Vvirncrtòlla,
BORBA
NASA BRATSKA ZAVEZNICA, MOGOČNA SOVJETSKA ZVEZA, PRAZNUJE DANES 7. NOVEMBRA DAN SVOJEGA ROJSTVA
heto I. — Štev. 13
Ajdovščina, sreda 7. novembra 194:5
Vetta 3.— lire
Ob sedmem novembru
Obletnica zmage velike oktobrske revolucije v Rusiji, je letos, po zmagovitem zaključku vojne proti fašizmu, še posebno velik praznik zmage za vse svobodoljubne narode. Pst jugoslovanski narodi pa še posebej občutijo to, kar je ves čas pomenila zmaga oktobrske revolucije malim, zatiranim in izkoriščanim — občutijo, da je še la zmaga napovedovala bratstvo in edinstvo vseh po pravi demokraciji hrepenečih narodov, svobodo v vsem javnem in osebnem izživljanju človeka in naroda in s tem neposredno blagostanje in srečo človeštva.
Z zmago oktobrske revolucije se je za Sovjetsko zvezo pričela nova doba — doba, v kateri je ljudstvo prevzelo oblast v svoje roke in s tem ustvarilo ogromno moč sovjetske države. Vsezvezna Komunistična partija boljševikov je dosledno vodila narode carske Rusije v pohodu k svobodi; v pohodu z mogočnim milijonskim zaledjem ljudstva, ki je čutilo v njej edinega prvoborca za svoje pravice, je ustvarila Rdečo armado, s katero se je v novi vojni proti fašizmu mogla Sovjetska zveza tako uspešno in edinstveno zoperstavili nemškim fašističnim osvajalcem in pod vodstvom iste preizkušene in prekaljene VKPB in na čelu z največjim zaščitnikom svobodoljubnega človeštva tov. gene-ralisimom Stalinom zlomiti nemškemu vojnemu stroju hrbtenico ter ga nato skupno z ostalimi zavezniki uničiti.
Zasluga velike Sovjetske zveze, zasluga narodov SZ je, da smo danes dosegli trdno slovansko enotnost, da se je z zgodovino borbe sovjetskih narodov in njihovimi uspehi v seda: nji dobi dala vspodbuda tudi vsem ostalim demokratičnim silam v svetu, v borbi za njihovo ljudsko oblast — za zmago ljudske demokracije.
Slovanska enotnost je pokazala vsemu svetit smer bratstva med narodi, ki temelji na osnovi enakopravnosti narodov. In najsvetlejši primer so nam ravno sovjetski narodi, ki so se po skupni borbi v oktobrski revoluciji proti carskemu imperializmu in iskoriščanju ljudskih množic, znašli v najiskrenejšem objemu, pripravljeni, da to bratstvo po zmagi v svobodi utrjujejo in izgrade najsrečnejšo državo enakopravnih ljudi, dvignjenih visoko nad nečloveški, uničujoči šovinizem.
Prav zaradi teh dejstev si je bratstvo med Slovenci in Italijani v Julijski krajini tako zmagovito utrlo pot in prav zaradi istih ciljev prebivalstvo Julijske krajine uničuje še zadnje ostanke fašizma kot sejalca razdora med narodi, zasužnjevalca demokratičnega ljudstva, agente tiste manjšinske klike, ki je ljudstvu vseskozi onemogočala priti do sreče in blagostanja.
Načela enakopravnosti med narodi, katera je ojeklenila zmaga velike oktobrske revolucije in katera je pri nas skovala narodno osvobodilna borba, dobivajo na našem ozemlju pravi in najvidnejši odraz prav v slovensko-italijanskem bratstvu. To so nacionalne in socialne pravice, enake za Slovence, Hrvate in Italijane. In zato ni čudno, da prebivalstvo Julijske krajine še danes vodi tako ogorčeno borbo proti ostankom fašizma, ker vidi uresničenje svojih socialnih in nacionalnih pravic in garancijo za utrditev pridobitev narodno osvobodilne borbe le v doslednem boju tudi proti najmanjšim ostankom fašizma. Govoričenje in obljube niso nikdar prinesle pravic ljudstvu, le oblast v rokah ljudskih množic nam je jamstvo za naše pravice. Zato je tako močna zahteva Julijske krajine po priključitvi k Jugoslaviji, to je zahteva ljudstva, ki hoče pravice in bodočnost, odgovarjajočo njihovim interesom, in to pm je zajamčeno le v Titovi Jugoslaviji, kjer je demokracija dejansko zmagala.
Slovenci in Italijani, strnimo še bolj svoje vrste! Pojdimo neomajno po poti, katera je lastna naprednim, demokratičnim silam, s narodi So-
Primorsko ljudstvo se mora še nadalje boriti, nadalje žrtvovati,
je nauk, ki nam ga daje 7. november
7. november je tu. Naša bratska zaveznica mogočna Sovjetska zveza praznuje dan svojega rojstva. Ta dan praznuje zaščitnica vseh malih resnično svobodljbnih narodov, mogočna zmagovalka v domovinski vojni, no-siteljica plamenice vseslovanskega bratstva z globoko demokratično in človečansko vsebino in najdoslednej-Ša borka za ustvarjanje trdnih temeljev miru in varnosti med narodi.
Sedmi november, 28. obletnica velike oktobrske revolucije, obletnica tistega dne, ko so ljudske množice in zatirani narodi pod vodstvom genialnega Lenina in Stalina ter boljše-viške Partije do tal porušile gnilo zgradbo stare reakcionarne carske Rusije, ječe narodov, ko so delovne množice zmagale nad absolutističnimi izkoriščevalci in zasužnjevale! stoletja in stoletja neusmiljeno trpečega ruskega delavca, kmeta in delovnega inteligenta.
Sedmi november pomeni silno prelomnico. Prelomnico med starim in novim. Ljudstvo, ki ni imelo nikakih narodnih niti človečanskih pravic, ljudstvo, ki je bilo včeraj vprežna živina graščakom in veleposestnikom, ljudstvo, kateremu so pili nepomirljivi stroji kri, da je poginjalo, se je dvignilo, se borilo in zmagalo, ter si tako odprlo pot, pot življenja. Pot pa je pokazala Vsezvezna komunistična partija Boljševikov ne samo narodom Rusije, ampak celotnemu delovnemu ljudstvu; pokazala je pot, po kateri morajo trpeče in izkoriščane množice, da si pribore resnično svobodo. VKP3 je bUa tista, ki je pomagala množicam otresti prah sužno-sti s sukenj in v njih vzbudila
duha borbenosti, trdnosti in vtrajnosti v boju.
Poleg tega je dala množicam moč, da so se uprle, se neumorno borile pod najtežjimi pogoji, pod strahotnim terorjem proti vsem sovražnikom delovnega ljudstva, se v tej borbi prekalile, v boju ojeklenele, zrevolucio-nirale in na teh osnovah tudi zmagale.
Sedmega novembra 1917. so borbene množice stare Rusije zadale smrtni udarec vsemu izkoriščanju ter zatiranju v domači zemlji in prevzele oblast v svoje roke. VKPB pa je te množice vodila še nadalje, da so si to oblast obdržale, razvile in udrdile v taki meri, da jim je nihče več ne bo mogel iztrgati iz rok, ker so si iz lastnih moči ustvarile močno zaščitni-co Sovjetsko zvezo in nepremagljivo Rdečo Armado.
7. november pa ne pomeni samo zmage delovnega ljudstva SZ, 7. november pomeni zmago delovnega
ljudstva vsega sveta, kateremu je prav delovno ljudstvo SZ pokazalo pot, mu odprlo pogled v jasno bodočnost, ga s svojim lastnim zgledom, s svojimi neutrudljivimi in največjimi napori vodilo in ga pripeljalo tako daleč, da se danes po dokončani drugi svetovni vojni
ljudske množice vsega sveta zavedajo, kako se morajo boriti,
kako morajo delati, da bo povsod pregnan in dokončno uničen največji izkoriščevalec in krvnik delovnega ljudstva — fašizem.
7. november 1. 1917 je ustvaril tisto SZ, je ustvarU tisto RA, ki je vsemu sveta pokazala in dokazala resnično ljubezen do domovine, tisto resnično patriotičnost, katero lahko pokaže samo ljudstvo, kateremu domovina daje prav vse, tiste najgloblje človečanske pravice, prav vso tisto resnično svobodo, resnično demokracijo, ki jo danes uživajo v polni meri edino narodi SZ. Neustrašene množice SZ in njena nepremagljiva RA sta prav v domovinski vojni najbolj
dekazala ta resnični natrictizem
ter sta s svojo globoko patriotično zavestjo potegnila za seboj še vse ostale svobodoljubne narode, ki so se začeli tudi sami boriti, nesebično žrtvovati vse, da se uniči in izžene okupator, da se zada smrtni udarec fašističnemu nasilju.
Brez dvoma, da so v resnični in najiskrenejši patrioti^nosti SZ sledili najbolje prav narodi Jugoslavije, prav delovne borbene množice Jugoslavije. Jugoslovanska narodno osvobodilna vojska je bila maloštevilna, ampak po svojih zmagovitih, borbenih akcijah, ki so bile vse pravi izraz resnične pa-triotičnosti borbenih množic Jugoslavije, največji pomočnik Rdeči Armadi. Jugoslovansko borbeno zaledje je najbolj sledilo nadvse požrtvovalnemu in borbenemu zaledju SZ.
7. november pomeni zmago resnične ljudske demokracije po vsem svetu, pomeni smrtni udarec fašističnim krvnikom. Dokaz zato nam je
zmagovita in mogočna RA,
ki je zrastla prav iz tistega ljudstva, ki je 7. novembra 1. 1917 oboroženo preplavilo Moskovske in Leningrajske ulice, dokončno pometlo z vsemi ostanki izkoriščanja in suženjstva, ter prevzelo samo oblast v svoje roke. Dokaz zato nam je tista RA, ki je v letih 1919 in 1920 kljub mladosti in vsestranski izčrpanosti premagala besni udar svetovnega imperializma na mlado sovjetsko oblast, ter
rešila s tem sovjetsko ljudstvo ponovnega suženjstva in izkoriščanja. Dokaz zato nam je tista RA, ki je v domovinski vojni 1. 1941 do 1945 s svojo nedosegljivo požrtvovalnostjo, borbenostjo, predanostjo in izredno tehniko, edino ona bila zmožna zadati fašizmu smrtni udarec. RA nam je tudi danes jamstvo, da se fašizem ne bo mogel več dvigniti.
7. november pa pomeni tudi združitev v enoten blok
vseh resnično demokratičnih sil sveta. Sovjetsko ljudstvo se je vedno borilo tudi zato, da bodo tisto svobodo, tisto resnično demokracijo uživale vse delovne množice sveta. Zato je SZ okrog sebe vedno zbirala resnično demokratične sile, resnično demokratične narode in države. SZ je bila tista, ki je ustvarila trden zavezniški blok, ki je bil najmočnejši udarec nemškemu imperializmu in ki je tudi dejansko fašizem uničil. SZ je tudi danes največje jamstvo, da se ta blok ne bo razbil, čeprav ga sovražniki demokracije skušajo na vse načine uničiti, SZ nam je jamstvo, da bo ta blok vsak dan močnejši, vsak dan trdnejši — to pa pomeni utrditev trajnega miru.
Vsezvezna Komunistična Partija
In kaj pomeni 7. november za nas? Velika socialistična obtobrska revolucija je pokazala tudi delovnim množicam Jugoslavije pravilno pot, ki jih je pripeljala do resnične svobode, do dejanske demokracije. Delovno ljudstvo Jugoslavije, združeno v Ljudski fronti danes uživa take socialne in nacionalne pravice, kot jih zaenkrat uživajo še edino narodi SZ.
Narodi Jugoslavije so resnično in dosledno sledili ljudstvu SZ
in si v štiriletni borbi te pravice sami z lastno krvjo priborili. Danes pa veljajo gesla VKPb, dana ljudstvu SZ v enaki meri tudi ljudstvu v demokratični federativni Jugoslaviji, v enaki meri veljajo tudi primorskemu ljudstvu.
7. november je velikega pomena tudi za ozemlje Julijske Krajine. Pokazal je tudi pot Primorskemu ljudstvu, ki je spoznalo, da edina pot, ki ga pelje iz fašističnega suženjstva, je neustrašna borba ob strani močne resnično demokratične Jugoslavije. Primorsko ljudstvo se zaveda, da bo edino resnično uživalo vse nacionalne in socialne pravice, ki si jih je v krvavi borbi priborilo, če bo Julijska Krajina s Trstom kot sedma federalna edinica priključena k Titovi
(boljševikov) je izdala za letošnje ' demokratični federativni Jugoslaviji.
Lenin in Stalin.
praznovanje 7. novembra svoja
gesla, ki osvetljuje sovjetskemu ljudstvu pot za bližnjo bodočnost.
Iz teh gesel veje ponos ljudstva — zmagovalca. S temi gesli jt SZ na eni strani ponovno pokazala vso svojo širokogrudnost, kakršne zgodovina doslej ne pozna in prav ta širokogrudnost je najboljše zagotovilo, da se bo ustvaril res trajen in trden mir med narodi na svetu. Na drugi strani pa gesla kažejo na nove naloge, ki da-
vjetske zveze na čelu! Izvršujmo z vztrajnostjo osnovne naloge, katere so danes pred nami. Utrdimo ljudsko oblast in utrjujmo jo na osnovi najhitrejše gospodarske obnove po deželi in mestih, ki naj bo prekaljena z ognjem boja za dokončno priključitev k demokratični federativni Jugoslaviji, koder so vsi narodi enakopravni. Pri tem naj nam bo za
vzgled junaška delavnost bratske SZ, ki naj postane lastna tudi nam!
Živela zmaga velike ruske oktobrske socialistične revolucije!
Živela njena velika voditeljica ’ VKPb!
Živel vodja junaških narodov SZ, tovariš generalisim Stalin!
Živelo bratstvo, enotnost.in enakopravnost vseh demokratičnih narodov! I
Da bo to doseglo, se mora primorsko ljudstvo še nadalje boriti, še nadalje žrtvovati,
še nadalje pokazati vso svojo pripravljenost narediti vse, samo da doseže svoj veliki cilj. Zato pa mora primorsko ljudstvo globoko doumeti veliki pomen 7. novembra in ga tudi resnično praznovati. Vsa Primorska naj zagori v kresovih, vsa Primorska naj bo en sam ogenj — dokaz borbenosti primorskega ljudstva. Manifestacija ob 7, novembru naj bo mani-
nes stoje pred narodi in ljudstvom festacija za ponoven polet v delu za SZ. Gesla predvsem pozivajo k vse- vsestransko obnovo porušene domo-stranski obnovi Sovjetske domovine, vine, za splošni dvig gospodarstva, In brez dvoma je, kakor je bilo sov- za utrditev ljudske oblasti, za vse jetsko ljudstvo požrtvovalno in naj- ono, kar bo primorsko ljudstvo pripe-bolj borbeno za časa vojne, bo tudi Ijalo v resnično in dokončno svo-dalo vzgled pri obnavljanju svoje do- bodo.
movine vsem ostalim narodom.	Zato Itaj Velja Z3 7. UOVember
Sovjetsko ljudstvo bo z delom geslo: Vsi na delo! Vse za proslavilo 7. november, i	delo!
SOLA ZA AKTIVISTE
Slovansko-italijanske antifašistične zveze - Osvobodilne fronte
SSAÌJ v odnosu do Narodne oblasti
V tretji točki programa SIALI da imajo ti odbori uspehe, da si čitamo: SIAU se bori za očuvanje znajo pomagati in premagati res-in utrditev demokratičnih pridobi- j nične težave,
tev osvobodilne vojne. Bori se, da Vendar pa tem odborom primanj-
se obnove organi ljudske oblasti tam, kjer so bili nasilno okrnjeni. Zato je pa tem večja naloga SIAU, da NOO-ji tam, kjer lahko obsto-
kuje zadof' podpore, in sicer podpore s struni političnih organizacij, predvsem s strani OF, oziroma s strani SIAU. SIAU je politično gi-
jajo, kjer se lahko razvijajo, ohra- j banje delavnih množic Julijske Kra-
nijo resničen značaj ljudske oblasti. Naloga SIAU je, da odpravlja vse napake naših odbornikov, ki so sicer razumljive, ker je ljudstvo pač prvič dobilo oblast v roke, ki jih pa reakcija na vse načine izkorišča. SIAU mora izvršiti resnično politizacijo NOO-jev, da bo ljudstvo v njih dejansko občutilo vso demokratičnost in resnično ljudskost, ne pa diktatorstvo, ali ponavljanje starih fašističnih metod. NOO so zrasli iz ljudstva, so del ljudstva, zato pa morajo biti resnično ljudski. Naloga SIAU je, da odpravlja napake Narodne oblasti z aktivizacijo ljudske iniciative, z aktivizacijo zborov volivcev, ki so najbolj jasen izraz resnične ljudske demokracije.
SIAU mora v kritiki naše oblasti znati ločiti zdravo konstruktivno kritiko, ki hoče ljudski oblasti pomagati, od pojavov, ko skuša reakcija omajati zaupanje ljudstva v našo oblast. Samo s takim delovanjem bo SIAU resnično očuvala in utrdila vse demokratične pridobitve osvobodilne borbe.
To stoji v programu SIAU in naloga aktivistov SIAU oziroma aktivistov OF, ki je sestavni del SIAU, je, da prav to točko programa SIAU, ki je brez dvoma ena izmed najvažnejših, temeljito proučijo in se vanjo poglobe. Poudariti je treba važnost te točke programa še celo sedaj, ko so volitve v KNOO-je že skoraj v vseh okrajih končane in ko se prav pred novoizvoljene od-
jiornike oarodne oblasti postavljajo jfciCi jù zaupanje izrabljajo v svojo
težke in odgovorne naloge.
Volitve v KNOO so se vršile na najbolj ljudski, resnično demokratičen način. Te volitve so ponovno dokazale ljudskim množicam, da njihova borba ni bila zaman, da jim je prav ta borba prinesla velike in dragocene stvari. Prav
ljudska oblast in vse z njo vezane dobrine so plod trpljenja,
žrtvovanja in težke borbe najboljših sinov in hčera našega naroda. Velike in dragocene so te pridobitve, zato jih moramo čuvati in ne-
jine. Vse te množice morajo biti vanje vključene, vsakemu članu mora biti dana možnost in prilika, da v tej organizaciji tudi dela, ker to ni samo njegova pravica, temveč tudi njegova dolžnost. OF je od vsega početka borbe množice vzgajala s tem, da jih je aktivizirala, s tem, da jih je vključevala v borbo. Nikoli se ni zadovoljila samo s tem, da bi množice samo kimale na njene besede, ampak je vsakega svojega pristaša potrdila šele tedaj, ko se je izkazal in v borbi preizkusil, ko je tudi z dejanji potrdil svoje misli in besede. Od tod tudi vsi uspehi OF in njena zmaga. In ta odnos do dela se ni danes popolnoma nič iz-premenil.
OF je danes sestavni del organizacije SIAU
in zaradi tega je prav njena dolžnost, da ljudske množice, ki so vključene v SIAU, še nadalje resnično zaktivizira ter s tem tudi spolitizira. V koliko bo v tem resnično uspela, se bo najbolje videlo pri odnosu odbora SIAU do narodne oblasti.
Naša narodna oblast je mlada; še ni dovolj izkušena. Kakor smo že poudarili, se na vse načine trudi, da bi premagala težave in ustregla ljudskim množicam. Vendar pri tem dela napake, včasih zelo občutne. V posameznih odborih se še nahajajo ljudje, ki niso vredni, da uživajo zaupanje s strani ljudskih mno-
osebno korist, ki ovirajo razvoj ib delo ostalega odbora, ki so diktatorji in izkoriščevalci. Na drugi strani pa zopet nekateri NOO-ji pri vsakem odloku, pri vsakem ukrepu zadevajo ob nezadovoljstvo množic na vasi, ki ne razumejo, da kljub temu, da ni več vojne, ne more biti še popolnega mirnodobnega življenja, se ne more še vsega dobiti, kar se potrebuje in česar primanjkuje. Nekateri NOO-ji ostanejo pri teh problemih osamljeni. Tu se pokaže pomanjkanje aktivnosti odbora SIAU in aktivistov SIAU, ki bi morali po svojih pomožnih organizacijah ZMS, AFŽ, sindikatov itd. raz-
prenehoma bedeti, da nam jih naši gibati in aktivizirati vse množice na
sovražniki ne bodo izpodkopali. To pa bomo storili le, če bomo te dobrine resnično posredovali najširšim ljudskim množicam, da jih bodo uživale, se z njimi koristile in jih utrjevale ter razvijale. To je pa naloga na eni strani KNOO, ki morajo biti resnično demokratični, resnično ljudski, na drugi strani pa je to v prvi vrsti naloga organizacije SIAU, SIAU, ki je organizacija delovnih ljudskih množic Julijske Krajine, mora priborjeno demokracijo posredovati tem ljudskim množicam, posredovati primorskemu kmetu, delavcu in delavnemu inteligentu, posredovati slehernemu poštenemu Slovencu, Hrvatu in Italijanu, da se sleherni te demokracije resnično poslužuje, v dobro primorskemu ljudstvu samemu, v dobro Julijski Krajini sami.
Vendar pa moramo poudariti, da se nekateri aktivisti, pa ne samo aktivisti, ampak tudi celotni odbori SIAU doslej te naloge še ne zavedajo v pplni meri, zaradi tega je tudi ne izvršujejo tako kot bi jo morali. Večina Narodno osvobodilnih odborov se zaveda odgovornosti, ki jo nosijo pred ljudskimi množicami, ko so jih izvolile in jim s tem dokazale vse zaupanje. 1 rudijo se, noč in dan delajo in premišljujejo, kako bi se v teh težkih časih, ko še marsikaj manjka, ko so posledice vojne še silno občutne, stanje popravilo in izboljšalo. Pri vsem tem stopa na dan njihova
iniciativa, ki je eden izmed glavnih pripomočkov,
vasi, da bi same pregnale vse izkoriščevalce in špekulante v narodni oblasti, ki vas terorizirajo in izvajajo še vedno fašistične metode nad množicami, ki bi same brez dvoma odpravljale napake in pomanjkljivosti.
Vsi pošteni in resnično narodno zavedni vaščani tvorijo odbor SIAU na vasi.
Že večkrat smo omenili: SIAU ima nalogo aktivizirati prav vsakega svojega člana, nihče ne sme biti samo pristaš, ampak aktiven član. Iz tega sledi, da mora odbor SIAU, ki ga tvori večina množic na vasi, vsak odlok in ukrep, ki ga izda NOO, podpreti, se o njem pomeniti, v koliko bi se popravil in izboljšal, ter o važnosti in potrebi tega odloka na zborih volivcev prepričati vse prebivalstvo na vasi. Na ta način bodo NOO imeli resnično podporo v ljudskih množicah in te bodo spoznale dejansko demokracijo narodne oblasti ter dobile vanjo resnično in tako močno zaupanje, da ne 1m> mogel noben sovražnik ljudske demokracije, to je sovražnik delovnega ljudstva, s svojimi protiljud-skimi parolami prodreti.
SIAU mora v celoti podpreti zbor volivcev,
ga skupno z narodno oblastjo pripraviti ter skrbeti, da bodo zbori volivcev resnično zbori volivcev, kjer bodo vaščani lahko svobodno stavljali svoje predloge za izboljšanje položaja na vasi, za premago-
vanje te in one težave, kjer bodo lahko vaščani svobodno kritizirali vse napake, ki jih delajo posamezni odborniki ali celoten odbor, kjer bodo svobodno lahko razkrinkali vse vsiljence in špekulante ter fašistične elemente, kjer se bodo tudi naj-bolj jasno pokazali s svojo požrtvovalnostjo z resničnim razumevanjem položaja najboljši elementi kraja.
Po pravilno izvedenih zborih volivcev lahko odbori SIAU najbolje pokažejo vsem ljudskim množicam resnično demokracijo, katere nosilec so prav one same. Zbori volivcev najbolj prebudijo in razvijajo ljudsko samoiniciativo, zbori volivcev lahko najbolje vzgoje ljudske množice v prave, zdrave konstruktivne kritike.
Nadalje je naloga odborov SIAU v zvezi z narodno oblastjo,
da odbori SIAU resnično tudi spolitizirajo naše N00-je.
Na okrajnih skupščinah, ki se v teh dneh vršijo, kakor na zborovanjih novo izvoljenih odbornikov in še v drugih primerih se opaža, da funkcionarjem narodne oblasti primanjkuje politična osnova, na podlagi katere bi moral prav vsak odbornik NOO-ja tudi ukrepati. Danes se prav tu čutijo še veliko pomanjkljivosti. Zato NOO-ji kij A velikemu trudu in požrtvovalnosti nimajo tistega uspeha, ne uživajo tistega zaupanja pri ljudskih množicah, ki bi ga lahko, če bi na vsako stvar gledali s političnega vidika. Zato tudi še niso povsod tako resnično ljudski, kot bi morali biti. Najbolj jasen primer za to nam je vprašanje socialnega skrbstva, vprašanje podpor, kjer se je v celoti pokazalo pomanjkanje aktivnosti organizacije SIAU v pogledu politizacije. NOO-jev in množic. SIAU v tem primeru ni dovolj podprla in pojasnila parole: Danes je osnovna naloga in dolžnost vsakega zavednega in poštenega borca za obrambo demokratičnih, s krvjo priborjenih pravic, vsakega zavednega in poštenega Primorca, kateremu so interesi primorskega ljudstva prvi, iti na delo, delati,
delati in zopet delati, ter si samo z delom služiti denar.
Podporo dobe samo oni, ki delati resnično ne morejo. In ti pa morajo tudi v popolni meri živeti. Vsakdo, ki pravi, jaz sem se štiri leta boril in žrtvoval, pa naj danes delam, naj delajo drugi namesto mene, ki so doslej počivali, vsak tak ne pomeni nič, prav tako ne pomenijo ničesar vsa dosedanja njegova dejanja. Vsak tak podpira sovražnika demokracije, sovražnika delovnih ljudskih množic. Slehernemu, ki tako pravi, interesi primorskega ljudstva, interesi JK niso sveti, ampak je proti temu, da bi bila JK s Trstom vred priključena k DFJ.
Danes se dogaja, da dobe podporo oni, ki so zdravi in močni, ki se jim ne ljubi delati in se razburjajo in diktatorsko nastopajo, če se jim samo omeni, da ni vreden, da dobiva podporo. Pri tem pa oni, ki bi podporo res v polni meri morali prejeti, te zadostno ne dobivajo, ampak očitek, naj gredo na delo in naj si služijo denar.
To mišljenje danes v mnogih primerih NOO-ji podpirajo, podpirajo pa to tudi dotični SIAU odbori, ki niso še prav nič pokrenili proti temu. SIAU odbori se morajo zavedati, da podobno mišljenje ustvarja delomržnost in da se s tem poglablja najtežja rana, ki je lahko zadana delovnim ljudskim množicam in celotni skupnosti. Zato morajo odbori SIAU začeti z intenzivno borbo proti vsemu takemu in podobnemu mišljenju.
Danes mora biti parola: »Proč z delomržneži«.
To so naloge SIAU v zvezi z narodno oblastjo in dolžnost vsakega odbora SIAU je, da na podlagi teh nalog resnično zaktivizira prav vse ljudske množice, prav vse svoje člane, ker prav uspešno in pravilno delo NOO-jev ljudske množice najbolj interesira, saj je to njihovo vsakodnevno življenjsko vprašanje. In z resnično politizacijo narodne oblasti bo tudi najbolj stopila na dan resnična ljudska demokracija.
Živa Kraigher.
Nadaljnji razvoj dogodkov, koncentracija kapitala (kopičenje bogastva v posameznih rokah) in vedno večje obubožauje srednjih slojev (obrtniki, trgovci, mali podjetniki itd.), je pa počasi med duševnimi delavci privedlo do spoznanja, da so tudi oni sestavni del proletariata in da imajo skupne koristi v borbi delavskega razreda za lepšo in boljšo bodočnost. Tako vidimo, da nastajajo zlasti v Franciji, sicer od oblasti nepriznani sindikati državnih uradnikov. Jasno je, da je vladajoči kapitalistični razred, ki je sebe istovetil z zakonitostjo in redom, po strani gledal že združevanje delavcev v sindikate in da ni mogel te pravice priznati še državnim uradnikom.
Vsi napori kapitalistov, da bi preprečili organizacije delavstva, so bili zaman. Zavest delavske solidarnosti je, zahvaljujoč se marksizmu in političnemu delu med delavskimi množicami vedno bolj prodirala. Delavske organizacije so se borile. Kakor je kapital v svojem razvoju iskal neprenehoma novih organizacijskih oblik, da bi s tem obvladal svet in delavski razred posebej, tako je tudi delavsko gibanje raslo iz malih društev, se razraslo v večje profesionalne zveze, kasneje v velike vsedržavne organizacije in končno začelo preko meja posameznih držav iskati stika s sorodnimi delavskimi organizacijami. Delavcem je končno uspelo, da nastopajo proti delodajalcem organizirano, da svoje delovne sile nič več ne prodajajo posamezno, temveč kolektivno. Izraz tega razvoja predstavljajo kolektivne ali tarifne pogodbe, pri katerih delavska organizacija prodaja delo svojih članov in se pogaja glede delovnih pogojev v imenu delavcev z delodajalcem ali skupino delodajalcev.
Leta 1910. je bilo organiziranih že 9 milijonov 808 tisoč delavcev, od katerih je odpadlo na Nemčijo 2 milijona 268 tisoč, na Veliko Britanijo 2 milijona 347 tfšbS, na Av-stro-Ogrsko 451 tisoč, na Ameriko 1 milijon 710 tisoč, na Francijo 977 tisoč, na Italijo 783 tisoč, dočim je bilo v Srbiji organiziranih 7418 delavcev. Vse te organizacije so bile povezane v mednarodni delavski sindikalni organizaciji, katere sedež je bil v Berlinu.
Naši sindikati
Naš delavec izključno razpola-laga le s svojo delovno silo, ki ima značaj blaga in tako svojo prodajno in kupno ceno. Kapitalist ima torej interes, da s čim manjšimi sredstvi iztisne čim več iz delavca, da delaven za čim večji napor pri delu prizna le ono, kar je neobhodno potrebno za njegovo življenje, da o kritju kulturnih potreb delavca niti né govorimo. Interes delavstva pa je, da čiraveč dobi za svoje delo. V tem je v kapitalističnem družabnetn redu nujno nasprotje med delom in kapitalom, med kapitalisti in delavci ; med izkoriščevalci in izkoriščanimi-
Kakor pa je na eni strani skušal kapitalist z vsemi sredstvi na račun delavca iztisniti čim večji dobiček, tako je na drugi strani skušal delavec v trdem boju iztisniti čim več za svoje delo. Ta borba je bila neenaka, ker je poleg vseh ostalih prednosti, ki jih je imel kapitalist po svojem položaju, imel za seboj državo, ki je v kapitalističnem i družabnem redu predstavnik podjetnikov. Ce je delavstvo hotelo izboljšati svoj položaj, se je moralo nujno boriti proti kapitalističnemu družabnemu redu, proti kapitalistični državi, torej je moralo voditi tudi politične borbe. Razumljivo je, da v tem boju ni mogel uspeti posamezen delavec, tudi ne posamezna skupina delavcev, niti ne posamezne stroke, temveč ves delavski razred in še ta ne omejen na gotov majhen prostor, temveč združen v lastnih strokovnih organizacijah posameznih pokrajin, države in slednjič tudi v združitvi raznih delavskih federacij na mednarodni podlagi preko ozkih meja lastne države.
Nastanek in razvoj delavskih sindikatov
združili, ko so pa to dosegli, niso bili več medsebojno povezani. Kmalu so pa uvideli, da so potrebna trajna združenja. Oblasti so v začetku z drakoničnimi ukrepi skušale preprečiti vsako delavsko združevanje. Delavski sindikati so bili izvoljeni v Angliji 1. 1825, v Nemčiji 1. 1865, v Franciji 1. 1866, v Avstraliji leta 1861, v Severni Ameriki 1. 1868, v Srbiji 1. 1901, pri nas v Sloveniji šele 1. 1905, v Bosni 1. 1900, dočim sta Črna gora in Makedonija dobili delavske sindikate šele po letu 1918.
Velika delavska voditelja in utemeljitelja znanstvenega socializma Karel Marks in Fridrich Engels sta na podlagi študija zgodovine odkrila osnove razvoja človeške družbe in vzroke kapitalističnega izrabljanja. Odkrila sta, da je v kapitalistični družbi delavski razred tista sila, ki mu je namenjeno odigrati zgodovinsko vlogo rešitelja in osvoboditelja vseh zatiranih in izkoriščanih.
V prvih sindikatih so se združevali predvsem kvalificirani delavci. Šele kasneje prihaja do delavskih sindikatov, ki združujejo vse delavce brez razlike, dočim je v deželah Anglije in Amerike tip sidikata profesionalen, to so »Trejde Union«, ki ščitijo interese delavcev posameznih poklicev profesij. V dolgem zgodovinskem razdobju se je delavskemu razredu posrečilo, da je zbral ogromne množice industrijskih delavcev, dočim se je zaman trudil, da bi pritegnil v sindikat večje množice poljedelskih delavcev. Kar se tiče državnih uradnikov in duševnih delavcev, so ti dolga leta ostajali izven gibanja. Smatrali »o se za neko boljšo gospodo, ki nima in noče imeti nič skupnega z delavskim razredom.
Cilji in borbena sredstva delavskih sindikatov.
V začetku je bila obramba delavcev primitivna. Delavci se še niso zavedali časa. Želeli so si nazaj starih časov fevdalnega družbenega reda, ko je lahko postal vsak delavec vsaj poslodajalec. Smatrali so, da ni kapitalist njihov sovražnik, marveč stroji. Tak znan pojav imamo v Angliji, ko so začeli delavci razbijati stroje. (Imenovali so se »Inditi«.) V zgodovini človeštva pa ni poti nazaj. Kmalu so uvideli, da so se časi izpremenili, da je v novem redu delavec obsojen na mezdno delo, zato so skušali predvsem izboljšati delovne pogoje.
Glavne zahteve delavstva so bile takrat: skrajšanje delovnega časa, odprava nočnega dela za mladoletne in žene, boljši plačilni in drugi delovni pogoji ter pravica, da se svobodno združujejo. Dolga in težka je bila borba, ki je končno dovedla do osemurnega delavnika. Kakor pa delavci v prvi dobi niso poznali pravega sovražnika ter so zato razbijali stroje, tako so v začetku račnnali na dobrohotnost in človekoljubnost kapitalistov, pri katerih so skušali doseči izboljšanje z ustmenimi in podpisanimi prošnjami (peticijami). Dnevno življenje pa jih je izučilo, da se dà kaj doseči le v trdi borbi. V tej borbi se delavci začnejo posluževati bojkota (ne marajo delati pri slabih delodajalcih in kupovati njihovega blaga), pasivne resistence (da v določenem času manj storijo) in sabotaže (kvarijo stroje in izdelke). Eno glavnih in najbolj učinkovitih sredstev pa postane stavka.
(Dalje prihodnji*.)
V začetku so se delavci združevali Je za dosego vsakega posameznega cilja posebej. N. pr. zahtevali so boljše plače, v tej zahtevi so se
Če bi ne bil Poljtih, bi želel biti Slovence
Jan Karol Wende, poljski veleposlanik
Naše ljudstvo samo ščiti in se samo bori za ljudsko oblast
Koper in Trst; fo sta dve imeni, dva dogodka mimo in preko katerih naše delovne množice niso mogle. Trdo ju danes nas človek izreka, trdo pa zato, ker spoznava ponovno vso podlost in lažnjivost svetovnih reakcionarjev, katerim ni sveta dana beseda, kaj šele kri junakov in borcev, ki so darovali nesebično svoja življenja za osvoboditev svojega ljudstva in domovine izpod nasilja.
Gnev našega človeka, ko je spoznal, da pljujejo njegovim simbolom v obraz, da skušajo gaziti kri njegovih soborcev, da skušajo razbiti tisto, kar je delovno ljudstvo v krvi, ognju in žuljih, v borbi in delu iztrgalo fašistom iz rok, je vzkipel. Dvignilo se je primorsko ljudstvo, ljudstvo, ki pozna in dobro ve, kaj je fašizem, dvignilo se je proti novim fašističnim zarodkom ,ki rasejo kakor gobe po dežju za judeževe groše, katere meče med nje svetovna reakcija, da bi na tak podel način dvignila prah, ki bi svetu zameglil jasne poglede na ta košček izmučene in razbite ter požgane slovenske zemlje.
Naš delovni človek se danes upravičeno sprašuje, ni li zločin nad našim ljudstvom »stavka« v Kopru, ni li zločin nad našim ljudstvom »manifestacija v Trstu? Pa tudi ne čaka
zločine v tej vojni?«, »Hočemo Jugoslavijo, ker je samo ona sposobna obračunati z vojnimi zločinci — vsemi fašisti!«, »Fašisti nimajo pravice govoriti o demokraciji!«
Množica istrskega ljudstva je s svojo velikansko udeležbo na tej edinstveni manifestaciji, kakršne še ni bilo v Kopru, s transparenti in vzklikanjem odločno izpovedala, da
ima dovolj fašističnih izzivanj.
Pobesneli koprski reakcionarji, ki so/hoteli za vsako ceno razbiti ali vsaj motiti to protifašistično manifestacijo, so se začeli v manjših grupah zaganjati v manifestante. Ko se je koprski gostilničar Reichstein, ki ga vse ljudstvo pozna kot zagrizenega fašista, zagnal v množico in hotel raztrgati sliko maršala Tita, je ogorčena množica opravila z njim. Reichstein je bil zagrizen sovražnik Slovencev in je med fašistično strahovlado Slovencem prepovedoval govoriti in peti v materinem jeziku. Zažgati je dal tudi hišo Josipa Stoka v Marezigah. Prav tako je razjarjena množica obračunala tudi z Zarlijem, trgovcem iz Kopra, ki je bil včasih zelo aktiven fašist. Vodil je SS-ovce po okoliških vaseh na roparske pohode. Na trgu se je med manifestante vrinil še tretji
lesiacija v irsiur ra iuui ue ua«.» i ■'	---- ------------— ....... — —j
odgovora, predobro ga pozna; ker ve,1 izzivač- Ko je skušal raztrgati Titovo
da »stavkajo« v Kopru fašisti, ker ve predobro, da »manifestirajo« v Trstu fašisti, skvadristi, kvesturini in karabinjerji, zaščiteni od policijskih brzostrelk, ve tudi, da so to zločini, zločini, ki jih delajo prav isti, ki so morili in hajkali naše borce, prav tisti, ki so preganjali naše ljudstvo in nam požgali naše domove.
Pa si oglejmo ta dva dogodka, dogodka, ki ju je spletla italijanska šovinistična druhal več ali manj znanih fašistov.
¥ Kopru
so poskusili fašisti dvigniti napad na našo ljudsko oblast, to se pravi napad na delovne množice s »stavko«. Pred kratkim je namreč ljudska oblast v interesu delovnega ljudstva maksimirala cene, vojaška uprava JA pa je na njen predlog izdala v coni B nove lirske novpanice, da bi olajšala boj proti črni borzi in špekulaciji, ki sta zvesti sopremičnici fašizma. Zato
sliko, ga je množica poteptala, da so ga morali prepeljati v bolnišnico. Narodna milica, ki je takoj ob prihodu manifestantov v Koper odšla iz kasarne, je bila preslabotna, da bi zadržala gnev ljudstva, ki je v nekaterih reakcionarnih izzivačih spoznalo stare fašistične zločince. Šele na poziv predstavnikov ljudstva, naj množica ne naseda izzivanju, so se manifestanti disciplinirano zbrali na trgu v Kopru, kjer so z viharnim navdušenjem poslušali govore o bratstvu med slovenskim in italijanskim ljudstvom ter o rovarjenju ostankov fašizma. Manifestacija istrskega ljudstva se je končala s petjeifi in navdušenim vzklikanjem slovensko-italijan-skemu bratstvu ter novi Jugoslaviji. Po končani manifestaciji se je vsa množica v najlepšem redu razšla.
Slovensko in italijansko ljudstvo v Kopru in okolici je s to manifestacijo pokazalo svojo enotnost, moč in odločno voljo za ohranitev slovensko-
so zacvilili fašistični ostanki; kmalu ^ italijanskega bratstva, za priključitev prav razumljivo fašističnim iz- Istre k novi Jugoslaviji. S svojim
zivačem pridružili tudi nekateri reakcionarni italijanski trgovci in gostilničarji, sami bolj ali manj znani fašisti. To je bilo
jedro koprske »stavke«
na katero pa so ljudske množice z vso odločnostjo odgovorile.
Slovensko in italijansko ljudstvo iz mesta in okolice je odgovorilo na fašistično rovarjenje. Delavci iz Izole so izdali proglas sindikalnih podružnic in mestnega odbora SIAU, v katerem so početje koprskih reakcionarjev obsodili kot navadno fašistično izzivanje. Slovenski in italijanski kmetje iz okoliških vasi pa so ta dan v še večji meri prinesli v Koper mleko in ostala živila ter jih prodajali samo za jugoslovanske lire.
V sredo, 31. novembra se je v Kopru zbrala velikanska množica slovenskih in italijanskih kmetov iz okoliških vasi ter delavcev iz Izole, Pirana in Portorose. Okrog 1'2.000 slovenskih in italijanskih protifašistov je po vsem mestu manifestiralo za novo Jugoslavijo, slovensko-italijan-sko bratstvo ter demonstriralo proti fašističnim izzivačem, zvestim služabnikom rimskih imperialistov. Manifestanti so prinesli s seboj zastave in transparente s protifašističnimi napisi: »Dovolj! Fašiste pred narodno sodišče!«, »Včerajšnji štrajk je naperjen proti ljudski oblasti — smrt provokatorjem!«, »Zahtevamo seznam vseh fašistov!«, »Kdo je odgovoren za
množičnim nastopom ob fašističnem izzivanju je dokazalo svojo neomajno pripaavljenost, da bo vselej in povsod zaščitilo pridobitve osvobodilnega boja in svoje koristi, ki bi jih skušali ogražati razni fašistični ostanki.
V Trstu,
na tleh, ki jih je neenkrat perdila kri prekaljenih protifašističnih borcev, graditeljev slovensko-italijanske-ga bratstva, /pobornikov za ljudske pravice, pa so reakcionarji organizirali »manifestacijo« italijanskega šovinizma, manifestacijo, ki močno smr di po začetkih fašizma na naših tleh po prejšnji vojni. Iz tega se jasno odraža nekaj; že danes skušajo potvarjati resnico, prepleska vati dejstva. V Tret vodijo nacional šoviniste iz Benetk, Padove, Bologne, Pavije, ki v varstvu celih policijskih korov žalijo ljudske množice in hodijo izzivati protifašiste.
Zato tržaške množice niso mogle mimo tega; preveč sveta nam je kri padlih borcev, pobešenih in postreljenih talcev, preveč drago bratstvo, ki smo ga v borbi skovali, da bi mirno pustili raznim provokatorjem kričati po naših tleh. Tem bolj ogorčeno pa so se dvignile množice, ker so spoznale, da vodijo vse to bivši fašisti, skvadristi, karabinerji in kvesturini, da vodijo to veljaki fašističnega nasilja. Ne, za te ne more in ne sme biti demokracije, ti so za pred ljudska sodišča, ker tako zahtevajo naše žrtve, ker tako zahteva prelita kri in porušena domovina.
Delovno ljudstvo se je zato na dan »manifestacije« 8. t. m. zbralo
na tržaških ulicah,
da odločeno protestira proti temu. Množice so tudi navalile na izrazite fašiste, ki so stopali na čelu posameznih skupin. Policija, ki je bila za ta dan ojačena, je intervenirala pri vseh spopadih v prid italijanskih nacionalistov in razganjala ljudske manifestante.
Pod zaščito policijskih brzostrelk in pendrekov so se pomikale skupine izzivačev z znano šovinistično italijansko parolo: »s’ciavk po tržaških ulicah. Ta policija je tudi skušala zadušiti vsak poskus ljudskih množic, da bi prišla do izraza volja tržaškega delovnega ljudstva. Zato je planila nad tovariša, ki je nosil delavsko zastavo, mu strgala zastavo, zato je potolkla drugega, ki je zastavo branil, zato je policija klestila in udrihala po glavah množice, ki so se nasilju upirale, ter jih odvažala s kamioni. Na trgu Unita so bili med ostalimi, najbolj znani fašisti, kot so Stante iz Nabrežine, Viezzoli in Pitacco, zato so množice tako ogorčeno vzklikale: »Dol s fašisti! Hočemo preprečiti povratek novega fašizma!«
Policija pa je razganjala, bila in odvlačevala ljudstvo. Brutalno in nasilno postopanje sta vzbudila med množico ogorčene proteste tudi proti policiji. Spet in spet je policija intervenirala, to se pravi odvažala ljudske manifestante.
Ves ta čas pa so se dogajali pretepi med italijanskimi šovinisti in tržaško delovno množico.
Ta šovinistična manifestacija je terjala žrtev, katero so povzročili fašistični provokaterji, ki so tvorili jedro manifestacije. Ubit je bil Beltra-min Emilio, bolničar vojaške bolnišnice v Trstu. Beltramin Emilio se je vrnil pred tremi meseci iz taborišča v Nemčiji. Poleg tega je bilo sto ljudi poškodovanih, dva in dvajset pa težje poškodovanih.
Manifestacija, ki so jo reakcionar-
Za vedno je omahnil	I
generalni poročnik Peter Prapšin____I
Komandant L tankovske armade generalni poročnik Peter Drapšin je 2. novembra popoldne umrl. General Drapšin je bil težko ranjen 28. oktobra ob priliki nesreče, ki se mu je dogodila, ko je izvrševal svoje službene dolžnosti. Bil je operiran, toda zaradi komplikacij je podlegel poškodbam.
Tako beremo v poročilu o smrti velikega partizana, velikega borca za pravice delovnega ljudstva. Tako beremo o velikem sinu jugoslovanskega ljudstva, o sinu, ki je prvi dan zverinskega fašističnega napada na narode Jugoslavije dvignil klic upora, dvignil klic ljudske vstaje proti fašističnim zavojevalcem. Tako beremo o junaku junaškega ljudstva, tako beremo o velikem vojaku, o velikem organizatorju, ki je znal zliti vso borbeno upornost ljudstva v udarno organizirano vojaško enoto.
Primorci pa smo se ob smrti Petra Drapšina spomnili junaka, ki je vodil IV. armado v poslednjem osvobodilnem poletu preko vse naše Primorske tja do Trsta; junaka, ki je s svojim mojstrskim vodstvom popeljal ljudsko vojsko do tega, da ji je uspelo tudi na naših tleh streti poslednji in najbolj krčeviti odpor fašistične zveri.
Danes čutimo dah sveže, svobodne zemljice, katero smo skupno pojili s srčno krvjo delovnega ljudstva. In ob mislih, da imamo danes to zemljico, da je naša, vstaja v nas nekaj, spomin na velikega Jugoslovana Petra Drapšina, do katerega se bomo čutili večen dolžnik. Saj je prav on uresničil to, za kar smo mi vložili tolike napore in žrtve, ko nam je z mojstrskim poveljevanjem priboril svobodo, svobodo nam 27 let sužnjem, svobodo naši 27 let ropani in uničevani krpici slovenske zemlje.
Mi vsi Primorci se bomo spomnili često tega moža. Kadar koli bomo stopali po naših gajih in poljih, po vinogradih in logih, kadar koli bomo orali, sejali ali želi, kadar koli bomo stopali na delo v tovarni ali v delavnici, pa nas bo spremljala naša vesela slovenska pesem, se bomo spominjali nečesa. Spominjali se bomo, da nas je take vedno od nekje napadel: »Chi va la?« ali pa »Halt, wer ist da?« Spomnili se bomo, da se je nekaj dogodilo medtem, nekaj velikega. In to je naša osvobodilna borba, v katero je nerazdruženo vklesano z našo okorno roko rdeče goreče ime — Petra Drapšina.
filili
Stalin opazuje operacije pri (Caricinu) Stalingradu.
Skupščine
Zadnje dneve so se na področju Poverjeništva PNOV za Slov. Primorje začele okrajne skupščine. V ^	_ času med skupščinami, ki so prvič
ni krogi uprizorili, nam je jasno po- j zasedale v svobodi, pa med zadnjimi kazala, kaj reakcija hoče in kam se-jse ie zgodilo marsikaj. Če gledamo gajo njene želje. Bratstvo in edinstvo | v ožjem merilu in upoštevamo samo med slovenskim in italijanskim živ-jto> kar se okrajnih skupščin prav Ijem, ki se je skovalo v teku borbe j neposredno tiče, moramo kot najvaž-
proti nacifašistom, je tej gospodi največji trn v peti. Z današnjo manife-
nejši dogodek smatrati volitve v KNOO-je. Volitve so se vršile pov-
Boj črni borzi, špekulanstvu in tihotapstvu
Curk Avgust iz Ajdovščine št. 3, prodaja konja preko demark. črte, zaplemba izkupička L 17.000 in denarna kazen L 1000. — Beltram Albert iz Vogerske-ga, prenos cigaret preko demark. črte, zaplemba cigaret. — Curk Jožefa iz Dolge poljane 21, tihotapstvo masla preko demark. črte, zaplemba masla in L 200 denarne kazni. — Kandus Jože iz Vrtovine 88, prodaja konja preko demark. črte, zaplemba izkupička L 19.500 in denarna kazen L 1500. — Krasna Pavla iz Dolge poljane 64, tihotapstvo
slačijo so jasno pokazali, koliko jim | sod tam, kjer se doslej še niso vršile, je za bratstvo med slovenskim in ita-;iri Pa tam, kjer niso bile izvedene
tajno, ampak kar po hitrem postopku, z dviganjem rok. Sedaj nimamo več OF odborov z oblastnimi funkcijami, ampak po vseh krajih cone B so že izvoljeni Krajevni narodno osvobodilni odbori in prav tako odposlanci za okrajne NO skupščine. Tako so te skupščine postale res pravi okrajni parlamenti in to tudi potrjujejo s svojim delom. Če človek gleda ta parlament, polno za-
lijanskim narodom. Ljudske tržaške množice pa so pokazale, da jim je to bratstvo sveto, in da ga ne more nihče več razdvojiti. Skupno so se borili in skupno bodo branili svoje pridobitve.
Lenin gpvori ljudstvu.
cigaret iu špekulacija, zaplemba cigaret in L 300 denarne kazni. — Cinko Rozalija roj. Bevk iz Ceste 122, tihotapstvo cigaret.in špekulacija, zaplemba cigaret.
—	Trampuš Radoslava iz Vipave, prenos masla preko demark. črte, zaplemba masla in L 300 denarne kazni. — Batič Marija iz Fužine pri Ajdovščini, prenos medu preko demark. črte, zaplemba medu in L 1000 denarne kazni.
—	Česnik Frančiška iz Otlice in Bizjak Marija iz Otlice, tihotapstvo masla preko demark. črte, zaplemba tihotapljenega masla. — Volčič Marija iz Črnič, tihotapstvo masla in drugih racioniranih
; predmetov preko demark. črte, zaplemba tihotapljenega blaga. — Hrib-Sorta ' Viktorija iz Gor. Branice, prodaja pra-i šičev preko demark. črte in špekulacija, zaplemba izkupička L 16.000 prodanih ^ prašičev. — Rudež Alojz iz Gor. Brani-1 ce, prodaja vola preko demark. črte in špekulacija, zaplemba izkupička L 50.000. i — Nusdorfer Alojzija iz Vipave 254, ; špekulacija in utajitev vojaškega blaga, zaplemba tobaka in vojaškega blaga. — Jerončič Pavla iz Goč, prodaja vola preko demark. črte in špekulacija, L 3000 denarne kazni. — Žigon Katarina iz Što-maža 84, špekulacija in tihotapstvo cigaret preko demark. črte, zaplemba cigaret; Rupnik Branislava iz Javornika št. 2, tihotapstvo masla preko demark. črte, zaplemba masla. — Kodre Magda iz Lož, tihotapstvo masla preko demark. črte. zaplemba masla.
Vse zaplenjeno blago kakor tudi denar od gornjih obsodb gre v korist od-j seka za socialno skrbstvo pri Poverje-mštuu PNOO-ja v Ajdovščini.
šola. Tako dobiva naša narodna oblast vedno več pomoči, tako se okrog nje zbira vedno večji krog delavcev najrazličnejših vrst. Včasih je bila oblast središče, v katerega so se vse ljudske množice zaganjale, ker so bile nezadovoljne, sedaj pa postaja ognjišče, okrog katerega se vse ljudstvo zbira. Na teh skupščinah imajo odposlanci priliko, da se poučijo o tem, kaj imamo in česa nimamo, kaj smo storili in kaj lahko še storimo. Zato izgubljajo ono nestrpnost in brezobzirnost in njihove zahteve postajajo stvarne, upravičene in smotrne.
Vsem slovenskim prosvetnim društvom!
Radio Trst — oddelek za slovensko oddajo je uvedel tedensko en večer namenjen našim internirancem in vojnim j i i »	■	• ! ujetnikom v tujini. Ta oddaja se vrši
seden, s kakšno resnostjo je zagn-1 Tsak ponedeljek od 23.20 do 24. V teh zen v razpravljanje o vseh vpraša- j večerih lahko pošljejo svojci interniran-njih življenja, sedanjosti in bodoč- ®ev ujetnikov preko radijske postaje nosti, in če se zamisli v še kar bliž- Trst svo^e Pozdrave-
njo preteklost fašistične tiranije, te-tndi priporečljivnačin poizve: j •	i , „	,	,	. dovanja za pogrešanimi. Med poslušalci
daj vidi, kakšen silen korak naprej teh radijskih večerov bo morda kdo, ki je naš narod napravil in kakšna ob- bi lahko dal kako točno vest o tem ali zorja se še naprej odpirajo. Naj si «nem pogrešancu oziroma bo oddal na-ogledajo te skupščine vsi tisti, ki ne S,0T iskane8a Prizadeti druži,,i-
Med pozdrave svojcev uvršča radijska postaja tudi glasbene točke, namenjene v pozdrav ujetnikom in pogrešan-cem v tujini.
Prosvetna društva naj obveste prizadete člane, ki naj pišejo na radio Trst j — slovenska oddaja. V pismu naj javijo w. n-	, | »voj točen naslov, naslov ujetnika ali
seme. Tu se vzkladijo interesi vseh i pogrešane«, če ga vedo. Obenem naj iz-krajev in lepo je videti, kako modro razijo željo glede pesmi ali instrumentalnega komada, katerega naj
verujejo v našo ljudsko demokracijo. V teh skupščinah so zbrani zastopniki, odposlanci vseh vasi. S seboj prinesejo želje in zahteve svojih volivcev, nazaj v vasi pa prinašajo rešitve in odločitve skup-
znajo naši ljudski zastopniki, krajevni odposlanci, podrediti svoje ožje, lokalne interese, širšim in globljim interesom okraja in Slovenskega Brimor ja v celoti. Ta okra jni par- , vanje. Po možnosti naj članstvo prosvet-
se zapoje
v pozdrav svojcu v tujini. Izbirajo naj iz programa slovenske oddaje.
Opozarjamo, da je vsak torek od 19.20 do 19.30 kulturno prosvetno preda-
nih društev posluša tudi ostale slovenske radijske oddaje. Dopisujte na radio glede ostalega programa ter izrazite svoje želje, predloge, pripombe itd.
lament je v resnici politična in gospodarska šola, iz katere bodo izšli naši kmetje in delavci parlamentarci. Pri njihovem delu pa jih podpirajo še druge organizacije, plod prizadevanja zadnjega razdobja, in to so SIAU, Enotni sindikati in naše zadruge. Tem organizaiijam pa se pridružujeta še Prosvetna zveza in (Tiskovni sklad 5. 11. 1945
Tiskovni sklad
Tiskovni sklad do sedaj
24.760 lir 73 din 253 lir
Od tedna do tedna
Jugoslavija je tik pred volitvami. 11, novembra se bodo jugoslovanske delovne množice odločile, odločile za to, za kar so dale kri, odločile za pot nove Jugoslavije, odločile za to, da si zaščitijo vse priborjene demokratične pridobitve, da pometejo dokončno s protiljudsko reakcijo in preidejo povsem k načrtni obnovi domovine. Ljudstvo zboruje, manifestira na velikih predvolivnih zborovanjih in tako rekoč že voli, voli s tem, da hoče samo kriti stroške volitev z vo-
Primorci Jugoslovanom oi volitvah
Primorski Slovenci smo pet in dvajset let trpeli pod nasiljem fašistov, ki so nas oropali vseh narodnih in človečanskih pravic. Ves ta čas pa nismo izgubili vere v zmago pravice in v zopetno vstajenje. Bridke izkušnje preteklosti so nas naučile, da je naša narodna rešitev le v združitvi z ostalimi Slovenci in Jugoslovani, Ta cilj smo vedno zasledovali z besedo in dejanjem, a smo v svoji nemoči računali na pomoč Jugoslavije in njenih narodov.
Bili smo prevarani v svojih upih, zakaj stara Jugoslavija je bila po žalostni zaslugi njenih voditeljev na zno-
Hlnim skladom OF. V preteklih dneh . traj sprta in zato na zunaj šibka. V
je izšel tudi odlok o skrinjici brez Ustnice, ki bo na ta način v celoti zajamčila demokratičnost volitev in izpodbila reakcijo, slednjo oporo za obrekovanje in blatenje naše demokracije. Skrinjica brez listnice bo namreč zato, da bo vsak, ki noče voliti Ljudsko fronto, vsak, ki je proti ljudstvu, ki so mu deveta briga žrtve in napori, še več, ki mu je ljubše, da bi se Nedič in Rupnik vrnila v Jugoslavijo v fašističnih uniformah, ne pa v jetniških haljah, lahko glasoval. Svoj glas proti Ljudski fronti, proti ljudstvu bo vrgel v skrinjico brez listnice.
Kakor je že prej mimogrede rečeno, se vrača vojni zločinec Leo Rupnik, organizator koljaškega domobranstva in vojni zločinec Nedič, organizator okupatorjevih hlapcev v Srbiji, v domovino, pred ljudstvo, pred ljudska sodišča. Narodi Jugoslavije pa dobro vedo, da mora nujno slediti tej pošiljki še in še cela vrsta pošiljk, preden bodo vsi zločinci, kot Rožman, Pavelič in Mihajlovič stali pred ljudskimi sodišči in prejeli končno plačilo za svoje protiljudsko delovanje, za svoje zločine nad narodi Jugoslavije.
Kakor gredo jugoslovanski narodi v volivni boj s trdno voljo, da premagajo vse notranje in zuanje težave, tako stopa tudi bolgarska domovinska fronta v odločen boj proti reakciji. Prav tako kot v Jugoslaviji groze tisti, ki jim ni in noče biti všeč, da se je ljudstvo odločilo za pot naprej in pokazalo fašizmu hrbet, z abstinenco pri volitvah. Pri vsem tem se svetovna reakcija jasno razkrinkava: kadar vlada, se poslužuje vseh nasilnih sredstev od zaporov, umorov, vislic do cenzure, kadar pa je v opoziciji, pa pozna samo abstinenco.
Bolgarske domovinske fronte to ne plaši; ona dobro ve in pozna opozicijo, da bi ji kdaj odstopila oblast. V tem je Bolgarija tudi izpolnila vse pogoje, določene v premirju z zavezniki. Vojne zločince je kaznoval že prej narod sam; prav tako je ljudska zakonodaja razpustila fašistične organizacije.
Splošno je v mnogih državah v Evropi vse v pričakovanju volitev in predvolivne kampanje, tako v Madžarski, Avstriji, Albaniji in Grčiji. Medtem, ko so v prvih državah demokratične sile močne, pa v Grčiji še vedno reakcija z umori in {»ožigi daje pečat deželi, daje pečat »tako zva-ni dfemokraciji«.
Grčija in Italija sta sploh še v rokah nazadnjaških vlad, zato Jugoslavija poglablja prijateljske zveze bolj z demokratičnimi bratskimi narodi Bolgari, Cehi in Slovaki.
Da pa se temni naklepi reakcije ne bodo uresničili, dokazuje tudi mednarodni mladinski kongres v Londonu, kjer so bile najlepše Sprejete delegacije iz dežel, ki so se naj
usodnem zgodovinskem trenutku ni prenesla težke preizkušnje. Za nas je bilo njeno razkosanje in podjarmljenje njenih narodov najbridkejša ora. To tem bolj, ker ta nesreča za odgovorne osebnosti ni pomenila signala za združitev vseh narodnih sil, ampak začetek novih izdajstev in novega prelivanja bratske krvi. — Zdelo se je, da so z globokimi prepadi sovraštva med brati za vedno pokopane sanje o združitvi jugoslovanskih narodov, obenem tudi sanje o naši svobodi.
Iz te stiske nas je rešila Osvobodilna fronta, ki nam je z vstajo proti okupatorju pokazala pot v svobodo. Za iste svetle cilje skupaj prelita kri je zopet skovala bratstvo jucoslovan kih narodov. Z očmi, uprtimi v lepšo, svobodno bodočnost smo tudi mi, primorski Slovenci, ob strani ostalih Jugoslovanov dali številne človeške in ma-
i,ri/nk- Ro/.altja, sekretarka Okrožneca odbora SPZZ za Goriško;
Kukanja dr. Angel, odvetnik, načelnik Urada za tisk pri MOS za Trst;
Malalan Henrik, predsednik KNOO Opčine;
Kdor bi se vzdržal glasovanja ali vr- _________________
gel kroglico v prazno, bi nas obsodil j Mare "Anica,'kmeUca, članica GO AFž; na ponovno trpljenje pod tujim jar- ' Marc Stanko, kmet. Skope; moni. Pričakujemo, da boste v polni Marušič dr. Franc, zdravnik, zdravstveni re-llieri izvršili svojo dolžnost proti nam, ; Medvešček 'peter, advokat iz'Gorice; proti sebi m proti bodočim pokole- j M er mol .la dr. Lambert, zobozdravnik, predujem.	■ sednik Okrožnega odbora SIAU za Go-
V Trstu, dne 30. oktobra 1943.
PNOO za Slov. Primorje in Trst in član Babič Branko, delavec, član Predsedstva Izvršnega odbora SIAU;
Bavdaž Kristijan, novinar, urednik »Soškega tedni kr. ;
Beltram Julij, kmet. tajnik Okrožnega odbora USA1S za Goriško;
Benčič Dragomir - Brnln, polkovnik, član Predsedstva PNOO za Primorje in Trst;
Bevk France, književnik, predsednik PNOO za Primorje in Trst in predsednik UA1S;
Birsa Josip, odvetnik iz Gorice;
Cok dr. Ivan M., odvetnik iz Trsta;
Čermelj dr. Lavo, profesor, član Instituta za mednarodna vprašanja;
Ferfolja dr. Josip, odvetnik, član MOS za Trst, rofrent za sodstvo;
Fornazarič dr. Slavko, odvetnik iz Bilj;
Fornazarič Živa, študentka, tajnica Mestnega SIAU za Gorico;
Franko dr. Igor. zobozdravnik, zdravstveni referent pri IX Korpusu;
Grmek Alfonz, uradnik, tajnik ONOO za
Trst :
Jakončič dr. France, zdravnik, predsednik Podpornega društva za Goriško;
Jelinčič Zorko, profesor, član Predsedstva PNOO za Primorje in Trst;
Jug Anton, trgovec iz Solkana;
Juvančič Ivan, profesor bogosl. iz Gorice;
Kocijančič Marij, član MOS zn Trst;
Kocijančič Valerija, tajnica AFŽ za Trst;
Kolarič Pavla, članica GO AFŽ za Trst;
Kom lane Alojz, trgovec Iz Gorice, načelnik
odseka zn prehrano pri ONOO za Goriško: | Tonltli_dr Nikolaj, odvetnik iz Kosovel dr. Jože, profesor, tajnik Enotnih
sindikatov:
Kraigher Boris, tehnik, podpreds. PNOO za Primorje in Trst in tajnik SIAU:
Kranjc dr Ivo, član MOS za Trst, referent
riško;
Mlečnik Angel, kmet, zadrugar iz Bukovice; j Pahor Drago, Član MOS za Trst. referent1 za slovensko šolstvo;
Panjek Ivan, Član MOS za Trst, referent za trgovino;
Pirc Ivan, kmet, predsednik Okrajnega NOO Sežana;
Piščauiec Anton, župnik na Katinari. član { Glavnega odbora Prosvetne zveze Trst; 1 Ples Leopold, gostilničar, nredsednik NOO Devin:
Podgornik dr. Karel, odvetnik, bivši poslanec v rimskem parlamentu;
Prime Frane, veletrgovec. Trst:
Puc dr. Boris, odvetnik, tajnik PNOO za Primorje in Trst;
Puhalj Jože, bančni izvedenec. Trst;
Regent Ivan, publicist, član MOS za Trst, referent za socialno skrbstvo:
Rutar dr, Karlo, zdravnik, predsednik Izvršnega odbora za Gorico;
Butar Marija, predsednica SPZZ za Gorico; Rybar Dušan, vodja Znanstvenega instituta za Trst;
Sardoč dr. Dorče, zobozdravnik. Trst;
Suban Ivan. gospodarstvenik pri Glavnem odboru Zveze prosvetnih društev:
Šcbek Vlada, tajnica Prosvetne zveze, Trst: Stoka Frane, delavec, tajnik MOS zn Trst: Štrukelj Jože, industrialec, nrodsed. ONOO za Goriško;
potrebna, temveč iz razloga, ker je prosilka na MNOO preveč sitnarila.
Tako delovanje NOO ni v skladu z načeli, pridobljenimi tekom narodno osvobodilne vojne, ni pa tudi v skladu z interesi narodne oblasti in ljudstva. Taki NOO le kvarijo ugled naše narodne oblasti in postopajo s takim delovanjem vedno bolj protiljudsko.
Prav zaradi tega se tudi dogaja, da pridejo k NOO in preko njih tudi zbori volivcev na idejo, da se naj podpora, ki je namenjena le najrevnejšim v vasi, razdeli med vse vaščane enako, brez ozira na premoženje in delovno sposobnost, češ, saj smo itak vsi potrebni podpore.
Enkrat za vselej moramo prenehati z italijansko prakso podeljevanja podpor, protežiranja itd. Aktivisti so v tem pogledu mnogo zagrešili; če bi ljudstvo pravilno poučili, bi se take napake ne dogajale. Ne more in ne sme biti merilo za podeljevanje podpor zgolj odsotnost (internacija itd.), ali pa smrt tekom narodno osvobo-
siovanov nnn sievime ciovesKe in ma- 7n nrolnet.	i
temine žrtve. Nasmehnila se nam je Kreflt Venceslav, predsednik NOO za Bar- j
-v vvi r» ■m r-, r, v - ; r*	v, /1 11 rv n «tim I	kOVlje;
zmaga pravice, žrtve so rodile novo j Jugoslavijo. Tisto Jugoslavijo, ki je z vso iskrenostjo in odločnostjo edina postavila vprašanje naše svobode na prvo mesto.
Žal, da nit» naša skupna zmaga, niti naše skupne žrtve, niti naša odločna volja, da hočemo sami odločati o svoji usodi in biti orikliučeni skupni domovini Jugoslaviji, niso zadostovale za uresničenje naših upravičenih narodnih teženj. Mračne sile v svetu, ki so nam bile zmerom sovražne, nam ospo-ravajo najlepši del naše zemlje, ki je največ trpel in tudi največ žrtvoval za skupno stvar vsega svobodoljubnega človeštva. Večina sveta uživa mir, mi pa smo še vedno obsojeni v borbo za naše naravne pravice. Z nami so vsi, ki imajo čuteče srce in razumevanje za usodo slednjega koščka jugoslovanske zemlje.
Jugoslovani! Volivci!
Naša rešitev je v čim popolnejši enotnosti vseh Jugoslovanov. Zakaj ni
Tomaži? Ema,’ častna predsednica AFŽ za j dilne borbe posameznih SVOjcCV. Pod' Tončič dr. Franc, odvetnik, podpredsednik j poro naj dobe le tisti, ki brez nje ne
Kr. Nikolaj, odvetnik iz Gorice:	bi	živeti> ne S^de na to, ali
Urssč Rudi, podpredsednik MOS za Trst:	so imeli kako izgubo tekom narodno
Valentinčič Ignacij, msgr., stolni vikar v	rj-i	•	r» ••	,. ,.
Gorici:	Iosvobodilne vojne. Borci, invalidi,
V!Žza**GorškostavbeT”k’ tninik 0N0° i vojne vdove in sirote bodo prejema-
Vodooivee Vinko,
Kromberka:
duhovnik, «kladatelj iz
1 Žoga Ivanka, članica MOS za Trst.
Soc alno skrbstvo
Ravnokar V zapustila v na. . stošenje, kot ga stvo. Velik del našega gospodarstva je bil tekom vojne uničen, ostali del pa neorganiziran, tako da je bil in je deloma še nesposoben za redno produkcijo. Tekom vojne je naše ljudstvo dalo vse, kar je imelo, na razpolago naši vojski, dočim je v okupatorjevih centrih okupator s svojimi pomagači nesramno izkoriščal ostali del našega delovnega ljudstva. Zaloge so vse pošle. Padali so naši borci, očetje, sinovi, hranitelji svojih družin. Jasno je, da je tako stanje, ki se je vleklo v večjem delu Primor-
je sile na svetu, ki bi mogla prema-, ske že od 1. 1941 naprej, moralo pri-gati enotno voljo kakega naroda. Pri- : vesti do strahovitega obubožanja. morski Slovenci, ki živimo na ozem-
lju pod zavezniško (anglo-ameriško) vojaško upravo, vas pozivamo k tej enotnosti, ki na j se izrazi posebno pri bližnjih volitvah v ustavodajno skupščino. Kdor bo glasoval za Ljudsko fronto Jugoslavije, ta bo obenem glasoval tudi za neokrnjenost jugoslovanskega ozemlja, za našo svobodo, za priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Kdor se bo vzdržal glasovanja ali vrgel votivno kroglico v prazno, ta bo lomil narodno enotnost in slabil naše pozicije pred svetom, ta bo glasoval proti naši svobodi in združitvi, za naš<» zopetno suženjstvo. Zavedajte se. da stvar naše svobode in združitve ni samo naša stvar, ampak je to naše skupno življenjsko vprašanje, temelj mirne, srečne bodočnosti in blagostanja nove Jugoslavije.
Volivci! Naša in vaša usoda je danes v vaših rokah. Pri volitvah okrepite našo narodno enotnost, ki je naše najmočnejše orožje tudi pred svetom. Z glasovanjem za Ljudsko fronto Jugoslavije nam boste priborili svobodo.
odločnejše borile za svojo svobodo, za svobodo vsega človeštva.
Naša velika zaščitnica Sovjetska zveza se pripravlja na svoj največji praznik 7. november, 28. obletnico oktobrske revolucije, obletnico svojega rojstva in je ob tej priliki izdala svoja gesla, ki jasno kažejo odprto pot sovjetskega ljudstva v bo-
”1na vojna nam je svoje gospodarstvo ali si ga celo iz-u gospodarstvu opu- i boljšati. To dokazuje tudi dejstvo, da ne pomni naše ljud- je najmanj vlog za podpore ravno iz grgarskega in kozina-hrpeljskega okraja, torej iz okrajev, ki sta bila v vojni najbolj prizadeta in ki sta v coni B tudi najbolj pasivna in nasprotno, da je največje število prijav dospelo iz Vipavske doline. Iz tega pa izhaja, da naši narodno osvobodilni odbori in razne masovne organizacije niso dovolj napravile na polju popularizacije socialnega skrbstva, kakor ga pojmuje naša ljudska oblast.
V teh težkih časih ima naše socialno skrbstvo predvsem nalogo podpreti tiste tisoče, ki bi brez take podpore ne mogli živeti in bi bili, če bi izostala taka podpora, obsojeni na pogin. V obilici prav tako življenjsko važnih nalog, ki jih postavlja pred našo narodno'oblast čas, je ta naloga ena izmed najtežjih in moramo prav zaradi pomanjkania sredstev in ogroženosti tistih, ki ničesar nimajo, smatrati vlaganje prijav za podpore s strani nepotrebnih za zločinsko izkoriščanje revežev in težkih razmer, v katerih živimo.
Nekateri krajevni in celo okrajni odbori še niso prišli do spoznanja, da naj prejema podpore od socialnega skrbstva le tisti, ki je v resnici potreben. Ti odbori s svojim ravnanjem dajejo potuho tem socialnim izkoriščevalcem. Ti odbori brez vsake kritičnosti pogosto tudi namerno podpisujejo in priporočajo vse prošnje, ki so jim predložene, ne glede na potrebe prosilcev. Toliko bolj pa moramo obsoditi kot zločinsko delovanje nekaterih sicer rednih članov NOO, ki dajejo pri podeljevanju podpor prednost svojim sorodnikom in prijateljem, čeprav bi morale imeti prednost desetine bolj potrebnih ljudi, katerih življenjski obstoj je zavi-sen ravno od podpor.
Za delovanje nekega mestnega NOO je značilno to dejstvo, da je prosilko priporočil za podelitev podpore ne iz razloga, ker bi bila prosilka
Razrušeni domovi, uničene in zapuščene tovarne kličejo po obnovi. Tisoči in tisoči so potrebni socialne (družbene) pomoči.
V teh. tako težkih razmerah so desettisoči uprli pogled v našo narodno oblast, v naše socialno skrbstvo in jo zaprosili za pomoč. Pomoč pričakujejo še danes; pomoč pa, ki jo lahko nudi naša narodna oblast, je malenkostna v primeri z velikimi potrebami.
Prav zaradi tega moramo danes nakazati nekaj problemov v našem socialnem skrbstvu, ki zavirajo pravično podeljevanje pomoči tistim, ki so je najbolj potrebni, in ki v nasprotju z zdravo pametjo omogočajo podeljevanje podpor tistim, ki je niso potrebni, ki bi lahko živeli tudi brez nje.
Značilno je, da se v času, ko so naše tovarne že spravljene deloma v pogon, ko se je že začela oživljati naša obrt in ko so poljedelski pridelki že pospravljeni, število prosilcev veča iz dneva v dan. To dejstvo, v zvezi s kontrolo podatkov, ki so na vlogah naznačeni, dokazuje, da prosijo za podpore tudi ljudje, ki socialne pomoči niso potrebni, ki bi le želeli s socialnimi podporami urediti si udobnejše življenje, si okrepiti
le, ko se bodo naše razmere uredile, drugo redno odškodnino, ki pa ne bo šla na račun socialnega skrbstva. Zaradi tega odstranimo iz mentalitete naših ljudi čimprej italijansko pojmovanje podeljevanja podpor in ga vskladimo z načelom, da naj podporo prejme le tisti, ki jo je potreben in da mora iti na delo vsak, ki je za delo sposoben. S podporami ne smemo vzgajati delomržnežev, delovnih rok nam primanjkujel
Iz izkušnje narodno osvobodilne vojne vemo, da so najširše plasti našega delovnega ljudstva pripravljene dati tudi zadnji krompirček iz svojih ust za skupnost. To zavest skupnosti moramo pri našem socialnem skrbstvu znati izkoristiti in to zavest še poglabljati. Na tem polju se odpira našemu socialnemu skrbstvu neusahljiv vir. Organiziranje socialne pomoči od spodaj, v okviru kraja, okraja, to je predvsem naša dolžnost, dolžnost napram našim najrevnejšim, dolžnost napram skupnosti, ker edino na ta način bomo lahko vzgojili socialnega človeka.
Pri dajanju pomoči najpotrebnejšim, moramo najprej izrabiti vsa sredstva, ki jih je mogoče v ta namen mobilizirati na vasi. Vsak KNOO mora sam najprej preskrbeti svoje pomoči potrebne. Le, kar K(M)NOO v resnici ne zmore, ker so njegove materialne rezerve prešibke, se prenese v breme okrajnega socialnega skrbstva. Vsi okrajni NOO pa so dolžni organizirati samopomoč v svojem okraju. Bogatejše vasi naj pomagajo revnejšim! Le, v kolikor breme socialne pomoči presega zmožnosti okraja, naj se obrne okraj za kritje previška na Poverjeništvo.
Prenehajmo z dosedanjo prakso, ko so ljudje in NOO smatrali, da je edino Poverjeništvo pristojno za podeljevanje podpor. Organizirajmo samopomoč v krajih in okrajih! Le na ta način bomo odpravili v našem socialnem skrbstvu one velike napake, o katerih je bilo govora.
Cilj našega socialnega skrbstva mora biti učinkovita pomoč tistim, ki so je v rensici potrebni, ob najtesnejšem sodelovanju najširših delovnih množic z narodno oblastjo.
dočnosti.
...................................................	.... ......................................................................................i""11«»'111”1.»..
Zapisniki
Minilo je komaj dobro leto, odkar smo prejeii prve zapisnike o sejah in zborih volivcev in o skupiiinah naiih narodno osvobodilnih odborov. Marsikaj se je spremenilo od takrat in marsikaj se be bo spremenilo. In prav zato so ti zapisniki tako dragoceni, ker so kronika, ker so spominska knjiga iz detinstva naie narodne oblasti. Spominjam se, kako smo zbrani v krogu, strmeli v prve zapisnike. Citali smo jih kakor Uta sin pismo, ki mu ga piše mati. Citali smo jih z neinostjo ganjeni: pisala nam je domovina. Mala, uboga, revna domovina. Kje so časi! Takrat je živel partizan, nekod Takrat smo imeli partizansko državico, ki je bila tako naša, da smo bili v vsaki hiši doma, pri vsakem ognjišču in na slednji peči. Bili so lepi časi. Prišli so trenutki, ko je bilo življenje trdo in brezobzirno do nas, toda vedeli smo, da gremo v svobodo. In ko je bil sovražnik pregnan in smo šli v dolino, se je zgodilo nekaj čudnega. Maše veselje nad svobodo je bilo
bridko pomešano s tiho otožnostjo slovesa. Konec in nikdar več. Zbogom, kmečki domovi in gozdovi, pa sleze in grobovi. Bili so težki časi, vse je bilo tako težko; govorili smo velike in ponosne besede. Zato nam je bilo težko, ko smo odhajali. Kakor izgnanci smo se obračali in ozirali nazaj in se poslavljali od izgubljenega raja. Končno, pred nami vsakdanjost, postali smo majhni ljudje, partizan pa je pri prvih hišah v dolini izginil in se izgubil. Od takrat ga nihče več ni videl. Ostali so le še zapisniki.
Zdaj so vsi v Londonu. Fsi, oni iz Lokavcev, z Lokev, z Vojskega in Lažen, vsi so v Londonu. Se se jih drži vonj po trnovskem gozdu, po krašk: zemlji, po ciklamah pa tudi po gnoju in krvi, po lakoti in smrtni grozi, po dimu požganih domov, po naši kmečki hiši. Z bojnim klicem: smrt fašizmu — svobodo narodu! se še vedno meša smrtni krik naših padlih in mučenih tovarišev. Zdaj so vsi v Londonu in kričijo, da mora iti
onim pri zelenih mizah do mozga. Z okornimi rokami pisani, nam in vsemu svetu pripovedujejo, kako težko je bilo takrat življenje, kako so se ljudje borili za svobodo do zadnje kaplje krvi, kako so žrtvovali do zadnjega krompirja, do zadnje glave živine, vse do zadnjega- V njih piše, da učitelj ni mogel v šolo, ker ni imel čevljev. Dalje pripovedujejo o družini, ki je imela en sam par čevljev; pripovedujejo o ljudeh, ki so živeli brez soli, brez luči, brez obutve, ker so vse dali parti2anorn- Medtem ko so drugi bogateli s črno borzo. V teh zapisnikih piše, kako je bil člo-več iz partizanskih časov ponosen, požrtvovalen in moder, kako zna vladati; piše, kako se je ljudstvo zbiralo na vaških zborih. V nekaterih zapisnikih stoji h koncu opazka, da so se vaščani morali umakniti, ker se bliža sovražnik... Morda je pol ure za lem že gorela vas in so še tisti dan sveži grobovi dokazovali, da je svoboda zlata, da je svoboda vse. Tisoč zapisnikov sem prejel. Z globoko radostjo sem jih jemal v roke, prebral in marsikaterega sem pretresen in zamišljen tiho odložil. Sto pisav.
Na nekdanjem severnoprimorskem okrožju sem jih poznal vse, nekaj sem si jih zapomnil in jih nikdar več
ne bom pozabil. Zapisnik iz-------?
je bil pisan na majhen Ust, iztrgan iz kakšne večje beležnice ali zvezka, pisava tesna, iz Logašč je prihajal velik zapisnik z veliko pisavo, označen z šifro »8000«, iz Ostaleža in z Orehovega so pošiljali ogromne plakate. Zapisnik je bil pisan kar čez obe strani te pole, ki je bila iztrgana iz kakšne trgovske knjige ali kaj. Dobro se še spominjam zapisnikov in pisave iz Ostaleža, iz Stopnika, iz Pečni, iz Sebrelj, iz Krnic, iz Kanalskega Loma, iz Lokavcev ter še drugod. Vse mogoče pisave, slogi, različen papir in format, toda na vseh bojni klic: Smrt fašizmu — svobodo narodu! Nekateri zapisniki in pisci so že mrtvi, zapisniki pa so ostali kot njih poslednja volja. Pisani ob karbidovki v pozni večerni uri, po težkem delu. ob slabi hrani, v večni nevarnosti so neprestano romali iz izbe v bunker in iz bunkerja v izbo. Prinašali so jih kurirji po strmih potih, pogosto v smrtni nevarnosti. In tudi jaz sem jih vedno prenašal. Vse sem
odložil, če je bilo treba, toda zapisnike sem vedno nosil s seboj na vse hajke.
Zato ti zapisniki, ki so papir, niso uradni akti, dopisi, ne, na njih ni nič pisarniškega, nimajo zveze z arhivi in registri, še manj z okorelimi številkami in »kanclijami«. V njih je preteklost, zgodovina, kronika, v njih je bodočnost, v njih je naš kmet, naš delavec, naš siromak, naš partizan, v njih je srce, ljudska demokratična misel, v njih je svoboda, v njih je priključitev Primorske k Jugoslaviji, demokratični in federativni, ne k stari protiljudski! Zapisniki so pisma, ki nam jih je pisala domovina, mati, v nas upajoča. Ta pisma bo moral čitati zgodovinar, kadar bo pisal o slavi junaške dobe, narodno osvobodilne borbe in o njenih velikih ljudeh. ta pisma bo moral čitati naš pisatelj, če bo hotel pisati o našem kmetu in kmečki mladini, še posebno pa če bo hotel pisati o naši junaški ženi, ki je podpirala tri vogale doma naše narodne oblasti. Te zapisnike pa bo moral čitati tudi naš pesnik, preden bo zapel pesem: Nekoč je živel v partizanih. -. Dragan.
Poživinjen fašist obsojen na smrt na vešaiifi
Dokončno so Istrijani izrekli obsodbo nad protiljudskim besnenjem fašističnega »marešala« M. Turka, ki je klal in moril, izdajal in ropal sadistično nasmejan: »Prelep sem, da bi i@
ustrelil!«
F kinodvorani v Herpelje-Kozini | tacijo Jožefa Ujčiča iz Zazida, potem
L _• 7 - O/l _ I.Z _ 7.  ‘ -	l	rt n m 11 io V rlxii'vlti c	virrt i f o č' « c- 4 i
pa mu je v družbi s svojimi fašisti izropal domačo živino;
15. neugotovljenega meseca 1940 pričal pred izrednim sodiščem v Rimu kot obremenilna priča ter bil sokriv pri obsodbi istega, katerega je novembra meseca 1944 aretiral po njegovem povratku iz Rima.
S tem je obtoženec zakrivil vojaško kazniva dejanja: aretiranja, mučenja, pretepanja in prisilnega izgona v koncentracijska taborišča številnih aktivistov OF in zavednih rodoljubov; dalje teroriziranja in ropanja prebivalstva ter izdajstva, v svojstvu funkcionarja in pobudnika nacifaši-stičnega okupatorskega aparata, vse v smislu členov 13 in 14 uredbe o vojaških sodiščih, ter naj se kot vojni zločinec najstrožje kaznuje.
Dejstvo pa, da je bil obtoženec skoraj vedno prisoten, tako pri aretacijah in ropanju, kot pri zasliševanju in pretepanju, jasno dokazuje, da je bil zmožen tudi sam najslabših dejanj in se je brez dvoma naslajal in užival pri pogledu na mučene žrtve. Poleg tega se je izrazil tudi sam, da je treba vsakega partizana mučiti, potem pa obesiti, njihovim družinam pa vse uničiti in požgati. Popolnoma jasno je, da se je obtoženec tega tudi držal ter ne samo pri-oboroženo formacijo fašistične milice ’ sostvoval zasliševanjem in pretepa-na domači zemlji in bil tako aktivni iMU ampak tudi sam pretepal. Dalje pobudnik, pomagač m tudi neposredni: .	.	, f, .	t
izvrševalec nacifašističnega, okupator-i	obtoženec imel nešteto prilik, da
skega terorja ter kot tak bil somlele-• preide k partizanom, ko so pozivali žen pri aretacijah, ropanjih, pretepa- j tudi njega. Zagovarja se, da se je bal njih, mučenjih in prisilnem odgonu v j /0 storiti ker je mislil, da ga bodo
nemška koncentracijska taborišča ste- .... „______,____...
vilnih aktivistov OF v Istri in Sloven- ubuu Strah Pred kaznijo, na katero se
1 obtoženec izgovarja, nam njegovo
je bila 30. oktobra javna sodna razprava proti bestialnemu vojnemu zločincu, fašističnemu miličniku Turku Milanu, doma iz Klanca v okraju Herpelje-Kozina. Ogromne množice domačinov so prišle sem la dan in vsak izmed njih ga je poznal in vsak izmed navzočih je popienil novo obtožbo, novo obremenitev, nov klic po pravici. Vse množice ni mogla niti sprejeti dvorana, ampak so cele gruče ljudi stale po dvorišču.
Kmalu po pol deveti uri se je dvignil vojaški tožilec in spregovoril: spregovoril v imenu stoterih mučenih in pobitih, spregovoril v imenu ljudstva, kateremu so fašistični izrodki klali, onečaščali najboljše sinove in hčere ter požigali in ropali domove.
Obtožujem Turka Milana
rojenega 29. ?. 1913 v Podgradu (Istra), stanujočega in pristojnega v Klanec, okraj Herpelje-Kozina, Slovenca, nižjega uradnika, samskega, rim. katol. vere, služivšega v italijanski vojski šest let (t934-35 in 1940-43) kot narednik; od septembra 1943 do maja 1945 v fašistični milici (Guardia repubblicana), do sedaj nekaznovanega, aretiranega 30. aprila 1945, da je:
1. za časa sovražne okupacije kot nezvesti sin slovenskega naroda izdal narodno osvobodilni pokret in v činu narednika italijanske vojske stopil v
pobrati iz vsake vasi deset do petnajst ljudi, jih pobiti ter jim posekati glave!
Koren Jožef iz Podgrada, kateri je moral pokopati štiri ljudi, je zaključil svoje pripovedovanje: »Turk je tedaj izjavil, sedaj smo Pečarja pokopali. Mi nismo poznali nobenega, ker so imeli razbite glave. Ob tej priliki nam je Tur tudi prepovedal, da bi o tem dogodku govorili.«
Dvignila se je neka žena: »Meni pa so zvezali noge in roke skupaj, me tako v klopčič zvito obesili na drog med dvema stoloma in me vrteli ter pretepali. Turk pa je medtem navijal radio in prikrito kazal, naj me kar še pretepajo.«
Čendak Marija iz Jelovic je obtožila: »Turk je bil v naši hiši, ko so drugi fašisti pili in jedli. Potem je izjavil: ,Dane s smo ubili dva »zajca« in zato bomo večerjali cmoke z mesom.' Dejal je, da je prvi lepo umrl, drugi pa da je gagnil. Ta dva umorjenca sta bila moja brata. Umorjenca sta imela porezana ušesa in jezike, izkopane oči in izbite zobe; pobili pa so ju dve sto metrov od hiše. Turk je zabadal bajonet v mizo in je rekel:
Tako smo jih zaklali!
Se prej enkrat, ko je vodil »Brigatte nere« po gozdih, je mojemu možu izjavil, da se želi napiti krvi svojih bratov!«
Širom Primorske
iiratina Izjava
Svečana otvoritev srednje šole
„	.	-,	«F Idriji.
Z ozirom na tendenci jozne in neres- :
nične vesti nekaterih tržaških listov o Prvič po skoraj dvajsetih letih dogodkih v Kopru z dne 51. tO. 1945 s0 se zopet odprla vrata naše sred-podpKani javm tožilec pri Poverjem- je šolc pri svečanosti so govorniki stvu PMOO v Ajdovščini, ki je na mestu :	,	t • i-	, ,
proučil stvar, izjavlja:	posebno poudarjali razliko med sta-
1. O dogodkih v Kopru dne 31. 10. ro fašistično metodo in metodo vzga-1945 je bila takoj uvedena preiskava Janja mladine v narodnem duhu. v cilju izsleditve tistih vzrokov in oseb,
ki so privedle do nezaželenega inciden- Slovesen pogreb borcev in talcev ta in pri tem do smrti dveh oseb, ka- t	t i •
i__.-i-	_.i,.	^	_____i..	v lolmmu.
terih identiteta je bila takoj na mestu po sodni komisiji ugotovljena. Dosedanja preiskava je ugotovila namreč, da gre za Reichstein Franca in Zarli Angela, ki sta bila pri ljudstvu že dnv-
V nedeljo, 28. 10. 1945 je bil slovesen prenos trupel 18 borcev in talcev. Tega častnega pogreba se je
no osovražena kot fašista in aktivna udeležilo okoli 3500 ljudi z 72 venci sodelavca pri okupatorjevih zločinih. ; in neštetimi šopki.
Preiskava se nadaljuje.	Pred odprtimi grobovi je govoril
2. Demonstracija je nastala kot izraz i ,	,	. -r i
ogorčenja vsega istrskega italijanskega |^v- major komande mesta Tolmina.
in slovenskega prebivalstva nad dejstvom, da se po tolikih letih fašističnih grozodejstev ponovno pojavljajo fašistični provokatorji, ki hočejo izkoriščati težke povojne razmere v cilju rušenja reda in miru, onemogočanja normalizacije življenja in gospodarske obnove ter v cilju ponovnega razpihovanja nacionalne mržnje. Demonstracija je nastopila spontano, vendar pa je Narodni Zaščiti in Narodni oblasti pravočasno uspelo intervenirati in demonstracijo organizirano in v miru brez novih incidentov zaključiti.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
V	Kopru, dne 1. novembra 1945. Javni tožilec pri PPNOO: Peric Lojze.
Ustanovni občni zbor okrajne gospodarske zveze v Idriji.
V	Idriji je bilo 29. 10. 1945 zgodovinsko važno zborovanje Ust. obč.
j zbora okrajne gosp. zveze. Zboro-. vanje je vodil Pokrajinski zadružni j organizator tov. Kramar, ki je raztolmačil in poudaril, da so sedaj vse stranke združene v eno — v OF.
Po nastali debati so vsi složno sklenili, da se združita obe skoraj
Obtožba sledi obtožbi, množica, 59 let obstoječi zadrugi: Občno kon-
' da.St !?d* nie,90VaJ™: b™.ta i	3 bombo- °™ei mki To ;	J tfidrig? je^uS član
Govor je zapustil neizbrisen spomin vsej množici. Sledila je deklamacija tov. Filija in borci III. brig. so dali na čast tri salve s 25 puškami.
Pogreb padlega junaka.
Dne 29. X. 1945 so v Ilirski Bistrici slovesno pokopali tov. Vika Bobka, ki je bil dan prej prepeljan s tovariši v Trst. Pogreba se je udeležila velika množica in mladina iz Trnovega in Bistrice z zastavo. Pogreb je bil zelo svečan. Grob so okrasili z venci in šopki. Vojaška godba je igrala žalostinke, pevski zbor jo je spremljal.
Junak je sicer umrl, a njegov duh živi z nami in njegova junaška dela pričajo, da ni živel zastonj.
Grobovi naših nepozabnih borcev.
Dan Vseh svetnikov je bil. Tudi v Idriji si na starem in novem pokopališču videl ozaljšane grobove. Na večer so stare mamice prižigale lučke na grobovih svojih sinov — borcev, ki so dali svoje življenje za novo, lepšo bodočnost. Malo dalje je stala in molila mlada mati z detetom v naročju za padlim možem.
Tudi grobovi padlih italijanskih in nemških vojakov so bili okrašeni.
ma, nato pa umrl doma na posledicah, v ostali narodno osvobodilne vojske \ "tudi is Mnkerja v našem hlevu pri- : SI A U-
dobljenih v konfinaciji;
3. bil dne 5. aprila 1944 soudeležen pri zasliševanju in mučenju nekega po fašistih na smrt obsojenega kmeja iz Lupoglava, katerega je z odprtim nožem ■’
že od prvih dni oboroženega odpora proti okupatorju. -
Zločinsko delo obtoženca je tako
vlekli dva tovariša, od katerih so j Sklenili so, da bo dobil vsak počneta ubili pred vrati, drugega pa ; treben član tudi »podporo iz rezerv-za hišo. Tistega, ki so ga ubili pri nega fonda.
n sunil v ramo;	00frn0’ da 9°niti M™0™ zajeti grafih, so še po smrti prebadali z, 10.000 llr Je bllo dojocemb za
4. bil dne 10. julija 1944 soudele-1v ce^°^1 prikazati ogrom-■ nožem.« In v tem je 68-lelni očka prek0p pa(Jlih borcev iz okoliških Žen pri aretaciji Furlan Koze v Črno- j ne obtoženčeve Itrivde. Pravo sliko pokazal še okrvavljen nož teh zlo- krajev tičah ter isti najpo« v zapor crozii z ! obtoženčevih zločinov nam podajajo črncev, ki so ga po svojem nagnus- \
nem zločinu 10. januarja letos pustili Prvi orkestralni koncert v Idriji. na morišču zasajenega v hlevna vrata, j Dne 29. X. 1945 je bil prvi večji Furlan Marija iz Črnotič, ki se je : orkestralni koncert Društva »Janko šele pred leratkim vrnila iz pekla Premrl«. Ljudstvo je z navdušenjem
internacijo v Nemčiji, požigom hiše in odvzemom vola;
5.	dne 28. oktobra 1944 prisostvoval pokopu po fašistih ubitega aktivista Pečar Albina iz Prečnice in treh drugih žrtev iz Jelovic, drugi dan pa je bil soudeležen pri ropu ene krave, enega teleta in ene svinje, last Pečar Stanka, brata umorjenega Albina;
6.	dne 27. oktobra 1944 proti polnoči aretiral aktivista OF Ivana Fili-
številne prijave posredno in neposredno prizadetih prič in svojcev obtoženčevih žrtev.
Slednjič lahko ugotovimo še eno, kar potrjuje zločinsko delovanje obtoženca, in sicer to, da če se obtoženec pri svojem prav inkvizitorskem
delu ne bi tako izkazal, si brez dvo-
nemških taborišč, je izpovedala: Turk je na mojo prošnjo, naj me rajši ubijejo, kakor da me pošljejo v Nemčijo, odgovoril: Mi pošiljamo ženske
ma ne bi priboril žalostne^ slave, da j Nemčijo, moške pa pobijemo; ravno
'sinoči smo štiri ubili.
<*«« p°im »« n*. Kot
peljal v postojanko, bil potem priso- j le9a vojnega zločinca, narodnega od-
ten pri pretepanju istih ter prvi streljal z brzostrelko za Ivanom Filipič, kateremu je uspelo pobegniti iz postojanke;
7.	dne 28. oktobra 1944 prišel s svojo patrolo v Jelovice in aretiral tri aktiviste OF, jih odpeljal v Podgorje, kjer so bili mučeni in po štirih dneh ubiti; 7. novembra 1944 pa je aretiral in odpeljal v Podgorje dva brata in sestro iz Jelovic, kjer so jih mučili, potem pa pripeljali oba brata v Jelovice, kjer so ju ubili v prisotnosti Turka;
8.	bil 10. januarja 1944 prvi za nekim fašistom, ki je stopil v Borštu v bunker, kjer so se nahajali trije partizani, ki so bili na mestu pobiti, in
I* Pf' .*em s , sv?j°. bnndo oropal ociseva ;z 0(*j objokanih svojcev napet družin, med njimi družino Pete- .....	. .	. .. ...	.
ros« Mihaela, ki je oče enega treh ^etlh ***> fašistične zven Milana
padnika in sovražnika.
S tem je obtoženčeva krivda obširno dokazana in obtožnica utemeljena.
Tako je približno obtoževal javni tožilec, tako je obtoževalo nešteto žena in mater pomorjenih, tako obtožuje slovensko ljudstvo, tako kriče žrtve in požgani domovi, tako celo molče kričeči lepaki po stenah kinodvorane.
Ne samo razbiti fašizem, izrezati ga do korenik
ubitih partizanov;
9. bil prve dni novembra 1944 prisoten pri zasliševanju in pretepanju partizanske kurirke Furlan Marije iz Črnotič in ko ga je ta prosila, naj jo ubijejo in nehajo mučiti, ji je odgovoril: »Žensk ne ubijamo, ubijamo samo moške, še sinoči smo štiri. Ženske pa pošljemo v Nemčijo.«
dne 10. novembra 1944^ kot vodja fašistične patrole aretiral številne aktiviste OF in med temi Jdo Cunja iz Črnotič, Opara Karlino iz Rožič, dva neznana mladeniča iz Golca ter več drugih nepoznanih oseb in ob tej priliki v društvu svojih miličnikov teroriziral ljudstvo s streljanjem, vršil hišne preiskave in ropanja;
11.	istega dne novembra 1944 aretiral Furlan Jožefa iz Črnotič, ki je bil potem v prisotnosti in po ukazu Turka trinajstkrat zasliševan in mučen; ter bil soudeležen pri aretaciji Marije Skorja iz Črnotič, ki je bila prav tako po njegovem ukazu zasliševana in pretepena;
12.	bil neugotovljenega dne novembra 1944 soudeležen pri zasliševanju in mučenju aktivistke Metlika Marije, nečloveško pretepal aktivista Rihterja iz Viladoln in mu tudi zadal več ran * nožem po nogah;
13.	dne 8. decembra 1944 aretiral v Zazidu aktivista OF Ivana Jerčinovič, ga pri zasliševanju pretepal in bil 13. l»tega meseca prisoten pri obešenju •»tega Jerčinoviča ter ga je še mrtvega trikrat ustrelil z brzostrelko;
14.	dne 25. novembra 1944 vodil are-
Turka.
In razprava sama nam je nekaj razkrila; razkrila nam je ponovno fašizem, ki se živo odraža v Milanu Turku samem, ki je brez nadaljnjega priznal, da je stopil v fašistične vrste zato, ker mu je fašizem ugajal. To se pravi, ker mu je ugajalo prelivanje krvi, ker mu je ugajalo biti strahovalec ljudstva, morilec in ropar, ker mu je ugajalo pljuniti na svojo lastno čast, ker mu je ugajalo biti izdajalec. Posamezne priče, ki so se dvignile, da govore proti Turku, so bile odmev vsega trpljenja za svobodo borečega se ljudstva, in večna obsodba, ki jo izrekajo delovne ljudske množice proti fašistom.
Cela vrsta prič je govorila...
Pa naj je govoril ta ali oni, iz besed slednjega je dihalo vedno eno in isto: obtožba strašnega krvavega fašističnega nasilja. Ne samo obtožba, klic po zadoščenju, klic po pravici.
Med drugimi se je dvignil tudi pohleven Jože iz Zazida in spregovoril: »Turk je dejal, ko so bile proge razbite, njihovim vojakom, da tega ne delajo samo partizani, ampak tudi civili. Treba je torej narediti, kakor smo delali v Istri:
Konstitabile Jože iz Zazida je govoril: Meni je morešalo naročit, vaj preskrbim »štrik«, da bomo obesili Jerčinoviča, če ga ne poskrbim, da bodo še mene obesili. Turk Milan je bil tudi zraven pri obešanju in je čez kake četrt ure še ustrelil z brzostrelko že mrtvega Jerčinoviča.
Gnus in srd mora prekipevati ob teh zločinih, ki jih je zmožen naprar viti samo fašist. Tako so ob priliki napada na postojanko Lupoglav zajeli fašisti nekega partizana, ki je zaostal. Odvlekli so ga v postojanko in ga tam pretepali. Potem pa, ko so ga hoteli obesiti, se jim je utrgala vrv, zato ga je Turk »po ukazu« komandanta zabodel z nožem. Priče, ki so to žrtev nasilja pokopavale, pa pripovedujejo, kako strašno je bila razmrcvarjena.
Toda Turk ni poznal meja. Neki ženi je mirno dejal, da je pretepal njenega moža za kosilo in večerjo. 0 Filipiču Ivanu je prav tako hladno dejal, da ga ne bo pustil ne živeti, ne umreti, če ga dobi. Vedno pa je pri mučenjih in jpretepanjih sadistično nasmejan navijal radio in govoril: Prelep sem, da bi te ustrelil! ali pa: S temi rokami te bom obesil!
In še in še glas poedincev iz množice.
In v to se meša zagovor fašista, ki priznava samo nebistvene stvari, ostalo pa skuša stotini, ne, vsemu ljudstvu v brk zanikati. Bad bi z lažjo pral svoje krvave roke, rad bi kakor berač uši otresel težka bremena ljudskih obtožb. Rad bi celo govoričil, da ni nič čudnega, če bi tudi sodeloval pri umorih in streljanjih, ker je to izvrševal kot vojak. Toda danes govori ljudstvo in ni ga moči preslepiti, ni ga moči prekričati:
kri pomorjenih in pobešenih je
med fašističnim zločincem in
ljudstvom!
pozdravljalo dobro pripravljen spored. Sodelovali so: delavci, rudarji in zasebni nameščenci. Zato pričakujejo, da se bodo tudi ostali odseki dostojno odzvali.
Ali je treba vojaku streljati v mrtve obešence, ali je treba vojaku izdajati lastno ljudstvo, ali je treba »brigadirju«, da daje ukaze za mučenje, da se naslaja nad mučenimi žrtvami, da kolje in ropa — se vprašuje danes ljudstvo. Vpraša pa ne zato, ker ne ve odgovora, ampak da še bolj prikaže zločine fašistov.
In kakor mogočen val se utrga malo pred poldrugo uro glas pravice, razsodba:
Obtoženec je kriv in je obsojen na smrt z obešenjem ter trajno izgubo državljanskih in političnih pravic. — Vsa obtoženčeva zločinstva so tako nečloveška in grozna, da zanje ni milosti. Proti takim krvolokom se je naše ljudstvo borilo štiri leta, ker je dobro vedelo, da so se te zveri udinjale našim najbolj zagrizenim sovražnikom nacifašistom, da bi neusmiljeno uničevali naš narod.
Kri vseh pobitih,
poklanih, pobešenih, postreljenih, klic vseh mučenih, trpinčenih in sestradanih žrtev je zahteval najsramotnej-šo kazen, kazen, ki jo določa zakon le za najtežje zločince — obešenje.
Po končani razpravi je straža le s težko mujo obvarovala vojnega zločinca pred razjarjeno množico, ki je navalila nadenj.
Tako se piše pravica, tako pa se piše zato, ker jo sme in more pisati ljudstvo, ki si je svoje pravice utrdilo v svoji ljudski oblasti, v organih te oblasti in ki ima močno zaščito zmagovite ljudske vojske. To ni samo obsodba Turka, ampak
ponovna obsodba vseh fašistov
in krvnikov ljudskih množic, vseh protiljudskih rovarjev, to je ponoven dokaz, da se ljudstvo v polni meri zaveda, da je mogoče doseči mir in blagostanje le, če bodo iztrebljeni vsi ostanki fašizma.
nosti in trdno hoče v miru in slogi živeti z vsemi ljudstvi.
Samo stara železna piramida, postavljena pred skoraj sto leti za ponesrečenim rudarjem, je letos bila nerazsvetljena. To se je ljudstva zelo čudno dojmilo!
Trnovo pri Ilirski Bistrici.
Kakor povsod, je tudi tam obnova v polnem teku. Tam imajo tovarno »Fallsa«, katera bo izdelovala lesovinske plošče, uporabne za splošno stavbno in pohištveno mizarstvo. To naj večjo in najmodernejšo tovarno, ki naj bi bila praktično končana januarja 1945, so zgradili Nemci. Da so delavci lahko uspešneje sabotirali, so pustili bistvene napake v montaži. Aprila so Angleži tovarno bombardirali. Sedaj pa je že vse popravljeno, razen upravnega poslopja. Tovarna bo začela normalno delati že v začetku 1946. Rabila bo odpadke mehkega in trdega lesa pd žag .Izdelovala bo ca. 15 ton plošč dnevno v standardni debelini 3 do 4 mm, 1,7 X 5 velikosti. Predvideno je zvišanje produkcije na 25 ton. Vsi delavci so organizirani v enotni sindikalni zvezi. Požrtvovalnost delavcev se kaže posebno v tem, da so med opoldanskim počitkom nabirali staro železo in drug material in so delali posebej, da so zaslužili v tovarni 8300 lir za našega dijaka.
Srednja šola v Tolminu.
V ponedeljek 21. oktobra so Divorili po 25 letih v Tolminu srednjo šolo — Vstopilo je že 250 dijakov in vedno novi prihajajo. Otvoritveni svečanosti so prisostvovali predstavniki mesta. Mnogo je ljudstvo žrtvovalo mnogo pretrpelo, preden je prišlo do svojih pravic — preden smo prišji do svoje slovenske šole. Želimo vsem dijakom najboljši uspeh.
Srednji Lokovec.
Dne 21. 10. 1945 je bila prva kulturna ura v Sred. Lokovcu. Pri tem sp se LokovČani spomnili na hrabre borce NOV in so za invalide zbrali vsotico 607 lir. Odbor se vsem od srca zahvaljuje in poziva, da se še tudi v bodoče spomnijo tistih, ki jim ni bilo težko žrtvovati vse za domovino.
Mali pionir piše!
Majhen sem bil, pa sem moral v fašistično šolo. Tam se nisem nič naučil. Danes je drugače. Imamo svojega učitelja, ki nas uči o našem hrabrem voditelju, dobrem tovarišu Titu. Uči nas pisati, tako kot nas je mati doma učila. Učili se bomo pridno, posebno mi pionirji, da bomo veliko doprinesli k skupnosti naše domovine.
Z učiteljske konference v Postojni
Pred pričetkom šolskega pouka, pred pričetkom prvega šolskega leta, ko se bo pričel po 25 letnem zatiranju na Primorskem prvič redni šolski pouk v slovenskem jeziku v slovenskih šolah, se je zbralo vse učiteljstvo Vzhodno Primorskega okrožja na konferenci v Postojni dne 4. novembra t. 1. Na tej konferenci se je naše učiteljstvo pogovorilo o svojem bodočem delu, odnosih do mladine, oblasti in vasi sploh, ter si zadalo delovne smernice.
Konferenco je otvoril šolski nadzornik pri PPNOO tov. Sosič ob prisotnosti tajnika PPNOO tov. Perovska Franceta, predsednika oddelka za šolstvo pri ministrstvu prosvete tov. Vinklerja, delegata za srednje šolstvo pri Ministrstvu za prosveto tov. Smoleta, člana Prosvetne komisije pri PNOO za Slov. Primorje in Trst tov. Tavčarja, tov. Venturinija, okrožnega šolskega nadzor, za Goriško okrožje in tov. Marije Majnikove, okrožne šolske nadzornice za Tržaško okrožje.
Tovariš Sosič je v uvodu predlagal enominutni molk v počastitev spomina padlih partizanov, katerim gre zahvala, da je Primorska svobodna, da ima svoje slovenske šole in da lahko učiteljstvo svobodno zboruje.
Sprejeta je bila tudi pozdravna resolucija maršalu Titu in tov. Edvardu Kardelju. Konferenco samo pa je vodil tov. Tavčar, član Prosvetne komisije pri PNOO. Po otvoritvi so prešli k delovnemu programu konference. V nedeljo dopoldne je bil politični del. Tov. Sosič je podal referat, v katerem je začrtal smernice, kakšen mora biti novi učitelj, ki mora biti tudi aktivist SIAU - OF.
Zatem je tov. Perovšek podal politične smernice z ozirom na položaj Julijske Krajine. Referatu je sledila diskusija.
Tov. Vinkler je nato v svojem govoru nakazal nekaj misli o notranjem
delu v šoli. Tov. Venturini, okrožni šolski nadzornik za Goriško okrožje je pozdravil navzoče v imenu učiteljstva in v imenu mladine iz cone A ter prikazal težave, ki jih ima onkraj modre črte zlasti zaradi pomanjkanja učiteljev ter v imenu mladine, ki željno pričakuje slovenskih učiteljev, povabil navzoče, da se prostovoljno prijavijo za službovanje v coni A.
S tem je bil politični del konference zaključen, po kosilu je bil skupni ogled Postojnske jame, nato pa prireditev absolventov Kulturno-prosvetnega tečaja.
V ponedeljek 5. novembra se je konferenca nadaljevala in je političnemu delu iz prejšnjega dne sledil strokovni del konference, kjer so bili podani sledeči referati: Tov. Mlekuž: Organizacija šol; tov. Završnik: Telesna vzgoja; dr. Marušič: 0 zdravstvu otroka; tov. Penko: Srednja šola, perspektiva v bodočnosti; tov. Lo-! gar: Izbor talentov na vasi.
Tov. Tavčar je podal učni načrt, ga tudi obrazložil ter dal navodila za izvajanje slednjega, pri čemer je dal zlasti poudarka temu, kako je treba učiti.
Tovariš Lipovec je govoril o mladinski vzgoji in organizaciji ZMS ter povezanosti šole oz. učiteljev z mladinsko organizacijo.
Kot tretji del konference je bil sindikalni del, v katerem je tov. Primožič Jože, tajnik izvršnega odbora Enotnih strokovnih zvez za cono B, razložil pomen sindikalne organizacije in s tem v zvezi povezave učiteljstva v sindikat prosevetnih delavcev.
S takim enotnim pogledom na delo, na naloge, na delovne prijeme stopa danes naše napredno učiteljstvo med ljudske množice, kot glasnik prosvete, kot sin, ki je šel v svet, da lahko potem bolj s pridom pomaga doma.
Zdenka.
K vprašanju naših strokovnih kadrov
V	današnjih pogojih obnove našega gospodarstva stojimo pred problemom, kako bi čimbolj povečali proizvodnjo obrti in industrije, ki bi zagotovila kmetu poljedeljsko orodje, vsemu ljudstvu pa obleko in obutev, ter bi tako mogU pospešiti tempo naše obnove in s tem v kratkem doseči stopnjo predvojne proizvodnje. To bi za nas pomenilo nagel dvig k blagostanju. Toda pri tem stremljenju naletimo zlasti pri vprašanju strokovnega kadra na ovire, ki izvirajo iz napačnega odnosa do dela v pogojih ljudske oblasti, kar je zopet posledica preteklosti.
Pod fašizmom naše ljudstvo ni imelo nobenih pravic. Kmeta so obremenjevali z davki in ga pognali z zemlje, moral je odhajati v mesta ali se izseljevati v tujino. Slovenskemu ljudstvu so bile zaprte srednje in višje šole, ki so bile italijanske in fašistične. Uprava je bila v rokah priseljenih Italijanov in raznih fašističnih podrepnikov. Tako se je mogel pošteni sloj ljudstva živeti le z obrtjo in z delom v tovarnah, ali pa emigrirati. Ko si pa bil enkrat delavec, si ostal delavec vse življenje, podvržen vsemu izkoriščevanju, brezposelnih. Za stari čas je bilo to značilno, da je naš slovenski človek, delavec in obrtnik, zato ker druge življenjske možnosti mu fašistična država sploh ni nudila, veljal za manjvrednega.
Druga značilnost za položaj delavca v starem času pa je, da iz položaja delavca ni bilo poti do višje izobrazbe. Ostal je tam, kjer je bil, naj si je bil še tako sposoben. Tretja značilnost pa je, da je bil delavec izpostavljen vsem nevarnostim brezposelnosti in izkoriščanja.
V	borbi za demokracijo so se delavci in obrtniki borili proti zatiralcem in iz njihovih vrst so zrasli sposobni voditelji in komandanti. Po osvoboditvi, ko smo bili postavljeni pred vprašanje, kako čim hitreje obnoviti naše domove, obleči naše ljudstvo, je bilo treh naglo poživiti našo obrt in industrijo, a strokovno izvež-
banih je manjkalo. To pomanjkanje strokovnjakov in pomanjkanje dotoka moči v obrt in industrijo sploh je posledica, da je:
1.	Mnogo delavcev in obrtnikov še vedno v vojski, kjer so potrebni zaradi svoje sposobnosti ali pa so se v vojni tako usposobili, da so bili kot nujno potrebni premeščeni na drugo delo. Na ta način je že odvzet del naših strokovnih moči. Vzrok je v tem, da smo postali iz hlapca gospodarji, da si moramo sami vladati.
2.	Ni dotoka naših ljudi v industrijo, ker so začeli stremeti naši delavci in vajenci v upravno delo. Baš v tem pa se zrcali tisti napačni odnos do dela, ki ga je naš človek še prinesel iz preteklosti. To je znak, da naš človek ne razume še, da s tem, ko ima sam oblast v svojih rokah in si je z zakoni zaščitil svoj obstanek ni nikogar, ki bi ga mogel izkoriščati in mu zato danes ne preti nič pomanjkanja in brezposelnosti, to je znak, da se ne zaveda, da je sedaj gospodar in da od njega v veliki od-visi naše blagostanje, da mora baš s svojim udarniškim delom v industriji m obrti pospešiti našo obnovo in tako pripomoči k še večfi utrditvi pridobitev naše borbe; tako kot je bil v borbi prvi, mora biti v obnovi. In to prav pri demobiliziranih borcih se opaža, da žele iz svojega v drug, navadno, uradniški poklic. To je še vedno ostanek stare hlapčevske miselnosti, ki je videla vedno le izko-riščevanje in večno podložnost. Danes ni več izkoriščanja, ni več pod-ložnosti. Vsak delavec ima možnost, da se strokovno usposablja in pridobi tudi splošno izobrazbo.
Danes so pota našemu delavcu in našemu vajencu odprta za širok razvoj. Vajenec, ki se začne učiti neke obrti, ni več izkoriščan, dobi plačo, v raznih tečajih se strokovno usposablja in če se pokaže pri delu se preko strokovnih nadaljevalnih šol lahko povzpne tudi do inženirja.
Naša mladina, ki si izbira poklic, naš delavec in naš obrtnik morajo
Samo 18 dni pred svobodo našega naroda, pri izvrševanju svojih dolžnosti, je dala svoje mlado življenje za domovino naša ljubljena hčerka in sestra
IVANKA ANDREASIČ (Zmaga)
članica okrožnega odbora.
Njeno truplo je bilo prepeljeno dne 1. novembra 1945 od Sv. Marije na Malem Krasu, na domače pokopališče. — Pogreb je bil Isti dan v popoldanskih urah. Podgorje, dne 5. novembra 1945.
Žalujoča družina Andreasiž.
končno že vendar spoznati, da je delo v naši državi bistveno nekaj drugega kakor je bilo nekoč in da je delavec danes ne več hlapec temveč gospodar.
Da bi si vzgojili čim več strokovnih moči, ki se rabijo za razvoj naše industrije in pa za našo obnovo, se bodo tudi začeli prirejati razni obrtni tečaji za industrijsko delavstvo. Zato naj vse naše množične organizacije zlasti pa Zveza mladine zainteresirajo široke množice za te tečaje. Treba je povsod organizirati odbore delavske mladine in poživiti njih delo, da bodo najboljše mlade delavce in vajence pošiljali na tečaje, ali pa sami dajali iniciativo zanje in jih organizirali.
Danes delamo za sebe, zato delajmo udarniško in usposabljajmo se za še boljše delo, zato ne glejmo več v delu sredstvo za izkoriščanje, temveč sredstvo za blagostanje.
Lenin oktobra.
Mednarodni mladinski kongres v Londonu
Dopisnik Tanjuga poroča, da se je predvčerajšnjim zvečer ob 17. ugi v Albert Hallu v Londonu med ogromno množico pričel mednarodni mladinski kongres.
Jugoslovansko delegacijo je vodil narodni junak Jugoslavije Danilo Jankovič z zastavo DF Jugoslavije. Delegacija je bila z navdušenjem sprejeta. Prav tako sta bili sprejeti poljska in češkoslovaška delegacija. Ko pa so naznanili prihod ZSSR je postalo navdušenje nepopisno.
Posebno toplo so sprejeli delegate republikanske Španije, prvobori-teljice proti fašizmu. Enako sta bili sprejeti britanska in ameriška delegacija.
Sir Stafford Cripps, trgovinski minister je pozdravil predstavnike svetovne mladine in jim želel v imenu Velike Britanije dobrodošlico.
Otvoritvenemu zasedanju kongresa je prisostvovalo 500 delegatov, ki so predstavljali'61 držav. Albanska delegacija je prispela že k zasedanju zaradi prevoznih težav, dočim bolgarsko in romunsko delegacijo pričakujejo šele koncem tedna-
Po otvoritvi konference je veliki zbor pel ruske iti kitajske pesmi ter pesem o Titu. Zbor je končal s starimi angleškimi pesmimi. Nato je zamorec 0’Conor prebral prisego mladine, ki se zaobljublja, da bo šla z združenimi močmi po isti poti, kot si jo je začrtala.
Poročilo sovjetskega delegata.
Vodja delegacije Mihajlov je v svojem govoru prikazal zasluge SZ za zmago združenih narodov. Opisal je borbena dejanja RA in zasluge mladine, ki je dokazala, da je vredna svojega ljudstva. Enako važno delo je izvršila sovjetska mladina v zaledju. Generalisim^talin je označil delo, ki ga je izvršila sovjetska mladina kot izredno dejanje, ki bo ostalo v zgodovini.
Glavni cilj sovjetskega ljudstva je nadaljna utrditev sovjetske države in ojačenje prijateljstva z vsemi miroljubnimi narodi. Za razrušen Stalingrad in Dnjeprostroj se je prijavilo 40.000 mladih graditeljev. Seveda je tudi temu primerna skrb, ki jo posveča SZ mladini.
Mir je mogoče zagotoviti samo z brezobzirnim uničenjem vseh ostankov fašizma, najhujšim kaznovanjem vseh vojnih zločincev, kot je bilo sklenjeno na vseh konferencah velesil, in s strogim kaznovanjem onih, ki so vzgajali mladino Nemčije in Japonske v duhu sovraštva napram svobodoljubnim narodom.
Dolžnost mladine je, da se razpustijo vse reakcionarne organizacije in zveze, ki so delovale v duhu fašizma, z eno besedo vse, kar je pospeševalo, vodilo, vzdrževalo fašizem: knjige, filmi, slike, vse mora biti uničeno.
Potem, ko je podčrtal te proble-
me, katerih rešitev je splošna zahteva vse mladine, je Mihajlov dejal:
»Skupni cilji zahtevajo skupna dejanja. Mnogo mladinskih organizacij zagovarja sedaj misel ustanovitve svetovne mladinske federacije. Sovjetska delegacija more samo podpirati te razumne predloge.«
Mednarodna federacija bi morala zastopati koristi mladine v vodečih organih Združenih narodov v mednarodnih zvezah, v javnih organizacijah in posebno v sindikatih.
Poročilo jugoslovanskega delegata.
Vodja jugoslovanske delegacije Slavko Komar je podal poročilo o jugoslovanski mladini, ki je na prvi klic za osvoboditev od okupatorja, brez strahu prijela za del® in dokazala svojo zrelost. Nadalje je omenil zločinsko delovanje izdajalcev, katerih dela ne smemo pozabiti.
Nadalje je poudaril sedanji položaj jugoslovanske mladine v novi Jugoslaviji, kjer se dela na tem, da se izboljša socialno, gospodarsko in prosvetno stanje mladine.
Komar je nato govoril o mladinski organizaciji v Jugoslaviji in poudaril zlasti njeno enotnost skovano v borbi. Tako bratsko enotnost je uresničila jugoslovanska in italijanska mladina v Julijski Krajini.
Mladina se fe izkazala twdi pr; dobrodelnih akcijah, pri obnovi, kajti zaveda se, da je sedaj pravi čas, da ustvarja, ker ustvarja zase. * v
»Primorska borba« izhaja tedensko
v Ajdovščini.
Urejuje Albreht Roman.
Kadar prodajate, kupujete ali zamenjujete
zaupajte preko domačih zadrug nakup, prodajo in kompenzacijo vsega previška kmetijskih pridelkov, kot
krompirja • repe • zelja • sadja • vina itd., drv in vseh vrst lesa • obrtnih izdelkov in industrijskih proizvodov
Uvoznemu in izvoznemu zavodu
»UIVOD« zdmoib*
TRST * via Torrebianca 29/11 Telefon 50-15