DRUŽINSKI TEDNIK
Kako srečen bi bil marsikdo, če bi se za stvari drugih ljudi tako malo brigal kakor za svoje lastne.
G. Ch. Lichtenberg (1742—1799)
Leio 1/4.
LguhSjana, 23. decembra 193/
Siev. 51.
Megla ivt sntfr in, tuclce."
Ko sem te dni Itodil po cesti, je bilo mesto v megli. Hodil sem skozi meglo, misli so mi pa uhajale s predmeta na predmet, skrbi so preganjale druga drugo Tako je bilo pri meni, iako je bilo najbrže pri vseh ljudeh, ki sem jim pogledal v resni in skrbni obraz
Ko sem dan nato hodil po cesti, je bila spet megla, in ljudje so bili spet resni in prav tako so tudi to pot razodevali njihovi obrazi, da jih tarejo skrbi.
Včeraj ko sem vstal, sem skozi okno zagledal meglo. Opoldne se je malo zjasnilo, sonce je malo posijalo, toda popoldne se je spet megla vlekla po cestah, zvečer prav tako. Hodil sem spet skozi meglo, sam s svojimi mislimi in skrbmi in tudi pri drugih ljudeh sem videl, da imajo še prav tako svoje skrbi in da so vedno resni in da vedno o nečem premišljujejo. In če ne bi bil s tega sveta, bi se gotovo začudil:
Poglej, bi rekel, ti ljudje hodijo vedno skozi meglo, vedno so resni, vedno o nečem razmišljajo in na njihovih obrazih ni nikoli videti, da bi bili česa veseli. Toda poglej, prijatelj, pozabil sem ti nekaj povedati. Ko sem namreč te dni hodil po mestu skozi meglo, je tu pa tam posijalo sonce, zvečer sem pa tu pa tam zagledal lučke. Čeprav je bila megla, in čeprav so bile lučke po mestu nekam slabe, sem vendar tudi lučke videl Videl sem tud; mlado mater, ki se je smejala, ko je svojega otroka držala na rokah in ga poljubljala. Videl sem tudi dekle in fanta, kako sta hodila skupaj, vesela, da sta drug poleg drugega, in videl sem dekletce, ki je stalo pred izložbo, polno vsakovrstnih lepih igrač; dekletce z velikimi	innira	noskom,	ker	ga	ie
preveč pritiskalo ob steklo izložbe.
Povsod je megla, sem si mislil, megla, gosta megla, prav tako kakor v našem življenju. A vendar, prijatelj: tudi lučke so tu pa tam! Le tu pa tam — toda tudi lučke srečujemo v življenju in tu pa tam malo sonca, ko posije skozi meglo.
Ko sem se davi zbudil, sem skozi okno zagledal sneg. Padale so velike snežinke, strehe so bile bele in zemlja takisto. Povsod je bil sneg, povsod je bilo belo.
Srečaval sem ljudi pod dežnikom. Nekam se jim je mudilo. Pogledal sem jim v obraz, zasenčen z dežnikom, in videl sem — zamišljene obraze.
Videl sem ljudi, ki so imeli tople plašče, in videl sem takšne, ki so hodili brez plašča. Srečaval sem ljudi, ki so nosili galoše, in takšne, ki jim je v čevljih brozgala plundra.
Poglej, sem si mislil, vsi so resni, vsi zamišljeni in vsi polni skrbi. Vsi, vsi, ne glede na to, ali imajo plašč ali ga nimajo, ali nosijo galoše, ali jim pa v čevljih čofota brozga.
Še nekaj sem hotel misliti, pa je pridrvel avto — skozi brozgo. Obrnil sem se, pogledal sem v avto in videl v njem dve mladi dami. Imeli sta ko-žuhovinast plašč in prisrčno sta se smejali.
Poglej, poglej, sem si mislil. Srečal si dve dami, ki imata kožuhovinast plašč, ki imata avto in — ki sta srečni. Mogoče avto in kožuhovinast plašč dajeta srečo, mogoče — mogoče je srečen samo tisti ki ima denar!
Mislil sem tako in vendar sem se motil, kajti v drugem avtu sem videl uglednega moža in ženo, takisto v kožuhovinastem plašču. Bila sta resna, nič se nista prisrčno smejala, in sedela sta vsaksebi, vsak v svojem kotu, kakor da ne spadata skupaj. Torej, dragi prijatelj, ki te sicer ne vidim, ker si daleč in ker te ne poznam — vidiš torej, dragi prijatelj, da tega, kar sem iskal, nisem našel. Gotovo ne razumeš, zakaj nisem našel, kajti sreča ni stvar denarja, ne galoš, ne kožuhovinastega plašča, ne avta in ne gospostva. Sreča, dragi prijatelj, je stvar pameti, dobrega srca in dobre duše.
»DRUŽINSKI TEDNIK« izhaja vsak četrtek. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. T*l. št 33-32 Poštni predal št. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — NAROČNINA:	leta	20	din,	lfa leta 40 din, leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir,
v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2*/2 dolarja. Naročnino |e treba plačati vnaprej. — ROKOPISOV ne vračamo, netrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za Z din znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre in širina 55 mm) din 7*—. Med ogla*! stane vsaka petitna vrstica din 4*50 N o t • c e:	v ma
beseda din 2.—. Mali oglasi: vsaka beseda din 0.50. Oglasni davek povsod Še posebej Pri večkratnem naročilu primeren popust.
NA SVETI VEČER
Na Kongresnem trgu so prodajali smrečice Bile so bele od snega in so čakale, da pride kdo ponje. Gledal sem, kako so starši nosili smrečice domov, in spomnil sem se, da se vse to prav za prav pripravlja za Božič — za praznik sreče in veselja.
Videl sem v duhu bogato opremljena stanovanja in skromne, pre skromne delavske sobice z neštetimi otroki in neizmernimi skrbmi. In zavedel sem se, da bo čez nekaj dni prav takšna smrečica, majhna ali velika, to je postranska stvar — z nekaj svečkami in tu pa tam s kakšnim darilcem — od srca — prinesla v sleherno slovensko hišo srečo in veselje.
Megla se bo dvignila, sem si mislil, zemlja se bo ogrnila z belo odejo in povsod bo vladal slavnosten mir. Zvečer bodo po hišah prižigali na ^ smrečicah svečke in vsi bodo srečni. Toda, prijatelj, saj ne boš verjel, da bodo v bogatih hišah z bogatimi darovi manj srečni kakor v preprostih, skromnih in prav skromnih.
Zakaj ti to pravim?
Poznal sem zelo bogato družino, kjer je mož svoji ženi za Božič podaril avto. Lep in nov avlo. Zena si je skozi okno ogledala^ velemoderni avto, ki je stal na zasneženi cesti pod velikimi smrekami. Obrnila se je k
možu in je 'dejala: »Ali se nisi spomnil ničesar primernejšega?«
Pa pustimo to! Spomnimo se kako je bilo, ko smo bili še majhni, ko nismo še imeli skrbi. Danes, ko sami več ne zahtevamo, da nas drugi obdarujejo, ko smo tako skromni in si na mesio darov želimo samo malo toplote, malo sreče, malo veselja in miru, bomo naš Božič praznovali drugače kakor kot otroci.
Poglej, prijatelj, otroke imaš, ženo in starše. Srečen boš, če boš par dni med njimi, brez večne nervoze na obrazu, srečen boš, če jim boš vsaj z majhnim darilom ustregel, videč, da so veseli tvojega daru.
Prižgi lučke na svoji smrečici, prižgi lučke v svojem srcu in v duši in zapoj od srca veliko božično pesem.
Občutil boš Božič in doživel boš srečo, kajti Božič je tisto malo sonca, ki posije skozi meglo, in tista redka in medla lučka v megli. In kakor skozi meglo bo tudi v tvoje srce pri-sijalo malo sonca, otajal se bo led s tvojega obraza in s tvojega srca in občutil boš, da nisi več sam, da ni vedno samo megla in da je od časa do časa, čeravno tako redko, tudi na zemlji nekaj lepega.
Pred Božičem 1937,
Haka
Foto J. Pogačnik
3.z skrivnostnih dalj...
Iz skrivnostnih dalj je priplul sveti Božič in se ljubeče razprostrl čez našo zemljico. Kakor z angelskimi rokami ubrane, nevidne strune so zazveneli sladki akordi v mojem srcu. In z vso svojo dušo sem se predala radosti svetega večera.
Iz davnine so se dvignili svetli spomini in prišli k meni vasovat. Razgrnili so se pred mano v vsej svoji lepoti in veličanstvu. In slika božičnih dni iz otroških let je vstala pred menoj.
Zagledala sem se v svojem rodnem domu pri očetu, mamici in mnogoštevilnih bratcih in sestrah. O, že teden dni pred prazniki sem skušala uganiti, koliko potic bo spekla mama in kakšne jaslice bomo naredili.
In potem polnočnica!
To je bil velik dogodek v mojem življenju! Ko sem na sveti večer sedela pred jaslicami v kotu, se me je polotil spanec. Takoj sem se pa zbudila, ko nam ie mama dejala, da ic čas iti k polnočnici. Brat je nažgal baklo in v njenem svitu smo hiteli po zasneženi poti. Po nebu je plavala lunica in si od časa do časa z megli-
0anet12 strani
NAŠA 10. NOVOST:
Novo nagradno tekmovanje
»Družinskega tednika«
(Gl. str. 12)
Iz vsebine današnje božične številke:
Janez Rožeacvet: Dva Božiča
Izvirna božična novela.
(Str. 5)
Medicejfeva ljubica
Začetek naše nove ljubezenske povesti iz dobe beneške republike.	(Str. 10)
KakJ8! ste?
Božična križanka z rebusom
(Str. 5)
Z strani za žene, matere in otroke, roman, novela in mnogo drugega izbranega štiva za božično zabavo in l>o uk.
cami zagrinjala lica. Drobne zvezdice so nam vesele mežikale. Čarobno so odsevale v kristalih snežne odeje. Prispeli smo v cerkev, kjer je bilo že vse polno ljudi. Pred prvimi stoli je bil vedno moj prostor. Tja sva pokleknili z materjo. Težka in precej dolga pot me je utrudila. Cerkev je bila bajno razsvetljena. Sčemele so me oči od prevelike svetlobe. Zabučale so orgle in pevci so zapeli prelepe svetonočne pesmi.
Vse to pa je vplivalo name ko materina uspavanka. Čutila sem še, da me je mama zavila v veliko gorko ruto, nato sem se pa v gorkem snu preselila v nebeški Betlehem. Zbudila sem se, ko so pričeli ljudje odhajati. Vso pot proti domu so nas spremljali mogočni glasovi bo/.ienh zvonov, ki so mi še v sanjah sladko doneli v nedolžnem otroškem srcu.
Minevalo je leto za letom in z nitmi božični prazniki s svojimi čari. Takrat sem bila že več let od doma in pri tujih ljudeh. Moje srce ni uživalo mnogo radosti, a na tihem sem še vedno upala v svoio srečo. Upanje me ni varalo in sreča se mi j’ nasmehnila. Spoznala sem človeka, ki mi je bil blizu po duši. Usoda je hotela tako, da sva bila oba v službi pri istem gospodarju. Vzljubila sva se in bila sva brezmeino srečna. Prvi Božič, ki sva ga prebtla skupaj, mi ostane neizbrisno v spominu. Malo pred naslednjim Božičem sva nastopila skupno življenjsko pot. V najinem malem stanovanju sva postavila skromne jaslice. Sedla sva k njim, prižgala drobno lučko in tiha sreča nama je drugovala. Vendar, ko sem zrla božjo mater in njeno Dete, sem ji zavidala njeno srečo. Moje veselje ni bilo popolno!
Moj možiček je čutil to moje hrepenenje in mi je dejal:
»Ljuba moja, ob letu doživiva srečnejši Božič!«
Prešlo je leto dni in ko je Božiček potrka! na moja vrata, se mu je moje srce radostno odzvalo. Spet so stale v kotu jaslice in oljnata lučka je jasno razsvetljevala malega Jezuščka in ličeci mojega deteta sta žareli v njenem svitu. K jezuščku v jaslicah so prihajali mali pastirčki.
Moj sinko ie bil pa sam. V srcu mi je vstala želja da bi tudi mojemu sinku drugovali pastirčki Naslednja leta, ki so druga za drugim tonila v večnost, so se mi izpolnile moje nade Sama ne vedoč kdaj, so mi zrasli otroci. Prva leta so mi samo pomagali s svojimi drobnimi ročicami postavljati jaslice, zdaj pa večji že sami skušajo okrasiti božično drevesce in prižigajo lučke pred božjim hlevcem. Kadar jih opazujem pri tem delu in vidim, kako jim odseva z žarečih obrazkov nedolžno veselje, občutim tudi jaz neskončno srečo. In njena krila me prestavijo na prave betlehemske poljane.
Hlevček, kjer je nekdaj domovala sveta Družina, je naše borno zavetje, nad katerim žari kakor zvezda modrih, najina ljubezen Med nami žjvi nevidno samo božje Dete, in pastirčki imajo obrazke mojih malih. Po višavah plavajo božii krilatci in njihov slavospev o božični sreči prinaša V naša srca mir in dobro voljo.
Marija špendetova
Vesele in blagoslovljene božične praznike želita naročnikom, inserentom in bralcem »Družinskega tednika«
Uredništvo in uprava
Opravičilo
Predzadnja in zadnja številka »Družinskega tednika« sta se zakasnili za en dan. Ker smo zaradi te zamude dobili mnogo reklamacij in pritožb, smo dolžni v svojo obrambo povedati, da uredništva in uprave ne zadene nikakšna krivda. V tiskarni se je bilo namreč pred prazniki nakupičilo nepričakovano in neodložljivo terminsko delo, ki ga grafično delavstvo kljub pomnožitvi osebja ni zmoglo jtako zgodaj, da ne bi trpelo redno tiskarniško delo. Prosimo cen j. naročnike in bralce, da vzamejo to opravičilo na znanje in nam neljubo zamudo blagohotno oproste.
»DRUŽINSKI TEDNIK«
/\/k VSEH prometnejših Ijubljan-•* ' skih ulicah in vogalih so zadnje dni delili letake za film »Popolni za-\kon«. Naslov vsekako vleče in vrli Ljubljančani so si mislili: »Najbrže bo zanimivo,€ in so kar drli k blagajni po vstopnice. Blagajničarka je 'imela toliko dela, kakor ga menda vse leto nima. Glava jo je bolela in ubožica se še usekniti ni utegnila, čeprav je zdaj v Ljubljani takšno vreme, da nahod kar na debelo razsaja.
Vstopnice so bile za vse predstave razprodane do zadnje in film so za en dan celo podaljšali, samo da bi ustregli radovedni Ljubljani.
Ne smete pa misliti, da so bili tudi za letake »Popolnega zako-sia« vsi dovzetni. Še dolgo ne!
Na oglu pred pošto jih je mimoidočim naglo stiskal v roko neki brezposelnih. Reklamo sta dobila tudi 'dva fantiča kakšnih 15 do 15 let, čeprav je bilo spodaj na letaku napisano: »Mladini izpod Iti let je vstop prepovedan!«
Kje naj si pa brezposelni vzame čas, da bo gledal še na to, komu naj reklamo ponudi! In tako sta ta dva fantička naglo preletela vsebino lističa, potlej so se jima pa zasvetile oči, pomenljivo sta se spogledala in tisti, ki je bil za 1 cm višji od drugega, je mlasknil z jezikom in menil: »Madona, Žane, tu bu pa gvišn fajn! Tu pa morva vidtlz
Še enkrat je mlasknil z jezikom in debelo požrl slino, potlej je pa listič skrbno zganil in ga spravil v iep. (Spričevala najbrče nikoli ni tako vestno spravil.)
Prizibala se je mimo pošte tudi neka prikupna gospa srednjih let. Vestni dclilec letakov je kajpak ni prezrl. Dama je listič sprva veselo in radovedno pogledala (kakor pač vse črnske), potlej se ji je pa obraz nejevoljno skremžil in oludi ust se ji je zarisala odločna resnost. Papir je jezno zmečkala in ga vrgla na tla, potem je pa zasikala:
»Kajpak! še popolni zakon! Tega imam že doma čez glavo!*
In odhitela je dalje.
Zaneslo je mimo pošte tudi mladega gospoda. Dobil je letak, ga bežno pogledal, potem se je pa samo nekam porogljivo nasmehnil, zaidi čez cesto in vrgel papir čez ograjo pri »Slonu*.
Nemara je kateremu delavcu še prav prišel...	Kronistka
Kronika preteklega tedna
d Da bi svoje otroke rešil bede, se je hotel obesiti nepoboljšljivi kvartač, 201etni Milan Simič iz Ralje pri Smederevu. Nekdaj je bil zelo bogat, pozneje se je pa vdal kvartanju in to ga je spravilo skoraj na beraško palico. Obešenca so še o pravem času rešili.
Nesreče
č Huda avtomobilska nesreča se je
pripetila ondan v Šoštanju. Avto se je bil zaletel v lokomotivo in ta je vlekla vozilo še kakšnih 100 m po progi. Potnicama Justini Rojčevi iz Most pri Ljubljani in Emi Kozlevčarjevi iz Šoštanja je izkazal prvo pomoč železniški zdravnik dr. Kolšek in je takoj odredil njun prevoz v bolnišnico. Justina Rojčeva je ranam kmalu nato podlegla. Vozaču Antonu Kranjcu iz Ljubljane se ni nič zgodilo. Po zaslišanju so ga zaprli.
č V kemijski dvorani leskovške gimnazije je nastala eksplozija zaradi neprevidnosti dveh dijakov. Fanta so nevarno ranjena prepeljali v bolnišnico.
č Sorodnike je brzojavno poklical na
pogreb, potem se je pa obesil 341etni inženir Stjepan Ivančevič iz Tuzle. Vzrok njegovega samomora še ni znan.
č Kisovo esenco je izpil namesto žganja posestnik Janez Tavčar iz Rečice pri Bledu. Trgovec mu ga je bil v pogovoru po pomoti natočil v kozarček. Komaj ga je pa Tavčar popil, je takoj opazil trgovčevo pomoto. Poklical je zdravnika, toda možu ni bilo več pomoči. Bil je star šele 44 let. Zapušča ženo in tri nedorasle otroke.
Po krivili potih
p V sveti noči bosta preganjala dolgčas za zapahi kmetiška sinova Ivan Mejač iz Zgornjega Kašlja in njegov prijatelj Jože Zajec iz Spodnjega Kašlja. Fanta sta namreč hotela za Božič nekje dobiti denarja, zato sta vlomila k Mejačevemu sorodniku Zavrlu. Orožniki so ju zalotili in ju odpeljali v zapore.
p Za 170.000 dinarjev plena so odnesli tatovi pri belem dnevu iz stanovanja potnika Aleksandra Watzka iz Maribora. Odnesli so vložno knjižico Prve hrvatske štedionice in razne zlatnine v vrednosti 70.000 dinarjev. Doslej manjka za njimi vsaka sled.
p Žrtev roparskega umora na Pristavi pri Mengšu je postala 731etna Marija šimenčeva, njena 371etna hči Marija je pa hudo ranjena. Nesrečni ženski je našel zjutraj Marijin brat Jože, ko se je vrnil z dela. Marija ne ve povedati ničesar drugega ko to, da jo je ponoči nekdo močno udaril po glavi. Njena mati je poškodbam kmalu podlegla. Orožniki so prijeli 241et-nega delavca Ludvika Tomažiča, bivšega rejenca pokojne šimenčeve. Ugotovili so, da je pokvarjenec odnesel iz omare 2000 din.
p Prebivalce mokronoške doline je ogorčil zločin nad neko 70ietno ženico iz Srednjega Lakenea pri Mokronogu. V hiši so bili med zetom Fišterjem in taščo neprestani prepiri zaradi pre-vžitka. Ko je ondan prišla starka v i hlev molst krave, jo je zet napadel i in zadavil, potem jo je pa obesil. Ma- | ter je našla hčerka, ko se je vrnila od maše. Poklicali so orožnike, ki so!
POZOR!	ŠIVALNI STROJI	NAPRODAJ!
42 popolnoma novih, pogrezljlvih, prvovrstnih znamk (konkurznega nakupa) po neverjetno nizkih cenah naprodaj pri
PROMET'* (nasproti Križanske cerkve)
Rabljeni od din 200'— naprej
#»■
Pgame »n tiaqe<8ije
d Na 4 leta strogega zapora so obsodili sodniki v Mariboru 371etno posestnico Elizabeto Drevenškovo iz Rač. Poročali smo že, da Je umorila svojega slaboumnega brata Henrika Lipnika zaradi njegove nasilnosti.
d V ljubosumnosti je ubil ženo, ki Je zaradi nje prestopil v mohamedansko vero, potem jo Je pa mrtvo objel in se zaklal 8allja Spasič iz Skopi ja. Pri preiskavi so našli v moževem žepu pisma ženinega ljubčka.
d Nevesto je nevarno ranil, njenega očeta pa do smrti pobil Stefan Kušan iz Puške pri Sisku. Fant se je bil pred kratkim zaljubil v lepo Pelko Vukiče-vičevo, toda dekletov oče je njuni zvezi nasprotoval. Te dni je štefo v prepiru navalil s kolom na očeta in ga ubil, nevesto Je pa z vso silo udaril po glavi in zbežal. Ubijalca iščejo oblasti.
d Ker jo je mož neprestano pretepal, se Je s kameno sodo zastrupila Dragica Grišičeva, žena pleskarja iz Beograda. Lepa mlada žena ni mogla prenašati moževe surovosti in je proti sosedam večkrat tožila, kako težko živi. Smrtnonevamo ranjeno so jo prepeljali v bolnišnico, toda zdravniki dvomijo, da bi ostala pri življenju.
d Ker ni hnel dela, se je zastrupil V Ljubljani mlad ključavničarski pomočnik Alfonz Sedovnik iz Nomnja pri Bohinjski Bistrici. Izpil je stekleničko lizola. Nesrečnež je večkrat tožil, kako hudo mu Je brez dela.
č Lokomotiva je oddrobila glavo 221et-nemu vojaku Radosavu Radosavljeviču j iz Knjaževca. Fanta je zjutraj vsega okrvavljenega našel na železniški progi obhodnik. Dva dni po nesreči bi bil vojak odslužil svoj rok.
Č Veliko povodenj je v Hercegovini naredila narasla Neretva s svojimi pritoki. Vsa hercegovska polja so pod vodo. Nekatere vasi so čisto preplavljene, ljudje se pa v strahu rešujejo na hribe. Tolikšne povodnji ne pomni ljudstvo že od 1. 1903.
č Neprevidno ravnanje s staro granato Je plačal s smrtjo 601etni Peno Vlahovič iz Stojkova pri Dževdželiji (Južna Srbija). Mož je hotel iz granate vzeti smodnik, pri tem mu je pa eksplodirala in ga raznesla.
č V Savi pri Obrenovcu so utonili štirje ribiči. Na vodi jih je bila ujela nevihta.
5. Morje ga je rešilo. Kmet Juraj Mujič iz Pirovca pri Šibeniku je kuhal žganje. Po nesrečnem naključju ga je zajel plamen iz kotla in iznenada je bil ves v ognju. Kakor živa plamenica je klical na pomoč, toda sosedje mu niso mogli več pomagati. Tedaj je skočil v morje in se tako rešil smrti v plamenih, potem je pa splaval na suho.
č Po materini krivdi 6e je zastrupil s kameno sodo ISmesečni Deziderij Baš iz Starega Bečeja. Otrokova mati je prala perilo in ko ee je za trendtek odstranila, je fantič pograbil lonec z raztopino kamene sode in jo precej popil. Prepeljali so ga v bolnišnico, toda rešiti ga niso mogli več.
č Otrok je zgorel posestniku Filipu Brezovarju z Brezij pri Dobrunjah. Ležal je na peči, ko se mu Je iznenada vnelo krilce in v hipu je bil ves v plamenih. Dete se v bolnišnici bori s smrtjo.
č Od samega veselja se je zmešalo
posestniku Jakobu Želeju iz Stare cerkve pri Kočevju. Možu je pred kratkim izplačala država 111.000 dinarjev kot odpravnino za vestno službovanje, pred vojno. Ondan so ga zjutraj našli v hlevu obešenega. Pokojnik zapušča ženo in pet otrok.
č Električni tok je ubil 91etno Sta-nico Suljevičevo lz Prikega pri Omišu. Dekletce se je bilo dotaknilo droga električne napeljave ln je na mestu obležalo mrtvo. Komistja je ugotovila, da Je z droga padel izolator in je tok prišel vanj.
č Neznanega samomorilca so našli na železniški progi pri Varaždinu.
č S plinom sc je zastrupila v Zagrebu romunska državljanka Dvoira Zlngerjeva. Zadnje dni je trpela veliko pomanjkanje.
č Na moževem grobu je spila stekleničko lizola Frančiška Zoričeva iz Ko-ševa pri Sarajevu. Mlada žena je bila po moževi smrti prišla v veliko denarno stisko.
p V pijanosti je napadel v Košnici svojega očeta 511etnega Pongraca Gajška njegov sin Štefan. Udaril ga je po glavi in ga nevarno pobil. Moža so prepeljali v celjsko bolnišnico. «
takoj ugotovili, da je moral starko nekdo pred obešenjem zadaviti. Sum je takoj letel na Fišterja.
Brez težav deluje Darmol. K temu prijetnost pri uporabi: noben3ga kuhanja čajev, niti požiranja krogljic in ne grenkih soli. Darmol je okusen kakor čokolada. Ne poskušajte z nepreizkušenimi preparati, temveč uredite svojo prebavo s priljubljenim odvajalnim sredstvom Darmol. Dobi se v vseh lekarnah.
Reg. e.',801(37. p »Ga že imamo!« je kričala žepar-ska tolpa na vlaku, potem ko je okradla kmeta Janeza Pavliho z Za- i podja. Žeparji so spretno premamili potnike, potem so pa vsi do zadnjega ušli.
p Pod vlakom je tihotapil 391etni zidar Josip Zamuda iz šratovcev pri Radencih. Pri preiskavi so našli pri njem 60 zavojčkov kvart in 100 vžigalnikov. Izpovedal je, da se je iz Avstrije vozil že večkrat pod vlakom. Moža bodo občutno kaznovali.
p V kokošnjakih je klal kokoši, jih očistil, jim vzel drobovje, potem Jih je pa odnesel Džafir Smaič iz Banja Luke. Sodnikom je dejal, da je take stvari počenjal pijan, p »Kar žena reče, vse priznavam,« je dejal pred sodniki 301etni viničar iz Gradišča pri Leskovcu v Halozah. Zena je namreč tožila moža, ker jo je bil pred kratkim tako pretepel, da je morala iskati zdravniške pomoči. Za svojo surovost se bo viničar pokoril 21 dni v strogem zaporu.
p Iz postajne veže v Poljčanah Je nekdo izmaknil 45 kg slanine. Železniška delavca sta bila košaro postavila v vežo z namenom, da bi jo ob odhodu vlaka hitro oddala naprej. Ko sta se vrnila, ni bilo o slanini ne duha ne sluha.
p Takoj po rojstvu je umorila dve hčerki Uršula Malovrhova z Gorenjskega. Zaradi detomora se je zagovarjala ondan skupaj s svojima bratoma pred sodiščem. Dobila je 2 leti, brata pa 3 in 5 mesecev strogega zapora.
p Veliko tatvino so odkrili v skladišču železa tvrdke Rakusch v Celju. Storilci in njihovi pomagači so ukradeno blago prodajali dalje.
I
Hranilne knjižice
vrednostne papirje vnovčuje po najboljši ceni in takojšnjemn izplačilu. Iipoilu j« vse bančne, denarne, kreditne in blagovne posle najkulantneje
Alojzij PLANINŠEK
TRG. AG. BANČNIH POSLOV
LJUBLJANA
I
Beethovnova ul. 14
1.	nadstr. Tel. 35-10
p Skupila jih je Ana Štumberger-jeva z Majskega vrha pri Ptuju, ko je prišla terjat dolg. Posodila je bila Jožetu Rusu in Antonu Potočniku po 10 dinarjev in ko je prišla terjat vračilo, sta jo fanta pretepla. Ondan so na okrožnem sodišču v Ptuju obsodili Potočnika na 3, Rusa pa na 2 meseca zapora, oba pogojno.
p Z zapirači sifonskih steklenic je ponarejal denar mlad sodavičar Drnovšek z Rake pri št. Jerneju. Orožniki so pri vestni preiskavi našli po-narejevalno orodje v njegovi postelji. Denar .je mož izdelal tako natanko, da se je le po zvenlcu ločil od pravega.
p Ročno blagajno z 22.000 dinarji gotovine je odnesel neki vlomilec Per-suttijevim iz Gorenje vasi. Orožniki so aretirali več oseb in so skoraj prepričani, da je vlomilec med njimi.
p Vod,ja zločinske tolpe v okolici Karlovca je nezakonski sin pred več leti obešenega razbojnika Prpiča »Velikega«, Ivan Krmpotič. Nedavno je s svojo tolpo vlomil v župnišče v Tounju pri Karlovcu in odnesel 46.000 dinarjev gotovine.
p Na 18 let ječe so obsodili mladoletnega dvakratnega ubijalca Janoša Kiralja iz Subotice. Fant je ubil posestnika šandorja Sencija iz Stare Moravice in njegovo ženo.
^_p Na 14 let ječe so ondan obsodili 271etnega delavca Stevana Bizoviča iz Osijeka. Fant je meseca oktobra kvartal s tovarišem Cokovičem. Zaradi 5 dinarjev se je med njima vnel prepir, ki ca je Cokolič plačal z življenjem, Bizovič pa s 14 leti ječe.
p Bogati ločenec Čedomir Jakovljevič iz Kragujevca je tožil mlado delavko Sinko Stepanovičevo, češ da ji je eezidal hišo, potlej ga je pa prevarala. Dekle je svoje dejanje podprlo s tehtnimi dokazi in sodišče jo je oprostilo.
p Zaradi svinj se je sprl s svojim sosedom Momčilo Mikič iz čelija pri Lajkovcu, Fant je bil na svojem svetu zagledal sosedove svinje in jih je začel poditi. Sosed Živojin Milinkovič pa tega ni mogel gledati, zato se je z veliko gorjačo zakadil proti sosedu, toda ta se mu je še o pravem času izmaknil in je soseda pri tem zabodel z nožem v trebuh.
Kai napredel*
n Maribor bodo kmalu priključili k
modernemu letalskemu prometu. Na Teznem bodo namreč zgradili moderno letališče, ki bo služilo kot vmesna postaja na letalski progi Zagreb— Dunaj. V ta namen je že dovoljen začetni kredit v znesku 500.000 dinarjev.
n Novo džamijo (mohamedansko svetišče) zidajo v Sarajevu. Dogradili jo bodo na pomlad.
n V prisotnosti 10.000 ljudi so v Prizrenu odkrili spomenik kralju Aleksandru I., ki so ga postavili častniki in vojaki 30. polka.
n Železniško progo Koprivnica—Varaždin so te dni izročili prometu. Slavnostni otvoritvi so med drugimi prisostvovali prometni minister dr. Spaho, finančni minister Letica, minister brez portfelja dr. Krek in zagrebški nadškof dr. Stepinac.
levsaUanjosti
* Ves koran (mohamedansko sv. pismo) zna na pamet 121etni Smail Prnjavorac iz Tešnja pri Derventi (Bosna). Fantič ima nenavaden spomin in velik dar za klasične jezike. Zaradi popolnega znanja korana so ga ondan proglasili za mohamedanskega duhovnika (hafiza). Nedvomno je na vsem svetu najmlajši svečenik. V kratkem misli romati v Meko.
* Da ga preganja duh njegove pokojne služkinje, trdi sarajevski ka-varnar Džemal Nalič. Trdi, da se mu prikazuje podnevi in ponoči in milo izteza roke proti njemu in mu govori, da je nesrečna žrtev iz Bakarevca. Mož prosi ljudi, naj mu pomagajo, češ da niti gostom ne more več streči, ker mu iz neznanega vzroka posoda za kavo kar sama od sebe pada iz rok.
* 508 kg težko svinjo je zredil Rfsta Zdravkovič iz Tetova. Preden jo je zaklal, jo je z godbo peljal skozi mesto, ko Je pa prišel domov, je prašiču nenadoma postalo slabo. Zlvinozdrav-nik Je kot edino zdravilo predpisal nož.
* 50 ur sta neprestano igrala biljard
Jovan Miškovič in Lazar Popovič iz vasi Rešenova pri Rumi. Moža sta stavila s tovariši za več litrov vina in sta stavo tudi dobila.
* Pol ušesa je odgriznil svojemu tovarišu Franjo Jakobič iz Uzuuovlča pri Stari Kanjiži. Fant je stavil z Jožefom Dukaijem, da 10 dni ne bo ničesar jedel, za kar bi mu moral tovariš odstopiti tele. Toda že po dveh dneh stradanja se je Franjo premislil in je to sporočil svojemu tovarišu, ta se je pa tako razburil, da mu je v prepiru odgriznil pol ušesa.
Nadaljevanje na 11. str.
GLASOVI ČASOPISJA, domačega in tujega
DELBOS V PRAGI
»VENKOV«, Praga: Mnogo se je v Srednji Evropi spremenilo od leta 1919. Razgovori Yvona Delbosa s praškimi državniki pomenijo splošen pregled položaja, nato mora pa priti do novih pobud za mednarodne dogodke, ki nas čakajo.
»OEUVRE«, Pariz (glasilo francoskih radikalov in vlade ljudske fronte): Po izstopu Italije iz Zveze narodov je ostalo še dovolj narodov, da bodo mogli izpolniti njeno mirovno poslanstvo. Da, narodi, ki so za svobodo in mir, se bodo zdaj šele, spričo nevarnosti tesno združili, da obvarujejo svet pred katastrofo. Najboljši dokaz temu je baš sprejem, ki ga je Delbos doživel pri srednjeevropskih narodih... Pozdrave, ki j>k je imel Delbos priložnost slišati, so prava himna miru in Zvezi narodov.
»ECHO DE PARIŠ«, Pariz (ka-to-; liško-nacionalistični list):	Nekateri
so trdili, da sta Chamberlain in Eden namignila Chautempsu in Delbosu, ko sta bila v Londonu na obisku, da je zveza med Francijo in ČSR nevarna. Resnica je drugačna. Angleška državnika sta ravno nasprotno priznala koristnost te zveze. Angleška vlada se je, ne da bi bila vnaprej prevzela nove obveze, francoskemu stališču približala bolj ko kdaj prej. Izrekla je samo željo, da naj bi doktor Beneš in njegovi ministri vse sporne zadeve zastran nemške manjšine tako zelo razčistili, kakor je le moči brez škode za enotnost in ugled češkoslovaške države.
PO IZSTOPU ITALIJE IZ ZN
»MATIN«, Pariz: Prave posledice italijanskega koraka bo šele bodočnost pokazala. Dejstvo je, da Zveza narodov že zdavnaj ni več vesoljno svetovno sodišče, temveč le še malo pomembna koalicija nekaterih držav.
»FIGARO«, Pariz (konservativen): Mednarodne polijike že dolgo ne dela več Ženeva.
»POPULAIRE«, Pariz (Blumovo glasilo): Italijanski sklep je dvignil evropsko temperaturo za več stopinj.
»OBSERVER«, London (konservativen) : Po našem je Zveza narodov mrtva. Velika Britanija bi morala kakor Irska priznati italijansko zavzetje Abesinije in obnoviti z Italijo razmerje prijateljstva in medsebojnega sodelovanja.
.INCIDENT*
NA DALJNJEM VZHODU
»JUTRO«, Ljubljana: Za svojo politiko so si Japonci izbrali zelo primeren čas, ko nobena evropska država ne bo hotela vzeti iz Evrope svoje poglavitne sile, ki bi mogla Aziji imponirati, zakaj evropska nasprotja so premočna, da bi jih mogle brige za Daljnji Vzhod potisniti v ozadje... Bliža se čas, ko ne bo moči mirno in z dobički trgovati brez rizika in ko bo spet treba za takšno svobodo zastaviti tudi druga sredstva. To je v kratkem veliki nauk ponavljajočih se incidentov na Daljnjem vzhodu.
»DA1LY TELEGRAPH«, London (konservativen): Ameriški pomorski in vojaški krogi odklanjajo pomorsko demonstracijo ameriške vojne mornarice, bodisi same bodisi skupaj z drugimi vojnimi mornaricami. (Poročilo iz Wasliingtona.)
»REUTER«, London (največja in najbolj nepristranska časopisna agencija na svetu):	Preživeli	častniki
topničarke »Panay« so povedali časopisnim poročevalcem, da so Japonci njihovo ladjo obstreljevali s strojnicami, ko se je že potapljala. (Poročilo iz Šanghaja.)
»W1EN ER TAGBLATT«, Dunaj: Po uradnih brzojavkah iz Tokia ni bilo med incidentom s »Panaycm« v bližini ameriške topničarke ne vojaških ne mornariških motornih čolnov, zato ni mogel nihče obstreljevati rešujoče se posadke »Panaya«. (Izjava zastojmika japonskega poslaništva na Dunaju.)
»PARIS-SOIR«, Pariz (neodvisen informacijski list): V Tokiu mislijo, da bodo japonska oblastva vse storila, kar bo le mogoče, da ustrežejo ameriškim zahtevam zastran »Pana-ya«. Boje se pa, da ne bi USA zahtevala česa takšnega, kar bi žalilo ugled japonskega naroda, njegove armade in vojske, kakor n. pr. opravičila mikada in kaznovanja krivcev. (Poročilo iz Tokia.)
»YORKSHlRE POST«, London (Edenovo glasilo): Zdi se, da bi bil skupen protest vseh držav, ki so prizadete na Kitajskem, edina možnost, da pametnejšemu delu japonske javnosti vrnemo izgubljeno hladnokrvnost.
ŠPANIJA
»NFAV YORK TIMES« (demokratsko glasilo): Neko katoliško cerkev v Salamanci so preuredili v mohamedansko bolnišnico. Eno izmed galerij so spremenili v kavarno; da se bodo Maročani domačneje počutili, so jun napravili iz lepenke celo nekaj obokov v maverskem slogu. Pripovedo-vali so mi tudi, da mislijo prizidati zraven še mošejo.
Razgled po svetu
USA, ANGUJA IN JAPONSKA
Analeži In Američani se morajo zadovoljiti s protestnimi notami. — Republikanski uspeh pri Teruelu. - Delbos ni v Varšavi nl6 opravil.
V Ljubljani, 20. dec.
Te dni smo brali, da je položaj na Daljnjem Vzhodu zelo napet. Nekateri listi, t. j. takšni, ki radi napovedujejo nove zapletljaje ni skrajne posledice, ki se utegnejo roditi iz njih, so celo obljubili, da se bo v kitajskih vodah nekaj velikega zgodilo. ,Nekaj velikega' je danes na Daljnjem Vzhodu samo eno: odločen nastop Anglosasov proti Japoncem. In .odločni nastop* si povprečni bralec predstavlja s puško v roki in z bombniki v oblakih.
Doslej takšnega .odločnega nastopa' še nismo doživeli in menimo, da ga še lep čas ne bomo. Skoraj bi bili zapisali »Hvala Bogu!«, pa smo se še o pravem času premislili. Kočljiva reč; ali naj hvalimo Boga, da belo pleme tako strahopetno popušča pred barbarstvom rumenokožnih imperialistov in tako utira pot njihovi nadvladi nad belci? Ali ne bi bilo skoraj boljše želeti si, da bi Anglijo in Združene države vendar že minilo potrpljenje in bi se okorajžile za .odločni nastop', kakršnega nekateri listi v svojem lovu za senzacijami tako odločno napovedujejo in si ga očitno zelo vroče žele?
Dogodki, ki so dali povod za napoved velikih stvari na Daljnjem Vzhodu, so na kratko tile:
Prejšnjo nedeljo zjutraj so Japonci napadli s strojnicami britansko tcpničarko »Lady Bird«, zasidrano na Jangteeju, in ubili enega mornarja, več jih pa obstrelili. Skoraj ob istem času so japonski topovi začeli obstreljevati drugo britansko topničarko »Bee«. Popoldne je več japonskih letal skušalo bombardirati nekatere druge britanske parnike, vendar brez uspeha. Se isto popoldne so japonska letala bombardirala ameriško topničarko »Paney«, čeprav je na njej vihrala velika ameriška zastava. Topničarka se je potopila. Malo pozneje je ista usoda zadela dve drugi ameriški topničarki. tretja je pa na begu pred bombniki nasedla na plitvino. Vse ameriške ladje so bile polne kitajskih beguncev. Reše nci nrinnuAdujftjo. fU.m iilv ia»-ponski motorni čolni še tedaj obstreljevali s strojnicami, ko so se skušali s čolni rešiti na breg.
Tl dogodki niso v bistvu nič novega. že od vsega začetka japon-sko-kitajske vojne kažejo japonski generali, da jim ni dosti mar, ali ubijajo kitajsko vojaštvo in civiliste ali pa nevtralne Američane, Angleže in člane drugih narodov belega plemena. Da je to pot Američane nekoliko minilo potrpljenje
— brali smo. da je Roosevelt sam poslal protestno noto japonskemu cesarju — bo vzrok pač v tem, ker so se Ameriki začele odpirati oči, da bi Japonci nemara tudi njo izpodrinili s Kitajskega, ne samo Angležev. Ameriška vojna industrija zadnje mesece lepo cvete, saj prodaja ne samo Kitajcem, temveč še mnogo več Japoncem; bu-siness is business, m zaradi lepih kupčij človek še kaj drugega naredi, pa ne bi malo oči zaprl!
Toda to pot je bila, kakor smo rekli, stvar vendarle malce prehuda. Japonci so sicer .incident' obžalovali. ali Američani se s tem niso zadovoljili. Zahtevali so poroštva, da se takšni .incidenti' ne bodo nikdar več pripetili.
Na tej zahtevi so nekateri Usti zgradili obetajoči se .odločni nastop' Anglosasov proti Japoncem. Kajti Američani bodo, da p od kr e-pe svojo zahtevo — smo brali — poslali v kitajske vode svoje vojno brodovje in Angleži se jim bodo kajpak z veseljem pridružili.
Toda za zdaj iz takšne pomorske demonstracije — hvala Bogu(?)
— še nič ni. Za zdaj imamo opravka samo še z notami.
Japonska vlada je, kakor smo rekli, incident obžalovala. Opravičila se ni in tudi obljubila ni ni-
Japonski cc^ar, ki zahteva Roosevelt od njega poroštvo, da se ne bodo več ponavljali protiameriški .incidenti' na Kitajskem.
česar zastran bodočih incidentov. Ne smemo pozabiti, da imajo tokijski ministri le malo vpliva na svoje generale. Tam očitno ne poznajo Clemenceaujevega izreka — in Clemenceau ni bil najbrže nič manjši francoski patriot, kakor so mikadovi ministri japonski domoljubi — izreka, ki sega v najhujšo dobo svetovne voj n c-: »Vojna je preresna stvar, da bi smeli nje
ko oddaljene posesti na varnem. Nastop na Daljnjem Vzhodu ne bo vrnil Veliki Britaniji izgubljene veljave; vrnil ji jo bo nastop v Evropi. Toda pozabiti tudi ne smemo, da niso Združene države niti zdaleč pripravljene na to, da bi mogle vreči svoje mornarje in vojake čez Tihomorski ocean. Ponudba britanske vlade, da bo pomagala Združenim državam, je torej udarec v vodo.
Za pripravljajoče se dogodke nosijo Združene države večjo odgovornost kakor Velika Britanija. Leta 1922. so zagrešile napako, da so zahtevale od Londona, naj odpove zavezništvo z Japonsko — tisto zavezništvo, ki je bilo prava zavora japonski ekspanziji, Američani so pa videli v njem ost proti sebi. Danes Američani ne morejo mobilizirati svoje ogromne sile, domišljajo si pa, da je dovolj, če s temi silami zarožljajo (primerjaj Rooseveltov oktobrski govor v či-kagu o karanteni diktatur, op. ured.), pa bodo njihovi ogroženi interesi na Kitajskem spet na varnem.
* • *
O britanski topničarki »Lady Bird« beremo, da se ji je pripetil nov, za zdaj sicer še nekrvav, zato pa tem svojevrstnejši, skoraj bi rekli, tipičen japonski incident. Reuter poroča namreč iz Hongkonga, da so mornarji omenjene top-ničarke rešili iz reke dva kitajska
iulija, tedaj so pa Japonci opozo
vodstvo dati generalom v roke.« j rili njenega kapitana, da »ne bodo __________________________________________   ...
Japonski oficirji so fanatiki, ki ne odgovarjali za posledice, če se bodo! se vkljub temu dobro razume s so-
bos pregovoriti zunanjega ministra polkovnika Becka za prijaznejšo politiko nasproti češkoslovaški, v Pragi je pa obvestil češkoslovaške državnike o svojih razgovorih s Chamberlainom in Edenoni v Londonu, po drugi strani se je pa (predvsem na angleško željo) informiral, kako si češkoslovaška vlada predstavlja ureditev razmerja do nemške manjšine. Iz Prage je francoski gost odšel zadovoljen, ne pa iz Varšave.
Poljska politika je že od nekdaj hodila svojo »gosposko« pot. V pokojni Avstriji so poljski grofovski poslanci rajši glasovali za Nemce kakor za Čehe in druge Slovane, čeprav bi jim slovanska politika ne bila v škodo: čutili so se pač nekaj višjega od ostalih Slovanov. Njihova povojna zunanja politika je logično nadaljevanje dolgoletne notranje politike avstrijskega dela poljskega naroda. Poljaki so ponosen narod, preponosen. Ker jih je skoraj 35 milijonov, menijo, da so velesila, in kot velesili naj bi jim šle kolonije. S trgovskega stališča (»Mnogo zahtevaj, da boš vsaj nekaj dobil!«) imajo prav; toda pozabiti ne bi smeli — in vse kaže, da to pozabljajo — da število ljudi samo še ne daje pravice do naslova velesile, še manj pa pravico do kolonij; drugače bi bila Kitajska prva velesila sveta, z najlepšimi kolonijami, a vsi vemo, da je ravno nasprotno res.
Ponos je tudi tisto, kar Poljakom ne da, da bi se pobotali s Čehi. Poljak se ne more spraviti z mislijo, da živi 60.000 njegovih rojakov v češkoslovaškem »suženjstvu«. Da se tem Poljakom nič slabše ne godi kakor njihovim bratom pod varšavsko vlado, da. morda celo bolje, to poljskih patriotov ne moti. Da ga skoraj ni velikega naroda na svetu, ki ne bi imel najmanj nekajkrat toliko neodre-šenih bratov pod tujo oblastjo, pa
Deseti brat
Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu
V sedanji čas postavil In v stihe prelij Ivan Rob
vidijo ničesar drugega kakor sa mo svoje poslanstvo. S tem da ob sipajo na Kitajskem vse vprek z bombami in granatami, menijo, da počno Bogu in mikadu dopadljiva dejanja.
Washingtonski noti je sledila še druga, in če bo treba, bomo dor živeli še tretje in četrto. Medtem se bo pa zadeva po malem polegla, Japonci bodo plačali nekaj odškodnine, ameriška vlada bo odrajtala vdovam in sirotam na »Panayu« padlih častnikov in mornarjev pokojnino, vojne tovarne bodo še nadalje pošiljale na Japonsko bom-
bo, ki bodo a^m	tja	aet on**«-
membo zadele kakšnega vrlega ameriškega mornarja ...in življenje pojde dalje svojo Izhojeno pot.
Ali se skrivajo v zakulisju dogodkov na Daljnjem Vzhodu nemški in italijanski vplivi? se vprašuje Pertinax v »Echoju de Pariš«. Kaj potem, ugiba ugledni zunanjepolitični urednik velikega pariškega lista, kaj potem, če se japonska armada ne bi zadovoljila z zmago na Kitajskem? če bi se ji zahotelo še zmage nad Evropci in bi prišla navzkriž z angleškimi, ameriškimi in francoskimi oddelki, raztresenimi po prostrani Kitajski? če bi vdrla v Zunanjo Mongolijo, zaveznico sovjetske Rusije? Potem bi smela Berlin In Rim upati, da bi jima vojna na Daljnjem Vzhodu prišla neposredneje v korist. Toda če gledamo dogodke z nekoliko višje in časovno odmaknjene perspektive, se moramo vprašati: kaj bi pridobila Japonska, če bi oslabila države, ki drže tehtnico Nemčije? Ali nič ne misli, kaj jo čaka tisti dan, ko se Nemčija in Rusija pobotata?
Najhujše bi bilo, odgovarja Per-tinax sam, če bi se Velika Britanija pod pretvezo, da mora podpreti Združene države in si tako pridobiti njihovo trajno zavezništvo, spustila v kitajskih vodah v nevarno pustolovščino. Kakršne so danes razmere v Evropi, Velik? Britanija ne sme trgati svojih al in jih izneveriti glavni nalogi, t. J. imeti jih mora pripravljene, da nastopi, če bi bilo treba, proti obema totalitarnima državama, če ne bi bila londonska vlada tako mirno gledala, kako narašča nemška nevarnost, bi bile danes njene še ta-
takšni incidentu!) ponavljali«.
Stvar gotovo ni svetovnega pomena in zato prav za prav ne spada v naš zunanjepolitični »Razgled«. Vsaj danes še ne. Lahko bi se pa zgodilo, da bi nekoč vendarle prišla še v svetovno zgodovino. Saj se je zgolj iz takšnih in podobnih .incidentov' izcimila seda-
c
□
□
□
□
o
□
□
□
□
□
□
□
□
□
Velikomestni božični spored Kina H0STE
2 Slager-filma naenkrat!
1) DEKLIŠKI INTERNAT
(PRINCESA DAGMAR)
HajlepSe filmsko delo G. i. Bolirarr-a - Angela Zalokar. Atila Horfaiger
2) JETNIKI $ HUDIČEVIH OTOKOV
Veliko Ulmsko delo it življenja jetnikov«ameriški kaznjenski koloniji
PREDSTAVE: 25. In 26. XIL ob 15.. 18. in 21. uri 27. in 28. XIL ob 20. url CENE: Din 3-50, 4‘50, 5*50, 6‘50 in 8'—. — Predprodaja vstopnio od 11. do 12. ure
□
□
d
d
d
d
d
d
□I
□
□
□
□
_□
Predsednik dr. Beneš,
ki ga je obiskal francoski zunanji minister Yvon Delbos, ko se je na potovanju po srednjeevropskih prestolnicah ustavil v Pragi.
nja japonsko-kitajska vojna, in je celo ta vojna sama po japonskem uradnem pojmovanju — zgolj .incident'...
Republikanski uspeh
Na španskem se ni že več tednov nič posebnega zgodilo. O Francovi splošni ofenzivi na Madrid že dolgo pišejo in govore, toda do danes se na bojiščih še nič ne opaža, kar bi napovedovalo njen bližnji začetek. To seveda ne pomeni, da Franco ne bo napadel. Nacionalisti morajo prej ali slej začeti ofenzivo, ker so močnejši in imajo zato upanje na uspeh, brez ofenzive pa ne morejo pričakovati končne zmage.
Medtem so republikanci nepri čakovano napadli Teruel, t. j. tisto nacionalistično postojanko med Valencljo in Barcelono, ki se ka kor klin zadira v republikansko Španijo, le pičlih 100 km od vzhod ne španske obale In 120 km od Valencije. Zavzetje Teruela bi zelo dvignilo moralo republikanskih čet, čeprav si ne v Valenciji ne v Bar celoni ne prikrivajo, da bi bil takšen uspeh z vojaškega stališča bolj defenzivnega kakor ofenzivnega pomena.
Prva poročila pravijo, da se je republikancem posrečilo mesto odrezati od zaledja.
Po Delbosovih obiskih
Francoski zunanji minister Yvon Delbos se je vrnil s potovanja po Srednji Evropi in je že poročal o svojih uspehih predsedniku republike in predsedniku vlade.
Najvažnejši postaji Delbosovega potovanja sta bili nedvomno prva in poslednja: Varšava in Praga. V poljski prestolnici je hotel Del-
fi e riom, poljskim patriotom prav tako ne zaleže. Čehi posebno pazijo na poljsko manjšino (gl. članek o Češkoslovaški v današnjem »Tedenskem leksikonu«, op. ured.), samo zato da bi se vendar že pobotali s Poljaki, dobro vedoč, da je mejašu tretjega rajha vsak prijatelj dragocen; zaman. Poljakom ne morejo nikdar zadosti ustreči.
Ponosni Polaki danes odklanjajo češkoslovaško prijateljstvo in zavezništvo. Kaže, da so pozabili vse nauke svoje tragične zgodovine. Toda pozabiti ne bi smeli vsaj sedanjosti. Pozabiti ne bi smeli nauka, ki ga jim mora dati že površen pogled na zemljevid: država, ki ji je usoda dala prostor med dvema tako mogočnima sosedama, kakor sta Nemčija in Rusija, potrebuje prijateljev kakor berač kruha. Nemčija in Rusija ne bosta večno navzkriž. Kaj pa tedaj, če bi jima v bolj ali manj daljni bodočnosti prišlo na um, da bi od Poljske zahtevali, naj jima da, kar mislita, da je njuno? Takrat bi utegnila ponosna Poljska še nekoliko bolj moledovati za češkoslovaško pomoč, kakor je Čehi danes prosijo Poljake. Samo če ne bo takrat že prepozno...
Ludendorff t
V ponedeljek zjutraj je umrl v Monakovem slavni nemški general maršal Friedrich Wilheim Erich Ludendorff, eden izmed največjih vojkovodij novega veka, zmagovalec neštetih bitk v svetovni vojni, pa hkrati tudi glavni krivec nemškega polama 1. 1918. Umrl- je brez trpljenja in pri popolni zavesti.
O Ludendorffovih triumfih v svetovni vojni so pisali vsi časopisi. Manj znano je, da bi se bile leta 1918 Nemčija in njene zaveznice mogle še rešiti, da je bil pokojni maršal, takrat vsemogočni gospodar nemškega cesarstva — mogočnejši od cesarja samega! — manj trmast in nadut. Več o tem v prihodnji številki.
Observer
1
General Ludendorff,
Sef nemškega generalnega štaba 3vetovni vojni, je v ponedeljek umrl
ŠESTNAJSTO POGLAVJE
En krajcar imam, ga fajmoštru dam, oznanim mu sam, da ljubco imam.
M. Spak.
I.
Pustimo tekmeca krvava v objemu krutih bolečin, poglejmo, kaj na Slemenicah počenja stari Benjamin, kako gospa v bridkosti plava, odkar odšel je Lovre Kvas.
Ko brala v športnih je novicah, da mu je ranjen ves obraz, ga v solzah je pomilovala, je zraven aspirin jemala.
II.
Pa tudi slemeniškl teti se smilil športni je junak, zato iskala je tolažbe in našla jo je, ko pod mrak odšla je v Kavesove dvore.
Ta staropanjski rendezvous, ki se zavlekel je do zore, je vir bil srčnega miru.
Nenadoma pa je idilo robato trkanje zmotilo,
ra.
še preden Kaves je utegnil izreči mu: »Da bi te vrag«, že skozi vrata v sobo stegnil je suhi vrat — Martkiek Spak, Videč, da oče je v zadregi, da mu obraz zaliva kri, usmiljeno, prizanesljivo besede te spregovori:
»Oprosti, dragi moj papači, naj se obraz ti več ne pači,
IV.
No, kakor vidim, ti se ženiš in to si, bogme, storil prav. Pošteno motiš se, če meniš, da mi je radi tega žal.
Pa tudi jaz bi svojo glavo že vtaknil v ženski jarem rad, a manjka novcev za opravo, še hodim pod kozolce spat.
Glej, to me pa nič več ne mikat, kdo drugi naj se zdaj potika.
Zato se danes tu oglašam, sicer v nerodno zgodnji čas, a dar poročni ti prinašam, ki hranil sem do zdaj ga jaz.
Tu ti izročam vse papirje, ki tl z uničenjem groze.
V zameno daj ml hvarsko vilo in vrt s solato blizu nje in da lahko bom živel v hiši, ml ček za j ur je v sto podpiši!«
VI.
Po listih Kaves urno seže, od sreče roka trepeta, da vilo d& mu, se obveže in ček za j ur jev sto mu da.
Potem ga ves vesel objame:
»Tl moje sreče sl senzal!
Ah kdo, kdo naj vse to verjame?! Ti sl veselja kapital!« še slemeniška teta zdajci ga poljubuje v sami srajci.
vn.
Tako je Spak brez dovoljenja spremenil kleni svoj značaj, spremenil z njim način življenja; in, ljubi bralec, veš zakaj?
Prisilile so ga razmere?
Mu čas je dal preveč klofut?
Ne. Vzrok je čisto druge bere:' tega je kriva Urša Plut.
Zaradi nje je Spak to storil, je potepuha v sebi umoril.
na&iA
Za prispevek v tej rubriki plačamo 20 din
9C>jubi gcspcd IŽccseveZL./
Vesela pisma ameriškemu predsedniku Rooseveltu. — Pozabljenih 200 milijonov dolarjev. —
Telefon požigalec.
Kmetska gospodična
Pred. dnevi sem bila v mestu C., ki je v bližini moje domačije. Srečam neko znanko, nekdanjo sošolko. Spregovoriva nekaj besed —- seveda je odgovorila bolj z višlca — kar zagleda nekoga in hitro odbrzi. Začudeno gledam za njo, malce postojim in že stopi njena rodna mamica pred mene. Prijazno se pozdraviva in ji povem, da gre ravno tam njena hčerkica; pohitela bi za njo. Ona mi pa 8 solzami v očeh pravi:
»Prepovedala mi je, da bi jo v mestu ogovarjala. Sram jo je, da je kmečka njena mati, in da to vidijo mestni gospodiči.«
V srce se mi je zasmilila mati, ker vem, koliko je žrtvovala, da je izšolala svojo ljubljeno hčerko v mestno gospodično — zato da je danes mati ne sme poznati, kaj šele, da bi hči poznala mater-kmetico.
Mislim, da tudi to spada v zrcalo naših dni.
Dr.
Kadar je blato - je luštno...
V »Slov. Narodu« št. 268 z dne 23. novembra 1937 čitam pod naslovom:	»Velike	ovire	motornega
prometa« tudi odstavek: »Avtomobilist kriv a priori« in »Kdo najbolj krši prometno disciplino« in »Pri nas vozijo motorna vozila najpočasneje«.
K temu malo primerjave:
Zjutraj okrog 3I. na 8 v ozki Florjanski ulici v Ljubljani. Oba pločnika natrpana z malimi in večjimi šolskimi otroci. Nežne male punčke prvega razreda osnovne šole in med njimi tudi bolj odrasli šolarji. Dežuje, blata in mlakuž nič koliko. Pa pribrenči po Starem trgu mimo Zalaznika avto z veliko hitrostjo. Skušal sem z roko dati znak, naj vozi vsaj v tej blatni, ozki ulici počas neje. Nič — zdrvi mimo nas. In posledice: 20 do 30 otrok in pasantov od nog do glave vsi oškropljeni od mlakuž in blata. Obrazi zamazani, obleka ni bila več obleki podobna, z obrazov je kapljalo blato, zvezki in knjige zamazani, hiše do oken oškropljene. Otroci so jokali, starejši preklinjali in rohneli, da je bilo takšnih pritožb že sto in sto, a nikdo se ne gane, kakor da oblast v to sploh ne sme posegati in da bi vsaj skozi mesta in vasi počasneje vozili. In potem se avtoklub čudi, da ljudje sovražijo avtomobiliste.
Gospod urednik, ali mar mislite, da bo ta pritožba kaj zalegla?
Miro
p Jaz na primer...«
V Zidanem mostu prestopimo na zagrebški vlak. Prostor sem si izbrala v kupeju za nekadilce, kamor je vstopil tudi mlad eleganten gospod z damo srednjih let, očitno znanko z vlaka. Vinjen preprost mož si je prižgal cigareto in mladi gospod je bil ogorčen. »Vi hočete biti kulturen človek,« mu reče, »a se ne znate vesti niti nasproti ženskam.« Nato se obrne proti nam. »Ta trava zelo smrdi v zakurjenem, zaprtem prostoru. Jaz na primer grem ven, če že moram kaditi.«
Res, kadar je mladi gospod kadil, je šel na hodnik.
Ko je njegova sopotnica Izstopila, si je mladi gospod prižgal cigareto in mirno puhal dim v zrak. V kupeju je bilo še mlado dekle in starejša gospa, zaradi katere bi moral biti obziren.
»Vi, mladi gospod, ki ste se tako viteško zavzemali za ženske, ste navaden širokoustnež, ste gentleman samo na jeziku! Ali ste zato kadili v kupeju, ker so za vas ženske, ki niso elegantno oblečene, »luft«, ki ga ne vidiš, ali pa zato, ker so bile vaše cigarete boljše kakovosti in ne smrde kakor cigarete onega preprostega moža?«
Potnica
Nasi otroci — naš ponos!
Prodajal je limone. Velika košara mu je segala skoraj do tal.
Tam na dvorišču so se neskrbno igrali otroci. Ko so ga opazili, so planili nadenj. Izzvala jih je menda njegova beda. Komaj jim je 6iro-maček ušel. Vendar so mu raztrgali že tako slabi suknjič. To je spravilo dečka v obupen jok.
Prizor je opazovalo tudi nekaj žensk. Eni izmed njih se je mali vendar toliko zasmilil, da je stopila v hišo in se vrnila s šivanko in sukancem ter mu zašila suknjič.
Meni, ki sem vse to opazoval, je bilo hudo pri srcu ob misli, da so že otroci postali tako brezsrčni in surovi.
K. V.
(n) Newyork, decembra.
V Ameriki sicer denar ne leži na dobro asfaltiranih cestah, zato ga je pa v bankah toliko več. V velikih ameriških bankah leži dobršno število dolarjev prav tako neplodno, kakor da bi se po cestah valjali. Kako to? Ta denar, ti milijoni niso last nikogar. To se seveda na prvi pogled kaj čudno sliši, in vendar je gola resnica.
Ta denar so nekoč, pred mnogimi leti, naložili v banke varčni ljudje, potlej so pa bogve zakaj nanj pozabili. Tako se je po različnih ameriških bankah nabralo 200 milijonov dolarjev, ki zaman čakajo na svoje lastnike; 65 pozabljenih zneskov presega celo vsoto 50.000 dolarjev...
Neki bančni uradnik je pri pregledovanju takšnih pozabljenih vlog slučajno naletel na ime F. H. La Guar-dia; poizvedoval je in zvedel, da denarja ni naložil nihče drugi kakor sedanji newyorški župan La Guardia. Kot devetnajstletni mladenič si je pri tisti banki odprl bančni račun in je nanj — kakor toliko drugih — kmalu pozabil.
Telefon namesto požigalca
V Ameriki je vsak dan več zavarovalnic, hkrati z njimi se pa z never jetno hitrostjo množe tudi požigi. Cenijo, da doživi Amerika vsako leto okrog 8000 podtaknjenih požarov. Za-rovalnice so zato postale zelo natančne in previdne; le redkokdaj uide požigalec roki ravice, pa čeprav je svoje dejanje še tako duhovito in zvito zasnoval.
Neki krznar v Los-Angelesu bi bil rad svojo zalogo spremenil v dolarje. Ker pa kupčija ni šla posebno dobro,
se je odločil, da bo prišel do denarja nedavno kopico humorističnih pisem,
po drugi poti. Zavaroval je zalogo za precejšnjo vsoto, potlej se je pa kmalu nato odpeljal v Newyork.
Svojo stvar je doma neštetokrat preizkusil in bil je tako prepričan o svojem uspehu, da še slutil ni, da bi se mu utegnila ponesrečiti. Tri dni se je že mudil v Newyorku, četrti dan dopoldne je pa iz svojega razkošnega hotela poklical svojo krznarijo. Nihče j se ni oglasil, le telefon je venomer brnel, trgovec je napeto štel: »Enkrat, dvakrat, trikrat...« in ko je telefon v Los-Angelesu štirinajstič pozvonil, je pomirjen odložil slušalko in se udobno zleknil v oblazinjeni naslanjač. Bil je trdno prepričan, da mu bo zavarovalnica kaj kmalu naštela na roko 63.000 dolarjev.
Namesto blagajnika sta ga prišla pa „ , , .	......
čez dva dni obiskat dva detektiva in *al državnl obIasti' dasi Je avtomobil
ki jih vsak dan dobi predsednik Roosevelt. Tako prosi 10.000 ameriških dijakinj vsako leto svojega predsednika, naj jim pošlje lepo obleko za maturo, ki jih čaka. Neki kmetič se je obrnil do Roosevelta s kaj čudno prošnjo: naprosil je predsednika, naj mu najde kravo, ki mu je pred več dnevi pobegnila iz hleva. Postarne gospodične si hočejo pri predsedniku Rooseveltu izprositi primerne može za stara leta, neka ločenka mu je pa pisala, naj ji priskrbi bogatega moža. Nič ji ni do moža, je napisala odkritosrčno, toda poplačati mora dolg 3000 dolarjev; pripisala je, da vzame vsakega bogatina med tridesetimi in štiridesetimi leti.
Neki posestnik avtomobila je zatrje-
sta mu brez ovinkov povedala, kar mu je šlo:
»V vaši trgovini smo našli zelo zanimiv mehanizem. Na telefonskem batu za zvonček je bil s sukancem privezan košček bambusa in na njem rezilo britve. Kadar je zvonček pozvonil, je rezilo nekoliko prežagalo tenko vrvico, ki je bila na njej privezana vžigalica, viseča nad polnim košem papirja. Ko je telefon štirinajstič zazvonil, je britvica prežagala vrvico, posebni peresni vzvod je zapalil vžigalico in ta je padla v vnetljivi papir. Na ogenj nas je opozoril nekdo po newyorškem telefonu in ugotovili smo, da ste bili to vi sami.« Možak je prebledel in je takoj priznal svoje dejanje.
»Sit sem dela!«
Neki tajnik Bele hiše, rezidence
ameriških predsednikov, je priobčil. vedno z obžalovanjem...
spomnila, da je sestrino poročno li* stino nekoč videla v nezaklenjenem predalu; stekla je ponjo in res jo je še našla tam. Stisnila jo je babici v roke in duhovnik je tedaj otroka brez upiranja krstil kot zakonskega otroka; pri krstu je dobil fantiček ime Franc. Dobra sestra, ki pa še slutila ni sleparije s poročno listino, je Ani obljubila, da bo molčala ko grob; njen mož je bil tedaj ravno na fronti in se mu seveda še sanjalo ni, da jp doma dobil dozdevnega sina.
Dozdevni sirotek
To je bil pa šele pričetek sleparije. Iz Monakovega se je Ana odpeljala s svojim sinčkom v neko letovišče in je od ondod pisala očetu, da se ima zelo dobro in da je v vasi videla majhnega, zapuščenega sirotka, tako ljubkega, da bi ga od srca rada vzela s seboj domov... Dobri oče ji je na večkratno prošnjo odpisal, naj v božjem imenu otroka pripelje domov. Ne da bi vedel, je ponosni župan dobrodušno sprejel svojega lastnega vnuka, ga vzljubil in naposled celo dovolil Ani, da ga je posinovila. Deček je pridno rastel in vse je kazalo, da resnica o njegovem rojstvu sploh ne bo prišla na dan.
Oblasti nehote odkrile sleparijo
Nedavno je pa mož Anine sestre dobil poziv, naj prijavi svojega ena in dvajsetletnega sina k vojakom; gospod je bil seveda zelo presenečen in je odpisal, da je to najbrže pomota, kaj-
_	,	.	, ti on sploh nima otrok. Kmalu nato
Eno najzanimivejših pisem se je pa: so mu	da	je	njegova ^na
\ nal™° ProSnf: *^ubi leta 1916. krstila novorojenčka kot za-predsedmk Roosevelt zdaj si pa samo konsk otroka na nje ovo ako
P°fieš '2* **"- ne verjame, naj pa pogeda v matrike, knjižico, kajti dela Mož je seveda takoj šel gledat v ma-sem do grla sit!«	trike Jn glej. v6kmta x Je da obla_
Predsednik Roosevelt ne more pre- sti niso lagale. Tamkaj je namreč čitati vseh teh pisem, saj bi drugače bral črno na belem, da se mu je leta moral njegov dan imeti 100 ur, name- 1916. rodil zakonski sinček France, sto njega čitajo pisma in prošnje To je bilo pa možu že preveč. Dirjal njegovi tajniki in nanje tudi odgovar- je domov in takoj trdo prijel ženo, češ jajo: vedno zelo vljudno, toda skoraj da ga je v vojni varala. Zena je ta-
kupil samo zato, da bi svoji ,že tako preobloženi ženski olajšal prevoz umazanega perila k perici*. Neki zapuščeni in varani zakonski mož je prosil predsednika, naj bi obiskal njegovo nezvesto ženo in ji naredil pošteno pridigo. »Hočem, da se vrne k meni in da spet živi z menoj,« je končal svojo prošnjo.
Previden gospodar ne računa s srečo,
temveč z
Za vse vrsfe zavarovanja se Vam priporoča
jila in tajila, toda zaradi .neizpodbitnih* dokazov v matrikah ji mož
nesrečo in se	proti	njej dobro zavaruje	kajpak ni hotel	verjeti. Nazadnje se
*	je žena vendarle	spomnila svoje mlaj-
še sestre in njenega nezakonskega otroka. Hkrati se je pa domislila, da je utegnila sestra v potrebi poseči po njeni poročni listini, ne da bi bila ona to vedela. Povedala je svoj sum možu in izkazalo se je, da se ni zmo-
jugoslovanska zavarovalna	banka v Ljubljani | priznala svoj greh. Zdaj se bo morala
GOSPOSKA ULICA ST. 21.	TELEFON ŠT. 21-76 in 22-76	ogovarjati pred	sodiščem zaradi sle-
_ , , .	_	_	.	„	parjenja oblasti.
Podružnice v Beogradu. Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, Osijeku. — Ekspoziture v Mariboru, v Ce'ju
in Splitu. — Zastopstva v vseh večjih krajih, ki so vsakomur na razpolago za brezplačna pojasnila*
m > S L A V I J A
jugoslovanska zavarovalna banka v Liubliani
Kupovanje brez gotovine
Kako si zna Američan zbol/šati svoi življenjski standard
n u. I. Newyork, dec. V Ameriki lahko vsak čas stopiš v eno izmed mnogoštevilnih trgovin z električnimi potrebščinami in si kupiš električni hladilnik, ako imaš le 5 dolarjev gotovine v žepu. Prav tako sl za pet dolarski bankovec lahko nabaviš električni perilnik in električni likalnik. Ostanek dolga lahko pričneš plačevati šele čez pol leta in še to v majhnih obrokih, ki se smejo zavleči na dve leti. S 100 dolarji are si utegneš v Ameriki že kupiti avtomobil; klobuk, čevlje, obleko, perilo in posteljnino dobiš pa že, če plačaš samo en dolar na račun.
Vsakdo, kdor mora svoje Izdatke omejiti na natančen in določen proračun, bi napak storil, ako se ne bi poslužil te ugodne možnosti počasnega plačevanja. Kupec nima pri takšnem kupovanju nikakšnlh težav. Trgovske hiše si prav nič ne prizadevajo, da bi dognale identičnost svojih strank. Samo V 3'/« vseh trgovskih pogodb se trgovec prepriča, ali ima kupec stalno službo.
Včasih se seveda tudi pripeti, da se kdo ne drži obrokov. Tedaj se mu utegne zgoditi, da mu lepega dne pride v vas zastopnik tiste trgovine, možak, čigar prijaznost se kosa s trdO' vratno vztrajnostjo, ki z njo prigovarja kupcu, naj plača zamujene obroke. Kupec se navadno skesa in plača, kar je dolžan, saj si tako prihrani mnogo neprijetnosti, ki bi se utegnile pripetiti, ako ne bi hotel plačati kupljene robe.
Dobra trgovina
Lahko se pa tudi zgodi, da kdo ne more plačati, ker Je izgubil delo in zaslužek. Kaj tedaj? Trgovina vzame nazaj vse lepe stvari, ki jih Je kupec pri njej na obroke kupil. To je seveda žalostno, a to je tudi vse. Kupcu se prav nič ni treba bati tožarjenja ali črne liste. Toda tudi pri takšni kupčiji kupec nima Izgube, saj je lep čas uporabljal stvari, ki bi si jih sicer ne mogel omisliti, in je torej za vse te stvari plačal le nekakšno najemnino.
■ Naš človek, nezaupen in starokopiten, bo ameriške trgovce, ki za tako majhne obroke prodajajo svojo robo čisto neznanim ljudem, utegnil imeti za neprevidne. S takšnimi mislimi se pa predajamo le neupravičeni evropski črnoglednosti. Ljudje so namreč poštenejši, kakor na splošno mislimo.
Ameriške zavarovalnice, posojilnice, pa tudi ameriški trgovci, ki na obroke prodajajo, so ugotovili, da le 0'8%> ljudi ne plačuje svojih obveznosti. Ista pičla številka nam pove tudi število tistih ljudi, ki ne morejo plačevati, ker so izgubili dohodke, in pa število nepoštenih kupcev, ki so se že v začetku namenili, da ne bodo plačevali.
Star ideal se je uresničil
Sistem plačevanja na obroke ima nedvomno visoko socialno in moralno vrednost. Tako si tudi revnejši ljudje utegnejo omisliti mnogo lepih stvari, ki bi jim sicer ostale za zmerom nedostopne. V ljudeh zbuja ta sistem najprej poželenje po vseh teh stvareh in je tako torej eden izmed važnih činiteljev pri uresničenju ideala: dvigniti žlvljenski standard. Socialna vrednost tega sistema je pa v tem, da predstavlja nakupovanje na obroke posrečen način varčevanja, ki je pravo nasprotje abotnega stiskanja denarja. Takšno varčevanje denarja po nogavicah in domačih hranilnikih je nesocialno, negativno in sebično, ker denar ne kroži med ljudmi. Vsaj Američani tako mislijo.
Sistem plačevanja na obroke omogoča delo, hkrati pa tudi pospešuje varčevanje, človek, ki plačuje obroke, 'nalaga namreč svoj denar v majhnih vsotah v koristne stvari, ki imajo trajno vrednost in ga ne zapravlja zdaj tu zdaj tam, ne da bi sam vedel, kje in kako mu je skopnel.
Nakupovanje na obroke se je v Ameriki neverjetno razmahnilo. Tako so lani Američani nakupili blaga v
vrednosti petih milijard dolarjev; to pomeni 20“/o celotne prodaje na drobno.
Vzrok za tako velik razmah nakupovanja na obroke so nenavadno ugodni plačilni pogoji. Razen 6 odstotkov obresti in malenkostne zavarovalne pristojbine, ki prodajalca v vsakem primeru obvaruje izgube, nima kupec nikakšnih neprijetnosti. Nedavno je pa v Ameriki izbruhnila .obrestna vojna* med raznimi koncerni; mnoge velike trgovske družbe so namreč svoje obresti znižale na 3 odstotke, nekatere so pa šle celo tako daleč, da sploh ne zahtevajo obresti, ako plača kupec robo že v devetih obrokih namesto v dvanajstih.
Poplačano varčevanje
Za ljudi, ki delajo samo v sezoni, ima Amerika posebne olajševalne določbe. Takšni delavci plačujejo svoje obroke samo tedaj, ko imajo delo in denar. Celo v tej skupini kupcev število .slabih plačnikov* še ni prekoračilo 0’8 odstotka. Največ dobička od sezonskega plačevanja ima avtomobilska industrija.
Le psihološko in gospodarsko tako natanko preračunani sistem na obroke omogoča tudi revnejšim slojem nakup avtomobila. Tudi v Ameriki je le malo ljudi, ki bi avto lahko plačali kar z gotovino. Da znajo Američani takšne ugodne plačilne pogoje tudi primerno ceniti, nam priča okoliščina, da je lani kupilo avtomobile na obroke šestnajst milijonov Američanov; ena tretjina avtomobilov je bila še čisto nova, dve tretjini sta bili pa že rabljeni.
Nepotreben prepir
Ondan jo maham po Dunajski cesti proti Ježici, ko zaslišim z nekega dvorišča kričanje in psovanje. Stopim bliže in vidim, kako se neki mizarski mojster prepira s svojim pomočnikom. Nato mi mojster pove, da mu je pomočnik pohištvo pokvaril, češ da ni vzel prave politure. Pogledal sem in videl, da res ni dobra, toda mojstrova je bila še slabša. Takoj sem povzel: »Vidim, da se zastonj prepirata. Vajini polituri sploh nista za rabo. Nabavite si vendar že pošteno zgoščeno polituro »Polinit«, ki jo razredčite: 1 del »Polinita« in 6—8 delov 95°/»nega špirita; »Polinit« dobro pronica v les in zamaši v niem vse luknjice in tudi ne razpoka. »Polinit« da pohištvu di-ven sijaj, ki ga ne uniči ne solnce ne vlaga. Brezplačen vzorec in navodila pa dobita pri R. Hafner, Celovška cesta 61 in Miklošičeva 36.«
Konj mu je rešil življenje
n č. k. Budimpešta, decembra. Bacsal-maserski krčmar Jožef Griinfelder je nedavno ponoči jahal proti svojemu domu. Zdajci je padel s konja in si zlomil nogo. Konj je oddirjal dalje. Griinfelder je obležal v snegu, ni mogel vstati, posrečilo se mu je pa nekajkrat ustreliti iz puške, da bi priklical sosede.
Nihče se ni oglasil. Zdelo se je, da bo ubogi krčmar obsojen na strašno smrt v snegu in ledu, kajti bilo je vražje mraz in ponesrečenca so že zapuščale moči. Tedaj so ga pa še baš o pravem času našli njegovi ljudje. Povedali so mu, da je njegov konj pridirjal brez gospodarja v hlev in da se je zelo razburjeno obnašal. Ljudje so slutili nesrečo in so se napotili iskat izginulega krčmarja. Tako je zvesta žival rešila življenje svojemu gospodarju.
Po 21 letih
da je oče podtaknjenega otroka
n q. i. Koln, decembra.
V nekem neznatnem mestecu ob Renu je nedavno prišla na dan kaj nenavadna sleparija. Bilo je še med svetovno vojno, ko je brhka in lepa županova hčerka Ana vroče ljubila mladega Američana, ki je moral proti svoji volji v Nemčiji čakati na konec vojne. Nekega dne je pa mladenič le odjadral domov in lepa, žalostna Ana je ostala sama. Kmalu je dekle spoznalo, da njena ljubezen z Američanom ni ostala brez posledic in vsak
dan je rastel njen strah pred dobrim, a strogim očetom. Naposled Ana ni več zdržala doma; dejala je očetu, da gre nekoliko v vas k svoji poročeni sestri v Monakovo in z otrokom pod srcom se je odpeljala v veliko mesto, kjer je res povila krepkega dečka.
Babica je kmalu po porodu odnesla otroka v cerkev h krstu, toda duhovnik malčka ni hotel krstiti, ker babica ni imela s seboj poročne listine njegovih staršev. Kje dobiti ta velevažni dokument? Nazadnje se je mlada mati
Po.
priporočilo
naših zoho-
zdravnJKov
Janez Scžcncvel .*
"Dva
Gospod Žan Komar ni nikoli bral božičnih štorij. Kdor ima okus, mu tega ne bo štel v zlo, zakaj’ omledne in cmerave, v.čno enake božične povesti pametnega človeka res ne ogrejejo. Razen farizejskih hinavcev nikogar ne ganejo zlagane zgodbe o dobrodelnosti, ker kako naj človek naivno veruje v dobroto, ki je v srcu ne občutil
Ali zato nikar ne mislite, da je bil g. Komar skopuški stiskač. Ne, ni bil. Imel je le svoja načela. Ljudje, ki imajo obilne in varne dohodke, imajo navadno tudi zelo trdna načela, ki po njih sodijo svet in ravnajo svoje življenje. Trdil je, da potroši na leto zase 60.000 dinarjev, in od te vsote je odmeril 5%, t. j.
5.000 dinarjev za dobrodelne, ali po njegovih besedah, »socialne« namene. Do pare natanko je g. Komar vsako leto razdelil tri jurje med društva slepih, gluhonemih, sirot, vdov, invalidov, pisateljev, umetnikov, obubožanih meščanov itd.
»Ni poglavitno, koliko se mi revež smili, ampak koliko mu lahko pomagam. Jaz dam, drugi,. ki je to njih zabava ali služba, naj pa skrbe, da pride dar v prave roke. Če bi sleherni oarajtal svojih 5%, kakor jaz, bi bilo precej manj revščine na svetu.«
Priznajmo pravično, da ima to načelo zdravo jedro. Nesreča je le, da malo ljudi s takšnimi dohodki tako pošteno misli in dela. Zato razumen človek ne bo očital g. Komarju, da k
60.000 dinarjem ni prištel še najemne vrednosti svoje stanovanjske vile pod Rožnikom, tisočakov, ki jih je vsako leto porabil za počitnice, dotacije in daril, ki jih je dajal svoji dolgoletni prijateljici, izdatkov za avto in bencin in še nekaterih malenkosti. Trije jurji so bili prostovoljno prevzeti davek, ali konec konca vendarle samo davek, in pri davčnih napovedih tudi najbolj pošten... j
Pa kaj bi pravil! Kdor je v tem oziru brez greha, naj vrže kamen vanj.
Popoldne pred Božičem je g- Žan Komar krmaril svoj avto po Vegovi ulici na Kongresni trg. Poleg njega je sedel sluga Jože, ki naj bi pomagal izbrati smreko za božično drevo ter atnnil nutem v najiirnicn v Gra-. dišče po nakit in svečice, ki jih je že prej tam naročil in plačal. Gospod Komar je bil nato namenjen v kavarno Emono, kjer je imel ob štirih zmenek s svojo dolgoletno prijateljico, ločeno gospo Emo, da pojdeta skupaj božična darila kupovat. To se pravi, izbirala in kupovala bi ona; g. Komar, ki je imel v listnici pripravlienih deset juriev. bi zgolj plačeval.
Ta delitev dela mu je bila čisto po volji, zakaj če že žrtvuje — in veliko žrtvuje — čemu naj se muči še z ugibanjem in premišljevanjem za prazna skrivnostna presenečenia!
Pripravno smreko sta kmalu našla, saj jih je bilo še za cel gozd. G. Komar jo je plačal, dal kovača brezposelnemu, ki naj bi jo odnesel pod Rožnik, ter sedel spet v avto z mirno zavestjo, da bo Jože že vse v redu opravil. Ura v avtomobilu je kazala tri četrt na štiri in izračunal je, da bo imel pri navadni Emini zamudi še pol ure časa za mirno branje. Zapodil je avto okrog spodnjega konca Zvezde in mimo Kazine počasneje zavil v šelenburcrovo ulico, ki je bila polna ljudi. Bilo je pravo božično vreme in nalahko je snežilo.
Vsi veste, da pravega »božičnega vremena« sploh ni. ker je za ta praznik v Ljubljani vselej moča in brozga. Ali gotovo se še spominjate, da je bilo n red leti, ko se je ta povest spletla, za Božič izjemno tudi v Ljubljani res pravo božično vreme. Pet dni pred prazniki je tako zamelo, da so se vse telefonske Žice potrgale in vsi vlaki zmešali. V treh dneh so za silo spravili v red telefon in železniški promet, tudi mestne ulice so toliko odkidali, da so lahko vozili avtomobili z verigami na pnevmati* kah, nakar je jelo popoldne pred svetim večerom spet naletavati, čisto nalahko in ravno toliko, kolikor je bilo treba za božično razpoloženje. Do poznega večera se je nabralo za tri prste novega, suhega snega. Nato se je zjasnilo in ljudje, ki so Sli k polnočnicam, so videli najlepše zvezdnato nebo in najlepšo zimsko sliko mesta.
G. Komar je bil s svojim avtom blizu pošte, ko je grdo zaklel. Viški tramvaj je privozil in zaprl ulico, a moščanski tramvaj, ki bi se moral že zdavnaj skidati, se ni genil. Vse črno liudi je bilo pred njim in še z Magdičevega vogala so vreli tja. Tudi druga krepka kletvica ni poina-gala. G Komar je moral za moščan-skim tramvajem obstati, čeprav avtomobilist nerad ustavlja voz.
Videl je prometnega redarja, ki je med gručo ljudi nekaj zapisoval. G. Komar je neučakljivo zahupal. Re-
dar, ki je pravkar vteknil beležnico spet za rokav, se je ozrl, spoznal njegov voz, pristopil in salutiral. G. Komar je spustil šipo na desni za štiri prste nizdol.
»Oprostite, g. Komar, bodite tako dobri in odpeljite gospoda, ki je pravkar na tramvajski stopnici spodrsnil in si roko zlomil, v bolnico.«
»Kaj reševalne postaje...«
»Gotovo, ali sami vidite, pri tem prometu, strašno sem zaposlen,« je redar vljudno odločno zavrnil in pomirjevalno pristavil: »Sicer pa gospodu nič kri ne teče in pri zavesti je.«
Hupanje zagozdenih avtomobilov je g. Komarju pojasnilo položaj. Ker se je vrh tega spomnil, da morata biti avtomobilist in prometni redar zmerom dobra prijatelja, je brez ugovora odprl vrata v fond.
Na policistovo zapoved so štirje prostovoljni samaritani pilotirali k vozu nekega velikana, ki je po postavi, krzneni kučmi in krznemu ovratniku suknje spominjal na Ša-Ijapina v boljših letih. Velikan, ki je z desnico tiščal zlomljeno levico k sebi, se je otresel samaritanov in močno sklonjen sam stopil v avto, čigar karoserija se je pod hrustovo težo _ pošteno zazibala. S kratkim ! »Najlepša hvala, g. Komar« je redar zaloputnil vrata, skočil nazaj, na svo-je mesto in spet prevzel poveljstvo nad prometom. Med silnim zvončklja-; njem sta se oba tramvaja premaknila in g. Komar je za moščanskim zavo-1 zil mimo redarja, ki mu je še en-, krat prijazno pokimal. Nato je divje zatrobil in zdrvel po Tvrševi cesti.
V nekaj sekundah je prometna zadrega pred poSto prešla. Ljudje so se skozi mrgoleči pajčolan snežink ozrli k visokim lučim kavarne vrh nebotičnika ter si s ponosom dejali:! »Res, Ljubljana se razvija v vele-? mesto!«	I
»Takso bi bil policaj tudi lahko' poklical,« se je v Dalmatinovi ulici z nejevoljo domislil g. Komar. Te-! daj se je za njegovim hrbtom oglasil ponesrečeni velikan:	»Gospod,1
oprostite, da sem vam v nadlego, in da zaradi moje nezgode tratite čas.«
Velikanov glas je vplival na gosp. Komarja kakor olje na kineče morje. G. Komar ka nikoli »i. cliSal glasu. Močan je bil in jasen, hkrati dobrotljivo blažilen in vendar tako mogočen in obvladajoč, da je človeka uklonih Pod vplivom tega čudovitega i glasu je spodobno mirno in blago od- 1 govoril: »Ne vznemirjalte se, gospod, sleherni je dolžan, da bližnjemu v nesreči pomada, posebno na tak dan. Ali vas hudo boli?«
Govorila sta še nekaj malega, dokler se nista ustavila pred bolnico, i G. Komar je skočil z voza in spremil s strežaji vred ponesrečenca v cakalnico. Pri luči se je čudil, da ima močni hrust že skoraj sedem križev, kakor mu je prej povedni. • Ni jih kazal. Hotel se je posloviti,' ali velikan je povzel: »Gcspod, zelo dober človek se mi vidite in zato bi vas rad poprosil še za eno uslugo, če utegnete.«	|
»Prosim, nič ne zamudim,« je g. Komar odgovoril proti svoji volji, j
»V moji sobi v Unionu... Ne, tisto I bo že sama nesla. Veste, moja nai-1 mlajša punica, to se pravi moja hči,!
je še iz študentovskih let po ameriškem vzorcu nekakšna botra trem revnim družinam v Ljubljani. Je res dobrega srca moja Eva, pa je zdaj v Pragi in se zaradi zametov pripelje šele danes ponoči ali jutri dopoldne. Zato sem hotel jaz namesto nje opraviti. Živila in kurjavo sem že naročil, obleke in volnene stvari so v hotelu pripravljene, pa za te se ne mudi. Gtroci morajo dobiti nekaj igrač in ker si lahko mislim, kako jih težko čakajo, bi mi bilo žal, če jih ne bi že nocoj dobili. Ali bi mogli Vi...«
»Gotovo, z veseljem Vam ustreženi,« — je dejal g. Komar proti svoji naravi velikanu, ki ga je vprašujoče pogledal.
»Res, dober človek ste in zelo sem Vam hvaležen. Glejte,« — velikan je položil levico v naročje in z zdravo roko potegnil iz levega notranjega žepa neki papir — »tu imam seznam, kaj naj vsak dobi in koliko prilično stvari stanejo. Naslovi družin so tudi zapisani.«
G. Komar je ubogljivo vzel papir.
»Bodite zdaj še tako prijazni, potegnite iz žepa mojo listnico ter vzemite iz nje toliko denarja, oziroma nelcaj več, kakor je na papirju izračunano.«
Velikan si je z desnico odpel gumbe in nastavil g. Komarju notranjo stran suknjiča, ali g. Komar ni mogel kakor razbojnik seči v žep tujega, ponesrečenega človeka.
»Hvala, saj lahko sam založim in obračuniva potem. Moja ime je...«
G. Dolinar je spravil vizitko gosp. Komarja, mu presrčno stisnil roko, Vzdignil iz naročja nesrečno levico ter odšel v sobo dežurnega uradnika. G. Komar je pa pogledal na uro — skoraj pol petih — stopil v vratarjevo celico in telefoniral v kavarno natakarju, naj gospa Ema še trenutek potrpi, ker je zaradi nekega izrednega dogodka zadržan. Potom je planil v avto in oddrevel v mesto.
Ne bom popisoval, kako je g. Komar, ki ni še nikoli igrač kupoval, opravil v trgovinah, če so otroci kljub njegovi neizkušenosti dobili vse, kar jim je njih dobrotnica namenila, je bila to zgolj zasluga natančnega seznama in prodajalcev, ki
ao med ncrvociiim prig-an jan jerm
Komarja prave stvari poiskali, »avili in na zavitke napisali imena.
Razočarati moram tudi vse nepo-boljšljivce, ki si mislijo, da pride zdaj vendarle prava božična povest: veselje žarečih otroških lic, topel občutek v bogatinovem srcu itd.
Ne, nič takega ne pride. Ko je minil čar tistega glasu, je g. Komar sicer precej logično toda hudo ne-krs'*ansko menil, da bi imel vražji Dolinar levico zdravo on pa mir, če se ne bi nih*e te trapaste dobrodelnosti izmislil. Ni mogel razumeti, kako je prišlo, da se je meni nič tebi nič bedasto udinil neznanemu in nesramnemu človeku. Seveda, besedo js dal in pravcato naročilo mora izvršiti- ker je bil ta hrust z dežele — naj bi se bil vrag vsaj četrt ure prej polomil, če se je že moral — po vsem videzu vendarle zelo spodoben in ujrleden človek.
Torej je bolje, da obiska revnih družin ne popi=em. Moral bi po pravici povedati, da so bile hiše revežev
g. Komarju na moč zoprne. Umazana dvorišča in hodniki, polni temnih kotov, nikjer preglednosti in nikjer imen na vratih, človek alarmira devet družin, preden najde pravo. In kako ga neumno zijajo! Sploh se pa revni otroci niti veseliti ne znajo in zahvaljevanje ubogih mater gre človeku na živce. Povrh pa kisli duh po mrzli vlagi, lugu, loju ali čebuli.« Brrrr!
G. Komar tudi ni občutil niti trohice zadovoljstva po opravljenem dobrem delu. Nasprotno. Ko je pri prvi družini ugibal, kako bi čimpreje lahko zginil, se je med zahvaljevanjem domislil, da ne daje nič iz svojega, ker je denar za darove samo kreditiral. Potegnil je iz listnice dva stotaka, Ju stisnil ženski v roko in zbežal. Isto je sicer iz nekega čuta pravičnosti ponovil tudi pri ostalih dveh družinah ter prišel tako ob šest sto dinarjev, ali ker jih res ni dal iz dobrega namena in srca, je mel za nameček na jezo še zoprn in poniževalen občutek, da je naivna žrtev izsi-ljevavcev.
Vrh vsega je bila ura skoraj pej sedmih. Z Emo sta bila namenjena v pet ali šest trgovin in Ema je redkokdaj kaj kupila, ne da bi celo uro izbirala...
F;me seveda ni bilo več v Emoni, ker je šla že domov. Poznal je njen temperament, ali sprejema, kakršnega je bil deležen, se vendarle ni bil nadejal. Niti najmilejši stavek njenega pozdrava ni bil za tisk primeren. Nekajkrat je poskusil, da bi se opravičil. Ko pa ni prišel do prave besede, je njegova razdraženost prekipela. Povedal ji je svoje mnenje v enako klasičnem ljubljanskem slan-gu ter za klicaj na koncu zaloputnil vrata za seboj.
Tako se je primerilo, da je gosp. Žan Komar na samski način praznoval sveti večer v nebotičniku. To se pravi, strašanski krok je bil in več ko tisoč dinarjev je plačal za zapitek.
Naslednji dan se je zbudil ob enajstih in prva misel je bila Ema. Ali čudno, kar ga je snoči jezilo in žalilo, ga je danes skoraj veselilo;* Mačkasta glava se je kar zjasnila ob misli, da se je te ženske prav za prav srečno znebil. Pogledal je skozi okno — čisto sinje nebo nad sončno zimsko pokrajino — ter e veselo žvižga odšel v kopalnico. Polastilo se ga je neko nerazumljivo radostno pričakovanje.
Poldan je zazvonilo in ravno kravato si je zavezoval, ko je zaslišal, da se je pred vilo ustavil avto.
»Hudiča, pa se menda ni že ske-sala,« ga je zbodlo. Nabral je obras v energične gube: »Naj bo Se tako sirenska, mrha, jaz ostanem trd in neizprosen... Ali kaj je to? Saj ni njen glas...«
»Gospod, neka gospodična bi rada z vami govorila.«
»Katera?«
»Je ne poznam, Dolinšek je rekla, da se piše.«
»Kukšna pa je?«
»Mlada in zelo lepa, desetkrat lepša kakor...«
»Že dobro, Jože. V salon jo pelji, pridem precej.«
Hitro si je poravnal kravato, prečesal lase, oblekel suknjič in stopil z elastičnim korakom štiridesetletnega fanta v salrn. Lepota mlade dame ga je presenetila.
»Gospodična, Žan Komar je moje ime. Kaj mi prinaša izredno čast?«
»Jaz sem Eva Dolinarjeva. Prišla sem se Vam zahvalit za pomoč, ki ste jo včeraj izkazali mojemu ubogemu papanu.«
»Prosim, gospodična, čisto slučajno sem bil priča nesreče in samo
Božična križanka z reSrasom
1	2	3	*r	S	6	7	8	9	lo	11	12	13	IS	16	f?	18	19	Jo	31
VDELE;
POMEN BESED
Vodoravno: 1. jadranski otok; letni čas; Izraelski kralj (970—930 pr. Kr.) — 2. drag kamen; je postala kamen;
mesto na Grškem — 3. žensko ime;
žensko ime; osebni zaimek; skandinavsko ime za reko; prazen snop —
4. oblika glagola imeti; mesto v Sloveniji; srbohrvatski zvalnik ,aga‘ —
5. oblika glagola biti; nasprotje .kup-
ljene1; kmetovalec (tujka); kratica za Ameriko — 6. zlato (francosko); in (francosko) — 7. špansko žensko ime; celotno število zvezkov kakega časopisa — 8. grška črka; sladek okus —
9. mesto na Španskem; ogljikov plin —
10. kratica za .oziroma'; veznik — IX. medmet; drag kamen; količina; kratica za dolžinsko mero — 12. jeza; plemstvo; žlahtna tekočina — 13. kvar-
ta; naplačilo; veter; svetopisemska oseba; izdelovalec časomeril — 14, ozek pas; grški mornarji, ki jim je poveljeval Jazon; resnične — 15. nekdanja nemška kolonija; svinčev rudnik v Jugoslaviji; moško ime.
Navpično:	1. poverjenik (tujka);
lahkoatletska disciplina — 2. tja (srbo-hrvatsko); mesto na Finskem; babja vera — 3. denar sosednje države; okrogla metla; reka v Albaniji — 4. reka v Rusiji; umetni ud; osebni zaimek — 5. mednarodni avtomobilski znak za čeSkoslovaško; kemijski znak za stroncij; predlog; kemijski Enak za mazurij; ploskovna mera — 6. madžarsko žensko ime; gledališka igra — 7. neposredni vzrok; trinog — 8. pijača; nemški pritok Donave — 9. srbohrvatski osebni zaimek; števnik; kemijski znak za antimon; japonska narodna igra — 10. nekdanje rimsko mesto v Sloveniji; vrsta drevesa —
11.	nekdaj uskoško mesto ob Jadranu; zabavišče — 12. sklon besede .eden*; slabo rejen — 13. nikalnica; kratica za grško (obratno); predlog; vol (srbohrvatsko) — 14. Shakespearjev junak; kis — 15. trgovski izraz za prebitek; oblika glagola .živeti* — 16. karbolna kislina; svetopisemska oseba — 17. nota, kemijska formula za ogljikov monoksid; je (latinsko); predlog; kratica za ,pred‘ — 18. moško ime; mesto v Beli krajini; kanton v Švici — 19. Marjeta; klada; mesto — 20, jezero v severni Rusiji; marčeve so bile 1. 44. pr. Kr. usodne za Cezarja; domača žival — 21. češki svetnik; nasprotje od .mirnega*.
svojo dolžnost kot vozač i« kristjan sem storil, ko sem ga hitro v bolnico prepeljal. Pa kako gre gospodu papanu?«
»Hvala, gospod primarij je dejal, da si je roko prav srečno in lepo zlomil. Ali nerodno mi je, da Vas je moj dobrodušni, papa vpregel še v mojo dobrodelno akcijo, h kateri ste Vi plemenito prispevali,., pa večer Vam je bil morda pokvarjen.«
Ozrl se je v kot, kamor so gledale nebeško sinje oči Spoznal je, da ao obvisele na neopal jenih svečicah božičnega drevesa, in z najprijaznejšim smehljajem je odvrnil:
»Res je tako naneslo, da svojega božičnega drevesa niti prižgal nisem, ali ta sveti večer je bil morda kljub temu najlepši v mojem življenju. Svetile so mi radostne oči otrok, katerim sem smel po čudnem naključju kot odposlanec Vašega zlatega srca izročiti darove.«
»Pomirjena sem, ko vidim, da niste nejevoljni. Zdaj bi Vam še rada povrnila, kolikor ste v trgovinah izdali.«
Gospodu Komarju se je zdelo, da bi plavolasega angela oskrunil, če bi mu rekel toliko in toliko, nakar bi bele roke začele na mizo naštevati metulje, kovače, dinarje in pave.
Nežno spoštljivo je dejal: »Gospodična, obdarujte tudi mene malo za praznik in dovolite, da te izdatke sam utrpim. Saj zaslužen je dobrega dela rad prepustim Vam, ki Vam po pravici gre.«
»Ne, gospod Komar, to ni mogoče. Zasluženja ne morete nakazovati kakor denar. Brez osebnih žrtev si nihče za služenj a ne pridobi,« so se nasmehnile čudovito sveže ustnice.
»No potem pa še zmerom lahko denar, ki ga na ta način prihranite, porabite za nova dobra dela. Ali lie?«
»To je res, in pod tem pogojem lahko Vaša volja obvelja. Zelo dobrega srca ste in veseli me, da sem imela čast spoznati Vas.«
G. Komarja je zadel neizrekliivo blagodejen pogled sinjih oči in Eva Dolinarjeva je vstala. Naravno je bilo, da jo je spremil do takse pred hišo in med tem izvedel, da se je pripeljala kasno zjutraj, da sploh ni šla spat, ko ji je hotelski vratar povedal papanovo nezgodo, da je bila danes že dvakrat v bolnici pa tudi še pri maši in družinam je že nesla vse, česar snoči niso dobila. Njeurovo občudovanje te neutrudljive požrtvovalnosti ni bilo nič manj iskreno kakor njegovo zanimanje za stanje g. Dolinarja, katerega je obljubil ob pol treh obiskati.
G. Dolinar je bil sicer od sile do-brovoljen in zabaven bolnik — vsaka »estra kirurgičnega oddelka je t veseljem in s smehljajem stopila v njegovo sobo — in tudi Žan Komar je priznal, da tako simpatičnega starega gospoda ni z lepa na svetu; ali težko, da bi ga bil dan za dnem enako verno obiskoval, če ne bi našel pri bolnikovi postelji vselej plavolasega angela s čudovitimi sinjimi očmi. Je bilo pač naravno, da je štiridesetletnega mladeniča bolj zanimala lepa zdrava hči kakor njen vrli bolni oče. G, Komar se je dostikrat odkritosrčno čudil, da morejo biti pomenki o revnih družinah, o dobrodelnosti in socialnih vprašanjih izredno zanimivi. Zato je že Če* dober teden našel priliko, da je na videz mimo in kakor mimogrede, v resnici na % burno utripajočim srcem vprašal:
»Gospodična Eva, ali bi Vam bilo nerodno, če bi Vas pri gospodu papanu zasnubil moški, ki je osemnajst let starejši od Vas?«
Eva Dolinarjeva je nekoliko zardela in tudi roke so se ji jele nalahko tresti. Toda čez nekaj trenutkov je odgovorila s čistim in mirnim, čeprav precej tihim glasom: »Ne, nič bi mi ne bilo nerodno, ker vem, da moškemu, ki ima dobro in plemenito srce, starost ne more do živega.«
»Eva, angel...« ■
»Moj Žan...«
Tako je prišlo, da je imela vesoljna »boljša« Ljubljana Čez nekaj tednov svojo senzacijo: Žan Komar se bo oženil. Res je bil pred pustom Se oženjen in prijatelji, ki so na sveti večer v nebotičniku stavili, da se bo z gospo Emo še zbogal in jo nazadnje tudi vzel, ker je moški, ki se je v štiridesetem letu privadil eni ženski, že prelen in premalo podjeten, da bi si še kaj prebiral — so stave izgubili.
Naslednje leto je bilo v Ljubljani za Božič navadno prazniško vreme, to se pravi: moča, brozga in megla. Kljub temu je bil Žan Komar že dober'teden v nravem božičnem razpoloženju. Koliko veselja je imel s skrivnim prinravljaniem daril za ženo, in kolikokrat si je v duhu predstavljal njeno presenečenje. Igrače je znal čisto dobro nakupiti, Evi je pomagal napraviti zavitke za njene ob-darovance in imena na zavitke je lastnoročno napisal. Tudi božično smreko, ki jo je že tri dni prej kupil, je to leto sam okrasil. Jože mu je samo podajal.
Žal mi je, da moram tukaj v drugič razočarati one nepobnljšliive prijatelje staroverskih božičnih štorij, ki se zmagoslavno muzajo: »Aha, zdaj pa vendarle pride!«
Nadaljevanje na 12. strani
Božična pravljica
O JANKU IN METKI
Otroci moji, menda Janka in [Metko vsi poznate, tista dva, ki teta zašla k hudobni čarovnici sredi velikega, temnega gozda, tista Bva, ki sta se potlej spet srečno Sešita in našla domov k svojim ljubim staršem. Janko in Metka sta zdaj že dva majhna, pridna šolarčka, saj hodita Janko v drugi in Metka v prvi razred. Kadar zve-
Z A
NAŠA
PRIDNA DEKLETA |N
*
'ŽM.ir ljudem
na zemlji...
(čer pospravita svoje šolske knjige jv torbico, vzame Metka svojo vpunčko Ujčko in Janko svojo lepo, (živalsko slikanico in oba sedeta v [zapeček k babici, ki zna pripovedovati tako lepe in dolge pravljice.
Tisti večer, bilo je ravno dober teden dni pred Božičem, je babica v dve gubi čepela za zapečkom, v rokah je pa držala dve okrogli, zgrbančeni pečeni jabolki. Pogladila je pridna vnučka po svetlih kodrcih in takole dejala: »Otročička, vzemita ti dve jabolki in položita ju na okensko polico. Ti dve, na zunaj tako neznatni jabolka sta čarobna sadova. Ako imajo pridni otroci takšna jabolka v ad ventu na okenskih policah v svoji sobi, se jim tisto noč kaj posebno lepega sanja.«
»Zakaj pa, babica?« sta v en (glas vprašala mala radovedneža.
»Ce bosta pridna, vama pa povem,« se je nasmehljala babica in pričela pripovedovati.
»Nekaj tednov pred največjim gjraznikom — Božičem — v nočeh, ko sveti srebrni mesec, prihaja božje detece vsak večer k nam, ubogim zemljanom. In vesta, kje se ustavi Jezušček v naši vasi? Nikjer drugje, kakor na jasi za našo hišico, tamkaj, kjer vidita včasih v mraku, kako skačejo zajčki, ln kjer poleti tako pridno [prekopicujeta kozolce. Pod tisto veliko smreko se božje detece justavi, okrog njega se zbere pa (krdelo večjih in manjših angelcev Prične se nebeško posvetovanje Da, da, le debelo me glejta, Je zušček se z angelci posvetuje, ka teri otroci so pridni in kateri poredni. Lahko si mislita, da imajo angelci dovolj dela, kajti naša fara je velika. Zdaj pa le brž v posteljo in na čarobna jabolka ne pozabita! Ako ju bosta položila na iokensko polico, se vama bo prav gotovo kaj lepega sanjalo.«
Janko in Metka sta ubogljivo od-capljala v posteljo. Malo tesno jima je bilo pri srcu. Kaj, ako bo Jezušček zvedel, da sem očetu iz pulil izza klobuka tisti lepi gam-zov čop?« je premišljeval Janko. »Ovbe, če bodo angelci božjemu detetu povedali, da sem ondan mleko zlila v travo?« je vzdiho vala Metka.
Naposled sta se le oba stisnila v .posteljo in potegnila odejo visoko Ičez nosek. Metka pa ni in ni mo gla zaspati. Venomer so ji uhajale misli k čarobnim jabolkom; ni se mogla premagati, zravnala se je v posteljici in poškilila proti oknu Kaj je pa to? Tudi Janko je se fdel v svoji posteljici in strmel skozi okno v srebrno, mesečno noč
Nekaj časa sta bila oba tiho, potlej je pa Janko hitro dejal: »Oble •ci se, Metka, bova šla na jaso!«
»Kako?« je zaskrbljeno vpraša tla Metka ln si že hitela obuvat ‘nogavice.
»Kar skozi okno,« jo Je spod bujal Janko in Ji pomagal obleči plašček, še nikoli nista bila otro-
Na temnozelene, baržunaste veje so se ujele majhne, nagajive snežinke... Sredi pokojnega, s srebrno mesečino oblitega gozda stoji skromno belo znamenje. Okorna roka je vanj z nekaj preprostimi črtami narisala rojstvo Jezusovo. Vse naokoli diha tisti čudoviti mir, ki ga ustvarjata sneg in noč.
Nekje daleč je mesto. Mesto s tisoč, nemirnimi, presvetlimi■ lučmi, z razsvetljenimi, v brozgi namočenimi ulicami in z ljudmi, ki so že zdavnaj pozabili, da je na svetu še nekaj drugega kakor boj za izsušeno skorjico kruha. Mesto, polno strastnega sovraštva, nežne ljubezni in velikega neutešenega hrepenenja.
Vsi ti ljudje se pehajo, garajo in mučijo dan za dnem, brez počitka in brez oddiha. Njihova srca so otrpla in otopela od trpljenja, bolečin in duševnih stisk. Komaj Še poznajo smeh in veselje, a še to veselje je prepojeno z bridko skrbjo: kaj bo jutri? Ali res mora biti tako?
Ne, ne in tisočkrat ne! V vsakem človeškem srcu ždi dobrota kakor nežna, plaha ptičica. V srcu se nabirajo tegobe in bridkosti, toda ptička se jih ne boji. Upa in veruje v pravičnost in ljubezen, še veselo krili s perotmi in si želi ven, v svobodo, da bo pomagala tudi drugim ubogim ljudem. V srce pa leapajo strupene kapljice sovraštva, krivice, zavisti; zdi se, da ubogo človeško srce ne bo preneslo vseh teh bridkosti. Ptička v njem je vsak dan tišja in tišja. In nekega dne, ko je mera krivic in trpljenja zvrhana, otrpne ptička-Dobrota in pravo človeško srce prenelui utripati. V tem srcu, ki ga odtlej nosimo v prsih, ni več prostora za pravico, ljubezen in usmiljenje, v njem kraljujeta le še zloba in sovraštvo.
Človeško srce pa nikoli ne umre, samo otrpne. Dobra beseda, velika ljubezen in globoka žrtev ga spet ogrejejo in prebude. Takšno srce nikoli več ne zakrkne. Odprto je za vse ljudi za dobre in slabe in pomaga ogrevati otrpla srca svojih bližnjih.
O, pazite, ljubi ljudje, da vam ne bodo srca otrpnila! Da ne boste brez bridkosti in bolečine gledali trpljenje bližnjih, da ne boste neusmiljeno od-
DRUŽINSKI TEDNIK
tegovali svoje pomoči! Vsaj enkrat v letu, na praznik ljubezni in največje žrtve si poglejte v srce in se vprašajte, ali prav živite! Morda vam bo odgovor težak in neprijeten, morda se boste zgrozili ob pogledu v svojo dušo! Nič ne obupujte, za vse na svetu je odpuščanje in tudi za vas. Kesanje samo pa nič ne velja. Odločiti se morate, da boste pričeli živeti novo, lepše in boljše življenje!
Pričnite kar pri sebi in pri svojih najbližjih. Odpuščajte in zavedajte se, da je bilo tudi vam že dosti odpuščenega. Ljubite in pomagajte, kjer morete. Ako bo vsak po svojih močeh prispeval k ljubezni in dobroti, kmalu ne bo več na svetu toliko neplodnega sovraštva in toliko vnebo-vpijoče bede.
Življenje ni tako zamotano in težavno, kakor si ga predstavlja večina ljudi. Ti ljudje se morda pehajo za vsemi mogočimi zemeljskimi strastmi, ne da bi pomislili, da je za našim življenjem prav gotovo še drugo, novo in neznano življenje. Kakšna bo zadnja ura teh nesmiselnih lovcev minljive sreče? Kakšen bo njih vstop v tisto neznano, daljno življenje? Mislim, da strašen. V zadnjih trenutkih človeškega življenja se zgosti pred našimi očmi vse naše življenje. In strašna mora biti smrt tistega, ki vidi v svojem življenju samo krivice, sovraštvo in bedo!
Kmalu bo sveti večer. O ljudje, poglejte si v svoja srca! Morda boste prav ta večer preživeli v hrupni družbi, morda med svojimi dragimi, morda sami, sredi zapuščene ceste. Vseeno kje, toda povsod prisluhnite ta čudoviti večer majhni ptički v svojih srcih. Ali še diha? Da, še, hvala Bogu! S tecite in naredite kaj lepega, čudovitega iti dobrega, da boste pomnili vse življenje. Stopite k ljudem, ki imajo še mrzla in mračna srca in obudite, ogrejte jih. Širite božje poslanstvo in sipajte po svetu ljubezen! Videli boste: v vaša srca se bo naselil čudoviti pokojni mir božične noči in v njih bo odmevala prva, globoka in nedolžna božična pesem: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji/«
Saška
Božično pecivo
stega blaga v rdečem in modrem vzorcu in z rdečimi ali temnomodrimi rokavi. Marsikateri bo všeč bluza, ki bo imela kvačkane ali .pletene rokave, kajti tudi takšne ljubke bluzice priporoča letošnja moda.
Popoldanske bluze za kavarno in obiske so pa že bolj umetno sešite. Še zmerom so zelo v modi volnena čipkasta blaga. Letos vam jih še topleje priporočam kakor lani, iz enostavnega vzroka — čipke eo se pocenile. Volnene čipke so dovolj tople za mrzle zimske dneve, trpežne so in lepe, imajo torej vse lastnosti, ki jih zahteva praktična ženska od dobrega blaga.
Ljubke in modeme so bluze iz satena. Saten uporabljamo v vseh mogočih barvah, za mlada dekleta priporočam belo barvo, ker je neverjetno lepa in odlična. Saten nabiramo v gube, da pride svetlikasto blago dovolj do izraza. Skoraj zmerom imajo svilene in čipkaste bluze visoke ovratnike, posebno spredaj. Ti ovratniki so ukrojeni tako, da segajo dva prsta ob vratu navzgor, so čisto zaprti in jih zapenjamo zadaj z majhnimi gumbki. Pri športnih bluzah pa nasprotno pogrešamo deške in športne ovratnike; športne in dopoldanske bluze iz volnenih blag imajo precej globok vratni izrez, ki zavežeš vanj živobarvno volneno pahovko. Ta pahovka je zelo posrečena, saj je hkrati ovratnik bluze in pahovka za plašč; ako prideš v to-
pel prostor, jo odveži, kajti bluza je tudi brez nje ljubka in čedna, posebno ako imaš okrog vratu kakšno verižico.
Večerne bluze so prave pesmi i* svile, čipk, organdija in tila. Ali si lahko predstavljaš kakšno nežnejšo in ljubkejšo snov za večerne toalete. Krilo dolgo, temno in ozko, bluza Pa živa, vsa napihnjena in svetla, kakor da bi se veter ujel vanjo. V modi so vstavki iz čipk. Ti vstavki so navadno iz drugačnega blaga, kakor je bluza. Prav mična je bluza iz svetlika-stega lameja v svetli, rožnati barvi z vstavkom temnomodrih svilenih čipk-Te sestavke posebno cenijo Parižanke. Bluza iz enobarvnega svilenega tila bi bila preveč prozorna in enostavna, zato jo okrasimo s trakovi, ki so letos posebno v modi. Ti trakovi tečejo počez, po vsem životu in tudi po rokavih.
Pod prozornimi enobarvnimi svilenimi čipkami nosimo barvaste svilene bluze. Ako imaš več barvastih svilenih bluz in eno samo bluzo iz prozornih temnomodrih čipk, se bo zdelo, da imaš zmerom novo bluzo.
Letos so 6pet prišli v modo kazaki, toda nosimo jih samo zvečer. Za ka* zake je najbolj primeren lame, bodisi enobarven, bodisi vzorčast.
Bluze so zmerom primeren izhod iz zadrege, in to iz denarne in materialne. Bluzo lahko sešiješ že iz poceni ostanka, in ako izbereš preprost kroj, ti še šivilje ni treba plačevati, (n)
Priden posel je zlato v hiši
Marsikatera gospodinja ima grdo navado, da obeša napake svoje služkinje ali kuharice na veliki zvon. Morda niti sama ne sluti, koliko lahko s takšnim neplodnim govoričenjem ubogemu dekletu škoduje. Vsaka gospodinja naj bi se skušala vžiceti v življenje 6Voje služkinje, pa bi bilo kmalu manj pritoževanj z obeh strani.
Nekatere gospodinje se venomer pritožujejo, da služkinja premalo pridno in premalo vneto dela, pri tem pa ne pomislijo, da služkinja ne dela zase, temveč za svojo gospodinjo. O, kako lepo je zase pospravljati in urejati sobe in kako bridko je za druge! Res je, med dekleti se dobe tudi lenobe
Čokoladni kvadratki: Zmehčaj v pečici 10 dkg čokolade, potlej jo pa zmešaj z 10 dkg presejanega sladkorja v prahu in z dvema beljakoma. To zmes namaži v pekačo, ki si jo prej dobro omastila s presnim maslom. Pekačo postavi v srednjetoplo pečico in jo pusti v njej tako dolgo, dokler se zmes ne prične strjevati. Ko bo zmes že precej trda, vzemi nož in izreži iz nje večje in manjše kvadratke, potlej jih pa daj še nekaj časa sušit v pečico, da postanejo čisto trdi.
Cajno pecivo: Dobro zgneti testo iz 25 dkg moke, ’/< Oetkerjevega peciv-nega praška .Backina1, 14 dkg sladkorja, 1 Oetkerjevega zavojčka vanili-jevega sladkorja, 4—6 kapljic Oetker-jeve rumove esence, 1 celega jajca, 2 rumenjakov in 12 dkg presnega masla. Testo na tenko zvaljaj, naredi vanj poljubne oblike piškotov in jih peci pri srednji toploti tako dolgo, dokler ne postanejo zlatorumeni. Ko se shla-de, namaži po dva in dva z mezgo in ju stisni skupaj.
Silvestrov punč: Nastrgaj na ‘/»kg sladkorja lupino ene limone in treh pomaranč: zali j s tremi decilitri vrele vode in prilij zraven sok ene limone in treh pomaranč. Tekočino prelij skozi sito v lonec, dodaj še 28 dkg sladkorja in čist sok treh limon in šestih pomaranč, */i litra ruma in zalij to esenco po okusu z vročim, pravkar zavretim ruskim čajem.
Jajčni punč: Dobro vmešaj dve jajci dodaj šest jedilnih žlic sladkorja, steklenico belega vina in nekaj vanilije. Vse to nad milim ognjem dobro stepi. Punč se ne sme kuhati. Dodaj še pol kozarca ruma in nesi punč vroč na mizo
Mlečni punč: Dobro pokuhaj 400 g sladkorja v 'U litra vode, nato primešaj lupino dveh pomaranč in za noževo konico nastrganega muškatnega oreška in ingverja. Pusti, da se ta vodka shladi. Zdaj primešaj V« litra
finega ruma in sok dveh pomaranč in dveh limon; vse skupaj precedi in postavi na hladno. Pripravi v posebno posodo vroče mleko in ga osladi s sladkorjem tako, da pride 100 gramov sladkorja na 1 liter mleka. Postavi na mizo eno skodelo z mlekom, drugo pa s punčevo esenco. Vsak gost bo lahko poljubno mešal mleko s punčem. Pripomnim naj le, da preveč esence in premalo mleka za želodec ni zdravo.
VLavt
Navadil: smo ee, da pozimi pod plaščem rajši nosimo volnene obleke kakor pa krila in bluze. Toda ne smemo misliti, da bluz sploh ne bomo nosile. Ravno zdaj je iznajdljiva moda vrgla na svetovni modni trg val čisto novih, praktičnih in zelo lepih bluz.
Kakšna pa je glavna značilnost letošnje zimske bluze? Zelo v modi so bluze, segajoče čez pas do bokov in ozko ovijajoče se okrog njih. Te bluze so pa priporočljive le za šibkejše in vitkejše ženske, čeprav sega bluza le največ 20 cm čez pa6.
Iznajdljiva in brihtna žen6ka si bo za zimsko garderobo nabavila eno kratko volneno in eno dolgo svileno črno krilo, zraven pa kopico vseh mogočih bluz in nihče ji ne bo mogel očitati, da ni dovolj elegantna. Ne mislim, da si moraš prav letos in v enem letu nabaviti vsa ta oblačila, toda kupi si nekaj letos, nekaj drugo leto, pa boš videla, da se ne boš kesala zaradi nabave nekaj praktičnih bluz in dveh črnih kril.
Za šport in pisarno bomo letos nosile nove bluze, v obliki telovnikov. Te bluze imajo prednji in zadnji del iz istega, navadno vzorčastega blaga, rokave pa iz enobarvnega blaga, v temeljni barvi vzorčka. Zelo lepa je na primer bluza s telovnikom iz kocka-
V .♦■'ti n t
[>W 'run«
Kostim iz toplega volnenega blaga, nosiš ga lahko pod ohlapnim zimskim plaščem
in površnice, toda večina takšnih deklet se tako zgodaj pokaže tudi od drugačnih, slabih strani, da jih go-goepodinje prav kmalu odslove.
Gospodinja naj pomisli, da ima tudi služkinja svoje duševn - In telesne potrebe. Zamisli naj se, kako težko je | dan za dnem garati v vroči kuhinji in potlej še v nedeljo ostati doma. Ostro obsojam vse gospodinje, ki svojim poslom v nedeljo ne dovolijo poštenega počitka. Delo je treba pač tako urediti, da se v nedeljo ne nabere preveč kuhe in preveč pospravljanja. Večerja v nedeljo naj bo preprosta in če le mogoče, mrzla. Služkinja lahko ostane potlej še nekaj večernih uric zunaj.
Poznani tudi več gospodinj, ki načelno ne puste, da bi ostala služkinja v nedeljo zunaj čez osmo gro. Seveda tudi to ni prav. Lepo je, ako se g®* 6podinja zavzame za neizkušeno dekle, ki je pravkar prišla v mesto * dežele, toda neumno ee mi zdi, da si dela takšne skrbi gospa tudi s starejšo izkušeno služkinjo. Dekle gre morda rada v kino, v gledališče ali v kakšno gostilnico, saj je prav tako človek kakor njena gospa. Seveda je dobro, da gospa vsaj v glavnem ve, v kakšnih družbah in pri kakšnih ljudeh se mudi njen posel. Ako gospodinja lepo in zaupno ravna s svojo služkinjo, si bo pač prav lahko kmalu pridobila njsno zaupanje.
Zadnje čase opažamo, da čedalje bolj narašča pomanjkanje dobrih i® zanesljivih poslov. Zakaj? Brez ovinkov priznajmo, da je ta služba še zmerom ena najbolj napornih in nehvaležnih, zato se dekleta na vse krip-lje prizadevajo, da dobe kakšno lažje delo po pisarnah ali tovarnah. Gospodinje se morajo torej same truditi, da si bodo spet pridobile zaupanje deklet. Morda bi kazalo uvesti nov način dela in plačevanja, ki bi olajšal življenje gospodinjam in služkinjam.
Gospodinja naj bo s služkinjo ljubezniva in naj ji ne da ob vsaki priložnosti čutiti, da je ona njena neomejena gospodarica. Kadar služkinja kaj narobe naredi, naj jo gospa najprej pouči in šele vdrugo naj jo pokara. Ako g®; spodinja opazi, da služkinja tega ali onega ne zna, naj ji pokaže, kako se naredi, seveda naj ji pa potlej venomer ne očita, da nič ne zna in ne ve. Takšni očitki, ki včasih niso niti hudo mišljeni, so razdvojili že marsikatero gospodinjo in služkinjo, zato se jih je treba posebno izogibati ali jih pa vsaj ublažiti.
Ako gospodinja želi, da jo bo služkinja ubogala in spoštovala, mora sama vse gospodinjstvo dobro obvladati. Žal pa ravno mlade gospodinje to kaj rade pozabljajo Ako dobi tak- r šna neizkušena gospodinja dobro in pošteno služkinjo, jo dekle pomiluje in uči, kar seveda ni preveč častno, gorje pa, ako naleti mlada gospodinja na izprijeno in nepošteno služkinjo! Sleparij in laži ni potlej ne konca ne kraja.
Še nekaj za tiste gospodinje, ki imajo dosti otrok! Mati in gospodinja, nauči svoje otroke, da bodo spoštovali in ljubili tudi služkinjo in kuharico! V prepirih, la le preradi nastanejo med služkinjami in otroki, nikar ne verjemi samo svojim ljubljenčkom! Ako hočeš, da boš lahko brez skrbi odhajala z doma in puščala otroke služkinji, 6i moraš pridobiti dekletovo zaupanje in ohraniti spoštovanje otrok do nje. To boš j>a dosegla le tedaj, že služkinje ne boš vpričo otrok oštevala in kritikovala.
Ljuba gospodinja, zajjoinni si teh nekaj preprostih naukov. V življenju ti bodo gotovo prav prišli in ti bodo pomagali ustvariti domač, prijeten in miren dom.	Simona.
ka tako hitro oblečena. Hitro sta skočila skozi okno in stekla proti jasi.
Sneg jima je škripal pod nogami in zvezde so nemirno trepetale. Metki se je v nemiru stiskalo srce, toda trdno se je držala Jankove suknje in capljala za bratcem.
In glej čudež! Bilo je prav tako, kakor je pripovedovala babica. Jasa se je svetila v srebrnem sijaju, a ne samo od meseca, temveč tudi od zlatih in srebrnih angelskih peruti. Tamkaj, pod največjo in
najvišjo smreko, na veliki, grčavi korenini je pa stalo božje detece, vse ožarjeno od čudovitega srebrnega sija.
»Pojdiva bliže,« je zašepetal Janko in potegnil Metko za debelo borovo deblo, v bližini angelskega zbora. Tedaj sta zaslišala nežen in zvonek glasek: »Angelci moji, povejte mi zdaj, kateri otroci so v fari najpridnejši?«
»Dva sta, bratec in sestrica,« je odgovoril angelček z zlato knjigo.
»To sva midva,« je zašepetal ve-
selo Janko, »poslušajva dalje.« Spet sta napela ušesa.
»Zelo se imata rada,« je nadaljeval angelček, »in tudi nikoli se ne prepirata.«
Janko in Metka sta se razočarano spogledala. Ali ni minil komaj dober teden, kar sta se sprla in si celo skočila v lase? Potlej angelček z zlato knjigo morda ne misli njiju, temveč čisto dva druga, neznana otroka. Metki se je okrogli obrazek vidno podaljšal. Ni jima bilo treba dolgo ugibati, kje
živita najpridnejša otroka v fari, kajti angelček je že povzel besedo:
»To sta dve siroti, Jožek in Marija,« ki živita v bajti nad vasjo pri svoji slepi babici. To sta najpridnejša otroka v vsej tej fari,« je še enkrat poudaril resno in tehtno.
Jezuščku se je po obrazu razlil čudovito mil smehljaj. »Pripravimo jima torej res lepo božično darilce,« je veselo zaklicalo božje detece.
Tedaj se je pa oglasil angelček,
NAŠE VARČNE GO S P O D » N J E
Božično drevce, tanje naših malčkov
»Zvonček je zazvonil, hej otroci, zdaj pa le v sobo!« zakliče očka. Krdelce večjih in manjših capljačkov 6e vsuje v razsvetljeno jedilnico.
>Aaaah!« Pet parov široko odprtih, očaranih, svetlih očk zastrmi v božično drevce — čudo srebrnih in zlatih kroglic, možičkov in ptičkov, belih plapolajočih svečic in umetnega enega. Oči ee ne morejo do sitega nagledati te krasote, otroci bi najrajši vso noč stali pod drevescem in ogledovali vsa ta bajna čudesa, ki jih je zanje pripravil Jezušček.
Minilo je pet, deset, dvajset let. Otroci, zdaj veliki ljudje, so se razpršili po svetu. V njihovih srcih ni več toliko prostora za poezijo življe-
site drevesce z belo barvo, ki si jo lahko 6ami pripravite: zmešajte v redko lepilo iz >dek6trina« — dobite ga v viseh trgovinah z barvami — toliko cinkovega oksida, da dobite lepo belo barvo. Z njo pobarvajte veje drevesca, in sicer samo gornje ploskve. Videti bo, kakor da je na drevesce padla plast snega. Pričnite okraševanje pri gornjih vejah in pripnite nanje svečke, še preden postavite drevo na piimeren prostor. Priporočam krajše svečke, kajti dolge 6veče se pobesijo v stran in pokapljajo tla. Na gornje veje drevesa pripnite lanske svečke, te so namreč bolj suhe in bodo zelo dolgo gorele. Ako svečka ne gre v svečnik, pomočite njen spodnji konec v vročo
M
nja, trpe, mučijo se in garajo za vsakdanji kruhek. Božič praznujejo nekje daleč od doma, morda sami, morda v krogli novoustanovljene družinice. Tedaj ostane v njihovih srcih 6pomin na prelepa otroška leta, pred očmi jim *agori božično drevce, takšno kakršno je bilo tedaj, ko sta ga venčala še mati in oče. Mehko jim postane pri duši in toplo ob tem spominu in za-Žele si, da bi tudi oni svojim dragim
.pripravili in .nltrac i li tulr&nn /•ud<iuiin
božično drevesce
Matere, pripravite in ovenčajte svojim otrokom drevesce, saj ui to delo ne posebno drago ne posebno zamudno. Kupite srednjeveliko smrečico ali jelko, potem jo pa najprej naredite ognja varno. Poškropite veje z votlo, ki bo v njej devet desetin vode in ena desetina fosforno kislega amonija (NIL).
Ako nimate dovolj okraskov, okra-
vodo, potlej se bo dal vosek oblikovati čisto po vašem okusu. Ako gornji del svečke potreseš s soljo, bodo svečice gorele mirno, pa tudi ,jokale* in kapljale ne bodo preveč.
Naj povem še nekaj besed o božičnem pecivu, ki ga obesiš na božično drevesce. Zelo nehigenska razvada je obešanje nezavitih isladkorčkov in piškotov na božično drevesce. Takšni piškoti se s časom opraše, če pa po-mifiliinn. da jih nka/ii Se dim norečih svečic, nam bo meaida jasno, da ne morejo biti preveč priporočljivi za občutljive želodce. Ako vam je torej pri srcu zdravje vaših otrok, zavijte vse užitne obeske v papir. Svileni barvasti papir ni drag, namesto čokoladnih Sladkorčkov kupi rajši navadne in jih zavij v papir. Nareži papir na 15 cm dolge in širok kvadrate, na dveh koncih jih s škarjami narezljaj, potlej pa jih ovij okrog sladkorčkov.
Nadevane hruške:	Aleksandrijske
hruške, toda ne prezrele, postavi na mrzel prostor, a pazi, da ne bodo zmrznile. Kolikor le moreš enakomerno jih olupi, potlej pa pri muhi izgrebi peške. S stiskačem za kremo jih napolni s kremo, potlej pa pomoči v čokolado, ki si jo ogrela na sopari in zmešala s kakaovim ali čokoladnim maslom.
Krema: Na sopari zmešaj */» 1 mleka, dva rumenjaka, 4 dkg sladkorja v prahu in 1 dkg moke. Mešaj tako dolgo, dokler se zmes ne zgosti, potlej pridaj pa štiri omehčane in v vodi namočene lističe želatine in podmeti kremo, koj ko se pričenja strjevati, z ‘/e litra malinovega odcedka. Nadevane hruške -lepo razvrsti na steklen krožnik in okrasi s stolčeno smetano.
Preljubi sveti Anton moj, ti meni daj možička.*.
Naša kuhinja
KAJ BO TA TEDEN NA MIZI?
Četrtek:	Kruhova	juha", čebulna
omaka, krompirjev pire, kompot. — Zvečer: Goveji golaž.
Petek: Riževa juha, krompirjev pire, korenje v omaki, govedina. — Zvečer: Tržiška bržola.
Sobota: Juha iz jetrnega pireja**, pljučna pečenka z gobicami***, dušen krompir, solata, vinski šodo z otroškimi piškoti. — Zvečer:	Pariški	zrezki
s solato, potica.
Nedelja: Goveja juha z vlivanci, dunajski zrezki s kompotom iz brusnic, smetanovi žličniki v vanili.ievi kremi. — Zvečer: Rižota s piščancem in solato.
Ponedeljek: Pražene telečje prsi*, zelena solata, dušen krompir, božična potica. — Zvečer: Palačinke.
Torek: Ragujeva juha, pečen krompirček, mešana solata in pečena govedina. — Zvečer:	Naravni	zrezki.
Sreda: Zelenova juha, sladko zelje, krompirjev pire. — Zvečer: Hrenovke z gorčico.
Pojasnila:
* Kruhova juha: Prepečen, na rezine narezan kruh pokuhaj v goveji juhi. Dobro premešaj, da postane juha gosta in kašasto, dodaj nekaj lističev drobno zrezanega peteršilja, osoli, opopraj in juho, tik preden jo neseš
na mizo, začini z enim ali dvema rumenjakoma.
** Juha iz jetrnega pireja: Pretlači skozi srednjedebelo sito 8 do 10 dkg jeter, jih opraži na 4 do 5 dkg masti, jim pridaj nekaj drobno narezane čebule, kosec kruha, 2 do 3 jedilne žlice moke in pusti, da se spražijo. Zalij z mrzlo juho ali pa z mrzlo vodo in jih pokuhaj. To precej gosto kašo spet pretlači skozi sito, dodaj potrebno množino navadne goveje ali pa kostne juhe, počakaj, doker se zraven ne pokuha, še enkrat po okusu osoli in opopraj. Nesi na mizo, zraven pa še krožnik narezanih žemljevih rezin.
*** Pljučna pečenka z gobicami: Pljučno pečepko očisti kože in masti, jo hitro opari, posuj s soljo in poprom, povaljaj v moki in jo od vseh strani pomaži z oljem. V posodi raztopi in razgrej nekoliko masti, položi vanjo pljučno pečenko in jo na hitro opeci. Nato dodaj še dve do tri na rezine zrezane gobe, >/i kozarca belega vina in 2 jedilni žlici moke. Duši tako dolgo, dokler se meso čisto ne zmehča, nato ga nareži na rezine, položi v ogreto po«odo in polij z omako.
* Pražene telečje prsi: Očiščene telečje prsi kuhaj nekaj minut v vreli vodi, nato jih pa v mrzli vodi ohladi. Odcedi jih in o oli, povaljaj v moki, namaži z jajcem in potresi z drobtinicami, potlej jih pa v pečici ali pa v vroči masti na hitro ocvri.
...tako so včasih molile in prosile za može naše mamice in babice. In ali je pomagalo? Menda že, kajti drugače nas ne bi bilo na svetu. Dandanes si lahko vsaka sama izbere moža, vsaj Francozinje tako trdijo. V zabavo in pouk našim čitateljicam, sem po nekem francoskem ženskem listu posnela glavne nauke, kako si je treba pridobiti in osvojiti moške raznih tipov.
Kaj moraš storiti, da te vzljubi:
boječnež?
Na skrivnem te ljubi, toda umrl bi od sramu, ako bi zaslutil, da tudi ti to veš. To je edini med moškimi, ki mu ženska lahko da čutiti, da ne bo zavrnjen. Večina moških, ki prekoračijo pet in trideseto leto in so še brez žene, postanejo plahi. Takšni plašljiv-ci so lahko zelo bistri in modri možje, le odvadili so se misli, da bi morali vse svoje življenje deliti z .boljšo polovico1.
Castihlepnež
Dopoveduj mu, da je tvoja edina želja in skrb, pomagati svojemu možu do cilja, ki si ga je v življenju zadal. Pokaži mu vso svojo bistrost, spretnost in živahnost. Nikoli pa hkrati ne pozabi, da se boš morala vse življenje boriti z nevarno tekmico — z njegovo častihlepnostjo, ki jo boš pa morala krotiti s potrpežljivostjo in bistrostjo duha.
Obotavljal
»Ne vem, za katero naj se odločim.« Pri takšnem moškem posebno pazi, da ne bo nikoli zaslutil, da ti je res zelo všeč. Zmerom naj živi v negotovosti, ali bi mu zares poklonila srce ali ne. Kadar bo pričel oklevati in omahovati v svoji ljubezni, mu kratko in malo obrni hrbet. Takšne vrste moški ljubijo le ženske, ki o njih mislijo, da se jim izmikajo.
jO&abnei
Govori z njim, na splošno največ o njem, poslušaj ga, posebno tedaj, ka-
dar pričenja svoje stavke s priljublje nim: »Jaz...«. Daj mu čutiti, da ga občuduješ, hkrati mu pa daj slutiti da imaš več občudovanja vrednih, uglednih prijateljev. Spodbujaj in gladi njegovo nečimrnost, kolikor le moreš, obdajaj se s kopico častilcev in občudovalcev. Takšni moški cenijo žensko po številu njenih občudovalcev
— poskrbi torej, da se bo v duhu ponosno pohvalil, kadar mu boš dahnila zaželeni: »Da«.
Moški, ki se je zaklel, da se ne bo nikoli poročil
Poskrbi, da v tebi ne bo videl samo ene izmed mnogih, temveč da se mu boš zdela čisto posebna, očarljiva in nedosegljiva. Pazi, da ne bo izsledil pri tebi kakšne tipično ženske napake: klepetavosti, površnosti, radovednosti itd. Opozarjam te pa, da je tre ba imeti pri takšnem človeku zvrhan koš potrpljenja in ljubezni.
Moški, ki je v življenju že doživel hudo razočaranje
Izogiba se žensk, ker je trpel zaradi njih. Poskrbeti je torej treba, da se ne bo prekmalu spomnil, da tudi ti pripadaš temu nevarnemu spolu. Bodi mu torej spočetka samo prijateljica in tovarišica, nič več. Bodi mirna in pasivna, lepega dne bo sam spoznal, da je med žensko in žensko velika razlika in da je sedanjost slajša in lepša od preteklosti.
Moški, ki ima ideal
Daj mu razumeti, da tudi ti gledaš življenje le skozi lepotna očala. Moškega z idealom — kakršenkoli že je
— je najteže pridobiti, a najlaže ob držati.
Zdaj pa le na delo! Ščepec soli in prebrisanosti v glavi, pa še nekaj dobre volje in ljubeznivosti, pa si boste Kmalu po svojem okusu izbrale primernega možička — pravijo Francozinje!	(n)
°0roca voda kot zdravilo
Naše gospodinje inenda znajo ceniti izvrstne lastnosti vroče vode pri kuhanju, čiščenju in pomivanju, marsikatera pa ne ve, kako izvrsten pripomoček je vroča voda v domači lekarni: poceni in preprost, pa tudi pri roki v vsakem trenutku. Naj vam naštejem samo nekaj glavnih blažilnih lastnosti tega naravnega zdravila.
Ako imaš zelo zniučene in trudne noge, si pripiavi kratko kopel z vročo vodo, ki si ji primešala nekaj žlic kisa. Kdor še ni preizkusil tega preprostega zdravila, bo prijetno presenečen ob njegovi uspešnosti. Kopel je prav kratka, saj traja samo dve minuti; če želiš, da se ti bodo noge hitro pozdravile, jo ponavljaj vsako jutro in vsak večer.
Vroča votla je tudi velik sovražnik zobobola, posebno ako so bolečine živčnega izvora. Namoči platneno krpo v vročo vodo in si izmenjaje polagaj obkladke na boleče mesto. Vlažna toplota bo bolečine ublažila in morda celo popolnoma pregnala.
Bolj znana je vroča voda kot blažilo hudih bolečin v malem trebuhu in v želodcu. Spet namočimo platneno krpo v vročo vodo in jo položimo na boleče mesto; da pa ostane obkladek dolgo topel, pokrijemo mokro krpo s polo gutaperčnega papirja in povrh še z debelo flanelasto krpo. Takšni obkladki se dolgo ne shlade in so uspešnejši od raznih grelcev.
Obkladki, namočeni v vroči vodi, so tudi neškodljiv in zelo uspešen pripomoček za odpravo preobilne masti — torej za shujša nje. 2t-nskam, ki bi rade shujšale prav toplo priporočani te obkladke, toda le, ako spe v
zakurjenih sobah. Takšni obkladki 60 koliko boljši od raznih shujševalnih postopkov in od takšnih dijet, ki že na stradane meje. Vroče obkladke je treba položiti na zalito mesto tik pred
Zimska jopica z nizkim krznom
spanjem, kajti ti obkladki povzročajo potenje. Seveda vam priporočam tudi nekoliko potrpljenja; že vnaprej vam povem, da 6e uspeh prej kakor v mesecu dni ne bo pokazal.
Naposled naj omenim vročo votlo še kot pripomoček za omiljenje bolečin
v vratu. Obk’adki naj bodo precej vroči, toda čez obkladke je vseka ko treba oviti še suho in toplo krpo. (n)
ki je stal dotlej v ozadju. Njegove peruti so bile še posebno velike in ob pasu mu je visela velika, a skoraj prazna mošnja.
»To je nebeški finančni minister,« je spoštljivo zamrmral Janko, ki je kaj rad govoril z besedami odraslih. Ni se zmotil.
Angelček z mošnjo se je najprej srebrno odhrkal, potlej je pa resno dejal: »Ljubi naš gospodar, moram tt sporočiti, da je božji proračun za to faro že izčrpan. Ako hočemo obdarovati še ta dva otroka, mo-
ramo prikrajšati sosedno faro, ki: živi v njej še več pridnih in siromašnih otrok kakor tukaj. Svetu-. jem torej, da ukrenemo nekaj pa- j metnega, da bosta otroka srečna! in da bo v moji mošnji ostalo še dovolj okroglih zlatnikov za druge pridne otroke!«
Jezušček je pokimal, potlej je pa poklical ,Ljubezen do bližnjega*, svetlega, drobnega angelčka z dobrimi, velikimi očmi.
»Ljubezen do bližnjega1, pojdi k Janku in Metki, ki stanujeta v lo-
garski hišici za jaso, in ostani pri njima tako dolgo, dokler se ne bosta spomnila in podarila svojih najljubših igračk pridnima otrokoma v bajti za vasjo. Spominjaj ju na vse mogoče načine, vleči Metko za lase in ščegetaj Janka po vratu, samo da ne bosta pozabila »a božično darilo revnima otrokoma!«
Angelček Ljubezen do bližnjega1 je vdano pokimal, toda tega Janko in Metka nista več videla, kajti bežala sta domov, kolikor so ju
Ujčko, Janko pa po svojo živalsko slikanico. A, joj! Kaj je pa to? Metko je zdajci nekdo nemilo potegnil za svetle kitke, da je v strahu položila punčko nazaj v zibelko. Janku se ni nič boljše godilo. Komaj je pričel obračati liste svoje slikanice, ga je začelo po vratu ščegetati in srbeti, da je takoj odložil slikanico na polico. To se je ponavljalo vsak večer.
Še en dan je manjkal do Božiča. »Ali moram res dati svojo ljubo, drago Ujčko bajtarski Mariji?« je na tihem vzdihovala Metka. »Ali se bo res Jožek zabaval z mojo lepo slikanico?« je žalostno tožil Janko. Trzanje in ščegetanje pa ni hotelo prenehati. In tako sta se Janko in Metka odločila, da se bosta ločila od svojih najljubših igračk. Božično dopoldne sta stopila k mamici in ji zaupala svoj sklep. Mamica se je najprej začudila, potlej je pa zelo vesela dejala, da je tudi ona pripravila velik kolač za uboga bajtarska otroka. Janko in Metka sta se začudeno spogledala. Ali je tudi tukaj imel opravka angelček .Ljubezen do bližnjega1.
In odtlej sta imela Janko in Metka rajši svojo mamico. O skrivnostni nočni prigodi pa nista nikomur ničesar povedala, tudi babici ne, le jaz sem zvedela zanjo, ker sem se pomenkovala z botro lunico in ta je, kakor menda že veste, velika klepetulja.	S	-	-	-	a
lfyca s fiCjbaHfrm
Otroci, prosite mamo za precej dolgo vrvico in za prstan. Na prstan morate pa lepo paziti, da ga ne boste pokvarili ali izgubili! Potegnite vrvico skozi prstan, potlej pa oba konca zvežite. Zdaj se postavite v krog in z obema rokama primite vrvico s prstanom. Eden izmed vas naj gre v sredo kroga in ta bo ugibal; Jožek naj prime prstan in ga hkrati z vrvico drži v roki, medtem se mora pa tisti, ki je v sredi, hitro enkrat zavrteti naokrog.. in pokazati, kdo skriva prstan. Ako ugane pravega, mora Iti zdaj zasačeni v sredo kroga in ugibati; tako boste kmalu prišli vsi na vrsto.
Tisti, ki vselej najhitreje ugane, dobi za nagrado jabolko, pest orehov, ali kaj podobnega.
Psički v UihU...
Gotovo sta vas mama ali pa ata že peljala v kino in dobro se še spominjate, da je treba tamkaj mirno in tiho sedeti in gledati lepe slike, ki beže čez belo platno. V Parizu, to je v zelo velikem in zelo lepem mestu naših prijateljev Francozov, se je pa neki pasji ljubitelj spomnil, da bi posebej za pse in psičke priredil kino. In res so se lepega dne zbrali v veliki dvorani vsi mogoči Sultani, Flokiti, Mikiti in Pikiti; začetek je. bil bolj klavrn, kajti psički so si pošteno skočili v lase in njihovi gospodarji so Jih komaj pomirili.
Ugasnili so luči. čez platno so začele teči črnobele slike. Lastniki majhnih psov so razočarano ostrmeli: njihovi ljubljenčki so pričeli zadovoljno godrnjati in so kmalu zaspali spanje pravičnih. Drugače je bilo pa z velikimi psi-čuvaji. Ti so napeli ušesa in so nekaj časa začudeni strmeli v čudne slike pred seboj. Dokler so kazali samo pokrajinske slike, so psi le grozeče renčali; ko se je pa na platnu pokazal neki možak, se je velik doberman iztrgal svojemu gospodarju z vrvice In zdirjal proti platnu. Tamkaj je pa kakor ukovan obstal. Ali veste zakaj, otroci moji? Zato, ker je možaka na platnu sicer natanko videl — ni ga pa mogel izvohati. Doberman je nekaj časa bolščal v sumljivega možaka, potlej ga je pa voh zapeljal v drugo smer — k vratarju, ki je na svojo smolo jedel kruh s klobaso. Pes se mu je pognal v hlače in mu Jih pošteno zdelal. Vratar je pričel kričati in nastala je splošna zmeda. Na platnu je pa tedaj sumljivi možak pričel nekega ovčarja pretepati z bičem. To Je bilo pa pridnim psom dovolj: pričeli so divje lajati in so hoteli po vsaki sili pomagati svojemu dozdevnemu tovarišu.
Hrušč in trušč je bil tolikšen, da so morali prižgati luči. To je pa živali tolikanj zmedlo, da so se zagrizle druga v drugo, na veliko jezo in žalost njihovih lastnikov, ki so si tudi skočili v lase. Sele stražniki so naredili red in pomirili razjarjene pse in ljudi. Lastniki psov so odtlej sklenili, da sl bodo prireditelja te nesrečne predstave pošteno privoščili, ta je bil pa menda že zavohal nevarnost in se je že po francosko poslovil...
noge nesle. Hitro sta smuknila pod odejo in takoj zaspala.
Ko sta se zjutraj zbudila, nista dobro vedela, ali sta nočno potovanje na jaso res doživela ali ste pa samo sanjala. Tudi čarobnih jabolk se niste upala dotakniti, čeprav se jima je babica pritajeno smejala, ko je videla, kako preplašena in zmedena hodite okrog hiše.
Zvečer, ko ste Janko In Metka pospravila knjige v šolsko torbico, je stopila Metka po svojo punčko
V 24 URAH
harva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. ^krobi in gvetlolika srajce, ovratnike, ta pestnice itd. Pere. suši monija in lika domače perilo Parno čisti posteljno perje in puli
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
TEDNIKOV TEDENSKI LEKSIKON
češkoslovaška
O priliki Delbosovega obiska ; v Pragi
Republika ČSR se razteza kakor ;; dolg in ozek komet z jedrom na za-; j hodu in z repom na vzhodu-jugo-:; vzhodu. V jedra kometa leži glava, republike, nekdanje češko kraljestvo: politično, socialno in gospodarsko najbolj razvita dežela v Srednji Evropi. V repu kometa so razvrščene Moravska, nekdanja avstrijska šle-: ska in nekaj okrožij nekdanje Ogrske, obljudenih s Slovaki in Malorusi. Češkoslovaška država meri v dolžino 900 km, širja ni pa nikjer bolj od 200 kilometrov.
Dve tretjini IS milijonov češkoslo-
Probleml našega čas
KAKŠEN TIP STE?
Izvleček iz Slanica dr. Pavla Papenoa v newyorški reviji »Scientific- Američanu«:.
Introvertni in ekstravertni ljudje
Opazujte ljudi v družbi, bodisi pri zabavah, pri strelskih tekmah, v javnih knjižnicah, pri političnih zborovanjih: kmalu boste ugotovili, da se ne ločijo samo po poklicih, vzgoji in po miselnosti, temveč tudi po temperamentu in po telesnem ustroju.
Nekateri ljudje so introvertni, drugi pa ekstravertni.
Pogled introverta je obrnjen navznoter. Najbolj ga zanimajo njegove lastne misli in občutja. Pogled ekstra-verta je pa obrnjen navzven, v svet;
XJ V t lici/jnu XV	   •	  ”	-	'
vaškega prebivalstva sta slovanski,* zanima ga najbolj tisto, kar se okrog ostalo so nemške in madžarske manj-| njega dogaja.
gjne	X	Kolikor	vemo,	reagirajo	divje	živali
Češka je industrijska dežela, Mo-t na življenje ekstravertno, zato menijo ravska in Slovaška sta poljedelski.* raziskovalci, da je ta tip človekove Tako si republika po eni stran lahkoj osebnosti primaren.
sama krije svoje potrebe po kovin-J	Temeline razlike
skih, tekstilnih, usnjenih, steklenih,?	Temeljne razit e
porcelanastih in papirnih izdelkih inf Oba tipa se med seboj močno raz-po znamenitem plzenskem pivu (in* likujeta, čeprav se pogosto tudi nese ji mnogo ostane za izvoz), po dru-} koliko ujemata. Introvert posveča ve-gi strani pa pridela doma znaten? liko pažnjo — včasih meji to že na odstotek lastne porabe žita, sladkor-J pikolovstvo — svojim osebnim nava-ne pese, hmelja, mesa, lesa, črnega; dam, posebno v oblačenju in jedi. Zelo premoga, železa, kositra in svinca. ♦ občutljiv je, hitro zardi, pohvala ali češkoslovaška je članica Male an-* graja mu sežeta globoko v srce, po-tante in zaveznica Francije.	$	gosto je pikolovski in se z dušo in
Poljska manjšina na češkoslova-{telesom predaja svojemu delu. Po svoji škem _ zaradi nie vlada že od usta- {naravi je nagnjen k premišljevanju, novitve poliske in češkoslovaške dr-{zato se odmika od resničnosti in vezave leta 1919 med obema slovanski-{nomer tuhtari le o sebi. V življenju ma sosedoma tolikšna hladnost —tčesto doživi neuspeh, kajti v njegovo šteje samo 60.000 duš, t. j. 0 4'/. $ delo se navadno usidra kakšna fiksna
celotnega prebivalstva, in prebiva f 'deja.	.
največ v Tešinu na češkem Sleskem. t Ekstraverten tip je pravo nasprotje otrok utegnil postati zakrknjen In Nemška manjšina šteje 3,200.000| introvertnega. Ekstravertov pogled ni plašen. Ekstravertnega otroka moramo ljudi t. j. 21*/» celotnega prebival- ♦ obrnjen navznoter, v duševnost, tem- pa krotiti in brzdati, priganjati k de-’ ' - -	-	-	 ••	—*	’—'•	— — lu in zbranosti; le tako ga bomo vzgo-
jili v preudarnega človeka.
Igralci, govorniki, pridigarji, sleparji,
Zenska je introvertnejša od moškega. Na prvi pogled se nam zazdi, da lahko to razliko pojasnimo z njenim družabnim položajem in z njeno vzgojo. Dejstvo je pa, da je ženska v dnevih mesečne mene nekoliko introvertnejša kakor navadno, torej obstoji neka zveza med njeno naravo in med ravnotežjem hormonov. Spremembe v žlezah utegnejo torej še v teku življenja čisto spremeniti človeško naravo. Tudi bolezen pospešuje introvertnost.
Nekaj praktičnih nasvetov
Človek bi moral svoje življenje prilagoditi svoji naravi. Introverti bi se morali potruditi, da bi se pričeli zanimati tudi za zunanje življenje, ekstra-verti naj bi pa posvečali nekaj paž-nje tudi svojemu duševnemu življenju. Introverti naj bi sl poiskali primerne družbe, sklepali nova znanja in naj bi se skušali otresti sanjarenja. Ekstra-verti naj bi pa več premišljevali, tako bi postali razsodnejši in resnejši.
Divja zver je ekstravertna, zato menijo nekateri, da je ta tip idealen. H. C. Link priporoča v svoji novi knjigi »Vrnitev k veri« ekstravertnost kot najboljši pripomoček za duševno higieno. Pri opazovanju življenja bomo pa dognali, da človek ne more svoje narave samovoljno premenjati. Introvert in ekstravert naj pazita, da bosta oba po svojih najboljših močeh prispevala h gradnji kulture in civilizacije. Introvert ima navadno ustvarjalno razumnost, ekstravert si pa želi ustvarjanja samega.
2e pri vzgoji otrok je treba paziti, da introvertnega otroka spodbujamo k zabavi in vodimo v družbo, sicer bi
stva. 18. februarja t. 1. je praška venkaj v svet, kajti bolj ga zavlada izjavila, da je prav in pošteno, t nima življenje kakor njegova dušev-če so češki Nemci zastonani v driEftv- ♦ nost- Rad se smeje, na vprašanje hl-nih službah v prav takšnem števil?-j tro odgovarja, rad se bavi s športom nem razmerju s č-hi. v kakršnem sta I in ljubi življenje v naravi. Zelo dru-obe narodnosti v republiki. Do danes|žabel\	Prizad®va>	da	bi	se se-
je bilo le v poštni in železniški upra-|znanil	s kolikor	mogoče	mnogo	Hudmi.	Je tudi, da so ekstraverti navadno do-
vi manj nemškega uradništva. kakor♦ Odkritosrčen je	in iskren, rad pripove-	brl mojstri po delavnicah, introverti
bi ga jim šlo po tem ključu (7“/» na-1 duje in besede pri njem navadno niso j so pa nasprotno dobri nadzorniki, mesto 210/«) v vseh drugih uradih jo ♦ fialefi od delanj.
celo’ S»/TCeV’ H6"1'"1'* *odnikov je Pat	Zunanjost	obeh	tipov
Ct Dalje 'imaio češki Nemci 80 listov? Te »zlike	P«	Prav	ni6	*>!>•,	   ul„
(ki prav tako ltakor češki tako	f, razumnastjo. vezane so pa na ekstravertne, dijakinje, profesorice in
koč ne vedo, kaj ie cenzura!, eno|Hji'lin' ^ rtSrfh ; učiteljice pa introvertne. S posebnimi
vseučilišče in dve tehniški virov, Sol>'^ preizkušnjami so ugotovili, da je sku-
V parlamentu imajo 44 noslaneev.fllu<J®h (»kakf “ r*?n 10 T*frlU' jim Pina bolničark povprečno eketravert-
Zastran šolstva so če*ki Nemei ne- f	«rtno	ln nrt	niem	mUla*	nejša 0,3 94 v* vseh dijakinj, najintro-
slrnri*«« nn hoHSpm kakor nolir-'Vr- t razvit	V Širino	in pri	njem	prevla-	vertnftiša hnlni^nrlro in Kilo r^o rn
Bolničarke si bolje zapomnijo podrobnosti stvari, ki jih morajo narediti. Gibčne so, rade delajo v skupinah in se rade žrtvujejo. Ne zanimajo se toliko za svojo zunanjost in ne sanjarijo. Niso boječe in se v družbi dobro počutijo, zaupne so in le redkokdaj zarde.
Iz tega posnemamo, da dekleta z in-trovertno naravo niso primerne za bolničarski poklic, kajti zaradi svoje pretirane občutljivosti bi se v njem najbrže razočarale.
Učiteljice, profesorice in dijakinje so na splošno introvertne; to je delno posledica njihovega vsakdanjega dela, hkrati pa njihove nežnočutne nravi.
Zgrešeni poklici
Svetovalec pri izbiri, poklica naj bi poznal vse te okoliščine, šele potlej naj bi svetoval ta ali oni poklic. Neka gospodična je bila na primer telefonistka v neki veliki trgovski hiši. Sedela je sama v majhni sobici in ni razen poštarja videla živega krsta. Bila je silno nesrečna, sama ni vedela zakaj; bila je namreč ekstravertna v službi, ki bi bila primerna za introvertno. Psihotehnik ji je svetoval, naj to delo pusti in naj si izbere živahnejšo službo. Gospodična je postala prodajalka v neki delikatesni trgovini, lahko se je razgovarjala s strankami in je bila s svojo novo službo zelo zadovoljna. Pri izbiri poklica je treba torej paziti na svojo naravo, prav tako seveda tudi pri sklepanju zakona.
V zakonu so introverti navadno manj srečni kakor ekstraverti. Občutljivi so in ljubosumni, pogosto tudi zagrenjeni. Baje se ekstravert in introvert ne bi smela poročiti, kajti eden govori preveč, drugi premalo. Zavod za raziskovanje zakonov je pa dognal, da je lahko vsak zakon srečen, če imata le mož In žena dovolj dobre
od kitolova. Na prihodnjem parlamentarnem zasedanju bodo sprožili akcijo v prid kitolovcem, ki jih nemško-ja-ponska konkurenca tako zelo ogroža.
V vstopu najboljših norveških kito-lovcev v tujo službo vidijo Norvežani izdajstvo nad domovino. Zato ni čudno, da je na Norveškem nastalo živahno gibanje proti .izdajalcem*; zahtevajo namreč, da naj država vse kitolovce, ki so se dali tujcem premamiti, izžene z Norveškega, če bi se hoteli po poteku svojih pogodb z Nemci in Japonci vrniti v domovino.
(Po allnskem »Pionierjn«)
pustolovci so z majhnimi izjemami | volJe. da grče v svojem zakonu s po-
ekstraverti. Učenjaki, umetniki, pisa- j trpljenjem lzgladita.-------------------
telji in poetje so pa introverti. Znano
Ekstravertnost in introvertnost pri ženskih poklicih
Dognali so, da so bolničarke močno
Normalen človek je ambiverten, to se pravi, ne nagiba se k skrajni intro-vertnostl ln tudi ne k ekstravertno-sti, temveč se drži zlate sredine. Navadno smo torej ambivertnl in reagiramo na oba načina, kakor pač okoliščine nanesejo, človek svoje narave ne more čisto vdušiti, lahko jo pa obdrži v pravih mejah in se z njo okorišča, namesto da bi se boril proti njej.
Najprej morate torej spoznati svojo naravo, potlej pa naravo svojih bližnjih. Tako se boste izognili mnogim
skon*no nn boljšem kakor polivke. frazvil v širino m pn njem previa- vertnejša bolničarka je bila pa samo nennieLnosrim in madžarske in ingoMovanske man«i-_^^aTOe_ črte. Navadno je toMko introvertna kakor povprečna ste kmalu dobili jasen vpogled
dii&kinia. Navajamo nplrni Tnn^iinih ! »a »nrim.A ui	____
neprijetnostim in razočaranjem in bo-
m lU^VMV/vrMintvts m«'.- ■-*	-	-	,	..	..	,	,	vuuiw	xiiwuvci'l*l**'	     *•	*	-	*	*	*4*
ne v raznih državah, da, celo na boli-dijakinja. Navajamo nekaj značilnih [ ge zadeve, ki so' se’vam'dosle j zdele
KnlrtjAnHlrn Alrr.i-HA I ■ * ■ » - - . t.
vnrno-
š»»m kakor Nemri v raihu! Pni imaioX jpi in čokat, torej docela drugačen 3298 osnovnih šol. t. j. 1 šola pri del J*0!: introvert
na 1000 čeških N^^v. medtem Voj Kalvin Coohdge in polkovnik Lind-pride na Pruskem 1 šola We na 11121 berg sto dva značilna introvertna tl-prMMvMcov. Tst0 volla tnrti -a Ma-|Pa- slavni ekstraverti z močno razvi-
črt, ki so v njih bolničarke ekstra- I skrivnostne — v trgovskem nolltlč-vertnejše od dijakinj.	|	nem, verskem ln družabnem življenju.
Boj za kitolov v Ledenem morja
Nemčija in Japonska hočeta zlomiti monopol Norveško Lov na kitolovske strokovnjake
timi značilnostmi sta pa Eduard Her-riot in Lloyd George; ekstravert je bil tudi pokojni Arlstlde Brland.
Ljudje so že zdavnaj opilil, da sta na svetu dva nasprotna tipa. Klasičen primer teh dveh tlnov sta (Jon Qulehote	ln	njegov	vdani	oproda
Sancho Pansa. Dan Quiehote suhi,
fsebvememrlriržfdaTčtaa!n0nl *? i^ST*	12 18° Wt°V SkUhaU
nH	r»/v» /In	frl a IT a	linKitnH _.	v	^eveinem morju že dalj čaca namreč le 93.000	sodov olja. Vzrok tiči
v tem, ker so lani s kitolovom pričeli že v novembru; tedaj so pa živali tako mršave, da pridobe Iz njihove masti komaj pol toliko ribjega olja, kakor če Jih ulove v marcu.
Norveško razburjenje nad Japonci in Nemci pa ni samo zato tako ve-
d^are in Poljake: že 810 čeških Mn-! džarov ima povnre'1no no eno no Solo fna	1191 Ma-j
džarov> in 809 Pollakov (na Polj-! skem 925 PoDfii«yvV (Vsi nodatki poj uradn?h »tatistikah.)
Sneg
Že nekajkrat je letos zapadel v na-  _________________________________________      _	^ ^ ^
ših krajih snecr, a vselej ga je še J brodušni, od nog do glave ljubitelj zaerizen^i' zn kltnlnv vzel ali ga jemDe jug. Sneg je takol dobre kapljice in okusnih Jedi, le ša- ima Norv^L že ^ zdavna^ nr/ kirn rekoč zmrzla vodna para: kadar trčif ijivo narisana podoba ekstraverta. n0vu in lndustrlii H ^e z n Um v ^i"
nad^rzPeirt’rak rfi" pa^^še^huJkil ™eSnl ustroJ obeh tll?ov 56 Pa ne nekakšen monopol. Norveška ima tudi na mrzel	zraK, an pa če se	omaKi* razodeva samo v njuni zunanjosti,1 največ metalcev ostve in strokovnia-
sarm pri	nastanku padavin	°Wad<’ | temveč tudi v njuni notranjosti. Intro-	kov za predelavo kitjega olia
nastanejo iz vodne pare lepi drob-| vertl	navadno Šibkejši krvni Dve, s surovinami siromašni deželi
cen, kristal,, navadno zvezdne oblike ? prlUsk Po drugl 8trani pa rde6a bar. A ^ n& ysQ z 0	,	   -
m-Vf	,?-r,1	ekstravertov	ne	kaže	samo njlho- vesticijaml prizadevata da bi spod-’ f ^im h u dve- s surovi
Dostikrat	se zgod, da se več	takšnih? vega cveto6ega m™j*, temveč d&	bili ta norveškl monopol- v pokrajmah	'lami ^vni dežeU, konkurirati na sve-
knstalov	ali njihovih delcev	sprime? slutltl da je krvnl pritisk teh ljudi	Severnega morja gradita velikanko	ttovneT trP Z lastnim Vodovjem,
m zmrzne: tako nastanejo snezmkej preceJ vl*ok Ekstraverti bolehajo po-, brodovje za kitolov in za pripravlja-1	fredvfei« »to, ker sta jim iz-
\7 ZN	.	gosto tudi 2» ledvičnimi boleznimi, za j	nje ol'a, te življenjsko važne surovine	^ fiZVa^U1,. v f1^60	njihove
P	hudo slabokrvnosti«, rudi ima in kndt 1 za Industrijo margarine	l	najbolj vešče strokovnjake. Harpuni-
Japonska bo za prihodnjo sezono	^ZtfIeS!nJl,teh
kitolova poklala na morje brodovje	umetnost, ki se Je	ni moči
72 ladjami za kitolov, z 8 posebnimi	»t i d.acefl do, ju1tri /n U je
ladjami za kuhanje olja In s 3.500	^orv®žanom že od nekdaj v krvi. Ka-
možmi. To Je torej brodovje s skoraj sMenLmo° iz ri ume.tn.ft- |ahko 200.000 tonami, kajti vsaka ladja za	“	*, . P’ da zasluži najslav-
kuhanje olja ima svojih 25.000 ton I	norveški lovec na kite, Lars An-
Računajo, da bo Japonska pripravila ■	povprečno	nič manj
v sezoni 1938—1839 okrog 600.000 sodov 0 .°,° norveških kron, ali pa kdaj kitjega olja. Znano je, da so postali pf	ce!° P01 milijona; to je od-
kiti prav tako redke kakor dragocene ™	deleža	pri takšnl
živaU. Norveško ogorčenje nad Japon-	.
ci je pa še posebno razumljivo zato Norveški monopol se je torej trd-ker jim Japonci očitajo pri kitolovu	Peje, oplral na svo{° ,malcl armado
nesmotrno roparstvo. V oretekli se-	čredno sposobnih strokovnjakov ka-
kor pa na svoje brodovje za kitolov. Nedavno so pa pričeli Japonci z uspehom vabiti te strokovnjake v službo, posebno kot učitelje za poznejše ,avt-arhično* kitolovsko brodovje.
Norveško ogorčenje je te dni doseglo svoj višek, kajti prav zdaj so naj-spretnejšl strokovnjaki prejeli ugodne ponudbe za vstop v triletno službo na nemškem brodovju za kitolov 1 Nemci namreč upajo, da se bodo v tem času te nenavadne umetnosti priučili od norveških strokovnjakov.
Upravičeno se norveška vlada boji, da bo domača kitolovska industrija spričo tolikšnega prizadevanja japonske in nemške konkurence obsojena na polom. Kaj bi to za Norvežane pomenilo, lahko presodimo iz okoliščine, da živi v tej deželi, ki ima komaj 2,9 milijona prebivalcev, 80.000 ljudi samo
Kal moraš o britiu vedeti
Po ilankti v ■»Journal of the American Medical Association«, ki sta ga napisala dr. med. Le-ster Hollander, primarij v oddelku za kožne bolezni v čikaški bolnišnici, in Elbridge J. Cassel-man, šef Mellonovega zavoda na pittsburghškem vseučilišču,.
VMellonovem zavodu na pittsburghškem vseučilišču so že več let delali zanimive poskuse z britjem. Leta 1931 so celo ustanovili posebno kliniko za britje in po dolgih preizkušnjah so učenjaki kot najboljši in najuspešnejši postopek priporočili takšen način britja;
Obraz najprej dobro namili s toaletnim milom, potem ga pa umij s toplo vodo. To naj traja kakšne pol minute, nato pa obraz še enkrat temeljito umij z mlačno vodo. S tem umivanjem odstraniš s kože prah, ki kvari rezilo britve, hkrati jo pa očistiš tudi potu, masti ln podobne nesnage, ki se nabira na koži in na kocinah. Zdaj milo v topli vodi dobro speni ln nanesi peno na debelo na kožo; pri tem uporabljaj tisto brivsko milo, ki pač najbolj ustreza tvojemu okusu. Dobro ga natri v kožo in pri tem nikar ne varčuj z vodo. To delo naj traja nekako 2 do 3 minute.
Ako imaš rajši brivsko kremo, ki se ne peni, je zdaj precej na debelo nanesi na milo ln dobro vdrgnl v kožo, da se pošteno zmeša z milno peno. Ako pa uporabljaš peneče se brivsko milo, ga v skodelici dobro vtepi in speni z brivskim čopičem. Potlej se lahko nekaj minut ukvarjaš s kakšnim drugim delom, kajti počakati moraš, da se milo in voda dobro vsrkata v kožo; v tem prostem času si torej lahko umij‘eš zobe ali pa pripraviš britvico.
Briti se pričneš tako, da najprej brivsko pripravo dobro umiješ v vroči vodi. Pri britju mora biti obraz na debelo jJokrlt S peno brivskega mila. Brivska priprava, pa tudi obra2 morata biti ves čas britja vlažna. Priporočljivo je, da si pričneš briti najprej najlažja mesta, in sicer zato, da ostanejo najtrdovratneiše kocine kolikor mogoče dolgo pod vplivom voae ln brivskega mila. Po britju uporabljaj razkuževalno vodo, toda Sele potem, ko sl z obraza Izmil vso milnico in ga še nekajkrat pošteno splahnil s čisto vodo.
Kot razkuževalna voda je priporočljiv 50°/onl etilni alkohol, 701/oni etilni alkohol in 507«ni etilni alkohol, v katerem so 4salicilne kisline.
Lahno mehansko in kemijsko ranje-nje kože, ki je s britjem v zveri, zbudi pri nekaterih moških neprijeten občutek pretirane kožne razdražljivosti in občutljivosti. Dobro britje mora pa preprečiti ta neprijetni občutek. Za preobčutliivo kožo priporočamo pri britju namesto popisanega tole:
1. uporabo mrzle vode pri prvem namiljenju kože In šele potlej uporabo tople vode, ali pa:
2. uporabo takšnega brivskega mila ali brivske kreme, ki je v njem nekoliko mentola.	(n)
Vsak član Zveze narodov lahko po pravilih ZN odpove svoje članstvo; vsak čas, toda njegovo članstvo pre-; neha dejansko šele dve leti po odpo-; vedi. Leta 1926 je hotela Španija zapustiti Zvezo narodov, ker je niso; hoteli izvoliti v svet ZN (nekak najvišji odbor ženevske ustanove), vendar se je premislila in je svoj izstop: preklicala. Prva država, ki je dejansko izstopila iz ZN, je bila Costa-: rica (leta 1927). Važnejši je bil iz-; stop Brazilije 13. julija 1928, kajti: z njo je ZN izgubila največjo drža-; vo bogate Južne Amerike. Brazilija: je iz istega vzroka zapustila ZN, iz: katerega je Španija zagrozila s svo-! jim izstopom: ni namreč dobila član-; stva v svčtu ZN, kakor si ga je že-; lela. Mehika je svoj leta 1932 napo-; vedani izstop pozneje preklicala. Leta 1933 sta izstopili dve velesili, Japonska in Nemčija: prva zato, ker je Zveza narodov obsodila njen vpad v Mandžurijo, druga pa bolj zaradi demonstracije kakor iz tehtnih poli-; tičnih vzrokov. Pozneje je napove-; dalo izstop iz ZN več srednjeameri-; ških republik.	'
-hudo slabokrvnostjo, radi imajo tudi neprijetnosti z mehurjem. Introvert Je pa zelo doiemljiv za želodčne prisade in za Jetiko.
Kakor podeduje človek po svojih prednikih telesno konstitucijo, podeduje hkrati pogosto 8 njo tudi svojo naravo. V nekaterih rodbinah naletimo med otroci na introverte in ekstra-verte; v kolikšni meri je torej človeška narava posledica podedovan ja, okolice in vzgoje? Nedvomno imata na človeško naravo okolica in vzgoja mnogo vpliva, njena odvisnost od telesnega ustroja pa priča, da narava vseeno in samo sad vzgoje in okoliščin.
»Družinski tednik« prinaša vsak teden prijetno zabavo in razvedrilo v Vaš dom!
HERSAN CflJ
DELUJE
dobro pri obolenja Želodca, )eter ln ledvic. Pomaga pri poapnenj« jUt In hemoroidih
OLAJŠAVA
bolečine ln frplfenfe pri revmatizmu In sklepnem protinu
OBLAŽUJE
bolečine pri metečn!
ODSTRANJUJE
nepotrebno mul ln pripomore do vitkost
DOBITE GA V VSEH LEKSRN1H
Retf. S. br. 19830/1102
Koliko vžigalic porabi Evropa na dan
Po izkazih statističnega zavoda pri Zvezi narodov znaša evropska poraba vžigalic vsak dan štiri milijarde; za izdelavo teh vžigalic porabijo vsak dan 420.000 kg fosforja. Prižiganje vžigalic pomeni za nas ogromno izgubo časa, ako ga gledamo s stališča Evrope kot oelote.
Ce porabimo namreč ea prižiganje ene vžigalice samo eno sekundo, predstavlja ta zamuda vsak dan pri vseh evropskih prebivalcih delo, ki bi trajalo sto šest in dvajset let, deset mesecev, pet dni in dve uri, ako bi ga moral opraviti en sam človek.
Haše tt&t/a
Nariši lik na desni v eni potezi, t. ). tako, da svinčnika nič ne odstaviš s papirja, da ne greš s svinčnikom po nobeni črti dvakrat in da nobene že imrisane črto ns križaš.
J EVI POTI
Po nemškem izvirniku priredila K. K.
18. nadaljevanje
»Ti dobri stari neumni možiček,« jo rokici
On jo je pa zgrabil in si jo posadil na kolena.
»In upam, da je tvoje srce prav tako ustvarjeno kakor moje,« se je pošalil. »Ravno tako ima samo majhno kamrico, in v njej je prostorček samo zame in za najinega sinčka.«
Dvignila je svojo plavolaso glavo. »In če bi ne bilo tako?« je zašepetala in ga zapeljivo pogledala.
»Zinka, s temi rečmi se ne kaže šaliti!«
»Ne, ne!« je vztrajala. »Kaj bi storil, če bi zvedel, da je razen tebe še kdp drugi...«
Mirko ni odgovoril. Bliskovito se je zamislil v ta položaj in iznenada je prebledel ko zid in jo pogledal tako strmeče, da se je mlada žena zgrozila.
»Za božjo voljo!« je vzkliknila, »saj to je bila samo sala, Mirko!«
Potrepljala ga je po rami. Tudi njej je bila vsa kri izginila z obraza.
»Kaj bi storil?« je ponovil zamolklo. »Tega zdajle ne vem, takrat bi se že domislil — toda povem ti, da razumem ljudi, ki iz ljubosumnosti ubijajo.«
Zinka je vstala. Mraz jo je stresel. Zdaj je pa on skušal njo pomiriti.
»Ti neumna, mala ženica! Vse
to narede samo tvoja prismojena vprašanja, čemu bi govorila o stvareh, ki jih sploh ne more biti? Daj, spij požirek vina in pojdi k očetu, pa mu reci, da mu zaupam svoje najdražje. In brž odpotuj, da se boš kmalu spet vrnila!«
Še enkrat jo je poljubil in odšel.
XIV
Brzojavno poročilo iz Afrike
Julija je sedela na vrtu pod orehom poleg tetinega bolniškega vozička. Stara dama je otožno gledala predse, ko ji je Julija čitala časopis. Gospa Minka je trebila solato in ni niti za trenutek odvrnila po-
-gl&da. oti o-troek&gft vozička, ki ga
je gospa Dorisova pri zidu neprestano zibala sem in tja. Vreščeči starkin glas se je razlegal prav do
nje.	. ,
Na obrazu gospe Minke sta se brali jeza in nevolja. Stara varuhinja se ji je zdela kakor razdražena levtala, ki ji hoče vzeti otroka. Gospa Zinka je bila šele včeraj odpotovala in že davi sta bili stara dama in gospa Dorisova skupaj pri pcsteljici spečega fantička in doktor je ogorčeni ženski komaj pobotal.
Globoki blagodonečl Julijin glas je iznenada vskočil med vreščeči vzklik gospe Minke.
»Peljite vendar otroka proč s tega vročega sonca! Črviček bo dobil še sončarico!«
Varuhinja se je naredila, kakor da ni slišala ničesar, in je z rejencem mirno čebljala dalje.
»Kaj ne, mucek, da imaš sonček rad? Aj, a j, dobri, lepi sonček!«
»Ta ženska mora iz hiše ali bo pa mene zadela kap!« je jecljala stara dama.
Julija je pobesila časopis in ga je tako dolgo držala v naročju, dokler se ženski nista nehali prepirati, potem je pa dalje čitala poročilo o neki sodni razpravi.
»Poglej vendar, ali ne piše tudi o Afriki kaj!« je zaprosila gospodična Frida.
»Saj sem že pogledala, teta, toda našla nisem ničesar,« je odgovorila mladenka.
»Ali tudi med brzojavnimi poročili ni ničesar?«
Julija je iskala med poročili. Pariz... London... Madrid. »Zanzibar,« je zamrmrala. Iznenada je dvignila časopisno stran čisto k obrazu in papir ji je vztrepetal.
»Zakaj se treseš?« je vprašala stara gospa.
Počasi je spustila časopis v naročje. Njen obraz je bil spet miren in bled.
»Ali se mar tresem?« je vprašala. »Ničesar ne piše o Afriki.«
Tisti trenutek je v sveti jezi pritekla gospa Minka, da bi osovraženi varuhinji čisto od blizu zalučala v obraz svoje mnenje.
Teta Frida je strmeče pogledala svojo rejenko.
»Ali naj čitam dalje?« je vprašala Julija s čudno spremenjenim naglasom.
»Ali ni o Afriki zares nič no-
Julija je zmajala z glavo in pogledala doktorja, ki se je v vročem avgustovem soncu vračal z bolniških obiskov v lahni sivi poletni obleki z mehkim klobukom v roki in si z robcem brisal potno čelo. Brž je nekaj pobrkljala za tetinim stolom, pogledala Mirka in položila prst na usta.
Doktor je mirno pristopil, sedel in začel govoriti o tem in onem. Julija je tedaj stopila proti teti Minki.
»Nekaj tl moram povedati, teta. Prosim te, stopi za trenutek z menoj,« je rekla Julija. »Pravkar sem v časopisu čitala, da so Fricka v nekem spopadu s črnci ranili. Teta Frida tega ne sme zvedeti.«
Stara dama je sklenila roke.
»Nevarno ranili, seveda!« je vzkliknila. »In to pišejo najbrže zato, ker je na koncu koncev že mrtev. O Bog!«
Julija je molčala.
»In ti,« se je razvnela gospa Minka, »ti stojiš tukaj in ne rečeš niti besede! Kakšno dekle neki si! Saj se je to zgodilo vendar tvojemu lastnemu bratu! Čeprav ga nikoli nisem marala, mi gre zdaj vseeno do srca, ko ga je doletela takšna kazen, ko se mu kaj takega pripeti tam zunaj med divjaki, kjer nima nikogar, da bi skrbel zanj.«
Julija ni odgovorila na očitek ničesar.
»Prosim te samo, nikar ne vznemirjaj, teta,« je zaprosila. »Zdaj
pred njo skriti skrb za ženino življenje. Toda njegov bledi, z znojnimi kapljami pokriti obraz v tistih urah, ko je otrok prihajal na svet, se ji je zdel kakor razodetje. Kako rad je moral imeti svojo ženo! In solze v njegovih očeh, ko je stari gospodični nazadnje sporočil ta važni dogodek, to trepe-čoče veselje, to zahvalno vriskanje so v njej spet znova zbudili misli: kako rad jo ima!
»Daj Mirko, pokaži mi svojega otroka!« ga je takrat zaprosila in je odšla z njim v elegantne prostore. Vzel je novorojenčka in ga je opazoval. Nad malčkovo glavo so se njuni pogledi srečali.
Julija ni vedela, da ga je pogledala z izrazom, ki je njegovemu vriskajočemu srcu prizadejal bol. Tiho, ponosno dekle se mu je v tem trenutku zazdelo kakor zmrzujoč sestradan beraški otrok, ki z vročičnimi očmi gleda v božično razsvetljeno sobo in spričo krasote, ki jo vidi, pozabi, kako je ubog. V njenih globokih, temnih očeh je spričo majcene dremajoče stvarce zagorelo blaženo vzhičenje.
-»Kako ljubek je!« je dahnila in ga je hotela vzeti v roke.
Tedaj je s trudnim glasom poklicala iz sosednje sobe Zinka in Julijine roke so omahnile in dolge trepalnice so ji legle še globlje na oči.
Vzeli so mu otroka. S srcem, polnim blaženosti in sočutja je spremil Julijo do vrat in tedaj je bil netakten.
Pobožal jo je po licih in dejal:
»Tudi ti boš še srečna, Julija!«
Umolknil je, kajti udarila ga je po roki, ga zaničljivo pogledala in okoli ust se ji je zategnila ledena črta. Odtlej ni nikoli več vprašala po otroku in ga tudi ni pogledala, kadar so ga nesli mimo nje.
Otroka ne mara! Tako so mislili vsi domači.
4
Kaj je
Žc 50 let proizvaja »Sajfc*« zdra* vila.
Od tega časa »0aycT« vžtraja v borbi proti trpljenju človečanstva.
Danes je	svetovno podjetje,
čigar glas sega na vse kontinente sveta.
Med mnogimi neogibno potrebnimi zdravili, ti jo raznesta slavo firme »Sayct» je tudi Aspirin tot popularen preparat proti revmatizmu, prebfajenju in bolečini. Aspirin je zadnjih 40 let v obliti tablet najbolj razširjeno zdravilo na svetu.
Aspirin
PROIZVOD ZAUPANJA!
Otflu I* fcflsirlran pod Sp. br. “51 od 17 ivguna 1937
Zdajci je pa planila pokonci in je s prestrašenim obrazom iskala izhoda, toda beg se ji to pot ni posrečil. Doktor je bil že stopil pred njo in jo začudeno opazoval.
»Ti tukaj?« jo je vprašal.
Tedaj se je spomnil ženine izjave, da Julija otroka sovraži.
»Oprosti!« je rekla kljubovalno in hotela mimo njega.
»Potrpi trenutek!« je rekel mirno. »2e doli sem te bil iskal. Fricko je brzojavil. Na njegovo željo so ga vkrcali na palubo neke naše vojne ladje, ki se v kratkem vrne v Nemčijo. To je vse. O njegovem zdravju niti besedice, toda če se je upal iti na pot, potem se smemo nadejati, da bo ozdravel. Fricko torej pride!«
itv
©LIA
MILO IN KREMA
rajši ne hodi k njej. Tako nezaup-na je, da bi pri priči opazila, da se je nekaj zgodilo.«
»O, toliko pa že razumem,« je menila stara gospa, »Daj, prinesi mi časopis v kuhinjo. Rada bi prebrala to poročilo.«
»Da, da,« je rekla zase in je šla dalje, »ali bo umrl ali se pa vrne invalid in nam pade na rame. Bog in nebesa naj mi prizaneseta! Rajši naj kar umre!«
Po kosilu, ko je stara gospodična nič hudega ne sluteč spala v svoji sobi, je Julija sedela v svoji kamrici pri oknu. Roke je negibno držala v naročju in pred seboj je imela časopis, ki je prinašal sicer kratko a zato tem pomembnejšo novico. Tudi zdaj se ji črte na obrazu niso spremenile, le mala usta je stisnila še krčeviteje ko navadno. Julija je bila že zdavnaj spoznala, da ne pomaga nobena borba in nobena tožba, da bi se izognila udarcem usode, in njeno osebno čutenje je prevzela nekakšna otopelost. Čutila je le še z drugimi.
Zato je tudi zdaj mislila zgolj na to, da bi novica o ran j en ju ali celo o smrti tetinega ljubljenca zadela staro gospodično ko smrtonosen ubod z nožem. Mislila je, da je Fricko najbrže samo zato iskal smrt, ker ni mogel pozabiti Zinke, in kako čisto osamljena bi ostala, če bi izgubila še brata. Saj je bila tako tuja med temi ljudmi in vendar je morala živeti z njimi. Le na bolnico sta jo še vezali dolžnost in usmiljenje. Hvaležna ji je bila z nego, ki jo je dajala stari dami, z
»Kdor otrok ne mara, nima srca!« Ji je rekla gospa Minka — in je osuplo dodala: »In vendar se ti neumno otroče nasmiha in vzklika: ,U-u!‘ Takšna zlata nedolžnost!«
Nihče pač ni slutil, da sta malček in »u-u« sklenila skrivno prijateljstvo, da je stari zmaj, otrokova varuhinja, zaupala tihi mladenki dragotino brez slehernega upiranja. Imeli sta prav domenjene sestanke. Takrat namreč, kadar sta bili mlada gospa in tašča povabljeni na kavo ali čaj in je doktor odšel po službenih opravkih in kadar je teta Frida zakinkala. Takrat je Julija smuknila na vrh, pokleknila pred posteljico, se igrala z malim in mu potrpežljivo dovolila, da ji je z okornimi debelimi ročicami mršil lase. Učila ga je prvih malih umetnij in izgovarjati besedo »očka«. In potem je s strastno nežnostjo privila telesce k sebi.
»O, ti!« je šepetala. »Se umrla bi zate!«
»Nikar mi ga ne pojejte!« je potem zarentačila starka, ki je na
Julijo je spreletelo sto misli.
»K nam?« je zajecljala.
»Kam naj pa pride? Saj ima svoj dom vendar pri nas.«
»Saj ne sme priti!« je vzkliknila prestrašeno.
»Zakaj ne?« je vprašal Mirko ta se je vzravnal. Opazoval je bil spečega otročička
»Zakaj ne?«
Zmignila je z rameni.
»Ker me tam gori zebe,« Je kratko odvrnila.
»No, saj to je že dogovorjeno. Poročnik bo stanoval pri meni,« je še enkrat povedal stari gospod, potlej se je pa priklonil ta odšel.
Teta Frida ta Julija nista več govorili. Gospodična Frida je tiho jokala. Julija ni tega niti opazila. Samo tu pa tam je iznad ročnega dela pogledala na viharni ples decembrskih snežink.
»Morala mu boš iti naproti na postajo,« je nazadnje začela teta Frida, »in mu obzirno sporočiti, da v hiši njegove krušne matere zanj ni prostora.«
»Da!«
»Tako zadirčno si se navadila govoriti, Julija! Kar bojim se te česa prositi,« je tožila stara gospodična.
»O!« je zategnila mladenka. »Ali sem bila mar prej drugačna?«
»V hiši se prav vsi pritožujejo,« je nadaljevala teta Frida. »Ondan je bilo silno nevljudno, da nisi hotela gori pri plesu prav nič pomagati.«
»Na to se prav nič ne razumem. In potem... Zinka me ne more videti.«
V tem trenutku je potrkalo in je vstopila Zinka. Med smehom je povedala, da je bila pri Božičku in da je s seboj nekaj prinesla. In med šaljivim pogovorom je odvila dva zavojčka in je damama po-
»Nič!« je odgovorila in odšla.
To noč Julija ni mogla zaspati. | „^1^ vsaki*enega'
Zmerom znova je videla dve mladi j ‘	,	s‘	,	^"nikoli	^odilo	da
postavi, kako sta si v čolnu sedeli L, „	ni
nasproti in sta se gledali s pogledi, m0 T|^elegantno^ospo v dra-polnimi ljubezni. Fricko in Zinka. I
Ali moreta dva, ki sta se bila tako	m“ ležale Snežinke
»Ne sme uriri ne smcu t rck a'j »?'™e?« je vprašala in v ustnih
In spet se je oglasila stala kiju-	^
bovataost,	prezirljiva	ena.
»Sicer pa, kaj mi to mar!«
XV
deluje zanesljivo proti hripavosti
Proizvajata:
Brača RliFF, lvornico čokolade
SUBOTICA
»Seveda!« je potrdila Zinka in že je odhitela ven.
»No, zdaj spet lahko vidiš, da si v zmoti, ko trdiš, da te Zinka ne mara,« je rekla gospodična Frida. »Zaradi tegale ?«
Julija se ni prav nič podvizala,
Vrnitev v domovino
»Kratko in malo, ljuba svakinja, ranjeni svetovni popotnik bo sta-	-	_
novai pri	meni,« je deial gospod	da bi zavojček odprla. Medtem ko
Krautner,	ki se je bil s svojo hčer- j	Je teta z okornimi prsti s težavo
vadno sedela	pri	oknu	in	"je	za! jo že zdavnaj spet vrnil iz Os ten-	odvijala svoje darilo iz šumečega
malčka pletla	nogavice. »In	glejte,	da, in je	s palico krepkopotrkal,	ovoja in se veselila lepe škatlice s
da nam tudi vi ostanete živi. Ka kršno ima mater, mu bo tako dobra teta še prav prišla.«
Gospa Dorisova ni prav nič skrivala mržnje do matere in stare matere.
Julija ni na takšne izpade nikoli nič odgovorila ta je že pri najrahlejšem sumljivem šumu smuknila iz prijetne otroške sobice.
Nekoč se pa ni mogla več od
po tleh.	»Saj tu	v tej hiši	sploh;	sladkorčki, je deklica pletla dalje,
nimate	p ros, or a,	pri meni	je	pa	!	tn zvečer, ko je že šla na postajo
pra*. ih	dvanajst	sob. Nikar nič	ne!	čakat svojega brata, je darilo le-
skrbita,	nič slabega mu ne	bo	ta	žalo še prav tam, kamor ga je bila
nego ki ji je posvetila vso svojo [ straniti in se je z razbijajočim samotarsko mladost. Toda kakšne- j srcem zatekla za zaveso, ki je go-ga globljega čustva za staro ženo: spe Borisovi nadomeščala omaro za
nikoli ni zmogla,
In Mirko?
Nasproti njemu je zaklepala srce
obleko. Tu je s priprtimi očmi in s stisnjenimi ustnicami prisluškovala vsem nežnostim, ki je z njimi
z vsemi silami, da je molčalo, na- : oče obsipaval svojega ljubljenčka, sproti njemu je bila ravnodušna in’ Kako mehek je bil njegov glas! hladna in le kadar je hotel z njo j Julija ga je dobro poznala: prav sočustvovati, je v njej zaplamtela tako je pred davnim časom govoril onemogla jeza. Toda tudi to je j tudi njej. In mislila je. da tega ne znala prikriti. Na zunaj se ji je bo mogla več poslušati in da bo samo okoli ust začrtala prezirljiva morala od boli zakričati, če ne bo črta, kadar se je Mirko, posebno v j nehal.
začetku svojega zakona, trudil, da j Hvala Bogu, da so ga poklicali in bi svoje nežnosti in srečo v njeni ! je lahko zbežala... prisotnosti prikril, kadar je pri j Iznenada se je zdramila iz svojih srečanju z njo spustil ženino roko, ‘ misli. V sosedni sobi je odbila ura, ki jo Je bil še pravkar poljubljal, ko je navadno šla h gospe Dori-ali če je skušal s težavo odvrniti1 sovi na obisk. Naglo je vstala in oči z njenega rožnatega obraza. smuknila na vrh v otroško sobico.
Tedaj se je vselej trpko nasmeh- Varuhinja in otrok sta spala. Star-nila ta prav tako se je tudi na- ka na stolu in malček v zibki, smehnila, ko je tiste čase, ko je Pokleknila je pred posteljico in se 1 Zinka pričakovala otroka, hotel j je do sitega nagledala tuje sreče.
svojega rejenca boste lahko videli, kadar koli boste hoteli. Vrtna vrata, ki sem jih bil odprl za svojega otroka so odprta tudi njemu. Torej drži! Gcspod poročnik Adami bo stanoval pri meni!«
popoldne položila.
»Dan za dnem je neznosnejša,« je rekla gospa Minka, ko je zvedela, da se ni Julija niti zmenila za darilo. »Frida, če bi je ti tako nujno ne potrebovala, bi morala že
Teta Frida je še pripomnila, da j zdavnaj iz hiše. Toda to je ravno je pri njej čisto dobro, saj pride tisto!«
vendar kakor sin k svoji materi
je rekla žalostno. In da pojde Julija lahko na vrh v podstrešno sobico, »postavili ji bomo majhno peč...«
> Zaradi mene ji lahko postavite celo kamin,« je jezno vzkliknil stari Krautner. »Nič več o tem! Poročnik pride k meni. Drži, hčerkica?« se je obrnil k mladenki. »Tako bo najbolje, ne?«
»Da!« je rekla Julija in dvignila pogled iznad ročnega dela. »Da! Pod nobenim pogojem ne pojdem v mrzlo podstrešno sobico!«
Teta Frida jo je začudeno pogledala. Dekle se doslej ni bila še nikoli uprla njenim ukazom. Ta neskromnost je staro damo razburila.
»No, včasih te pa iz te sobice ni bilo moči spraviti,« je pripomnila. >In zdaj nočeš tja?«
»Ne, teta!«
»Najbolj me žalosti to, da je postala tako zakrknjena,« je dodala gospodična Frida in vse njeno srce je pri tem vztrepetalo od veselja, da bo svojega ljubljenca kmalu lahko spet privila na srce.
»še prava mati ne bi mogla svojega otroka nepotrpežljiveje pričakovati,« je zamrmrala gospa Minka in se je vrnila v svojo sobo, da ne bi videla »komedij« pri svidenju.
Pol ure nato je teta Frida s svojima rejencema že sedela pri večerji. Stara dama od samega veselja iti mogla jesti; zmerom znova je gledala lepega postavnega moža, ki se mu ni na zarjavelem obrazu trpljenje skoraj nič poznalo, čeprav je roko še zmerom nosil v povoju.
▼*«TWTTWWWVTTVTfW« f • ▼ f f
Poravnajte naročnino!
MEDICEJČEVA L]UBICA
Resnična ljubezenska zgodba iz časov beneške republike
Beg t Florenca
V najvišjem nadstropju ne posebno razkošne plemiške hiše — pred njo je majhen mostiček držal čez ozki, dolgi prekop — je pri odprtem oknu sedela neka deklica in pisala. Menda ji to delo ni šlo posebno od rok, kajti že tretjič so skozi okno sfrfotali kosci hlastno raztrganega pergamenta in se spustili na tiho, leno tekočo vodo v prekopu
»Bi-an-ca-a!< je tedaj zapovedujoče zaklical neki glas, da je odmevalo po vsej hiši.
Dekle je takoj skočilo pokonci in steklo po stopnicah navzdol, v pritličje, hjer jo je pričakovala njena mačeha, neomejena gospodarica v tej hiši.
»S tvojim očetom sva sklenila,« je dejala mačeha, »da te bova poslala v vzgojo v samostan k uršulinkam. Jutri ali pojutrišnjem te bo brat odpeljal v Brescio!«
»V Brescio? Zakaj pa ne smem ostati v Benetkah?«
»Ker meni tvoj oče, da je Brescia primernejši kraj za tebe,« je odvrnila mačeha hladno »Lahko se vrneš v svojo sobo. Pripravi svoje stvari za potovanje!«
Dekle je počasi krenilo po stopnicah V svoji sobi je vzela z lične lim-bovinaste pisalne mizice nožek za peresa in priostrila z njim konico gosjega peresa
Bianca se je nasmehnila, odšla k oknu in si z drobnimi, belimi prsti uredila svoje težke, zlate lase. Ob straneh so ji krasili obraz drobni plavi kodri, kito na tilniku je pokrivala nežna, z zlatim brokatom prepletena tenčica. V gladkem, z rožnato zarjo oblitem obrazku, se je bočilo snežno belo čelo nad ozkim, ravnim nosom in nad polnimi, čutnimi neti. Lok teh polnih, rdečih ustnic se je zdel pravo nasprotje mirni ubranosti mladega obraza. Globoko v Biancinih očeh je počival skrivnosten svit, ki je njene velike oči obarval zdaj sinje, zdaj zeleno.
Po letih je bila Bianca še skoraj otrok, nedoraslo dekletce med petnajstim in šestnajstim letom. V zlatih uhanih je nosila svoj amulet, morsko bisernico, progasto kakor panter
Odkar je oče nripeijal v hišo novo mater, je bila Bianca neuhogliiva in uporna Z divjo, otroško trmo se je borila proti vplivu tuje, neljubljene ženske.
Od tedaj sta minili dve leti. Bianca ni bila nič več otrok, kajti mačehino zanostavlianje in očetova strogost sta v tem strastnem bitju ustvarila nezlomljivo volio.
Gospod Bartolommeo Cappello, močno zaposlen na borzi, se ni dosti brigal za domače razmere in si je Bian-cino trmo napak razlagal. Bil pa tudi ni eden izmed tistih, ki si belijo glavo zaradi drugih ljudi; najmanj bi si jo gospod Cappello belil zaradi svojih bližnjih sorodnikov.
Spametoval je že svojega edinega sina Victoria. Takšen mladič, pa ti začne svoje življenje z ljubavnimi zgodbicami! Preden vpelješ mladega plemiča kot omikanega kavalirja v do-ževo palačo, je najbolje, da takšne nadležne zadeve spraviš s sveta.
Na splošno je bil gospod Bartolommeo zadovoljen. Po pojmih svojega lahkomiselnega časa je veljal za poštenega trgovca, hkrati je ki! pa tudi eden izmed naiugledneiših plemičev v lagunski republiki. Ponosen je bil na svoje davne prednike klobučarje; izvor svojega rodu je pa zdaj poudaril, zdaj zamolčal, ravnaje se pač po stanu radovednega tujca.
Kako neki naj bi torej ta dlakocepec imel razumevanje za svojo hčerko?
Bianca se v svoji cvetoči mladosti po strogih meščanskih šegah trgovske republike ni smela več prepogosto kazati v javnosti. Prav za prav je smela ven samo samo ob božični polnočnici in ob velikonočni procesiji.
Benetke, e svojo trgovsko mornarico, ki je štela več ko dve sto ladij, so bile pravo zavetišče za tuje ladje in za vse mogoče domače in tuje pustolovce. Način govorjenja, ki so ga rabili takšni obiskovalci Markovega trga in Canala Granda, prav gotovo ni bil primeren za nežna ušesa mladega dekleta.
Veliki svet republike je po kopici slabih 6kušeuj določil za zapeljanje ali ugrabitev mladih plemiških deklet smrtno kazen. Večno plačevanje odkupnine za mlade, odlične Benečanke — plačevati so jo morali na vse vetrove, v Slavonijo, Grčijo in celo nevernim Turkom — je bilo zelo neprijetno in je občutno sušilo državno mošnjo. Dekleta so ugrabljali kar na debelo in od ugrabitve do oskrunitve navadno ni bilo daleč. Ako je po sredi ljubezen, naj jo pač potrdi uzakonjena zaroka, so h koncu posvetovanja sklenili mostni očetje.
In resnično, kakšno razumevanje neki naj bi imel gospod Bartolommeo Cappello za svojo hčerko Bianco, ako se dekle nikakor ni hotelo sporazumeti s svojo visokorodno mačeho?
Odpor trmaste petnajstletnice bo pa menda vendar še znal zlomiti! Še težjim stvarem je znal biti kos!,Imel je že opravka z blebetavimi Grki n zakrknjenimi Danci. Ti opravki so bili važnejši ko vse drugo. Ako ne bi šlo drugače, bi Bianco poročil s pnmer-nim benečanskim plemiškim sinom. In vsa CappeIlova hiša bi se odela v karmi nastordeče svilene obleke, ki v Benetkah pomenijo srečo in veselje.
Ko je tedaj Bianca Cappello stopila bliže k oknu, se ni ozrla navzdol na ozki prekop, temveč je dvignila oči navzgor, proti nebu. Zdelo se je, da so njene oči obvisele na nežni igri oblakov
»Ah, ko bi bila jaz ta oblaček, ki se svetlika kakor srebrnobela poročna tenčica!« je pomislila deklica.
Koj za tem svetlim oblačkom se je pri [»orli 1 še eden. večji, temnejši; gnal ga je hiter in močan zračni tok.
Oba oblačka sta se združila in sta skupaj odplavala dalje... prav kakor dva, ki sta se naposled našla in ki se ne bosta .nikoli več ločila.
Toda potem... Bianci je zastal dih. Cela čreda črnih oblakov je divjala za njima. Ti oblaki so bili temni in črni kakor truma drvečih jahačev.
»Capitano Grande, policijski polkovnik,« je zamrmralo dekle in si trepetaje potegnila ruto čez tilnik in čez prsi. »Biriči republike. Bog bodi milosten beguncema!«
Še dolgo je strmela Bianca za oblaki, dokler se ni njih igra razgubila nekie daleč na južnem obzorju.
»Ušla sta jim, natanko sem videla.« Spet se je nasmehnila in se vrnila k pisalni mizi. »Jahala sta hitreje, dosegla sta mejo in sta že zunaj dežele. Mndonna, kako sem vesela!«
Bianca je iz svojega predala vzela nov bel list in je pričela pisati.
»Gospod Bartolommeo, moj visolio-rodni in ljubljeni oče«, je zapisala.
Na koncu je opazila, da je pozabila napisati datum, še poslednjič ie pomočila pero in pripisala: »Benetke, 28. novembra 1563.«
Nato je pismo skrbno zganila in ga obtežila z lepo bronasto ploščo.
*
V tisti noči se je v temi mosta pred Cappellovo palačo skrivala majhna gondola. Bilo je tema ko v rogu. Opazil nisi niti zlate plošče na bodalovem ročaju mladega moža, ki je od časa do časa nestrpno pogledal proti velikim, z grbom okrašenim vratom.
Z zvonika sv. Marka je zadonel zvon in odbil enajsto uro. Se nekaj minut. Vrata so se previdno odprla. Neslišno je splezal mladenič na obalo, ki je bila komaj tako široka, da je lahko v temi pritipal ob steni do vrat. Posrečilo se mu je priti na mostiček in doseči vrata.
Skozi špranjo pri vratih je nežna roka pomolila najprej zavito skrinjico, potlej pa veliko platneno mošnjo.
Mladenič je oboje hlastno zgrabil, pomolil začudenemu gondoljerju in strastno govoril z nekom, ki je po vsej priliki sta! za vrati.
Izza vrat se je utrnila vitka postaya, sprejela mladeničevo roko in zdrknila v čoln.
Gondoljer je odrinil od brega in hitro veslal po prekopu navzdol. Mladenič je v kabini odgrnil črne zastore. Z razprostrtimi rokami ga je sprejo’o prestrašeno in trepetajoče bitje.
Bianca Cappello je zbežala s Pietrom Bonaventurijem iz očetove hiše. —
Drugo jutro je v Cappellovi hiši zavladalo groznično razburjenje. Mačeha je prva odkrila Biancin nočni beg in pisanje, ki ga je dekle pustilo za očeta.
Gospod Bartolommeo ni bil prav nič pri volji, da bi meni nič tebi nič požrl oskrumbo svojega imena; a tudi če bi hotel, ne bi smel privoliti v to, kajti zakoni beneške republike so mu natanko predpisovali, kaj ima ukreniti.
Velel je sklicali vso služinčad. Kakor da bi bil vtelešeni lev beneškega grba, je divjal pred svojimi ljudmi. Natočijo naj mu čiste resnice, je za-
hteval; če bodo govorili odkrito in pošteno, je pristavil, bodo iz sobe odnesli celo kožo.
Ko pa le ni zvedel, kar je želel, je potegnil izza pasa veliko bodalo, se obrnil h gondoljerju in zarenčal: »Govori, peklenski sin! Ali te bo pa ta sramota, zaklinjam se pri vseh' svetnikih, stala življenje!«
Veslač je zdrknil na kolena. Jecljaje je s plahim in hripavim glasom priznal, kar je vedel. Povedal je, da je za zlatnik odpeljal begunca venkaj do San Giorgio Maggiore, da ju je tamkaj čakala druga lagunska gondola in da sta vstopila in se odpeljala neznano kam. Čoln je bil že pripravljen in je imel tri gondoljerje, je še pristavil.
»Kako je ime fantu, ki si ga odpeljal?«
»Odpusti mi, gospod...!« je moledoval veslač.
»Kako je fantu ime?« je ponovil gospod Bartolommeo in nastavil boda-lovo ost na veslačeve prsi.
Dalje ni prišel. Eden izmed stražnikov mu je z roko zaprl usta.
Aretacija tega uglednega moža in spoštovanega meščana vojvodine Florence je narekovala florentinskemu poslaniku dolžnost, da se je oglasil v doževi palači z ostrini protestom. Benečani niso hoteli niti poslušati njegove pritožbe. Odgovorili so mu samo, da določa zakon za ugrabitev dekleta iz ugledne rodbine smrtno kazen. Sodelovanje pri takšni zadevi je hud zločin. In kje neki naj bi begunec dobil denar za svoj beg, ako ne v bammi blagajni s privoljenjem svojega strica.
Ravnatelj podružnice je ostal v beneških svinčenih ječah.
Potlej so zaslišali še Cappellovo služinčad; šele izjave raznih služabnic in služabnikov so nekoliko razjasnile skrivnost Biancinega bega. Ves osupel je gospod Bartolommeo tedaj zvedel več dotlej še neznanih -okoliščin Povedali so mu, da se je Bianca ponoči sestajala z mladim Pietrom Bonaventurijem in da se je z njim celo na skrivaj v svoji sobi poročila.
Tri služabnice in gondoljer so bili priče Bianeine poroke v njeni spalnici in so na lastne oči videli, kako sta dekle in mladenič izmenjala prstane.
Gospod Bartolommeo je pa tudi zvedel, da je Bianca v skrinjici in v
Banka Baruch
11, Rite Auber, PARIŠ (9e)
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: ŠL 8064-64, Bruselles: Holandija: št 1458-66. Ded. Dienst; Francija 5t 1117-94, Pariš; Lusem-. burg: ŠL 5967, Luzemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
»Pietro Bonaventuri... Florentinec... Uradnik pri banici Salviati... nečak ravnatelja tukajšnje podružnice... Gospod, to je vse, kar vem!«
Bartolommeo Cappello je bruhnil strahotno kletvico. Sunil je s težko okovano nogo gondoljerja v prsi, da je možak omamljen telebnil po tleh.
Nato je gospod Bartolommeo kakor blazen zdivjal po stopnicah navzdol in skočil v prvo gondolo, ki je veslala mimo njegovih vrat.
Sele ko je Velikemu svetu republike v strastnem govoru razložil sramoto, ki ga je to noč doletela, se je gospod Bartolommeo 6pet nekoliko zavedel. Mestni očetje so takoj sklicali sejo in so se pričeli posvetovati o tej sramotni zadevi.
Dve uri pozneje so že stali beneški stražniki pred podružnico florentinske banke Salviati. Banka je stala prav blizu Cappellove hiše. Stražniki so vdrli v pisarno. Niso dolgo oklevali, temveč so meni nič tebi nič vklenili ravnatelja podružnice, ugrabiteljevega strica.
»Kaj imam jaz s to zadevo?« je ugovarjal ravnatelj. »Res je bil moj nečak, a na svetu je tisoč podobnih nečakov. Bil je naš uradnik, neznaten blagajnik, kakor je po svetu tisoč takšnih blagajnikov!«
Nihče ga ni poslušal, vzeli so ga v sredo in ga odpeljali v bližnjo gondolo.
»Tisočkrat ugovarjam!« so ga slišali vpiti njegovi uradniki, ki so bledi in prepadeni stali ob oknih. »Vojvoda Cosimo, moj vladar bo prišel, da me osvobodi z dvajset tisoč vojaki! Florentinski poslanik.,.!«
Izza, vrat se je utrnila vitica postava, sprejela mladeničevo roko in zdrknila v čoln. Bianca Cappello je zbežala iz očetove hiše...
platneni mošnji odnesla s seboj več dragocenosti iz rodbinskega zaklada. Bilo ni bogve kako mnogo, kajti pri poroki bi Bianca kot materina dedična tako dobila vsa ta okrasja.
Ker je pa mladenič dekle ugrabil in odpeljal, so govorili v Cappellovi hiši in naposled po vseh Benetkah o tej čudni zadevi 6aino še kot o poneverbi in nesramni tatvini.
To je postavilo podružnišlcega ravnatelja, dozdevnega ugrabiteljevega pomočnika, v nekoliko drugačno luč. Toda Benečanom je težko priti do živega; ravnatelja so imeli v krempljih in obdržali so ga v svinčenih ječah kot talca.
Gospod Bartolommeo je zvedel še eno novico, ki mu takisto ni naredila veselja. Stara Bioncina trevizanska strežnica — krščenica — je 6tala visoko nad slehernim sumom soudelež-
Vsak
nima toliko denarja, da more potovati v kopališče
Toda vsakdo
bi moral dati za zdravje letno 100 — 150 dinarjev in piti mesec dni mesto druge vode samo našo znamenito:
Radenski zdravilni vrelec
onega s rdečimi srci iz
Radenskega zdravilnega kopalifta Slatina Radenci
(pri Mariboru) Zahtevajte gratis prospektel
be pri ugrabitvi in je tudi zasliševali niso — je svojemu gospodarju zaupala, da pričakuje njegova hčerka otroka od moža, ki jo je kakor ropar ponoči odpeljal iz Benetk v Florenco.
»Kako to veš?« jo je vprašal Bartolommeo.
»Zasačila sem jo, ko je pletla perilo za dojenčka. Dejala mi je, da je za neko revno siroto, in je zardela do
ušes.«
»Zakaj mi ni6i tega takoj povedala?« je zarenčal gospodar.
»Gospod, tedaj nisem vedela tega, kar vem danes,« je zvito odgovorila starka.
Tožba gospoda Bartolommea Cap-pella. plemiča in trgovca, je romala svojo birokratsko pot skozi urade. 4. decembra 1563. leta. pet dni p® ugrabitvi, 60 voditelji Sveta desetih izrekli sodbo nad Pietrom Bonaventurijem iz Florence, blagajnikom v podružnici Salviatijeve banke, in nad njegovim stricem, ravnateljem v isti banki.
*
Zaljubljenca sta bila pa tedaj že na varnem. Jahala sta na konjih po ozkih obronkih čez Apenine, posejanimi * razbojniškimi tolpami. Počivala sta v zapuščenih gorskih kočicah in sta na hitro pospravljala svoje skromne malice.
Na tej težavni poti v novo domovino se je Bianca prvič prepričala, da 6ta prva ljubezen in trpljenje v zelo, zelo ozkem sorodstvu.
Ta mladi bog, ki se mu je po velikonočni procesiji vrgla v naročje, ta drzni in lepi mladenič, ki je znal — kakor pač vsak Florentinec — s'adko in zapeljivo govoriti, ni bil nečak bogatega bankirja Salviatija. Bil je samo nečak skromnega podružniškega ravnatelja. In ne Salviatijev nečak.
(Dalje prihodnjič)
Anekdote
Inkognito
Montagu Norman, guvei-ner angleške narodne banke, se nič kaj rad ne kaže v javnosti. Posebno sovraži pa časnikarje, ker ga nadlegujejo z intervjuji in fotografskimi aparati.
Nedavno je guverner potoval čez Rokavski preliv pod privzetim imenom profesorja Skinnerja. Eden izmed sopotnikov, kajpak časnikar, je pa Normana spoznal, stopil je k njemu in ga povprašal:
»Oprostite, ali niste morda vi slavni pesnik Skinner?«
Guverner se pa ni dal ugnati in je nekoliko rezko vprašal: »Ali smem vedeti najprej, kdo ste vi?«
»Jaz sem guverner angleške narodne banke,« je resno odgovoril časnikar, »toda za božjo voljo, ne povejte tega nikomur!«
Preveč dela
Paul Bourget, francoski romanopisec, je bil velik zaspanec in je često vstajal šele opoldne. Nekega dne ga je eden izmed dobrih prijateljev podražil a zaspanostjo, toda pisatelj je razdraženo odvrnil: »Misliš, da spim? Tedaj le sanjam, obenem pa urejujem misli in jih vežem v stavke, skratka: delam!«
Prijatelj ni hotel več drezati v sršenovo gnezdo, toda ko je čez nekaj dni prišel k Bourgetu in ga je našel opoldne smrčečega v postelji, ga je brž zbudil in ga naspol resno, naspol v šali posvaril: »Preveč delaš, prijatelj, saj se boš ugonobil!«
Zlobni Saša Guitry
V pariški družbi kroži najnovejša anekdota o znanem pisatelju veseloiger Saši Guitryju. Pri nekem obedu je neka priletna dama vprašala uglednega dramatika: »Kaj mislite, koliko let mi je?«
Guitry je damo pogledal, potlej je pa resno dejal: »Vaša koža je kakor nežna polt osemnajstletne deklice.«
Dama se je polaskana zadovoljno nasmehljala.
Pisatelj je pa nadaljeval:	»Vaš
smehljaj je smehljaj sedemnajstletne deklice, vaš glasek je pa tako nežen, kakor je nežna govorica štirinajst-letnice. Skupaj bi torej znašala vsota vaših let devet in štirideset.«
Literatura
Pri slavnostni večerji, kjer so bili zbrani sami odlični literati, so naprosili zlobnega Trlstana Bernarda, naj spregovori nekaj besed o literaturi. Pesnik je vstal, si nataknil neizogibni monokel in pričel:
»Literatura je kaj žalostna zadeva in zato ne morem veselo govoriti. Le pomislite: Homer je mrtev, Virgil je mrtev, Shakespeare je mrtev, Goethe je mrtev. In jaz — tudi jaz se nocoj nič kaj dobro ne počutim...«
Strupena Sandrockova
Nedavno umrla filmska igralka Ade-la Sandrockova je znala biti pošteno strupena. Nekega dne ji je igralka Li-liana Harveyeva potožila, da se ji je sanjalo, da so jo hoteli ljudožrci pojesti.
»Ljudožrci so lahko veseli, da se vam je samo sanjalo« je dejala Sandrockova strupeno in zaničljivo ošinil* vitko in drobno Liliano.
Radio Lfublfana
od 23. do 29. dec-1937.
CETRTEK 23. DECEMBRA
12.00: Plošče » 12.45: Vreme, poročila H 13.00: Čas, spored, obvestila ® 13.15: Koncert Radijskega orkestra ■ 14.00: Vreme, borza » 18.00: Klarinet solo ■ 18.40: Slovenščina za Slovence H 19.00: Čas, vreme, poročila, obvestila ■ 19.30: Nac ura ■
Zabavni kotiček H 20.00: Orgelski koncert božičnih skladb ■ 21.00: Radijski orkester ® 22.00: čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri.
PETEJfl 24. DECEMBRA
12.00 Plošče ■ 12.45: Vreme, por^ cila K 13.00: Čas, spored, obvestila ■ ! 13.30: Koncert Radijskega orkestra ■ 14.00: Vreme, borza ® 18.00: Zvone-nje H 18.10: Pojdimo v Betlehem H 18.30: Dožiček prihaja ■ 19.20: Čas. vreme, spored ■ 19.30: Xac. ura 1 19.50: Kvartet Stritar in citre solo ■ 2050: V hlevu ■ 20.45: Mesija • 22.00: Nagovor ■ 22.10: Koncert radijskega orkestra, vmes recitacije starih božičnih pesmi ■ 23.15: Božične pesmi raznih narodov B 24.00: Prenos polnočnice iz Trnovske cerkve B Konec ob 1.15. uri.
SOBOTA 25. DECEMBRA
9.00: Objava sporeda ■ 9 05: Božične pesmi raznih narodov H 9.45: Verski govor H 10.00: Prenos cerkvene glasbe iz ljubi ianske stolnice H 11.00: Otroška ura B 11.30: Koncert radijskega orkestra B 13.00: Čas, vreme, spored ® 13.05: L. van Beethoven: VI. simfonija E 16.00: Božične pesmi poje Ciril-Metodov zbor B 17.00: Plošče K 17.30: Vojaška godba B 19.00: Prenos orkestralnega in pevskega koncerta iz Sikstinske kapele v Vatikanu B 20.00: Na sveti dan ■ 20.40: Kvartet mandolin ■ 21.00: Radijski orkester B 22.00: Čas, vreme, spored B 22.05: Odlomki rrlasbe ob kronanju kralja Jurija VI. B Konec ob 23. uri.
NEDELJA 26. DECEMBRA
8.00: Cii raški trio »Vesna* B 9.00: Čas. poročila, spored B 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz franč. cerkve B 9.45: Verski govor B 10.00: Magistri igrajo B 11.00: Otroška ura B 11.30. Koncert J. Gostiča in radijskega orkestra B 13.00: Čaš. vreme, spored, obvestila B 13.20: Plošče B 16.00: Potica ■ 16.40: Plošče B 17.00: Kmet. ura B 17.30: Kmetski trio in pevski jazz kvartet B 19.00: Čas. vreme, poročila. spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B ifirio- Ploič* B. °fl.lP- T .turiški običaji na Štefanovo B 20.30: Fantje na vasi, kvartet B 22.00: Čas, vreme, porodila, spored ■ 22.15: Plošče za ples B Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK 27. DECEMBRA
12.00: Plošče B 12.45. Vreme, poročila H 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.20: Plošče H 14.15: Vreme, borza Si 18.00: Zdravstvena ura B 18.20: Valček • 18.40: Umetnostni spomeniki E3 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Zanimivosti B 20.00: Tamburaški orkester B 20.30: Plošče B 20.40: Pesmi in operne speve poje g R. Petrovčič B 21.20: Citraške točke B 21.30: Tamburaški orkester B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Prenos plesne glasbe iz restavracije >Emona« B Konec ob 23. uri.
TORKK 28. DECEMBRA
12.00: Plošče B 12.45: Vrenie, poročila B 13.00: Ca«, spored, obvestila B 13.20: Koncert radijskega orkestra B 14.15: Vreme, borza B 18.00: Klarinet solo B 18.40: Problemi demokracije B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50:
TIGER
NAPISALA L. LERZOVA
Prvič v svojem življenju se je smela Mary peljati z očetom na njegovo plantažo, ko ji je bilo tri leta. Zdravnik je bil občutljivemu otroku predpisal spremembo zraka. Razburjeno je zdaj sedela v avtomobilu med očetom in materjo. Z velikimi očmi je dojemala vse, kar je videla novega.
Peljali so se tik ob robu džungle in mala Mary je vedela, da živi v njej vse polno njenih prijateljev, ki jih pa pozna samo iz slikanic: opic, slonov, ah, in najbrže je v džungli tudi Tomi. Saj Tomi je vendar Ma-ryna najljubša igrača, Tomi, tigrček. Tomi, pregrinjalo pred posteljo. Za Mary je Tomi živ tiger, ki vse razume, kar mu pripoveduje. In tudi jahati se pusti. Zato ima pa Tomija tudi strašansko rada. In tako rada bi videla še drugega Tomija, tistega, ki živi v džungli.
»Da bi bila vožnja že vsaj pri kraju!« je zdajci vzkliknila Magda Ben-sonova, Maryna mati. »In da bi bil otrok že čil in zdrav na plantaži. Upam, da mu dolga vožnja in vročina ne bosta škodovali.«
Pomirljivi odgovor, ki^ ga je hotel John Benson dati svoji ženi, je ostal neizgovorjen. Lahno škripanje v motorju, pok, in avto se je ustavil.
»Najmanj kake pol ure bo trajalo,« je dejal John po temeljitem iskanju napake.
Tedaj je Magda vzela iz svoje ročne torbice punčko jo dala Mary v roko in z besedami: »Pridkana bodi!« prav tako stopila iz avtomobila, da bo pomagala svojemu možu.
»Jaz bi tudi rada izstopila!« je zaprosila Mary in že je stala zraven očeta in matere in gledala, kako popravljata motor.
Oba sta delala molče. Hitreje kakor sta mislila, se je popravljanje približevalo koncu. Tedaj je Mary zapazila nekega tigra, kako se plazi k avtomobilu. Zavriskala je in z razprostrtimi ročicami stekla proti zverini. Oče in mati sta prvi trenutek samo strmela in se nista mogla od groze niti ganiti.
Tiger je obstal. Nekaj kakor začudenje ga je vklenilo na mesto, Mary je že pri njem. tako majcena in drobcena je poleg mogočne zveri. Z obema rokama je zgrabila tigra za mehko kožo.
»Ali si ti moj Tomi ali si kak drug Tomi? Pridi igrajva se! Ali te smem jahati?«
Otrokov glas je vzdramil starše iz otrplosti. Benson je hitro potegnil iz žepa samokres.
»Ne streljaj!« je hripavo zajec-
kolesa,
MOTORJE
in vse nadomestne dele
dobile no ugodnih csnaU in plačilni!) pogojili ari
S. REBOLJ & DRUG
Ijubtjsna - Gosposvelslca 13
CVETLIČARNA >MIZZA« na Miklošičevi cesti št. 5 b* priporoča ta er njeni obisk. Postrežba točna in solidna. Izdeluje vsakovrstne aranžmaje, lepo in okusno, košarice, šopke, jubilejne in žalne venec. Društva imajo znaten popust. Fani Hvala nasl., družba * o. t. v Ljubljani.
GOSPODIČNA 18 let. frnolaska, dota 60.000 din. — Gospodična 19 let dota 40.000 din. — Gospodična 20 let, dota 15.000 din. — Gospodična 32 let, dota 150.600 din. — Gospodi«'-na 23 let. dota 500.000 (fin. — Vdove: 36 let (Slovenka) dota 400.000 din. — Vdova 39 let. dota £0.000 din. — Ločenka 26 let, dota 15O.OB0 din. — Ponudbe pošiljamo diskretno proti nakazilu 10 din v znamkah. Fides — Zagreb, Tkalčičeva 4.
be proti nakazilu 10 din v znamkah pošilja diskretno Fiuea — Zagreb, Tkalčičeva 4.
»NOVOPOROČENCIki se poročite na Brezjah, pridite se fotografirati k foto J tl C, Kranj (Nasproti trgovine Savnik).
ŽENITVE IN MOŽITVE posredujemo najvest-nrjžc, zelo solidno in uspešno. Imamo veliko izbiro odlTnih partij obojega spola. Informativne prospekte pošiljamo proti nakazilu 10 din v znamkah diskretno: »Rezor* Zagreb — pošta 3.
ŽELEZNIŠKI POSTAJENAČELNIK v pokoju
60 let, popolnoma zdrav, vdovec, želi poročiti odgovarjajočo gospo Slovenko. Informacije proti nakazilu 10 din v znamkah »Kezor« Zagreb poita 3.
MACISTRATNI URADNIK, rkt. 27 let, sred : nje postave, soliden, samski, plavolas, želi poročiti dobro situirano gospodično od IS do 22 let. Informacije proti nakazilu 10 din v znamkah »Itezor« Zagreb — posta 3.
GOSPODA 8RESKA ZDRAVNIKA 34—37 let.
t.llp?ofV«ror 3(S let, upokojonec! rentnik 57 let, železniški uradnik 36 let, mornariški narednik 29 let. artilerijski narednik 27 let, orožniški narednik 36 let. Velika izbira gospodov državnih uradnikov. ObSirne ponnd-
Trta,
vse amerlkanske korenike, vele trsnlca Prvi jugoslavenskl loznjacl — Daruvar. Zahtevajte cenike
! Zabavni zvočni tednik B 20.00: Brata 1 Golob in radijski orkester ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, epored H 22.15: Plošče ■ Konec ob 23. uri.
SREDA 20. DECEMBRA
12.00: Plošče ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.20: Veeel opoldanski koncert ■ 14.15: Vreine, borza ■ 18.00: Mladinska ura ■ 18.40: O javnih zgradbah ■ 19.00: čas. vreme, poročila, spored, obvestila ■ 10.30: Nac. ura ■ 19.50: Šah ■ 20.00: Koncert lahke glasbe B 21.00: Sinfonifni koncert B 22 00: čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Nadaljevanje 9infoničnega koncerta iz Turina B Konec ob 23. uri.
industrijski URADNIK, samski rkt. 27 let, stalno nastavljen, želi poročiti dobro sitni-nrrm gospornmrt <»r BM|kO "Mdfenfcrf. Informacije proti nakazilu 10 din v znamkah »Ite-zort, Zagreb — pošta 3
ZDRAVNIK, 33 Irt. samski, bi sr rad priženil k trgovski, veleposestniški ali tovarniški družini, ali pa poroči dobro situirano gospodično. Informacije proti nakazilu 1C din v znamkah »Rezor«, Zagreb — pošta 3.
STUOENT, DOKTORANT FILOZOFIJE, ki kon-ta študije v enem letu, strogo soliden, samski, 26 let, rkt. želi takoj poročiti dobro situirano gospodično, ki bi mu omogočila končati Študije Informacije proti nakazilu 1() din v znamkah daje »Rezor«, Zagreb — pošta 3.
ŽELEZNIŠKI PODURADNIK, 38 let, rkt vdovec, strogo soliden, ima hišo, vredno 400.000 din v Zagrebu, želi poročiti dobro situirano gospodično do 36 let. Pojasnila proti naka-zilu 10 din v znamkah daje »Rezor«, Zagreb, pošta 3.
Ob priliki 70 letnice obstoja vabi cenj. dame in gospode v svoje povečane obratne prostore za nakup božičnih in novoletnih daril
Modna trgovina
T. E G E R, Ljubljana
Sv. Petra cesta številka 2
DOBRO SITUIRAN TRGOVEC, rkt.. hiSni posestnik, 32 let, samski, želi poročiti dobro sitnim no gospodično Slovenko. Pojasnila proti nakazilu 10 din v znamkah »Rezor«, Zagreb, poit a 3,
ODVETNIK, SLOVENEC, rkt. 45 let. saniskl. želi poročiti situirano gospodično ali gospo Slovenko. Pojasnila proti nakazilu 10 din v znamkah »Rezoi«, Zagreb — poSta 3
TRIJE ČASTNIKI, dva konjeniška poročnika in mornariški kapitan, žele poročiti gospodične Slovenke, iz bofisih, dobro situiranih
družin. Pojasnila proti nakazilu 10 din v znamk n h j>P*»rnr« 7a*r reb — nr*5ta 3
; IM0VITEJŠI GOSPOD srednjih let, osamljen in razočaran, bi se počutil posebno srečnega, če bi otel iz enakega položaja prikupno, življenja polno značalno damo s tem, da bi mogel ob brezpogojni diskreciji sklenit! z njo trajno lepo zaupno prijateljstvo. Samo resne obiirne ponudbe s sliko, ki se pod častno besedo vrne, v 6 dneh na upravo pod »Novo življenje«. Polsvet izključen!
ljala njegova žena. »Ne streljaj! Zadel boš otroka.«
Zobje so ji šklepetali ko v vročici. Rada bi molila, toda iz ust so se ji trgale samo nezvezne besede.
Zdajci se je tiger sklonil k otroku. Mati si je z rokami zakrila obraz, nič več ni mogla gledati. Zdaj mora priti, zdaj, zdaj pride tisto strahotno...
»Streljaj! Tak ustreli vendar že!« je zaječala. »Morebiti boš pa le zadel !«
Toda tiger je s svojim velikim jezikom samo obliznil otrokov obraz. Potlej se je obrnil in hitro odšel proti džungli, kjer je kmalu izginil.
»Magda, čudež se je zgodil! Rešena je!«
Z nekaj koraki je bil pri hčerkici in jo med solzami vzel v naročje.
»Tomi se ni maral igrati z mano,« je žalostno rekla Mary.
Tedaj je v očetovih očeh zapazila solze. V trenutku je pozabila na tigra.
»Ali ti je slabo, očka?«
»Je že spet dobro, Mary,« je srečen odgovoril in položil otroka v materino naročje.
šele ko so bili že precej daleč, se je gospa Bensonova toliko pomirila, da je našla besede.
»Prisezi mi, John, da ne pojdeš nikoli več na lov.«
»Nikoli, Magda, sicer ne bi bil vreden, da sem doživel ta čudež.«
(r n. h.)
Pft£PROG€
LinoLei
Mtabetfne
č a v i : 681etna posestnica Lojzka Skuhala. — Na Vrhniki: 941etna posestnica Polona Petkovškova. — V Zagorju:	841etni posestnik Jurij
Čebin.
Žalujočim naše sožalje.
Razno
/)£_
nmWM
Kronika preteklega tedna
(Nadaljevanje z 2. strani.)
Osebne vesli
o Poročili so se: V Ljubljani: Majda Estova in dr. Stane Zajec — Franjo Pivka in Marica Gaubejeva.— Inšpektor državnih železnic Mirko Rajh in poštna kontrolorka Dušica škerlova. — V Slov. Konjicah: Ban. zdravnik dr. Ludvik Schwarz in Olga Prusova, stud. pharm. Mladoporočencem iskrene čestitke.
t Umrli so: V Begun jah: 451et-na posestnica in gostilničarka Ivanka Jegličeva. — V Celju: 78ietna zasebnica Marija Gaj&kova, roj. Igriš-nikova. — V Kamniku:	Siletni
posestnik Ivan Holcer. — V Kočev-j u : Roman Koritnik, trgovec in hišni posestnik. — V Košnici: 791et-na Marija Trbovčeva in delavčeva žena Ema Rosmanova. — V Ljubija-n i : Serafina Poscheva, Marija Klančar jeva; Luka šetina; dimnikarski mojster in posestnik; Ivan Hudnik, sprevodnik državnih železnic v pokoju; Ana Lagika; 451etni Prane Mauer, žel. uradnik v pokoju; Elizabeta Mi-kuševa, vdova po računskem nad-svetniku; Alojzij Očko, nadsprevod-nik državnih žel. v pokoju; Tončka Cerarjeva, uradnica. — V Lescah: Jože Walland. posestnik. — V Mariboru:	471etna Marija Zafretova;
241etni gojenec gozdarske šole Ferdinand Lužar: 721etna zasebnica Antonija Ferkova; 741etna zasebnica Jožefa termitova; 171etna Hedvika Wein-handlova; 741etni posestnik Adam Fartel; 431etna Alojzija Cekutova; Marija Lesjakova, trgovka lz Ljubljane. — V Mošnjah : posestnik Lovrenc Janc. — V Podturnu pri Toplicah : Frančiška Picljeva, roj. Jenkova. — V Pustem Polju: Franc Cajner, posestnik. — V Senožetih :	Jakob	Vrtačnik, posestnik.
— V Slovenskih Konjicah: Mihael Fink, tajnik združenja trgovcev. V Studencih pri Mariboru:	Lovre Novak. — Na V i -
r Konec tega meseca poteče trgovinska pogodba z Grčijo. Naša vlada je zato naprosila grško, naj bi pogodbo podaljšala za šest mesecev, toda Grčija je pristala na podaljšanje samo za tri mesece.
r Spovednik Franca J »žela, pater dr. Vid Miljanovič, je umrl v frančiškanskem samostanu na Pctričcveu pri Banjaluki. Pokojnik je bil prvi bosenski frančiškan z doktoratom in je bil še kot mlad pater spovednik cesarja Franca Jožefa. Umrl je v častitljivi starosti 84 let.
r Volkovi sc po bosenskih gorah v zadnjih dneh javljajo v velikih krdelih. Zveri napadajo samotne naselbine, zato so se prebivalci obrnili do oblastev po pomoč.
r Več ko 1000 kg tehta orjaški bik, ki ga je vzredil Ljubisnv Radov iz Leskovca (Srbija). Te dni je žival prodal mesarju za 6.100 dinarjev.
r Ker bi rada redila ko/e, se je Holandka C. T. von Vamel naselila v romantičnem mestecu Čapljini ob Neretvi. To je starejša gos|>a iz holandske plemiške rodbine. V Parizu je študirala živi n« zdravništvo, najbolj jo je pa zanimala literatura o kozah. V Čapljini si je kupila hišo, pohištvo in kakih deset koz in zdaj svoje znanje praktično preizkuša.
r Poln lonec srebrnega denarja je na bregu Neretve našel siromašni Marko Zurovec iz Mostarja. Fant je ob vodi nabiral razne stare črepinje ln je čisto slučajno naletel na lonec. Odnesel ga je na policijo ln rekel, naj ga takoj izroče lastniku. Lep primer poštenosti in nepokvarjenosti 1
r V tridesetem letu je postala babica ciganka Mina Alilovičeva iz vasi Dobrišta pri Tetovu (Srbija). V 15 letih zakona je rodila 11 otrok in 9 jih še živi. Lani se je poročila njena najstarejša hčerka in ta je te dni dobila sina. Zanimivo je, da je hčerkin mož dvakrat starejši od svoje žene in da ima poleg nje še eno ženo.
r Produkcija rjavega in črnega premoga in lignita je dosegla v novembru 474.650 ton. Nekoliko je nazadovala produkcija železne in za malenkost tudi bakrove rude. Produkcija svinčeno-cinkove rude se je dvignila na 73.040 tem. Nazadovala je produkcija boksita, znatna je bila pa produkcija piritove in kromove rude. Produkcija železa je nazadovala na 3590 ton.
r Rimske izkopnine so našli v Kaplji vasi pri Tržiču blizu Mokronoga. Posestnik Cirer je na svojem zemljišču izkopal rimski grob, kovinski lonček, kamenit kip in še več drugih stvari. Povsod okoli Kaplje vasi so doslej našli dobro ohranjena človeška okostja in razbite lončene posode. Najbrže je bila tu nekoč večja rimska naselbina.
Razglednice in voičila
za Božič, Novo leto in za (od, kakor tudi vse pisarnlJke in lolske potrebščine Vam nudi najugodneje
G P k II P*1 trgovina « papirjem,
pisarniškimi in ftolskimi potrebščinami
VLADIMIR JAGARlC
ZAGREB, JtLAttEV TM 13. TEIB. 81-94
Prilika
ugodnega nakupa Hubertua
perilo — obleke — za šolarle
Presker
Sv. Petra c. 14
Plačajte naročnino!
AMERIKANEC 31 let. naS državljan, 7. mesečnim dohodkom 10.000 din,v bi poročil po-, Steno slovensko	dekle	Informacije	proti
|>rednakazllu din	10*—	v znamkah	d;ije:
: »Ideal«. Zapreb, Iliča 31.
AMERIKANEC 35 let, zelo bogat z lastno tvornico, bi poročil Slovenko, katera bi takoj odpotovala preko morja. Pojasnila proti prrdnakar.Uu dir.	10*—	v znamkah	daje:
»Ideal«, Zn c reb. Ilira 31.
POZOR
GOSPOOINJE!
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF VELEPIC
trgovina s kurivom LJUBLJANA VIL
Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi p os k ns
stalni odjem
*
VDOVEC v Ameriki. 40 let star lastnik hfSe milijonske vrednosti, rojen 8remac, bi poročil dekltr ali vdovo iz domovine. Pojasnila daje proti prednakazilu din 10*— v znamkah »Ideal«. Zapreh. Ulea 31.
TRAJNO EKSISTENCO IN SAMO-STALNOST
dosežete, ako prevzamete sklad Uče blaga. Starost, poklic ln prebivališče ne igra vloge. Delo Je lahko, prijetno, po navodilih centrale, primerno za mesto ln deželo (tudi kot postranski zaslužek!) Brez rl-zika! Mesečni zaslužek do din 4.000 ln več! Dopisovanje tudi v sloven ščinl. Obširna, brezplačna pojasnila l dobite pod St. 1053 Postfach 123, Basel 5, Švica. (Franklrajte pra-. vilnol)
FR. P. ZAJEC
IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TRG 9
Velika izbira vsakovrstnih niotmtot, povetevainin steki, dalinogledov. icploatm, tirtmem. barolermomelrcv, nrerometro« . i. L tuacmlu ut, zlatnina 11 trebmina. Cenik' traittirc
GOSPODINJE,
zakaj se mi ne javljate? Irnute Ščurke v kuhinji in shrambi m ne veste, da se jih tako lahko in poceni z domačim sredstvom uniči I Ne prodam Vam nobenega preparata! Imate vse doma !
Enkrat za vselej! MILAN VRABli, PTUJ 33
MR BAHOVEC
Pijte samo
zdravilni
^^1 PLAN INKA
PLANINKA
ZDRAVILNI
čaj
• plombiranih mUi* p* D- 20■- u Dm 13 -
Apoteka Mr. Bahovec, Ljubljana
ožižca
DRUŽINSKI TE DIHI K
(Nadaljevanje s 5. strani)
Ne, tudi zdaj ne pride nič. Kar je Žan Komar ta božič in med letom storil in žrtvoval za reveže, je bila zgolj žrtev prelepim očem Eve, v katero je bil ob letu enako zaljubljen kakor prvi dan. Zaradi nje bi se bojeval z zmaji, čeprav ni bil nikoli junak, zaradi nje je hodil ob nedeljah v cerkev, čeprav ni bil nikoli pobožen, in zaradi nje, ki že dva dni ni šla rada iz hiše, je popoldne pred svetim večerom — Jože je med tem zavitke lepo v avto zložil — pazljivo poslušal navodila za svoje dobrodelno poslanstvo in smehljaje se obljubil, da bo vse vestno storil.. Reveži sami so mu bili letos prav tako malo pri srcu kakor lani. Če so ga letos temni koti proletarskih hiš in dvorišč manj odbijali kakor lani, je bila to le zasluga sinjih oči, ki so ga spremljale povsod. Povem tudi čisto po pravici, da si je Žan Komar, ko se je spomnil zoprnega vonja revščine, ta dan naškropil precej več kolonjske vode v robce in obleke kakor sicer... Res je letos opazil, da se znajo revni otroci tudi veseliti, le plaho je njih veselje; in hvaležnost ubogih mater je pristna, čeprav so zahvalne besede nerodne ali smešno povzete iz slabih povesti. Ali vse je bilo zgolj zato, ker je ljubljeni Evi obljubil natančno poročilo in je zato zelo natanko opazoval.
Ne morem pomagati, v nebeškem knjigovodstvu so dne 24. decembra 193... kontu »Žan Komar, zastopnik londonske družbe za izvoz premoga in koksa in hišni posestnik v Ljubljani« odobrili res le prav neznaten znesek zasluženja, čeprav je svoje dobrodelno poslanstvo tako vestno in temeljito opravil, da se je namesto do sedmih zamudil do tri četrt na osem.
Zamudi se je sicer začudil, vznemiril se pa zax-adi nje ni. Vedel je, da ne bo nič manj ljubeznivo sprejet. Ali prišlo je tudi to leto malo drugače, kakor je pričakoval.
Doma ga je sprejela hišna, ki ga je po kratkem pojasnilu internirala v jedilnico. Šele čez nekaj minut je razumel, da je babica v hiši. Dobil je na hitro nekaj večerje in ostal sam sebi prepuščen in pozabljen, medtem ko je dobro čutil, kako je hiša polna neke vročične delavnosti zaradi stvari, ki njega navdaja zdaj z veseljem, zdaj z nepopisno bojaznijo.
Slednjič — ves je bil že izmučen od neskončnega mučnega pričakovanja — so se vrata odprla.
Neznana, debelušna ženska z nekakšno belo štruco v rokah se je prikazala in zaklicala: »G. Komar, čestitam Vam k božičnemu darilu; krasen fant je, štiri kile tehta in vse je šlo po sreči!«
Nato mu je položila tisto belo štruco v naročje.
G. Komar je tudi brez babičinega dopovedovanja spoznal v drobnem in rdečem otroškem obrazu svojo podobo, ki je bila hkrati podoba Eve. Neko čudno sladko čustvo, čisto drugačno kakor je pričakoval, ga je prevzelo. »Moj sin«, je dehnil in polahko privzdignil konec štruce z rdečo glavico k svojim ustnicam.
Hiša je bila spet mirna. Okrog polnoči lahko zaspi, si je ponavljal Žan Komar babičino navodilo ter zdaj pa zdaj rahlo pobožal Evo po licu. Besed ni imel več. Prepoln je bil neke čisto nove, blažene skrbi in ljubezni. Slonel je z glavo na blazini ob njenem licu in skupaj sta gledala skozi dvoje odprtih vrat v prižgano samotno božično drevo v salonu. Pod drevescem so ležala darila, ki jih ni nocoj nihče pogledal.
Ura je šla na polnoč. Bela roka je še enkrat nežno segla v njegove lase, ustnice so zašepetale: »Lahko noč moj zlati, trudna sem,« in veke z dolgimi trepalnicami so počasi zakrile sinje oči.
Kazalca na uri sta se strnila. Žan Komar je po prstih odšel v salon in pogasil svečice. Glas božičnih zvonov, ki se je razlil po rdeče ožarjeni megli nad mestom, je zdaj priplaval do vil pod Rožnikom ter predrl šipe in zidove. Žan Komar je prisluhnil, čimdalje razločneje je slišal v nočni tišini močno in jasno, hkrati dobrot-
Leto IX.
Ljubljana, o Božiču 193?.
Stev. 51.
NAŠA 10. NOVOST
Tednikovo božično darilo —
VELIKO
novo nagradno tekmovanje!
Kompleten jedilni servis za šest oseb (2. nagrada)
»Družinski tednik« je svojim zvestim čitateljem pripravil lepo božično darilo v obliki novega nagradnega tekmovanja. Namen tega tekmovanja je dvojen; pripraviti našim čitateljem novo, zabavno in zanimivo tekmovanje in urediti in spopolniti naš list kolikor mogoče po njihovem okusu. V vsaki bodoči številki bomo priobčili po en kupon, in na njem bosta dve vprašanji. Na prvo vprašanje odgovorite samo z besedico ,da‘ ali ,ne‘, na drugo vprašanje pa samo s številko, ki jo boste določili in napisali po svoji sodbi in po svojem okusu.
Na primer; ako se bo katero vprašanje glasilo; »Ali redno Citate kroniko preteklega tedna?« boste nanj odkrito in kratko odgovorili; »Da«, ali pa »Ne«. In ako se bo drugo vprašanje glasilo: »Koliko ljudi mislite, da stalno čita to rubriko?« boste nanj po svoji razsodnosti in po svojem osebnem mnenju navedli določeno število čitateljev, ki zanje mislite, da redno bero kroniko preteklega tedna.
Zelo važno je, da boste vselej odgovorili na vprašanja odkrito in pošteno. Menda vam je jasno, da koristite s tem ne samo nam, temveč predvsem samim sebi. Prav nič na boljšem ne boste, ako boste napisali »Da« pri rubriki, ki je navadno ne berete, utegnili bi nas samo speljati na krivo pot, da bi skušali razširiti ali spopolniti rubriko, ki našim bralcem morda ni tako po godu kakor katera druga.
Torej na prvem mestu odkritosrčnost, na drugem pa točnost in natančnost! Vsakdo mora odgovoriti in izrezati VSE kupone; odgovoriti mora natanko in kratko na OBE vprašanji, spodaj na vsakem kuponu mora pa tudi točno napisati svoje ime, svoj poklic in naslov. Priobčili bomo toliko kuponov, kolikor rubrik imamo v našem listu. Natečaj bo po tem takem trajal 15 do 16 tednov; ko boste imeli vse kupone izpolnjene, jih spravite v ovitek in jih vse skupaj pošljite na Upravo »Dru žinskega tednika«, Ljubljana, Poštni predal 345. (Nagradno tekmo-
ljivo blažilno in vendar tako mogočno in obvladajoče zvonjenje. In tedaj je spreumel, česar dosihmal nikoli ni mogel razumeti:
»Nocoj se je v Betlehemu rodil Božji Sin, večni oznanjevalec ljubez ni, miru in dobrote, in prečudna je pot, po kateri prihaja v nevredno človeško srce!«
Z UČNIMI TISKOVINAMI RAZŠIRITE KROG SVOJIH ODJEMALCEV!
Vsakovrstne poslovne in druge tiskovine, kakor: lepake, letake, račune, dopisni papir, memorande, kuverte itd. Vam dobavi hitro v lični izvedbi
TISKARNA MERKUR D.D., LJUBLJANA
GREGORČIČEVA ULICA ST. 23 • TELEFON ST. 25-52
Tiska knjige, brošure in razne revije. V lastni založbi: Zbirka zakonov in uredb, razne leposlovne in znanstvene knjige. Zahtevajte seznami
vanje). Prosimo vas, da napišete vse odgovore s črnilom, razločno in lepo in da pošiljke pravilno frankirate.
Mi bomo vse te kupone lepo zbrali, shranili in uredili, potlej bomo pa razdelili nagrade.
Prvo nagrado bo dobil tisti čita-telj (ali čita tel jica), ki se bo pri navedbi čitateljev najbolj približal številu tiste rubrike, ki je dobila največ pritrdilnih odgovorov. Na primer; največ pritrdilnih odgovorov (recimo 2000) bi po izjavi naših čitateljev dosegla ,Kronika preteklega tedna1. Prvo nagrado bo dobil oni, ki bo navedel takšno število pritrdilnih odgovorov za ,Kroniko preteklega tedna', ki bo naj bližje številu poslanih pritrdilnih odgovorov, v našem primer recimo 1999, 2001 ali celo 2000.
Drugo nagrado bo dobil potlej kajpak tisti, ki bo zadel drugo naj-bližje število pritrdilnih odgovorov iste rubrike, itd.
Nagrade so tele;
8. do 13. nagrada (5 nagrad): Zbirka Sistomovih preparatov za nego zob: ustna voda Sistom, higienska zobna ščetka Sistom, radioaktivna zobna pasta Sistom, antiseptična zobna pasta Sistom in medikamentozna zobna pasta Sistom. Vsaka nagrada v vrednosti 102 din. — Skupaj 510 din.
14. nagrada: fotografski aparat,Agfa1 Cadet, vrednost 75 din. Podarila ga je našim čitateljem specialna foto-trgo-vina in parfumerija J6ško šmuc, Ljubljana, šelenburgova 6.
15. nagrada: tri frotirke z modernim pisanim robom v velikosti 48X115 cm in frotirasta vrečica za umivanje. Skupna vrednost 63'50 din. Darovala trgovska hiša Kastner in Ohler, Zagreb.
3 nadaljnje nagrade: vseletna naročnina na ,Družinski tednik' v vrednosti po 80 din.
3 nagrade: polletna naročnina na .Družinski tednik' v vrednosti po 40 din.
Upamo, da ste nas razumeli in da ste tudi razumeli, zakaj vas tako zelo prosimo iskrenosti in odkritosti. Tekmovanje bo za vas in
Tri frotirke z modernim pisanim robom (15. nagrada)
za nas doseglo svoj pravi cilj le tedaj, ako b-oste odgovarjali na vprašanja odkrito in po pameti. Rubrike, ki bomo o njih iz vaših odgovorov ugotovili, da so med našimi bralci še posebno priljubljene, bomo razširili, izpopolnili in povečali. Tako bomo skušali ustreči vsem željam in zahtevam naših bralcev.
Ker so pogoji za tekmovanje res lahki in ker smo razpisali tako lepe in praktične nagrade, upamo, da se boste vsi udeležili našega novega tekmovanja.
»DRUŽINSKI TEDNIK«
cs\lM/,
Platnena jedilna garnitura za šest oseb (6. nagrada)
1. nagrada: 500 dinarjev v gotovini.
2. nagrada: kompleten jedilni servis za šest oseb, izdelan iz prvovrstnega inozemskega porcelana in obrobljen z zlatim robom. (26 kosov). — Servis je podarila za naše naročnike trgovska hiša Kastner in Ohler v Zagrebu. Vrednost 350 din.
3. nagrada: vrtna garnitura iz dveh foteljev in mize. Vse izdelano iz najboljšega lesa. Vrednost 350 din. — Garnituro je našim čitateljem podarila tovarna stolov in parketov Remec & Co. v Kamniku.
4. nagrada: 50 rezil za britje ,VictO' ria Extra‘, vrednost 150 din. Podarila jih je našim čitateljem tvrdka ,Oštri-ca‘, trgovina s finim jeklenim blagom iti bnosilnica v Zagrebu, Iliča 38.
5. nagrada:	kompleten pribor za britje z britvijo, jermenom za brušenje rezila, milom, galunom in čopičem. Vse v lepi, lakirani leseni skrinjici. Vrednost 150 din. — Pribor za britje je našim čitateljem podarila tvrdka ,Oštrica‘, trgovina s finim jeklenim blagom in brusilnica v Zagrebu, Hica br. 38.
G. nagrada: platnena jedilna garnitura za šest oseb v velikosti 140X140 cm, ažurirana, »s šestimi namiznimi prtiči v velikosti 55X55 cm. Vrednost 140 din. Našim čitateljem jo je podarila trgovska hiša Kastner in Ohler v Zagrebu.
7. nagrada:	kompleten pribor za
britje s pripravo .Gillette' s tremi britvicami, čopičem in milom, vse v lepi, leseni šatulji z ogledalom. Vrednost 100 din. — Brivski pribor je našim čitateljem podarila tvrdka .Ostrica*, trgovina s finim jeklenim blagom in brusilnica v Zagrebu, Uica 38.
Kupon štfev. 1
Ali citate uvodnike ..Družin-skega tednika", t. j. članke v prvem stolpcu na prvi strani?
Odgovor:.......................
(Odgovorite samo ,Da' ali ,Ne‘!)
Koliko ljudi mislite, da redno čita uvodnike »Družinskega tednika"?
Odgovor:.........
(Napišite
številko)
Ime in priimek
poklic ... kraj in
’,adnja pošta ................
SLOVENSKO
Kače — z druge strani
n p. h. Hot Springs (Arkarisas), decembra. Kače niso zmerom tako hudobne in zahrbtne, kakor gre o njih glas že izza Evinih časov, čuvaji v čuvajnici Quachitskega narodnega parka so se lahko nedavno prepričali, da je tudi kača lahko priljudna in prijazna, čeprav je iz tako osovražene kačje družine, kakor so kače klopotače. »Old Spot», kakor so čuvaji krstili eno izmed lepih klopotač, je bila tako ljubezniva in prijazna, da človeku nehote pride na misel, ali ne delamo kačam že od zdavnaj krivice, ko jih dolžimo takšne zlobnosti in zahrbtnosti.
.Old Spot' se je skoraj vsak večer, ko je najhujša vročina pojenjala, priplazila k čuvajnici na Hrastovem hribu, se zvila pred vrati v čuvajnico v klopčič in čakala, da so jo čuvaji .ogovorili', čuvaji so se kaj radi poigravali s krotko kačo, seveda le nalahno in previdno, kajti vzlic njeni krotkosti so se je še zmerom nekoliko bali.
Lepega dne je pa prišel v čuvajnico nov čuvaj, ki še ni poznal kačjih šeg v hrastovem gozdu; zvečer je v hladu sedel na pragu čuvajnice, ko je z neizmerno grozo opazil, da se plazi proti njemu velikanska kača klopotača. Mladenič je kačo pri priči ubil. Tako je končala .Old Spot', ena prvih krotkih kač, kar jih poznamo.
Kmalu po tem dogodku so našli v narodnem parku še eno mrtvo kačo-klopotačo, tudi iz .Old-Spotove' družine. Tretji kači je pa menda šel žalostni konec njenih dveh sester tako do živega, da je zapustila tamošnjo okolico.	(»Wiener	Tagblatt«)
III
Sistematično varčevanje prinaša uspeh
osamosvojitev,
zato
ne POZabi nikdar na mesečne vlogenatvojo
hranilno knjižico pri
Hranilnici Dravske banovine
Celje
Ljubljana
Maribor
Izdaja za konsorcij >Družinskega tednika« K, Bratuša, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek vsi v Ljubljani