Leopold Podlogar: Iz zgodovine kranjskih trgov. 11. Motnik. ________ 442 m, 312 prebivalcev. ----------im blizu, kjer prestopi deželna cesta, ki vodi iz Kamnika skozi TTuhinjsko dolino na Štajersko, deželno mejo, leži v globoki kotlini med Kozjakom in Jasovnikom trg Motnik. Svoje ime je ' dobil od tam mimo tekočega potoka Motnice. Teče ta potok po sakEgjf globoki strugi in se izliva v savinjski pritok Volsko. Ob deževju je ta voda umazana, kalna, motna.1 Motnik je bil obljuden že za casa Rimljanov, ki so gospodovali v naših deželah od 1. 44. pred Kristusom pa do 1. 452. po Kristusu. Skozi Motnik je bila izpeljana rimska cesta, ki je vodila iz Ljubljane preko Črnuč, Mengša in Trojan na Celje in Ptuj. Rimljani so ustanovili ob tem važnem prehodu vojaško taborišee, ki je služilo v obrambo te ceste. Ob tej utrdbi se je s prihodom vojaštva razvila tudi rimska naselbina. 0 tem priča rimski spominski kamen, ki so ga izkopali v Motniku. Postaviti ga je dala Rimljanka Ulpia Firmina svojemu trmajstletnemu sinu Firminu in tridesetletni hčeri Firmini.2 V srednjem veku so bili gospodarji v Motniku in okolici koroški vojvodi Šponhajmci. Ti so bili sorodniki Andeških grofov. Njih last je bil na Štajerskem: Slovenji gradec, Rečica pri Gornjem gradu, Ribnica pri Celju; na Kranjskem pa so imeli v Oasti: Kamnik, Štefanjo goro pri Kranju, Šmarje, Lebek, Mehovo, Toplice, Slap in Vipavo. Andeški >Stari grad« v Kamniku je obvladoval važno trgovsko pot ua Štajersko — skozi Tuhinjsko dolino. Glavni promet Kranjske s Šta-jersko takrat ni šel več po starorimski cesti čez Podpeč in Trojane, ampak čfcz Kamnik skozi Tuhinjsko dolino mimo Motnika do Žalca in naprej po Savinjski dolini. Motnik je bil ob tej živahni prametni žili važno posta-jališče. Kamnik se imenuje trg že leta 1190. Motnik pa takrat še ni bil trg, pač pa se omenja 1. 1135. kot šponhamjska 'last.3 V obrambo te trgovske poti so imeli Andeški v Kamniku — kakor omenjeno — svoj »Stari grad«, njih sorodniki Šponhajmci pa so zidali v ta namen v Motniku utrjen stolp, malo trdnjavico, kjer je bila nastav-ljena stalna straža. Zato se je imenoval Zgornji Motnik v srednjem in se v novem veku »Motniški turni, četudi so bili pozidali Motniški poleg tega turaa močno utrjen gradič.4 Lastniki tega gradu, kdor in od koder so že bili, so se imenovali >motniški gospodje7. Omenjajo se 1. 1247. Konrad, 1, 1303. Gerloh, 1. 1340. Jurij, i. 1360. Gerloh. Ko so izumrli »motniški gospodje«, je pripadla njih dedščina Habs-buržanom. i »Čas«, 1904, 76. — 2 >Noviee«, 1880, 45. — 3 Schumi, U. R. B. I., 87. — 4 Valva-sor, XI, 424. 19 Leta 1456. je padel v Belgradu pod meči zarotnikov zadnji Celjan, grof Urh II. ali Ulrik II. Bogata zapuščina njegova je pripadla vsled dedinske pogodbe, ki jo je bil I. 1443. sklenil Habsburžan cesar Fride-rik III. s Celjani — Habsburžanom. Po Urhovi smrti se je začel boj za celjsko dediščino. Urhova vdova Katarina si je hotela siloma pridržati vsa celjska posestva. Teh pa ni bilo malo. »Celjska kronika« natančno našteva vsa mesta, trge in gra-ščine, ki so bili lastaina celjskih grofov na slovenski in hrvaški zemlji. Poimenoma jih ne bomo naštevali. Zadnji Celjan je zapustil toliko po-sestev, da jih v sličnem obsegu le redkokdaj nahajamo v oblasti kakega kneza ali vojvoda. Motnik. Urhova vdova je imela imenitnega vojskovodjo na svoji strani. Bil je to češki plemič Jan Vitovec, ki je zbiral močno vojsko, da iztrga iz cesarjevih rok celjsko dedščino. Tudi cesar Friderik je zbral močno vojsko iz vseh notranjeavstrijskih dežel. Z njo si je osvojil celjske gradove po Savirijski dolini, potem jo je udaril na Kranjsko. Kmalu za njim je prišel skozi Tuhinjsko dolino tudi Vitovec. Oplenil in razdejal je Škofjo Loko, premagal Kranj in se napotil proti Radovljici. Kranjska deželna bramba je prisilila Vitovca, da se je umaknil s svojo vojsko na Štajersko. Vrh Kozjaka je Vitovcu in nj^ovi vojsfci nasproti vihrala zastava motniškega trga. Na zastavi se je blesketal motniški grb: šcitonosec, držeč v levici sekiro, v desnici pa mec. V soteski pod Kozjakom so pričakali Vitovčeve čete Motničani, Špitalčani in Tuhinjci. Tudi vojaštvo deželne brambe se jim je bilo pri- 20 družilo. Mnogo Vitovčevih vojakov so pobili s koli in kamni. Drugim se je pa posrečilo uiti čez goro. Vitovec je poslal potem iz Savinjske doline močne trume vojakov, ki so kmete okoli Motnika in spodaj v Črnem grabnu delcma pobile, deloma pa ujele/' Habsburžani so dajali motniško graščino raznim plemiškim rodo-vinam v najem ali zastavo. Tu zasiledimo rodovino pl. Gallov; zadnji Gall je bil Jurij (umrl 1. 1564.). Sledil mu je Ivan Halbenberger, glavar v Hrastovici. Za njim se omenjata: Gregor Zurler in Sofija Valvazor (1624), vdova po Adamu Apfalterju. Za Apfalterji so bili gospodarji na motniški graščini pl. Scarlichi. Gospodarsh'0 jim je šlo pa rakovo pot. Zadnja go spodarica je bila Ana pl. Scarlichi. Do podložnikov je bila ljubezniva in dobra. Leta 1753. je pogorel Zgornji Motnik — grad. Po tej nesreči je hotela Ana pl. Scarlichi vse razprodati in osvoboditi podložnike. Motni-čani so bili takoj pripravljeni, da vsa zemljišca pokupijo. Le en motniški podložnik se je toliko časa upiral, da so Motničani-tržani kupili ves gra-ščinski svet in z njim tudi tega upornika. Postal je podložnik Motničanov. Imenovali &o ga tržani »Scarlichijev kmetr. To ime je pri tej hiši še dalgo ostalo. (Konec.) • 8 »Blatter aus Krain«, 1857, 26.