Versfro fn isc^ostefegf fcrslm w Priobčil A. K. Prcpadanje vere. R<jb je postajal vladar sveta, a stare S. lepe lastnosti rimske so polagoma izginevale in začel se je polom, ki je pripeljal državo do razsula. Kot gospodarji sveta se Rimljani niso več ukvarjali s poljedelstvom. To delo so prepustili sužnjem, katerih so imeii veliki bogatini na tisoee. In vedne vojske so pripeljale vedno več teh nesrečnežev v Rim. Potomci nekdanjih priprostih kmetičev v Rimu so mislili le na to, kako bi si v novo osvojenih deželah tem prej nagrabili veliko bogastva. Z bogastvom so prišle v Rim tudi grde strasti: razuzdanost, nevera, razslpnost, požrešnost itd. Že leta 168 pred Kr. r. so imeli v Rimu skrivne nočne shode pod pretvezo, da so častili Bakba, a so uganjali najgnusnejše grdobije. Oblasti &o izvedele za to in so udeležence najstrožje kaznovale — okrog sto razuzdancev je bilo pomorjenih. Prav posebno slabo so na Rimljane uplivali Grki s svojo nevero in razuzdanostjo. In nevera se je čudno širila v Rimu. Znak fine omike je bil, nič verovati. Že leta 181 pred Kr. r. je pretor govoril v senatu o nekih knjigah, da se ne smejo čitati. ne shraniti, zato so jih sežgali. Pozneje je bilo še slabše. Ko so Parti leta 53 pred Kr. r. Rimljane hudo natepli, so našli med prtljago ubitih rimskih oficirjev umazane kniige. Parti so se čudili, da so se rimski oficirji celo v vojski pečali s takimi rečmi. Sicer so še bogovom darovali kruh, kolače, sadje in druge stvari v glinastih posodah, a sami so vživali najfinejše slašeice v srebrnib in zlatih posodah. Strašno razkošje je zavladalo v Rimu. Bogatini so prirejali drage pojedine in večerje, izmed katerih ]e ena stala po deset tisoč dolarjev in več. Pri pojedinah so pili naj finejša rimska in grška vina, ne samo le moški, marveč tudi ženske, katerim je bilo vino prej sploh. popolnoma prepovedano. Da je bila zmešnjava še večja, so začeli v Rimu zasebniki upeljavati — razne druge veve in češčenja. Vsaka prepoved je bila zaman; leta 159 pred Kr. r. so nagnali iz Rima Kaldejco in duhovnike boga Sabacios. Leta 59 pr. Kr. r. so porušili altarje egiptovskih bogov, a so jih na novo sezidali. Zopet so izdali odlok leta 40 vse take tcmple porušiti. Ker so se zidarji branili, da bi temple porušili, je konzul sam vzel sekiro in je razbil vrata tcmpelnova. In kaj je pomagalo? V dveh letih je zopet stal v Rimu nov tempel egiptovske boginje Isis. Ljudje niso več našli tolažbe pri starih bogovih, iskali so novih, a tudi pri teh niso našli tega, kar so iskali. Z vcro je globoko padla morala. Čistost ni bila več spoštovana kot v starih časih. Naj navodcm za primero dva izgleda. Leta 209 pred Kr. r. je bil poslan kot rimski poveljnik v Španijo plemeniti, 271etni P. Kornelij Scipijon. Ta mož je bil jako pobožen. Predno se je lotil kake javne ali zasebne zadeve, je šel v Jupitrov tempel na Kapitol, kjer je v samoti dolgo molil. Ljudje so govorili, da je bil v zvezi z bogovi in da so mu bogovi naznanjali bodočnost. Ta novi poveljnik je prvi dan z naskokom vzel mesto Novo-Kartago. V mestu so imeli Kartaginci zalogo orožja in živil; razven tega je bilo v mestu 300 talcev raznih španskih narodnosti. Med njima je bila čudovita lepa deklica, kl je bila pa že zaročena. To so pripeljali pred Scipijona. In kaj je storil ta plemeniti človek? Niti dotaknil se je ni. Odpustil jo je, da je šla domu k svojemu ženinu. Ko so potem njeni stariši dali Scipijonu iz hvaležnosti bogale darove, jih on ni sprejel, mai*več jih je dal srečni deklici za doto. To je bilo spoštovanje čistosti! To je bila stara rimska plemenitost, katere največji zastopnik je bil slavni Kornelij Scipi.jon. Kako drugače je ravnal dobrih 150 lct pozneje Jul.Cezar; on je bil oženjen, njegova soproga se je imenovala Kalpurnija, Ko je pa prišel Cezar leta 48 pred Kr. r. kot zmagalec v Aleksandrijo v Egipt, ga je rnlada in lepa egiptovska kraljica Kleopatra tako očarala, da se je hotel z njo poročiti. Zgodovinar Suetonij pripoveduje, da je Cezar po svojih pristaših hotel v senatu staviti predlog, da bi smel — imeti več žen. Torej je poleg Kalpurnije, s katero ni imel otrok, hotel vzeti še Kleopatro, da bi si zagotovil potomstvo, ker je imel ž njo že nezakonskega sina Cezariiona. Tako je padla morala pri visokih rimskih glavah, pri prostem ljudstvu pa ni bilo nič boljše. SeVeda so se trudili dobri možje, da bi zopet prišla v čast nravnost dobrih starih časov. Za to se je trudil Kato, za to se je prav posebno trudil prvi cesar Oktavijan Avgust. V kratkem času ie dal postaviti 15 novih templjev in 300 drugih v verske namene služečih poslopij. Sam je postal najvišji dvihovnik (pontifeks maksimus), sam je prcvzel nadzorstvo nad javno moralo, pesnika Ovidija, ki je zlagal preveč opolzke in nemoralne pesmi, ]'e pregnal v pregnanstvo v Tomi ob Črnem morju. Tam je Ovidij jokal, se prilizoval in pesmi delal v proslavo Avgusta, a Avgust je ostal neiznropen in Ovidij je v prognanstvu umrl. Veliko je storil za državo Avgust, napravil je mir in red, a starih rimskih kreposti nl mogel priklicati nazaj. Zaman ie bil njegov trud. O takratnih razmerah v Rimu piše pesnik Virgil: »Če bi imel sto ust, sto jezikov in bronast glas, ne bi mogel navcsti vseh budobii, ki so se godile v Rimu.« In zgodovinar Livij pravi: »Tako daleč sino prišli v hudobiji, da zla samega in sredstev zoper zlo ne moremo prenašati.« Kako je propadla javna nravnost, nam kaže zakonsko življenje tistega Łasa. Zgodovina zakonskega življenja se lahko imenuje zgodovina naroda, ker družina je korenina naroda. V prvotnih časih je bilo zakonsko življenje pri Rimljanih vzorno. Kako globoko pa je zdaj padlol Zakon se je redko sklepal pred duhovnikom, v navadi je bil civilni zakon. Prešestvo in zakonske ločitve &o blla na dnevnem redu. Profesor Weiss pravi, da so se našle ženske, ki so bila po dvajsetkrat poročene in spet ločene. Ženske so bile neverne, nezveste in niso imele smisla za stanovsko čistost. Gospodinjstvo in vzgojo otrok so prepuščale sužnjem, same &o se pa dičile, hodile v cirkus, v gledališče ter »o se zabavale s svojimi častilci. Moški sa niso hoteli ženiti, za otroke niso marali, rajše so neoženjenl razuzdano živeli. Ker zato doma ni bilo naraščaja, s-o začeli med vojake sprejemati germanske najemnike. Oblasti so izdajale postave, da moški pod 60 leti in žen ske pod 50 ne smejo samsko živeti. A nič ni pomagalo, splošna nenravnost je naraščala. Pojavljale so se protinaravne pregrehe. Sv. apostol Pavel piše v pismu do Rimljanov (1, 24, 26, 27): »Bog jih je prepustil željam njih srca, nečistosti, da so oskrnnili svoja telesa sami med seboj . . . Ženske so izpreminjale naravno vživanje v tako vživanje, katero je zoper naravo ... a moški so z moškimi uganjali ostudnost ter so zasluženo plačilo svoje zmote prejemali nad seboj.« Tako je bila država gnila v korenini, ker je bila gnila družina. Da se je še tako dolgo držala, se je imela zahvaliti krščanstvu, nekaterira izvrstnim vladarjem in vojaškim poveljnikom. Seveda, kar so ti popravili in v pravi tir spravili, to so pa zopet drugi uničili. Imenujem tu samo cesarja Hcliogabala (218—220). Ta človek je bil največja sramota na rimskern prestolu in Boben vladar ni svoje oblasti tako zlorabil kot on. Senat je imenoval družbo sužnjev v togi. Plesalcem, kočijažem in brivcem je podeljeval najvišje službe. Enkrat je zbral okrog sebe vse rimske nečistnice in jih je imenoval svoje sobojevnice. Vozil se je na vozu, katerega so vleklo nage ženske. Javno ie pel, plesal, piskal na piščalko in uganjal reči, kakoršnih ni mogoče popisati. Dojočil je tudi, da se je morala njegova mati udeleževati sej senata, sedeti poleg konzulov In sklepe senata kot priča podpisati. Kako je moralo to uplivati na ljudstvo, si lahko sami mislimo. V takih razmerah država ne more prospevati. Zato je razpadla, razpadla vsled ncvere, vsled skrunjenja zakona in vsled občne razuzdanosti. * Versko življenje v Amerlki. Na vi3ku vseh veroizpovedi je številčno katoliška Cerkev, ki Ima bllzu 20 milijonov pripadnikov. Kar je nekatoličanov, jih spada samo 33 odstotkov k verskim skupinam. Od teh je zopet samo polovica dejavna v verskem udejstvovanju in življenju. Razen katoli- čanov gre torej samo 10 odstotkov ameriškega prebivalstva v cerkev. Če Be pomisli, da večina mladine zabaja v šole brez religije, si lahko ustvarimo sliko verake gorečnosti, ki je na nižji stopnji, kakor pri najbolj brezvernih in barbarskih narodih. Amerika, tako pripominja »Amerikanski Slovenec«, je prav poganska dežela. Znainke z napisom: Pojdi v cerkev. V zadnjem času pošilja, kakor poroča »Amerikanski Slovenec«, »Zveza vseh veroizpovedi in cerkva« znamke z napisom in reklamo: »Pojdi v cerkev. Kamorkoli že greš, samo pojdi v cerkev.« Katoličanom takih znamk ni nič treba. Kdor ima pravo vero, bo izpolnil nedeljsko dolžnost brez posebnih reklamnih navduševanj. Kdor je pa suha veja, mu pa nobena reklamna marka ne bo pornagala. Verske razlike v Isti famlliji. Ameriški Karel Scbwab, kralj jekla in večkratni rnilijonar, je bil in je še katoličan. Včasih je bil živa veja, danes je suha. Vzgojili so ga frančiškani, pozneje si je vzel za ženo protestantko. Kjer rnore, se izraža danes proti veri. Za spomenik na grobu ne mara križa, spomenik mu bodo dimniki tovarn. Ta mož ima sestro, ki je bila 30 let usmiljena sestra. Pred dobrimi osmimi meseci je zamenila obleko usmiljenke z obleko karmeličanskega reda,_ki je eden najstrožjih v naši Cerkvi. Čudno nasprotje med bratom in sestro.