98 Kristina : Iz naših gora.
Iz naših gora.
Dogodbica.
Mina je bila brdiio, kmetiško dekle. „Majarila" je po leti na visoki,
Ribčevi planini. A tudi Jakel jc bil zal planinec. Visoka, krepka rast,
zagoreli obraz, živo, jasno oko so svedočili, da je pravi gorski sin. Bil
je to zares lep parček — ta Jakel in Mina. Vsako jutro sta stopala
smelo po ozkih, skalnatih policah za živino in vsakokrat, ko se je Mina
vračala raz vrhe h kočam nazaj, dehtel ji je svež, planinski šopek za
nedrijami. — Jakel pa je ležal na višini, stegnjen v rosni, duhteči,
planinski travi, zrl neprestano v modro nebo in sanjal — sanjal o svoji
ljubici — Mini. Živina je mirno mulila travo in žlahtne, gorske cvetove,
polegala in prežvekovala. Ko je začelo toniti solnce tam daleč za obzorje,
naznanjali so planinski zvonci, da se bliža čreda planini. Majarice so se
tedaj oprtale in začele mlesti. Tudi Mina je hitela opravljati svoje ve-
černo delo. Vračala se je namreč čestokrat o večeru v dolino, v prijazno
selo Log. Na tem potu jo je navadno spremljal njen ljubimec Jakel. Oli,
to so bili najslaji trenotki mlade ljubezni. Hodil je ž njo v nižino tako
daleč, da se je začulo grmenje in bučanje gorskega potoka Grmečice.
Največkrat sta se ločila na trhlem mostu, kateri drži čez grozoviti pre-
pad. Med tem, ko sta Jakel in Mina stopala v dolino, krčil je nekdo gori
na planini pesti — srd in osveta sta mu gorela iz očij. Bil je to plani-
nec Grog. Ni bilo dovolj, da ga je Jakel nedavno sramotil v krčmi in
mu pokazal svojo moč — prevzel mu je tudi ljubljeno dekle. In Grog je
prisegel, da se maščuje, strašno maščuje, naj mu tudi ta osveta uniči
lastno življenje. Kakor zblaznel, je govoril zadušeno, naslanjajo se ob
skalo, o nibinastih ustecih, o sinjih očescih, o snežnobelih zobkili svoje,
zanj izgubljene ljubice. — „Ne, Jakel, ne bodeš je več prižemal k sebi,
ne bodeš ji več stiskal roke, ne menjeval ž njo gorkih pogledov ! Jaz, Grog,
hočem ti ljubico ugrabiti, ugrabiti še nocoj !
Bil je tih poleten večer. Na mostiču, pod katerim drvi v globokem
prepadu Grmečica, je stal Grog. — Telo mu je drhtelo — žgoče oči je
upiral v zelenobelkaste, penečo valove pod seboj. To grmenje in bobnenje
gorskega vrelca ga je plašilo danes. — Nemir, peklenske muke so mu
vstajale v duši. Sklonil se je hitro — potegnil desko iz mostiča — in
zbežal v mračni gozd.
Zvezde so že sijale, a meseca še ni bilo izza gore, ko sta ljubimca
počasi stopala navzdol. Pritajno sta šepetala, se nasmihala — postajala
— in usta so počivala na ustnih. — Blizu mostiča sta se ločila — in
Jakel je odhitel nazaj na planino. Dolgo je še zrla Mina za njim, trepe-
tajoča od ravnokar užite sreče. — Potem pa je urno stopila naprej. Do-
Marica II. : Vzlmjajte v otrocih pravicoljiibnost. 99
si)ela je do mosta — a naenkrat bolesten klik — in valovi doli v brezdnn
so se zgrnili nad nesrečnim dekletom. — Rano v jutro driizega dne so
potegnili ljudje iz tolmina pod slapom truplo lepe planinke. Po gorali pa
je besnel Jakel, preiskoval vse votline in kotline — da bi zasledil orla,
ki mu je ugrabil golobico. A rekli so mu, da je Grog ubežal v Ameriko
tej^it si vest in zdravit srce.
Vendar temu ni bilo tako. Našli so ga čez mesec dnij z razbito
glavo pod skalami. Krif^iiiut.