcem«.
Sedim v kavarni in opazujem živahne družbe krog sebe. Pri sosedni mizi plačujejo. Neki gospod pravi, da je imel enega »ajnšpanerja s šlagom«. Doma iščem v slovarju, kaj bi to pomenilo in najdem gornje izraze. Drugič se pri »Obru« informiram in izvem, da je to črna kava s tolčeno smetano. Ali res nimajo naši narodni kavarnarji domačega iz« raza za to nedolžno sladkarijo?
Hrastnik
KDO VODI NAŠO MLADINO?
Težko delo vrši naša šola med letom pri na« cionalni vzgoji naše mladine, saj je ta mladina večinoma prepuščena ulici in vplivu staršev, ki so z malimi izjemami vse prej ko zavedni Slovenci in Jugoslovani. Toda kaj pomaga ves desetmesečni trud šole, če pa je med počitnicami ta mladina izročena raznim strankarsko pobarvanim ljudem m organizacijam.
Vse počitnice je naša šolska miadež romala na razne »šolske izlete« z g. kaplanom in usmiljen« kami. Visoko cenimo socialno skrb g. kaplana za šolsko mladino, vendar, če hoče kot katehet vo« diti izlete, nima pravice, da na take izlete jemlje s seboj ljudi, ki nimajo s šolo nikakega stika. So« drugi »Svobode 11« so seveda smatraii take »šol« ske izlete« kot golo zapeljevanje mladine v strankarske vode. Izbiti so hoteli torej klin s klinom, ter tudi samo pričeli organizirati slične »šolske izlete«.
Tako je imel človek ob nedeljah zvečer pri« liko opazovati dve skupini vračajočih se šolskih izletnikov, katerih ena je prepevala nabožne, dru« ga pa nemške in internacionalne himne. Ob takih prilikah si lahko poslušal na cesti posamezne gru« če otrok, ki so si med seboj izmenjavale misli in utise celodnevnega poduka in izobrazbe. Naj navedert sličico, ki sem jo sam doživel. Otroci 8 do 12 let. »Sram vas bod’, vi ste črni — vi ste pa rdeči, vi hodite s... — vi pa z brezverci!«
Ali je to vzgoja naše mladine? Ali naj še na« dalje vzgajamo verske nestrpneže in politične za« griizence? Ničesar nimamo proti veri, tudi ničesar proti socializmu, toda iz naših otrok nam ne boste vzgajali verskih fanatikov in poturic slovenskega jezika! Nihče od vas jih ni učil jugoslovanskega domoljubja, nihče strpnosti in bratstva. Zgolj fa« natizem na eni, kakor na drugi strani. In šolska oblast, ali ne vidi vsega tega početja? Ali nima moči, da bi zabranila vsaj one izlete, ki so jih vodili ljudje, ki sedijo danes v zaporih radi proti« državnega delovanja?-----------
Niso pa poklicane samo oblasti, pač pa tudi organizacije, ki so bile i zakonom osnovane. Kje je Sokol, Ciril«Metodova družba. Kolo Jug. sester in jugoslovansko učiteljstvo?
Da, da prijatelji, marsičesa se moramo še na« učiti od nekdanjih strankarjev, ki so vodili slo« vensko politiko. Pred vsem se moramo odreči fra« karstvu in iskati ljubezni in razumevanja do na« šega trpečega ljudstva. Vi vsi, ki tako radi po« udarjate svojo narodno zavest, svoje naprednjaštvo itd., vi vsi morate kloniti glave tudi k najbednej« šemu in tudi najsiromašnejšemu človeku, ter mu pomagati, da se dvigne in vrne v naročje dumo« vine, ki ga mora ljubiti bolj kot vse one, ki jim je domovina zgolj polno nabasana denarnica!
Kakor mi je znano, je svojčas eden izmed sta« rejiših učiteljev tudi prirejal šolske izlete. Ali se danes ne najde več nikogar, ki bi nadaljeval delo človeka, ki je omagal pod bremenom ovir in let? Ali se vam mlajšim ne smili ta naša mladina, ki bo na ta način vzgojena z nezavednostjo, ali pa morda celo s sovraštvom proti naši, s potoki krvi zgrajeni državi in proti lasnemu jeziku.
Ledina čaka, strašno zapuščena, s plevelom zasajena — pridite graditelji boljše bodočnosti Jugoslavije in primite za delo ki bo bogato po« plačano.
Št. lij
POSEBNOSTI IZ ŠT. 1LJA V SLOV. GORICAH
Št. lij je v naši državi zadnja železniška po« staja ob glavni progi, ki vodi iz srednje Evrope k Jadranskemu morju in na Balkan. Št. lij je tudi priljubljena izletniška točka Mariborčanov in iz« hodišče na levo in desno po Slov. goricah, dalje je živahno shajališče trgovcev sadja in vina ter središče 10 občin za nakladanje in razkladanje blaga. Rekli bi torej, Št. lij je precej važna ob« mejna železn. postaja, saj se tu ustavljajo poleg lokalnih vsi mednarodni vlaki, osebni, brzi in eks« presni.
Ampak dragi popotnik, ne smeš se voziti s kakim omenjenih vlakov, dasiravno so skoro prazni, ker te takoj zabeležijo na protokol ali celo izro« čijo orožnikom. Milost lahko dobi le uradnikova žena, ki se vrača iz mariborskega zelenjadnega trga in pa njeno ožje sorodstvo. Vsi drugi pa, ako hočete z brzecem, hajd čez mejo v Avstrijo do Spielfelda, od koder se smete odpeljati nazaj skozi Št. Ilj proti Ljubljani ali Zagrebu.
§ieer so pa lokalni vlaki na razpolago, ki vo« zijo 13 km progo med Mariborom in Št. lijem se« daj ob sadni kampanji radi premikanja 2—3 ure. Uboga mladina, ki se vozi ob 7 zjutraj v maribor« ske šole in se radi kake popoldanske šolske ure ne more vračati s popoldanskim lokalnim vlakom, je prisiljena pohajkovati ves popoldan po maribor« skih ulicah ter se pripelje domov vsa izmučena in gladna s^sle po 8. uri zvečer.
Z ozirom na izredno občutljivost ljudi radi neposredne državne meje, bi bilo zelo koristno in državotvorno, če se ta nedostatek odstrani, kar upamo, da bo pri uvidevnosti sedanje ljubljanske železn. direkcije to kmalu mogoče.
V	Št. liju je kupil nedavno hišo zdravnik dr. Gottfried Kutschera iz Nove Pazove v Banatu. Ker ima v bližnji Avstriji mnogo sorodnikov, se misli kmalu semkaj preseliti. Njegov oče n. pr., ki je jugoslov. penzijonist, biva stalno blizu meje v Avstriji. Istotako ima njegova žena tam svoje starše in druge sorodnike. Dr. Kutschera je bil v Novi Pazcvi član nemškega »Kulturbunda«. V Št. liju imamo iz Nove Pazove še njegovega ro« jaka, protestantovskega pastorja Franka, ki je znan po svojem propagandnem delu med Slovenci 7.a nemško šolo.
NACIONALISTI-GOSPODARSTVENIKI, V POTREBI ZAPOSLITVE POSLUŽUJTE SE BREZPLAČNE DELAVSKE POSREDOVALNICE NARODNE ODBRANE V LJUBLJANI!
Kranj
NEMŠKI OTROŠKI VRTEC — V KRANJU!
Na pobudo neke nove »kulturnice« se snuje v Kranju nemški otroški vrtec za slovenske otro« ke. Organizirata ga dve »boljši« dami, ki hodita po naših hišah z nezaslišano predrznostjo, da bi se moral učiti nemškega jezika vsak »boljši« otrok že v predšolski dobi, češ, da bo že v petem letu lahlko imel veliko prednost pred slovenskimi otro« ci; da bo lahko čital prekrasne nemške otroške pravljice itd. Kasneje bo nadkriljeval druge tem bolj, ker se bo res lahko izobrazil, kakor se more samo tisti, ki zna nemški. Kajti vsa znanost je pisana le v nemškem jeziku. No, da bo stvar res pristno po nemško tudi »nobel«, se je ponudila za nemško vzgojo kranjskih kratkosrajčnikov sama gospa gimnazijska profesorica. — Dovolj. To so race! Ne, dragi, to niso race. Bolnih pojavov je pri nas na čudo veliko! Mnogo volkov se zaganja v domačo mladino, prav kakor se bere v sv. pismu; v ovičji obleki hodijo, govoreč, da jim tako veleva ljubezen do slovenske in vse jugoslovanske mla« dine. Nič ne de, če se upira njihovo delo že temelj« nim načelom vzgoje: ne muči otroka v predšolski dobi z učenostjo čitanja in pisanja. To velja za
Nemce. Slovenski otrok mora zvedeti še nekaj drugega, namreč, da je njegov materinski jezik manj vreden od nemškega, vcepiti mu je treba »pravilen« nazor o gospodujoči nemščini. Odkar smo že 14 let svobodni Jugoslovani, smo to reč grdo zanemarjali in zadnji čas je, da to popraš vimo. — Upamo, da se doslej ni še nobena kranjs ska mati dala zapeljati. Če bi pa le katero pres vladala naivna ljubezen do otrok in zgrabila za to mačehovsko zastrupljeno jabolko, ji mi poveš mo, da je tako početje zločin. Pristojne oblasti pa prosimo, da to akcijo tudi uradno prepovedo.
Trbovlje
—tr 488 Din mesečno dobi čistega izplačila trboveljski rudar, ki dela vse delovne dni, katerih je pri nas komaj šestnajst na mesec, kaj naj nas pravi rudar s pet, šestčlansko družino s tem des narjem? Naše rudarske družine so številne in v mnogih so ostali tudi odrasli otroci brezposelni, da leži vsa teža preživljanja družine na ramah očeta samega. Računajmo! Za preživljanje svoje družine dobi delavec povprečno 16-26 Din dnevno in če to razdelimo v šestčlanski družini, pride na vsakega člana reci in piši dva dinarja in sedenis deset par. Mislimo, da je ta številka dovolj grozs na, da nas prepriča, da je tako stanje nevzdržno. Ali se je potem čuditi, če se ljudi poloteva obup, če lačni godrnjajo in zabavljajo. Naše delovno ljudstvo je mirno, ni revolucionarno, a zahteva de* la in zaslužka, zahteva, da se mu omogoči življes nje. Kajti tu, kar je pri nas v Trbovljah sedaj, to ni življenje, temveč počasno umiranje. V naši črni dolini bije plat zvona! Tega naj se zavedo vsi ti; sti, ki drže niti življenja trboveljskih rudarjev v svojih rokah. Skrajni čas je!
—tr labor nacionalnih rudarjev se je vršil v nedeljo, dne 2. oktobra na vrtu rudarskega doma. Na shodu, katerega se je udeležilo lepo število rus darjev, je govoril g. Juvan, predsednik Narodne strokovne zveze iz Ljubljane. Orisal je težak pa ložaj naših premogokopnih revirjev in ugotovil, da zahteva naše delavstvo dela in za pošteno delo poštenega plačila. Odklanja pa podpore za brezs poselile, razne pomožne akcije in miloščino. Naj; bolj simpatično je bil od zborovalcev sprejet gos ' vor g. tir. Alujeviča iz Ljubljane, ki je kot Hrvat pozdravil Tabor in ugotovil, da so tudi potrebe srbskega in hrvaškega delovnega ljudstva enake našim in da moramo zato ustvariti v bratski slogi enotno državo z močno organizacijo delavstva, ki bo potom svoje nacionalne delavske organizacije prišlo tudi do soodločilne besede v državi. Top?; sprejem tega govornika najjasneje priča, da jo tudi naše trboveljsko delavstvo za to državo, k; je bila zgrajena z mnogimi žrtvami. Naše delav stvo m protidržavno in s pametno gospodarsko politiko, ki bo omogočila, da bo naše delavstvo pri šle. do potrebnega kruha, bo omogočeno tudi re-mn da bo vstopilo v fronto zavednih državotvor nih Jugus i \ anov.
Laško
Zbor rezervnih oficirjev laškega sreza. V nc deljo, 2. okt. sc je vršil zbor rezervnih oficirjev laškega sreza, ki je bil sklican v svrho ustanovitve sreske sekcije U. R. O. I. R. za srez Laško. Do sc daj so imeli samo trboveljski rezervni oficirji svojo sekcijo, a v nedeljo se je ob udeležbi večine rezervnih oficirjev naše doline ter zastopnikov i/ Laškega, Zidanega mosta in Jurkloštra osnovala nova sekcija, kateri stoji na čelu kot predsednik g. R. Pleskovič. V odboru so poleg drugih gospos di,v še gg. inž. Cotič kot podpredsednik, Slokan kot tajnik in Vončina kot blagajnik.
Trebnje
Trebnje, Kakor smo omenili na drugem mestu v tem listu, spijo tudi spanje pravičnega druge nacionalne organizacije, ki imajo svoje sedeže v Trebnjem. So to: Jadranska Straža, Ciril s Metodo« va družba. Tudi Društvo za mladino (nedoletnih in brez staršev) je zopet utihnilo. Edino Sokol kas žc nekaj aktivnega, pa Prosvetno društvo, seveda vsak po svoje. V gospodarskem oziru je bolje! Seveda so ustanovitve pivskih krožkov — žc bolj v modi. Trebanjci, kedaj se boste zganili, tedaj boste svetu res pokazali to, kar naši časopisi tako pogosto govoričijo o našem življenju, naši prosves ti, kulturi, nacionalnem gibanju itd?! Z delom na dan in k izvršitvi visokodonečih papirnatih obljub,
ker narod od besed ne bo imel ničesar! Torej od »senzacionalnih poročil« v našem dnevnem časos pisju — k resničnemu delu!
Dolenje Posavje
Središče levega brega dolenjega Posavja je mesto Brežice, ki je bilo pred vojno nekaka trds njava nemštva in še bolj nemškutarstva. Danes se je zunanje lice kraja sicer spremenilo, v svos jem bistvu pa so razmere iste. Moč nemškega kas pitala je tu velika, toda rado se pozablja, da Vse to bogastvo izhaja iz rok slovenskih žuljev. Tega bi ne smeli pozabiti mi sami, ne oni, ki si kopičijo bogastvo. Tudi vemo, da je kapital, ki pride v ros ke Nemcev in nemškutarjev za nas — mrtev; mi ne moremo svoje kulture obogatiti z njim. Tako gre sad naše zemlje za nas v izgubo! Pustimo nes katerim upanje, da se povrnejo oni stari »blaženi« časi, toda ne moremo odobravati, da se tja pa sem sliši nepremišljena beseda: Se bo spremenilo. Mi pravimo, da se po osvobojenju nima kaj več spremeniti, razen, da bomo na svoji zemlji tudi gospodarji.	_x.
Mirna na Dolenjskem
LOVSKI ZAKON
Marsikje je napravil novi lovski zakon zmedo s tem, ker pravi, da lov izgube oni veieposestn.ki. ki nimajo 20 ha lovišča. Do sedaj je imel veleposestnik svoj lov že z 20 johi zemlje. Na ta način bi po novem lovskem zakonu tudi mirenska graščina izgubila svoj lov, ter bi ta prišel v občinsko last tako, da bi občina lov lahko oddajala na javni dražbi ter s tem povečala ze obstoječi čisti dohodek od občinskega lova.
Ko je uvidel tukajšnji upravitelj graščine Sepp Hornicky tak položaj, je začel s prigovarjanjem na nekega kmeta, da bi mu prodal dvameterski pas zemlje, da se ta zveže z ostanm graščinskim posests voin tako, da se odvzame občini en del lovišča, katerega sedaj oddaja, zveže pa na graščinski lov. Na ta način bi bila občina prikrajšana za težke denarje čistega donosa, lov pa popolnoma razbit in dejansko razdeljen na dva dela.
Preden se je pa odločil kmet za prodajo dvame-terskega pasu za zdruzitev graščinske zemlje, je (kakor je to običajno) vprašal za svet g. župana Celarja, ali s lem kaj škoduje občini, ako proda dvameterski pas svojega zemljišča graščini, ali ne. G. župan mu je izjavil, da občini ne škoduje in naj kar proda. Kmet je v zavesti, da ne škoduje občini, zemljo prodal.
Ko je zvedel občinski odbor za zadevo, je inter-peliral g. župana, zakaj je dal tako izjavo (oziroma pouk) in ni uvidel pri tem interesov občine. Izjavil je, da je moral kmetu odgovoriti na način, da kmet proda po višji ceni zemljo, kakor pa drugače in ne more v takem slučaju gledati na občino kljub temu, da bo tudi sam kmet vsako leto prikrajšan s tem, ker bo moral vsled manjkajočih dohodkov plačati višji davek, ter tako počasi vračati kar je dobil, poleg tega pa še vsi občani.
Potrebno bi bilo, da se zakon izpremeni, oz. popravi v toliko, da tak kupljeni dvameterski pas rte velja za spojitev lovišča, ako ni bilo lovišče že pred novim lovskim zakonom po naravnem obsegu spojeno. Na prednje navedeni način se škoduje občinskim interesom in bi bilo potrebno na vsak način poprave. Razumljivo je, da ne bi do tega prišlo, ako bi župan videl interese občine in ker temu ni tako, je dovolj jasno, da je še večja potreba popraviti, da ne bodo padale take odgovornosti pri sličnih zadevah na posamezne osebe.
I B.:
Naše kulturno vprašanje
Kakor vse velike ideje, ki vodijo narode na potu življenja, tako je imela tudi jugoslovanska misel poleg navdušenih glasnikov in odkritih pris stašev tudi skrite sovražnike in javne nasprotnike. Vzroki in ugovori so bili zelo različni, izhajali pa so večinoma iz neplemenitih nagibov. Naši kul turni delavci v preteklosti so bili vsi več ali manj jugoslovansko orientirani t. j. priznavali so po> trebo kulturne in literarne skupnosti. Mnogi od njih so sanjali celo o jezikovni in državni skup nosti. O prvi so mislili, da bi bila prej mog :ča ko druga. Zgodovina pa je pokazala, da se v zunanji obliki narodov lahko uresničijo najsmelejše sanje narodov, ako so tc sanje globoka vera mis lijonov, da pa se notranje bistvo naroda, njegov duh, mišljenje, nazori in tudi jezik, ki je izraz nas rodne duše, le počasi izpreminja in da v tem ni mogoče nasilno ali kakorkoli ustvariti kakih ne* nadnih izprememb.
Tudi oni naši kulturni delavci, ki so iz kakršs ; negakoli vzroka smatrali, da je jezikovno edins J stvo predpogoj narodnega edinstva, so imeli pri tem plemenit namen, ker so v tem videli ko rist in rešitev naroda. V resnici vsi taki poskusi nam niso nič škodovali, ker so le tem bolj jasno ; dokazali, kaj je mogoče in kaj nemogoče. Saj je Matija Majar Ziljski hotel ustvariti celo slovanski | volapiik, in kdo bi zato velikega idealista obsojal? Tudi ilirizem je bil poizkus, ki je bil naraven pos ij jav svojega časa in v našem kulturnem razvoju potreben, saj je ravno on združil štokavce na lites j rarnem polju, kajkavcem in Slovencem pa je ods | ločil njihovo jezikovno področje. Kako globoko j je zakopan narodni jezik v ljudskih masah, se vis di n. pr. ravno pri kajkavcih, ki še danes govore svoje narečje, čeprav so prideljeni štokavcem in imajo v šoli in v knjigi štokavski jezik. In tudi vsi naši avtonomisti trdijo, da je jezik nekaj svetega, nedotakljivega, neizpremenljivega itd.
Zato je tem bolj čuden njih strah, da tako tres petajo in se boje zanj, kakor da bi se ta jezik dal v par letih odpraviti. Tega namena tudi v naši državi nihče nima in je slovenščini odprta prosta pot do najvišjih mest, v slovstvu in v znanosti pa toliko, kolikor zmorejo naše duševne sile. Vse je odvisno samo od nas in za slovenščino v Jugos slaviji ni treba nikomur trepetati.
Toda našli so se vedno pritlikavci, ki bi radi v malem postali veliki. In tako so neki ljudje pri nas iskali svoje slave kot zaščitniki slovenstva, kakor da obstoja slovenščina samo še po njihovi zaslugi. Če bi bila ta skrb in obramba slovenskega jezika opravičena in utemeljena, bi ji seveda pris znali njeno vrednost, bila pa je samo hinavska krinka, pod katero so skrivali druge namene. Kajti če branim kako narodno svetinjo, je to dokaz, da je bila napadena, in tako je bilo zagovarjanje slovenščine, ki je ni nihče preganjal, samo prikrito hujskanje proti jugoslovanstvu, od koder ji baje preti nevarnost. To jugoslovanstvo so zagovors niki slovenščine prikazovali na razne načine: vlas da, država, politika, vse je bilo slovenščini nes varno. S kako ljutostjo so se n. pr. vrgli ti jus naki na pok. dr. Žerjava, ker je baje imenoval slovenščino dialekt, dasi je imel ravno dr. Žerjav za slovenščino vsaj toliko zaslug, kakor vsak teh »zaščitnikov«.
Zanimivo je, da so ravno naši t. zv. kulturni delavci izdali idejo, ki nas je osvobodila. V svoji famozni deklaraciji so proglasili zahtevo slovans ske kulturne avtonomije, iz česar so- sledili vsi napadi in izpadi proti jugoslovanstvu in tudi Jugos slaviji, ki so zadnja leta vodili že do pravih abs surdnosti. Le spomnimo se na dogodke na naši univerzi... Pod krinko kulturne avtonomije so se zahtevale čisto druge avtonomije, kar je vod lo slednjič do odkritega sovraštva proti državi, v kateri je slovenska kulturna avtonomija edino mos goča. Stvar je prišla tako daleč, da je šolarček smatral za junaštvo, če je raztrgal cirilski razglas na steni. To so bili uspehi hujskačev, ki so se dobro zavedali, da morejo samo pod krinko pres ganjane slovenščine dosegati svoje postranske nas mene. Kam je padla naša mladina v primeri z ono predvojno generacijo, ki je s takšnim idealizmom ,pripravljala naše narodno osvobojenje!
Proti tej »svojstosti in saraorodnosti sloveti ske kulture«, ki trpi enako na podlosti in domišljavosti kakor na omejenosti in megalomaniji, ker proslavlja malenkost za velikost in nizkost za visokost, se je odzvalo nekaj treznih glasov v listih. Oglasila sta se dva naša tudi kulturna des lavca: dr. A. Lajovic in Oton Zupančič. Prvi je v daljših člankih pokazal napačno stališče one slovenske inteligence, ki ne najde pravega ods nosa do jugoslovanstva, ker je v nji še vedno mentaliteta podjarmljenega naroda in se ne mere povzpeti do zavesti državnega naroda in zavzeti ono pozitivno stališče, ki je edino nujno potrebno in častno. V članku »Slovenski kulturni ideal v narodni državi« zaključuje:
»Za Slovenca v svobodni narodni državi mora biti vzgojni in kulturni ideal pred vsem poznanje lastne duhovnosti in njene zgodovine; napram vsem drugim kulturam pa odnos svobodne iz bire in čim širše prisvojitve, pri čemer naravno pripade prvo mesto duhovnosti in kulturi naših bratov Hrvatov in Srbov.«
Se odločneje je izpregovoril proti defetizmu in separatizmu pesnik Oton Župančič v zadnji šetvilki »Ljubljanskega zvona«, kjer je povedal svoje mnenje o »budnih čuvarjih, cmeravosti in nekaterih drugih nelepih slovenskih lastnostih.
Bil je že zadnji čas. Morda se bodo tudi zdaj oglasili naši — kulturni delavci...
Kako so nas goljufali pri plebiscitu na Koroškem?
(Ob dvajsetletnici koroškega plebiscita.)
Nobenemu drugemu narodu ni pariška mirovna konferenca povzročila toliko krivic, kakor nam Slovencem, ki nas je žrtvovala neusmiljeno italijanski požrešnosti in nemškemu imperializmu.
Koroški plebiscit je bil najmanj primerno sredstvo za določitev pripadnosti koroških Slovencev k Jugoslaviji ali Avstriji. Ni čudno, da je bil italijanski član plebiscitne komisije, princ Livio Borghese ravno tako vnet za zmago Avstrijcev pri plebiscitu kot Avstrijci sami. Nihče se nadalje ne bo začudil, -da je ta dični princ sledil tudi v tem vprašanju legendarni nedoslednosti svojih dvatisočletnih pradedov, ter v isti sapi, ko je v svojo zaščito sprejemal jadne avstrijske ostanke, v milanskem »Corriere della Sera« odločno zavračal nemško zahtevo po plebiscitu na Južnem Tirolskem. Ta visoko čislani smrtni sovražnik zdrave logike je v vodilnem italijanskem listu filozofiral nekako takole: »Kako morejo Nemci govoriti o samoodločbi, ko so baš oni to ljudstvo tako otopeli in zbegali, da nima več lastne razsodnosti? Naj le pustijo, da se ta narod združi z Italijo samo toliko let, kolikor stoletji so bili nemški sužnji. Tedaj bomo radi čuli njihovo voljo«.
Koliko bolj skvarjena pa je bila narodna zavesi koroških Slovencev radi nasilne germanizacije in več Stoletnlih preganjanj, kakor pa narodna zavest laški govorečih a nemški čutečih Trentincev, ki so v Avstriji vendar le v primeri s koroškimi Slovenc! uživali zavidljiv položaj na šolskem in upravnem polju. Ta duhoviti italijanski član plebiscitne komisije se je pred par leti izrazil napram pokojnemu Schleicherju v Logivasi, da je on pripomogel Avstrijcem k plebiscitni zmagi. Na Avstrijci so mu tudi izkazali primerno hva-iežnost, saj mu je Koroška deželna vlada kupila in podarila eno najlepših vil v Vrbi na Vrbskem jezeru, kjer uživa italijanski aristokrat vsako leto poleti sadove svojega »poštenega dela« na Koroškem.
Še več jasnosti pa je prinesla v plebiscitno »farso« objava spominov nekega angleškega ministra, ki je razgalil celo »plebiscitno kupčijo«. Da so Italijani podpirali Angleže pri mednarodnih pogajanjih o eksploataciji petrolejskih vrelcev v Iraku v Mali Aziji, so si izposlovali kot protiuslugo, podporo Angležev pri italijanskem prizadevanju, da se Koroška priključi Avstriji. Angleži so pošteni trgovci, posebno kadar gre za protislo-vansko politiko. Tako je dosledno podpiral in izvrševal avstrijske in italijanske zahteve in predloge angleški član medzavezniške plebiscitne komisije Pečk, ki je bil obenem njen predsednik. Ta komisija se ni brigala za določbo čl. 50 St. Germainske mirovne pogodbe, ki določa, da ima jugoslovanski delegat v komisiji glasovalno pravico, ampak je jugoslovanskemu delegatu to pravico odrekla. Tako sta si Lah in Anglež, ki sta si že v naprej zaradi petrolejskih vrelcev v Iraku domenila o pripadnosti Koroške Avstriji, zajamčila večino pri glasovanju. Naravno je, da sta ta dva mešetarja stalno preglasovala francoskega delegata, ki je bil edini zaščitnik pravičnega plebiscita.
Ta čedna dvojica pa se ni zadovoljila z eno samo kršitvijo določil mirovne pogodbe, pač pa je zopet proti jasnim določilom mirovne pogodbe, odpravila demarkacijsko črto in pritegnila k coni A še cono B tako, da so imeli Avstrijci odprta vrata za goljufive manipulacije med glasovalnimi upravičenci. Italijanski in angleški zastopnik v plebiscitni komisiji sta na lastno pest par dni pred plebiscitom vpisala na tisoče ljudi v glasovalne imenike, ki jih je predlagal nemški Hajmats-dinst v Celovcu.
Iz prejšnjih volilnih bojev za Grafenauerjev poslanski mandat so Nemci dobro vedeli, da znaša večina v coni A okoli 15.000 slovenskih glasov. Dne 7. oktobra so avstrijski listi imeli natančna poročila, da je vpisanih v volilne imenike 34.360 glasovalcev in da bo pri 90% udeležbi znašala absolutna večina 15.000 glasov. V času od 7. do 9. oktobra so Avstrijci s pomočjo Italijanov in Angležev vpisali v imenike še preko 4.000 glasovalcev, ki niso imeli glasovalne pravice in niti vedeli, da so vpisani v glasovalne imenike, ker so za nje glasovale povsem druge, od Haimatsdinsta določene osebe. Tako so bili vpisani na goljufiv način v volilne imenike vsi avstrijski uradniki in železničarji, ki so kedaj imeli \ coni A mimogrede kak službeni opravek.
Da so se tudi še po glasovanju vršile goljufije in nečedne manipulacije, je točno opisal in z dokumenti opremil župnik dr. Trunk, za katerega celovški škof — Bavarec dr. Hef-ter ni imel v svoji škofiji niti kaplanskega mesta tako, da se je moral dr. Trunk izseliti v Ameriko. Dr. Trunk piše v ameriškem časopisu »Ave Marija«, da so se po glasovanju zglasili pri njemu Moški in ženski občani iz Sv. Jakoba v Rožu, kj so mu izjavili, da so glasovali za Jugoslavijo. Vsi ti ljudje so podpisali izjavo, da so pod pfisego pripravljeni potrditi, da so v resnici oddati glasove za Jugoslavijo. Glasom imenika, katerega so te osebe podpisale, je bilo število jugoslovanskih glasovalcev daleko višje, kakor pa število oseb, ki jih je medzavezniška plebiscitna korhisija naštela, da so glasovale za Jugoslavijo.
Kako naj se pojasni ta razlika? Ključ k temu je iskati samo v dejstvu, da so bile glasovalne iiare od 10. do 13. oktobra v varstvu italijanskega vojaštva, ki je brez vsake kontrole »stražilo« glasovalne žare. Zanimivo je nadalje, da so bile glasovalne žare napravljene v Celovcu, in da so si Avstrijci s pomočjo Italijanov preskrbeli glasovnic kolikor so hoteli. Dr. Trunk je s tem nepobitno dokazal, da so se tudi po plebiscitu vršile goljufije, ker sicer bi bilo nemogoče, da bi v občini Sv. Jakob v Rožu, ki je bila najzavednejša občina na Koroškem in ki je imela vedno slovenskega župana in slovenski občinski svet, dobili Avstrijci večino pri glasovanju. Sedaj so nam šele razumljive besede, ki jih je koroški kr-ščansko-socialni list Kamtner Tagblatt št. 279 od 7. dec. 1920. napisal, da so dobili Italijani po svojem odhodu iz Koroške od nemškega časopisja toplo zahvalo »za njihovo dejansko izkazano podporo pri plebiscitu«. Avstrijci so že vedeli zakaj!	(Dalje prihodnjič.)
Koroške novice
—k Blažejevo posestvo v Sv. Neži pri Velikovcu
je prišlo po smrti svojega posestnika, poslanca Fei-niga, zagrizenega nemškutarja in sovražnika Slo« vencev, v konkurz. Da ne bi to posestvo, ki je radi velikanskih subvencij deželnega kulturnega sveta in drugih organizacij veljalo za vzorni obrat, prišlo v roke kakega Slovenca ali pripadnika druge stranke kot landbundovske, je koroška deželna vlada dala dolgoletno posojilo v znesku 100.000 S. Jožefu Glantschnikji, bivšemu nemčurskemu poslancu in predsedniku’ Landbu-nda ter nekaterim drugim strankinim pristašem v Vovbrah, da so to posestvo za malenkostno vsoto kupili na javni dražbi. Če pa se slovenski kmet nahaja v stiski, preskrbi koroška de* želni vlada s pomočjo koroškega Haimatbunda takoj kupca iz rajha, da prežene avtohtono slovensko prebivalstvo od grude, katero je skozi stoletja z ljubeznijo obdelovalo, po svetu.
—k Industrijska okrajna komisija v Celovu je ukinila brezposelno podporo slovenskemu delavcu, ker je brezplačno »vodil neki tamburaški zbor. Ide* alni fant je izgubil s tem zadnje sredstvo, s katerim si je kril svoje življenjske potrebščine. Intervencija slovenskih poslancev je ostala dosedaj brez uspeha.
§otSb
Strelske mzlm družine
\\\wvW) m/n
—st Ljubljana, V nedeljo dne 9. t. m. redne strelske vaje na vojaškem strelišču na Dolenjski cesti.
—st Goriče. V nedeljo dne 2. t. m. se je vršila v Goričah slavnostna otvoritev strelišča strelske družine. Slavju so prisostvovali mnogoštevilni strel* ci, osobito iz vrst kmetskih fantov in bo lepo uspela prireditev gotovo ostala vsem udeležencem v trajnem spominu. Tudi krasna prirodna lega strelišča ter tehnična ureditev istega je bil vsem gostom jasen ‘dokaz o resnem, idealnem in požrt* vovalnem stremljenju omenjene družine. S prire* ditvijo spojena nagradna tekma je izpadla ravno tako v splošno zadovoljstvo.
—st Ruše. Strelska družina priredi v nedeljo Q. celodnevno naoradno streljanje in vabi
članštvcf bratskih družim mariborskega okrona na tekmovanje. N’a0radc so lepe.	j
—st Št. Vid nad Ljubljano. V kratkem se vrši ustanovni občni zbor strelske družine tudi v naši občini. Za članstvo ljubljanske okrožne družine je udeležba na občnem zboru obvezna.
—st Trbovlje. V nedeljo, dne 16. t. m. bomo otvorili novo strelišče naše družine, ki bo tako že po dveh mesecih svojega obstoja prišla do primer* nega prostora, kjer bomo trboveljski strelci lahko gojili strelski šport. Strelišče bo otvorjeno s pri* meno slovesnostjo, ki bo gotovo privabila na stre* lišče številno narodno zavedno občinstvo.
—st Trebnje. Da, tudi v naši vasi smo se za* čeli gibati v tej smeri. Vendar videti je, da je ak* cija o ustanovitvi strelske družine, ki se je pričela tu že aprila — zcpet, kot običajno — zaspala. Za* to, gospodje, ki ste sprejeli poverjeno nalogo — zbudite se — in čim preje zopet na novo delo!
—st Iz Konjic. Ustanovitev strelske družine v Konjicah se je vršila v soboto 17. t. m. v dvo* rani Narodnega doma. V uvodu je notar g. Jereb Rado pozdravil številne zborovalce in obrazložil pomen strelskih družin. Gosp. dr. Mejak Ervin je poročal o pripravah za ustanovitev, ki jih je vodil posebni pripravljalni odbor, se dotaknil vprašanja strelišča in naznanil, da je stopilo v družino do* sedaj 55 članov in članic. Prečital je nato pravila družine, ki so bila soglasno sprejeta, članarina se je določila na Din 2-—' mesečno. Pri volitvah so bili soglasno izvoljeni v upravo družine: predsed* nik Šmid Alojzij, sodnik; prvi podpredsednik Je* reb Rado, notar; drugi podpredsednik dr. Mejak Ervin, advokat; tajnik Vališer Srečko, hranilniški uradnik; blagajnik Lorber Franjo, davkar; člani uprave: dr. Suhač Mate, sreski načelnik; dr. Gori* čar Ante, zdravnik; dr. Rudolf Ivo, zdravnik; Križnič Alojzij, zasebnik; Nemec Ivan, sres. kme* tijski referent; Žagar Ciril, trgovec; Ajdnik Franc, delavec, Za preglednike so bili izvoljeni: Prora* zil Vaclav, lekarnar; Nedilka Ivan, kapetan in Nardin Nande, železniški uradnik. Ustanovitev družine je naša javnost z veseljem pozdravila in kaže že sedanje veliko zanimanje za to organi* zacijo, da bo delovanje družine uspešno.
Bolezen avtonomizma
Naša doba je polna protislovij. Vsak, bodisi še tako površen opazovalec bo ugotovil, kako se vse. nekako meša in previja in kako se v nobeni obliki življenja ne morejo ustaliti končno veljavna in obče priznana pačela. Stari svet, svet fevdaliz« ma, aristokracije in vojaške monarhije srednjega veka, je propadel, toda nova, med strašnimi krči svetovne vojne rojena družba še ni znala polo* žiti temeljev svojega novega duhovnega in gmot« nega življenja. Iz tega izvirajo nerazumljiva proti; slovja v vseh zunanjih pojavih našega življenja, v katerih smo se naučili že gledati neke normalne oblike sedanje nenormalne dobe.
Tako vidimo, kako se vrste konference in mednarodni sestanki, na katerih se zatrjuje in do« kazuje, da je edino v zbližanju in združenju nas rodov iskati izhod iz težav današnjega časa. V Franciji, Angliji in Nemčiji so se pojavili veliki ljudje kot Briand, Macdonald in Stresseman, ki so odločno nastopili za novi evangelij. Toda stvar; nest je šla drugo žalostno pot. Države se herme* tično zapirajo druga pred drugo, dvigajo se carin* ski zidovi, onemogoča se delo in zaslužek ter ustvarja v vsaki državi fiktivna vrednost denarja. Toda ne samo to, tudi posameznih držav se je že polastil »razkrajalni duh«, kakor imenuje ta novi pojav veliki španski mislec Unamuno.
V	zadnjem času se vedno bolj širi bolezen avtonomizma med evropskimi državami s ciljem, da se postavi še več meja v tej, že tako razbiti Evropi in da se jo razkomadi prav do nemegočno* sti. Anglija ima z Irsko velike križe in težave, Belgija se bori proti flamskemu vprašanju, mlada španska republika je morala kloniti pred kata* Ionskim avtonomizmom in se le s težavo otepa Baskov, ki zahtevajo sedaj za se iste privilegije. Bavarska se z vsemi silami upira jjoskusom centra* lizacije iz Berlina, v Poljski, ki je sestavljena iz raznih delov, se tudi pojavljajo močni pokreti s ciljem, očuvati si poseben način uprave in tradi* cije. V češki republiki opažamo avtonomne ten* dence Slovakov, združene s separatističnimi želja* mi Nemcev in Madžarov. Celo v Franciji, v eni Franciji, ki je dosegla najvišjo stopnjo homoge* nosti in enotnosti med evropskimi narodi je vi*
Film naše zemlje
GOSPOD DIOGENES IN DOMOLJUBNA VESELICA.
Prišel je v deželo slovensko gospod Diogenes, znani starogrški učenjak, ki je nekoč po Atenah opoldne iskal s lučjo človeka. — V deželi slovenski je iskal Jugoslovana.
Majhno obmejno mestece je bilo v zastavah. Ob prašni cesti so stale v senci dolgočasnih in izsušenih kostanjev mize, vsevprek, v dolgih vr* stah. Skozi široko odprta gostilniška vrata so se vsipali roji ljudi ko čebele iz panja, pisana množica je drvela noter in ven. Star in obrabljen gramofon je kričal nekje med zidovi. Gostilniški vrt je bil nabito poln in je šumel od stoterih glasov.
Gospod Diogenes je bil radoveden, pa je pri* stopil.
Vse: cesta in hiša in vrt, vse je bilo prepolno častitljivih rodoljubov. Ob težko obloženih mizah so sedeli, pili so belega, jeruzalemčana in rdečega cvička in terana in ljutomerčana in dalmatinea, gospe rodoljubarke tudi časo piva in nadebudna deca ehabesso. To je bilo prvo, kar je na rodo* Ijubni slavnosti opazil gospod Diogenes.
Gospod Diogenes pa, ki mu je radovednost v krvi, najsi je tudi že star gospod, je šel še bliže in se je poglobil in je videl še več.
Niso sedeli debeli in zadovoljni rodoljubi zgolj ob čašah in steklenicah. Zdaj pa zdaj se je iz pi* sane množice dvignil obraz. Z veličastnim obra* zom je potrkal na kozarec. Začul se je ropot, mno* go glasov je vzklikalo: »Mir! Govorniki« Nato so rodoljubi odstavili kozarce, pohajači so posedli, mamice so prijele razposajene otroke in vse se je napeto zastrmelo v govornika, ki je stal ko žrd.
Gospod Diogenes je prisluhnil. Tu se je odre* sevala vsa vesoljna domovina, tu se je pretakalo domoljubno navdušenje skorajda ko vino iz kožar* cev v grla. Govornik je bil sprva nekam plah, a potem sc je razvnel, posegel je v literaturo, omenil
deti izrazite avtonomistične težnje. Izpustimo Alza* cijo, ki je bila šele pred kratkim zopet priključena stari domovini, toda tudi v Bretaniji, v osrčju Francije so se avgusta meseca vršile manifestacije za avtonomijo Bretanije. Tako vidimo vse povsod neko nerazumljivo težnjo narodov za razkrajanjem in cepljenjem ravno v dobi, ko razvoj časa z neizprosno logiko sili narode k združevanju in ustvarjanju velikih gospodarskih enot, da se s tem preprečijo pogubne posledice partikularizma. Celo sovjetska Rusija, ki je v narodnostnem vprašanju nastopila najbolj liberalno, je uvidela, da vodi po* litika gojenja avtonomizma v pogubo in njene ve* like koncesije so ostale samo na papirju. Krvavo potlačenje avtonomističnega upora v Georgiji ka* že, da tudi Rusija samo s silo vzdržuje svoje edinstvo.
Nastane sedaj vprašanje, kateri politični in gospodarski razlogi navajajo k temu, da teže za ustvarjanjem majhnih in neodvisnih enot. Prav nobeni. Modernemu duhu gotovo ne leži pred cčmi srednjeveški mednarodni sistem s svojimi številnimi malimi državicami, katerih je bilo samo v Nemčiji preko 600 in svojimi svobodnimi mesti, temveč velik gospodarski načrt, ki bi znal celo za* brisati ostrost mej med historičnimi državami. V tem tudi leži veličina Briandove misli, ki edino lahko zajamči Evropi napredek in procvit. Male države nimajo več možnosti živeti same za se ter bodo prisiljene z neizprosno logiko gospodarskega razvoja se združiti z drugimi velikimi državami vsaj v carinskem in finančnem pogledu. Odkod drugače oni napori, da se reorganizira sedanji go* spodarski sistem v Podonavju?
Avstrija in Madžarska sta že pokazali, kako njima ni obstoja, če se ne naslonita na kako vele* silo ali pa stopita v srednje; evropsko skupnost. Ravno tako bi tudi druge male državice, čim bi dobile avtonomijo, kmalu naletele na nepremost* ljive gospodarske zapreke, ter bi zopet morale počasi zlesti pod pokroviteljstvo kake druge drža* ve. Seveda avtonomisti ne upoštevajo te velike resnice, ker v veliki večini nimajo niti pojma o velikih gospodarskih problemih, ki danes zanimajo svet. Francoski publicist Georges \Vagner, ki na* živa avtonomizem psihološko bolezen naše dobe, katera še bolj širi in zastruplja neurejeno stanje, v katerem se danes nahaja Evropa, piše o teh lju*
Slomška in Vodnika, Prešerna in Župančiča, celo na Cankarja ni pozabil, po vrsti je odpravil vse sovražnike domovine in se je nato vsedel, brišoč z robcem svoje potno čelo. Sledilo je gromovito odobravanje, »živio« klici in trkanje s kozarci, ne* kaj rok se je dvignilo v svetem navdušenju in debeli gospod dacar jc naročil še en liter. In ni trajalo dolgo, in je stal ob beli mizi drugi govor* nik in tretji in četrti...
Gospod Diogenes pa, ki je star gospod, ns ljubi hrupa — in morebiti je bil še kakšen drug povod vmes. Skratka, gospod Diogenes je šel dalje, zavil je med vrstami miz in je stopil v gostilniško sobo, da prisluhne, ob kakšnih zvokih neki se zabava rodoljubna mladina na • rodoljubni tn navdušeni slavnosti. Pa ko je stopil med vrata in je postal, da si oddahne — kajti star gospod je že gospod Diogenes — ni kar nič občudoval gibčnih parov, ki so se ročno vrteli v čast in slavo domovine. Ne, sa* mo v kričavi gramofon se jc zazrl gospod Diogenes, zmajal je s svojo sivo in izkušeno glavo, poveznil je nanjo cilinder, pa je odšel.
Gramofon pa jc veknl za njim:
»Ich hab’ kem- Aut , ich hab’ kein Rittergut...«
—xy:
NEKAJ O ŠOLSKIH KNJIGAH...
Na naših srednjih šolah se uči srbohrvaščina po nekih »Vadnicah«, ki so močno podobne nek* danjim »latinskim vadbam«. Mislim, da je tudi pouk po njih precej sličen latinskemu. In tudi uspehi so najbrže enaki. Knjiga je tiskana z vse* mi	mogočimi	črkami, kar	seveda njeno ceno (ne
pa	njeno vrednost!)	zelo	poviša. Nad črkami so
vse mogoče čirečare, črte in naglasi, da izgleda tisk, kakor da bi bila v knjigi arabščina. To naj bi bili naglasi za pravilno izgovorjavo. Toda vse to je, kakor da hi pisal nete človeku brez po* sluha. Imam sina tretješolca in sem mu dal čitati en	odstavek.	Videl	sem,	da so vsi tisti naglasi
brez pomena	in da	samo	podraže knjigo. Po be*
rilih, ki so dovolj dolgočasna, se obravnava slov*
deh: »To so ali starci, ki žive v preteklosti, aTi pa mladi »koritarji«, ki naivno mislijo, da bodo v svo* jih avtonomijah takoj dobili prva in najvišja me* sta, pozabljajo pa, da bi bilo takoj toliko proti* kandidatov, da bi prej prišlo do državljanske vo‘j* ske kot pa do mirnega uživanja na znosnih mestih.
Z gospodarskega in političnega stališča se avtonomizma torej ne da opravičiti. Njegove vzro* ke je bolj iskati na idejnem polju, pred vsem v krivo razumevanem principu samoodločbe naro* dov, ki ga je za časa vojne proglasil Wilson v svojih znamenitih točkah in ki je pozneje prišel tudi v mirov, pogodbe. Toda tudi Wilson sam si ni predstavljal samoodločbe narodov v tako radikalni obliki, da bi vsaka pokrajina, da celo vsako mesto ali celo vsaka vas imela pravico odločati o svoji državni pripadnosti in upravni ureditvi. Razen te* j ga je tudi načelo narodne suverenitete, kakor ga je pojmovalo prejšnje stoletje, danes že zastarelo ter tehnični in gospodarski napredek zahteva nje* govo temeljito revizijo. Predvsem pa moramo iska* ti korene avtonomističnim težnjam v literarnem regilionalizmu,. v skrajno občutljivem čuvanju za* sebnih običajev in tradicij bolj kot v stvarnih, po* litičnih in gospodarskih razlogih. Kadar navajajo avtonomisti za svoje nazore slednje razloge, jih jemljejo popolnoma pogrešne, napačno in površno, j ker avtonomizem stoji v popolnem nasprotju ne : samo z gospodarskim razvojem, temveč z vso ci* vilizacijo naše dobe. Če bi se izvedlo načelo, da vsaka pokrajina po svoji volji poseduje suvere* nost, bi se Evropa razbila v male državice sred* njega veka, ki bi se ogradile s carinskimi in uprav* nimi mejami, kar ne bi pomenilo samo popolnega gospodarskega razkroja teh držav, temveč tudi i konec sodobne civilizacije.
Splošen pojav bolnega avtonomizma naše dobe j je sledjič posledica neenakega razvoja našega i duhovnega in gmotnega življenja. Moderna teh* I nika, ki sili k gospodarskemu združevanju naro* I dov, je svet zbližala, toda samo v prostoru in času. Duhovno pa je danes še mnogo bolj razbit ko v srednjem veku, ko ga je vezala enotna vsemogoča cerkev. Zato ie edino sredstvo, da se odpravijo za moderno dobo tako pogubni avto* j nomizmi zbliževanje narodov tudi na duhovnem polju s strpljivostjo, znosnostjo in uvidevnostjo.
Spectator.
nica, a pravega uspeha ni nikjer. Spomnil sem se časov, ko smo v avstrijskih šolah, brez takih dolgočasnih »vadnic« v tretji šoli čitali že hrvat* ske knjige, s čimer smo se gotovo več naučili" kakor s takimi učbeniki. S takimi učbeniki se do* seže ravno nasprotno, da se predmet pristudi in da se zdi jezik, ki ga razume vsako naše ljudsko* i šolsko dete, neskončno težak. Če je to cilj naše nacionalne vzgoje, potem dosegajo te »vadnice« v polni meri svoj namen.
ZANIMIVO PRIZNANJE...
Za kanonika novomeškega kapitola je povišan šmihelski župnik Trškan, ki je znan po svojem 1 nastopanju v 1. 1914., ko je pred sodiščem pričal v veleizdajalskem procesu proti dr. Iv. Lahu in prisegal na stvari, ki so se izkazale kot popolnoma neresnične. O vsem tem se je že toliko javno pi* salo, da ni moglo biti neznano onim, ki odločajo o cekvenih višjih službah. Posebno pokojni suhor* ski župrtik Pavlovčič je takrat pred sodiščem od* ločno nastopil v obrambo resnice, ker je Trškana dobro poznal, in s tem onemogočil zmago krivice, da je mogel novomeški senat dr. Laha oprostiti. Župnik Trškan je nastopa! pred sodiščem z vso besnostjo samo zato, ker je šlo za srbofilstvo... Sedaj po 18. letih je povišan v kanonika . .. Bilo bi morda cerkvi v prid, če ne bi s takimi imeno* vanji obujala žalostnih spominov na preveliko gorečnost črnožoltega patriotizma nekaterih nje> j nih funkcionarjev.
20. IX. 1908, — Pred leti je sklicalo mestno na*; čelstvo enketo za poimenovanje nekaterih ljub* Ijanskih ulic in trgov. Tedaj se je soglasno spre« jel predlog, naj bi se brezimni prehod med stol' nico in Škofijo — tam skozi je šinil strel, ki jc pred Kolovratom usmrtil Adamiča — imenoval Ulica 20. IX. 1908. Mestno načelstvo je pritrdilo" a izvedbo tega umestnega predloga je pokopa' protest iz škofije, češ, da bi obiskovalca stolnici', motil spomin na prelito kri.	Stsl.
Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Ciril Majcen. — Tiska Učiteljsko tiskarna
(predstavnik Francč Štrukelj). Vsi v Ljubljani. 1