ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 3 • 399—404 399 A š o t O v a k i m j a n KOPITAR IN ARMENCI Znameniti slovenski učenjak-slavist Jernej Kopitar je vse življenje kazal veliko zanimanje za kulturno dediščino drugih narodov in bil v stiku z njiho­ vimi najvidnejšimi predstavniki. Izredno izobražen in z enciklopedičnim zna­ njem se je pogosto odzval s članki, recenzijami in noticami na študije in raz­ lične dogodke v kulturnem življenju, ki so zbudili njegovo pozornost. Razmere na Dunaju, ki ni bil središče in kulturni center samo za narode habsburške monarhije, temveč tudi za tiste, ki so bili prisiljeni razvijati svojo kulturo in znanost zunaj svoje domovine, podjarmljene od tujcev, za Srbe, Bolgare, Grke, Romune, Albance, Žide, Armence, so bile ugodne za vzpostavljanje osebnih stikov, za medsebojno bogatitev in seznanjanje z zgodovino in kulturo teh na­ rodov. Najbolj očiten primer takšnega duhovnega zbližanja je bilo prijatelj­ stvo in sodelovanje Jerneja Kopitarja s srbskim prosvetiteljem Vukom Kara- džićem. Ob tem pa se v nobeni od nam znanih raziskav, posvečenih življenju in delu velikega slovenskega učenjaka, razen nekaj vrstic v knjigi N. Petrov- skega,1 ne omenjajo njegovi stiki s predstavniki armenskega naroda in njegovi članki o Armencih. V resnici ni o Kopitarjevih zvezah z Armenci prav dosti podatkov, čeprav jih je dovolj, da lahko potrdimo njegovo zanimanje za Armence in armensko kulturo. O neposrednih Kopitarjevih stikih z Armenci lahko govorimo od leta 1811, ko se je na Dunaju pojavila armenska katoliška kongregacija mehitari- stov, mhitaristov. Kongregacija, ustanovljena 8. septembra 1701 v Carigradu, je dobila ime po svojem ustanovitelju Mhitarju Sebastaciju (1676—1749), vid­ nem armenskem prosvetitelju, javnem in verskem delavcu, znamenitem filo­ logu in sestavljalcu slovarja armenskega jezika. Vatikan je že leta 1712 priznal Mhitarja za vrhovnega vodjo (abba = oče) kongregacije, leta 1717 pa je s po­ sebnim dekretom dal kongregaciji na voljo otok San Lazzaro blizu Benetk z istoimenskim samostanom. V Vatikanu so se zelo dobro zavedali, da bi bili Mhitar in njegovi sodelavci v veliko pomoč pri širjenju katolištva na Vzhodu. Kar pa zadeva same armenske duhovnike, so se tudi ti zavedali, da bodo mo­ rali s tem, ker so v središču Evrope, ker pomagajo prosvetljevati svoj narod in obenem seznanjajo Evropejce z Armenijo in armensko kulturo, biti po eni strani pod budnim nadzorom Vatikana in izpolnjevati njegova navodila, po drugi strani pa da jih bodo iz krogov armenske apostolske (t. i. armensko-gre- gorijanske) cerkve nenehno napadali, načenjali z njimi dogmatske spore in jih obtoževali, da hočejo »-katolizirati« armenski narod. Če je njihova versko-misi- jonarska dejavnost v resnici pogosto bila vzrok za razdore in razhajanja v armenskem okolju, pa je mhitaristom vendarle skoraj vse osemnajsto in prvo polovico devetnajstega stoletja pripadala po pravici vodilna vloga pri razvoju armenske nacionalne kulture, literature, različnih področij znanosti in izdaja­ nja knjig. Leta 1772 je v kongregaciji nastal razkol. Skupina menihov z Astva- caturom Babikjanom (1738—1825) na čelu ni hotela priznati veljavnosti no­ vega statuta in se mu podrediti, zato so jo s pomočjo beneške vlade pregnali iz republike. Nekdanji člani kongregacije (18 ljudi) so se naslednje leto zbrali v Trstu in osnovali novo organizacijo, neodvisno od beneške. Ravno v Trstu so se tudi prvič imenovali »kongregacija mhitaristov-«. 1 Petrovsklj N. Pervye gody dejatel'nosti v. Kopitara. Kazan', 1906, str. 442—443. 400 A. OVAKIMJAN: KOPITAR IN ARMENCI Zapletene mednarodne razmere ob Napoleonovih osvojitvah in finančne težave so prisilile militariste, da so se konec leta 1810 obrnili na cesarja Fran­ ca I. s prošnjo, naj jim dovoli preselitev na Dunaj. Prošnja je bila uslišana in že februarja 1811 je bil Babikjanu in njegovim somišljenikom dodeljen v pre­ delu Am Platzl zapuščen kapucinski samostan. 2e naslednji mesec so se v sa­ mostanu začela pripravljalna dela za postavitev tiskarne, ki so jo pripeljali iz Trsta. Ravnatelj tiskarne je postal oče Aristakes Azarjan (1782—1855), ki je pozneje (leta 1826) postal vrhovni abba kongregacije. Po cesarskem privilegiju je tiskarna dobila pravico tiskati knjige »v vzhodnih in zahodnih jezikih« (K. k. priv. Buchdruckerei der Mechitharisten Congregation in orientalischen und occidentalischen Sprachen). Prva knjiga, ki so jo natisnili dunajski militaristi, je bilo »Življenje presvete device Marije« (1812) v armenskem jeziku. Na prihod armenske katoliške kongregacije na Dunaj je takoj postal po­ zoren Kopitar. Leta 1811 je v Vaterländische Blätter objavil krajšo notico »Die Mechitharisten«.2 Takoj na začetku ugotavlja: mhitaristi »sind nicht, wie aus­ wärtige Blätter sagen, griechische, sondern armenisch-katholische Mönche«. Potem na kratko sporoča o namenih kongregacije: »Ihre Bestimmung ist die armenische Jugend zu unterrichten, Missionäre für den Orient zu bilden und Bücher für ihre Glaubensgenossen zu verfassen und zu drucken.« Slovenski učenjak opozarja tudi na to, da ima kongregacija lastno tiskarno za zahodne in vzhodne jezike. V sklepu pravi: »der Ertrag derselben und die Unterstüt­ zung ihrer Glaubensgenossen reichet zu ihrem Unterhalte hin. Das obener­ wähnte Kloster wurde ihnen nicht geschenkt, sondern nur auf so lange einge­ räumt, als sie dem Staate nicht zur Last fallen und in geistlichen und weltli­ chen Angelegenheiten sich genau nach den Landesgesetzen benehmen werden. Die Nichterfüllung dieser Bedingungen macht sie des Schutzes verlustig.« Omenjen je tudi poglavar kongregacije — nadškof Astvacatur Babikjan (Adeo- datus Babich). Povedati je treba, da je Kopitarjeva notica v bistvu kratek po­ vzetek sklepa cesarja Franca I. z dne 5. decembra 1810 in na tej osnovi izde­ lanega dekreta o dejavnosti kongregacije.3 Kmalu se je v istem časopisu pojavila druga Kopitarjeva notica pod na­ slovom »Noch etwas über die Mechitharisten«,4 kjer je dejavnost kongregacije takole označena: »Der Orden der Mechitharisten gehört unter die ehrwürdigs­ ten Institute.« Vse življenje je Kopitar sanjaril o tem, da bi ustvaril univer­ zalen črkopis za vse slovanske narode, zato je popolnoma razumljivo njegovo zanimanje za črkopise drugih narodov in njihove sestavljalce. V svojih pismih se je večkrat skliceval na armenski črkopis in se navduševal nad njegovim avtorjem Mesropom Maštocem.5 V pismu z dne 13. julija 1811 je pisal Dobrov- skemu: »Es ist doch kurios, daß nur der Teutone (pur und als Zwitter mit Gal­ liern etc.) so unbehülflich und dumpf unwissend war, das lateinsche Alphabet nicht cum grano salis sich aneignen zu können! Der Armenier Mjesrob« (pod­ črtal A. O.), »der Kopte, Kyrill, der schlechteste Orientale war mehr Denker! Und dies Joch soll uns ewig drücken?«6 In v začetku članka o mhitaristih piše — na osnovi predgovora k »Armenskemu alfabetu« (Rim 1784)7 nekdanjega ravnatelja tiskarne rimske propagande Amaduzzija — o prvih armenskih pro- 2 Vaterländische Blätter. Jahrg. rv., str. 116. — V: Barth. Kopitars Kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhalts Hrsg. v. F. Mikloslch. Erster Theil Wien, 1857, str. 71. 3 Inglisian v. Hundertfünfzig Jahre Mechitharisten in Wien (1811—1961). Wien, 1961, str. 10— 4 Vaterländische Blätter. Jahrg. IV., str. 163—164. — V: Barth. Kopitars Kleinere Schriften str. 71—73. e Sv. Mesrop Maštoc (okoli 362—440), sestavlj alec armenskega, gruzinskega in aluanskega črkopisa ter začetnik armenskega slovstva, prvi prevajalec, prvi učitelj in utemeljitelj armenske šole, aktiven razäirjevalec krščanstva. 8 Istočniki dlja istori! slavjanskoj filologi!. T. 1. Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808—1828). Hrsg. v. V. Jagič. SPb. 1885, str. 208. 7 Alphabetum armenum cum oratlone dominicali salutatione angelica initio Evangeli! S. Iohannis et cantico poenitentiae. Romae 1784. Typls S. Congreg. de propaganda fide. 32 str. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 3 401 svetitelj ih Mesropu Maštocu in Saaku Partevu.8 Mesropova zasluga je v tem, da je »statt der unzulänglichen griechischen und anderen Buchstaben, womit seine Landsleute und er selbst bisher ihre Muttersprache nothdürftig und mangelhaft geschrieben hatten, neue, für alle armenischen Laute hinreichende Schriftzeichen erfunden«. Hkrati pa v pripombi Kopitar izraža mnenje: »der Slavenapostel Cyrill im neunten Jahrhunderte hat es kosmopolitisch noch bes­ ser gemacht, indem er die griechischen Buchstaben, die er brauchen konnte, beibehielt, und nur für die eigenthümlichen Laute der slavischen Sprache neue Schriftzeichen erfand«. O armenskem jeziku je dunajski slavist zapisal naslednje: »Übrigens haben die Sprachforscher zwischen den Wurzeln, dem grammatischen Bau und der Syntax der altindischen, persischen, armenischen Sprache in Asien und der griechischen, deutschen, lateinischen und slavischen in Europa eine so starke Ähnlichkeit gefunden, dass sie daraus auf einstmalige Einheit dieser Völkerstämme schliessen zu müssen geglaubt haben.« Kopitarjevo pozornost je najbolj pritegnila zgodovina tiskanja armenskih knjig. Ker niso imeli možnosti za svoboden kulturen razvoj v domovini, ki je bila razdeljena med Turke in Perzijce, so se armenski tiskarji bili prisiljeni ukvarjati s prosvetiteljsko dejavnostjo in ustanavljati tiskarne po drugih de­ želah (Rim, Benetke, Amsterdam, Carigrad, Dunaj idr.). V povzetku Amaduz- zijevega predgovora je Kopitar omenil poslanstvo Voskana Erevancija (Osgan Vartabjed)9 v Evropi, pisal o Mhitarju Sebastaciju, o nastanku kongregacije in o njeni plodni založniški dejavnosti. »Heil und Ehre also dem Institute,« je po­ udarjal slovenski učenjak, »welches die heilige Flamme der Cultur einer so alten, aber jetzt politisch unglücklichen Nation fromm bewahrt, und dem, der ihm Zuflucht und Schutz gewährt.« Ob koncu članka vzklikne Kopitar, očitno z Voskanom Erevancijem pred očmi: »Noch sei uns erlaubt, unsere Leser dar­ auf aufmerksam zu machen, einem Armenier zu Muthe sein musste, der eine Reise von Eriwan bis Venedig und Amsterdam, aus einem Welttheil in den anderen macht, um ein Buch drucken zu lassen. Wie werden wir dann dem Glücke danken, das uns der Civilisation in den Schoss gesetzt!« Leta 1819 je Kopitar v dunajski reviji Jahrbücher der Literatur objavil obširen pregled dvajsetih del italijanskega filologa A. Maia10 pod skupnim na­ slovom »Abate Mai's philologische Entdeckungen«.11 Skrajšan francoski pre­ vod tega članka je bil leta 1820 objavljen v pariški Revue encyclopédique, ou analyse raisonnée des productions les plus remarquables dans la littérature, les sciences et les arts (VIII, Octobre, str. 461—476). Med drugimi najdemo pod številkami 10, 16, 18 in 19 recenzije knjig, ki jih je Mai izdal skupaj z armen­ skim učenjakom O. Zograbjanom12, »Kroniko« Evzebija Cezarejskega (Milan 1818) in vrsto del Filona Aleksandrijskega.13 Dela teh antičnih avtorjev se v izvirniku niso ohranila ali pa so ohranjena samo delno in so ostala samo v armenskih prevodih; zaradi tega so ti prevodi za svetovno znanost in litera­ turo izredno pomembni. Kopitar je kar najviše ocenil Zograbjanovo znan­ stveno dejavnost, opisal je njegova popotovanja po armenskih kolonijah na Poljskem in Madžarskem, ko je iskal armenske rokopise (1791), ter na kratko označil temeljna dela armenskega filologa. Posebej je omenil Zograbjanove za- B Sv. Saak Partev, Izak Veliki (348—439), armenski katolikos, eden prevajalcev Biblije, je vpeljal obvezen pouk v armenščini. 8 Voskan Erevanci (1614—1674), nadškof, izdajatelj knjig, filolog. L. 1662 je po nalogu kato- likosa Akopa Džugaecija odpotoval v Evropo, da bi izdal Biblijo in bogoslužne knjige v armen­ skem jeziku. L. 1664 je v Amsterdamu osnoval armensko tiskarno. 1 0 Opat Angelo Maio — Mai (1782—1854), znamenit italijanski klasični filolog, kustos milan­ ske knjižnice Ambrosiana. l l. Jahrbücher der Literatur. Fünfter Band. 1819. Jänner, Februar, März. Wien. Art. XI., str. 183—200. — V: Jerneja Kopitarja spisov П. del. Srednja doba. Doba sodelovanja v »Jahrbücher der Literatur«. 1818—1834. 1. knjiga. 1818—1824. Priredil K. Nahtigal. Ljubljana, 1944, str. 88—106. u Ovannes zograbjan (Zograb), (1756—1829), armenski filolog, član beneške kongregacije mhitaristov (do 1817), popotnik. Pripravil je kritično izdajo armenske Biblije (1805), izdal dela Nersesa Snoralija (1827) in drugih klasikov armenske literature. Redni član Azijskega društva v Parizu. и Ibid., str. 97—100, 105, 106. 402 A. OVAKIMJAN: KOPITAR IN ARMENCI sluge za pripravo in izdajo polnega besedila armenske Biblije, basni Mhitarja Goša (1785), ki ga imenuje »einen zweiten Aesopus«14 in »eine Chrie« (1796), ki jo pripisujejo Movsesu Horenaciju.15 V zvezi z Zograbjanovimi deli se je slovenski učenjak znova dotaknil dejavnosti Mesropa Maštoca, Saaka Parteva in Voskana Erevancija ter pisal o svetovnem pomenu srednjeveške armenske literature in v prvi vrsti »Zgodovine« Movsesa Horenacija. Zanimivo je, da čisto na začetku svojega članka ni pozabil omeniti mhitaristov in njihove za­ ložniške dejavnosti: »In Venedig ist eine Congregation gelehrter, armenischer Geistlicher, die unter dem Schutze europäischer Gesetzte, und in der Nähe europäischer Kulturmittel des geistigen Gutes ihrer Nation pflegen, d. h. junge Gelehrte (Priester) erziehen, und Bücher drucken. (Ein Nebenzweig davon hat sich in Triest und Wien niedergelassen).« Ker se je veliko del antične in'bizan­ tinske literature ohranilo samo v prevodu v armenskih rokopisnih spomenikih, se je Kopitar pridružil Maijevemu stališču in skupaj z njim oznanjal potrebo po preučevanju armenskega jezika in literature: »So wie Europa mehrere Ge­ lehrte zählt, die sich zu ihrem Ruhme mit arabischer, persischer, koptischer, hebräischer, syrischer etc. l i teratur abgeben, doch auch einer oder ein Paar, qui sentuit, quam sit laetabile ac gloriosum, singulari aliqua doctrina semet exornare, sich der armenischen annehmen möchten. Ergo, age, belligerum, quis visere gestit Araxem, Quisve pharetratos ire per Armenios?« Tako je bil Kopitar dovolj dobro seznanjen s položajem armenskega na­ roda in z njegovo večstoletno kulturo. Po našem mnenju pa tudi njegovo zani­ manje za kongregacijo mhitaristov in še zlasti za njihovo založniško dejavnost ni bilo naključno. Znani so številni Kopitarjevi poskusi, da bi na Dunaju osno­ vali slovansko tiskarno, in njegov boj proti privilegiju tiskarne Budimske uni­ verze za tiskanje ćirilskih knjig. Leta 1812 je vodil pogajanja z dunajskim ti­ skarjem I. Schniererjem in srbskim metropolitom. Stratimirovićem o nakupu ćirilskih črk. Schnierer je kupil ćirilske črke in leta 1813 se je v njegovi ti­ skarni začel tiskati časopis Novine serbske. Kar pa zadeva odnose med Kopi­ tarjem in militaristi, nimamo danes nobenih podatkov, da bi do neposrednih stikov prišlo. Kljub temu pa lahko na osnovi posrednih podatkov marsikaj do­ mnevamo*. Kopitar je bil — kot je znano — vnet katolik in je imel tesne in globoke zveze z Vatikanom in katoliško propagando. Isto lahko rečemo za du­ najsko kongregacijo mhitaristov, ki ni bila orodje propagande samo na Vzho­ du, temveč tudi v sami Avstriji. Največ knjižne produkcije kongregacije so sestavljale ravno številne izdaje, ki so propagirale katolištvo. Sicer pa je to­ vrstna literatura sestavljala pomemben delež tudi pri izdajah v poljščini, če- ščini, slovaščini in hrvaščini. Druga stična točka med Kopitarjem in militaristi je lahko bila tudi v dejstvu, da so le-ti imeli v svoji tiskarni ćirilske črke. Da je imel Kopitar poslej raznovrstne tesnejše stike z armenskimi duhovniki, po­ trjujejo tudi poznejši viri, zlasti korespondenca Vuka Karadžića. Sodeč po vsem je Kopitar samo čakal na ustrezno priložnost, da bi izko­ ristil usluge tiskarne mhitaristov. Takšna priložnost se mu je ponudila leta 1818 v zvezi z izdajo srbskega slovarja Vuka Karadžića. Znano je, da je bilo Schniererju prepovedano izdati slovar, zato se je Kopitar z izgovorom, da se lahko' srbski ljudski jezik čisto upravičeno prišteva k vzhodnim jezikom, do­ govoril, da so to knjigo natisnili v tiskarni armenske kongregacije. Nedvomno je tudi prav on zaslužen za sklep D. Davidovića, da pri Armencih natisne tri almanahe »Zabavnika« (1818—1821). Tudi v naslednjih letih se je Kopitar aktivno udeleževal dogovarjanj z mhitaristi, da bi v njihovi tiskarni natisnili 1 4 Mhltar Goš (1120. leta — 1213), armenski srednjeveški mislec in učenjak, pedagog, pisa­ telj in javni delavec. Avtor zbornika sodnih zakonov in zbornika »Prilik-". 1 8 Movses Horenaci (Horenski), (okoli 410 — konec 5. st.), veliki predstavnik starega armen­ skega zgodovinopisja, avtor znamenite »Zgodovine Armenije«, učenec Mesropa Maštoca. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1980 • 3 403 to ali ono srbsko knjigo,16 leta 1832 pa je pomagal Karadžiću, ko je šlo za iz­ delavo novih srbskih črk za armensko tiskarno." Konec istega leta je Vuk v pismu nemškemu zgodovinarju Leopoldu Rankeju (27. decembra 1832) zapisal: «•Eine Empfehlung von Herr v. Kopitar. Erbhat Ihren Armenier nach Möglich­ keit bedient, welcher sehr überrascht war, auch in Wien ein armenisches Klos­ ter und Druckerei zu finden, von welchen Sie ihm nichts gesagt haben-«.18 Zal nismo mogli ugotoviti, kdo je bil Armenec, ki se je na Dunaju, srečeval s Ko­ pitarjem po Rankejevem priporočilu. V pismu Dobrovskega Kopitarju z dne 6. oktobra 1826 iz Prage beremo še o enem dejstvu, ki je tako ali drugače po­ vezano z armensko literaturo in mhitaristi: «-Ein guter Freund, den ich darum bath, brachte mir von Venedig mit: Preces S. Niersis Clajensis Armeniorum Patriarchae viginti quatuor Unguis editae. Venetiis in insula S. Lazari. 1823. Darunter Russ. Polon. Illyr. Serv. Was jetzt Serviane heißt, war ehedem Dal- maticae überschrieben. Legen Sie es doch dem fleissigen Wuk vor. Bey den Mechitharisten muss doch ein Exemplar zu finden seyn.«19 Knjiga, ki je zbu­ dila takšno pozornost Dobrovskega, je bila izdaja pesnitve-molitve vidnega armenskega pesnika in srednjeveškega misleca Nersesa Snoralija (Klajencija) »Vera« v 24 jezikih, med drugimi tudi v ruskoslovanskem (v knjigi se imenuje ilirski) in v dalmatinskem ikavskem narečju (imenovanem srbski). Leta 1839 je bila v tiskarni mhitaristov natisnjena tudi Kopitarjeva knjiga »Hesychii glossographi discipulus et epiglossistes russus in ipsa Constantino- poli sec. XII—ХШ«. Pred nekaj leti je izšel katalog knjig v slovanskih jezikih, natisnjenih na Dunaju pri armenskih menihih, ki ga je sestavil znani avstrij­ ski slavist G. Wytrzens. V tem katalogu je tudi seznam slovenskih izdaj.20 Naj omenim, da so v različnih letih tu izšle knjige Janeza Bleiweisa, Frana Miklo­ šiča, da sta tu izhajali reviji Zvon pod uredništvom Josipa Stritarja (1870) in Zora (1896—1905). Kopitarjevi članki o Armencih in o armenski kulturi ter njegovi osebni stiki s predstavniki armenskega naroda na Dunaju pričajo o nenavadno razno­ vrstnih zanimanjih znamenitega slovenskega učenjaka in o njegovi pozornosti do kulturnih vrednot malih narodov. Nastanek medsebojnih kulturnih odnosov med armenskim in slovenskim narodom, ki sta si po zgodovinski usodi tako podobna, lahko torej v novejšem času povezujemo z imenom Jerneja Kopi­ tarja. Prevedel Janez Zor Z u s a m m e n f a s s u n g KOPITAR UND DIE ARMENEN Ašot Ovakimjan Der berühmte slowenische Gelehrte Jernej Kopitar zeigte sein Leben lang reges Interesse für das Kulturerbe anderer Nationen und stand in Kontakt mit ihren Ver­ tretern. Über seine Kontakte mit den Armenen und der armenischen Kultur schrieb nur N. Petrowskij im Jahre 1906 einige Zeilen nieder. Die wenigen Angaben über diese Kontakte reichen aus, um Kopitars Interesse feststellen zu können. Von unmit­ telbaren Kontakten kann seit 1811 die Rede sein, als sich in Wien die armenische 16 GL: Vukova prepiska. Knj. I, str. 411, 432, 451; knj. 2, str. 275; knj. 4, str. 31, 328. Gl. tuđi A. A. Ovakimjan, Vuk Karadzic i Jermeni. — Bibliografski vjesnik. Cetinje, 1987, br. 2—3, str. 247—260.* " Vukova prepiska. Код. i. str. 417—418; knj. 5, str. 672. 18 Vukova prepiska. Knj. 5, str. 658. 18 Istočnik!..., str. 561. 2 0 wytrzens G., Die slavischen und Slavica betreffenden Drucke der Wiener Mechitharis­ ten- Ein Beitrag zur Wiener Druck- und zur österreichischen Kulturgeschichte. Wien, 1985, str. 139-̂ -142 (Nr. 163 a — 166, 313, 319, 326, 331, 333). 404 A. OVAKIMJAN : KOPITAR IN ARMENCI katholische Ordensgemeinschaft der Mechitharisten niederließ. Noch im selben Jahr veröffentlichte Kopitar in den »Vaterländischen Blättern« eine kürzere Notiz unter dem Titel »Die Mechitharisten-«. Kurz darauf erschien in derselben Zeitung eine zweite Notiz von Kopitar unter dem Titel »Noch etwas über die Mechitharisten«. Im Jahre 1819 veröffentlichte Kopitar in der Wiener Zeitschift »Jahrbücher der Li­ teratur« einen umfassenden Bericht über die zwanzig Werke des italienischen Phi­ lologen A. Maio, der auch die Angaben über die Zusammenarbeit Maios mit dem armenischen Gelehrten Johann Zograb (Zograbjan) enthält. Kopitars Interesse für die Mechitharisten und ihre Verlagstätigkeit war sicher kein Zufall. Bekannt sind zahlreiche Versuche Kopitars, in Wien eine slawische Druckerei zu gründen. Unter dem Vorwand, daß man die serbische Sprache zu den östlichen Sprachen zählen könnte, vereinbarte Kopitar im Jahre 1818, daß das Serbische Wörterbuch von Ka­ radzic in der Druckerei der armenischen Mechitharisten gedruckt wurde, wo später noch mehrere serbische Bücher erschienen sind. Hier wurde 1839 auch Kopitars Buch »Hesychii glossographi discipulus« gedruckt. Von Kopitars Kontakten zu den Armenen zeugt auch Kopitars Brief an Dobrovski vom 13. 7. 1811, Dobrovskis Brief an Kopitar vom 6. 10. 1826 und der Brief von Karadzic an Ranke vom 27. 12. 1832. Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije (oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, telefon (061) 332 611, int. 210) lahko naročite še nekaj letnikov predhodnika »Zgodovin­ skega časopisa« — revije »Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo«. V Glasniku je objavljena vrsta razprav, ki so še danes ohranile svojo znanstveno vrednost. Vsem ljubiteljem zgodovinskega branja, posebej pa še raziskovalcem naše zgodovine zato priporočamo, da si omislijo komplet dostopnih številk »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo« (GMDS). Cene so razprodajne in so za posamezne številke naslednje: GMDS 1/1919-20 — 10 din GMDS 2-3/1921-22 — razprodan GMDS 4-6/1923-25 — 10 din GMDS 7-8/1926-27 — 12 đin GMDS 9/1928 — razprodan GMDS 10/1929 — razprodan GMDS 11/1930 — razprodan GMDS 12/1931 — razprodan GMDS 13/1932 — razprodan GMDS 14Д933 — razprodan GMDS 15/1934 — razprodan GMDS 16/1935, št. 1-2 — razprodan GMDS 16/1935, št. 3-4 — razprodan GMDS 17/1936 — razprodan GMDS 18/1937, št. 1-2 — razprodan GMDS 18/1937, št. 3-4 — razprodan GMDS 19/1938, št. 1-2 — razprodan GMDS 19/1938, št. 3-4 — razprodan GMDS 20/1939 — razprodan GMDS 21/1940 — razprodan GMDS 22/1941, št. 1-2 — razprodan GMDS 22/1941, št. 3-4 — 12 din GMDS 23/1942 — razprodan GMDS 24/1943 — 80 din GMDS 25-26/1944-45 — 12 din Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo velja 4 dinarje. Člani slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kom­ pleta GMDS odobravamo poseben popust. Za naročila iz tujine zaraču­ namo 60-odstotni pribitek in dejanske poštne stroške.