Ljubljana, tetnik XXX
 marec
Studentski časopis
itevilka 13/14
oena 7 din
•v.v

:::::.:;.:;.\:::::-.:-:.':-S
... ..-.-.-«>w.'.'.v.\w.%S*XvIvX% \\v.v.\\\ v.*.-.•.•.-. v.w.\\\v.vwv
•  ••••• *v_ * * * *  ¦   •   *   '   ¦   •••   ••*••••>«_
•   •%•*•••¦   -   ••..••.«•¦%       ^PS
uvodnik
RAZVOJ BLAGOVNE PRODUKCIJE
IN SREDNJEROČNI NACRT
RAZVOJA 1981—1985
(Delitev po delu in vrednost delovne sile — drugi del)
V  prvem delu članka, ki je izšel y prejšnji številki Tribune, smo analizirali   proces   produkcije   relativne   (in   absolutne)   presežne vrednosti  v produkcijskem  procesu socialističnih družbeno-eko-nomskih odnosov, v pogojih blagovne produkcije, kjer je prav pro-dukcija presežne vrednosti gonilna sila in cilj celotnega reproduk-cijskega procesa.
Produkcijo relativne presežne vrednosti smo najprej prikazali v splošnem, abstraktno in v idealni obliki. Dokazali smo, da celoten reprodukcijski proces v razširjenem smislu in v pogojih blagovne produkcije, sloni na spreminjanju relativnih sestavin delovnega časa, na zmanjševanju potrebnega in povečevanju presežnega dela, kar se dosega s spreminjanjem tehničnih in družbenih pogojev delovnega procesa, s spreminjanjem samega načina produkcije zato da bi se povečevala produktivna sila dela, da bi se skrajšal tisti del delovnega dne, ki je potreben za reprodukcijo vrednosti delovne sile. Povedano drugače: da bi se zmanjšala vrednost življenjskih potrebščin, ki so potrebne za reprodukcijo delovne sile. Pa ne le to! Pokazali smo, da se vrednost delovne sile lahko zmanjšuje tudi drugače, kar je zopet posledica povečevanja produktivne sile dela, saj namreč s tem, ko delovna sila izgublja svojo uporabno vrednost, uničuje ali izgublja tudi svojo menjalno vrednost. Videli smo, da se v produkcijskem procesu to dogaja v taki meri, v kakršni pripada ravnanje z orodjem stroju, tj. y kakršni se povečuje tehnična in s tem tudr organska sestava kapitala in se zvišuje produktivna sila dela.
Dokazali smo tudi, da je celoten proces produkcije relativne presežne vrednosti, nižanja vrednosti delovne sile in večanja pro-duktivne sile dela mistificiran in se s stališča posamičnega kapitala kaže zgolj kot uvajanje ,,individualne vrednosti blaga" pod njegovo »družbeno vrednost", kot nižanje individualnih pod splosne in družbeno priznane stroške produkcije, kar temu kapitalu omogoča ustvarjanje razlike, ekstraprofita. S te perspektive se tako celoten proces kaže kot konkurenca med kapitali; v resnici pa ta konku-renca omogoča le, da celoten proces postane splošno družben y tistem smtslu, ki vsakič znova ruši in postavlja možnosti za pridobi-vanje ekstraprofita (z izboljševanjem produktivne sile dela in selit-vijo kapitalov te panoge, z izenačevanjem prof itne mere).
Potem, ko smo celoten proces prikazali kakor poteka v splošni, abstraktni tn idealni obliki, smo se spustili y nekatere konkretne določitve, ki so sicer slonele bolj na nekaterih predpostavkah kot pa na dobrih podatkih, čeprav je bilo tudi to dovolj, da smo prišli do nekaterih bistvenih ugotovitev. Ugotovili smo namreč, da se v nekaj zadnjih letih v SR Sloveniji in Jugoslaviji produktivna sila dela ne povečuje ali pa zgolj minimalno, da produkcija presežne vrednosti ne poteka v relativnem smisiu, tj. s spreminjanjem relativ-nih sestavin delovnega časa, z nižanjem vrednosti delovne sile, z ,,revolucioniranjem vrednosti", z razvijanjem produktivne sile dela ampak zgolj s podaljševanjem trajanja procesa, z ,,enostavno" reprodukcijo na eni in produkcijo absolutne presežne vrednosti na drugi strani. ,,Normalno" funkcioniranje reprodukcijskega procesa poteka ob zniževanju mezd pod vrednost delovne sile, s stopnje-vanjem eksploatacije detavskega razreda in delovnih Ijudi na način, ki ne povečuje produktivne sile de/a.Ta način produkcije ima svoje meje, ki se začenjajo tam, kjer se končuje zmožnost njegove repro-dukcije, kjer se začenja sodobna ekonomska kriza v Jugoslaviji.
I.  ZGODOVINSKA  VLOGA BIROKRACIJE V DRUŽBI PRE-HODNEGAOBDOBJA
V  pogojih popolnoma neorganiziranega, pretežno agrarnega in nerazvitega (y smislu razvitosti blagovne produkcije) gospodarstva, kakršno je bilo jugoslovansko po NOB in v začetku socialistične revolucije, je vodilno vlogo v reprodukcijskem procesu prevzela birokracija s svojim močnim, centraliziranim aparatom. Pravzaprav je produkcijski proces šele nastajal.
Zgodovinska vloga birokracije je bila v tem obdobju, ki je trajal nekako 20 let, prav v tem, da je vzpostavila produkcijski in repro-dukcijski proces, katerega sestavni del je sicer bila njena domina-cija; dominacija birokracije kot način produkcije. Hkrati pa je njena vloga odsamega začetka globoko protisjovna: Na eni strani je birokracija morala, če je hotela izgraditi materialne temelje na-daljnjega gospodarskega razvoja in s tem temelje svoje lastne dominacije, pospeševati blagovno produkcijo, produkcijo presežne vrednosti in s tem anarhično delovanje zakona vrednosti. Z delova-njem zakona vrednosti se je vse bolj uveljavljala družbena delitev dela s posredovanjem menjave, ki je abstrahirala konkretne lastno-sti posameznih produktov in posamičnih, konkretnih oblik deta, in ki je priznala produkte le kot vrednosti, kot ekvivalente, ki so se izenačevali kot produkti splošnega, abstraktnega dela. To pospeše-vanje blagovne produkcije se konkretno izraža v celotnem procesu ,,prvotne akumulacije" kapitala v Jugoslaviji, v procesu razbijanja drobnoblagovne produkcije in naturalnega gospodarstva, razlašča-nju in proletarizaciji, koncentraciji produkcijskih sil in sredstev, nastajanju trga .. .
Njeni uspehi so bili fascinantni in zgolj zaradi pomanjkanja prostora tu ne bomo navajali vseh podatkov o letnih stopnjah rasti v omenjenem obdobju.
Na drugi strani pa je birokracija morala, istočasno in hkrati, ko je pospeševala blagovno produkcijo, posegati v delovanje zakona vrednosti z administrativnimi ukrepi in prerazpodelitvami ustvarje-ne presežne vrednosti. To je morala delati zaradi tega, da je svojo dominacijo obvarovala pred samoniklo družbeno delitvijo dela, ki jo oblikuje zakon vrednosti, in ker je na drugi strani, prav z zavest-nimi poseganji v funkcioniranje blagovne produkcije, blažila proti-slovja svoje razrednedominacije v neprestanem boju s komunisti-čnimi silami.
Birokracija je torej, če je hotela razvijati in pospeševati produk-tivno silo dela, morala pospeševati blagovno produkcijo; s tem pa je ustvarjala tudi predpostavke lastne ukinitve! Njen obstoj in njena dominacija nad produkcijskim procesom sta polagoma postala pre-preka razvoju produktivnih sil dela, In onemogočala razvijanje vseh produktivnih potenc blagovne produkcije, ki v Jugoslaviji še zdaleč niso ,,optimalno (s stališča blagovne produkcije)   izkoriščene".
Zgodovinska vloga birokracije je torej prav v tem, da je v pogojih nerazvite blagovne produkcije nastopila kot najnaprednejša frakcija kapitala, (in sedaj temeljna ugotovitev),s komunističnimisilamina čelu, ki so v koaliciji z njo in na čelu te koalicije, ,,gonile stvar naprej"! Ta koalicija ni bila revolucionarna le zaradi relativne šibkosti proletariata, pač pa tudi in predvsem zaradi tega, ker je delavsko gibanje s svojo komunistično perspektivo, ne le sprejelo najnaprednejšo vlogo birokracije, pač pa tudi stopilo korak naprej. Ta korak naprej se je v jugoslovanski zgodovini razrednih bojev manifestiral, in se manifestira, v uveljavljanju procesa delavskega samoupravljanja s pespektivo komunizma. Birokracija je od samega začetka vodila boj tudi proti proletariatu, hkrati pa je s pospeše-vanjem blagovne produkcije in z njenim ponovnim administra-tivnim ukinjanjem vodila boj tudi proti novim frakcijam kapitala, ki so zlagoma zgodovinsko omogočale razvijanje vseh produktivnih potenc blagovne produkcije.
Zgodovinska izpraznitev dometa dominacije birokracije nad celotnim produkcijskim procesom, izpraznitev produkcijskega načina samega, se je naznanita sorazmerno zgodaj v najbolj razviti obliki razrednega boja - v politiki. Sprejem Ustave 1963 in IV. plenum CK ZKJ, kjer je bil odstavljen Rankovič, sta politična izraza gospodarske krize 1964—1965. Obdobje prehajanja iz enega načina produkcije v katerem je dominirala birokracija, v drugega, kjer se na čelo prebija druga, naprednejša frakcija, s komunisti-čnimi silami na čelu, se kaže tudi v Ustavi 1974 in sprejetju Zakona o združenem delu, ki sta birokraciji, vsaj formalno, zadala enega odločilnih udarcev. Kljub temu proces ni potekal tako linear-no, kakor ga prikazujemo tu, kjer moramo metodo raziskovanja podvreči metodi prikazovanja temeljnih ugotovitev v obliki površnega članka, kakršen je.ta. Kar želimo s tem pokazati je le, da je ekonomska kriza v katero vstopamo, najbolj zgoščena in najbolj protislovna manifestacija spreminjanja tehničnih in družbenih pogojev delovnega procesa, v katerem je birokracija izpraznila vse svoje potence. Z drugimi besedami: zmanjševanje produktivne sile
dela, reprodukcija produkcijskega procesa v ,,enostavni obliki", produkcija absolutne presežne vrednosti, razvrednotenje kapitala — to je najbolj očitna manifestacija zgodovinske izpetosti produkcij-skega načina, ki mu dominira birokracija. Vsako podaljševanje njene dominacije, blokira razvoj blagovne produkcije in prihaja z njim v protislovje, ki pa se mora, in v krizi se, nasilno izravnati. Se posebej zaradi tega, ker birbkracija skuša rešiti svoje pozicije na način, katerega historično-materialistična analiza je nazorno pokazana v člankih ,,Za komunistično perspektivo razvoja", v prejšnjih in tej številki časopisa Tribuna. To je, kakor je ugotovlje-no v člankih, le podaljševanje agonije, saj birokracija odgovarja na krizo s še bolj protislovnimi ukrepi, ki dokončno potrjujejo zgodo-vinskost tega načina produkcije.
Popolno prilaščanje producirane presežne vrednosti,1 ukrepi kreditno monetarne politike, ukrepi s področja cen in vse ostalo, kar poskuša birokracija, razgalja specifičen, mistificiran in prikrit razredni odnos med KAPITALOM in DELOM, ki je sicer v procesu ukinjanja. Toda ukinjanja tega specifičnega načina dominacije KAPITALA nad DELOM, ne pa ukinjanja razrednih nasprotij v družbi prehodnega obdobja sploh. Res pa je, da za ta, zgodovinsko iztekajoči se odnos dominacije, v vsem veljajo Kardeljeve besede, ko pravi: ,,Antagonistični razredni odnos bi se v naših razmerah mogel ohraniti, oziroma bi mogel nastati takrat, ko bi se ves dohodek ali del dohodka avtomatično in popolnoma ločil od delavskega razreda, to je, ko bi se razglašal formalno za družbena sredstva, dejansko pa bi ga dajali v upravljanje nekomu drugemu mimo delavskega razreda, to je državi ali tehnokraciji. Tak ,,druž-beni kapital" bi sepojavljal kot samostojna sila nasproti delavcem v združenem delu. To je po mojem mnenju v bistvu kapital odnos, iz katerega se more roditi tudi nova oblika eksploatacije."2
Ta odnos moramo razbiti prav s tem, da razbijemo razreden odnos med KAPITALOM in DELOM. Toda, kako se udejanjanje te perspektive kaže v srednjeročnem planu razvoja in kakšne so naloge komunističnih sil v pogojih, ko birokracija zapušča prizo-rišče?
II. ZA KOMUNISTIČNO PERSPEKTIVO RAZVOJA
Ugotovili smo, da je nastajajoča kriza izraz propadanja enega in povzdigovanja drugega načina produkcije. Preden se lotimo zgodo-vinskega dometa novega načina produkcije povejmo, da bodo morale komunistične sile posvetiti pozornost tudi ,,odhajajočemu" načinu produkcije, ,,skrajšati njegove muke", ker le-ta ne bo odšel prostovoljno in ker negacija negacije implicira revolucionarno prakso. Vendar pa mora bistvena pozornost revolucionarnih sjl v družbi prehodnega obdobja veljati glavnemu zavezniku in glavnemu sovražniku komunistične perspektive -TEHNOKRACIJI.
Tehnokracija je frakcija KAPITALA, ki nastaja in W\ zlagoma okupira vse najpomembnejše programe razvoja, od srednjeročnih do tistih do leta 2000. Zunanji izraz te okupacije je razvijanje vseh produktivnih potenc blagovne produkcije, ]e sproščanje in formi-ranje take družbene delitve dela, ki jo regulira zakon vrednosti. Domet tega načina produkcije, njegova meja, je on sam. Če smo uvodoma zapisali, da gre tej frakciji — tehnokraciji, in kakor bomo videli pozneje tudi komunističnim silam, za razvijanje vseh produk-tivnih potenc blagovne produkcije, potem ne trdimo, da je razvita blagovna produkcija cilj, katerega doseganje je kar vsa zgodovina sama. Ne. Gre nam le za razvijanje vseh potenc in s tem lastnega propada tega posebnega načina produkcije. In blagovna produkcija je poseben način produkcije, v kateri dobi prcxiuciran produkt obliko vrednosti. Vendar vrednost ni lastnost produkta dela sploh, ampak je določena družbena oblika ali družbena funkcija, vezni člen med izoliranimi proizvajalci blag — je posrednik ali nosilec proizvodnega odnosa med njimi. ,,Z drugimi besedami, samo preko ,,vrednosti" blaga lahko delovanje/ produciranje posamičnih neodvisnih producentov privede do proizvodne enotnosti, ki se imenuje narodno gospodarstvo, do vzajemne povezanosti in pogoje-nosti dela posamičnih članov družbe."3
Proizvodna enotnost, vzajemna povezanost in pogojenost dela posamičnih članov družbe, jugoslovanske družbe, enakomema delitev dela, ta pogoj blagovne produkcije — ni dosežen. Sklice-vanje na nujnost gospodarskega sodelovanja in enotnosti jugoslo-vanskega tržišča, ki da ni uveljavljen, dokazuje zgodovinsko nezmožnost produkcijskega načina v katerem dominira birokracija. Tehnokracija s svojo maksimo — prosto pot zakonu vrednosti — ponuja recept za ,,revitalizacijo in stabilizacijo gospodarstva". Seveda zopet ne v tako enoznačnem smislu, kajti ob tem je zgraje-na cela vrsta mehanizmov ,,družbene kontrole", ki pa so zopet protislovni, kar še posebej velja za ukrepe na podlagi načel ,,soli-darnosti in vzajemnosti", ki blažita te posledice, ne posegata pa v vzroke in odpravljanje vzrokov razrednih protislovij in s tem botru-jeta njihovemu reproduciranju. Vendar pa tehnokracija ,,uspešno" napreduje ne le s prebojem na področju koncipiranja srednjeroč-nega razvoja, ne le teoretsko, konceptualno, ampak tudi dejansko. Področja zdravstva (participacija), vzgoje in izobraževanja (prehod na usmerjeno izobraževanje), stanovanjske gradnje (nova zakono-daja z ekonomskimi stanarinami in gradnjo skladno z ,,možnost-mi"), reorganizacija na področju znanosti in znanstveno-raziskoval-nega dela, itd. najavlja zgodovinski vzpon tehnokracije. Skupaj s temeljnim prebojem na področju razvoja produktivne sile dela, ti mehanizmi in ukrepi vodijo do ,,revolucioniranja vrednosti", uveljavljanje procesa produkcije relativne presežne vrednosti ali povedano drugače — omogočajo razvoj vseh produktivnih potenc blagovne produkcije.4
Do tod seže produkcijski način, katerega dominantni pol proti-slovja je tehnokracija. Ona to zmore in bo zmogla!
Toda, kako koncipirati komunistično perspektivo?
Del te koncepcije zaobsega pozicije nastopajoče tehnokracije. Vendar to ni dovolj, kajti ostajati pri tem pomeni zgolj izražati najnaprednejše buržoazno stališče in dejansko prepustiti vodilno funkcijo tehnokraciji.
,,Komunisti so torej praktično najodločnejši del delavskih strank v vseh deželah, del, ki žene vedno dalje; njihova teoretska prednost pred ostalo množico proletariata je vpogled v pogoje, tok in splošne rezultate proletarskega gibanja."5
Tako pravi Marx, in prav v tem ,,vedno dalje" je proicirana komunistična perspektiva, ki v Jugoslaviji, v specifičnih oblikah razrednega boja, pomeni neizprosen spoprijem s tehnokratskimi koncepcijami razvoja, ki so zaobsežene tudi v tako protislovnem dokumentu kot je družbeni plan razvoja SR Slovenije 1981—1985. To pomeni storiti korak naprej. To pomeni razgaljati vsa razredna protislovja, ki bodo še naprej določala tudi srednjeročni razvoj, to pomeni koncipirati ukinjanje teh protislovij. Vsako povzdigovanje obstoječih planov razvoja v nadrazrednost ali neprotislovnost je ravno obratno, v osnovi reakcionarno početje. Vprašanje slej ko prej ostaja! Postavlja se kot vprašanje proletarskega razrednega boja in proletarske revolucije danes, v Sloveniji in Jugoslaviji 1981 in naprej. Vendar pa, kakor kaže, na to vprašanje ni moč odgovoriti znotraj načrta srednjeročne usmeritve ali razvoja Slovenije do leta 2000. Pa vendar ne zaradi tega, ker bi bil za to potreben kakšen poseben ,,dokument". Pač pa zato, ker je v teh načrtih razprava speljana v vprašanja ,,ekonomske racionalnosti" in ne vprašanja proletarske revolucije. Slednja bomo skušali zastaviti v našem nadaljnjem spoprijemanju z družbenim planom SR Slovenije 1981-1985!
Živela proletarska revolucija!
Igor Bavčar
OPOMBE:
1. Jasno nam mora biti, da vsekakor ne gre za toliko opevani odnos 70 — 30, kar zadeva razpolaganje s presežno vrednostjo namreč. S 30 % naj bi razpolagali delavci? Tabela, ki smo jo objavili v prejšnji številki Tribune dokazuje, da je ta odstotek variiral v zadnjih letih nekako takole:
1976
1977 -13
1978 3,5
1979      1980 3             21
V letu 1977 so delavci potemtakem ,,razpolagali"(? ) kar z —13% ustvarjene presežne vrednosti. Jasno je, da so jim bila odtujena tudi sredstva za amortizacijo! Sicer pa se navkljub odstot-kom zastavlja vprašanje po konstelaciji sil znotraj delovnih organi-zacij, po dominantnem polu teh sil, ki je prav gotovo na strani poslovodnih struktur. V splošnem.
2.  Edvard Kardelj, Svobodno združeno delo, DZS, 1978, str. 52;
3.  Isaak lljič Rubin, Ogledi o Marxovoj teoriji vrijednosti, Stvar-nost, Zagreb, 1978, str. 84;
4.  Za razumevanje teh potenc deloma lahko služi naša splošna, abstraktna in v idealni obliki analizirana produkcija relativne presežne vrednosti, ki smo jo publicirali v prejšnji številki Tri-bune.
5.  Karl  Marx, Manifest komunistične stranke,  II. Proletarci in komunisti, MEID - II, CZ, 1976, str. 603;
ZA KOMUNISTIČNO KONCEPCIJO RAZVOJA III
Orisali smo nastanek kredita. Sedaj si lahko pobliže ogledamo kako si je birokracija prisvojila ta obrestonosni kapital in kako ga je obenem tudi modificirala za svoje potrebe. Videli smo že, da birokracija iz različnih razlogov monopolizira skoraj celotno presežno vrednost sproducirano v materialni produkciji. Prav tako vemo, da se ta masa presežne vrednosti ne vrača v materialno produkcijo (oz. se lahko samo v obliki obrestonosnega kapitala) zato seveda ne zadovoljuje življenjskega nagona birokracije po akumulaciji. Vampirsko dušo kapitala drži pri življenju samo čimvečje izsesavanje živega dela, zato se birokracija kot inkarnacija* tega življenjskega nagona ne ustavlja pred nikakršnimi preprekami. Ta življenjski nagon mora na vsak način zadovoljiti. Za oživitev tega nagona uporablja primarno emisijo denarja, ki jo plasira v obliki obrestonosnega kapitala. Naš bančni sistem je v zadnjih letih: „.. .z metodani dogovorjene preobrazbe in multiplikacije sredstev — v resnici z prerazporeditvijo, in to s prisilno prerazporeditvijo — ustvaril skoraj 50 % vseh sredstev za investiranje. S tem pa se je začel pri nas neustavljivi inflacijski proces prisilne prerazporeditve. Vse drugo je le dopolnitev te inflacijske vzpodbude. Vsa ta iz nič ustvarjena sredstva, ki so nastala brez vsakršne materialne podlage so bila distribuirana v gospodarski mehanizem kot strup, kot kapital brez pokritja."1
Postavlja se vprašanje kakšne so karakteristike te primarne emisije denarja, kako fungira v celotnem produkcijskem procesu kapitala? Da je to denar, tj. cirkulacijsko sredstvo, je jasno samo po sebi. Nikakor pa ni jasno kako to, da dobi ta primarna emisija denarja kapital obliko/ da je torej že na samem začetku kapital/, da je realizirana vrednost kljub temu, da ni rezultat produkcije presežne vrednosti.
Če primarna emisija fungira v produkcijskem procesu v obliki obrestonosnega kapitala, potem mora nujno zadobiti kapitalsko obliko. In če je obrestonosni kapital kapital na drugo potenco /kot denar, ki se oplaja in se kaže vformuli D— D7 potem je ,,emisijski kapital", kapital na tretjo potenco. To je kapital, ki je dobil svojo vrednost z samim aktom svojega nastanka. Če se pri obrestonosnem kapitalu še kaže časovno posredovanje (D—D'),pa pri ,,emisijskem kapitalu tudi to časovno posredovanje izgine. Oploditev kapital doseže tu svojo idealno obliko, razvije se do svoje absolutne oblike — vrednost, ki se oplaja sama iz sebe. V tej svoji absolutni obliki pa se seveda kaže tudi notranja narava blagovne produkcije v vsej svoji norosti.
,,EMISIJSKI KAPITAL"
Pri primami emisiji denarja se nikakor ne moremo zadovoljiti s splošnimi frazami /ki jih plasirajo apologetski lizuni birokracije/, da je le-ta škodljiva /ker povzroča inflacijo/ in da jo je treba odpraviti, ker nima kritja /kar pa ni res/ v produkciji. Gre nam za to, da pokažemo kako ta denar funkcionira v obliki kapitala, torej kot sredstvo za izsesavanje presežne vrednosti. In v blagovni produkciji se vse vrti okoli neplačanega dela, plačanemu delu se ne da poveljevati.
Torej končno, kako to, da emisijski kapital fungira kot vrednost, pa kljub temu ni rezultat realizacije vrednosti kot zaključne faze celotnega produkcijskecai procesa.
Oglejmo si še enkrat cirkulacijski proces, ker je očitno, da mora birokracija na nek način iniciirati ,,emisijski kapital" prek cirkulacijskega procesa v produkcijski proces. ,,Samo v povezavi z celotnim potekom, v momentu, ko se izhodišče hkrati pojavi tudi kot točka vrnitve v D-D' ali B-B', nastopa kapital v procesu cirkucije kot kapital /metem ko v procesu produkcije nastopa kot kapital zaradi tega, ker podreja delavca kapitalistu in ker producira presežno vrednost/. V tem momentu vrnitve pa posredovanje izgine. Tu je le D' ali D + AD /vseeno, ali eksistira vrednostna vsota, povečana, povečana za AD, v obliki denarja ali blaga ali produkcijskih elementov/ denarna vsota enaka prvotno založeni vsoti, plus določen prebitek nad to vsoto, tj. plus realizirana presežna vrednost. In prav v tej točki, ko se vrne, eksistira kapital kot realiziran kapital, kot povečana vrednost, v tej obliki — kolikor se fiksira kot točka mirovanja, imaginarno ali stvarno — kapital nikoli ne vstopa v cirkulacijo kot rezultat celotnega procesa. Brž ko se spet izda, se nikoli ne odsvoji tretji osebi kot kapital, temveč se ji proda kot enostavno blago ali se ji da kot enostaven denar za blago. V svojem procesu cirkulacije nikoli ne nastopa kot kapital ali denar, in to je tudi njegov edini obstoj za druge. Blago in denar sta tu kapital samo, ne kolikor se blago spremeni v denar in denar v blago, ne v svojih stvarnih odnosih do kupca ali prodajalca, marveč zgolj v svojih idealnih odnosih, bodisi do kapitalista samega /gledano subjektivno/, bodisi kot momenta procesa reprodukcije /gledano objektivno/. Kot kapital eksistira kapital v stvamem gibanju, ne v procesu cirkulacije, temveč samo v procesu produkcije, v procesu izkoriščanja delovne sile."2
Točka vrnitve celotnega življenjskega procesa kapitala (D-BD') se, kot smo videli prej, v cirkulaciji stvarno fiksira v denarju kot kapitalu - v obliki obrestonosnega kapitala. Ta točka pa mora seveda tudi biti točka na kateri začenja svojo življenjsko pot ,,emisijski kapital".
Kako to ,,tehnično" poteka? ,,Emisijski kapital" se v obliki obrestonosnega kapitala emitira skozi bančni mehanizem. Tudi med posameznimi bankami se giblje v obrestonosni obliki in nazadnje po mnogih posredovanjih obstane na koncu bančne verige. Tu je na razpolago poslovodnim strukturam. Le-te ga. uporabijo v funkciji plačilnega sredstva. Če samostojno gledamo to fazo ta ,,emisijski kapital" funcionira enostavno kot denar, kot plačilno sredstvo za nakup produkcijskih sredstev in življenjskih sredstev za delavce. Vidimo, da je začel ,,emisijski kapital" stvarno funkcionirati kot kapital čeprav vemo, da ni ničesar predstavljai. Potemtakem se je moralo nekaj bistvenega spremeniti v cirkulaciji in produkciji.
/Pri vsem tenv vseskozi predpostavljamo, da se tu primarna emisija uporabi kot kapital. Kajti na podlagi blagovne produkcije je popolnoma od uporabe denarja odvisno, ali se izda kot denar ali pa se založi kot kapital. Npr. če se primarna emisija izda za nakup lepih lestencev, ki se bleščijo v Kulturnem domu Ivana Cankarja, potem primarna emisija funkcionira enostavno kot denar namenjen za individualno konsumpcijo. Nasprotno pa, če se založi za produkcijske pogoje — za produkcijska sredstva in za življenjska sredstva delavcev — za izgradnjo KDIC, potem primarna emisija fungira kot kapital./
Da bi te spremembe razjasnili, moramo opazovati ,,emisijski kapital" v svoji neposredno predpostavljeni obliki tj. kot denar oz. kot cirkulacijsko sredstvo. S tem pa pridemo do vprašanja ko/ičine cirkulacijskega sredstva, ki pa postane sedaj bistveno /glede na to, da ,,emisijski kapital" predpostavlja z svojim obstojem povečano količino denarja v cirkulaciji/. ,,Ko je /po eni strani/ dana vrednost cirkulacijskega sredstva in po drugi strani cene in masa transakcij /prav tako hitrost cirkulacije/, potem lahko seveda cirkulira samo določena količina denarja. Ko so dane cene in masa transakcij ter hitrost cirkulacije, je ta količina odvisna izključno od vrednosti denarja.
Ko je dana ta vrednost in hitrost cirkulacije, potem je količina denarja odvisna izključno od cen in mase transakcij. Količina je tako določena."3 - ' Očitno je, da se mora ta nova količina denarja ob danih pogojih prisilno tjščati v cirkulaciji, ker jo bi sicer le-ta izvrgla. ,,Glede na to, da je masa cirkulacijskega sredstva neke vrednosti določena z cenami, iz tega samo po sebi sledi, da če bi se v cirkulacijo umetno vrgla večja količina denarja kot pa jo cirkulacija sama terja in ko ta količina ne bi mogla odteči iz cirkulacije., da bi bil denar razvrednoten; ne zato ker količina denarja določa cene, ampak zato ker cene določajo količino denarja in lahko torej samo določena količina denarja ostane v cirkulaciji ob določeni vrednosti."4 V določenem obdobju mora na vsak način torej priti do spremembe cen navzgor, (pozneje bomo videli zakaj) če ta presežna količina denarja ne odteče iz cirkulacije. Na kratki rok pa je možno, da cene ostanejo nespremenjene ob zmanjšani vrednosti denarja.
Lahko bi npr. ob danih pogojih cene takoj na splošno narasle, kar bi zahtevalo novo količino denarja. Toda tedaj bi bila lumparija birokracije brez smisla, ker ne bi prišlo do nikakršne spremembe. Samo razmerje /glede na vrednost denarja se nikakor ne spremeni, če ga količinsko enkrat izrazimo kot 1:2, drugič pa kot 5:10. Vsa ta umetnija zahteva dvoje: prvič, da cene ostanejo vsaj začasno nespremenjene in; drugič, da vrednost denarja pade. Samo tako se da plasirati ,,emisijski kapital" kot kapital. Pri tem pa je treba omeniti še nek pogoj, ki že na samem začetku omogoča birokraciji, da formira ,,emisijski kapital". Izhaja iz narave papirnatega denarja. ,,Če, torej, ni nobene odprtine skozi katero lahko cirkulacija izvrže presežno količino, če cirkulacijsko sredstvo ne more svoje oblike cirkulacijskega sredstva pretvoriti v obliko vrednosti same za sebe — tedaj mora vrednost cirkulacijskega sredstva pasti. Toda, to se lahko dogodi.. ., če je cirkulacijsko sredstvo samo znak, če samo ne poseduje realne vrednosti, ki odgovarja njegovi nominalni vrednosti, če torej ne more preiti izoblikecirkulacijskega sredstva v obliko blaga na splošno in rešiti svojega žiga; če je prikovano za svoje eksistenco kot moneta."5
Sedaj preidimo iz cirkulacijskega v produkcijski proces. Kakšne posledice pušča iniciiranje ,,emisijskega kapitala" po tej plati? Kako to vpliva na tiste kapitaie, ki so si svojo vrednost prislužili v potu svojega obraza. V fazi tvorbe vrednosti, v delovnem procesu se še ničesar ne spremeni /tukaj iahko.za naš namen abstrahiramo, da se v stvarnosti nahajajo posamezni kapitali v svojih različnih življenjskih stadijih. Predpostavljamo sj lahko vse kapitale kot enega samega, ki prehaja skozi različne stadije/. Ko pa je enkrat vrednost strnjena v produktu /založena vrednost in presežna vrednost/ mora le-ta opraviti metamorfozo — postati mora blago. Svojo uporabno vrednost mora zoperstaviti menjalni vrednosti, inkarnaciji družbenega dela. To pa je tudi zaključna točka celotnega kroženja in sproducirana vrednost se realizira v denarni obliki. Posamezni prvotno založeni kapitali/ če sedaj gledamo celoten kapital v njegovih alikvotnih delih/ za produkcijo presežne vrednosti, ne realizirajo svojo predpostavljeno vrednost, ampak je ta nujno manjša, ker je padla vrednost denarja. V tem procesu dobiva ,,emisijski kapital" svojo stvarno vrednost, svojo življenjsko silo namreč izsesava prav iz dejstva, da pravi kapital ne reaiizira v cirkulaciji svoji velikosti adekvatno vrednost. ,,Emisijski kapital" si torej prilasti                              svoji velikosti adekvaten kvantum
stvarno producirane presežne vrednosti. In kot tak stvarno funkcionira kot kapital. /Tukaj se dobro vidi, da je za take ,,operacije" predpogoj, da ostanejo v tistem času cene nespremenjene in da vrednost denarja pade. Če bi istočasno cene porasle, se ob danih pogojih ne bi ničesar spremenilo. Ker bi poraslim cenam odgovarjala dodatna količina denarja, denar s tem seveda ne bi bil razvrednoten. Tako pa tudi ne bi bilo prostora za formiranje ,,emisijskega kapitala". Zato so napačna mnenja, da ,,emisijski kapital povzroča inflacijo. Direktno jo nikakor ne more./ Prj tem pa pride do bistvenih sprememb v reprodukcijskem procesu.
,,Pri reprodukciji, prav tako kot tudi pri akumulaciji kapitala, ne gre samo za to, da se ista masa uporabnih vrednosti iz katerih se sestoji kapital nadoknadi v prejšnjem ali razširjenem obsegu /pri akumulaciji/, ampak zato,                       da se nadoknadi vrednost
založenega kapitala z običajno profitno stopnjo."6 Posamezni kapitali ne producirajo več iste mase presežne vrednosti, ampak manjše. Obseg kapitalov /prvotni in ,,emisijski"/, ki fungirajo v produkcijskem procesu se sicer poveča, toda vsak alikvoten del producira manjšo maso presežne vrednosti. Drugače rečeno, to je proces hiperprodukcije kapitala, ki pomeni seveda hiperprodukcijo
produkcijskih sredstev, ki lahko ob normalni profitni mei funkcionirajo kot kapital. To pa povzroča v reprodukcijsker procesu zastoje in motnje. Zelo otipljivo se je pokazalo, da je b ,,emisijski kapital" že na začetku odvečen kapital /tj. kapital, I ob danih pogojih ne more producirati ,,normalno" maso presečn vrednosti/ in ki je potisnjen v produkcijski proces povzročil zadnji instanci hiperprodukcijokapitala.
Kako  pa  se  kaže hiperprodukcija  kapitala v cirkulacijsker procesu?  Nedvomno se ta proces pojavlja v cirkulaciji kot zastoj metamorfozi blaga. Presnavljanje iz uporabne vrednosti v menjaln vrednost in obratno, začenja zastajati. Kar pa ima spet direktei vpliv v negativnem smislu na produkcijski proces. Proces tvor vrednosti:"   . . .se pojavlja zaradi tega pogojeno /vrednost pa kapital samo kot vrednost, ki se ovekovečuje in pomnožuje/: 1 kvalitativno, zato ker kapital ne more obnoviti fazo produkcije, da bi šel skozi faze cirkulacije;2/ kvantitativno, zato ker je masa vrednosti, ki kapital vzpostavlja odvisna od števila njegovih obratov v danem obdobju; 3/ zato ker se cirkulacijski čas v obeh primerih pojavlja   kot  omejitveno   načelo,  meja  produkcijskega  časa in obrnjeno."7
Produktivnost delazačenja s tem padati, oziroma podaljšuje se delovni čas potreben za produkcijo posameznega blaga. Zakon vrednost obvladuje gibanje cen tako, da če pada delovni čas potreben za produkcijo posameznega blaga, potem padajo tudi cene, in obratno. Zato vidimo, da mora po določenem obdobju nujno priti do porasta cen. Ni sile s katero bi lahko birokracija ustavila ta dvig. Todoločenoobdobje pa je takrat, ko se v ceni ne realizira več nikakršna presežna vrednost — produkcijski proces se ustavi. Birokracija prihaja v vedno bolj protisloven položaj, ker mora vsaj začasno blokirati cene, da sploh lahko plasira ,,emisi)ski kapital". Na koncu vendarte zakon vrednosti uveljavi svojo moč. Pride do močnega padca industrijske rasti ob splošnem skakanju cen. ,,Če se cena surovine dvigne, jo je morda nemogoče popolnoma nadomestiti iz vrednosti blaga po odbitku mezde. Močna nihanja cen povzročajo zato prekinitve, velike kolizije in celo katastrofe v procesu reprodukcije."8
Z inflacijo kot rušilno posledico ,,emisijskega kapitala" sm izčrpali vse ,,razsežnosti" tega čudežnega šredstva, ki gauporabl birokracija. Sicer.pa nasploh nikakor ne smemo gledati na to k na nekakšno visoko umetnost birokracije. Vse skupaj ni ni drugega kot do ogromnih razmer privedeno ponare/an/e denar^ /kar pa ni nič novega y zgodovini držav/. Prav izredno rušil učinki ,,emisijskega kapitala" postavljajo materialne temelje, bodo zrušili birokracijo.
/se nadaljuje/
Bojan Korsil
OPOMBE:
1.  Ivo    Perišin:     ,,Stabilizacija    pomeni    usposabljanje    samoupravr mehanizma brez skrbnikov", Komunist, 6. II. 1981
2.  K. Marx: Kapitat III, str. 385
3.  K. Marx: Osnove kritike politične ekonomije, MEO 20. zvezek, str.
4.  Isto, str. 161
5.  Isto, str. 161
6.  K. Marx: Teorije o presežni vrednosti, Prosveta, Bg. 1978,str. 395
7.  K. Marx: Osnove kritike politične ekonomije, str. 22
8.  K. Marx: Kapital III., str. 134
KAJ HOČEJO ŠTUDENTI FSPN?
Članek z isto vsebino (istega avtorja) je izšel kot ,,pod-uvodnik" februarske številke glasila 00 ZSMS FSPN - Razmerja. Zakaj je potrebno tekst, ki ni bistveno spremenjen, objaviti v Tribuni? Razlog je preprost. Gre za seznanjanje štrše javnosti (posebno hudentov) o študentskih bojih na FSPN za bolj dostojen študijski proces današnjega študenta. Objava je nujna tudi zaradi dezinfor-macij, ki se spletajo okoli dogajanja na FSPN.
Z ozirom na ,fvznemirljiv" naslov so nujna nekatera uvodna pojasnila.
•tudentje FSPN ne nameravamo postavljati nobenih barikad, jemati ,,orožja v roke", demonstrirati, se igrati ,,revolucije"..., marveč želimo samoupravno prerasti obstoječi študijski proces. Ne odstopamo od že doseženega v revoluciji našega delavskega razreda. Mislimo, da imamo samoupravne mehanizme za razreševanje tega, kar hočemo spreminjati, in mimo njih ne nameravamo. Kardelj bi rekel, da ne gre za boj proti ,,pravilom igre", nasprotno, gre prav za pravila igre, še več, za njihovo razvijanje, seveda v smeri odmiranja njihove razrednosti. Borimo se za samoupravno razreševanje pro-blemov na naši fakulteti. Pri tem samoupravljanje ne pojmujemo kot darilo dedka Mraza, marveč kot zgodovinski proces samo-osvobajanja, ki ga moramo izboriti sami. Glede na to, da obstoje resne težnje, da bi se, iz različnih položajev in z različnimi metodami, spodkopala legitimnost študentskih interesov (v glavnem teh, ki so organizirani v ZSMS na FSPN), jetrebanujno izraziti temeljna stališča današnje generacije študentov na FSPN, z namenom, da se razpršijo vsaj nekatere meglice okrog tega, kaj se fogaja.
Zakaj in kaj spreminjati?
Odgovor na vprašanje lahko nudi le proces boja za spreminjanje Dbstoječega, torej spreminjanje samo. To ne pomeni, da študentje (posebno tisti, ki so organizirani v ZSMS) niso dosegli večjih uspehov na področju analize obstoječega stanja. Nasprotno, na lanski konferenci 00 ZSMS so podprli analizo in stališča bnevzdržnosti obstoječega. Borimo se torej z legitimnimi sredstvi a legitimnem terenu.
Neizdiferencirane, bolj ali manj uokvirjene ideje o spreminjanju tudijskega procesa so prisotne na FSPN že dolga leta (ne le med Itudenti L Največji problem s študijskega stališča je vsekakor problem kontinuitete. Študijski proces nasploh, na FSPN pa še posebej, je poenostavljeno rečeno takšen, da skozi njega tečejo tokovi generacij brez večjih možnosti, da bi se lahko izkustva predhodne generacije prenašala na<-prihajajočo, kar pa ne velja za druge udeležence študijskega procesa. Tako imamo razmerje sil: jitudentje  -   ki   nenehno pritekajo  in odtekajo skozi študijski
•ces; ostali udeleženci — ki so institucionalizirani in ostajajo v
nem monolitni {seveda glede na študente). V takšni situaciji študentje okradeni kontinuitete, zgodovine, celote. (Krivde za
ne pripisujemo nobenemu posamezniku. Tudi ne nameravamo
irejati lova na čarovniče, kot bi nekateri posamezniki radi prika-
li naše delo).
Današnja generacija Studentov na FSPN je eden od akterjev kristalizacije nasprotij na fakulteti.  Nikakor ne mislimo, da je situacija na fakulteti ločena od širših gibanj, niti da so pomanjklji vosti študijskega procesa izraz neke ,,obsijane" glave. Prav to, da so hotenja Studentov FSPN le majhen del širših gibanj, razprši nizek udarec   nekaterih   ,,globokomislečih",   ki   bi   hoteli  objektivna gibanja potrebe študentov po spreminjanju, nujnost spreminjanja obstoječega študijskega procesa prikazati kot želodčni produkt posameznikov. (Seveda to počno v lastnem interesu).
Naša fakulteta, FSPN, je naša praksa. Tu in zdaj\e treba spremi-njati, ne pa izven; ni se treba »pripravljati" za neko zunanjo, umazano prakso. To, da je FSPN kraj naše prakse, da je študijski proces naše temeljno produkcijsko razmerje (kakorkoli ,,visoko" je že v ,,nadgradnji nadgradnje"), ki je seveda s številnimi posredo-vanji vzročno-posledično vezano na ,,bazo"2 je najenostavnejša in zato najtežja ugotovitev. Takšno pojmovanje prakse je treba šele izbojevati praktično udejaniti. Študijski proces je determinanta našega dela, je delo samo. Če samoupravni organi, DPO, delegatska razmerja ..,. ne funkcionirajo tako kot ,,naj bi", je treba vzroke iskati v študijskem Drocesu in ne obratno, kot se je to do sedaj pogosto delalo. Cedelegatski sistem ne funkcionira, če . .., potem je vzroke treba iskati v razmerjih med Ijudmi, ne pa v sistemu kot v prazni formi. Temeljno razmerje med Ijudmi na FSPN je študijski proces, ki je celota iz mnogih delov, ti pa vsak zase spet celota. Treba je spremeniti celoto kar seveda ne gre brez spreminjanja njenih delov (kakorkoli že se nekateri nosilci le-teh ,,delajo Fran-coze" in hočejo prvo brez drugega).
Menimo, da nima smisla iskati grešnih koz[ov, ki bi jih bilo dovolj postaviti pred puške in tako rešiti stvar. Študijski proces je konkretno zgodovinsko nastalo pretakanje vzrokov in posledic, celota, ki je nastala kot rezultat mnogih, pogosto nasprotnih intere-sov, je totaliteta, ki se v končni konsekvenci izkaže kot to, česar nihče ni hotel. To pa ne zanika dejstva, a to, česar nihče ni hotel, vseeno obstaja in tepe po glavah lastne akterje. Prav dejstvo, da študijski proces, takšen kot je, ,,ne ustreza nikgmur", nam daje upanje, da ga bo mogoče spremeniti. Glavni akterji študijskega procesa so: ustanovitelji, uporabniki, delavci in študentje, ki imajo različne poglede, interese (kar izhaja iz mesta v procesu) študijski proces. ,,Različni vidiki", s katerih se gleda študijski proces na FSPN, nikakor niso izven tega procesa, niti niso osvobojeni njegove umazanosti. Nasprotno. Ta proces sam, njegovi sestavni deli, so relativno samostojne celice. Ti ,,različni vidiki" v svoji totaliteti tepejo po glavah prav študente- Torej sploh ni čudno, da smo študentjeza zdaj, v tej fazi spreminjanja, najbolj glasni. Celota, ki }e nihče ni hotel, študijski proces, najbolj neposredno in najbolj celovito stoji na glavi nam, Študentom, in prav nič čudno ni, da nočemo spremeniti oz. odvreči tega bremena, ki ni niti najmanj lahko. Prav zaradi celovitosti bremena ne pa zaradi kakšne nadna-ravne nadarjenosti ali sposobnosti ,,genialne kontemplacije" (kar se
nam z veseljem hoče prilepiti), smo pogosto govorili o ,,objektivni revolucionarnosti študentov" glede na profesorje (kar nikakor ne pomeni demagoškega etiketiranja profesorjev kot a priort ,,ne-revolucionarjev").
Če za trenutek ,,izstopimo iz teorije v prakso" in ,,pogledamo" npr., kaj je to študijski oroces, ZSMS ..., potem so odgovori štu-dentov zelo enostavni. Studijski proces, ZSMS ... niso nikakršne v zraku lebdeče forme, ki se po subjektivni volji polnijo z vsebino, temveč so to Ijudje, ki jih delajo (v različni meri), to so študentje, profesorji...
Glede na taka razmerja je jasno, da je študijski proces, ZSMS ... vsak trenutek nova celota konkretnih razmerij med temi Ijudmi, da to ni enkrat za vselej dana stvar. ZSMS ni neka fikcija tega ali onega profesorja ali študenta, marveč konkretno organizirani mladinci v njej. Tisti, ki so izven aktivnosti ZSMS, so angažirani tako, da niso angažirani, in kakorkoli iščejo opravičila za svojo neangažiranost, še vedno so ujeti v to, da niso angažirani. To je njihova angažiranost. Pogosto seta neangažiranost (ne le na FSPN) izenačuje z ,,revolucionarnostjo" (ker baje ni mogoče biti angaži-ran na strani samoupravljanja, kajti to so ,,pravila igre" •..). Absurdno? Toda resnlčno.Samoras/ost študijskega procesa je privedla tudi tako daleč; prav zato je nujno, da se stvar spremeni. Tu je ta nujnost spreminjanja, ne pa v nekih preroških glavah. Pasivnost, dolgčas, neangažiranost, neaktivnost... niso le ,,zu-nanji" produkti (čeprav so tudi to).Notranji pogoji na FSPN po-vzročajo razvijajo, dograjujejo take pojave in te je treba pomesti, ne pa jih zamolčati in prikriti ter prepustiti svobodnemu plesu časa. Zato je ,,očitek", da konference ZSMS niso sklepčne, da delegatska razmerja ne funkcionirajo, da je relativno malo študen-tov na predavanjih, da v ZSMS ni zajeta večina populacije vpi-sanih,.. .očitek posledice in jahanje na posledicah. Zelimo, zlomiti tako pojmovanje in sprašujemo se, po vzrokih in njihovem možnem razreševanju. Za nekatere bi ZSMS morala zaohjemati ,,vse" štu-dente, da bi bila Jegitimna", toda to je abstrahiranje nasprotij, ki dejansko obstojajo v naši družbi. ZSMS ni forma, ki bi jo morali napolniti vsi študentje (da bi zadovoljili privatne kriterije), ZSMS je DPO, ki ne more biti ne večja ne manjša od tistega števila (gre za kvantiteto in kvaliteto) mladincev, ki so v konkretnem trenutku aktivirani v njej. Ni ideal, marveč dejanskost. Ta pa ni idealna.
Konkretne zgodovinske okoliščine zaostrenih razrednih naspro-tij v naši skupnosti(in širše) in subjektivne sile študentov, organi-ziranih v ZS^/lS in onih izven nje, so torej privedle do ugotovitve, da je trenutek na FSPN zrel za spreminjanje obstoječega študijske-ga procesa. Klaslednje vprašanje je: kaj in kako (spreminjati)?
Prav na to vprašanje skuša naša praksa na FSPN odgovoriti. Skozi dolgotrajen proces javnih razprav je treba neobhodno pokazati na obstoječe absurde, — potrebno je analizirati obstoječe in se dokopati do razlikovanja med ,,dobrim in slabim" znotraj tega procesa. Analizirati je treba obstoječe ter na kritiki tega (ne dogmatično) graditi novo. V tej točki je treba omeniti sledeče: javne razprave je treba razširiti na vse udeležence študijskega pro-cesa, ne glede na njihove oblike organiziranosti. ZSMS na FSPN, ki je vložila v reševanje te problematike že nekaj let dela, se ne sme in noče vrniti na začetno točko in vreči svoje zgodovinsko delo v brezno, marveč mora nadaljevati od točke že doseženega. Za toliko, kolikor smo v analiziranje obstoječega vložili več, smo pred vsemi drugimi akterji (kakorkoli se že imenujejo in kakršnokoli že mesto v obstoječi družbeni delitvi dela zavzemajo), zato zavračamo očitke, da je baje treba začeti od začetka. Taki demagoški prijemi so zgodovina, ki nas stalno spremlja, toda v tem trenutku ji ne bomo dovolili, da bi se ponovila. Po drugi strani pa nimamo nobenih večjih pravic do ostalih akterjev v študijskem procesu (po razmerju sil smo celo šibkejši, in če bi šlo za odnose sile, bi bili v naprej obsojeni na neuspeh); toda nikakor ne dovoljujemo, da se naše delo diskreditira na račun nedelavnosti ostalih.
Dosedanja javna razprava je pokazala naslednje:
Vsi so za spreminjanje, vsi so za ,,novo", za napredek. Toda zdaj ne gre za absolutne kategorije, oropane vsebine, gre za vprašanje, kaj je spreminjanje, v kateri smeri naj gre kaj je napredek, za koga . ? Ne gre za golo, prazno, suho, marveč za konkretno spre-minjanje. Prav zaradi tegaje prišla na dan cela paleta različnih interesov in hotenj. Kar se tiče nas, študentov, organiziranih v ZSMS, mislimo, da problemov, ki so nakopičeni (in se v glavnem ignorirajo ne more rešiti noben poseben interes tako, da se posku-ša pojaviti in demagoško prikazati kot obči (to bi bilo še hujše ignoriranje in *zaostrovanje že obstoječih nasprotij). Prikazovanje posebnega za obče, pojavljanje privatnega kot javnega itd. je vedno izraz konkretnega razmerja sil. Naša ocena je, da to razmerje ni v korist študentov, toda obenem študentje predstavljajo pomembno moč, ki se je ne da odmisliti.Zafo poudarjamo, da obstaja le samoupravna pot za ukinjanje obstoječega. Samoupravljanje je naša edina možnost. Seveda samoupravljanje ni gola pot, sredstvo, metoda (kot se pogosto ,,znanstveno" definira v učbenikih in skripticah) marveč je tudi cilj za katerega se bojujemo. Tu in zdaj in ne v neki obljubljeni deželi in času — to je nujnost našega vztrajanja, ki podre očitke, da hočemo mimo samoupravljanja izsiliti neke ,,koncesije" (vsaj tako se mnogim stvar prikazuje).
Študentje torej hočemo — skupaj z vsemi drugimi udeleženci študijskega procesa — spremeniti in prispevati k spreminjanju samo-raslosti (od nas odtujenega) študijskega procesa.
To, da smo za skupno spreminjanje, nikakor ne pomeni, da imamo vsi iste interese. Nasprotno, interesi ostajajo razdeljeni, toda ne toliko, da bi bili nasprotni, da bi bilo nemogoče posredovanje med njimi. Prav tako je jasno, da lahko gremo skupaj do neke točke, da pa se kasneje meja tolerantnosti neha ter da bi bilo treba zaradi njih na barikade. Zavedamo se razcepljenosti interesov, toda prizadevamo si za skupno samoupravno in dolgotrajno pot razreše-vanja nevzdržnosti obstoječega. Dolgotrajno? Da, kajti to ni stvar, ki se razrešuje z aktom. Toda to, da se zavedamo dolgotrajnosti, še ne pomeni, da bomo dovolili skrivanje za t.i. ,,objektivnimi teža-vami" ali teorijicami ,,zunanjih faktorjev" in podobnimi frazami.
6
Vsebina dosedanjega toka javne razprave je pokazala, da je nujno konkretno določiti kaj je prava vsebina Študijskega procesa na FSPN (kajti to je precej zamegljeno) \nkaf bita morala b\X\,kaj je zdaj in kaj naj bo, kako jo je treba spremeniti.
Po relativno kratkem tavanju smo prišli do ugotovitev, pojmov ..., ki so vezani na imena od Karla Marxa pa do J.B. Tita in E. Kardelja. V marksizmu smo začeli brskati in tipati za vsebino dela na FSPN. Iščemo okostje rdečo nit, ki naj bi bila temelj formiranja osebnosti v procesu vzgoje in izobraževanja, temelj osebnosti, ki bo sposobna kritično misliti, sposobna spreminjati obstoječa razredna razmerja v naši družbi v korist delavskega razre-da. Cilj vzgojno izobraževalnega procesa na FSPN (tako se je vsaj implicitno kazalo) mora biti osebnost, revolucionar, ki bo zmožen perspektivne revolucije in ukinjanja samega sebe v sedanji zaplete-nosti razrednih razmerij, ko razred izkoriščevalcev ni organiziran kot razred in ne poseduje države kot enega od svojih instrumentov dominacije in zatiranja.
Okostie smo za zdaj definirali na splošnem nivoju (torej) po-manjkljivo) - marksizem. Seveda šele zdaj stoji pred nami nadalj-nja difirencija. To pa je potrebno nujno izpeljati brez izključujočih se stališč, brez nizkega etiketiranja.
Kar se tiče Marxa in marksizma se študentje držimo znane in za nas dragocene misli najbolj upravičenega udeleženca v razpravi o Marxu in marksizmu — Karla Marxa samega — namreč — da on sam ni marksist. Na to se je v zgodovini prevečkrat pozabljalo. Namesto da se prepiramo okrog tega, kaj je pravi marksizem, predlagamo enostavno, toda strmo in naporno, zelo ozko pot, ki pa zagotovo pelje k cilju. Predlagamo študij izvirnega Marxa, Engelsa idr. vsedo izvirne in celovite ne pa skrpane misli Kardelja in Tita.
Bolj kot jasno je, da živimo v času, ko so nam prejšnje gene-racije v ,,potu svojega obraza" omogočile študij Marxa idr. v last-nem in v tujem jeziku. Prav tako ni nobena skrivnost, da generacije pred nami niso imele take zgodovinske ,,sreče" ter da številni spori izhajajo že iz tega dejstva (in ne samo iz njega). Na nas je, da vzamemo izvirno misel, da se napijemo vode pri izviru in da ne gremo ob toku tja, kamor so razne odpadne vode že napravile svojo zgodovino. Naj parafriziram Togliatija — ne smemo biti osli in piti slabo vino, medtem ko na hrbtu nosimo prvovrstnega.
Ne nameravamo zamolčati očitne zgodovinske analogije, ki se nudi: ne da bi razumeli Marxa, je neumno voditi svojo misel na pašo, da bi razumeli Kardelja in Tita. Trava, na kateri se misel pase v tem primeru, je zelo nevarna in spolzka. Le takrat, kadar med originalno mislijo in študentom ni izolatorja, ki posreduje svoje opažanje (te misli), ne pa misel samo, se lahko postavlja temelje kreativnosti, samostojnosti misli, kritičnosti. Zato se borimo za študijski proces, ki bo napolnjen z originalno mislijo največjih re-volucionarjev človeške zgodovine, ne pa le z mislijo njihovih tolma-čev. Brez te misli bo naša sedanjost in bodočnost obsojena na devalvacijo. To nikakor ne pomeni, da ne rabimo sekundarnih virov. Za nas je najvažnejše, da vprašanje Marxa izvlečemo iz okvir-ja polemike o pravovernosti, ortodoksnosti. Marx je Marx in ne ,,ortodoksija", večja ali manjša pravovernost.
Ob vseh teh ugotovitvah so možni tudi nesporazumi, prizade-tost, užaljenost, kajti kako je mogoče govoriti o FSPN in obenem o tem, da tu ni izvirnega Marxa? Odgovarjamo zelo enostavno, toda na žalost gluhi tudi kričanja ne sliši. Za obstoječe stanje ne krivimo nobenega posameznika. Studijski proces je jasno označen kot sa-moraslost kot dejanskost, ki je nihče ni hotel. Tega tu ni treba več ponavljati.
Kakšno je razmerje med samoraslostjo in izvirnim Marxom, Kar-deljem? Odgovor je spet zelo enostaven.
Zaradi strahovite prenatrpanosti (ki se za zdaj opravičuje s sta-lišča, da mora vsak vedeti vse), se zgodi prav to, česar nihče ni hotel, nasprotno od hotenega. Študentje nismo načelno proti ome-njeni argumentaciji. Naš cilj je ,,isto" ) hočemo znati več, biti bolje podkovani, toda mislimo, da to, kar se dogaja zdaj, ne rojeva in ne bo rodilo zaželjenih sadov. Zato smo proti obstoječemu. V roke dobimo to, česar nismo iskali, namesto celovitega znanja dobimo celovito bežanje od znanja. Namesto vsestranskega politologa, so-ciologa, komunikologa ... dobimo vsestranskega piflarja. Namesto celovitosti dobimo njeno karikaturo, namreč prazno besedičenje o njej (v stiju X + Y + Z = interdisciplinarnost? ). Tistim, ki so dobro mislili, je praksa pobegnila izpod rok. Kajti ni dovolj dobro in lepo misliti in želeti etično in estetično popolno, nujno se je treba zavedati (in ravnati v skladu s tem), da se v praksi, v kateri živimo, (še vedno) često ,,v strup sprevrača vse, kar srce si sladkega obeta". Ni mogoče le izgovoriti magično besedo dialektika, da bi bili osvo-bojeni protislovij — gre za protislovja sama. Treba je na glas pove-dati (seveda to ne bo dovolj), da ne potrebujemo celovitosti znanja, gre nam za znanost celote še več, a kritiko in praktično preseganje te celote. Marx je bil največji nasprotnik (in rušilec) sistema in podobnih danes imenovanih celovitosti in iz Marxa delati sisteme, pomeni biti več kot nemarksist. Za razliko med celoto vedenja, celoto znanosti, celovito znanostjo in vedenjem o celoti ter hkrati kritiko te celote se bojujemo. Toda razlikovanje sploh ni le stvar teorije, čeprav je teorija njegov neobhodni pogoj. Distinkcije so vedno praktični bo| (ne brez teorije).
To pa še ni vse. Se eno pomembno vprašanje je prišlo na dan.
Še enkrat gre za vprašanje Marxa, filozofije in Filozofske fakul-tete. Nekaterim profesorjem se stališča študentov prikazujejo tako, kot je njihov (študentski) namen iz FSPN napraviti FF, torej ,,ne-kritično kopirati izkustva". Ne nameravamo kritično kopirati iz-kustev ir. razmer na FF, nasprotno, zavzemamo se za razvoj socio-logije, politologije, komunikologije, STM-ja, SLO; vtoda odnosa Marx — filozofija ne nameravamo pustiti ob strani. Se več, meni-mo, da je to ena od odločujočih čeri prihodnosti razrednega boja proletarcev vseh dežel zdajšnjega sveta ) torej tudi jugoslovanskih. Marxa se od filozofije ne da ločiti (posledice takih poskusov so vezane na temno ime iz zgodovine delavskega gibanja — Josifa Visarionoviča). Če hočemo nadaljevati Titovo in Kardeljevo pot, Marxa ne smemo ločevati od filozofije. Zgodovina dialektičnega materializma je povedala svoje in ne borimo se za njeno ponovitev. NA FSPN je v zvezi s tem problematika posebnega pomena in potrebno jo je posebno (na žalost kratko in pomanjkljivo) pred-staviti. Tu (na FSPN) je po sami obliki (in vsebini) prišlo do razli-kovanja marksizma, Marxa, filozofije od politologije, sociologije, komunikologije. Gre nam za to, da prerastemo tako metafiziko prakse. Problem ni povsod predstavljen na isti način, v vsaki kon-kretni situaciji je drugačen. Mislimo, da je treba prav problem od-nosa Marxa in sociologije ponovno oživeti (seveda ne odmisliti takega odnosa do politologije, komunikologije ...). Danes nikakor ne bi bila odvečna (vsaj zaradi mlajše generacije) npr. razprava o možnosti ,,marksistične sociologije". Ta ni enkrat za vselej pribita
na križ resnice, temveč je globoko v križu zdajšnjosti.
Nikakor ne trdimo, da so na FSPN vsa prizadevanja prazna (tega nas namreč nekateri obtožujejo). Na FSPN je mnogo truda vlože-nega v zgodovinski proces pretakanja marksizma v sociologijo, po-litologijo, komunikologijo itd., toda problem je povratni sunek teh, nastalih izven marksizma, na marksizem. Zdajšnji odnos do teh procesov ne proizvaja revolucionarjev, ki bi bili sposobni spre-minjati našo dejanskost.
Ne gre nam za rušenje FSPN, gre nam za njeno izgradnjo, toda to še ne pomeni, da smo zadovoljni s tako, kakršna je. To, da nismo zadovoljni, ne pomeni, da hočemo vse porušiti. Take po-enostavitve so zelo nevarne, lahko povzročijo le t.i. zunanjo inter-vencijo, pred katero trepeta vsa fakulteta. Kar se tiče t.i. ,,zunanje intervencije" v dogodke na FSPN — grožnja z njo je fraza (ki pa lahko postane dejanskost). Ta fraza trenutno služi nekritičnemu in demagoškemu izkrivljanju obstoječega v korist sil, ki želijo stanje, kakršno je. Ne le, da smo proti ,,zunanji intervenciji", mislimo, da ravno s svojo akcijo, z akcijo ,,baze" (študenti so baza na FSPN, pa kakorkoli že se stvar skuša sprevračati) samoupravno rešujemo svoje probleme in na ta način najbolje ustvarjamo pogoje, ki pre-prečujejo ,,zunanjo intervencijo".
Geslo, danes je kriza, situacija je ,,nevarna", zato je treba čakati, zavračamo — zavedamo se krizne situacije, toda svoje probleme moramo reševati sami, ne pa čakati. To je stabilizacija, ne pa skri-vanje za stiskanjem OD delavcev v neposredni proizvodnji. Vsak mora pomesti pred svojim" pragom. Študentje FSPN, organizirani v ZSMS, menimo, da je študijski proces naš prag.
Borimo se za študijski proces, v katerem bodo študentje našli sebe, ne pa iskali svojesvobodeizven njega, z begom na razne strani. Ne bojujemo se za nobeno anarhijo, toda bojujemo se proti argu-mentu avtoritete.
Borimo se z odprtimi kartami znotraj pravil igre in takšen odnos pričakujemo tudi od ostalih!
TONČI KUZMANIČ
OPOMBE
1    — Glede na to, da tu govorimo o Studentlh, ne na-
meravamo pitati o pogledih drugih akterjev tega celovitega doga]an]a.
2   — Ta poenostavljanja z bazo in nadgradnjo so upo-
rabljena zarad) slikovitosti.
TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA Trg osvoboditve 1/11, soba 86 Telefon: (061) 21-280
UREDNIŠTVO:  Mitja Maruiko -        glavni uradnlk . Bojan Kor»l odgovorni urednlk        . Tomaž Kraiovvc - univ«rza, Bojan Korsika Igor Bavčar - teoriia. Rudi Podgornik in DuSan Tujrk - ™™»}°**- And Drapal - ufedništvo za malerpoetikp        Mojca Oobnlkar- tajn.cj Vojko Flegar - likovna in tehnična opnma. Matjaž Hribar - dittribucijl Franc   MiloSič   -   posebne   naloge.   Stalni   sodelavci:   Franco Juri.  Matja Potokar, Silva Kobal. Ivo GuliC                                    .              .
IZDAJATELJSKI SVET: B. KlenovSek. Primož Hamz. Mile Setmc, Silvl Lesnik. Samo Hribar, Tomaž Krašovec, PetrovčiC, Igor Bavčar, Bojai Korsika, Franc MiloSič. Mitja MaruSko.
URADNE URE so vsak dan od 10. do 13. ure v prostonh uredni«wa DE2URSTVA posameznih uredniStev: ponedeljek - kultura, torek -univerza. sreda - prodaja in likovna oprema, Cetrt.k - "»^08'?*)8.' P«™ - teorija. glavni in odgovorni urednik - vsak delavnik. Redni javni SESTAN Kl UREDNISTVA so v«ak Catrtek ob 17. uri. Rokopisov ne vračamo in pitem uredništvu na honoriramo. Pitma uredniitvu ne smejo presagati 7 strani (pol avtor«ke pole). Celoletna naročnina je za dijake 50 din. za ostat 100 din. Štavilka žiro računa: 50101-678-47303, z obw«znim pripi»om:
TISK: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Priprava za tifk: IBM Dn«
nllr
OproSčeni   temsljnaga   davka    na   promet   po   pristojnem   »klepu 421-1/70 z dne 22. januarja 1973.
NAJ 2IVI PROLETARSKA REVOLUCIJA!
TEORETSKA PRILOGA TRIBUNE
Nobenega dvoma ni več, da lahko današnjo družbeno situacijo označimo za krizno. Ob tem se je dobro spomniti na znano Leninovo tezo, da je vsaka krizn tudi priložnost, da se izkoristijo njene revolucionarne potence za nov korak v formiranju komunistične bodočnosti. Toda to je samo del resnice, kajti prav tako je res, da krizna situacija revitalizira in to je dialektično dosledno gledano njena spontana konsekvenca, tudi vse elemente, ki iščejo rešitev krize znotraj temeljnih določitev obstoječe protislovnosti. Drugače rečeno, revolucionarne potence so vedno samo predpostavka, latentnost krizne situacije, dočim je vztrajanje na obstoječem vedno spontano delujoča tendenca, ki protislovja sicer lahko vleče na vedno višjo razvojno stopnjo, toda nikoli jih ne odpravlja. Da se to razmerje poruši, da se revolucionarne potence formirajo v zgodovinsko delujočo tendenco, pa je potreben in to je eden temeljnih podukov klasikov marksizma, organiziran nastop revolucio-narnega subjekta. Ta subjekt pa je in tu ostajamo konsekventno ortodoksni, lahko samo zgodovinski nastop delavstva, nastop delavskega razreda, nastop proletariata torej. Oa se ta nastop v različnih deželah in različnih obdobjih oblikuje skozi različne organizacijske in politične forme tu verjetno ni potrebno posebej poudarjati, kakor ni potrebno posebej poudarjati, da se organizacijske in politične forme diktature proletariata v Jugoslaviji obtiku-jejo znotraj in samo znotraj političnega sistema socialističnega samouprav-Ijanja.
Konstitutivni element tega nastopa pa je vsekakor tudi nastop revolucio-narne teorije. Potrebnost takšnega nastopa kritike politične ekonomije pa je toliko večja, kolikor se vvečjem obsegu v kriznih situacijah spontano repro-ducirajo in revitalizirajo meščanske teorije, pa naj so med seboj še tako različne in naj segajo od vulgarne ekonomije na eni strani, do vulgarne psihoanalize na drugi strani. Eden od momentov njihove razpoznavnosti, njihove teoretske referenčnosti s totaliteto obstoječega je tudi permanenten napad na ključna izhodišča kritike politične ekonomije, to je na tiste teoret-ske pozicije, ki so jih razvili Marx, Engels in Lenin. To je v nekem smislu tudi njihova kvaliteta, kvaliteta, ki bazira na razumevanju njihove lastne razredne pozicije in na razumevanju notranje revolucionarne povezave kritike politične ekonomije in proletariata. S tega stališča je napad na primer na Marxovo analizo vrednosti tako, da se jo ali denuncira kot teoretski koncept nalepljen na model enostavne blagovne produkcije, kot to počne sodobna jugoslovanska vulgarna ekonomija, ali da se preprosto abstrahira kot nepotrebno in nepomembno kot to počne stalinistični derivat vulgarne Lacanove psihoanalize,                                  L. Althusser, vsekakor posel, ki
ima točno določeno mesto na trgu meščanskih idej. Kot kaže postajajo ti napadi nekakšen splošni ekvivalent, mera vrednosti vsakršnemu blagu, ki se pojavi na tem razširjujočem se trgu.
Ista zgodovinska pohvala leti tudi na tiste križarje, ki bi radi v navidezno sveti vojni proti vsakrinemu totalitarizmu, tudi Lenina proglasili za enega izmed utemeljiteljev le-tega. Tu je seveda na delu analogen teoretski posto-
pek, kot ga je imel svojča* Stalin. ko je sfabriciral tisto znano tezo o social-demokraciji kot dvojčku faSizma, tako da jo je zvedel na nekaj abstraktnih formul, ji izrezal njene zgodovinske določitve in s tem odprl prostor za nove politične programe.
Toda, če se vrnemo k Marxu, napadi na njega se ne ustavljajo samo ob iskanju večjih ali manjših razpok v njegovi ,,anatomiji meščanske družbe", oziroma v iskanju argumentov proti marksistično koncipirani analizi obstoje-čih družbenih razmerij, nasprotno gredo tudi do tiste toČke, kjer naj bi se klasike marksizma dalo na tisti seznam znanstvenih tekstov, ki spadajo v muzej voščenih lutk zgodovine. Zato ni slučajno, če sta tako 10. kot 11. kongres ZKJ postavila v svoje zaključne resolucije, tudi zahtevo po popolnem prevajanju klasikov marksizma v jezike jugoslovanskih narodov smo dobili v srbo-hrvaškem jeziku zbrana dela Manca, Engelsa in Lenina, v Sloveniji pa je prišlo do organizacijskih priprav za izdajo METI (Marx)Engets Temeljna Izdaja). Ker je ta zbirka koncipirana na daljše obdobje in ker je povezana s temeljitim študijem, pa tudi zaradi tega ker se v dobrem letu ni prišlo dalj kot dq ,,organizacijskih priprav v permanenci", ob tem pa smo priča še prav neverjetnim sporom in odporom ob zahtevi po izdaji novega izboljšanega prevoda Kapitala, je seveda nujno potrebno, da se razbije ta vsiljeni zastoj v prevajanju tekstov klasikov marksizma.
To stanje in pa zgolj omenjena ofenziva na teoretske temelje kritike politične ekonomije, nas je pripeljala do tega, da smo se odločili za objavo Prispevka h kritiki poiitične ekonomije. Tekst, ki predstavlja zaključno, objavljeno fazo Očrtov in s tem pripravo na Kapital, je ostal razen Predgo-vora in Uvoda k njemu, nepreveden. Da je ostal nepreveden je seveda vpra-šanje, ki ga tu ne bomo pojasnjevali, v mnogočem pa bi §el v okvirje prej omenjenih razmerij do marksizma.
Da smo se odločili za prevod tega teksta, pa obstajajo, če lahko temu pogojno rečemo, tudi ,,znotraj" marksistični razlogi, to je pomen tega teksta za razvoj in razumevanje kritike politične ekonomije.
Ti razlogi se seveda vežejo na razumevanje razvoja Marxove analize vrednosti, vrednostne forme od Bede filozofije, kjer Marx delno §e stoji na poziciji Ricarda in ne ločuje med vrednostjo in menjalno vrednostjo, preko Prispevka h kritiki politične ekonomije, kjer je to razmerje že prisotno, do Kapitala v katerem je to razmerje formirano v svoji zreli teoretski obdelavi.
Prav tako je pomembno, da je v Prispevku analiza vrednosti, vrednostne forme, neposredno vezana tudi s kritičnimi posegi Marxa v obdelavo istih problemov tako pri klasični politični ekonomiji, kot pri njenih vulgariza-torjih. Ti so bili kasneje v primeru Kapitala fizično ločeni in izdani zase kot Teorije o presežni vrednosti. Ta re^aktorski poseg je sicer omogočil jasnejše strukturiranje in obdelavo tako same analize vrednosti, vrednostne forme kot samih posegovv teorije klasične politične ekonomije in njenih vukjariza-torjev,  toda  obenem  je v nekem smislu  ,,zameglil"  forminnje analize
vrednosti, vrednottne forme v razmerju do razvoja dotedanje polttične ekonomije. Končno je pomen Prispevka h krttiki polhične ekonomije za razumevanje nastajanja in strukture najpomembnejšega Mantovega dela Kapitala ocenil Marx sam v Predgovoru k prvi izdaji 1. zvezka Kapitala. Marx pravi: ,,Delo katerega prvi zvezek izročam javnosti, Je nadaljevanje moje razprave ,,Prispevek h kritiki politične ekonomije", ki sem Jo objavil /eta 1859. Dolgi premor med začetkom in nadaljevanjem Je zakrivila večletna bolezen, ki mije vedno znova prekinjala delo. Vsebino prejnavedenerazpra-ve sem povzel v prvem poglavju te knjige. To sem storilne le zaradi celotne zveze in popolnosti, tudi razlaganje sem izboljšal. Kolikor je le dopuščal predmet, sem- veliko točk, ki sem jih prej samo nakazal, sedaj obširno obdelal, nasprotno pa druge točke, ki sem jih prej obširno obravnaval, tu samo nakazujem. Oddelka o zgodovini vrednostne in denarne teorije tu seveda popolnoma izpadeta. Toda bralec prejšnje razprave bo našel v pri-pombah k prvemu poglavju nove vire o zgodovini te teorije." (Kapita! I CZ str. 9)
Na koncu bi se v tem kratkem uvodu vrnili še enkrat na razmerje med kritiko politične ekonomije in dejanskostjo samoupravnega socializma. Kakorkoli je predhodno obdobje, obdobje, ki formira svoja lastna proti-slovja, pa vendar ta protislovja še vedno ležijo znotraj zgodovinsko relevantnega kontinuuma razvite blagovne produkcije. V kolikor pa je razvita blagovna produkcija, oziroma v kolikor zakoni te produkcije še vedno dominirajo, v toliko je §e vedno relevantna in aktualna tudi kritika politične ekonomije. In ne samo to. Ravno to temeljno navezovanje kritike politične ekonomije na svoj predmet raziskave, torej na razvito blagovno produkcijo, torej njena teoretska eksistenca sama, daje šele možnost zastavljanja vprašanj kako in kje se prebiti čez te zakonitosti in čez to produkcijo in obratno odvzema se možnost temu, da se na primer išče rešitve v oddekretiranju blagovne produkcije, s čemer se po vsakem takšnem iluzoričnem poskusu blagovni produkciji avtomatično prida nek naravni, večni značaj.
Znotraj zapopadenja delovanja zakonitosti razvite blagovne produkcije, kot tudi v raziskovanju načinov njenega ukinjanja leži pri nas tako opevana ,,utilitarnost" marksizma, ki bi ga nekateri seveda radi videli tudi tam, kjer bi izgubil svoje revolucionarne potence. Nekateri sj pač najraje predstavljajo marksizem kot kup teoremov s katerimi bi radi opravičevaJi takšne ali drugačne poskuse graditve ..pravične" humane" družbe ,,dobrih strani" razvijajočih se blagovnih produkcijskih odnosov, in odmišljali vse ,,slabe strani" ta istega razvoja.
Politična ekonomija sociatizma je lahko zato samo znanstveno konsekventno izpeljana kritika poiitične ekonomije, ali pa apologija vzpenjanja skozi nova in nova protislovja prehodnega obdobja brez perspektive njihove možne ukinitve.
Uredništvo za teorijo
*>*%

PRISPEVEK H KRITIKIPOLITIGNE EKONOMIJE
Prva knjiga O kapitalu Oddelek I Kapital vobče Prvo poglavje Blago
Prvemu pogledu se prikaže občansko bogastvo kot neznanska zbirka blag, posamezno blago kot njegov elementami obstoj. Pred-stavlja pa se vsako blago z dvojnega vidika /:ko\/uporabna vred-nost in / kot/ menjalna vrednost.1
Blago je najpoprej, kot to povedo angleški ekonomi, ,,katerakoli reč, nujna, koristna ali prijetna za življenje", predmet človeških potreb, živilo v najširšem smislu besede. Ta obstoj blaga kot uporabne vrednosti sovpade z njegovo /blaga/ naravno, oprijemlji-vo eksistenco. Pšenica npr. se kot posebna uporabna vrednost razli-kuje od uporabnih vrednosti /:kot so/ bombaž, steklo, papir itd. Uporabna vrednost je nekaj vredna le za uporabo in se udejanja le v procesu konsumpcije. Isto uporabno vrednost lahko različno izkoristimo (se ,lahko zkoristi). Vsota njenih možnih koristnih uporab je pa povzeta v njenem obstoju kot reči z določenimi lastnostmi. Razen tega ni določena le kvalitativno, temveč tudi kvantitativno. Različne uporabne vrednosti imajo različne mere, kar ustreza njihovim naravnim posebnostim, npr. mernik žita, hukvica papirja (10 pol), vatel platna itd.
Naj bo družbena oblika bogastva kakršnakoli že, uporabne vrednosti oblikujejo zmeraj najpoprej takšno svojo vsebino, ki je do te oblike brezbrižna. Okus pšenice je neodvisen od tega, kdo jo je dogojil, ruski tlačan, francoski kmet s parcelo ali angleški kapita-list. Čeprav je predmet družbenih potreb, in je vključena v to družbenost, uporabna vrednost ne izraŽS nobenega družbenega produkcijskega razmerja. To blago kot uporabna vrednost je npr. diamant. Na diamantu ne / moremo/ zaznati, da je blago. Kjer služi, estetsko ali mehansko, kot uporabna vrednost, na prsih Lorette ali v roki steklobrusilca, je diamant in ne blago. Kot nujna predpostavka blaga se prikazuje/dozdeva to, da je nekaj najpoprej uporabna vrednost, medtem ko je za uporabno vrednost biti-blago brezbrižna določitev. iJporabna vrednost v svoji brezbrižnosti do ekonomske določitve oblike, tj., uporabna vrednost kot uporabna vrednost, ima svoje mesto izven obzorja politične ekonomije.2 Znotraj tega obzorja je le takrat, kadar je ona sama določitev oblike. Neposredno je snovni temeljAa osnova, na kateri se pred-stavlja določeno ekonomsko razmerje, menjalna vrednost.
Menjalna vrednost se najpoprej prikaže kot kvantitativno razmerje, v katerem so uporabne vrednosti izmenljive med seboj. Te likuje/obrazijo /od: delati like, dajati nečemu obraz, podobo; bilden (nem.)/ v takšnem razmerju iste menjalne velikosti. 1 izvod Properca in 8 unč njuhanca je lahko ista menjalna vrednost, kljub disparantni uporabni vrednosti tobaka in elegije. Kot menjalna vrednost je ena uporabna vrednost vredna ravno toliko kot druga. Menjalna vrednost neke palače se lahko izrazi z določenim števi-lom škatlic loščila za škornje. Londonski fabrikantje loščila za škornjeso obratno izrazili menjalno vrednost svojih mnogoštevilnih škatiic s palačami. Medtem ko so povsem brezbrižna do načina svoje naravne eksistence in se ne ozirajo na naravo potreb, katerim
so uporabna vrednost, se blaga prekrivajo v določenih količinah /seujemajo;tudi v pomenu: soustreznih mer — sestavni deli, se v zamenjavi nadomeščajo med seboj,veljajo kot ekvivalenti, in pred-stavljajo tako, kljub svojemu pisanemu videzu, isto enost.
Uporabne vrednosti so živilo kar neposredno. Obratno so pa ta živila sama produkt družbenega življehja, rezultat potrošene človeš-ke živnosti/življenjske moči,vpredmeteno delo. Kot materiatura/ snovnost družbenega dela so vsa blaga kristalizacije iste enosti. Zdaj moramo opazovati določen značaj te enosti, tj., dela, ki se pred-stavlja v menjalni vrednosti.
Unča zlata, tona železa, kvart pšenice in 20 vatlov svile naj bodo enako velike menjalne vrednosti. Te predstavljajo enak volumen istega dela kot takšni ekvivalenti, v katerih je zbrisana kvalitativna razlika njihovih uporabnih vrednosti. Delo, ki se v njih enakomerno vpredmeti, mora biti samo eno-lično, nerazlikovano^ gnostavno delo, ki mu je prav tako vseeno, če se prikaže v zlatu, žefezu, pšenici, svili, kot je kisiku, ali se pojavlja v rji železa, atmosferi, soku grozda ali krvi človeka. Ampak iskanje zlata, izkop železa v rudniku, pridelovanje pšenice in tkanje svile so med seboj kvalita-tivno različni načini dela. Prav res, kar se prikaže stvarno kot različnost uporabnih vrednosti, se prikaže v poteku procesa kot različnost dejavnosti, ki proizvajajo uporabne vrednosti. Delo, ki postavlja menjalno vrednost, je brezbrižno do posebne snovi uporabnih vrednosti in zato brezbrižno tudi do posebne oblike samega dela. Različne uporabne vrednosti so nadalje produkti različnih individuov, torej rezultat individualno različnih del. Kot menjalne vrednosti pa predstavljajo enako, nerazlikovano delo, tj., delo, ki mu je zbrisana izdelovalčeva individualnost. Delo, ki po-stavlja menjalno vrednost, \ezatoabstraktnoobčede\o.
8
če so unča zlata, tona železa, kvarter pšenice in 20 vatlov svile enako velike menjalne vrednote ali ekvivalenti, potem so unča zlata, pol tone železa, trije bušli pšenice in pet vatlov svile kar se da različne velikosti menjalne vrednosti, in ta kvantitativna razlika je edina razlika, ki so je menjalne vrednosti sploh zmožne. Kot menjalne vrednosti različnih velikosti predstavljajo neki več ali manj, večje ali manjše količine tistega enostavnega, eno-ličnega, abstraktno občnega dela, ki likuje substanco menjalne vrednosti. Zastavi se vprašanje, kako meriti te količine? Ali drugače, še bolj se zastavlja vprašanje, kakšen je kvantitativen obstoj tistega dela samega, ko so velikostne razlike blag kot menjalnih vrednosti le velikostne razlike v njih vpredmetenega dela. Kot je čas kvanti-tativni obstoj gibanja, tako je delovni čas kvantitativni obstoj dela. Različnost njegovih lastnih trajanj je edina razlika, ki je sposobno, če predpostavimo njegovo kvaliteto kot dano. Kot delovni čas prejme svoje merilo v naravritb časovnib merah, ura, dan, teden itd. Delovni čas je živ/živahen obstoj dela, brezbrižen do njegove oblike, njegove vsebine, njegove individualnosti, to je njegov živ obstoj kot kvantitativen (obstoj), hkrati s svojo imanentno mero. Delovni čas, ki je vpredmeten v uporabni vrednosti blag, je prav toliko substanca, ki iz njih /uporabnih vrednosti/ naredi menjalne vrednosti in s tem blaga, kot tudi meri njihovo določeno velikost vrednosti. Korelativne kvantitete različnih uporabnih vrednosti, v katerih se vpredmeti isti delovni čas, so ekvivalenti, ali: vse uporab-ne vrednosti so ekvivalenti v takšnih proporcih, v katerih vsebujejo isti potrošen, vpredmeten delovni čas. Kot menjalna vrednost so .v$a blaga določena mera otrdelega delovnega časa. /V Kapitalu I je stavek tak: Kot vrednost je vsako blago le določena množina §trjenega delovnega časa./
Za razumetje določitve menjalne vrednosti z detovnim časom je potrebno pomniti naslednje glavne vidike: redukcijo dela na enostavno, tako rekoč brezkvalitetno delo; specifično vrsto in način, s katerima je delo, ki postavlja menjalno vrednost, torej producira blago, družbeno delo; slednjič razloček med delom, v kolikor je njegov rezultat uporabna vrednost, in delom, v kolikor je njegov rezultat menjalna vrednost
Da bi določili menjalno vrednost blag kar z merjenjem delovnih časov, ki so v njih vsebovani, morajo biti sama različna dela reduci-rana na brezrazlično, eno-lično, enostavno delo, skratka, na delo, ki je kakovostno enako in se zato razlikuje med seboj h količinsko.
Ta redukcija se prikazuje kot abstrakcija, ampak to je takšna abstrakcija, ki jo dnevno izvršujemo v družbenem produkcijskem procesu. Abstrakcija, s katero razkrojimo vsa blaga v delovni čas, ni ne večja ne manj stvarna od abstrakcije, s katero se vsa organska telesa razkroje na zraku. Delo, ki je tako merjeno s časom, se prav zares ne prikazuje kot delo različnih subjektov, temveč se prika-žejo/ se zde različni delujoči individui prej kot zgolj sredstva Dela. Ali drugače, delo, kakor se predstavlja v menjalnih vrednostih, bi lahko izrazili kot obče človeško delo. Ta abstrakcija občega človeš-kega dela eksistira v povprečnem delu, ki ga zmore opraviti vsak povprečen posameznik katerekoli /poljubne/ družbe, /ki je/ določeno produktivno trošenje človeških mišic, živcev, možganov
itd. Gre za enostavno delo3 za katero lahko izurimo/zdresiramo vsakega povprečnega individua in ki ga mora opraviti v tej ali oni obliki. Sam značaj tega povprečnega dela je različen v različnih deželah in različnih kulturnih obdobjih, se pa prikazuje kot /že zmeraj/ dan v /poljubni/ dani družbi. Enostavno delo likuje zdaleč največjo množico vseh del, kakor se lahko vsakdo prepriča v vsaki statistiki. Naj producira A 6 ur železo in 6 ur platno in B prav tako 6 ur železo in 6 ur platno ali pa A 12 ur železo in B 12 ur platno, očitno je, da se tako prikaže zgolj različna uporaba istega delovnega časa. Kako pa je z zapletenim delom, ki odstopa/se dviguje nad — kot delo z večjo živnostjo/ živahnostjo, večjo speci-fično težo — povprečno raven? Ta vrsta dela serazkrojiv sestav-Ijeno enostavno delo, enostavno delo višje potence, tako da je npr. zapleten detovni dan enak trem enostavnim. Zakoni, ki uravnavajo to redukcijo, še ne sodijo sem /namreč na to raven mišljenja/. Da se pa redukcija dogaja, je jasno: kajti kot menjalna vrednost je produkt najbolj zapletenega dela v določenem proporcu ekvivalen-ten produktu enostavnega povprečnega dela, torej izenačen z določeno količino tega enostavnega dela.
Določiti menjalne vrednosti z delovnim časom pomeni, da smo privzeli postavko, da je vpredmeteno v določenem blagu, toni železa npr., enako mnogo dela, brez ozira na to, če je to delo A-ja ali B-ja, ali z drugimi besedami, da porabijo različni individui enako velik delovni čas za producijo enake, kvalitativno in kvantitativno določene uporabne vrednosti. Še drugače: naša postavka je, da je v nekem blagu vsebovan delovni čas za njegovo produkcijo nujni delovni čas, tj., delovni čas, ki je neizogiben za produkcijo novega primerka istega blaga v danih občih produkcijskih pogojih.
Pogojenosti dela, ki postavlja menjalno vrednost, so, kakor izhaja iz analize menjalne vrednosti, družbena določila dela ali določila družbenega dela, ampak ne kar nasploh družbenega, temveč na poseben način. Gre za specifično vrsto družbenosti. Najpoprej je nerazločevana enostavnost del enakost del različnih individuov, vzajemno navezovanje njihovih del kot enakih, in sicer z dejansko redukcijo vseh del na enakovrstno delo. Delu vsakega individua, v kolikor se predstavlja v menjalni vrednosti, je lasten ta družbeni značaj enakosti, in se predstavlja le v menjalni vrednosti, v kolikor se navezuje na delavseh drugih individuov kot enakih.
Prav tako se prikazuje v menjalni vrednosti neposredno delovni čas posameznega individua kot obči delovni čas in ta občiznačaj posameznega/oposameznjenega dela kot njegov družbeni značaj. Delovni čas, ki je predstavljen v menjalni vrednosti, je delovni čas posameznika, ampak posameznika, ki se ne razlikuje od drugih posameznikov, vseh posameznikov, v kolikor opravljajo enako delo, zato je delovni čas, ki ga nekdo zahteva/potrebuje za produk-cijo določenega blaga, nujni delovni čas, ki bi ga potreboval tudi kdorkoli drug za produkcijo istega blaga. Gre za posameznikov delovni čas, njegov delovni čas, vendar le kot vsem skupen delovni čas, zato je zanj vseeno, katerega posameznika delovni čas je to. Kot obči delovni čas se predstavlja v nekem občem produktu, nekem občem ekvivalentu, nekem določenem kvantumu vpredme-tenega delovnega časa, ki je brezbrižen do določenega oblike uporabne vrednosti, v kateri se pojavi neposredno kot posamez-
nikov produkt, /ta ekvivalent/ je poljubno prevedljiv v vsako drugo obliko uporabne vrednosti, v kateri se pač predstavlja kot produkt kogarkoli drugega. Le kot takšna je družbena velikost obča vetikost. Da bi bila rezultat posameznikovega deta menjalna vrednost, mora biti njegov rezultat obči ekvivalent, tj., predstavitev posameznikovega delovnega časa kot obče delovnega časa ali pred-stavitev obče delovnega časa kot posameznikovega. Je temu tako, kot da bi različni individui vrgli/nametaii na kup svoj deiovni čas in predstavili različne kvantume delovnega časa, s katerim razpo-lagajo skupnostno, v različnih uporabnih vrednostih. Posameznikov delovni čas je tako dejansko delovni čas, ki ga družba potrebuje za predstavitev neke določene uporabne vrednosti, tj., za zadostitev neke določene potrebe. Vendar gre pri tem le za specifično obliko, v kateri prejme delo družbeni značaj. Nek določen delovni čas predilca se vpredmeti npr. v 100 funtih lanene niti. 100 vatlov platna, tkalčev produkt, naj predstavlja enak kvantum delovnega časa. V kolikor predstavljata oba ta produkta enako velik kvantum občega delovnega časa in s tem ekvivalent zavsako uporabno vrednost, ki vsebuje enako mnogo delovnega časa, sta ekvivalentna drug drugemu.
Samo s tem, da se predstavljata tako prediičev kot tkalčev delovni čas kot obči delovni čas, njuni produkti kot obči ekvivalenti, postane tkalčevo delo delo za predilca in predilčevo za tkalca, delo enega za delo drugega, tj. družbeni obstoj njunih del za oba. V podežekki-patriarhalični industriji nasprotno, kjer sta predilec in tkalec domovala pod isto streho, ženski del družine je predel, moški tkal, recimo da za potrebe družine, sta bili nit in platno družbena produkta, predenje in tkanje družbeno delo znotraj družinskega kroga. Ni pa bil njiju družbeni značaj v tem, da bi ju lahko med seboj zamenjevali kot enako veljavna in enako dobra izraza istega občega delovnega časa, nit kot obči ekvivalent naspro-ti platnu kot občemu ekvivalentu ali oba drug drugemu nasproti. Mnogo bolj je družinska povezanost s svojo samorodno delitvijo dela odtisnila produktu dela svoj svojstven pečat. Ali vzemimo srednjeveške naturalne storitve in naturalna zalaganja. Posamezni-kova določena dela v njihovi naturatni obliki, posebnost, ne občost dela, obrazijo tukaj družbeno vez. Ali vzemimo naposled skupnost-no delo v njegovi samorodni obliki, kakršno najdemo na pragu zgodovine vseh kuiturnih Ijudstev.4 Tukaj družbeni značaj dela očitno ni posredovan s tem, da bi posameznikovo delo privzelo abstraktno obliko občosti ali njegov produkt obliko občega ekviva-lenta. Občestvo /Gemeinvvesen/, ki je predhodno produkciji, je to, ki preprečuje posameznikovemu delu biti privatno delo in njego-vemu produktu biti privatni produkt, je torej to, ki dopusti posameznemu delu, da se prikaže neposredno kot funkcija nekega člena družbenega organizma. Delo, ki se predstavlja v menjalni vrednosti, je vnaprej postavljeno kot deio oposameznjenega posa-meznika. Družbeno postane s tem, da privzame obliko svojega neposrednega nasprotja, obliko abstraktne občosti.
Naposled označuje delo, ki postavlja menjalno vrednost, da se predstavljajo družbene zveze oseb, kakor da bi bile obrnjene, namreč kot družbeno razmerje stvari. Le v kolikor se ena uporab-na vrednost  navezuje kot menjalna vrednost na drugp, je delo

Sur Aritik
različnih oseb navezano med seboj kot obče in enako. Če je zato pravilno, da rečemo: menjalna vrednost je razmerje med osebami,5, moramo temu pridodati: pod rečevno pregrinjalo skrito razmerje. Kot funt železa in funt zlata predstavljata isti kvantum teže kljub njunim različnim fizičnim in kemičnim lastnostim, tako dve uporabni vrednosti blaga, v katerem je vsebovan isti delovni čas, isto menjalno vrednost Menjalna vrednost se prikaže tako kot družbena naravna—določenost uporabnih vrednosti, kot neka določenost, ki jim pripada kot rečem, in se /uporabne vrednosti/ zato — kot posledica tega — v procesu menjave nadomeščajo v določenih kvantitattvnih razmerjih, oblikujejo ekvivalente, kot se povezujejo nesestavljene /einfache/ kemične snovi v določenih razmerjih, oblikujejo kemične ekvivalente. Le običajnost vsakda-njega življenja dopušča, da se prikazuje kot trivialno, kot samo-umevno to, da privzame družbeno produkcijsko razmerje obliko predmeta, tako da se razmerje oseb v njihovem delu predstavlja prej kot razmerje, v katerem se vedejo/obnašajo stvari med seboj in do Ijudi. V blagu je ta mistifikacija še zelo enostavna. Vsem lebdi bolj ali manj pred očmi, da je razmerje blag kot menjalnih vredno-sti mnogobolj razmerje oseb do njihove vzajemne produktivne dejavnosti. V višjih/zapletenejših produkcijskih razmerjih izgine ta videz enostavnosti. Vse iluzije monetarnega sistema izvirajo iz tega, da na denarju6A ni opazljivo/ da denarju ni videti, da predstavlja družbeno produkcijsko razmerje, vendar v obliki naravne reči z določenimi lastnostmi. Pri modernih ekonomistih, ki se vzvišeno režijo iluzijam monetarnega sistema, se razkrije ista iluzija, kakor hitro ravnajo z višjimi ekonomskimi kategorijami, npr. kapitalom. Izskoči v priznanju naivnega začudenja, če se zdajle prikaže kot družbeno razmerje, za kar so še pravkar Storasto menili, da je reč, ki jo drže trdno v rokah, in če jih nato znova draži kot reč, kar so ravnokar fiksirali kot družbeno razmerje.
S tem ko menjalna vrednost blaga prav zares ni nič drugega kot medsebojna navezanost del posameznikov kot enakih in občih /del/, ni nič drugega kot predmetni izraz neke specif ične družbene oblike dela, je tavtološko reči, da je delo edini vir menjalne vredno-sti in tako bogastva, v kolikor obstoji iz menjalnih vrednosti. Tej je enaka tavtoiogija, da naravna snov kot takšna ne vsebuje menjalne vrednosti,7 ker tudi dela ne, in menjalna vrednost kot takšna nobene naravne snovi. Če pa VVilliam Petty imenuje ,,delo očeta in zemljo mater bogastva", ali sprašuje škof Berkeley, ,,če niso resničen vir bogastva štirje elementi in človeka delo v njih"8 ali če Amerikanec Th. Cooper popularno razjasni: ,,Odvzemi hlebcu kruha delo, ki je zanj porabljeno, delo peka, mlinarja, zakupnika itd., in kaj preostane? Nekaj travnih zrn, divje rastočih in nekorist-nih za kakršnokoli človeško uporabo"9 ne gre v vseh teh nazorih za abstraktno delo, ki je vir menjalne vrednosti, temveč za konkret-no delo kot viru snovnega bogastva, skratka, za delo, v kolikor proizvaja uporabne vrednosti. S tem ko je predpostavljena uporabna vrednost blaga, je predpostavljena posebna koristnost, določena namenskost v njih potrošenega dela, s tem pa je s stališča blaga izčrpan celoten ozir na delo kot koristno delo. Pri kruhu kot uporabni vrednosti nas zanimajo njegove lastnosti hranila, nikakor pa ne delo zakupnika, mlinarja, peka itd. Če bi s kakršnokoli iznajdbo odpadlo 19 /20 tega dela, bi opravljal hlebec isto uslugo kot prej. Če bi padel izdeian z neba, bi ne izgubil niti atoma svoje vrednosti. Medtem ko se udejanja delo, ki postavlja menjalno vrednost, v enakosti blag kot občih ekvivalentov, se udejanja delo kot namenska produktivna dejavnost v neskončni mnogovrstnosti ivojih /lahko tudi: blaga/ uporabnih vrednosti. Medtem ko je delo, ki postavlja menjalno vrednost, abstraktno obče in enako delo, je delo, ki postavlja uporabno vrednost, konkretno in posebno delo, ki se tako po obliki kot po snovi cepi na neskončno različne načine dela.
Napačno je reči o delu, ki proizvaja uporabne vrednosti, da je tdini vir bogastva, ki ga je proizvedlo, namreč snovnega. Ker je dejavnost, da si prisvojimo snovnost za ta ali za oni namen, potre-buje kot predpostavko snov. V različnih uporabnih vrednostih je proporc med delom in naravno snovjo zelo različen, vendar vsebuje uporabna vrednost zmeraj naravno podlago. Kot namenska dejavnost za prisvojitev naravnega v tej ali oni obtiki je deSo naravni pogoj človeške eksistence, nek pogoj snovne menjave med člove-(om in naravo, ki je neodvisen od vseh socialnih obiik. Delo, ki postavlja menjalno vrednost, je nasprotno specifično družbena oblika dela. Krojaško delo npr. v svoji snovni določenosti kot posebna produktivna dejavnost producira suknjo, vendar ne me-
no vrednost suknje. Slednje ne producira kot krojaško delo, jtemveč kot abstraktno obče delo, in to pripada neki družbeni jpovezanosti, ki je ni zasnoval/uredil krojač. Tako so producirale v itični hišni industriji suknjo ženske, ne da bi producirale menjal-|no vrednost suknje. Zakonodajalec Mojzes kot tudi carinik Adam
ith sta poznala delo kot izvir snovnega bogastva.10
Ut
^totttif^en SDefonomie
a 11  &ft a r t.
Crjlef $cft
©trTin. JDerJag »011 ffranf JDun<ftr.
1859.
Opazujmo zdajle nekatere natančnejše določitve, ki slede iz zvajanja menjalne vrednosti na delovni čas.
Blago učinkuje vzročno kot uporabna vrednost. Pšenica npr. učinkuje kot hranilo. Stroj nadomesti delo v določenih razmerah. Ta učinek blaga, po katerem je samo uporabna vrednost, predmet konsumpcije, lahko imenujemo njegova usluga, tista usluga, ki jo opravi/nudi /leisten/ kot uporabna vrednost. Kot menjalno vrednost pa se opazuje blago zmeraj le z vidika rezultata. Negre za uslugo, ki jo izvrši/nudi, temveč za uslugo11 ki je bila /blagu/ nudena/zanj-opravtjena v njega produkciji. Tako torej menjatna vrednost nekega stroja npr. ni določena s kvantumom delovnega časa, ki ga nadomesti, temveč s kvantumom delovnega časa, ki je zanj potrošen in ki ga prav tako zahteva produkcija novega stroja iste vrste.
Če bi ostal delovni kvantum, ki ga zahteva produkcija blag, konstanten, bi bila njihova menjalna vrednost nespremenljiva. Vendar se lahkotnost in težavnost produkcije nenehno spreminjata. Če raste delu produktivna moč, tedaj producira isto uporabno vrednost v krajšem času. Če pada delu produktivna moč, tedaj zahteva produkcija iste uporabne vrednosti več časa. Velikost delovnega časa, ki je vsebovana v nekem blagu, torej njega menjal-na vrednost, se zato spreminja, raste ali pada v obratnem razmerju z rastjo ali padanjem produktivne moči dela. Produktivna moč dela, ki je z vnaprej določeno mero uporabljena v manufakturni industriji, je v poljedelstvu in ekstraktivni industrijiB hkrati pogoje-na z naravnimi razmerami, ki jih ni mogoče nadzorouati. Isto delo bo večji ali manjši izkupiček različnih kovin, glede na redkejše ali pogostejše pojavljanje teh kovin v zemeljski skorji. Isto delo se lahko vpredmeti/se more vpredmetiti z naklonjenostjo letnega časa v 2 bušlih pšenice, z nenaklonjenostjo tega letnega časa morda le v 1 bušlu pšenice. Redkost ali obilnost kot naravni razmeri tukaj dozdevno določata menjalno vrednost blag, ker določata produk-tivno moč posebnega realnega dela, ki je vezano na naravne razme-re.
Različne uporabne vrednosti vsebujejo v neenaki količini isti delovni čas ali isto menjalno vrednost. V kolikor manjši količini uporabne vrednosti, v primerjavi z drugimi uporabnimi vrednostmi, vsebuje blago nek določen kvantum delovnega časa, toliko večja je njegova specifična menjalna vrednost. Če ugotovimo /finden/, da obrazijo v različnih, dokaj oddaljenih kulturnih obdobjih določene uporabne vrednosti med seboj neko določeno zaporedje specifič-nih menjalnih vrednosti, ki ohranja, če že ne natančno ista števil-čna razmerja, vendarle obče razmerje nad-in pod-rejenosti, kot npr.
zlato, srebro, baker, železo, ali pšenica, rž, ječmen, oves, potem sledi iz tega, da učinkuje napredovanje družbenih produktivnih moči enakomerno ali približno enakomerno na delovni čas, ki ga zahteva produkcija teh različnih blag.
Menjalna vrednost nekega blaga se ne prikaže v njegovi lastni uporabni vrednosti. Kot vpredmetenje občega družbenega delov-nega časa je pa uporabna vrednost nekega blaga postavfjena v razmerje z uporabnimi vrednostmi drugih blag. Menjalna vrednost nekega blaga se tako manifestira v uporabnih vrednostih drugih blag. Ekvivalent je tako prav zares nekega blaga menialna vrednost, izražena v uporabni vrednosti nekega drugega blaga. Ce rečem npr., vatel platna je vreden dva funta kave, potem je menjalna vrednost platna izražena v uporabni vrednosti kave, in sicer v določenem kvantumu slednje uporabne vrednosti. S tem ko je dan ta proporc, lahko izrazim vrednost vsakega kvantuma platna v kavi. Jasrio je, da menjalna vrednost nekega blaga, npr. platna, ni izčrpana s proporcem, s katerim obrazi neko drugo posebno blago, npr. kava, svoj ekvivalent. Kvantum občega delovnega časa, ki ga predstavlja vatel platna, je hkrati realiziran v neskončno različnih količinah uporabnih vrednosti vseh drugih blag. V proporcu, s katerim predstavlja uporabna vrednost vsakega drugega blaga enako velik delovni čas, obrazi/uporabna vrednost drugega blaga/ ekvivalent za vatel platna. Menjalna vrednost tega posameznega blaga se izčrpno izrazi zato le v neskončno mnogih enačbah, v katerih obrazijo uporabne vrednosti vseh drugih blag svoj ekvivalent. Samo v vsoti teh enačb ali celotnosti različnih proporcev, v katerih je neko blago zamenljivo z vsakim drugim blagom, je to blago izčrpno izraženo kot občiekvivalent Npr. zaporedje enačb: 1 vatel platna = 1/2 funta čaja 1 vatel platna = 2 funta kave 1 vatel platna = 8 funtov kruha 1 vatel platna = 6 vatlov katuna lahko predstavimo kot
1 vatel platna =1/81 funta čaja + 1 /2 funta kav^* 2 funta kruha + 1 1 /2 vatla katuna.
Če bi imeli pred seboj celoto enačb, v katerih se izčrpno izraža vrednost vatla platna, bi lahko njegovo vrednost izrazili v obliki zaporedja. Prav zares je to zaporedje neskončno, saj obseg blag ni nikdar dokončno zaključen, temveč se nenehno razteza. Ko pa tako neko blago meri svojo menjalno vrednost v uporabnih vredno-stih vseh drugih blag, se merijo obratno menjalne vrednosti vseh daigih blag v uporabni vrednosti tega enega /blaga/, ki se meri v njih.12 Če se menjalna vrednost 1 vatla platna izraža v 1/2 funta čaja ali 2 funti kave ali 6 vattih katuna ali 8 funtih kruha itd., tedaj sledi, da so si kava, čaj, katun, kruh itd. v tem razmerju, v katerem so enaki nasproti tretjemu, platnu, enaki tucM med seboj, torej služi platno kot skupnostna mera (gemeinschaftliches Mass) njihovih menjalnih vrednosti. Vsako blago kot vpredmeten obči delovni čas, tj. določen kvantum občega delovnega časa, izraža po vrsti svojo menjalno vrednost v določenih kvantitetah uporabnih vrednostiu vseh drugih blag, in menjalne vrednosti vseh drugih blag se merijo obratno v uporabni vrednosti tega enega samoedinega /ausschlies-slichen/ blaga. Kot menjalna vrednost pa je vsako blago takšno neko samoedino/zaključno blago, ki služi kot skupna mera menjal-nih vrednosti vseh drugih blag, kot je po drugi strani samo samo eno mnogih blag, v celotnem obsegu, katerih predstavlja neposred-no vsako drugo blago svojo menjalno vrednost.
Velikostf vrednosti nekega blaga se ne tiče, če ob njem obstaja še malo ali precej drugačnih blag. Če je zaporedje enačb, v katerih se realizira njegova /blaga/ menjalna vrednost, večje ali manjše, j"e odvisno od vecje ali manjše pestrosti drugih blag. Zaporedje enačb, v katerih se npr. predstavlja vrednost kave, izraža sfero njene zamenljivosti, meje, do katerih deluje kot menjalna vrednost. Menjalni vrednosti blaga kot vpredmetenju občega družbenega delovnega časa ustreza izraz njegove /blaga ali lahko: delovnega časa/ ekvivalence v neskončno različnih uporabnih vrednostih.
Videli smo, da se menjalna vrednost blaga menja s kvantiteto delovnega časa, ki je neposredno v njem /blagu/ vsebovan. Njegova realizirana, tj. v uporabnih vrednostih drugih blag izražena menjal-na vrednost je prav tako nujno odvisna od razmerja v katerem se spreminja delovni čas, ki je uporabljen za produkcijo vseh drugih blag. Če bi ostal npr. delovni čas, ki je potreben za produkcijo mernika pšenice, isti, medtem ko bi se delovni čas, ki ga zahteva produkcija vseh drugih blag, podvojil, potlej bi menjalna vrednost mernika pšenice, izražena v njenih ekvivalentih, padla za polovico. Rezultat bi bil praktično enak, ako bi se delovni čas, ki ga potrebu-jemo za pridelavo mernika pšenice, zmanjšal za polovico in bi ostal nespremenjen delovni čas, ki ga potrebujemo za izdelavo vseh drugih blag. Glede na količino produciranega blaga v istem delov-nem času se vzpostavi proporc blag in s tem določi njihova vred-nost. Da bi videli, kakšnim možnim> menjavam je izpostavljen ta proporc, naj bo naša podmena dvoje blag A in B. Prvič: Nesprerne-njen naj ostane delovni čas, ki ga potrebujemo za produkcijo B-ja.
10
V tem primeru pada ali raste menjalna vrednost A-ja, izražena v B-ju, direktno kot pada ali raste delovni čas, ki ga zahteva produk-cija A-ja. Drugič: Nespremenjen naj ostane delovni čas, ki ga potre-bujemo za produkcijo A-ja. Menjakia vrednost A-ja, izražena v B-ju, pada ali raste v obratnem sorazmerju, kot pada ali raste delovni čas, ki ga zahteva produkcija B-ja. Tretjič: V enakem proporcu naj pade ali raste delovni čas, ki ga zahtevata produkciji A-ja in B-ja. Izraz ekvivalence A-ja v B-ju ostane tedaj nespremenjen. Če bi zaradi katerekoli okoliščine pojemala produktivna moč vseh del v enaki meri, tako da bi zahtevala vsa blaga v enakem proporcu več delovnega časa za svojo produkcijo, bi se tako dvignila vrednost vseh blag, realen izraz njihove menjalne vrednosti bi ostal nespre-menjen; in resnično bogastvo družbe bi se zmanjšalo, ker bi potre-bovala več delovnega časa, da bi ustvarila enako množino uporab-nih vrednosti. Četrtič: Delovni čas, k\ ga potrebujemo za produk-cijo A-ja in B-ja, lahko za oba raste ali pada, vendar z neenako stopnjo, ali pa naj delovni čas, ki ga potrebujemo za A, raste, medtem ko naj oni za B pada, ali obratno. Vse te slučaje lahko reduciramo na to, da ostaja delovni čas, ki ga zahteva produkcija nekega blaga, nespremenjen, medtem ko oni drugih raste ali pada /pomembno: eno (blago) — vsa ostala/.
Menjalna vrednost vsakega blaga se izraža v uporabni vrednosti vsakega drugega blaga, naj si bo v celoti ali delih te uporabne vrednosti. Kot menjalna vrednost je vsako blago prav tako deljivo kot sam delovni čas, ki je v njem vpredmeten. Ekvivalenca blag je prav tako neodvisna od njihove fizične deljivosti kot uporabnih vrednosti, kot je tudi adiranje menjalnih vrednosti blag brezbrižno za to, skozi kakšno realno menjavo oblike so se pretopile uporabne vrednosti teh blag v neko novo blago.                                        «¦
Doslej smo opazovali blago z dveh vidikov, kot uporabno vred-nost in kot menjalno vrednost, vsakokrat enostransko. Kot blago je pa neposredno enotnost uporabne vrednosti in menjalne vrednosti; hkrati je blago le v navezavi na druga blaga. Resnična medsebojna navezanost blag je njihov proces zamenjave. To je družbeni proces, ki se ga lotijo med seboj neodvisni individui, vendar se ga lotijo le kot posestniki blaga; njihov vzajemni obstoj drug za drugega je obstoj njihovih blag; in tako se prikazujejo dejansko le kot prisebni /bevvusste/ nosilci procesa zamenjave.
Blago je uporabna vrednost, pšenica, platno, diamant, stroj etc, ampak kot blago hkrati ni uporabna vrednost. Če bi bilo uporabna vrednost za svojega posestnika, tj., neposredno sredstvo za zadosti-tev njegovih lastnih potreb, bi ne bilo blago. Zanj je mnogo bolj ne-uporabna vrednost namreč zgolj snovni nosilec menjalne vred-nosti, ali zgolj sredstvo menjave; kot aktiven nosilec menjalne vred-nosti postane uporabna vrednost sredstvo menjave. Zanj je uporab-na vrednost le še kot menjalna vrednost.13 Kot uporabna vrednost mora /ta/ šele postati, najpoprej za drugega. Ker ni uporabna vred-nost za svojega posestnika, je uporabna vrednost za posestntka drugega blaga. Če ni, je bilo njegovo delo brezkoristno, njegov /dela/ rezultat torej ne blago. Po drugi strani mora postati uporab-na vrednost za njega samega, kajti izven nje, v uporabnih vredno-stih drugih blag, eksistirajo njegova živila. Da bi postalo blago blago kot uporabna vrednost, mora stopiti blago nasproti posebnim potrebam, ki jim je predmet zadostitve. Uporabne vrednosti blag postanejo torej kot uporabne vrednosti /prisotne, dane/ s tem, ko vsestransko menjajo položaj, iz roke, v kateri so sredstvo menjave, preidejo v roko, v kateri so uporabni predmeti. Le s to vsestransko otujitvijo blag postane v njih vsebovano delo koristno delo. V tej pravdajoči medsebojni navezanosti blag kot uporabnih vrednosti ne prejmejo te /uporabne vrednosti/ nobene nove ekonomske obli-kovne določenosti. Izgine tako rekoč njihova oblikovna določe-nost, ki jih je označevala kot blago. Kruh npr. ne menja pri preho-du iz pekove roke v konsumentovo roko svojega obstoja kot kruh. Nasprotno, šele konsument se veže na kruh kot na uporabno vred-nost, kot to doiočeno hranilo, medtem ko je bilo v pekovi roki nosilec ekonomskega razmerja, čutno nadčutna reč. Edina menjava oblika, ki se jo gredo blaga v svojem postajanju kot uporabne vrednosti, je torej odprava-z-ohranitvijo njihovega formalnega obstajanja, v katerem so bila ne-uporabna vrednost za svojega posestnika, uporabna vrednost za njihovega neposestnika. Postaja-nje blag blaga kot uporabna vrednost ima za podmeno njihovo vsestransko otujevanje, njihovo vstopanje v proces menjave, ampak njihov obstoj za menjavo je njihovo obstajanje lcot menjalne vrednosti. Da bi se udejanila kot uporabne vrednosti, se morajo /blaga/ udejaniti kot menjalne vrednosti.
Se je prikazalo neko blago z vidika uporabne vrednosti prvotno kot samostojna reč, pa se je nasprotno že od začetka nanj, v navezanosti na druga blaga, gledalo kot na menjalno vrednost. Ta navezanost pa je bila le teoretična, /le/ mišljena. Uporablja se/učinkovita le v procesu menjave. Po drugi strani je blago sicer menjalna vrednost, v kolikor je v njem porabljen določen kvantum delovnega časa in je blago vpredmeten delovni čas. Ampak, kakršno }e blago neposredno, je le vpredmeten individualni delovni čas, ne obči delovni čas. Ni blago neposredno menjalna vrednost, temveč mora to šele postati. Sprva je lahko le vpredmetenje občega delovnega časa, v kolikor predstavlja delovni čas v določeni koristni uporabi, torej v uporabni vrednosti. To je bil snoven pogoj, in delovni čas, ki je vsebovan v blagih. je bil predpostavljen kot obči, družbeni edinole s tem pogojem. Če lahko zato blago postane blago kot uporabna vrednost le tako, da se udejanji kot menjalna vrednost.se lahko po drugi strani udejanji kot menjalna vrednost le tako, da se potrdi /preveri v svoji otujitvi kot uporabna vrednost, Neko blago je lahko kot uporabna vrednost odsvojeno le tistemu, za kogar je uporabna vrednost, tj., predmet posebne potrebe. Po drugi strani se ga odsvoji le za drugo blago, ali, Če se postavim na stran posestnika blaga, on lahko odsvoji, tj., uresniči, svoje blago prav tako le, v kolikor ga poveže s posebno potrebo, ki ji je predmet. V vsestranski otujitvi blag kot uporabnih vrednosti se /blaga/ navezujejo drugo na drugo glede na svojo snovno različ-nost kot posebne reči, ki zadostijo s svojimi specifičnimi lastnost-mi posebne potrebe. Ampak kot takšne zgolj uporabne vrednosti so drugo do drugega brezbrižne eksistence in toliko bolj nepovezane. Kot uporabne vrednosti jih lahko zamenjamo le v navezavi na posebne potrebe. Zamenljive pa so 1e kot ekvivalenti, in ekvivalenti so le kot enaki kvantumi vpredmetenega delovnega časa, tako da je zbrfsan ves ozir na njihove naravne lastnosti /blag/ kot uporabnib vrednosti in s tem razmerje blag do posebnih potreb. Kot menjalna vrednost se uporablja/je učinkovito blago mnogo bolj s tem, ko nadomešča   kot   ekvivalent  poljuben  določen  kvantum  vsakega
0P0MBE
1. Aristoteles,  ,,De  Republica",   L  I, C 9 fedit.   I.   Bekkeri,   Oxonii   1837).  ,,Kajti dvojna je raba vsake dobrine...  Ena je lastna stvari kot taki, druga ne, kot sanda/u, da služi kot obutev in da je zamenljiv. Oboje  sta  sandalovi uporabni vrednosti, kajti tudi kdor zamenja sandale s tistim, kar mu manjka, npr. hranili, uporablja sandale kot sandale. Ampak ne v njihovi naravni uporabnosti. Kajti te ni tu zaradi zamenja-ve. Isto je z drugimi dobrinami."
2.  To  je razlog,  zakaj obravnavajo  nemški kompilatorji    con    amore    /z   užitkom; dodatek redakcije MEW/ z imenom ,,dobri-na" fiksirano uporabno vrednost. Glej npr. L Stein, ,,System der Staatswissenschaft", zv. I, oddelek o ,,dobrinah". Kaj razumnega o ,,dobrinah" moramo iskati v ,,Poduk za blagoznanstvo".
3.  ,,Unskilled labour" ga imenujejo angleški ekonomi.
4.  Smešen predsodek je, razširjen zlasti v no-vejšem času, da bi naj bila oblika samorod-ne  gmajne  specifično   slovanska   ali kar izključno ruska oblika. Je praoblika, ki jo lahko izpričamo pri Rimljanih, Germanih, Keltib; na pravi zbir vzorcev te praoblike pa lahko naletimo pri Indijcih — raznovrstne oblike  za  preverjanje,   čeprav deloma   v razrušeni obliki. Natančnejši študij azijskih, posebej indijskih, oblik gmajne bi izpričal, kako izhajajo iz različnih oblik samorodne gmajne  različne oblike njenega razpada. Tako lahko izpeljemo različne izvirne tipe
» rimskega in germanskega privatnega lastniš-tva iz različnih oblik indijske gmajne/V Kapitalu I. je stavek navedentako: V novejšem času se je razširil smešen pred-sodek, da je oblika samorasle skupne lastni-ne specifično slovanska, celo izključno ruska oblika. To je praoblika, ki jo lahko dokažemo pri Rimljanih, Germanih, Keltih, ves njen vzorčni karton z mnogoterimi vzorci pa je še vedno najti, čeprav delno miniran, pri Indijcih. Nadrobnejše preuče-vanje azijskih, posebno indijskih, oblik skupne /astnine bi pokazalo, kako iz različ-nih oblik samorasle skupne lastnine izvirajo različne oblike n/enega razkro/a. Tako npr. razne originalne tipe rimske in germanske privatne lastnine lahko izvajamo iz raznih oblik indijske skupne lastnine. /
5. ,,La ricchezza e una ragione tra due perso-ne." Galiani, ,,Della Moneta", str. 221. zv. III Custodijeve zbirke ,,Scrittori c/assic Italiani di Economia Po/itica. Parte Moder na", Milano 1803. 6A. Popravljeno v osebnem izvodu; (1859) zlato /popravek redakcije MEW/.
7. „ V njenem naravnem stanju je snovi vred nost stalno razodeta /slečena." MacCulloch, ,,Discours sur 1'origine de 1'economie poli tique etc",  traduit par Prevost, Geneve 1825, str. 57.  Vidimo, koliko presega celc neki MacCulloch fetišizem nemških ,,misle cev". ki razložijo ,,snov" in še pol ducata drugih alotrij kot elemente vrednosti. Prim. npr.  L Stein, n.n.m., zv. I, str. 170/195, popravek MEW/.
8.  Berkeley,  ,,The  Ouerist",   London   1750 ,,Whether  the  four elements, and man's labour therein, be not the true source oi wealth? "
9.  Th. Cooper, ,,Lectures on the Elements oi Political Economy", London 1831 (Colun> bia 1826), str. 99.
10. F. List, ki ni nikdar zmogel dojeti razlike med delom, v kolikor pomaga ustvarjati nekaj koristnega, kakšno uporabno vred nost, in delom, v kolikor ustvarja določeno družbeno obliko bogastva, menjalno vred-nost, kotje bilo sploh dojeman/e tu/e njego-vemu zainteresiranemu praktičnemu ra zumu, je ugledal zato v angleških modernih ekonomistih zgolj plagiatorje Mojzesa Egipčanskega.
11-Kar dojamemo, kakšno ,,uslugo" mora nuditi kategorija ,,usJuga" (service) takšni sorti ekonomistov kot J. B. Say in F. Ba-stiat, katerih rezonirajoča pametnost, kot je pravilno pripomnil že Malthus, povsod abstrahira specifično določenost oblike ekonomskih razmerij.
B. Ekstraktivna industrija: pridobivanje rudnin, rvdarstvo /prevajalkina opomba/.
12. ,,Posebnost mer je tudi, da imajo takšno razmerje z merjeno rečjo, da postane merje-no na nek način mera merečega." Monta-nari, ,,Della Moneta", str. 48 v Custodijevi zbirki, III., Parte Antica.
13. Aristotel je dojel imenjalno  vrednost na način te določitve (glej navedeno mesto opombi!).
drugega blaga, brezbrižno, če je za posestnika drugega blag uporabna vrednost ali ne. Ampak za posestnika drugega blag postane blago le, v kolikor je zanj uporabna vrednost, in za svojegi posestnika postahe menjalna vrednost le, v kolikor je blago z drugega. Ista navezanost naj bi bila navezanost blag kot v bistv« /tako rekoč enakih, le kvantitativrvo različnih velikosti, naj bi bil; njihovo zenačenje kot materiatur /snovnosti/ občega7 delovnegi časa IN hkrati njih navezanost kot kvalitativno različnih reči, ko posebnih uporabnih vrednosti za posebne potrebe, skratka, tistj navezanost, ki razločuje dejanske uporabne vrednosti. Ampak t< zenačenje in razločevanje /Ungleichsetzung/ se vzajemno izključu jeta. Tako se ne predstavi le pomanjkljiv krog problemov, ko pn postavlja rešitev enega rešitev drugega, temveč tudi celota naspr tujočih zahtev, ko je vezana izpolnitev enega pogoja neposredno izpolnitev nieaovega nasprotja.
Proces zamenjave blag mora biti tako razvitje kot rešitev tel nasprotij, v katerem pa se nasprotja ne morejo predstaviti na taki enostaven način. Mi smo le gledafi, kako se blaga sama vzajemn vežejo drugo na drugo kot uporabne vrednosti, tj., kako nastopajc blaga kot uporabne vrednosti znotraj procesa zamenjave. Menjalns vrednost, nasprotno, kot smo jo doslej opazovali mi, je bila tu le \ naši abstrakciji, ali če hočete tako, v abstrakciji posameznega po sestnika blaga, ki mu blago leži v kašči kot uporabna vrednost in ni vesti kot menjalna vrednost. Od blag pa se ne zahteva le, da sc prisotna v procesu zamenjave kot uporabne vrednosti, temveč tud kot menjalne vrednosti drugo za drugega. Težava, ob kateri smo s< najprej spotaknili, je bila, da se mora blago najprej kot uporabm vrednost odtujiti, da bi bilo menjalna vrednost, da ga je, da b postalo to, potrebno prinesti k drugemu /an den Mann bringen prodati/, medtem ko pa otujitev blaga kot uporabne vrednost predpostavlja obratno obstoj blaga kot menjalne vrednosti. Ampal postavimo, da je težava rešena. Blago je po svoji levitvi brez po sebne uporabne vrednosti in je izpolnilo snovni pogoj, ko je t< vrednost otujilo, da bi bilo družbeno koristno delo, namesto da b bilo posameznikovo posebno delo zase. Tako mora nato v procesi zamenjave /blago/ kot menjalna vrednost, /kot/ obči ekvivalen postati vpredmeteni obči delovni čas za druga blaga /možno bn nje:/ blago/ kot menjalna vrednost postati obči ekvivalent, vprec meteni.../ in prejme tako namesto omejenega učinka neke po sebne uporabne vrednosti neposredno sposobnost predpostavljanj v vseh uporabnih vrednostih. Vsako blago pa je to blago, ki se tak z otujitvijo svojih posebnih uporabnih vrednosti mora prrikazati ko direktna materiatura /snovnost/ občega delovnega časa.. Po drugi strani si stoje v procesu zamenjave nasproti blaga, v posel nih uporabnih vrednostih vtelešena dela privatnih indivriduov. Sar obči delovni čas je neka abstrakcija, ki ne eksistira za sama blag<
(konec 1. nadaljevanj«
prevaja D. Jovan, februar 1981
v/poševnih   oklepajih/   so   prevajalkina   dopolnila;  kadar  je (poševna črta) med dvema besedama/izrazoma, označiuje dvojnic ali obrate misli
11
RUBRDCA: Pohvale in zahvale uredništva za materpoetiko
Tokrat pravzaprav niti ni mogoče točno opredeliti, komu gre pohvala in zahvala. Vsaj dva sta, ki jima ta čast pripada v prvi vrsti — pravzaprav jih ni dosti manj kot cent. Najprej je to 60 kulturnih delavcev, potem pa tudi člani sveta za kulturo. Seveda ni težko ugotoviti, da gre za podporo ustanovitvi ,,nove revije". Ne glede na to, da povsem točnega naslovnika torej ni mogoče navesti, pa vse-eno pohvalimo kar tako, da še lahko zdaj zahvalimo za ,,novo revijo", ki bo s svojo apolitičnostjo sveže prevetrila ta naš zatohli kulturni prostor; ki nas bo neideološko informirala o najboljših umetniških dosežkih v Sloveniji, Jugoslaviji in tujini in ki bo pred-vsem omogočila tistim, ki že zdaj nimajo kaj objavljati, da bodo to odslej objavljali v reviji, ki bo diferencirala znanost od ideologije. Za vse, ki se zavzemamo za revolucionarno kritiko obstoječega kot tistega, kar se nam mota pod nogami kot usedlina (substanca) pre-teklega, za vse, ki se projeciramo v novum, bo ,,nova revija" pravi blagoslov. Več o tem blagoslovu pa malo naprej.
ČE SMO BOGATEJŠI ZA ,,NOVO REVIJO", KDO IN S ČEM NAS JE OBOGATIL?
Kazalo je že, da se je na zadevo pozabilo, sicer pa že od vsega začetka ni vzbujala kake posebno živahne polemike, take, ki bi je bila vredna. Zlobno bi lahko rekli: kvantitativno pičla, razdroblje-na in povečini javno neodmevna polemika je povsem ustrezala sproženi zadevi. Toda ta zlobnost je postala nemogoča letos, 20. februarja. Dobili smo, kar so si nekateri prislužili, drugi pa zaslužili. Delo nam je tega dne sporočilo, da je svet za kulturo pri pred-sedstvu RK SZDL zaradi ,,prepričljivfli razlogov" podprl pobudo za ustanovitev ,,nove revije'. Sklep sam na sebi ne bi zaslužU po-sebne pozornosti — Slovenci bomo pač dobili ,,novo revijo". To, kar daje članku pozornosti vredno obeležje, nam pa izgovor in iztočnico za problematiziranje primera, je seveda povsem jezikovne narave. To je tisto kar iz teksta štrli in ki tako tekst šele označi. Tokrat se ta beseda pojavi že kar kot prva beseda naslova: ,,Prepričljivi", kar leti seveda na razloge za izdajo revije.
Kaj je s prepričljivostjo razlogov za izdajanje ,,nove revije". Po eni strani so razlogi za, navedeni v omenjenem članku, čeprav skopi, zares piepričljivi. V prid ,,novi reviji * ,govori tudi dejstvo, da v prihodnjih letih možnosti za tako široko in večkrat precej neselektivno objavljanje v knjižni obliki zaradi zaostrenih pogojev gospodarjenja ne bodo mogle mraščati v skladu z vse večfo količinsko produktivnostjo piscev." (Delo, 20.2.1981 -str. 2)
Prepričljiv je tako zelo, da velja za kakršnokoli novo revijo in ne samo za ,,novo revijo", o kateri gre reč. Kot ta splošna izjava govori za vsako novo revijo, govori tudi proti vsaki. Po drugi strani pa so malo za tem izrečeni neki zadržki, ki pa se očitno nanašajo na konkretno zasnovo ,,nove revije". Toda tudi tokrat ne moremo potegniti zaključka, kajti čeprav vemo, za katero revijo gre, pa ne vemo, katere so tiste ,,kritične misli, izražene vznani izjavi.. .,ki ne mtrezajo dejanskemu stanfu," tako, da so deležne kritike sveta.
Sam članek nas je očitno pustil na cedilu glede svojega označevalca — vzrok temu pa je najverjetneje njegova Žurnalistična informativnost, ki že zaradi obsega ne more zajeti vse pestrosti misli in zaključkov, ki so bili (že zaradi številčnosti razpravljalcev) na seji izrečeni.
Treba je torej seči nazaj, vse do 26. junija lanskega leta v Književnih listih natisnjeno ,,pobudo" 60 kulturnih delavcev za ustanovitev ,,nove revije" ter do javne razprave, oziroma polemike, ki se je tudi na željo SZDL vodila po slovenskih revijah in časopisih, in tam iskati tiste »prepričljive razloge".
Takoj je treba preprečiti nesporazum, katerega možnost je bila
nakazana že zgoraj. Namreč: ne govorimo o neki novi reviji, pač pa
konkretni ,,novi reviji" s konkretnimi pobudniki in idejami, ki jih
zastopajo. Tu ni vprašanje, ali potrebujemo še eno ali mogoče še jč novin revij — odgovor na to vprašanje je najverjetneje ozitiven.
Čeprav je bila zaželjena široka javna razprava, pa se je v resnici )mejila le na nekaj med sabo nepovezanih odzivov, ki pa so vsi, azen enega - dr. Tineta Hribarja, zavzeli do ,,nove revije" kritično stališče. Teh nekaj odmevov v Delu in Ljubljanskem Dnevniku se je izčrpalo avgusta in septembra lanskega leta. Precej kasneje pa sta se
9. lanskoletni št. Teorije in prakse pojavfla še dva članka, ki na ttdlagi pobude in Hribarjevega Članka prav tako kritično ovredno-ita ,,novo revijo". Javnarazpravaje tako dovolj prepričljiva, samo la ne v tem smislu, kot smo pričakovali. Tako nam kot zadnje ostane, da ,,prepričljive razloge' najdemo kar v ,,pobudi", ki jo je v imenu 54 podpisnikov napisalo 6 slovenskih kulturnikov - seveda na njene najizrazitejše dele.
JVova revija hoče biti predvsem apolitična in neideoloŠka.Li-terarno ideohški projekti so v svojem historičnem zaporedju izčrpani... Prav zato pa je nujen sestop k bistvu umetniškega dela. V tem sestopanju bo moral vsak umetnik in vsak mislec iskati m najti lastno pot, ki bo tekla mimo obstoječih in že zaključenih kulturno ideoloških projektov in skupin."
Avtorji pa so spregledali, da nekoliko pred tem, ko z orisom revialne situacije in predvsem s stanjem revije Problemi, že kar sami pripišejo omenjeni možnosti apolitičnosti kaj neobetavne perspek-tive. V 70 letih so se, kot pišejo podpisniki, Problemi odločili za politično neopredeljenost. Problemi so se odpovedali vnaprejšnjim nednostnim merilom in so sarno katalogizirali nove pobude in pojave na področju mišljenja in pesništva.
.JSpremenili so se v paliativno ustanovo, kakršna fe bila na mpolago vsem, ki pač niso imeli druge možnosti Stalni pritisk velikega števila različnih in vedno novih potreb je povzročil, da so se znašb v nekakšnem začaranem krogu. Hoteli so in hočejo biti na napokgo vsem živim potrebam in pobudam, ko pa se te pobude hkrati pojavljajo v reviji, druga drugo blokirajo, tako da se nobena m more izraziti do kraja."
Pustimo ob strani vprašanje, koliko omenjene trditve veljajo tudi za današnje Probleme — omenjene izjave govorijo namreč tudi, oziroma ravno o apolitični in neideoloSki naravi ,^iove revije". Že iz njihovih izvajanj izhaja, da predpostavljena neideološkost praktično pomeni nekritično sprejemanje vsega ponujenega. Ker pa se različni interesi pač ne morejo kar tako nizati drug poleg drugega na eno ogrlico, ker ,,drug drugega blokirajo", pride nujno io tega, da eden od interesov prevzame oblast. Kasneje bomo vi-
deli, kateri interes oziroma ideologija ima v taki situaciji absolutno prednost. Še enkiat smo piiče paradoksu, da so najliberalnejSe težnje v resnici najbliže stalinizmu. In v tem primeru je streznitev toliko mučnejša, ker pride po na videz nepričakovanem obratu.
Že kar mučno in dolgočasno je ponavljanje in dokazovanje, kako bedna je iluzija, ki skuša znanost, kulturo, umetnost... ločevati od ideologije. A iluzionisti se zabavajo z vedno novimi domislicami, ki naj dokažejo njihovo neideološkost. Tine Hribar na primer zapiše tole: (Delo, 18. 9. 1980 - Književni listi)
1.  ,JVa ideološki ravni se ideologiji ni mogoče izmakniti " Kar je pomenov polna tavtologija.
2.  .JVa ravni umetnosti pa je nujno razločevati med umetniškim ustvarjanjem in ideloškim dogajanjem."
Istočasno pa se podpisniki čudijo, da so bili kljub hoteni apoli-tičnosti in neideološkosti tarče političnih in ideoloških podtikanj in diskvalifikacij. Če mislijo, da so se in da se bodo s svojo dejav-nostjo izognili ideološkosti, potem je izjava o ideoloSkih podtika-njih in diskvalifikacijah gola fantazma. Toda vsaj en tekst je, za kateiega je v tem trenutku jasno, da je ideološka kritika njinovih izjav - in to je seveda pričujoči tekst, kolikor ga vodi interes razkriti ravno to, kar hoče razkriti. Zato naj se ne čudijo, če bo njihova ideologija tarča ideološke kritike. Kljub zanikanju ima tavtologija, da se na ideološki ravni ideologiji ni mogoče izmakniti, realen pomen tudi zanje.
In kakšna je ta njihova ideologija, ki se izdaja za neideološko.
,J*rogramsko izhodišče nove revije torej ni kritika vsega obsto-fečega, temveč obravnava kriterijev vsaJ&šne obstoječe možne kri-tike."
V tej izjavi sta dana oba nastavka, ki to ideologijo dokončno zasidrata v polju reakcionarnega. Prvi del izjave se zrcali v prav ironičnem odnosu glede na večkrat ponavljano Marxovo zahtevo po neprestani kritiki vsega obstoječega, govori pa nam, da bo ,,nova revija" apologet obstoječega — to svoje reakcionarno bistvo pa potrjuje tudi drugi del izjave, ki polje svojega delovanja postavi v angelske višave oBravnave metafiziibnih temeljev kritike, kar samo še potencira njeno protirevolucionarno bistvo.
Še en lep primer ideološkosti in hkrati zvitosti ,,pobude" lahko na hitro zabeležimo. Ena od idej ,,nove revije" je ,,načelno in izrecno razbčevanje med znanstveno strokovnimi in ideohškimi spopadi"
Omenjeno razločevanje je spretno postayljena kamuflaža, ki naj že omenjene ideološke pozicije podpisnikov skrije za strokov-nostjo, za tisto strokovnostjo, ki si bo kasp.eje v imenu ,,svobode od ideologije" lastfla nedotakljivost s strani katerekoli ideologije, sama pa bo s ,,čisto strokovnih pozicij" lahko in nujno v pravič-nem spopadu z ideologijami.
Se bi se našli primeri, ki kar prosijo po kritični obravnavi, ven-dar naj bo na tem mestu zaenkrat dovolj, še posebno zato, ker se da najti dovolj kritične pripombe v že objavljenih polemkah Maijana Pungartnika v Delu z dne 18. septembra 1980 ter v Čiin-kih Andreja Kima, Sreča Kima in Leva Krefta v že omenjeni 9 št. Teorije in prakse. V tem trenutku nas bolj zanima vprašanje, k se vleče že od začetka tega prispevka, namreč kjer čipa radonr \o utemeljenost izjava o ,,prepričljivih razlogih za izdajanje r ve revije". Zaenkrat izgleda, kot da vsi argumenti govorijo prot q prepričljivosti. Toda določitev sveta za kulturo pri RK SZDL n-dar ni mogla pasti kar z neba. In še res je tako.
Kot stopnico na poti k rešitvi uporabimo tekst Igorja Žag a, ,,Prispevek k 8. februarju — kulturnemu prazniku", ki je bil ot v-jjen 8. februarja letos na RS in ki bi imel biti objavljen tu« v TRIBUNI, pa se mu je to iz raznih strani dobronamerno odsv d-valo. V članku se govori tudiokulturnem pluralizmu, za katere se ugotovi tudi: „.,. .v okviru raznih ,,kulturnih pturalizmov' .e more cveteti neskončno število rož, ampak le neko bolj ali n ij (ne)določeno število. Z drugimi - preciznejšimi - besedamip ?-dano: cvete lahko neskočno število rož; kulturnih, umetniški, n kar je še podobnih prikazni, pri svojem ,,izražanju" in ustvarjc u bhko posegajo po vseh sredstvih - razen po enem, katerega > poved je v dejanski simbolni organizaciji... razdrobljena vkc ¦> odsvetovanj, priporočil, nasvetov, priporočil, nasvetov - in ta povedani En je politika."
šele politika pa povratno označi cel šopek kulturnega p] lizma, kar bo kmalu postalo jasno tudi v našem primeru.
Da se navežemo na naš problem, je potrebno citirati še l > Ribičiča, oziroma del njegovega referata na programski seji 1 SZDL, ki je bil objavljen v Uelu z2. januarja 1981.
„ V boju za novo revifo sta prisotni dve linijl Prva si želi s 7 novo revifo ,.. Tem zagovornikom nove revije pretežno ni * * ugovarjati... V zahtevi pa se pojavlja tudi druga tendenca - u riti sredstvo za politični boj proti naši samoupravni demokracij, Take tendence, da bi kulturo organizirali kot samostojno polit j opozicijsko dejavnost, so v naši samoupravni družbi smešne.,"« č tisti del ,,nove revije", ki se je deklarativno odrekel političnosi d se je odrekel kritiki vsega obstoječega, da je tisti del zasnoval v e svojega delovanja v skladu s kulturnim pluralizmom, da ni sege 3 prepovedanem cvetu — politiki. Za ta del so seveda razlog a podporo reviji nujhi, saj bi v nasprotnem primeru podpisniki i o upravičenostjo zanikali obstoj kulturnega pluralizma pri nas.
Prav tako pa je nujno, da je bil drugi del podpisnikov, ki jih reprezentira Taras Kermavner, tudi na razpravi na svetu za kulturo deležen negativnega sprejema — kar pa za revijo nima negativnih posledic, saj ta drugi del, v kolikor se je okarakteriziral za poli-tičnega, izpade iz koncepta ,,nove revije". Pri tem je treba ostro poudariti, da avtor članka na noben način ne zagovarja Kennav-nerjevih političnih izjav, saj jfli niti ne more poznati.
Tako se je še zadnjič potrdila teza, da sta apolitičnost in neideološkost nemogoča poiava, kot taka pa sta seveda vsaj v do-ločenem polju tudi prepovedana. Toda tudi če bi bili podpisniki v resnici apolitični in neideološki, pa se je njihova (tokrat seveda igrana neideološkost in apolitičnost) ideološka praznina zapolnila tisti trenutek, ko je njihova revija dobila družbeno podporo.
,,Toda če je bila pobuda za revijo stvar ene skupine, pa mora biti izhafanfe revife ,,naša skupna zadeva in skrb", zaradi česar bo treba v samoupravne organe novega glasila vključiti različne subjek-te, od delegatov ZK do raznih društev." (Delo, 20. 2. 1981 -str. 2)
Ideološkost, ki se ima za ideološkost, je prepuščena na mflost in nemilost vrtincem najrazličnejših ideologij, pri čemer jo seveda vzame pod okrilje prav določena ideologija. Naivnost se maščuje.
ANDREJDRAPAL
13
12
»BRATI ALTHUSSERJA«
Tudi v zamegljevanju razmerja med teorijo in prakso si je Althusser poskušal pridobiti posebne zasluge. Zadostuja mu,,da besedo praksa izgovo-rimo", pa že imamo v pesti njen ideološko (idealistični ali empiristični) pomen. Rečem lahko, najprej mora biti beseda, in že iz besede vse sledi, namreč besedna igra, in Althusser ravno pri prikazovanju razmerja teorija-praksa pokaže, da ni le mojster besednih iger, ampak da je tudi zgolj njihov kritik. Kajti že samo nasprotje teorije in prakse zanj označuje področje teorije odraza. Da bi se temu področju izognil, ne ga razumel in pojasnil, je Althusser odkril posebno formulo, da ni nikakršne prakse na sploh, temveč so  le različne prakse ki da niso v nikakršnem manihejskem razmeru do teorije, ki bi jim bila povsem nasprotna in tuja. In manihejstvo je moral pripeljati na plan, da je lahko razglasil, da dihotomija med teorijo in prakso »ideološki mit", ki ga sam poskuša po najkrajši poti spraviti s sveta. Če že na drugih mestih zveza med njegovimi nazori in vulgarno ekonomijo ni bila dovolj izrecna, se je Althusser zdaj potrudil, da je ni mogoče spregledati. čeprav tu piše svoj veliki tekst o ,Kapitalu' so njegovi argumenti prav takšni, s kakršnimi sta pisala o ,Kapitalu' Boehm-Bavverk in Becker. Namreč da je povsem nedopustno tisto, kar je storil Marx, ki je pokazal, da predstavlja vrednost blaga kar človeško delo, trošenje človeškega dela sploh. ,,ln kot ima v meščanski družbi general ali bankir veliko vlogo, človek kar tako pa, nasprotno, zelo bedno, tako je tu tudi s človeSkim delom... Enostavno povprečno delo samo sicer v različnih deželah in kulturnih dobah spreminja značaj, je pa v vsaki določeni družbi dano. Bolj komplicirano delo šteje samo za potencirano ali še bolje multiplicirano enostavno delo, tako da je manjši kvantum kompliciranega dela enak večjemu kvantumu enostavnega dela. Da se ta redukcija stalno vrši, kaže izkušnja. Blago je lahko produkt najbolj   kompliciranega dela, njegova vrednost pa ga enači s produktom enostavnega dela in samo predstavlja zato te določeno količino enostavnega dela.   Različne proporcije, v katerih se različne vrste dela reducirajo na enostavno delo kot na svojo mersko enoto se odločajo v družbenem procesu za hrbtom producentov in se jim zatorej zde dane s tradicijo."1 Kakršna koli je že razlika med delom, ki je pojmovano kot produktivno, in tistim, ki je pojmovano kot neproduktivno — prvo in drugo je torej različno le glede na tvorjenje profita — in prakso, ki je pojmovana kot proces produkcije Ijudi in stvari, njihovih vzajemnih razmerij in njihovega razmerja do narave, te v predstavi je mogoče pretrgati zvezo med prakso in vrednost tvorečim delom. Celo nemogoče je razumeti protislovja različnih praks meščanske družbe, takoj ko ni več njihova zveza v produkcijskem procesu. Če različne ,,prakse" niso v manihejskem razmerju do ene teorije, razen Althusserjeve. pa so v faktičnem razmerju do procesa dela in tvorjenja vrednosti in jih zato ni mogoče pojasniti brez te zveze. Pojasniti to zvezo različnih praks pa ne pomeni-le pojasniti povezanosti njihove različnosti, temveč tudi pojasniti povezanost razlik med teorijo in prakso.  Kakor je Althusser videl zvezo različnih praks le v neki obči praksi, ne pa v neki konkretni praksi, namreč v vrednost tvorečem delu, tako je tudi  odkril le občo, zgolj mišljenjsko razmerje med teorijo in prakso, do katerega je prišel tako, da je vsako teorijo razglasil samo za prakso, teoretsko prakso. S tem seveda ni storil nič dru-gega, kakor da je teorijo poimenoval za eno od oblik prakse. Ker ni razumel teorije   vrednosti   kot   pojasnitve   možnosti   nastanka  pogojev  modemih družbenih razredov, tudi ni zapopadel razrednega značaja nasprotja med teorijo in prakso ter njegove racionalne vsebine. Ravno obratno je osnovni družbeni konflikt — to je konflikt med proletariatom in vladajočimi razredi v meščanski družbi, ki je osnova nasprotja med teorijo in prakso, po ovinku '  razglasil za zgolj ideološko dihotomijo in mistifikacijo s tem, ko je razglasil nasprotje nned teorijo in prakso zgolj za takSno ideološko dihotomijo.
Navidezna radikalnost, ki je zaobsežena v razglašanju teorije zgolj za eno od oblik prakse, je Althusserju zagotovila privlačnost in popularnost njegove teorije kajti vsakršni teoriji zagotavlja, da je vselej že praktična. To odkritje ni seveda nič novega. Heidegger je že zdavnaj v kritiki Lukacsa povzdignil dejstvo, da je dejavnost znanstvenika vedno segala čez zgolj mišljenje, tudi če je le narekoval tajnici ali pa je moral prelagati papirje na pisalni mizi in oditi h kosilu. V takšnem pojmovanju praktičnosti teorije, ki v vsakem ravnanju filistra že vidi prakso, je spregledano ravno tisto spoznanje, ki ga je na drugem nivoju formuliral dr. Božidar Debenjak, da namreč vsako dejanje filozofa še ni filozofsko dejanje. Če je Althusser radikaliziral kritiko Engel-sovega  razumevanja razmerja med teorijo in prakso tako, da je Engelsa smešil, češ da je njegov argument, da je preizkušnja pudinga v tem, da ga ješ, nejverjetneje iz Manchestra, in k njeni vsebini ni dodal ničesar, kar ne bi Engelsu očitat že Lukacs^ pa je hkrati nehote razodel izhodišče te kritike mnogo bolj jasno, kot so to storili vsi prejšnji kritiki Engelsa. V predgovoru iz leta 1967 je Lukacs priznal, da je bilo njegovo pojmovanje prakse, ko je kritiziral  Engelsa in Engelsovo pojasnitev odprave Kantove stvari na sebi, namreč v eksperimentu in industriji, še abstraktno-idealistično. Toda tudi pozneje se mu ni hotel povsem odpovedati in se je zatekel k pojmovni rešitvi, češ da je teren prakse (ne da bi spremenil svojo temeljno strukturo) v teku svojega razvoja ,,postal večji, bolj kompliciran in posredovan kot v zgolj delu" ter da zato lahko sam akt produciranja predmeta sicer postane osnr< ^ za neposredno pravilno udejanjenje kakšne teoretične predpostavke h. toliko lahko velja kot kriterij njene pravilnosti ali napačnosti. Toda tudi Lukacs ni pojasnil, zakaj je bila njegova lastna koncepcija kritike Engelsa abstraktno-idealistična.   Tega   ni   mogel   pojasniti   zato,   ker   Marxovega ,Kapitala' ni razumel tudi kot pojasnitev razmerja med delom in prakso. Nikakor ni bistveno to, da je prvi pojem ,ožji', manj kompliciran in manj posredovan od drugega; bistvena je narava povezanosti njune različnosti. Medtem ko je Engelsu šlo za družbeniznačaj tepovezanosti, je imel Lukacs pred očmi še vedno individua in njegovo ravnanje, zato se je tudi skliceval na to, da nam zgodovina kaže primere praktično pravilnega ravnanja na osnovi čisto napačnih teorij, ki vsebujejo nezapopadenje nasebstva v Engelsovem smislu. Že Lukacs je torej zvedel problem razmerja med teorijo in prakso na tla individua in je, temu ustrezno, v individuovem oporekanju eni in drugi videl ovrženo Engelsovo stališče. Če sta torej bili pri Lukacsu družba in zgodovina  prisotni  le še skozi ,,primere" individualnega ravnanja, pa je Althusser razkril  nehistorični  značaj te kritike Engelsa v tem, da jo je izrecnu  naslonil  na prakso ,,najprimitivnejiih družb", ki jih je ponovno pripeljal na prizorišče. Tudi v tem ni nobene njegove originalnosti. Primitiv-ne družbe so že zdavnaj postale priljubljen teren strukturalizma, na katerem pojasnjuje vso poznejšo zgodovino. Althusser, ki je sicer sebe razglasil, da ni strukturalist, ker da nečesa takega sploh ni, pa je uvedel prakso primitivnih družb, da bi dal svoji kritiki Engelsovega in Marxovega pojmovanja razmerja med teorijo in prakso še zadnjo, neizpodbitno podlago. Njegov oporekajoči si način izražanja, ki še najbolj spominja na Hegla, čeprav nima ne po vsebini in ne po prepričanju z njim nič skupnega, čisto ustreza njegovim oporeka-jočim si argumentom: ,,Menimo, da je celo v najbolj rudimentarnih formah vedno že v prvih stopnjah prakse prisoten nek element ,spoznanja\ kakor tudi globoko prežet z ideologijo, kar je mogoče opazovati vse od subsisten-čnih praks najbolj .primitivnih' družb."3 Če je torej Heidegger zatrjeval, da je mišljenje vedno že praktično, da bi ovrgel razredno razumevanje nasprotja med  teorijo in prakso, in pozdravif primitivno družbo, ki jo je ustvaril nacizem, kot potrditev svoje filozofije, je Althusser obratno razglasil prakso za vedno že teoretsko in uvedel primitivno družbo, da bi ovrgel Marxov nazor.
Tudi sicer je Ahhusser znal v najostrejši kritiki Hegla spretno izmakniti svoje argumente ravno iz tiste teorije, ki jo je kritiziral. Toda v njegovem prikazu razmerja teorije in prakse ni niti sledu o kakšnih pri Heglu ukradenih idejah. Govoriti je mogoče celo o doslednosti v njegovem argumentiranju, ki prihaja na dan v striktno nezgodovinskem pojmovanju. Marx je v drugi tezi o Feuerbachu zapisal, da vprašanje, ati človeškemu mišljenju pripada predmet-na resnica, sploh ni vprašanje teorije, temveč praktično vprašanje, in da mora človek v praksi dokazati resnico, tj. dejanskost in moč, tostranskost svojega mišljenja. Ker je Althusser, nasprotno, razglasil teorijo samo za teoretsko prakso, mišljenje le za početje filtstra, tudi ni mogel več priti na misel, da bi filister lahko odkril kriterij za svoje početje zunaj lastnih pred-stav. Zato je zanj ,,le teoretsko obnašanje" kriterij teoretskega obnaianja, ,,teoretska praksa je svoj lastni kriterij". Od tu je skoraj samoumevno, da se matematika prikazuje kot tista znanost, ki uteleša resnico same sebe in ki ne potrebuje več nikakršne potrditve v ,,drugih, zunanjih praktičnih formah". Od tu naprej bi Althusser lahko enostavno prepisal celotnega Spinozo ali Kanta, čeprav je ta zadnji videl veljavnost matematike omejeno že samo še na naravoslovje. Vendar poskuša biti Althusser tudi tu originalen in zatrjuje, da noben matematik na svetu ne pričakuje, da bi fizika, ki uporablja velika področja matematike, verificirala kašen matematičen teorem, ki bi šele zatem veljal kot dokazan. ,,Resnica" njegovega teorema mu je stoodstotno zagotovljena s čisto notranjimi kriteriji matematične demonstracijske prakse, torej s kriterijem matematične prakse se pravi s formami, ki jih zahteva znanstvenost obstoječe matematike. Prav toliko lahko to rečemo za rezultate vse znanosti. .* Proti temu pri Kantu ukradenemu pojmovanju, ki mu daje Althusser samo novo formulacijo, je Hegel ostro polemiziral in pokazal, da v njem ni razumljena nujnost konstrukcije matematičnih teoremov, ki so vzeti enostavno kot predpisi. Obratno pa je njemu šlo za izvajanje pojma teorema in zato za njegovo zgodovino, zato je kritiziral podstavljanje matematičnih spoznanj vsem drugim spoznanjem zaradi ,,uboštva njihovega smotra in pomanjkljivosti njihove snovi"5, kar pomeni samo to, da je pozaba njihovega nastanka zaobsežena v njih samih.
Takoj ko je matematična spoznanja postavil kot ideal vsem drugim znanostim, je moral storiti Althusser le še korak, da je dokončno odtrgal Marxovo in Engelsovo mišljenje od revolucionarne prakse in tudi zanj razgla-sil, da je kriterij za .resnico' spoznanj, ki jih je ,,produciral" Marx, le sama Marxova ,,teoretska praksa". S tem Althusser ni le likvidiral vprašanja, od kod izvirajo problemi teoretske prakse, temveč tudi samo vpraianje spre-membe obstoječega sveta s pripadajočo mu teorijo vred. Obstoječi svet zdaj prikazuje kot agregat različnih praks, ne da bi lahko §e karkoli rekel o njegovi caloti in povezanosti različnih oblik prakse, kajti vsaki od njih je njen kriterij ,,imanenten", je torej v njej sami, tako da lahko Althusser zdaj te različne oblike prakse pojasnjuje iz njih samih, ne da bi lahko pojasnil njihov nastanek, razvoj in nujni propad. Namesto tega so vse te prakse v ,,manihejskem" razmerju do svojega subjekta, namreč ,,teoretskega prakti-ka" Althusserja, ki vidi v vsaki od njih najprej njihovo ideološko in nato njihovo znanstveno stran. Na tak način ustvarja videz, kot da je s tem dualizmom v prakso uvedel gibanje, potem ko je iz nje pregnal njen zgodo-vinski prehodni značaj.
Takšno stališče, ki naleti na veliko priljubljenost, ker meščanski družbi in njeni znanosti zatrjuje, da je njen obstoj garantiran tudi z matematičnimi teoremi, je seveda neogibno vodilo k eksplicitni kritiki Marxovega in Heglo-vega pojmovanja meščanske družbe, ker ne vidi več antinomij te družbe, ampak samo še domnevne paradokse te kritike. ,,Ko Marx študira moderno buržoazno družbo, sprejema paradoksalno stališče. Najprej pojmuje to obstoječo družbo kot historični rezultat torej kot nek rezultat, ki ga je proizvedla zgodovina. Zdi se, da nas torej čisto samoumevno potegne v neko heglovsko koncepcijo, kjer je rezultat pojmovan kot neločljiv rezultat njegove geneze, ki ga je treba razumeti kot rezultat svojega postajanja. Dejansko pa gre Marx istočasno po čisto drugi poti • •. Marxov predmet raziskovanja je torej sodobna meščanska družba, ki je mišljena kot nek historični rezultat toda razumevanje te družbe še zdaleč ne izvira izgeneze tega rezultata, temveč izvira nasprotno izključno iz teorije ,telesa\ se pravi \z aktualne strukture družbe ne da bi njena geneza v tem kakorkoli nasto-pala."6
To ^paradoksalno stališče", ki ga odkrije Althusser pri Marxu, hkrati razodeva, da Althusser ni razumel kritike Heglove logike v ,Kapitalu\ kajti sicer bi ne videl v njem le .heglovske koncepcije', in hkrati ni odkril, da se v gibanju form vrednosti neogibno pojavijo tiste ,,iracionalne" kategorjje, renta itn., ki naredijo znotraj meščanske družbe njeno zgodovino za neod-pravljivo, čeprav je v tej formi le še svoj lastni produkt. Čisto tako kot je Becker odkritje teh iracionalnih kategorij v teoriji vrednosti naredil za pozi-tivne izraze zgolj teorije, je Althusser naredil nasprotje med povezanostjo kategorij meščanske družbe in raziskovanjem njihove zgodovine za ,,para-doks" teorije vrednosti. Če je prej vsako mišljenje in teorijo razgfasil za različne oblike prakse, zdaj obratno neko praktično protislovje razglaša zgolj za paradoks Marxove teorije. Te falsifikacije so mogoče samo zato, ker Althusser nima pojma o teoriji vrednosti. Niti sledu ni o tem, da bi videl notranjo povezanost form vrednosti in nujni nastanek razvitejših form — kot so renta. profit in mezda — iz manj razvitih — namreč iz forme blaga, katera nujno vodi k razrešitvi nasprotij, ki so v njej zaobsežene tako, da posebna forma blaga, denar, odpravlja nasprotja, ki so povezana z menjavo blaga; da so protislovja, ki so zaobsežena v obstoju denarja, razrešena z nastankom kapitala in kredita itn. Namesto tega je Althusser sholastično opredelil zakon vrednosti kot pravi strokovnjak za sofizme: ,,Pri Marxu je dejansko pojem zakona vrednosti še kako pojem, ki je adekvaten svojemu objektu, ker je pojem meja svojih variacij; torej adekvaten pojem svojega neadekvacij-skega polja — in nikakor neadekvaten pojem zaradi izvirnega greha, ki bi določal /affecterait/ vse pojme, katere je proizvedla človeška abstrakcija."^
Althusser je opravil analize ,Kapitala' §e kako udobno. Niti najmanj ga ni zanimata ne njegova zgodovina ne zgodovina polemike proti njemu. Le tako je mogoče pojasniti, da je s tako lahkoto oživil vulgarno ekonomsko pojmo-vanje zakona vrednosti kot ,,pojma, ki je adekvaten svojemu objektu". Tudi njegovo spominjanje, da sta pojma ,vrednost' in ,presežna vrednost' natančno tista pojma, ki sta največ ,,izpostavljena kritiki modernih ekono-mistov"8, je brez vsake povezanosti z njegovim lastnim razurnevanjem, kajti ravno vulgarna ekonomija je vrednost razglasila le za pojem, tako kot Althusser, in se je od njega razlikovala samo po tem, da je trdila, da gre za ,,pojem", ki je ,neadekvaten' svojemu objektu. Razlika med tem razumeva-njem teorije vrednosti in njeno kritiko pa ni v tem, ali pojem ustreza svojemu predmetu ali ne, temveč v povsem različnem razumevanju same vrednosti, ki za Marxa ni nikakršen ,,pojem", ki bi ga bilo treba spraviti v
sklad z njegovo dejanskostjo. Ravno obratno gre za to, da vanalizi vrednosti pride dejanskost do svojega jtojma', se pravi do razumevanja same sebe. Bernstein je še videl povezanost svojega pojmovanja vrednosti kot ,,pojma" z vulgarno ekonomijo, zato je izrecno podčrtal, da gre za »možni pojem". S tem je priznal razliko med svojim pojmovanjem in Marxovimf in jo zvedel na različni možni pojmovanji, od katerih ima vsaka enako upravičenost, da velja kot resnična. Althusser pa je ravno tako prikazal vrednost in presežno vrednost le kot pojma, vendar je svoje lastno pojmovanje razglasil za edino resnično, ker pač gre za pojma, ki bi morala biti adekvatna svojemu objektu, ni pa videl kakršnekoli zveze med svojim razumevanjem in sodobno vulgarno ekonomijo. Tudi zanj velja, kar je napisal Marx, da ,,bo pozneje treba ... korigirati to idealistično maniro, ki ustvarja videz, kot da gre le za pojmovne določitve in dialektiko teh pojmov."^ Kolikor je vrednost do pojma izvede-na dejanskost kapitalističnega produkcijskega načina, nikakor ni ,,meja svojih variacij", kot prikazuje Althusser, temveč ravno nasprotno, razode-vanje njihove substance. Pač pa obstoji nek drug pojem vrednosti, namreč pojem vrednosti v vulgarni ekonomiji, ki dejansko ne zaobsega substance svojih ,variacij', temveč samo njihovo mejo, pojem vrednosti v teoriji mejne koristnosti, kjer je meja variacij koristnosti dejansko pojmovana kot pojem ki je adekvaten svojemu objektu, in je ta objekt le vulgarno ekonomska predstava. Če Althusser nasproti ,,ekonomizmu", ki je le plod njegove fanta-zije, zatrjuje, da ni mogoče ,,v$eh pojmov" določiti s pojmom vrednosti, je treba k temu dodati vsaj še to, da tudi pojmov pri Althusserju samem ni mogoče določiti s pojmom vrednosti kot je razumljen v .Kapitaiu', temveč jih je mogoče razjasniti le v zvezi s pojmom vrednosti, kot ga je pojmovala vulgarna ekonomija. Ker pa pojem vrednosti v vulgarni ekonomiji ni nekaj objektivnega, tudi ne more določati Althusserjevih pojmov, kot to z negira-njem podtika Althusser, ampak učinkuje na drugem ,,nivoju", namreč kot ,,ekonomistična" izpeljava tistega nazora, ki ga je sam formuliral v filozofiji. Če je torej njegova filozofija določena s kakšnimi ekonomskimi zakoni, potem so to imaginarni zakoni, ki jim je objektivnost dala njegova teorija, in ti zakoni obratno ne dajejo objektivnosti njej. Ker pa so zakoni vrednosti v teoriji mejne koristnosti nični, ker je njihova edina vsebina v negiranju zakona vrednosti, njihova vsebina torej določena z njihovim nasprotjem, se je tudi lahko zgodilo, da je bilo v mišljenju, ki je resnica Althusserjeve filozofije, izrecno razglašeno, da je njegov objekt tisti, ki manjka filozof-skemu razmišljanju; se pravi, da bi vedelo, da ni nič.
če je bil neki ,,manko", tisto, kar je odsotno, razglašen za ,,konstitu-tiven manko", ki šele naredi mišljenje za tisto, kar je, potem je v tem čisto pravilno formulirana zveza med vulgarno ekonomijo in to filozofijo. Tu ne velja več, da je vulgarna ekonomija ,objektivni' pojem te filozofije, kjer so ,želje\ interesi, potrebe meščanstva prišli do svoje ,dejanskosti', do svojega samozavedanja, kakor se tudi v tej filozofiji ni ,posubjektila\ samoartiku-lirala objektivnost vulgarne ekonomije. Vulgarna ekonomija nima nikakršne objektivnosti na sebi, čeprav je to brez razumevanja svoje zveze z vulgarno ekonomijo odkrila že Althusserjeva ,,filozofija", kajti njen predmet je tisto, kar zanika, pojem vrednosti. Natančneje, na tleh vulgarne ekonomije ni mogoče odkriti nobene objektivnosti oz. ,,objekta", kajti ,,subjekt" je tu postavljen v središče od vsega začetka, s svojimi ,,potrebami", ,,željami", .koristmi", in je teorija mejne koristnosti zdaj teorija tega ,,razsrediščenega subjekta", ki ni določen s tistim, kar je, ampak z meje tistega, kar je, ,,pojem je meja svojih variacij". Religija je izvirni greh postavila na začetke sveta, kot prvo dejanje Ijudi kot Ijudi, Althusser pa ga je, le negativno, kot željo, potrebo, interes, postavil kot podlago, ki proizvede ,,vse pojme človeške abstrakcije". Prej je bilo vse človeštvo kaznovano zaradi greha zgolj dveh Ijudi, v vulgarni ekonomiji je vsak človek kaznovan zaradi svojega izvirnega greha, ki mu ga odčitava kot njegov pojem ,,koristnosti", ki v križanju s pojmom koristnosti drugega ,grešnika' določa vrednost, kot jo pač ti ,,moderni ekonomisti", ki se Althusser nanje sklicuje, pojmujejo.
če je mogoče povsod v Althusserjevi filozofiji odkriti le filozofsko razvite motive vulgarne ekonomije, ni nenavadno, da je na nekem mestu ceio sam odkril to povezanost. Večina tistih, ki so v kritiki Engelsa samo ponavljali Lukacsa, je omejila svoje očitke na Engelsovo ,,spoznavno teorijo". Čisto drugače Althusser. On je s spoznavno teorijo na sploh opravil s tem, da je vanjo uvedel nesmisel ,,epistemoloikega preloma", ki je samo drugi izraz za njegovo nerazumevanje zgodovinskosti teorije, oz. nazor o epistemološkem razsvetljenju, preblisku. Ker je torej z Engelsom opravil v spoznavni teoriji hitreje in lažje kot drugi, se je lahko podal na nadaljnja §ir§a področja, in je zato skušat biti originalen v kritiki Engelsovega pojmovanje zakona vrednosti, če že ni bil posebno originaine na predhodnih področjih. Izhajal je iz tega, da obstoji pri Engelsu neka domnevna ,,ideološka spoznav-na teorija", za katero je celo vedel povedati, da ,,ni ideološka le po svoji vsebini (empirizmu), temveč tudi po svoji uporabi" — kakor da bi bilo vsebino neke teorije mogoče ločiti od njene uporabe, razen seveda pri samem Althusserju, kjer je vsebina teorije vulgarno ekonomska, njena uporaba pa razprodaja domnevno marksističnih stališč.
Da bi prikril takšno protislovnost lastne teorije in da jo bo odkril pri Engelsu, je Althusser razglasil, da je Engels dal ,,na nek čisto specialen teoretski nesporazum", namreč na vulgarno ekonomski napad na Marxovo teorijo vrednosti ,,nek čisto splošen odgovor".
»Obstoji nevarnost ne le za teorijo Kapitala da bo aficirana /s to ideolo-gijo/ (Engelsova teza v predgovoru k tretji knjigi: zakon vrednosti je ekonomsko veljaven ,od začetka menjave... vse do 15. stol. naše ere' — je pozornost zbujajoč primer tega), ampak razen tega še za s tem označeno filozofsko marksistično teorijo; in s čim označenol S to isto empiristično ideologijo spoznanja, ki služi kot tiha teoretična norma Schmidtovemu ugovoru kakor tudi Engelsovemu odgovoru."1^
Althusser torej razglasi, da je bila vulgarno ekonomska kritika .Kapitala' ravno tako ,,ideološka" kot Engelsov spopad z njo. Sam torej ne stoji miselno na tleh vulgarne ekonomije tako, da bi razglasil, kako se z njo strinja, ampak se z njo strinja tako, da se prav tako distancira od teorije vrednosti, kot se je distanciral od teorije mejne koristnosti. Na videz se torej hoče vzdigniti nad spopad med teorijo vrednosti in. njeno vulgarno ekonom-sko kritiko, kar ni nič drugega kot oblika njegovega ,,znanstvenega", ,,neideološkega" zastopanja vulgarno ekonomskih stališč. Čisto na enak način je obrnil teoriji vrednosti hrbet Eduard Bernstein, ki je razglasil, da sta teorija vrednosti in teorija mejne koristnosti le dve enako veljavni miselni hipotezi. Postal je že običaj, da je prehod od teorije vrednosti k vulgarni ekonomiji opravljen kot enako veljavno distanciranje od obeh. Ni le Bernstein ponujal takšnega ,,znanstvenega" koraka kot nadaljnjo razvitje Marxove terije, prodal ga je šele Althusser.
K temu spada seveda tudi, da Althusser nikjer natančno ne navaja, od kod je vzel posamezne misli, ki jih kritizira. Zato bo bralec zaman iskal Engelsovo izjavo o veljavnosti zakona vrednosti do 15. stol. v predgovoru k tretii knjigi ,Kapitala', kamor jo postavlja Althusser, čeprav ta predgovor ni nič drugega kot odgovor na vulgarno ekonomske kritike, temveč jo bo našei čisto na drugem koncu knjige, vdopolnitvi in dostavku*^ Toso podrob-nosti, ki Althusserja ne zanimajo, in zanj velja tisto, kar je Engels zapisal z g. Lorio, ki se je v italijanskem jeziku preizkusil v ,,dopolnjevanju" in kritiki ,Kapitala., in ga je Engels označil za ,,le literarnega pustolovca, ki se na dnu svojega srca požvižga na vso ekonomijo .. .^
Čeprav si je Althusser krepko sposojal pri Engelsu, ko je kritiziral ,,ekonomizem", ki da vse na svetu pojasnjuje iz teorije vrednosti, je navse-zadnje zaključil, da je tudi sam Engels ,,ekonomist", ker je ugotovil, da zakon vrednosti ni veljal le od začetka kapitalizma naprej, torej od 15. stol., ampak je ravno obratno zatrdil, da je veljal že zdavnaj prej, namreč skupno pet do sedem tisoč let. Zato se je Althusserju lahko zdelo, da vidi Engels praktično v vsej zgodovini zakon vrednosti že na delu in ga torej pojmuje čPsto nezgodovinsko. Ker pa Althusser česa takega, kot je zgodovina, seveda ne pOzna, je lahko svoj očitdk izdavil le tako, kot pač obsoja vsako teorijo, ki ni althusserjanska, namreč da je Engeisovo pojmovanje-zakona vrednosti ,,ideološko". Da pa bi razumeli, v čem je smisel tega pojmovanja, je potreb-no razlikovati vsaj med Engelsovim predgovorom in dodatkom ktretji knjigi ,Kapitala'. Medtem ko Engels v predgovoru kritizira vse najpomembnejše dotedanje vulgarno ekonomske napade na teorijo vrednosti in izrecno pokaže ključno mesto teorije mejne koristnosti, pa v dodatku nasprotno pozitivno razvija ravno zgodovino zakona vrednosti, natančneje, zgodovino btagovne produkcije. In v tem je le obširno razvil tisto, kar je Marx na mnogih mestih formuliral čisto na kratko, namreč da je že v eksistenci produktov kot blag zaobsežena nujnost, da se nedovršenost njihovih razmerij odpravi v razvitejših formah, toda le tako, da postane univerzalnejša nedo-vršenost. V obstoju blaga in blagovne menjave je že vedno obstojala ta tendenca k formiranju denarja in kapitala. In kakor kapitalistični produkcij-ski proces tudi v Svojih najbolj razvitih oblikah nikakor ne more odpraviti predkapitalističnih družbenih form, ampak jih zdaj celo sam neogibno producira in reproducira, tako je bilo v predkapitalistični dobi samo kopičenje denarja ravno meja in ovira nastanku kapitalističnega produkcij-skega procesa. Nič ni bolj naivnega kot nazor, da je kopičenje denarja v starih družbah bilo le posebna zgodovinska forma kapitala. To je nezgodo-vinski nazor, ki že vsem družbam z blagovno menjavo podtika obstoj kapita-la. Kopičenje denarja je v starem Rimu proizvedlo pravni red, ki čisto ustreza kopičenju denarja oz. menjalne vrednosti v kapitalizmu. Toda tudi tam je bila družbena moč tega nakopičenega denarja tako slabotna, da se je tahko premikal naprej le na ,,berglah" sužnjelastniškega produkcijskega načina. Kajti celo §e v kapitalizmu velja, da ,,dokler je kapital slaboten, še sam išče za berglami minulih ali z njegovim prikazom izginjajočih produkcij-skih načinov. Takoj ko se čuti močnega, odvrže te bergle, in se giblje po svojih lastnih zakonih."^
OPOMBE:
1    -    MEW 23, str. 59
2   —    Georg Lukacs, Geschichte und Klassenbevvusstsein, str. 240 — 43
3   -    Althusser, Lire le Capital I, str. 71
4   —    Althusser, Lire le Capital I, str. 71-2
5   —    Phaen. des Geistes, Werke 3, str. 44
6   —    Althusser, Lire le Capital I, str. 79
7    -    Althusser, Lirele Capital l,str. 99
8   —    Althusser, Lire te Capital I, str. 97
9   —    Grundrisse ... str. 69
10   -    Althusser, Lire leCapital l,str. 100
11   -    MEW 25, str. 909
12   -    MEW25,str. 27
13   —    Grundrisse ..., str. 544
14
ZNANOSTIN TEHNOLOGUA V NOVEM SOCIALNO EKONOMSKEM KONTEKSTU
Tretje nadaljevanje
3. Tehmčne spremembe in zaposlovanje
IzkuSnje iz let 1950-70 dokazujejo, da hipoteza, da je težje doseči polno zaposlenost, ko je tehnični na-predek hiter, ne drži. S hitro inovativnostjo se namreč fehko obdrži stopnja vlaganja, ne da bi padla renta-bilnosticapitala, produktivnost pa hitro raste. V reži-mu hkre rasti produktivnosti je mogoče absorbirati povečanje plač, ne da bi narasli stroški produkcije. Tehnfčni napredek hkrati omogoča okrepljeno moč v boju s tujo konkurenco. S tem se zmanjšujejo pritiski ns cene in plačilno bilanco in država lahko obdrži vtsok nivo zaposlenosti. Kjer je tehničen napredek po-Časen, je vlaganje šibko in izvoz kompromisen, sistem pa ne more absorbirati večjega zvišanja plač, ne da bi poskočile cene in stroški. V tem primeru mora država ostro posegati v ekonomske odnose, če hoče zadržati naraičajočo brezposelnost.
V  današnji situaciji bo rešitev problema brezposel-nosti zelo težka in menimo, da bi občutna pospešitev tehničnega napredka in rast produktivnosti olajSala boj proti brezposelnosti.
Zadnje desetletje prisotna težnja tehnike po privili-giranju varčevanja z delovno silo (kratkoročne raziska-ve. odsotnost tveganja) povzroča v nekaterih sektorjih Sirjenja brezposelnosti. Ta sindrom obstaja že v mnogih vejah industrije, seveda pa to ni nič presenetlji-vaga v razmerah, kjer zahteve po zvišanju plač prese-gajo rast produktivnosti. Strukturalna in tekoča brez-poslenost sta že integralni del nacionalnih ekonomij. Razlike med zaposlovanjem nekdaj in danes so veliko težje z geografskega kot s profesionalnega stališča. Po-litika aktivne intervencije države na trg dela lahko pro-bleme olajša, vendar jih po izkušnjah zadnjih let ne more popolnoma razrešiti. To je mogoče le s hkratno uporabo vseh mehanizmov, tako privatnega vlaganja, spodbujanja inovativnosti in z vladnimi ukrepi.
3. 1. Struktura sektorske ponudbe delovne sile
Demografske težnje dokazujejo, da bo v osemdese-tih letih še naprej naraščala aktivna populacija. V drugi polovici desetletja se bo občutno zmanjšala stopnja rasti in povečalo se bo število upokojenih oseb. Po-sebej bo stopnja rasti aktivne populacije pomembna v Evropi zaradi prihoda nove mladine na trg delovne sile in splošne težnje, po zaviranju širjenja izobraževalnih sistemov. V ZDA in na Japonskem je vrh tega širjenja že prešel, medtem ko Evropo čaka na začetku osem-desetih let. Naraščala bo tudi ženska delovna sila, vendar še n\ jasno, kako bo to vplivalo na trg dela in raven brezposelnosti.
V   poglavitnih sektorjih ekonomij visoko razvitih družb je v zadnjih dvajsetih letih opaziti določeno skladnost in jasne težnje na področju zaposlovanja. V kmetijstvu je zaposlovanje padlo, ne da bi nehala rasti proizvodnja, saj je kmetijstvo postalo kapitalno inten-
zivno. V tovarnKki industriji, po rasti v petdesetih in nihanjih v šestdesetih letih, v sedemdesetih letih bele-žimo padec ali vsaj zastoj zaposlovanja. V letih 1974-75 je padanje prešlo v naraščanje zaposlovanja v tovarniški industriji (Japonska, Italija, Francija, ZDA), vendar razen v Italiji tovrstno zaposlovanje ni bilo večje od povprečnega. V ZRN je tovarniška industrija leta 1-963 zaposlovala 9,9 milijonov delavcev, leta 1974 9,5 milijonov in 1976 le še 8,5 milijona. Enak padec beležijo tudi v Veliki Britaniji.
Stalno naraščanje zaposlovanja (tudi v letih 1973-77) je imel le sektor uslug. Ta sektor se v zadnjih 25 letih ni nehal razvijati, zanj pa je posebej značilna rast zaposlovanja v zadnjem desetletju v ZDA.
V nekaterih sektorjih (delovno intenzivni sektorji) imajo dežele s poceni delovno silo izrazite prednosti. V taki mednarodni konkurenci sta za dežele OECD dve možni rešitvi: v teh sektorjih pospeSiti tehnično inoviranje (kapitalsko intezivna tehnologija) ali znebiti se najbolj ranljivih panog in njihovo udeležbo prenesti na druga področja produkcije sli uslug. Vendar pa obe rešitvi podaljiujeta strukturalno brezposelnost. V sedemdesetih letih je, v nasprotju z gibanji v industrij-skih družbah, zaposlovanje v tretjem svetu hitro raslo, tudi v tovarniški industriji (npr. Grčija, Jugoslavija, Južna Koreja). Konkurenca nedavno industrializiranih dežel je vse močnejša v standardiziranih . proizvodih (metalnih), proizvodnji enostavne opreme, jekla in kemijskih produktov.
Slabe perspektive za zaposlovanje napovedujejo za to desetletje tudi druga dejstva. Mnoge panoge so s tehnološkim napredkom postale kapitalsko intezivne, prej pa so porabile ogromno delovne sile (elektro-tehnika, tekstilna industrija, kmetijstvo). Tudi ustroj investicij s svojo usmerjenostjo k racionalizaciji obsto-ječih kapacitet namesto k novim tovarnam in pro-duktom s stališča zaposlovanja ni ugodna. Praviloma povsod — izjema je le Velika Britanija, kar pa le potrjuje pravilo — so investicije v izgradnjo novih obra-tov padle (v ZDA celo na le 33 % vseh investicij).
Mnogi napovedujejo, da bo sektor uslug kompen-ziral težave v zaposlovanju. Vendar je treba opozoriti na razlike med različnimi vrstami uslug, ki smo jih ločili na tale področja: a) deta v informacijah, (b) usluge za produkcijo vs. usluge za konsumpcijo, (c) usluge, ki so financirane iz javnih sredstev vs. usluge, ki so financirane privatno. Vpliv tehnologije na zaposlo-vanje se v vsaki teh kategorij spreminja.
TehnoloSko najpomembnejši premik je bil dosežen na področju informacij, ki imajo v ZDA tudi naj-hitrejšo rast zaposlovanja v celotnem sektorju uslug. Informatika je zelo občutljiva na napredek v mikro-elektroniki, s katerim se to področje tudi hitro kapitalsko intenzivira. Obstajajo napovedi pa tudi real-ne možnosti uvajanja ,,totalno elektronskih pisarn", ki bodo poslovale brez papirja. Kljub temu pa se bo zaposlovanje v tej veji lahko večalo, če bo elastičnost povpraševanja po informacijah dovolj močna (kot v prvem delu informacijske revolucije 1950-60).
,,Usluge za produkcijo" so odvisne od razvoja tovar-niške industrije, saj so podvržene istim procesom konkurence in tehničnih sprememb. Banke, zavarovanje, distribucija in trgovina so močno odvisni od informacij, mednarodne lokalizacije in dežela novih firm v panogi. Hudo ranljive so tiste dejavnosti, ki slo-nijo na rutini, in v tem smislu bo prišlo do zmanjševanja zaposlovanja v distribuciji.
Bedno prihodnost je pričakovati v kategoriji ,,usluge potrošnikom", saj sta se močno razvila izde-lovanje in ponudba notranje opreme in ,,domačih strojčkov", kar je v teh dejavnostih povzročilo obču-ten padec zaposlovanja v zadnjih desetih letih.
Velik del rasti sektorja uslug v zadnjih tridesetih letih gre na račun izdatkov za izobraževanje, vzgojo, zdravstvo in druge socialne usluge. Ta težnja se je sedaj spremenila, posebej glede izobraževanja, saj vlade trdi-jo, da ni več mogoče povečati finančnih pritiskov. Gre za odprto opažanje, ki se bo razrešilo v osemdesetih letih. Verjetno pa je, da bo v teh dejavnostih prišlo do zastoja zaposlovanja.
Če povzamemo: danes je v visoko razvitih industrij-skih družbah zaposlovanje odvisno od zaposlovanja v uslužnostnih dejavnostih, rast le-tega pa se lahko upo-časni zaradi tehničnih sprememb, ki ogrožajo pred-vsem pisamiške delavce, detavce v distribuciji in uslu-gah za potrošnike.
UGOTOVITVE IN PRIPOROČILA
Kljub nekaterim nevarnostim, s katerimi se soočajo dežele članice OECD, ostajamo prepričani, da znanost in tehnika lahko ustvarita humane pogoje za delo in izboljšata kvaliteto življenja večine prebivalcev našega planeta. Za nobeno področje ni moč trditi, da so teh-nične možnosti izčrpane, ter za napredek znanosti in tehnike ne vidimo nobenih ,,omejitev po sebi". Pro-blem je, kljub nekaterim diskontinuitetam v razvoju znanosti in tehnike v različnih sektorjih, v tem, da bi ekonomski potencial uspel bolje in koristneje upo-rabiti znanstveno tehnološki potencial. Na to lahko zelo paralizatorsko vpliva togost socialnih institucij, ki izkoriščanje tega potenciala onemogočajo.
Poudarjamo:
a)  vzdrževanje  in izboljševanje inovativnih kapacitet skupaj z vsem, kar to pomeni za zdravje znanstveno tehnološkega sistema.
b)  izkoriščanje teh kapacitet za vzdrževanje visokega ritma tehničnega napredka in rasti produktivnosti
c)  rvjno potrebo po povečanju ,,socialnih tehnologij" in ,,socialnih inovacij".
TABELA 17 STROŠKI ZA RAZSIK0VALN0 DEJAVN03T NA PREBIVALCA
PRIMERJAVA IZDATKOV V INDUSTRIJI V RAZLIČNIH DEŽELAH ČLANICAH OECD (ZDA = 100)
	*                  1967				1975
	v dolarjih -'		V	dolarj]	Lh
	na prebivalca		na	prebivj	
ZDA	46,7	100,0		52,1	100,0
ZRN	56,9	79,0		49,1	•        94,2
VELv BRITANIJA	56,6	78,4		55,1	65,5
NIZOZEMSKA	57,6	80,5		56,5	69,7
ŠVEDSKA	50,5	64,2		50,2	96,4
ŠVICA	45,5+	97,5+		62,0	119,0-
BELGIJA	20,5	45,9		26,5+	50,9+
ITALIJA	8,6	18,4		11,9	22,8
KANADA	16,5	55,5		15,2	29,2
JAPONSKA	22,4	48,1		57,9	72,7
FRANCIJA	22,2	47,5		28,4	54,5
1) V milijonih US dolarjev pa cenah iz leta 1970 in
upoštevajoč variacije Irurzov + Vrednost, določena na osnovi ocen
TABELA 9
EVOLUCIJA IZDATKOV (VLADNIH ALI JAVNIH) ZA V0JAČK0 RAZISK0VANJE (v odg1;otkih od notranjega hruto proizvoda)
	1961	1965	1970	1971	1972	1975	1974	1975	1976	1977
ZRN	11,5	16,1	1*6,9	15,6	_	14,7	14,5	13,7	15,3	13,4
KANADA	9,7	12,5	5,8	5,5	4,9	4,4	5,8	3,6	5,4	-
ZDA	140,1	107,0	85,9	79,8	72,8	66,3	65,6	64,1	65,1	65,8
FRANCIJA	40,5	56,7	55,8	55,2	51,1	-	40,1	34,8	31,4	30,6
ITALIJA	-	2,1	2,0	2,0	-	2,1	1,8	1,4	1,9	1,9
JAP0NSKA	¦ 1,7	1,4	1,1	-	-	-	-	1,1	-	-
NIZ0ZEMSKA	-	-	-	-	4,3	5,8	3,2	5,4	3,2	3,0+
VELIKA BRITANIJA	91,4	75,8	50,7	52,9	55,6	54,6	57,4	61,9	55,6	57,6++
gVEDSKA	55,8	40,9	22,5		-	-	-	-	-	-
fVICA	-	-	5,9	7,0	7,0	5,?	5,0	4,7	5,4	-
+    1976 :   5,4										
++ 1978  :55,5					Vse	tabele	vir:   0ECD			
Ritem in orientacija tehničnih sprememb naj bo povod za široke razprave in analize, iz katerih je treba izvleči prioritete in cilje. Da bi uspeŠneje reševali te težave, bo treba spremeniti vladne mehanizme in način K>denja, kajti današnji mehanizmi so neučinkoviti, če ne ceio protiproduktivni. Predvsem je nujno izboljšati omuniciranje med znanstveniki, politiki in ekonomi, :i na mnogih področjih povzroča difuznost. Nujno je doseči boljšo povezavo med znanstveno tehnološkimi ridiki vladne politike in njenimi socialno ekonomskimi idiki.
Primeri:
a)  Zmotno je preozko povezovati financiranje te-neljnega   raziskovanja  s  trenutnimi   makroekonom-kimi problemi in situacijami. Temeljno raziskovanje
moralo biti bolj neodvisno od ekonomskih nihanj.
b)  Zbliževati je treba vlado in znanost na področju torambe, poljedelstva, javnega zdravja, energije, zašči-3 okolja  in varnosti    človeka, vendar ne tako, da bramba določa izdatke za druge dejavnosti.
c)  Pomembo je, da vlada v primerjavi z industrijo laga predvsem na veliko širšem področju globalnih ehnologij  (npr. raziskovanje energije je bilo preveč dvisno od kratkoročnih mnenj).
d)  Različni novi predpisi so ponekod povzročili ne-oglasja in različna tolmačenja; temu se je mogoče Eogniti tako, da velike raziskovalne programe podpre-i tako vlada kot industrija. Tako bo lažje najti skupni izik tudi pri oblikovanju novih predpisov (npr. ZRN).
e)  Problem nekaterih tradicionalnih industrij, ki so 5 znašle v hudih težavah, je mogoče reševati s po-očjo osebam  in podjetnikom za pridobitev novih vafifikacij,  kar  pomeni kombinacijo prilagajanja in loviranja (npr. urarska industrija na jugu ZRN).
Inovativne kapacitete v tovarniški industriji in v tlugah bi v osemdesetih letih mogle biti tekmovalni lement med deželami OECD, predvsem na področju preme, trajnih materialov in kompleksa tehnike. Že v semdesetih letih je bil industrijski izvoz pol-tovativne aktivnosti, ki je bila mnogo-močnejša kot v iželah s šibko inovativnostjo. Industrijska inovacija je cstala odločilna tudi v odnosu na raven osebnih do-Ddkov, izdatkov za socialne usluge ter raven x>slovanja v industriji. Hkrati je pogojevala uspeh itik prilagajanja na novo nastale težave. Podatki ejo, da je to v različnih deželah zelo različno (ta-
Značilnost inovativnih podjetij je predvsem v tem, so se sposobna prilagajati spremembam. Naloga vlad omogočiti gibljiv trg, hkrati pa so ob pravem času itrebne vladne intervencije v industrijo, predvsem v m z izobraževanjem, profesionalnim usposablja-im, prenosom tehnologije in drugih uslug. Vlade ijo na razpolago predvsem tri globalne mehanizme: posredna pomoč: širok spekter ukrepov npr. v raževanju, s finančnimi fiskalnimi olajšavami itd.;
b)  neposredna pomoč: vlade financirajo programe iih ali industrijskih laboratorijev itd.;
c)  specifična posredna pomoč: rtapr. podpora pri kovalnih programih, ki zmanjšujejo porabo ener-
i;prenos tehnologije pri npr. mikroprocesorjih. Posebej se je treba izogibati birokratskim rešitvam, zavirajo procese inoviranja. Ob izboljšanju medna-ega sodelovanja  zahteva veliko pozornosti tudi čevanje izboljšanja ukrepov in sredstev za večjo nkovitost znanstveno tehnološke politike. Znova poudarjamo odgovornost, ki jo imajo vlade celotna družba do temeljnega raziskovanja, saj je meljno znanje javna in ne le privatna dobrina. Krite-za te vire ne smejo biti vezani zgolj na princip riktne rentabilnosti, saj je od temeljnega raziskovanja Jvisen globalni napredek tehnike in znanosti. Skrbi iposebej položaj na univerzah. Zato vladam in uni-rzam priporočamo:
večji pomen in vlogo je treba dati novim domenam raziskovanja; tu je izbor dostikrat preoster; univerze težijo zaradi  birokratskega odločanja o raziskovalni dejavnosti, saj mnogi predpisi, kontrole in združenja na ravni vlade ovirajo raziskovanje. V univerze je treba le toliko posegati, da se ne poruši kvaliteta in ravnotežje univerzitetnega raziskovanja; ponekod je treba univerzitetno raziskovanje osvo-boditi    poučevanja,    saj    prevelika    povezanost onemogoča dobro temeljno raziskovanje; nujno je treba pomladiti raziskovalne ekipe na uni-verzah in omogočiti večjo gibtjivost kadrov; pretirana       specializacija       študij     študentom onemogoča, da pridobijo dovoljšno širino izobraz-be, zato jim je treba omogočiti lažje prehode iz ene usmeritve v drugo,  hkrati  pa je treba še naprej razvijati oblike permanentnega izobraževanja; zaradi velikokrat zastavljenega vprašanja o usmerje-nosti    učitelja   je   v   socialnih   znanostih   treba omogočiti večkrat preizkušanje znanja ter vpeljati mehanizem, da o znanju odloča več Ijudi in ne samo eden;
Ivdomeni socialnih inovacij in tehnologij nekatere
ldežele razpolagajo s sistemi, ki združujejo novosti s
I tradicionalno znanostjo in tehniko. Takim združe-
lvanjem moramo posvetiti veliko večjo pozornost.
IVIade  bi   morale  razširiti   financiranje  temeljnih
inologij   (npr.  aeronavtika,   energija,  informatika)
ii na druga področja kot do sedaj, ko so v to vtagale
iinoma  zaradi   nacionalnega   prestiža.  Pri  tem je
|no upoštevati pluralizem tehnologij, kar pomeni, da
treba pustiti odprta vrata alternativnim tehnološkim
itvam. Pomanjkanje tovrstne zavesti drastično do-
:uje današnja energetska kriza.
TABELA 12
EVOLUCIJA DEJANSKIH IZDATKOV ZA RAZISKOVALNO  DEJAVNOST V VISOKEM ŠOLSTVU (v konstantnih cenah iz leta 1975,   1967 = 100)
	1963	1964	1965	1966	1967	1968	1969	1970	1971	1972	1973	1974	1975	1976
ZRN	-	82	91	94	100	104	115	141	162	170	174	168	162	_
BELGIJA	34	-	56	¦ -	100	-	105	-	117	_	112	_	100	
KANADA	48	59	68	84	100	Io8	120	124	127	120	114	113	123	121
ZDA++	69	80	86	93	100	106	104	103	102	105	109	103	106	112
FRANCIJA+	60	74	85	90	100	112	112	119	118	123	12?	128	131	_
ITALIJA	-		78	-	100	123	125	134	126	126	145	139	137	142
JAPONSKA	59	-	95	-	100		123	139	154	159	160	173	193	193
N0RVEŠKA	48	-	-	-	100	102	108	105	-	132	_	133	_	
NIZOZEMSKA	-	84	-	-	100	-	99	112	127	124	118	123	128	134
VEL. BRITANIJA -		84	86	90	100	107	97	_	_	109	mm		108	
ŽVEDSKA	-	99	-	-	100	-	-	-	194	-	236	-	256	-
+      V cenah iz leta 1970,  vračunane  tudi socialne znanosti
++    Upoštevane  tudi  socialne   znanosti                                        f
200 190 180 170 ISO 150 I«
130 120
1)0 100
1*7
1*5
\m
105
OCDt.
Sociatne tehnologije zahtevajo Se posebno pozor-nost ter fleksibilnost bdločanja in vlaganja. Bistveno vlogo pri njihovem razvoju bodo igrale družboslovne znanotti in materialne tehnologije. Rezultati doseda-njih naporov so zaenkrat še dokaj skromni, predvsem kar se tiče javnega transporta, okolja, urbanizacije, v zdravstvu pa so preveč obremenjeni z iskanjem mož-nosti za redukcijo stroSkov zdravstvenih uslug. Na področju socialnih tehnologij moramo vztrajati pri difuziji inovacij, zato pa je trsba izboljiati komuni-kacije med lokalnimi in nacionalnimi oblastmi ter pri-vatnimi organizacijami, zagotoviti večji vpliv javnosti, nujno pa je pri tem izboljšati mednarodne komuni-kacije. Posebne uspehe so v zadnjem času dosegli na Japonskem in na Švedskem.
Javno mnenje se čedalje bolj zaveda problemov v zvezi z odločitvami na področju.tehnologij, posebej pa se zaveda odgovornosti strokovnjakov. V odločanje je treba potegniti čim več sociatnih skupin in posa-meznikov, vendar ne zadoščajo referendumi, saj obstaja nizka raven informiranosti. Nesporno je, pri odločanju potrebna izobrazba specialistov, vendar samo to ne zadošča za preboj ovire med profesionalci in javnim mnenjem. Veliki publiki je treba dovoliti in omogotiti, da razume zapletenost faktorjev, na katerih počivajo naše tehnološke družbe. V preteklih tride-setih letih so med Ijudi prodrla mnoga ekonomska spoznanja, vetiko pa Še moramo narediti za uveljavitev tehnološkega načina mišljenja. To je izziv vladi in množičnim medijem. Javnost mora biti vključena tudi v razprave o možnih nevarnostih ali sekundarnih in negattvnih posledicah tehnološkega razvoja in te-meljnih sprememb. Samo demokratska politika je ga-rancija pravih odločitev o tehnologijah, ki nam bodo omogočile preživeti.
Še nekaj časa nam bodo povzročale glavobole te-žave v zaposlovanju. Perspektive graditve k polni za-poslenosti niso dobre. Elektronska revolucija navaja na to, da morajo biti javna sredstva in napori vlad usmer-jeni direktno na strukturo zaposlovanja, predvsem v smislu usmerjanja investicij na sektorje s šibko inten-zivnostjo kapitala. ,,Strategijo investiranja" bi morale vlade kombinirati s ,,strategijo javnih izdatkov". Hitra rešitev bo kljub temu težko dosegljiva.
Politika vzpodbujanja globalnega povpraševanja in urejanja trga dela lahko olajšata prilagajanje mladih visokvalificiranih kadrov novostim v mikroelektroniki. Vendar pa za specialiste in ostarele delavce ni veliko možnosti. Razumna tn humana rešitev je za sedaj zvi-šanje njihovih dohodkov. Na mnoge Ijudi vpliva po-manjkanje zaposlitev demoralizatorsko. Zato predlagamo, da resno proučimo možnosti za skrajšanje delovnega. urnika kot tudi možnosti za novo porazde-litev dela. Posledice dolgotrajne brezposelnosti bodo gotovo zelo hude, tako za družbo in politiko kot za ekonomijo in tehnični razvoj. Zato na brezposelnosti ne smemo vztrajati.
ZA ZAKUUČEK
V poročilu smo podčrtali strukturalno naravo in dolgoročnost nekaterih problemov v dežetah OECD ter označili limito kratkoročnega usmerjanja povpra-ševanja. Tak pristop se nam je zdel umesten zaradi trajnega značaja vrste težav, ki kot tSke zahtevajo tudi poglobljeno reševanje. Naj jih še enkrat omenimo: upočasnitev rasti produktivnosti; zmanjšanje privat-nega vlaganja in njegova defenzivnost; zastoj ali zmanj-šanje sredstev za raziskovalno deja/nost in njena namenjenost kratkoročnim re§itvam; zastoj rasti za-poslovanja v tovarniški industriji; pritisk na plače; rastoči stroški vlaganja; zaščita okolja in, seveda, dvig cene energije. Slednje nikakor ne moremo označiti kot vzrok vseh težav, vsekakor pa je položaj le poslabšalo.
Vse te probleme je treba energično zapopasti. Ozdraviti moramo sistem inoviranja in stimulirati dinamizem investicioniranja in rasti. Za tehnični na-predek je treba zagotoviti nove olajšave, predvsem v kolikor to zmanjšuje inflacijo. Vse to pa je odvisno od pripravljenosti in notranje integriranosti naših družb.
Prevod: BOŠTJAN DEŽMAN
llt ¦
ODKAR SEM TAJNICA DVOJNO ŽIVUENJEŽIVIM (IZPOVED) PRVANOČ
iz notranjega ognja govorim borba v meni se je razp/amtefa vojskovanje noč na nož mučim se in irudim sadomazohistične sanje živim
cvetim v jeseni
govorim iz svojega notranjega žara
ker borba je v meni tlela
in kar bilo je pod pepelom
samo da mi ne bi da ne bi umrl
vojskovanje noč na nož
vsega meje prevzela neka čudna mrztica
naglica pot mije zalil če/o
potne srage so spolzele po licu kot solze
moč mi/e počasi v prijetnem jesenskem vonju poha/a/a
bile so to moje najlepše
sadomazohistične sanje
DRUGA NOČ
mučim se in trudim da bi moje dete imelo kaj za pojasti draginja pritiska in vam da moram povečati proizvodnjo delati motam več kot sam delala v enakem obdobju lani draginja mi govori da moje delo vefikrat ni dosaglo zaželenih rezultatov
zato se bom v prihodnje
kot sem že rekla
še bolj potrudila
da bom v delu res našla pot
izhod
garanje:
sadomazohistične sanje TRETJANOČ
bila sem bolna
gledala sem skozi okno ven
nisem se mogla več žogat
pa sem šla na krajši sprehod skroz ovaj grad
a reciti mi recite mi šta sam vidjela
recite mi recite mi šta sam slavila (malo muzike)
ništa bila to dva bela goloba
niti ni bila to navadna belina dneva ki sam je že sita tako in tako pravč in tudi ni bila to mati vsa v belem s štruco toplega kruha na raml oh mati na pragu, na rami, na rami
nisem hodila skozi bele dvorane belih palač
nisem mislila na turistični dinar, ko sem hodila skozi masto
a kljub temu
NISEM BILA ZADO VOLJNA!
nisam bila zadovoljna sama s saboj
ker sem vse premalo storila za čistost
jezika
kulture
za čistost glasbe, recitacije, harmonija, zvoka
za čistost umetnosti, zgodovine
za čistost spomina
spomina na mater
na mater ker sem tudi sama mati
in dobro vem
da ne pozabim-
seveda so bila to moje najlepše
SANJE
ANDREJ ROZMAN IMENOVANA ROZA