OBUP
VITAL VODUŠEK
JVakor izgnanci k večnosti bežimo. Ob naših potih raste grenka roža, ljubezen ni še nikdar našla mimo.
JL omanjkanje nas trpko obiskuje.
Kaj za Boga naj duša izuboža?
Umreti je težko, živeti je še huje.
1 rpimo. Nihče se za nas ne zmeni, ko nas nezmisel bolno v duše zebe. Samo sovraštvo je pri nas poceni!
Zaprti smo: od hiše do ograje
je kakor pot, zgrajena za pogrebe,
s stopinjami za križeve postaje.
JLe včasih zdi se nam, da nekdo hodi od daleč k nam. Z razpetimi rokami držali bomo sredi ga med nami, da nas vsaj On, usmiljen, ne obsodi!
VEČERNA MOLITEV
OTOKAR BfiEZINA
O, Smrt živih teles, ki noč spreminjaš v dan, skrivnostni sok svoj lij v mojo toplo kri, z medlobo svojo smrtno me zveži v postelji, je mehko naročje Tvoje kot deklic bela dlan! Ti čudoviti vonj, iz katerega drugi svet vre, življenje zemsko mi stopi, nadzemskega
vzvaluj, in mojih prošenj klic in žar, ki ustnice mi žge in lice rdeče pali, mi v duši spolni, — čuj!
V mojih oči svetiljko temno. Sveta, skloni se, lij  novega olja  vanjo  in  v njej  spoznanja
vžgi:
naj žarki pogled moj na tisoče milj zre
v morskih pragozdov mrak in v višin
prostranosti; kako kristal s kristalom druži se v naročju
skal,
kako iz rož pletenja barve brizgajo,
kako življenja se bude, ki spala so v naročju
tal, in v bivanja neskončni cvet kipe in vro!
sluhu mojemu človeškemu daj sile
vzvišene, naj v stroj se resonančni spremeni mi, da z njim kot godbe tajnostno prelivanje slišim pretok sokov in skriti vzgon rasti, naj čutim vtrip rastlin, pojoči tek zvezda, lomljenje žarkov solnčnih in  zraka šum,
prodor, metuljev tihi let in v dnu globin srca skrivnostnih misli vznik, rast in zator!
JVlisel mojo osvobodi bremena zemskega,
naj blisne v let čez prostor z luči brzino,
nad modro, kristalno kraljestvo morja,
v globel ognjenikov ugaslih, v zemlje
razžgano sredino,
naj v brezen večno noč se zaletim kot blisk,
kjer iz ognjenih žrel se meče žgoča snov,
do jokajočih jam, kjer se solze vekov
trdijo v snu kamnitem v baldahinov lik;
v tečajev dolgo noč, kjer večni led in sneg na skalah od kristala v polarnem blesku tli, in v juga žgoči kraj, kjer odalisek smeh v vrtovih sultanov kot godba vre, kipi; nad gnečo narodov in nemo bol puščav, kjer oslabeli ritem življenja žil mrje, nad pragozdove črne in soj gorskih planjav, nad prerij oazo in step zamišljen je!
IN a j vse obsežem: cilje vsaki cesti,
kjer zrem živeti, mreti, rasti, cvesti;
sil živih večni krog, ki konstelacijo zvezda
zajema v mrežo svojo in vzlet in pad ravna,
ki v vonju lilije in v duši nam trpi,
in nad močvirji sveti z modrim sijem —
o, naj z enim duškom — žejen — se opijem
na večnosti bregovih z vinom Tajnosti!
V  telo pronikni moje, v nerv vsaki mišici, iz tajnih virov svojih kot balzam v me se lij, kot lava brizgni, gori, teci, žgi v neznanem razkošju blaznih razvnetij, dokler diha žgočega smolnate bakle hotenj v ognju Tvojem tajinstvenem se upepelim: tedaj mi v čelo dihni in daj mi usnuti sen, sen večni, poslednji, iz katerega ne vzbudim
se nikdar!
I            Iz »Skrivnostnih dalj«. Prevel Tine Debeljak.
26