63
Dogodek v Jožefi
Ferdo   Godina
Baraka Jožefa je bila že dolga leta prebivališče delavcev, pocestnih deklet, pijancev in tistih »sumljivih" ljudi, ki jih je mesto izgnalo. Bila je nagnjena od ceste v jame, kamor je nekoč mestna občina ljubljanska odlagala odpadke. V eni izmed najlepših lukenj Jožefe je prebivala stara prostitutka Tončka. Pri njej so stanovala vsa tista pocestna dekleta, katera je prinesel veter od vseh
strani, ko so bili v mestu delavski nemiri in štrajki ali pa razne slovesnosti. Kadar deklet ni bilo, se je nagnetla k Tončki šestorica delavcev, ki so drugače spali v dolgem, nagnjenem hodniku, v katerega je zrlo nebroj praznih drvarnic. Eden od delavcev je legel k Tončki, druga dva na »zakonsko posteljo" poleg, trije pa so spali po tleh. Drugo noč je šel drugi k Tončki, druga dva na „za-konsko posteljo" in tako dalje. Menjavali so se vsako noč.
V  tistem času pa je bila v mestu velika slovesnost. Prostitutke so zavohale srečo; pri Tončki so spale na posteljah in po tleh.
V  takih močeh ni šestorica na hodniku dobro spala. Moški, ki so prihajali z dekleti, so delavce budili. Šele v jutranjih urah se je Jožefa umirila.
Jesenska noč je bila hladna. Na cementnih tleh hodnika je cvetel leden mraz in skozi vsako špranjo je silil hlad. Po dva in dva so spali delavci v ozkem prostoru, oblečeni in obuti ter pokriti s cunjami. Tu ni bilo slišati smrčanja. Tistega prijetnega spanja, v katerem človek otrpne, v katerem se vsak ud do onemoglosti spočije, takega spanja ni bilo. Nemir in mraz, da, mraz je žrl šesterico sleherno noč. Drgetanje in nemirni glasovi so v jutranjih urah trgali leseno ozračje v Jožefi.
Stari Antolin se je dvignil. Spal je s Cinčem na hodniku najviše. Zazehal je, vztrepetal v mrazu in se pokrižal. Pri njunih nogah je spal Skrbič z Zelkom. Najniže pa sta spala Gruškovnjak in Hozjan. Gruškovnjak, že oženjen, je imel dva in štirideset let, Hozjan pa šele osemnajst. Ležala sa tesno drug pri drugem. Antolin ju je gledal. Dva dni je delo na stavbi stalo, pa sta že pohitela domov kakor otroka. Snoči sta se vrnila. V Jožefi je bil hrup, ker so imela dekleta mnogo posla in zaslužka.
„Dečki, čas je," je rekel Antolin. Tako je bilo vsako jutro. Nikoli ni zamudil svojega časa.
Cinč se je pretegoval, Zelko pa je stegoval roke izpod cunj.
„Vrag naj še spi v Jožefi," je godrnjal Skrbič. Sedel je in se praskal po hrbtu. „Kdaj bomo postali kakor drugi ljudje. Se živini je lepše. Bogme, rajši bi bil konj, kakor to kar sem."
Nihče ni na to rekel besede. Enoličnost vsakdanjega življenja jih je otopela.
„Zbudi jih," je rekel s hripavim glasom Antolin. Videlo se mu je, da mu manjkajo sprednji zobje.
Skrbič se je obrnil k Antolinu, kakor da bi se na nekaj spomnil. „Antolin," mu je dejal pikro, „ali bomo tudi mi segnili tu pri podganah, kakor ti?"
Cinč se je nasmehnil, nato je zazehal. Zavezoval si je čevelj.
„Zbudi jih, če ti ipravim," se je vznemiril v molitvi Antolin. Zelko se je razodeval. Cinč si je nažigal cigareto.
»Najbolje bo, če gremo domov, ljudje!" je govoril Hozjan, ki je še ležal tesno ob Gruškovnjaku. Zdelo se je, kakor da se boji — če bi vstal — pregnati tu ob oglodanih latah lepa čustva. »Doma trgajo koruzo in mošta je že povsod dosti."
64
„Vstanite!" je zatulil Škrbič in prejšnja nejevolja se mu je potrojila.
Skrbičev glas je zamrl med temnimi prostori. Pri Tončki se je nekdo zbudil. Delavci so se dvignili, samo Hozjan je sedel poleg Gruškovnjaka, ki se je še grel pod odejo.
V  bližnji cerkvi je vabilo k službi božji. Ob tem času je moralo biti že vseh šest pokonci. Ko je pritrkavalo drugič, so morali biti že na stavbi. Po tem so se ravnali vsako jutro.
„Vaša hčerka se ženi, Antolin," je dejal Hozjan in si zapenjal hlače. Misli so mu stalno blodile po domačem kraju.
„Mi boš že povedal na stavbi. Zakasnili smo se. Zbudi Gruškovnjaka."
Hozjan se je nagnil h Gruškovnjaku: „Ne spiš več doma, v Jožefi si," je govoril glasno in iskal med cunjami kapo.
Škrbič je že odhajal iz barake in udaril po vratih prostitutk, da bi se jim maščeval za nemirno noč. Tudi Cinč se je napotil za njim. Ker se pa Gruškov-njak le ni zganil, ga je zgrabil Hozjan za ramo. Toda v hipu je onemel.
Gruškovnjak je bil trd.
„Jezus," je kriknil fant. „Mrtev je." Skočil je z ležišča in stekel po hodniku. Zgrabil se je za late. Zobje so mu šklepetali, kakor da bi ga lovili strahovi. V Jožefi je za hip nastal mir. Gruškovnjak je negiben ležal pod cunjami. Škrbič se je vrnil.
Nemo so zrli Gruškovnjaka na tleh, le Hozjan se je stiskal k latam in šepetal: „Mrtev je, mrtev je." V tem nemem molku so preživljali vse, kar se je prenaglo zgodilo. Vstaneš in misliš, da se je začel dan, podoben tisoč dnevom v Jožefi, pa se ta, ki je vsak dan z drugimi vstajal, se oblačil in godrnjal nad življenjem, ne dvigne več, temveč umre!
Antolin je stopil k mrliču. Sklonil se je h Gruškovnjaku in mu skušal dvigniti glavo. Bil je trd in mrzel, oči je imel na pol odprte. Kazal je zobe. Blede ustnice so bile raztegnjene v bridek smehljaj.
„Ni ga več med nami," je rekel nekam slovesno Antolin. Zravnal se je in pogledal po ostalih. Nihče mu ni odgovoril.
„Kaj sedaj," je nadaljeval. „Eden naj stopi na policijo."
Cinč se je obrnil in brez besede odšel. Iz Tončkine sobe se je slišal razgovor žensk in moških.
Tiha žalost je zavladala na hodniku. Nobeden ni mogel verjeti, da je Gruškovnjaka res vzelo. Stali so ob mrliču, v lisastih, z malto poškropljenih oblekah.
Vrata Tončkine sobe so se mahoma odprla. Na pol oblečene ženske z golimi rameni in z razpuščenimi lasmi so se prerivale na hodnik. Za njimi so stegovali vratove neprespani, od vina in žensk opiti moški.
V  Škrbiču je zavrelo. Skočil je pred te ljudi in stisnil pesti.
„Marš, marš," je zavpil. Obstali so. Nenaden Skrbičev nastop jih je zaustavil.
5
65
„Kaj pa je?" se je oglasil moški, ki je držal pred seboj žensko za gola ramena in stegoval vrat, da bi bolje videl.
„Reva! Kako se cvre, zvečer bo pa spet prosil," se je obregnila obenj ženska s preklario ustnico in brez zob v čeljustih.
Škrbič je z vajeno gesto segel v žep, potegnil nož, ga odprl in siknil: „Mar§!"
Potuhnili so se in se mrmiraje vrnili. Preden so bili v sobi, so se še slišale besede »policija" in »mrlič".
Nobeden od delavcev se ni ganil. Takih prizorov je bilo v Jožefi več, kakor je dnevov v letu.
»Policije ne bo tako kmalu," je dejal Skrbič, ko si je oddahnil. „Sedimo."
Trudno so posedli, kakor da bi se bili pravkar vrnili z dela. Hozjan je še stal pri latah. Bil je mrtvaško bled. Občutek, da je prespal pod odejo z mrtvecem, ga je navdajal z grozo, ki mu je pretresala telo. Spominjal se je, kako je držal Gruškovnjaka v poisnu čez pas, kako ga je v mrazu stiskal k sebi kakor vsako noč. Drgetal je, da so se tresle late, ki niso bile zgoraj pribite.
V cerkvi je pritrkavalo drugič. Nihče ni dvignil glave. Zdaj bi morali biti že na stavbi. Danes ne bodo delali.
»Zadela ga je kap," je dejal Antolin in ni odtrgal oči od mrtveca.
»Hozjan, ti si bil z njim," se je obregnil Skrbič na fanta. „Kaj se bojiš? Sedi sem!"
Hozjan je komaj odtrgal prste od lat. Ognil se je mrtveca in sedel za Antolina.
„Se je spri z ženo?" je vprašal kratko Skrbič.
„Nekaj je že bilo," je govoril s tresočim se glasom Hozjan. »Žena ni šla z njim) na kolodvor kot navadno. Prišel je v Ljubljano popolnoma prazen."
Molčali so.
„Nekateri pravijo," je nadaljeval Hozjan, „da je zanosila ta čas, ko je bil on tu."
Glasovi s ceste so od časa do časa prodrli sem med stari les.
»Težko je pustiti doma tako ženo, na katero se ne moreš zanesti," je počasi govoril Antolin.
„Oh," je zadirčno pripomnil Skrbič, »kolikokrat bi nam moralo počiti srce, Antolin, nama pa ni nič."
Gruškovnjak je ležal v cunjah sredi med njimi. Vsako jutro so skupaj vstali, skupaj so prenašali čez dan trpljenje, skupaj so zvečer legali spat.
Nekje v Jožefi je zaropotala lata. Podgane so se podile po temnih kotih.
»Doma ga nisem niti enkrat videl," si je hotel Hozjan olajšati srce.
»Zakaj si se vrnil ti?" je vzkipel Skrbič. „V ustih imaš še materino mleko, doma bi ostal! Ne vidiš, kaj se je zgodilo z Gruškovnjakom?"
Staremu Antolinu so se skalile oči. Da bi drugi ne videli solz, se je sklonil nad Gruškovnjaka in ga pokril čez glavo. Potem so molče čakali na policijo.
66