4
Dopisi.
Čubar na Hrvaškem. — 4. dne  decembra je imela tukaj sna čitalnica svojo glavno letno skupščino.  Naj
dragim Slovencem malo črtic pišem o tem našem narodnem društvu, ki se je osnovalo meseca sušca 1870. leta pod vodstvom obče štovanega Ferkota Šlajmer-a, bivšega žup. kat. sodca v Cubru i šteje do sedaj že 16 domačih i 33 vnanjih članov. V tem kratkem času prisvojilo si je društvo veliko lepih reči, med temi krasne slike presvitlega cesarja i cesarice, slike pokrovitelja čitalničnega plem. g. Ghyzcy-a, kr. komornika oger-skega, ktero nam je on sam podaril, dva lepa zemljo-vida, glasovir i več druzih stvari. Tudi je naročilo društvo krasno narodno zastavo, sliko našega ljubljenca prevzv. biškupa Strosmajer-a, izdelano po umetniku g. Miicken-u, vse potrebne poslovne knjige i pozive, kterih vsaki dan pričakujemo. Pri vsem tem je čitalnica vzdr-žavala do 18 večidel narodnih časopisov. Zaključila je skupčina i v svoj proračun za leto 1872. stavila 20 raznih časnikov, krasno sliko junaka Jelačiča bana i več druzih vrlih sinov naše domovine; dalje se je zaključilo, da se čitalnica vpiše kot član v društvo sv. Je-rolima. Med družniki se je tudi želja obudila do svojega lastnega glasbenega zavoda, in pričakovati smemo, da se tudi to s pomočjo vrlih naših sinov, kterim je izobražen) e naroda prva skrb, zgodilo bode. Okraj ču-barski oponašati se toraj sme, akoravno jedan najsiro-mašnejših okrajev, s svojo blagonosno napravo, ktera seje seme omike med okrajčane svoje, da bi, kakor skala stali sovražniku svojemu v bran, kteri neprenehoma žile napenja, da bi pomadjaril Hrvaško i nam naš mili domači jezik spodrinil i dom zatrl.
J. Zanoškar. Iz Istre 30. dec. U. G. (Spomena na sabor.) Za poljodelsku Škblu su naši vazda složni zastupnici na Porečkom saboru odluku sobom u sjednicu (VI. 30. sept.) donesli, govoreč, da sva provincija želi ovu povse koristmi školu. Po ovoj odluci bi se potrošilo za zem-ljište, za sgrade, gdje bi učitelji i 20 učenikah bivali, 300.000 for. U toj školi bi se učilo: naravoslovje (fizika) sa zrakoslovjem (meteorologija) s naukom o podnebja (klimatologija), temeljni nauk o giboslovju (mehanika), životinarstvo (zoologija), biljoslovje (botanika), lučba (kemija) u odnašaju poljodelstva, rudoslovje i zemljo-slovje (geognozija), oloslovje (matematika), nješto o z emljomjerstvu (geometrija), risanje, ob cena pravila pripravljanja zemlje i zanatoslovje (tehnologija) — razumi se samo po sebi, da ovim teoretičnim naukom dodati če se sve dotične praktične grane. Da bude čisto tali j a n s k a, takodjer razumi se. Zaludo je g. M a r o t opazio, da se ova skupociena škola sada nemore uvesti, jer u Istri je ubožtvo veliko, svakoletnja suša i prevelika plačila osiromašila su njekada bogatu Istru. videč, da je sve odlučeno za istu školu, govorio je, da, ako se oče osnovati poljodelska škola, ima se obzir imati i na Slavjane, kojih živi u Istri 175.000; a taljanah 80—86.000. Radi ove razmere morale bi se osnovati dve slavjanske škole, a jedna taljanska. On dalje kaže, da ne more razumiti, da je saborska gospoda tako nemarna prama Slavjanu, da se u vis. saboru o njem ni ne govori, kao da ne bi ga bilo, — premda netrebi nego malo korakah iz PoreČa stupiti, i umah na Slav-jana naletiš. Ovom žalibože još spečem narodic bi sabor izvolio priskočiti i njegove narodne škole pospiešiti, koje su (po novih zakonih) malo da ne sve prestale, osobito sto su se popovi od njih odstranili, tako, da je na ti-suče djece sada brez nauka. Ovim školam triebi na pomoč priteči. Tako je govorio poslanec M ar o t. Sve zaludo! Taljani su ga onolimi govori porušili, ter si na veču slavu Italije školu osnovali; a jedan mu je držo vito kazao: „Ako Slavjan spi, sto vidimo svaki dan, nu što mu možemo mi učiniti? Jeli možda naša dužnost, da ga probudimo, i u redmetnemo? (jako krep-
fcim glasom). Mi cemo biti sriečni onaj dan, kad on pro-budjen nam ce ruku stisnuti; kad on probudjen s nami korakati če k napredku onih obrtih, koje same mogu biti blagonosne za našu krajinu u Sbisa." (Živa pohvala ^astupstva i slušateljah). Da sam ja miesto g. blagoduš-moga Marota, j oš jačjem glasom nego proti vnik mu, bi zavapio: Bas saborska dužnost je, da Slavjana budi i za njegov duševni i tielesni blagor skrbi! Uzeo bi klobuk i se za viek poslovio od krivičnih drugovah.
Vidite iz toga, kako saborski otci za nas skrbe; Seoske (ljudske) škole su skoro sve potaljančene; u uradih se piše malo manj sve taljanskim jezikom -puno urednikah ima, koji ni nerazume slavjanski; za; stavkah na porezu (davku) imamo blizo 800.000 for.! ali u prkos tomu nova skupa taljanska škola mora biti! i mi moramo biti zadovoljni, da pomoremo platiti! Šaljivi Jurina u našoj „Slogi" bi rekao, da „pomoremo kozu krmiti".
„Nevolja velika! i mislite, da nam bude kada bolje? Nikada, jerbo ako bi se i narod probudio , ne mogao bi po sadašnjih razmerah s 3 biškupi (koji pak običajno ne dojdu u liberalni sabor) nikad vise 12 svojih zastupnikah u sabor spraviti. Zato čuje se, da ce -severni dio Istre za sadruženje s Kranj skom pobri-nuti se; a Vi kranjska braco, radite za nas, da se jednom vidimo u saboru u beloj Ljubljani!
Istrski federalisti premda sieme njekadasnjih ne-šunovcah polaziti ce rajhsrat. Ovdje se jadri s vietrom. Trst 31. jan. — Beseda Rojanske čitalnice 26. decembra je bila zopet jako zanimiva. Vrli predsednik g. Žvanut je odprl besedo s tehtno deklamovano pesmijo Stritarjevo „Mojemu narodu". V igri „To sem bil jaz", je zopet kazal dramatični odsek, da je kos svojemu poslu. Igralci so igrali tako izvrstno, da moramo iskati tacih; pa tudi gospodičini Kendavi ste svoji roli tako lepo izvršili, in gospd Dolinarjeva je kot „stara Barbara" gromovito pohvalo žela. Gosp. Remec, danes prvikrat na odru, je „ Marko ta" tako izurjeno igral, da se je bilo čuditi. — Na starega leta večer je bila živahna tombola in veseli smo dognali poslednji večer mršavega političnega leta.
Lontrščan. Celovec. — Odbor društva „slovanske čitalnice" vse tukajšnje čast. gg. rodoljube uljudno vabi k pristopu in ob enem k občnemu zboru, ki bode 7. januarija 1872. 1. ob 5. uri zvečer v svoji sobi v g. Rosbaherjevi hiši. Na dnevnem redu bode: 1. Sporočilo starega odbora. 2. Prememba društvenih pravil. 3. Volitev novega odbora.  4. Nasveti posamesnih udov.
Odbor. Vransko. (Narodna naša čitalnica) ima 7. januarija 1872. leta občni zbor s sledečim programom: 1. govor, 2. poročilo tajnikovo, 3. račun za tretje čitalnično leto, 4. plačevanje letnine za 1872. leto, 5. volitev odbora in predsednika, 6. nasveti posamesnih udov. Začetek ob o. uri zvečer. Vsi čitalniČarji se uljudno vabijo , naj se obilo vdeležijo tega zbora.                          Odbor.
Iz Dolenskega 28. dec. (Marsikdo si bo mislil, da iz Turškega.) Občino imamo, ki šteje 7800 duš. Ona ima voliti 15 volilnih mož (tako so pravili), ki pošteni volijo deželnega poslanca. Teh 15 volilnih mož so naši paše (menda res turški?) dekretirali. — Mar ni bilo nobene žive duše volit? Izmed 7800 duš ima menda vendar kdo pravico, in je vendar kdo prišel volit! Tako se bo marsikdo čudil. — Ta reč naj setako-le pojasni, da svet zve, kakove ljubeznjive očete mi Slovenci imamo, ki niso vredni takih služeb. Naš paša, mislil sem reči, glavar je pl.Fladung. Naš čudnoznani župan, ki pravi, da vse nadloge domače dežele pozna, da je dober Slovenec,   in Bog zna,  kaj  še vse, je  — zagrizen nem-
škutar.  Ta dva sta posebni baklji, ki razsvitljujete naš narod, skrbita za to, da velika županija je dobro omra-čena in da svet za volitve komaj zve.   Lansko leto volitve niso bile nikjer oklicane v celi občini ne, da ni nihče vedel, kedaj da so bile.    Letos so bile oklicane; al kedaj? — zvečer pred volitvijo.   In kako?    Gospod „rihtni" je klical: „Juter so tiste volitve, če če kdo voliti!" Kdo sme voliti? za kaj da gre? — tega  kmetu ni treba vedeti!    Da le davke plačuje in v „gmanjsko kašo" svoj znesek odrajtuje,   za  vse  drugo  naj   se ne briga kmet!   Pri vsem tem je  prišlo drugi dan precej mož od blizo in celo dve uri daleč.    Ko pa ti pridejo v občinsko kancelijo, jih vpraša gospod glavar:  „Kaj ste prišli?   Kaj bi radi?   Kdo vas je klical?"   In drug gospod vsacega posebej pokuka   skozi na vrvici privezano šipico.  En mož je rekel, da so prišli volit.   „Kdo pa ste?  imate  li pravico voliti?   Koliko davkov plačujete?" Ali tega g. glavar nič ne ve? Čemu so neki zapisniki? Gospod „rihtni" ni nič povedal, koliko davkov kdo plačevati mora, da ima pravico voliti. In marsikter gospodar tudi res  ne ve,   koliko  na vse bukvice plačuje.  Vendar možje povedo, da plačujejo eden 22 gld., drugi  še  čez  30 gold. itd.    Gospod muštafa premetuje dolgo neke spise,  žlobodraje po nemški z županom, in poslednjič pravi: „Vi nimate pravice voliti; ste že opravili; znate iti." — Vi gospodje lučnjaki, zakaj ne podučite ljudi?   vsaj pravite,   da jih toliko ljubite,   da se vam smilijo, ako so tako bedasti, da k takim volitvam hodijo; zakaj jim ne razložite pravega namena volitev? Zakaj volitve vsaj eno nedeljo pred ne  naznanite,   kar bi se bilo lahko zgodilo? zakaj je bila volitev tak dan, da noben „mračnjak" ni mogel priti zraven? — Da so kmetje — pošteni možje — dolgo pot, pa vsi zdraženi šli domu, kdo je tega kriv?   Kaj se ne pravi to, ljudi dražiti?   Mar mislite, da ima kmet Čas postopati kakor lenuh?   Ali, da mu kdo pot plačuje, kakor vam diete? Prav bati se je,  da s tako turško pravico zdražite pohlevnega kmeta, da bo zrojil. — In 15 volilnih mož je volilo 7 volilcev, to je, 7 takih mož, ki so bili po volji gospodu glavarju in gospodu županu.
K novomeškim volitvam naj še to pristavim: Pravil mi je star pošten mož, ki je tisti dan imel opraviti nekaj pri davkariji, nekaj pri drugi gosposki, kako so bili še posebno takrat ti gospodje hudi, ter so se med seboj grdo gledali in po kancelijah prepirali; se ve, da tudi po nemški, da mož ni znal, kaj so imeli. Vendar se mu je zdelo, da so mlajši in nizi gospodje grdo pogledovali više uradnike; mož pa je sodil, da jih visi nekam silijo, kamor nizi niso radi šli. Tudi je slišal, da so neko grčo preklinjevali. Kmet pa dobro ve, kakova trda je grča, ki jo včasih z jezo prekolje. Al ne veste, gospodje ! da pravica volitve jesvobodna pravica? Ali je mar to prosta volitev, da se more vršiti po visi komandi ali da po višem povelji pride sprednikkancelije in kakor vojaški poveljnik zapove vsem podložnim: „habt acht!" in vsi prikimati morajo, — mnogi zoper svoje prepričanje? Al ni to kakor prostost na Turškem? — Novomeščani! bodite možaki čvrsti! Ne verjemite sleparijam, ki vam železnico na pobeljene kolce obešajo že več let. Slava pa še enkrat Metličanom in Gr-nomaljcem!   Živili Beli Kranjci!
Iz Moravske doline 29. dec. (Naredite nam poštene ceste!) Cesta iz Moravč v Zagorje, iz Prevoj čez Moravče, Kandrše, Loke do zagorskega kolodvora je konkurenčna cesta, to je po poprejšnjem imenu kantonska ali okrajna cesta. Tako govori zakon vojvodstva kranjsk. postav. VI. od 2. aprila 1866. leta. Cesta iz Prevoj čez Moravče do Kanderš se vzdržuje v stanu, kakor postave tirjajo, zakaj bi se pa naprej v kandrški občini ne? Kako strgani in nevarni
5
6
so mostovi! kako strgana je cesta in ozka, koliko težkih voz se more v taki veliki nevarnosti peljati, in nič se ne popravi! Cestni odbor ne stori nič, politiška gosposka pa menda spi ali nič ne vidi, akoravno ima pravico in dolžnost Čuti nad tem, da se občne ceste vzdržujejo v stanu, kakor ga postave tirjajo, in da te ceste vsak brez zapreke rabiti more (§. 25. postav IX. od cest in potov 14. aprila 1864). Velika sila je, da bi se ta cesta, od vode raztrgana popravila. Sploh so litijske ceste grde. Prosimo pomoči, vsaj imamo pravico pomoči tirjati.
Iz Vipare 18. dec.*) — V „Slov. Nar."štev. 143. je od  tukaj   o  veselici,   ki jo je bil napravil vipavski „Sokol" v spomin Preširnu, posebno zanimivvo bilo brati to-le:    „da se je neka oseba na besedah:  „Sem mislil študirat itd." tako spotikala,   da je s tako  oliko,   ka-koršno  imajo  prav   stari   korporali pri vojacih, pevce vstaviti hotela.    Ko zavpije „holt", češ, da je pesmica pohujšljiva, zagrmi občinstvo;   pevci  naprej!  in  toliko časa ponavlja,   da je moral mož zapustiti dvorano". — Ker je„Sokol" si v čast štel, ta „š k and a 1." po „Nar." razglasiti, mislim,   da mu mora vstreženo biti,  ako se ta škandal bolj pojasni.    Tisti „stari korporal" sem bil jaz podpisani 30 let  stari vipavski kaplan.    Ako sem imel prav ali ne, naj sodi svet.   S tem se odgovarja ob enem na moralično  brco v „Soči"  in  „Tagblatt-u" na „Greuter II." — Vipavski Sokol se je rodil 1870. leta o času našega tabora,   in pri prvi njegovi „besedi" je sam vipavski gosp. dekan Jurij Grabrijan ustanovljenje te sokolovske družbe kakor lep zavod za omiko in oli-kovanje našega priprostega ljudstva,  posebno pa odra-ščene mladine  z vsem potisom pozdravljal in vipavska duhovščina, vabljena v to, je za razne potrebe usta-novljenja svoje doneske žrtovala. Da so se pa dramatične igre začeti mogle, bila je spet duhovščina, kajti culo seje: „dai, povej, pomagaj, govori gosp. dekan"!! Sokol ni mogel od začetka koraka  stopiti,   da mu ne bi bila duhovščina pota kazala, kar mu ni bilo zameriti, niti se mu rado očita, kajti vsak začetek je težek.   In zdaj, ko je, skoraj bi rekel, v duhovskem naročji nekaj izrastel, začel je duhovščino s „starimi korporali" pitati, in jo   iz   svoje  srede  izploskavati.    In  zakaj ?   Ubogi Sokol je padel pod nadzorništvo   ali  prav za prav pod stisko nekega tukajšnjega paše, po  čegar piščalki moralo  bi  vse   plesati.    Temu  pa ni hotel   po njegovem brizganji plesati več pevovodia,  in ker „beseda" se je hotela imeti, peti se je moralo, moral se je toraj pevo-vodja imeti,   in dobil se je, kakor se je  mogel ravno najti.   Ta je storil, kar je znal.   In privzel je tisto po-nočnjaško: „Sopek narodnih pesem", ktera se v krčmi med  količkanj  olikanimi zbog njene surovosti  nerada sliši in ktero je  skladatelj  venca Josip  Kocijančič za predstavo v kanalski čitalnici sam tako skrajšano tiskati dal,  da je ovo izpustil,  s čemur bi utegnil nazoče občinstvo razne vrste žaliti.   — Na „besedo" povabljena, da ljubega miru ne  kaliva,   sva   šla z gosp. dekanom, kajti nama še v sanjah ni bilo na misel prišlo, da nama mislijo „eno" zagosti.    Ko pevci na odru se  oglasijo s pijansko: „Sem rajtal študirat', sem rajtal bit' far", me nehote silna nevolja prešine, da zakličem:  „halt! pfui, pfui!"   Ko se za ta moj oglas nikdo ne zmeni,   privrženci paše na njegov izgled plosk in krik: „Naprej, naprej!" ob enem povzdignejo.    Spoznavši, pri čem da sva,  nama ni drugače kazalo,   nego da mahoma zapustiva dvorano. Poslušalci, ki jih je bilo olikanega stami in v večem  številu iz priprostega ljudstva,   so strmeli, ker večidel niso vedeli, za kaj da gre. Dopisnik „Nar.",-po  čegar  besedah je  „vse  občinstvo"   temu   škandalu
*) Zarad obilih dopisov o volitvah zakasnjeno.
Vred.
priploskavalo, se je varoval poročati, kakošnega mnenja je bilo to in tudi drugo občinstvo potem, ko je p oz vedelo, za kaj je šlo, in ni naznanil splošne ne volje nad temx do take omike dospelim društvom, kajti Vipavec je poštenjak, razume „maniro" in ve, da to, kar pojo ponočnjaki, se ne spodobi na očitnemu odru društva. Prav žal mi je, da našega Sokola tako slabo tukaj ea-stitati moram, kajti toliko poštenjakov je med njim, da se drznem naravnost reči, da velika večina družbenikov tega škandala ni zahtevala. Zato mu svetujem, naj se ne da pod noge metati človeku, ki po tacem postopanji le dela na to, da bi pokopal Sokolovo društvo, kakor je pokopal čitalnico in starodavno našo vipavsko slogo podrl. Kdor pa misli, da surovi „Gassenhauerji", ki se čujejo vknajpah, se spodobijo na javnem odru, naj se ne grozi, ako omikani ljudje njega dejanje sodijo s „pfuj". Pa tudi ni vse narodno, kar je krožil kdaj kak nerodnež!         Ivan Tomažič, duh. pom.
Vipava 30. dec. — Včeraj okoli 8. ure zvečer ste iz neznanega vzroka na Lozicah (vas med Št. Vidom nad Vipavo in Eazdrtem) pogoreli 2 hiši z enim hlevom vred. Sreča to, da je bilo tiho; še danes se kadi* Ljudje so hitro privreli, da so obvarovali še večo nesrečo, ker je več hiš blizo skupaj. Ubogi pogorelci so usmiljenja vredni.
Iz Ljubljane« — Sopet je eno leto pri kraji. Žalostno se more imenovati po britkih skušnjah, ktere smo doživeli o državnih zadevah. Poravnava državna, sprava med narodi, srečno pričeta po ministru Hohen-wartu in skoro že dognana, mahoma seje razdrla! Edino, kar iz naše dežele moramo zapisati v zlate bukve zgodovine naše, je sijajni izid volitev naših v deželni zbor, kijih je ukazalo ministerstvo Auerspergovo. Narod naš, od 1867. leta že 4krat skušan v volitvah, je slavno prestal to skušnjo in ministerstvu je pokazal, da možje, ki si jih je že večkrat izvolil za svoje zastopnike, so možje njegovega zaupanja, s tem pa je nezaupnico dal ministerstvu sedanjemu. Volitve tedaj so lani edina svitla zvezda bile na temnem političnem obnebji. Nadjati se je bilo, da, če bode sreča mila državnopravni opoziciji v različnih deželah, mesec gruden pogrudi dunajski državni ebor, — al to se ni zgodilo. Siloviti pri-tisek vladni pri volitvah predrugačil je na Moravskem in v gornji Avstriji večino federalistično v deželnih zborih, in še tam, kjer je ta stranka v večini ostala, zgodilo se je, kar se nikakor ni pričakovalo: Tirolci, Vorarlberžani, Dalmatinci, Goričani, Istri-j a ni in Tržačani Šli so v državni zbor, in celo med veternjaki Poljaki je edini značajni federalist Smolka tretji dan prilezel v državni zbor. Le kranjskih Slovencev ni še tam. Ni sicer resnica, da bi se bili v Pragi lani zbrani federalisti zavezali v strogo skupno postopanje; al po vsem, kar se je tudi pozneje bralo v časnikih, pričakovati seje smelo solidarno postopanje o tem, da v državni zbor, kteremu „sprava narodov" ni načelo, ne gredo poslanci federalistične stranke. Zdaj pa — razun pogumnih Čehov, ki od svojega zgodovinskega prava ne za črtico ne odstopijo, so spet vsi zunaj, razen naših 5 narodnih poslancev. Nemški grof Thurn je sicer zunaj; al ne besedice se o njem ne sliši, noben časnik ga ne imenuje, kakor da bi ga zunaj ne bilo. Našim narodnim poslancem so tedaj njih nekdanji federalistični tovarši napravili neko „Zwangslage" in jih spravili v hudo politično stisko, da do njih resno vprašanje nastopi: kaj pa zdaj?
— (Iz seje deželnega odbora 29. decembra.) Po dopisu deželnega odbora Koroškega se je tudi v Celovcu zdaj oskrbništvo deželne bolnišnice ločilo od vodstva bolnišničnega. — Županijam Ribniške fare namreč:   Ribnici, Danam, Jurjevicam, Sušji in soseski
/
7
Nemška vas se je dovolilo pobiranje po 25% priklade za šolsko zidanje na zemljiščine in hišne razredne davke za 1872. leto in v občini Poljanski po 84% priklade, za ktero bode pa treba še najvišega potrjenja. — Zu-paniji Hrenoviški je deželni odbor dovolil 25% pri-klado na vžitnino za občinske potrebe leta 1872. — Deželni zbor kranjski je 30. septembra lanskega leta sklenil postavo, po kteri bi imele županije pravico braniti ženitev takovim ljudem, ki nimajo nič lastnega premoženja in tudi ne gotovega zaslužka. Ta postava pa še ni zadobila Najvišega potrjenja; zato tako dolgo, da predložena postava ni potrjena, deželni odbor, kakor bi rad, ne more zadostiti prošnji županije Hre-noviške. — Na vlogo več Vrhniških občanov je deželni zbor sklenil, da naj se voli za Vrhniško župani] o nov občinski odbor, in sicer po 3 volilnih razredih, ker so sedanji odborniki vže celih 5 let zoper postavo v občinskem zastopu. — Ker je zadnji deželni zbor čez predlog deželnega odbora zarad oddaje služeb primarjev v deželni bolnišnici prestopil na dnevni red, je deželni odbor z večino glasov sklenil, da se dotični službi zdaj še ne oddado in ta zadeva predloži prihodnjemu deželnemu zboru vprincipielno rešitev.
Z novim letom so pri deželnih uradih izpraznjene službe nastopili sledeči uradniki: Matevž Krec je tajnik, Jožef Pfeifer koncipist in Ferd. Pfeifer 3. oficijal pri pomočni pisarni deželnega odbora; — v deželni bolnišnici je upravnik Andrej Kremžar, adjunkt Gabriel Urbas, ohcijal pa Janez Flore; — pri deželnem računovodstvu je 1. oficijal Viktor Ho f man, 2. oficijal Anton Prelesnik, 3. oficijal Albin P e-ternel, 4. oficijal France Trt ni k, ingrosist pa je Ferd. O m e j e c. — Jožef Podmilšak, Herman T o-man in Ivan Selan, ki je tudi v stenografiji precej izurjen, so dobili prazni mesti praktikantov.
— (Črtica iz poslednjega deželnega zbora.) Poslanec Kromer, kteri se, kakor drugi njegovi tovarši, najraji sprehaja v osebnih napadih, je v "poslednjem zboru očital dr. C osti, da je kot zastopnik deželni za pravdo o bolnišničnih stroških, ki jih ima ljubljansko mesto pla-čati, deželnemu zakladu zaračunil 708 gold. V tem znesku so zapopadena vsa pravdna pisma, stroški za prepise, obili koleki, potovanje na Dunaj, bivanje skozi 8 dni na Dunaji in ustmeni zagovor dežele pri konečni obravnavi v naj visi državni sodniji. In dr. C o s t a je to pravdo na korist dežele dognal. Zakaj pa poslanec Kromer tega ni povedal, da je ljubljanski magistrat na Dunaji bivajočemu dr. pl. W i e d e n f e 1 d u samo za konečni zagovor (brez tožbinih pisem, brez kolekov, brez popotnine) plačal 500 gld.? Ali po takem taki napadi niso preočitna hudobija?!
— (Iz deželnega šolskega sveta 28. dec.) Gospod Matija Maj ar je ministerstvu nauka 4 svojih slovenskih knjig, ki jih je spisal pred več leti („Pravila", „Spisovnik" itd.) predložil s prošnjo, naj bi se vpeljale v šole. V soglasji z vprašanimi ravnatelji je deželni svet izrekel, da te knjige so dobro blago za šolske knjigarne, al za učni nauk v šoli niso primerne. — Ponudba šolskega nadzornika gosp. A. Klodiča, da ga je volja spisati slovensko-grško slovnico, se je odobrila, ako pisatelj jo osnuje po Curtiusovi nemško-grški. — Naznanilo ljubljanskega magistrata, da zavoljo pomanjkanja denarja ne more zidati poslopja za ljudsko šolo, je rešil šolski svet s tem, da se zaukaže magistratu, ki še nobenega šolskega poslopja nima, da letos mora zidati šolo po tistih pomočkih, kakor se Šole zidajo drugej po deželi, kajti potreba je tem silniša, ker glavno mesto Ljubljana — v slab izgled  kmečkim  občinam — okoli  600   otrok  šteje,   ki
nobene šole ne obiskujejo! — Ker se v Koprivniku v Radoljškem okraji ne more napraviti pravilna ljudska šola , se je obljubilo 110 gold. povračila gospodu, ki prevzame vsaj šolstvo za silo. — Načrt slovenskega berila za 4. razred ljudskih šol, ki so ga po naročilu šolskega sveta izdelali gospodje Praprotnik, Močnik in Tomšič, je bil v vseh 4 razdelkih odobren ter se bode priporočil ministerstvu v potrjenje. — Da je deželni odbor v svoje gospodarstvo vzel normalni šolski zaklad in da je namesti rajncega Podrekarja imenoval g. Janeza Murnika za okrajnega šolskega svetovalca v Kamniku, je deželni šolski svet v vednost vzel.
—  (Volilcem ljubljanskega mesta!) Podpisani odbor, ki vsled črke f) postavnih svojih pravil ima pravico, ozirati se na volitve v mestni in deželni zbor, je po tem, kar je v kratkem času zarad zadnje volitve dveh deželnih poslancev izvedeti mogel o napčnem imeniku volilcev, protest napovedal volilni komisiji ljubljanski in potem deželnemu odboru. V 3. seji minulega deželnega zbora ni bila potrjena volitev dr. Zupana in pl. dr. Kalteneggerja, ampak deželnemu odboru seje ukazalo, naj on natanko pretrese volilnik, ki ga je sestavil mestni magistrat, in potem prihodnjemu deželnemu zboru poroča: ali se morete te dve volitvi potrditi ali ne.
Da podpisani odbor more svoj protest z djanskimi dokazi utemeljiti, so naprošeni vsi naši mestjani, kterim gre pravica voliti, naj mu naznanijo:
1)  ali so, če brez priklad plačujejo 10 gold. davka, vpisani bili v imenik volilcev ali ne? in
2)    ali so prejeli izkaznico (Legitimations-karte) za volitev ali ne?
Stvar je važna ne le za to volitev, temuč tudi za prihodnje mestne volitve, kajti pravica volitev je ena najimenitniših pravic državljanskih.
V Ljubljani 23. decembra 1871.
Odbor društva »Slovenije".
—    {Tukajšnjega ključarskega mojstra Janeza Dol-harja) moremo po mnozih skušnjah živo priporočati vsacemu, kdor potrebuje železnih plehastih samostoječih peči in hranilnih ognjišč (sparherd) vsake vrste. Dolhar prodaja dobro blago, je nagel v postrežbi in tudi v nizki ceni ga nihče ne prekosi.
—  (Kmetijska nemška časnika) „Wiener landwirth. illustrirte Zeitung" s 6 gold. za celo leto, 3 gold. za pol leta, za četrt leta 1 gold. 50 kr. in pa „Praktische illustrirte Landwirth", ki za celo leto velja 2 gold., se po kratki poti moreta tudi naročiti po gosp. Muller-u, vredniku „Laib. Zeitung", ki ima agencijo za ta dva časnika.
—   Časnikom „Zukunft" in „Vaterland", ki na Dunaji v vsakdanjih listih zastopata federalizem v Avstriji, je začel z novim letom pomagati nov časnik „0 s t u n d W e s t", ki ga priporočamo bralcem, ki nemški list bero.
—  (Dramatično društvo) je v poslednjih dveh predstavah preteklega leta, v kterih na drobno poročati nam je prostora zmanjkalo, si utrdilo dobro ime tako, da more v novem letu pogumno nadaljevati svoje delovanje. Ker ima zdaj že mnogo dobrih moči in nekterih izvrstnih, naj ravnateljstvo le gleda na to, da vsako nalogo izroči pravim rokam.
—  (Čitalnica) je na Silvestrov večer sklenila vrsto lanskih zabav na tako občno zadovoljstvo, da to veselico po pravici prištevamo njenim najlepšim in da je enoglasno bila pohvala odseku^, ki jej je sestavil program. Lepa deklamacija g. S mi da, — zanimivi komični prizor gospodičine Podkrajšekove, — neizrekljivo šaljivi komični tercrt učitelja in dveh njegovih učencev, ki tudi najčmernejšega hipohondra mora v smeh pripraviti, — pikantni kouplet g. Nolija, našega
Nestroy-a, kije izvrstno dobro ščipal marsiktero na-
}>ako in posebno one „narodne" mestne učitelje, ki so etos prav nerodno volili, — krasni pevski zbor: vse to je delalo toliko veselja občinstvu, ki se je ta večer zbralo od blizo in daleč, da so ure minule kakor sekunde. Cez vse to pa še g. dr. Zamikov govor ,;o rodoljubji". Kakor njegovega govora v Sokolovem večeru rresirnu na spomin nikakor nismo mogli odobriti (privatno Preširnovo življenje in narodnopravno njegovo mišljenje pustite slavnemu pesniku na ljubo pri miru!), tako živo moremo hvaliti Zamikov današnji govor, v kterem nam je ljubezen do domovine vseh velikih narodov markantno pred oči stavil z zgovorno in lahko umevno svojo besedo in razvil veliko zgodovinsko znanstvo in znanstvo jezikovo.    Navdušena pohvala mu
i*e po pravici donela od vseh strani. Konec veselici, :tero je slajšala vojaška godba in Khamova postrežba ter veselo povzdignil telegrafičen pozdrav prijazne sestrice Rojanske, je bila loterija z lepimi dobitki.
—  „Tagblatt" bode brž ko ne divjal nad tem, da dva gospoda sta si za svojo dolžnost spoznala, pretekle praznike s prižnice grajati brezkončno obrekovanje katoliških cerkvenih obredov nesramnega „Tagblatta", ki res ne zasluži druzega, nego da vsak, kdor še ni prestopil v novoerno poganstvo, v ogenj vrže tak list. Sploh se čudijo ljudje, da c. k. državno pravdništvo križema roke drži, ako brez ozira na §. 302. kaz. zakonika bere take pamflete! Potem pa kličejo judovski časnikarji policijo na pomoč, ako duhoven stori svojo dolžnost in očitno graja očitna sacrilegia! To niso nobene politi č n e pridige, to so bramba katoliške vere!
—  Program čitalničnih veselic za letošnji pust je ta, da prihodnjo nedeljo so plesalnevaje, potem vsako nedeljo ples, v nedeljo 4. svečana velika Vodnikova beseda.    Pustni torek je velika „maškarada".
8