Zapuščena kavarna
Mile  Klopčič
i usto nam je, ker nas je tu le troje. Zvesto prihajamo in  sedamo v svoj  kot. Tako nam je, kot bil bi vsak na dvoje: pol nas je tu in pol nas je drugod.
Le gostje smo, a vsak d'an tu sedimo in čakamo, da bi večer minil. Polnoč je blizu, zmerom še molčimo. Ta prazni zrak besedo bi ubil.
In vendar — koliko je tu bilo besed glasno izgovorjenih in natih! Ta prostor bil nekoč je majhen svet, a v tej tišini zatajiš še vzdih.
Upadle zofe čakajo ljudi zaman, in mrzli marmor miz zaman želi, da kdo bi nanj položil toplo dlan in vanj v obupu ali žalosti uprl oči.
Le eden je, ki vstopi kdaj z nočjo ter mu zaupa nekaj svojega gorja: „Le kakšne pesmi zdaj pri nas po jo! Da v njih bilo bi vsaj za ščep srca!"
A drugi spet se s tem prostorom brati, da te'] tišini raidiost bi izdal: nekje doma zjokala se je mati, ker ji že dolgo pisma ni poslal!
Vsi čakamo in prah na vsem leži. Hvaležni bi bili za vsak prepih. Vsi čakamo, da gostje bi prišli, da spet bila bi prosta krik in vzdih.
Le troje nas je tu, pa si tajimo: nekoč odnesli bodo vse na dražbo. Takrat »se od lokala poslovimo, na cesto pojdemo iskat tolažbo.
14