Štev. 9. V Ljubljani, 1. septembra 1889. Leto XIX.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Prijateljem.
(Na Bledu v 22. dan avgusta 1889.)
Plft^Ved mano razprostira se pustinja, Kakó je gola, prazna in mrtvà ! Rastlin, živalij tukaj sled izginja, človeška noga ni še sem zašla. Razbeljen pesek, solnce žge in peče, Da potna sraga nam po licih teče.
Iz raznih krajev smo se semkaj zbrali, Da zrli spet bi se okó v okó. Veselja našega naj nič ne žali, Ponavljajmo prijateljstvo starò. Prijateljstva naj vrela vsak okuša In vsakemu naj razvedri se duša.
A v sredi pušče, glej, o čudo krasno ! Studenec žubori hladan in čist. Nad njim pa ptičev čuješ petje glasno, Po drevji ziblje se pri listu list. Ti daj počitka nam, zeleni ótcflf. Krepila ti, oživljajoči potok!
A predno se raziđemo, preljubi, Sklemmo danes kakor jeden mož : Na delo ! časa mi nihčč ne gubi, če delo trnja nosi ali rož. In „Bog in domovina!" staro geslo Bo srečo časno, večno nam prineslo.
To pušča ni, — to naše je življenje, To potok m, — to naša je ljubav. Res, tare mnogotero nas trpljenje, Ljubav pa lek najhujših je težav. Tovdriši v ljubezni se združimo In stiske vse brez kvara gredo mimo.
Različna nam je pot, namen nas druži, Navzgor dvigujemo oči, srcé. Visokim vzorom vsak naj vneto služi, Nebesa blagoslov naj nam rosé. Tovariši, prijatli ljubeznjivi, Vsem kličem : Bog vas živi, Bog vas živi !
Fr. Krek.

Yecér na jezeru.
brega odrini čolnar! po raAmini Jezerski veslaj mi prostorni! Vse tiho, pokojno ; Glej, zvezdic nebrojno Blestečih se v vodi prozorni;
Neviht se ne boj ino,
Veselo zapojmo,
Valovja nas spremlja šumenje;
Glas pesmi naj sega
Do daljnega brega,
Naj vedno nam slajša življenje.
čuj, zvon se iz line Glasi čez ravnine : Počasti o človek Marijo! Odkrijmo si glave, Molimo zdaj „Ave," Iz srca prosnjé naj puhtijo !
Nevarnosti mnoge,
Skrbi in nadloge
In dokaj nas tare trpljenja;
Marija Devica,
Ti zgodnja Danica,
Razsvitijaj nam pota življenja!
Fr. Krek.

r
Njena prva laž.
ati peče kruh. Dobro ga je pregnetla. Zdaj počiva * testo v krušniei in vzhaja.
V peči je dobro zakurila. Peč je vže precej razbeljena. Za pečjo v velikej skledi pa je danes še drugo testo, ki tudi vzhaja. Bolj belo je kakor v krušniei. če poprašate Anico, čemu bode to testo, povedala vam bode: za gibanice (štruklje). Mlatiče imajo danes pri Lesni-' kovih.
Anica si da tudi mnogo opraviti. Tako rdeča je v lica kakor kuhan rak. Ni čuda ! Ves čas je morala biti pri materi ; zdaj v kuhinji, zdaj v izbi, koder je danes tudi vroče. Saj imajo peko.
In kakó je „pritajčana," kakor bi mati rekla. Bokavce ima zavihane do ramen, robec ima zavezan na „muzo," okrog pasu se je oprijemlje bel zastorček z mrežami na konci in z naramnicami na ramenih. Suče pa se kakor klepetec na strehi.
—	Mati, zdaj pa le! Kruh je vže „gori." Iz sklede vže testo leze.
—	Ali res, Anica? In mati gre pogledat.
—	Je vže res, Anica! Zdaj pa le brž peharje nanesi okrog peči. Mati deva kruh na hlebe.
Toda kaj ? Kako se kruh devlje na hlebe, to je videla Anica vže dostikrat. Gibanice pa niso vsak dan na mizi.
Z veliko težo prime mati veliko skledo za pečjo in zavali iz nje belo testo na belo mizo.
Oh, to je veselje za Anico ! Kar zadovoljnosti se ji smeje srcé in obraz jej žari kakor plamen v peči.
—	Mati, ali bom jaz tudi kaj?
—	Boš vže takrat, kadar boš večja. Saj vidiš, da zdaj še komaj na mizo gledaš.
—	O, mati ! saj lahko zlezem na klop.
In poprej je Anica na klopi, kakor materin odgovor na jeziku.
—	Anica, zdaj pa prinesi ocvebe. Saj veš, kje so, kaj nè?
—	O, vem, vem. Na polici so.
—	Le glej, da kaj ne raztreseš, ko boš lezla na klop. Toda Anica vže ni slišala materinih besedij.
Takój je spet v izbi, držeč v roci velik zavoj (škrnicelj) ocvebov.
—	Zdaj pa še prinesi tisto skledico, v katerej si jajca otepala.
In Anica hiti zopet iz izbe.
Zdaj je ni dljè časa nazaj. Naposled pride.
—	Kje si bila toliko časa? Daj hitro sem skledo! Kaj pa si z burkljami tako ropotala?
—	Toda Anica zdaj ni bila tako zgovorna. Na vprašanje materino tudi ni odgovorila. Hitro pa začne drug pogovor:
—	Mati, kaj nè, da bote mojo gibanico bolje namazali? Le poglejte, koliko je še ostalo „rmenega" v skledi! In ocvebov je še tudi dosti.
—	Le počakaj, saj ne gori za petami.
—	Mati! Ali hočem še drv prinesti?
—	Le prinesi jih, pa ne polen, ampak okleškov, ki leže pred drvarnico. Danes se bodo lahko posušili, ker je grmada.
In Anica je odhitela na delo. Vesela je bila, da je mogla iz hiše. Mati je bila pa tudi vesela, da je ni mudila pri delu.
Mati pride v kuhinjo, da bi se prepričala, ali je peč dovolj razbeljena?
In kaj najde? Po ognjišči in po tleh je vse polito. Okrog pa leže kuhane hruške in črepinje lonea s tremi „pašami." Stal je poprej na ognjišči in bila je v njem hruščeva kuhana voda za mlatiče.
—	No, ta je lepa! Kdo je to naredil? zakriči mati nad Anico, ki prinese okleškov v kuhinjo.
Dekletce se tako ustraši, da mu začno leteti drva raz naročje.
—	Mati, jaz nè! odreže se Anica.
—	Kdo pa drugi? Saj si bila ta čas ti sama v kuhinji.
—	„Mucka" sem videla, da je bil v kuhinji.
—	Ali je to res, Anica?
—	Bes, mati!
In mati je prenehala. Da bi se Anica zlagala, niti misliti si ni mogla. Saj je poznala njeno odkritosrčnost in vedela, da se ni še nikdar zlagala.
Ali Anica je bila zdaj vsa drugačna. Nič se jej ni tako ljubilo in molčeča je bila. Še je bila pri materi, ko je kruh „usajala."
Ko pa mati kruh usadi, ni je bilo blizu, dokler ni zopet kruha iz peči jemala.
V	tem pa je bila južina. Mati je pripovedovala mlatičem, kaj je mucek naredil?
Nekateri so se smijali na glas, drugi muzali na tihem. Poprašala je tudi
mati, ako je bil kdo izmed mlatičev ali drugih domačih dopóludue kaj v kuhinji? Nikogar ni bilo. Povedala pa je, da je mucka videla dopóludne, ko je prišel izpod sosedovega poda, a takój zopet vrnil se nazaj pod pod. Miši je lovil pod podom.
—	Torej mucka tudi ni bilo dopóludne v kuhinji?
Pri tem vprašanji srečate se mati in Anica s pogledi —---
V	tistem hipu položi Anica žlico iz rok in pokrije si obrazek z rokami. Jokala je, močno jokala in otišla iz veže v izbo.
Anica se je prvič zlagala.
Mati stopi za-njó. Prime jo za roko in odvede v temno shrambo.
—	Tukaj imaš ti danes svojo gibanico, da boš pomnila, kdaj si se mi prvič zlagala.
To je bila huda kazen za Anico. Dan je. bil zunaj, ona pa je ždela in ihtela v temnej shrambi. Drugi se zdaj goste z gibanicami, ona pa prendeva suhe sline.
Ob, to je hudó za Anico!
Danes je bila prvič jezna na mater. In še več! Ko jej pride zvečer sestrica odpret, ne počaka večerje, ne prosi matere odpuščenja, ne moli z materjo večerne molitvice — spat gre — tudi prvič — brez križa in molitve. Ko se še ni mogla sama prekrižati, prekrižala jo je mati in molila za-njo. Danes pa, ko bi lahko sama molila, ne stori tega.
Pod mehko odejo se skrije, ali zaspati ne more.
In glej skrbno oko materino! Po prstih pride do njene posteljice, nasloni se na-njó in opazuje, ali vže spi Anica? In če spi, ali se je priporočila angelju varuhu? Vselej ste skupaj molile večerno molitev — in danes je ne bi?
—	Anica, ali spiš? vpraša mati na lahko.
Ni še spala Anica. Ali potuhnila se je.
—	Anica, ali spiš? Iu pokropi jo z blagoslovljeno vodo. Ali Anica neče čuti.
—	Anica, ali si molila?
Pri tem vprašanji se dekletce vže ne more zdržati. Na glas zaihti in solzice jej močijo belo odejico.
—	Mati, nikoli več! In oklene se materinega vratu.
Obe sta jokali.
—	Anica, še molivi, potlej pa le zaspi.
In molite skupno:
„Angelj božji, varuh moj,	Vòdi me na pravi pot,
Hodi vedno ti z menoj!	Varuj greha .... me in zmot."
Besedica „greha" je Anici zopet zaprlo sapo, da ni mogla za materjo govoriti.
Solze kesanja so jej oblivale obrazek.
Uči me Boga ljubiti,	Da zvršujem prav zvestó,
Njega voljo prav spolniti,	. Vse kar star'ši mi rekó.
Molitev je bila končana. Anica je potem kmalu zaspala. Skrbni materi paso se v temi še lesketale oči, ko je stopila še jedenkrat k posteljici svoje hčeriee, predno se je sama ulegla k počitku.	P. B.
-M-
—**< 149 >♦•— Petelinček in kokoška.
^ / Sfea;	(Narodna basen iz Podzemlja ; zapisal Janko Barlè.)
ilo je to v ónern blagoslovljenem času, ko so pujcki čreveljce nosili, ko so JžŠSTžabe v čepicah hodile, ko so srake klobuke nosile, ko so osli po ulicah z ostrogami žvenketali, a zajci na pse lajali. Ej ! tedaj je bilo deklicam dobro: psi so jim posodo pomivali, prašički so jim peči kurili, gosi so jim sobe pometale, ribice so jim perilo prale, a raki osmokraki so ga pa ožemali. Ali ne bojte se deklice ! Zopet bodejo pujcki čreveljce nosili, žabe v čepicah hodile, srake klobuke nosile; zopet bodejo osli po ulicah z ostrogami žvenketali, a zajci na pse lajali. Bodejo še časi, bodejo, in takrat bode vam dobro!
Tedàj v ónem blagoslovljenem času, zdaj veste kdaj je bilo, živel je mož z ženo. Mož je imel petelinčka, a žena kokoško. Kokoška znesla je vsakega dne lepo belo jajčece, a petelinček — i saj veste kakó je — je pa samó kikirikal. A žena, privoščila si je časih za malico — kaj bi tajil — privoščila si je časih kako dobro ocvrto jajce, časih pa tudi po dve, saj to ni nič hudega. Ali vender bilo je nekaj hudega, ker je, da vam povem, tista žena imela malo napačne misli, sirota ni vedela, da bi óno, kar njej tekne, tudi kateremu drugemu teknilo, pa se je sama mastila z mastnim cvrtjem, češ, če vže komu škodi, naj vže meni, saj ne bode — sveti križ ga potéri — nobenega greha. Gledal je, gledal mož ženo, kako se masti z rumenim cvrtjem, požečkalo in posrbelo je tudi njega nekaj tam nekje v želodcu, pa je rekel ženi: — „Stara, pa tudi meni ocvri par jajec!" —• Lepa beseda kaj nè, ali pala je na nerodovitna tla. — „Ne bodeš!" — dejala je žena — „imaš petelina, on ti naj znese jajce, pa si jih ocvri, kolikor hočeš!" — Prosil je mož, moledoval — bob v steno — — —
—	„Hm, hm! pasja capa!" — mislil si je mož — „pa res tudi petelin naj nosi!" — Ulovil je petelinčka, napravil mu gnezdeče v starej košari in ga posadil na gnezdeče, češ, naj nosi; — dà, ali petelinček ni dolgo ondù ostal, vzletel je na dvorišče, zalopotal s kreljutima in iz vsega grla zakikirikal: „kikiriki!" — Ulovil ga je gospodar drugič, prinesel na gnezdeče, ali zopet se je ponovil isti prizor. Petelinček neče da nosi in neče. Pogrelo je moža in pognal je našega petelinčka, pognal ga od rojstne hiše v široki svet.
Sel je, šel petelinček, žalosten po širokem, božjem svetu. Povésil je svojo ponosno glavco in v srci ga je bolelo, ker je zapuščal svojega starega prijatelja, gospodarja, kateri ga je takó neusmiljeno pognal po širokem svetu. Sel je, šel petelinček žalosten po širokem, božjem svetu, kar ga srečajo ded medved, kum volk in kurnica lisica.
—	„Hej bratec, kaj ti je, da si tako žalosten? Pojdi z nami, potoži nam svoje nadloge in mi ti pomoremo, če bode možno!" —
Pridružil se jim je petelinček in jim pripovedoval svoje življenje od rojstva pa do žalostnega pregnanstva v široki svet. Njegovi tovariši bili so zelo ganeni zaradi nesreče, ki je zadela našega petelinčka; ded kosmatinec je nekaj nerazumljivega mrmlja], kum volkec je tulil in tetka lisica si je solzé otirala iz objokanih oči. — „Pomagali ti bodemo, pomagali, če bode le možno!" — dejali so vsi trije.
In šli so, šli dalje po širokem, božjem svetu in prišli do bogatega kmeta. Bilo je baš na večer. Posvetovali so se, kaj da store in kmalu so se dogovorili. Zvita tetka lisica zavlekla se je h kokošim, kosmati dedek in gladni kum volkec otišla sta v ovčji hlev, a naš petelinček se je pred vrata ustopil. Kmalu začulo se je kokodakanje, beketanje in začelo se je klanje. Prestrašeni kmet pritekel je iz hiše, da vidi, kdo je k njemu v goste prišel in našel na pragu petelinčka. Petelinček se je košato ustopil pred kmeta in ga poprašal, kaj mu bode dal, če mu nepovabljene goste odpelje. Začela sta se pogajati, a petelinček ni hotel drugega, nego to, da mu kmetic naveže na vsako pero cekin. Kaj je hotel kmetic, navezal mu je na vsako però cekin, a petelinček mu je za to odvedel svoje tovariše, kateri so se bili v tem vže obilo pogostili.
Bil je bogat petelinček in lehko bi marsikaj po svetu poskusil, vender tožilo se mu je po domu in po nekdanjem gospodarju, zatoraj se je, zahvalivši se tovarišem za prijateljsko pomoč, poslovil od njih.
Sel je, šel petelinček po širokem, svetu — proti domu. Veselega srca prikorakal je v svojo rodno vas, otišel na dvorišče svojega starega gospodarja, vzletel ondukaj na drevesce in zapel:
„Kikiriki
Petelinček na drevci sedi
Sedi in cekine drži!"
Začul je petelinčka mož v hiši, prinesel plahto pod drevo, a petelinček stresel mu je vse cekine doli na njo in zopet sta bila z gospodarjem stara prijatelja.
Ej ! videla je to žena, prišla je k možu in ga prosila, da jej da cekin. — „Bi?" — zasmijal se je mož, — „kakor ti meni jajce, tako jaz tebi cekin" — in jej ni dal cekina. A žena si je mislila: „Oe je možu petelin cekinov prinesel, zakaj jih ne bi meni kokoška" — in spodila je putico po širokem svetu. Ali kokoška ni šla daleč, brskala je po vasi, nabrala nekoliko starih žrebljev in drugih drobnostij, privezala si jih na peroti, vrnila se na dvorišče, vzletela na drevo in zakokodajsala :
„Kokodäjc Piška nese jajc Jdjček in cekin!"
Začula je jarčico žena v hiši, prinesla plahto pod drevo in kokoška je stresla óne žreblje in drugo šaro doli na plahto. To je gledala žena! Sramovala se je, uvidela je, da ni prav delala in od tedàj vedno z možem cvrtje delila.
Takó je bilo tedàj, takó — če je še zdaj takó, tega pa ne vem, ker je vže dolgo od ónega blagoslovljenega časa, ko so pujcki čreveljce nosili, ko so žabe v čepicah hodile, ko so srake klobuke nosile, ko so osli z ostrogami po ulicah žven-ketali in zajci na pse lajali. Tedaj pa je bilo takó. —
Kako je naučila sorbska mati svojega sina zopet
f	materinega jezika.
Lužicah (Lausitz) na Nemškem prav do Berolina živi še kakih 50.000 »vanov, ki se Sorbi imenujejo. Šole so pa vse le nemške, zato se sramuje marsikak mladeneč kasneje svojega materinega jezika in se kaže trdega Nemca; zato se manjša število Sorbov vedno bolj.
Kako težko je materi, če pride njen sin od vojakov domóv, pa neče več razumeti jezika, v katerem mu je pevala pesence, ko ga je zibala in bdela pri njegovej postelji. Ali marsikatera si zna pomagati.
V nekej vasici je živela starka. Imela je sina krepkega mladeniča. Kako je jokala sirota, ko je moral sin obleči vojaško suknjo. Tolažila se je mati, da bodo pretekla kmalu tri leta. Pridno je delala, marsikak poboljšek pošiljala ljubemu sinu v Berolin, da si je mogel kupiti včasih kaj prigrizka h komisu?
Leta potekó, sin se vrne od vojakov domóv. Vesela mu hiti mati naproti, objema in poljubuje ga. A kako jo zaboli srce, da ne Čuje niti besedice v sorbskem jeziku iz ust svojega sina. Njegovi tovariši so ga dražili vedno, da je njegov materin jezik surov, neolikan i. t d. Hotel je torej pozabiti svoj narod in svoj jezik.
Zaman ga je rotila mati, naj ne bode taka kukavica ; sin se ne zmeni za-njo. Odgovarja jej vedno le nemški.
Mati misli in misli pa si jedno izmisli.
Nekega jutra gre sin na polje orat. 0 póludne pride truden in lačen domóv. A miza ni pogrnena, jed ni pripravljena. Sin se čudi in gleda mater, ki sedi mirna za mizo in pridno šiva. „Mati, kaj ne pojdemo jest?" oglasi se mladenič nemški. Mati pa šiva dalje, besedice mu ne odgovori. Sin vpraša drugič, tretjič, a vedno nemški.
Ko zapazi junak, da na svoja vprašanja ne dobi nobenega odgovora, želodec pa vedno huje kruli, uda se in vpraša končno sorbski : „Mama, nebzomy ga dzinsa jesé?" (Mama, ali ne bomo danes nič .jedli?)
Zdajci skoči mamka vesela k višku ter mu odgovori: „To, jo, moj synašk, by tv me jano davno povjezel, az sy tak glodny!" (Seveda, moj sinek, zakaj vender vže davno nisi povedal, da si tako gladen.)
Kmalu je bila miza pogrnena. Mati je sina lepo pogostila, ker se je naučil zopet materinega jezika. Pozabil ga ni nikdar več.
(Po P. Lindenberg-ovem spisu „der Spreewald."
Wester mann's illustrirte deutsche Monatshefte. 1888. prel. F. II.)
-X-
Vol in jelen.
(Basen.)
fl^očasni vol in hitri jelen sta se pasla skupaj na livadi. — „Če nas medved napade," reče vof, „branila se bode va obä skupaj; s složnimi silami ga premagava!" — „Delaj, kar hočeš!" odgovori mu jelen — „jaz ne vem, zakaj bi se boril z močnim medvedom, ker lahko ubežim."	j. b.
—<-♦-»-♦->—■
Grof Gustav Thurn.
JuliJa pretepenega leta umrl je na svojej graščini v Radovljici visoko rodni gospod grof Gustav Thurn, obče priljubljeni deželni glavar kranjski. Plemeniti pokojnik je bil tudi predsednik in častni član c. kr. kmetijske družbe kranjske, pri katerej si je v kratkem času s svojim uspešnim delovanjem toliko zaslug pridobil, kakor malokdo poprej. Za njegovega predsedovanja se je mnogo izpremenilo na korist kmetijske družbe kranjske in to največ po zaslugah plemenitega pokojnika. On je neumorno zvrševal naloženo mu opravilo ter s tem
pokazal, da ni predsednik družbi samó po imenu, marveč da deluje in zvršuje vse svoje posle, kakor mu dolžnost veluje. Grof Gustav Thurn je bil jako natančen v izpolnovanji svojih dolžnostij, pravičen in značajen, dobrotljiv, prijazen in ljubeznjiv mož ter zato tudi obče priljubljen. Od leta 1876 dalje je bil tudi podpornik našemu listu s tem, da nam je do 1884. 1. vsako leto redno naročnino pošiljal ter nam o tej priložnosti želel tudi najboljšega uspeha. Zatorej naj mu bode z njegovo sliko tudi v našem listu blag spomin ohranen.	I. T.
Novo vseučilišče na Dunaji.
1. dan januvarja 1858. 1. ukazal je cesar Franc Jožef I., da se mestni f^/ okòpi podró, ki so obdajali notranje Dunajsko mesto. To je bila velevažna in za Dunaj zelò pomenljiva beseda našega presvitlega cesarja, kajti na to mogočno besedo cesarjevo, začel se je Dunaj povzdigovati in širiti na vse strani. Mesto nekdanjih mestnih okopov oklepa zdaj notranje mesto široka, krasna cesta „Ringstrasse," ki je središče krasnih palač in različnih velikanskih stavb. Ondii, kder so se poprej razprostirale puste goličave, stoje danes palače in druga lepa poslopja. Najznamenitejše stavbe, ki se vzdigujejo ob tako zvanej „Ringstrasse," so: muzej za umetnosti in obrt, obrtna šola, akademični gimnazij, poslopje glasbenega društva, poslopje umeteljnikov, opera, akademija izobraževalnih umetnostij, državna zbornica, sodnijsko poslopje, dvorno gledališče, brzojavno poslopje, votivua
\
cerkev, kemični laboratorij, borza in novo vseučilišče. Res, Dunaj je ves prenovljen z novimi, prekrasnimi stavbami.
Naša podoba vam kaže novo vseučilišče, katero je sezidal stavbarski ume-teljnik Ferstel.
To zares prekrasno poslopje se je odprlo v navzočnosti Njega Veličastva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. v 11. dan oktobra 1884. 1.
Poslopje se je začelo zidati 1873. 1. Stavba se je izročila Henriku pl. Ferstlu. A žalibog, stavbenemu umeteljniku ni bilo dano, da bi bil videl svoje izvršeno delo. Po smrti pl. Ferstel-a (umrl je v 14. dan julija 1883. I.) prevzel je to velikansko delo arhitekt Karol Küehlin, kateri je stavbo tudi zvršil v smislu svojega prerano umrlega prednika.	b. t,
—•♦< 154 >♦•— Na počitnicah.
ragutin je bil vrlo priden učenec. Priđno se je učil v mestnih šolah in ^^ vselej je razveselil svoje stariše z dobrim spričevalom. Ko so prišle počitnice zloži! je svoje knjige in vso obleko v kovčeg, poslovil se pri gospodinji in tovariših ter veselega srca šel domóv. Oj, s kolikim veseljem so ga vzprejeli doma starisi! Pripovedovanja in popraševanja ni bilo kmalu konec. Bratec Mirko je stal pred njim in ni se mogel načuditi njegovej ličnej ovratnici, prijemal je za srebrno verižico ter poslušal hitre udarce Dragutinove ure. Sestra Pavla splezala mu je na koleni in mu gladila plave, dolge lase, ki so mu padali po tilniku. Minka, starejša sestra, hitela je v kuhinjo pripravljat bratu večerjo, kajti vedela je, da je od dolgega pota truden in ■— lačen. Oče in mati pa sta gledala spričevalo in letno poročilo ter hvalila sinovo pridnost. Po večerji ga je mati peljala v sobico na podstrešji. Tu je bival Dragutin vedno na počitnicah. V sobici je bila miza, stol, knjižna omara in postelj. Dragutin takój zloži v omaro svoje knjige, šolske in zabavne, kovčeg z obleko postavi v kot, razopravi se, in ko odinoli večerno molitev, leže k počitku. Drugo jutro vstane zgodaj, moli jutranjo molitev ter zajuterkuje. Po zajutreku vzame v roke šolsko knjigo in se v sobici pridno uči. Potem pokrije slamnik na glavo, prime za palico, pokliče bratca Mirkea, ter jo mahne z njim na sprehod.
Kaj je prijetnejšega kot v krasnej naravi iskati si zabave! Ali ni narava odprta knjiga, iz katere se človek lahko vedno uči? Tu ugledaš pisano cvetico, ondù pevajočega ptička, zopet ondù hiti mala mravlja, otovorjena z velikim brunom črez cesto in beži pred tvojim korakom. „Idiva v óno goščo," pravi Dragutin, „kač se nama tu ni bati. Mirko, ali vidiš ondù gori v vrhu smreke skočno veverico? Kako lahko se poganja od veje do veje in zdaj — „zapazila je naju —hop! vže je na sosednej jelki." „Kaj je tù poleg mene zašumelo? Dragutin, morda kača!" vikne mali Mirko. „Hà, hà! Glej urni martinček solnčil se je ob potu na kamenu, zbudila sva ga; bliskoma je švignil mimo tebe v grmovje," potolaži ga modrejši brat. Molče zreta, kako pisana žolna pleza po starej bukvi, potrkuje z dolgim kljunom po ljubji in si išče žuželk. Zdaj zapazita črnega krokarja, ki je prinesel nekaj v kljunu na vrh košatega hrasta in neusmiljeno kljuje svoj rop. „Ali se ti ne zdi," izpregovori Mirko, „da slišiš čivkanje?" „Imaš pravo!" reče Dragutin, „ujedna ptica je zopet odnesla skrbnej koklji drobno pišče. Hoj, kamenje v roke, da mu izbijeva siroto!" Kamenje leti kakor dež v hrastov vrh; krokar izpusti svoj plèn. Zal, da je bilo pišče vže mrtvo in razmesarjeno.
Huš! — zajec je tekel mimo. Hov, hov! začuje se pasje lajanje v bližini. „Vstaniva," reče Dragutin, „lovec Rupert lovi; glej ga ondù, nagovoriva ga!" — „Dober dan, gospod lovec, ali greste na zajce?" „Nè, danes na prepelice doli na polje. Ali gresta z menoj?" Rada se pridružita brata staremu lovcu, ki jima je vedel zmiraj kaj lepega pripovedovati. Kako krasno je tù na polji! Zlato žito ziblje se v lahnem vetru kakor morski valovi. Tu zapoje prepelica svoj „pet-pedi." — „Jedno vže imamo," meni lovec Rupert, „morda še kaj več. Haló, Hektor išči!" Urno se smuka pes mej klasovjem, skoro da se ne vidi, kje da je. Zdaj se ustavi; postavi se qa zadnji nogi, na lahko zalaja in skoči naprej. Prepelica se vzdigne
— pok! — reviea pade zadeta v žito. Hektor jo nese varno v gobci svojemu gospodarju. Lovec priveze živalico na svojo torbo, Hektor je zopet v žitu. „Pustiva krvavo delo," pravi Mirko, „idiva raje k ribnjaku, ondìi se lahko kopljeva." Dragutin je takòj pri volji. Par sto korakov okolo onega griča, pa vže vidita, kako se sveti vođa v solnci. V sredi se dviga hišica, iz katere streljajo divje race, tik nje je prislonen čolnič. Urno pomečeta obleko raz života ter plavata k čolnu. Dragutin, ki je prvi ondù, zakliče bratcu malo žalostno: „Ne bode nič, vesla ni!" „Tam plava deska," zaupije Mirko še v vodi, „čakaj, plavam po njo!" Zdaj imata veslo. Hitro drči čoln po gladkej površini vode; ribice švigajo mej bičevjem, tu poskoči ščuka iz vode in hlastne po muhi, tam se podite dve mreni za košček kruha, ki ga je vrgel Mirko v vodo. Tam plava divja raca in se krije pod vodo, da pride zopet kje drugej na površje. Tu dvigajo bele povodne rože svoje cvetove iz vode in velika peresa delajo zeleno grivo. Valčki šumljajo ob robu čolna in zapeljivo vabijo v vodo. Krog iu krog širnega ribnjaka strine pečine v zrak, na katerih segrejejo gadje in belouške; le ob jednej strani se kaže zelen, gostoporaščen vrh. Obveslala sta vže ves ribujak, nazaj se vračata preko srede. „Caj," pravi Dragutin, „tu se ustaviva, pa zapojva: „Po jezeru".......Kako lepó odmevajo glasovi mej pečinami!
Pastirček pase vrhu hriba čredo krav, ki zvonkljajo z zvonci, privezanimi pod vratom. Krepko zauka in zatrobi v pozdrav veselima pevcema v svoj rog. Blagor mu, ki nima drugih skrbij, nego da pazi na svoje kravice! Kos črnega kruha v malhi, kriva palica v roci, ob boku rog, to je vse, kar ima. Za čredo popeva sladke pesence in z njimi glasno razodeva dolincem, kar mu polni srečno srce.
„Bliža se póludne," reče Dragutin, „iti morava domóv." Mahneta jo preko travnikov, da ne bi vzdigovala po cesti prahu. Sosedovi nakladajo seno. Sosed meče z vilami seno na voz, sin stoji na visokem vozu in „ravna na ogle." Sitne muhe nagajajo konjem, da nestrpljivo mahajo z repom in mirno bijó s kopiti ob tla. Ko je voz naložen, reče jima sosed na voz. V hipu sta na hiši podobnem vozu. Kosci s kosami na ramah stopajo veselo pojoč proti domu, dekleta pa hite naprej pripravljat kosilo. Pastirji ženo domóv s pašnikov, krave mukajo in kmalu so vsi doma.
Po kosilu gre Dragutin v hladnico na vrtu, da čita par listov v zabavnej knjigi, katero mu je podaril gosp. učitelj. Potem hiti na polje, kjer kopljejo oče in hlapci krompir, ter pridno pomaga pobirati materi v vrečo. Vže se dela mrak, ko se vračajo domóv . . . Solnce se je skrilo za gozdom, večerna zärija rudeči nebo na zahodu, luna se prikaže na jasnem nébesu in zvezde se užigajo. Iz dimnikov se dviga dim, kar znači, da se kuha večerja. Psi lajajo in dirjajo z verigo po žici drdraje od jednega konca poslopja do druzega. Doma smo.
Tako je minul Dragutinu prvi dan počitnic. Kakor je minul ta, minul je drugi, tretji . . . minula sta meseca dva. Zopet je moral zapustiti domač kraj in svojce ter vrniti se v šolo mej soparno mestno zidovje. A vračal se je vedno: z zdravo dušo v zdravem telesu.	F. G. Podkrimski,
Dogodba z volkovi na Poljskem.
\4M4k	(Po Dielitz-u, Pr. Hubad.)
\)kS§ svojo sestro Aninijo sem bil v pohodih na gradu svojega strijca ob meji
litvanskej. Kar pride nenadoma žalostna vest, da mi je oče hudo obolel.
Zato se nisem smel muditi; sneg ni več padal, luna je svetila jasno, Bosko, stari izkušeni lovec, bil je zanesljiv kočijaž, zato se odločimo odriniti še zvečer in voziti se vso noč.
Zaviti v kožuhe, dobro oskrbljeni z živežem, sedemo na sani. Se predno se naredi noč, pridemo v veliki gozd, ki nas je ločil še od očetovega doma. Eazteza se daleč na Litvausko. Pot je širok, ah na potu bilo je mnogo snega in ledu, oviralo nam je pot in utrujevalo naše konje. Molčali smo vsi, le peketauje konjsko in smrčanje naše krščenice je motilo tihoto. Sestrine in moje misli so bile pri dragemu očetu ; ker je bil vže tako star, nisva si mogla prikrivati nevarnosti.
Skoro je bilo vže polunoč, nič nenavadnega se še ni bilo pripetilo, kar postanejo konji nemirni, težko sopejo, sami začno dirjati hitreje. Vže več let smo imeli te konje, vedeli smo, da mora biti kaj posebnega, kar jih vznemirja. Bali so se, plašno so se ozirali, kakor bi jih podila neka nevidna moč naprej.
Kmalu začno skakati tako divje, da jih je moral držati Bosko z vso silo; komaj jih je krotil. Nenavadna divjost me je skrbela, slutil sem kako pretečo nevarnost. Tudi Bosko je bil nemiren ; oziral se je večkrat in vlekel na uho. Kar najedenkrat odjenja konjem z vajeti; zdirjali so, kolikor so mogli teči. Sedel sem zadej v saneh. Obrnem se nekoliko, z ustmi se približam kočijaževemu ušesu.
„Kaj je, Bosko?" vprašam ga tako tiho, da me Aninija ni mogla čuti. Starec pomisli nekoliko, pa mi odgovori ravno tako tiho: „Bojim se, da so nam volkovi na sledu. Mraz jih podi iz gozdov, glad jih goni k nam, izgubljeni smo, če nas ne otmó hitri konji."
Videl sem vže smrt v strašnih podobah; ali nikdar nisem še obledel mej gromom v vojski takó, kakor na te besede. Prva misel mi je bila Aninija; vže sem videl kako mesarijo krvoločne zveri njeno lepo, nežuo telo. Večkrat sem vže slišal o hitrosti in trdovratuosti, s katero zasledujejo volkovi svoj plen. Ce nam konji ue padejo, rešeni smo; ali bojim se, da bi njihove moči ne opešale.
Imel sem s sebój lovski nož, puško in dva samokresa ; ali smodnika in svinca samó malo.
Stari Bosko je priganjal konje ; ali tega ni bilo treba, lastni nagon gnal jih je hitreje nego bič.
Gledal sem vedno nazaj ; še nisem zapazil ničesar, kar zavpije Bosko, ki je imel bolje oči in ušesa: „Vže gredó, vže gredó! Ali čujete sopenje? Temna pika tam zadej; to jih je nad sto."
Zdajci zagledani tudi sam, kar je zagledal Bosko z bistrim očesom prvi. Gosta, trda tólpa bližala se je vedno bolje. Divje, strašno tulenje razlegalo se je po noči do nas, izvestno znamenje bližajoče se nevarnosti.
Aninija še ni slutila ničesar; preteča nevarnost je še ni vzdrarnila iz sna. Nisem je smel pustiti več nevedne. Vže sem razločeval tolpe zverin ; vže skačejo posamezni naprej in se bližajo na streljaj. Puško vzdignem ter pomerim na prvo zvér.
„Pripogni se!" zavpijem nad sestro. Iz trdega spanja vzdrami se reva. Pogleda me, kakor bi hotela vprašati; alibrala mi je žlica, da ni časa za pogovor; nehote se pripogne. Prvi in najmočnejši volk se zgrudi zadet.
Pok predrami krščenico; mislila je, da so nas napadli roparji, glasno začne upiti na pomoč. „Sami volkovi so," reče stari Roško hladne krvi, „ubitega tovariša trgajo. Jednega sovražnika imamo menj," nadaljuje; „ali še jih ostaja na stotine, da —"
Ni izgovoril; ženam ni hotel praviti strašne nevarnosti.
Konje je podil strel še hitreje naprej, volkovi so m esari li ubitega tovariša.
„Ne bo jih mudil dolgo," zašepeče mi Roško. „Kmalu nam bodo zopet za petami, konji bodo onemogli."
čuditi sem se moral Aniniji. Tolažila je krščenico, naj se udä neogibnej osodi. Potem sklene roki in začne moliti mirna kot angelj.
Ta prizor ohrabri in ojači me. Puško nabijem in čakam pripravljen. Konji napenjajo vse svoje moči, ali vže se je bližalo nekaj zverin z odprtim žrelom.
Strel podere zopet prvega; vže sem upal, da nam bode ostalo toliko časa, da bi prišli iz gozda ali do kakega človeškega sela, ker se obotavljajo zveri pri ubitih tovariših. Ali kako prevarljiva je bila ta moja nada. Komaj je bila nabita puška, zopet so nam bili volkovi za petami.
„To vse ne pomore nič," zašepeče mi Roško; „konji onemorejo kmalu, in potlej smo izgubljeni ! "
In res, vže se je kazalo, da pojemajo konjem moči. Težko so sópli, dirjali so nejednako. Vender so storili, kolikor so mogli, spoznavali so nevarnost kakor mi.
Strašno je bilo to za nas, trepetal sem ne za-sé, ampak za Aninijo. Postrelil sem še nekaj zveri, ali to jih ni ustavljalo. Prav blizu so nam vže bile za petami, vže sem razločeval jezik in svitle oči vsake zveri posebej.
Pa koliko jih je bilo! Smodnika nisem imel več zoper toliko sovražnikov; imel sem samó še nabita samokresa, lovski nož in kopito svoje puške. Roško opazi vse to.
„Še jedno upanje nam ostaja," reče. „Spominam se, da sem opazil na potu semkaj zapuščeno lovsko kočo. Ne more biti več daleč. Ce se nam posreči do nje, varni smo vsaj za trenotek; če ne, bodite tako usmiljen, gospod, in dajte gospodični z jedino še nabitim samokresom hitro smrt, da jo rešite strašne smrti volčjih zob!"
Ves osupel pogledam starega, zvestega služabnika; solza mu je drla po zgu-banem lici; kimal je z glavo, da bi mi potrdil strašne besede.
Nikdar ne pozabim tega trenotka; leden mraz prešinil mi je ude, ko pogledam mili obraz svoje sestre in pomislim, da jo bodem moral usmrtiti morda vže čez malo sekund. Pobožno in udano je obračala sestra mile svoje oči k nebu udajoča se brez godrnjanja v voljo božjo.
Zdajci zagledamo strašne sovražnike ob straneh naših sanij ; videl sem, kakó se jim širijo nosnice, kakor bi nas hoteli povohati predno nas napadejo.
V tem hipu malo da nisem obupal. Levica zgrabi samokres in z negotovim očesom pogledam sestro na glavo. Zdelo se mi je, da nisem več človek nego divja zver, ki hoče drugej iztrgati njen plen. Nehote potegne desnica lovski nož iz nožnic. Pred očmi mi je bilo vse krvavo, samo požrešne volkove in bel sneg sem videl še pred seboj.
Zver nastavi strašen skok, da bi skočila v sani. Ali zadenem jo dobro, rohneča se zvrne nazaj. Aninija pade nezavestna, na krščenieo, ki je ležala vže dolgo brez vse zavesti.
„Dobro!" zavpije Eosko. „Stedite smodnik, rabite nož in kopito! Kočo vže vidim. Le nekoliko trenotkov še vztrajajte, rešeni smo!"
Te besede me zopet ohrabrijo. Neusmiljeno je bičal Eosko konje. Uboge živali se zaženo v največji dir. Jaz utaknem samokresa spredaj v kožuh in s pov-zdignenim kopitom stojim na saneh.
Moje pretenje jih je prestrašilo, ali jih je pa osupnila nenadna hitrost konj ; nekoliko se jim umaknemo. To je bilo za nas brez pomena. Ozrem se, ravno poleg nas so bila odprta vrata koče. Eosko zavpije od veselja. Konje ustavi ter skoči s kozla. „Tiismo! tiismo!" zavpije, „niti trenotka se ne smemo obotavljati!"
V tem se je zavedla Aninija, vže je bila sè sanij. Eosko prinese za njo nezavestno krščenieo. Jaz sem bil zadnji. Ko stopimo v kočo, zgrabi stari sluga puško ter skoči ven. Začuden se ozrem po njem. Videl sem, da bo kmalu volkov brez števila okolo nas. Kličem toraj Eoska, naj se ne podaje v nevarnost; ali vže je izgotovil svoj namen. Dvakrat udari z bičem strašno po konjih, da zdirjajo na vso moč naprej, potem se vrne h koči. Vže priskačeta dva prva volkova. S kopitom puške ju pobije, stopi v kočo ter porine zapah pred trdna hrastova vrata. Bil je skrajni čas.
Zaman bi skušal praviti, kaj sem čutil ta trenotek. Mnogo let je tega, mnogo sem doživel, ali še se spominam natanko te dogodbe.
Ko je poganjal Eosko konje — samó tako jih je bilo mogoče rešiti — zgrabil je gorečo svetilnico z voza. Volkovi so tulili zvunaj, zaganjali se na vrata, plezali na okna, zaprta s trdnimi deskami, a mi smo pregledovali kočo.
Drugega ni bilo najti, nego gole prstene stene. Na jednej strani je bila klop iz prsti ; v jednem kotu kùp na polu segnjite slame, a poleg nje najdemo neprecenljiv zaklad, suhih drv, dosti, da nas varujejo mraza vsaj za štiri in dvajset ur. Stari sluga zaneti takój ogenj, prijetna gorkota se razvije po koči. Dim je plapolal skozi luknjo, kakeršne puščajo po lovskih kočah v strehi.
Eadoveden sem gledal sestro. Klečala je poleg krščenee, skušala jo vzdramiti iz nezavesti. Kmalu se jej posreči. Potem ležemo k ognji. Zunaj so tulili sovražniki, a mi smo si čestitali, da smo jim utekli.
Samó stari Eosko se ni zmenil za dobroto nebeško. Temno je zrl v ogenj, čelo mu je bilo nagubančeno, sem ter tjà je zmajeval z glavo. Jaz sem se pa čutil tako srečnega, da se nisem mnogo brigal za njegovo otožnost. Zdajci zaslišimo od zvunaj strašen krik; prestrašeni se spogledamo. Krik je bil tako močen, kakeršen ne more priti iz človeškega grla. Kmalu utihne, ali vedno nam je donel še po ušesih.
Po kratkem molku reče Eosko : „Ta strašen krik naznanja smrt vašega najljubšega konja, gospod! Velikokrat sem vže slišal upiti tako pojemajočega konja na bojišči. (ìotovo so prišle uboge živali volkovom pod kremplje. Zdaj jih žro, zato se ne brigajo za nas; ali kmalu se vrnejo k nam hujši nego h prej."
Pravo je trdil Eosko. Kmalu začno napadati krvoločne zveri kočo na novo; še hujše so bili od prej, dobro smo slišali, da napenjajo vse sile priti na streho.
Pazno smo se ozirali k višku. Kar zapodi veter dim od luknje, vedro nebo se zasveti nad nami, pokažejo se nam pa tudi štiri krvava volčja žrela.
Mirno reče starec: „Teh se nam ni bati, ognja se boje, svitloba jih slepi, da nas še ne vidijo."
Zdajci strašno zahrešči; isti hip izginejo tri zveri, četrta pa pade s podrto streho k nam ravno v ogenj.
„ Ustrelite ali merite dobro ! " zavpije Eosko, ter sam zgrabi za puško. Ustrelim in zadenem, Eosko pa ubije volka s kopitom svoje puške do dobrega.
Smrdelo je od krvi in od ognja; volka vržemo v kot, staree pa reče: „Menda se nam ni bati drugega takega pohoda po noči. Ali dan nam bode poslal še več takih gostov, nego jih moremo pobiti!"
Jaz sam sem slišal te besede. "Vprašam ga torej tiho, kaj bi se nam bilo bati po dné; saj bi jo potegnili volkovi po dne v gozd.
„Tega ne moremo upati," odgovori mi. „Kjer se nabere volkov veliko število, ne bojé se dneva. Dokler imamo drv, nam se ni bati napada od zgoraj. Drugega upanja nam ni, nego da branimo ženske in sebe do zadnjega trenotka. Kaj pa bode, če postane zopet noč pa nimano več drv?"
Zadnji up je splaval po vodi, poguba se mi je zdela neizogibna. Britko ob-upanje se me loti. Vender sem skušal prikrivati Aniniji nemir; prijazno so se jej smehljale ustni v spanji; trgalo mi je srce.
Stari Eosko je netil v tem ogenj. Pogasil je. Pri luknji na strehi se ni pokazala volčja glava več, okolo vrat so pa praskali volkovi, tulili so vso noč.
Predilo mi je povedal Eosko, česa se boji, želel sem si dne, a zdaj bi mi bilo najljubše, ko bi noči ne bilo konec. Pa kaj bi nam bilo pomoglo, postradati bi morali; v volčjem žrelu bi umrli vsaj hitreje.
Počasi obledé zvezde, dan napoči. Eoskovo prerokovanje se začne spolnovati. Volkov je zlezlo do dvajset na streho, ki se je vže udirala pod njimi. Aninija je še spala, hvala Bogu. V največej sili, ko vže nismo več upali rešitve, poči puška, druga, tretja, lovski krik in pasje lajanje nam udari na ušesa. Ženske planejo iz spanja k višku, volkovi poskačejo s strehe in zbežč.
Eosko odpre naglo vrata in veselo zavpije: „Volkovi so jo vže pobrisali, lovci prihajajo iz gozda!"
Skočimo k vratom. Bili smo prosti. Veselo sopemo sveži zrak. Na čelu lovcev zagledamo rešitelja, Leona M., ženina moje sestre.
Kdo bi opisoval veselje. Kar izvan sebe sem bil, objamem ga z rokama, kajti sestra je bila zdrava na mojej strani. Hvaležen podajam Leonu roko. Lovci gonijo volkove, mi mu pa pripovedujemo, kaj smo trpeli ; on pové, kako je prišel še o pravem času. Na strijčevem gradu, kjer je bil z nami v pohodih, raznesla se je kmalu po našem odhodu novica, da je prišla velika tolpa volkov iz litvanskih gozdov v kraje, skozi katere je peljala naša pot. Prebivalci vse okolice se zberó na lov. Strah se ga loti za nas; takój zbere vse, kar more nositi puško in otide na lov. Bližnji graščaki se mu pridružijo. Hoteli so začeti lov še le prihodnji dan, a Leon jih pregovori, da gredó takój. „Takó, prijatelji," konča svoje poročilo, „pomagal sem v vašo rešitev!"
-H-
Rešitev obeliska v 8. „Vrtčevem" listu.
S
K o
D u
k o
1 o
g r
e s
o I b
1 o
n e
V e
<1
il e
k a
il
e m e
il a j
n a
k e t
li u r
u <1
e n
3
Prav so ga resili: Gg. Ant Petelin, duh. poin. v Tomaji; Greg. Koželj, učitelj v Št. Got-hardu; Josip Novak, trg. na Dolah; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.) ; Ant. Žnidaršič v 11. Bistrici; Einest Širca, dij. v Goriei; Josip Andres in Mat. Žužek, diiaka v Velikih Laščah; Rihard Sušnik, dijak v Skofjiloki; Lad. Pegan, dijak v Vipavi; Aleks, Josip in Leopold Lican v
II. Bistrici; Rudolf in Viktor Andrejka; Jožef, Ernest in Ivan Petri è, učenci v Ljubljani; Emil Šinko, učenec v Središči (Štir.); Otmar Meglic, uč. na Vranskem; Leop. Zupin, uč. v Rudolfovem. — Gospodična Fr. Šmitik, učit. v Boštanji ; Fani Šentak. gspd. na Vranskem (Štir.) ; Ivana Leben v Horjulu; Ana Güstin v Metliki; Ema in Marijea Gantar na Studencu; Evelina in Milica na Opčinah; Dragutinka, Herminka, Milica in Gu-stinka Lunder, Milica Otoničar, učenke na Raki, Ana Petrič, učenka v Ljubljani; Mar. Zupin, uč. v Šmihelu; Pranja Zupin, uč. v Brusnicah.
Nove knjige in listi.
*	Svoji k svojim. Veseloigra v enem dejanji. Spisal dr. J. Vošnjak. V Ljubljani. 1889. Tisk in založba „Narodne Tiskarne." 8°. 32 str. — Igra je spisana v pravem narodnem duhu za Vodnikovo slavnost ter se lehko igra tudi brez Vodnikove apoteoze. Priporočamo vsem onim slovenskim čitalnicam, katere tudi dramatiko gojé, da si omislijo to v resnici lepo in veselo igro, ki se brez posebnih težav in dekoracij lahko na vsaeem odru igra. Dobiva se po vseh knjigarnah po 30 kr. iztisek.
*	J. Giontini, knjigotržec v Ljubljani izdal je petero ličnih knjižic z ilustrovanimi naslovnimi zavitki.
Naslov in cena posamičnim knjižicam je:
1)	Izdajalca domovine. (Cena 20 kr.)
2)	Doma in na tujem. (Cena 20 kr.)
3)	Izanami, mala Japonka. (Cena 24 kr.)
4)	Knez črni Jurij. (Cena 20 kr.)
5)	Narodne pripovedke za mladino. (Cena 36 kr.)
Založnik J. Giontini je vsega priporočila vreden ter zasluži, da bi ga z obilim narocevanjem podpirali. Zatorej naj bi se take knjižice, ki so mladini, ali pa bolj odraslim primerne, v mnogem številu širile mej naše domače ljudstvo, da tem preje zopet kaj novega đobimo od toli vrlega pov-zetnika, kakor je gosp. Giontini.
Listnica: Gg. A. K. v S.: Le pošljite še kaj več; to se ye, ako je za mladino primemo. — F. G. Podkrimski: Kar bode dobrega in mladini primernega, radi bodemo vzpre-jeli. — Tone iz gošče: Za zdaj ni bilo mogoče; vse, kar „Vrtcu" ugaja, pride časoma na vrsto! M. Š. : Hvala lepa; pride na vrsto ! —
„Vrtec" izbaja 1. dné vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis:
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.