KLEPET OB KAVICI
s pesnico Milo Vlašić-Gvozdić
Jaz sem
potnik,
voznik,
gledalec,
sanjač,
pevec,
borec,
žena
in človek - v teku.
Vratg bivanja.
Vsak dan mije lepši moja misel poslaja velika, Prinašam molitev vesti.
Ne vznemirja me premik časa.
Gradim sebe
iz okroglih zrnc satnoie.
Dogodki, ki so se vrstili v tem mesecu, so me spod-budili k razmišljanju o jugoslovanskem sožitju, o vlo-gi ženske pri nas, njenem uslvarjalnem duhu in delu, o vrednotah človečnosti, etičnosti in predvsem svobodi. In ko sem iskala mojega prvega sogovornika za to no-vo rubriko KLEPT OB KAVICI, ob prebiranju nave-denih verzov, izbor ni bil (ežaven.
Dnevna soba — knjige, ki se šibijo na policah, ro-kopisi, slike, skulpture, rože in prijetna sodobna gla-sba. Literarni nokturno sredi dopoldneva, bi lahko re-kli.
Mila Vlašič—Gvozdič, kdo sle pravzaprav?
,,V Ljubljano sem prišla iz Hercegovine, točneje iz Mostarja pred več kot tridesetimi leti. Rasfa sem ob toplem ognjišču svojih staršev med štirimi brati in
mnogo starejšo sestro. Oče je bil moj veliki učitelj in duhovni vodja, ki mi je vlil ljubezen do poezije, saj me je vzgajal v duhu bogatih ljudskih rekov in prego-vorov, ki so postali moto mojega življenja."
Ko iščem poli, / hodim po skririh / slezicah, / pu katerih si nas / vodil. . . (Pogovor z očetom)
Čeprav je pesnica hercegovskega rodu, se je pov-sem vrasla v naše okolje. V njem je kot pravi, pognala korenine. Naša dežela ji je postala drugi dom. V Ljubljani je študirala romanistiko in slavistiko, se za-poslila kot profesor na pedagoški akademiji in ustvari-la družino.
,,Moj najsrečnejši dan je bil, ko sem svetu podarila novo življenje. Veste, zelo sem si želela otroka, a nara-va mi ni bila najbolj naklonjena. Vendar z voljo, vztrajnostjo, z ljubeznijo in požrtvovalnostjo, ki nam danes žal manjkajo na vseh ravneh, sem uspela."
Prva njena zbirka UČINILO Ml SE, DA SU ZVI-JEZDE, je izšla Ieta 1%9 v Mostarju, druga DIH ZEMLJE HERCEGOVSKE v italijanščini pred peti-mi leti v Neaplju, tretjo PESMI ZA PRUATELJE, pa imamo zdaj v slovenščini v bibliofilski izdaji in z avtoričnim rokopisom — Da se mi dan ne razjoče / Tečem s sreem Neretve in Soče.
Mila, kaj vam pomeni pesem?
,,Pesem je sestavni del mojega življenja, je topel in-timni svet, v katerem iščem izhod iz vsakdanjosti. A nisem pesnik, ki živi v oblakih, ograjen od resničnega sveta. Meni se porajajo verzi, ko kuham, perem, ši-vam, pletem in da ne naštevam še.
Predvsem izhajam iz narave. Namreč ljubim njeno
čistost, samotne poti in predvsem njene visoke gore. Lani se mi je izpolnila ena izmed mojih največjih že-lja, povzpela sem se na Triglav. Dotaknila sem se nje-govih najvišjih skal, da bi ga še bolj razumela."
A mimo poglavitnih vendarie ne smemo. V mislih imam vaše pedagoško delo. Odličen ste metodik in av-torica znanega učbenika za srbohrvaščino, ki so ga praktiki sprejeli tako kol malokatero podobno knjigo.
,,Zelo rada imam svoj poklic, rada delam z mladi-mi, ker menim, da jim odmerjamo premalo časa. Ži-vijo v zelo težkih časih, pa še učni načrti so na nekate-rih področjih preobsežni. Zato jim treba pomagati do-ma in v šoli. Kot pedagog jim priporočam naj se vključijo v interesne dejavnosti, kjer lahko koristno uporabijo svoje umske, čustvene in fizične sposobno-sti. Ko odrastejo, bodo s tem pridobljenim znanjem še bolj srečni in zadovoljni, kajti naša domovina bo po trebovala bolj kot kdajkoli prej zdrave, izobražene, ustvarjalne in pokončne ljudi."
Da ob koncu najinega pogovora stmem vaše misli. Vi še kako doživljate ta naš vsakdan, ki pa žal ni niti najmanj rožnat? Delovne vneme ni, prevladuje le še brezumje.
,,Ja, res je, a upanje vendarle obstaja. In, če sva na-jin pogovor začeli z verzi, pa ga še skleniva."
RESNICA SE JE IZGUBILA
Iščem jo
iščem
nekjejo bom
našla
moje srceje
vseved.                                                      ^era Vogrinčič