Stran 507.
Maček.
(Češki spisal Ivan Neruda).
Sedel sem v uredništvu ter sesal s polnim duškom modrost dunajskih listov. Nekdo boječe potrka. Pride kmečki človek z vrečo v naročju. Aha — naročnik.
»Sluga sem! Česa želite?"
»Prosim, prinesel sem tistega mačka".
»Kakšnega mačka?"
»Saj ste imeli v listu, da se išče iu kupi tro-barven maček, ter da se zanj da 100 gld. Torej sem ga prinesel".
Bil sem v zadregi, vem, da smo to imeli v časniku, ali ne vem ničesar natančnejšega. Kaj sedaj odgovoriti?! Kmetic hoče razvezovati vrečo. »Pustite, pustite", prosim ga hitro. „To ni tukaj — še povedati vam ne morem, kje je to — vprašajte morda pri ptičarju".
»Pri ptičarju?" vpraša nezaupljivo, »kaj pa bi ptičar delal z mačkom?"
»Ali on ve, kdo ga išče — srečno!"
»Dam ga za petdesetak", se obotavlja kmetic izkušajoč, ali bi si jaz ne maral toli lahko prizaslužiti teh drugih 50 gld.
»Hvala — hvala!"
Odišel je.
Sedim tiho in se nasmehnim. Papež Gregorij Veliki je imel ljubčka mačka, Pio nono se je tolažil z lepimi mački nad izgubo posvetnega gospodstva — morda sem si imel vender-le kupiti zase trobarveneža. Toda še imam za petrolej, še nisem tako reven kakor Petrarka, ki mu je morala mačka svetiti s svojimi očmi, ko je koval  stihe  —  kadar  bom toli  ubog,
kupim si za stotak mačka. V tem — mijavkanje za vratmi,
Drugi kmetic! Porinil je kapico na stran ter takoj razvezoval vrečo.
»Pojdi, Pepek!"
Pepek je iztekel ter skočil na mizo. Zbežal sem v drugo sobo.
»Prosim lepo, Pepek Vam ne stori ničesar. Torej, tukaj ga imate!"
»Ali jaz ga nočem!"
»Kako pa ga nočete, saj ste to naznanili v listu!"
»Jaz — sem že včeraj kupil dva —" jecljam ter zardevam v ušesa nad lastno svojo lažjo.
»Hm, pa je tako lep — dam ga ceneje. Ali ni res, da je lep?"
»V istini lepa živalica! Debela glava tako lepo slikana, samo te bleščeče rumene oči v njej niso lepe
—  trobarvene mačke imajo vse rumene oči".
»Kje pa bi ga kupili?"
Že sem imel na jeziku, da v »zoologičnem vrtu", toda revež se mi je smilil.   Nakrat — rešilna  misel!
»Saj ni trobarven?"
»Kako pa ne?"
»Lejte no: rujava maroga — siva — vaš maček ima pet barv, taki nimajo cene".
Kmetic si žalostno žoka upirajočega se in mi-javkajočega Pepka zopet v vrečo ter odhaja.
Kakor bi bili naši uredniški prostori postali nakrat shajališče mačkov ... Od vseh krajev češke domovine so se zbirali. Blažena domovina! — trobarven, tako imenovani „španski" maček, je istinita posebnost, vzlic temu, da njegov meh nima nikake cene, ali česa, razven soli, ne najdeš na Češkem?!
—  Vtakni v časnike, da se še niso nikdar rodili človeški štirnajstorki in nstVozili ti jih bodo, da bodo ulice pred našim uredništvom vse polne vozov s štirnajstorki. V treh dneh so nam prinesli toli mačkov, da smo ž njimi mogli založiti vse ženske samostane, napolniti vse nebrojne »mačje bolnišnice" v Carigradu in Kahiri, da smo mogli izvoziti več naloženih ladij z mačkami na Novi Zeland, kjer je jako malo mačk in bi še mogli ostruniti vse gosli tega sveta z najboljšimi »kvintami".
Spočetka smo vse to prenašali še kolikortoliko s humorjem. Včeraj ob šestih v jutro je nekdo močno pri meni pozvonil.   Prestrašena služkinja je pridrvela
—  jaz sem seveda še spal — češ, da nekdo vpraša, stanuje*li tu tisti gospod od uredništva, ki kupuje mačke! In na večer me je zopet poklical natakar iz gostilne, da me baje išče neka gospa. Pred vratmi je stala ženska z mačkom.
Ali dan pozneje smo že nemeli. Kadarkoli so zaškripale elegantne, lesene stopnjice, vodeče k uredništvu, hitro smo vsi zbežali v zadnje sobe.
Dan pozneje pa so rekale že naše postrežnice vsakomur, kdorkoli je prišel:   »Gospod je ravnokar
Stran 508.
odišel!" in v uredništvu smo delali že samo z zaklenjenimi vratmi.
In potem smo sahneli — medleli.
Še drugo enako poročilo Jin naš list izide z velikim črnim robom in ne bo v njem nič druzega, kakor 10 izmučenih uredniških obrazov in pod njimi napis:
„To je zadnja številka — mi že rajši umiramo!"